ospodinja LETO 1940 14. AVGUSTA ŠTEV>33 » Črna detelja in lueerna Naša živina je še vedno preslabo kr-mljena in ne dobimo od krav toliko mleka, kolikor bi ga lahko dale po svoji mlečni sposobnosti. Mnoge naše krave imajo vse pogoje, da bi postale dobre mleknrice. Ker pa ne dobijo v krmi toliko hranilnih snovi, kot je potrebno za povečanje molznosti, se še vedno zadovoljujemo s par litri mleka na dan. Za povečanje mlečnosti morajo dobiti krave s krmo predvsem zadostno količino beljakovin. Teh pa ni zadosti v vsaki krmi. Od doma pridelanih rastlin imajo največ beljakovin detelje. Od detelj pa sta najvažnejši črna detelja in lueerna. Detelje pa se pri nas še vse premalo pridela. Mnogim detelje ne rodijo dobro in jih zato ne sejejo. Največkrat pa je neznanje vzrok nizkim pridelkom. Vsaka rastlina ima svoje pogoje za rast in tako tudi detelje. Najboljša zemlja za črno deteljo ni primerna za lucerno in obratno. Če bi poznali zahteve rastlin za najboljšo rast, bi skoro vsak kmet prideloval eno ali drugo vrsto detelje. Zato tudi pridelamo malo deteljnega semena in večina naših kmetov seme kupuje. Pri kupovanju pa moramo biti previdni, da kupimo sveže in čisto seme, da ne zanesemo na njivo deteljne predeniee, največje sovražnice detelj. Zato je najbolje kupovati seme od zanesljivih trgov-vec, pri katerih je seme pregledano od državne kontrolne postaje. Največ deteljnega semena pridelajo v Vojvodini in Srbiji. Kot je znano, so bile letos v teh krajih velike povodnji, in so bile uničene velike površine kulturne zemlje. Ker je mnogim začelo primanjkovati krme, so začeli kositi tudi na dete-Ijišču, na katerih so imeli posejane čiste detelje za seme. Tudi pri nas se mnogi pritožujejo, da je posebno lueerna nastavila malo cvetov in bodo tudi naši pridelovalci deteljnega semena pridelali manj kot lansko leto. Radi vseh teh vzrokov bo letos mnogo manj deteljnega semena za prodajo, kot prejšna leta. Lansko leto je imelo detelj-no seme precej visoko ceno, pa so kljub temu vse zaloge razprodane. Vse to bo seveda vplivalo tudi na ceno, ki bo letos še višja. Zato priporočamo vsem tistim, ki imajo posejano črno deteljo ali lucerno, da pustijo drugo košnjo v seme. Posebno onim, ki imajo dovolj krme, se bo mnogo bolj izplačalo pridelovanja semena kot pa sena, katerega ne bo primanjkovalo. Tudi če bo seme slabše kakovosti vsled manjše čistoče, ker ni bila detelja sejana za pridelovanje semena, bo še vedno več odvrglo kot seno. Kakšno pomanjkanje deteljnega semena je letos, najbolj pokaže inkarnatka, ki se je na debelo prodajala po 24—25 din za 1 kg. Vsled sedanjih prilik bomo morali doma pridelati mnogo več semen. Dosedaj smo skoro vsa semena za milijone kupo-povali in uvozili iz inozemstva. Prilike, v katerih živimo, nas bodo prisilile, da si bomo večino semen sami pridelali doma. Inž. B. V„ Zavarovanje živine ii. Valentin: Ustanovitev krajevne zadruge za zavarovanje živine je nainen našega razgovora. Doslej sem vam našteval in utemeljeval prednosti te organizacije, zdaj mi pa dovolite, da vas opozorim tudi na njene senčne strani. — Kakor je znano, odvisi uspeh vsake zavarovalne družbe na medsebojnosti od zadosti velikega števila udeležencev. Zavarovanje po toči, kakor tudi proti požarom, se mora raztezati čez obširne pokrajine; samo v tem slučaju je namreč dano poroštvo, da bo plačevanje leto za letom za vse kraje enakomerno. Ti dve vrsti zavarovanja se ne moreta omejevati na posamezne vasi ali občine, kajti nekaj časa, morda precej 'let bi bile premije lahko zelo nizke, kar naenkrat pa bi prišlo leto z veliko izgubo, ki bi jo člani težko občutili. Pri zavarovanju živine so pa razmere že bistveno drugačne, tukaj ni škoda v majhnem okolišu nikoli kar naravnost ogromna, posebno zato, ker so škode prizadete po nekaterih kužnih boleznih (pljučna kuga, smrkavost, goveja kuga, vranični prisad, rdečica pri prašičih itd.) lahko izvzete iz krajevnega zavarovanja, posebno tedaj, če prevzame to odškodnino banovina ali država. Saj so tudi pri zavarovanju zoper ogenj izključeni požari, ki jih povzroči vojska ali potres. Vendar pa vtegnejo pri krajevnih zavarovalnicah, posebno, če je malo članov in so zavarovani tudi konji, nastopiti leta, ko so odšodninski zahtevki, to je izdatki, večji kakor pa vplačane premije, torej dohodki; v drugih letih pa preostane v blagajni precej denarja. Ko je nabran že precejšen rezervni sklad, ki služi za izravnavanje različnih let, ne delajo leta z nekoliko večjimi izdatki kot dohodki nikomur nobene skrbi. Če pa nastajajo že precej prva leta znatne nesreče po hlevih, tako da vplačane premije ne zadoščajo za odškodnino in je treba zahtevati od članov doplačevanje, nastane ne redko nevarnost za obstoj zadruge, ker marsikak nezadovoljnež potem izstopi. Zato velja posebno za prva leta načelo: Držimo trdno skupaj in ne dajmo se oplašiti neuspehov (nesrečam)! V poznejših letih, ko bomo razpolagali že z večjim rezervnim zakladom, nam bo tudi večje škode lahko premagati Časih so delali pri zavarovalnih zadrugah to napako, da so plačevali premije šele takrat, kadar je nastala kaka škoda in torej na kake rezervne (prihranke) sploh mislili niso. A ta postopek se je največkrat maščeval na ta način, da so, kadar je nastopila večja škoda, razni člani izstopili in zadruga je šla v franže. Zato smatram zbiranje rezervnega zaklada za prevažno zadevo in zato predlagam, da ne nastavljamo prenizke zavarovalne premije. Saj lahko pozneje, ko bomo imeli primeren rezervni sklad, znižamo premijo po mili volji. Po mojih informacijah bi za naše razmere vtegnila zadostovati za govejo živino 2%, za konje pa >% premija. Za konje raču- najo nekoliko več; tukaj je namreč nevarnost ali kakor pravijo »riziko« tudi večji. Pri konjih je razmeroma več nesreč, tudi kapital je pri njih večji kakor pri govedu in končno dobimo od konja, ako si zlomi nogo ali še drugače močno poškoduje, tako da ga je treba zaklali, mnogo manj izkupička kakor pa v podobnih slučajih pri govedu; tukaj se dobi neredko nazaj vsa vsota, ki jo je treba plačati lastniku kot odškodnino (% od cenil-ne vrednosti). Naj pojasnim stvar. Vzemimo, da bi bil neki konj zavarovan za 9000 dinarjev, tri krave pa za enako veliko vsoto. Pri enakih premijah bi prinesla konjeva zavarovalnina ravno toliko kot zavarovalnina vseh treh krav. Toda če nastopi nesreča, je pri konju izgubljena na mah cela glavnica, dočim si je pri 3 kravah le težko misliti, da bi poginile vse 3 hkrati; ponesrečila se bo najbrže le ena in izguba znaša samo 3000 din, ne pa 9000!. Andrejač: To je res! Imaš čisto prav, ko trdiš, da je riziko pri konjih bistveno večji, zato se mi zdi tudi docela opravičeno, da je treba zanje plačevati višjo premijo. Valentin: Bolj pravilno bi seveda bilo, ko bi tvorili konji zase in goveja živina zase posebno blagajno; ker bi bilo pa potem število živali premajhno in bi nastala še večja razlika med dohodki (premije) in straški (odškodnine), zato je bolje, da združimo vse te živali pod enim klobukom. Da se pa večji riziko pri konjih nekoliko izenači, morajo njihovi gospodarji plačevati: t. višjo premijo, 2. pa bomo določili najvišjo vsoto, do katere je sploh mogoče zavarovati konja. Katera naj bo ta najvišja vsota ali 8 ali tO ali tudi več tisoč, to bo seveda v različnih krajih različno. Z nastavkom te tzv. maksimalne takse (najvišje cenilne vrednosti) se seveda tudi riziko, ali nevarnost za zadrugo bistveno olajša. Seveda posestnik dragocenih konj ni popolnoma zavarovan pred izgubo. Lahko se zgodi, da imaš konja, ki je vreden 10.000 din; zavarovan je v kraju, kjer znaša maksimalna taksa samo n. pr 7000 din in ker dobi v slučaju nesreče samo % cenilne vrednosti, dobi kot odškodnino samo 5250 din. Gotovo je to nekaj neprijetnega, toda če hočemo zavarovati obstoj take krajevne zavarovalnice, so take določbe nujno potrebne toliko časa, dokler ni nabran primeren re- zervnl sklad. Za gospodarja, ki ima take dragocene konje, je gotovo bolje, če jih zavaruje za določeno nižjo vsoto, kakor pa da bi jih sploh nič ne zavaroval; saj si v slučaju nesreče za odškodnino lahko kupi najmanj lepo žrebe namesto prejšnje živali. Poizkusil sem in se potrudil, da vam pokažem sončne in senčne plati krajevnih zavarovalnic za živino. Nastane pa vprašanje: Ali bi za našo občino Zalo Loko dobili dovolj veliko zavarovalnino, da bi mogli plačati nastale škode? Pri nas je okoli 60 konj in 400 glav goveje živine; vzemimo za konje povprečno cenilno vrednost 5000 din, kar znaša v celoti 300 tisoč din, za govejo živino pa 1200 din ali skupaj 720.000 din zavarovane vsote. Če bi pobiral za konje 3 odstotno premijo, bi znesla ta zavarovalnina 9000 din, pri goveji živini z 2 odstotno premijo pa 14.400; skupni letni dohodek bi bil torej 23.400 dinarjev. S tem denarjem bi lahko plačali odškodnino za: 2 konja s cenilno vred- nostjo po 6000 din, % je 4500 din, torej 9000 din in za 8 repov goveje živine s povprečno cenilno vrednostjo po 2400 din (K od tega je 1800 din), kar bi znašalo 14.400 din, Ostal bi nam pa še ves izkupiček zaklanih živali (prodanega mesa in kož). G roga: Tako velikih izgnib v našem kraju sploh ni pričakovati. Valentin: Toliko bolje! Potem pridem« toliko preje do čednega rezervnega zaklada in nam bo čez leta dana možnost* da znižamo premije. Računal sem namenoma bolj neugodno, da zavarujem obstoj zadruge. S temi premijskimi postavkami so pa tudi zadružniki lahko zadovoljni; kajti tako ugodnih pogojev ni pri nobeni veliki zavarovalnici. Da boste pa videli, kako gre ta reč drugod, sem si oskrbel rezultate take krajevne zavarovalnice, ki obstoji že 15 let in v kateri so živinorejske razmere močno podobne našim. ovfr. Vzrefa m nega prašičev (Nadaljevanje.) V mnogih naših krajih je slaba navada, da se nič ne brigajo za kotitev in mlade prašičke. Pravijo, da bo svinja že vse sama uredila, kot v naravi Res je, da svinja vse sama uredi, je pa tudi res, da pri tem pohodi, poleži in celo požre marsikaterega pujska, ki bi ga mi lahko obvarovali. Mladi prašički so nebogljeni, ne znajo se še umikati materi, ki je včasih tudi malo nerodna. Mnogo mladih življenj konča v škodo gospodarjevo. Zato ostanimo pri svinji, dokler se prašički ne opomorejo in se privadijo vsak k svojemu sesku, da se morejo umikati materi in da zna ona nanje paziti. Za vse to je včasih potreben en dan, večkrat pa dva ali celo trije dnevi in noči, posebno pri starih svinjah, ki so bolj nerodne in težko vstajajo. Še potem, ko smo zapustili svinjak in prepustili materi skrb nad malim zarodom, je dobro nekaj noči pustiti luč v hlevu, Prve dneve doji svinja zelo pogosto do 24 krat na dan. Zato ni priporočljivo prašičkov pripirati in jih spuščati k svinji. Pogosto nimamo časa, pozabimo ali zaspimo. Svinjo mleko tišči, dobi vnetje vimena ali pa izgubi mleko, prašički so lačni, se slabo razvijajo in ko jim odpremo vratca so divji in se pretepajo za seske. Bolj poredko, vendar 5e prepogost« se dogodi, da je svinja pri porodu hudobna, noče dojiti, raztrga in požre prašičke in popade ce