ZAKONIK CERKVENEGA PRAVA
CODEX IURIS CANONICI
RAZGLAŠEN Z OBLASTJO PAPEŽA JANEZA PAVLA II.
LJUBLJANA 1999
62-3-9
516837
Sancta Sedes omnia sibi vindicat iura. Nemini liceat sine venia Sanctae Sedis, hunc codicem denuo imprimere aut in aliam linguam vertere
To izdajo slovenskega prevoda Zakonika cerkvenega prava je dovolila obenem s ponatisom izvirnika v latinščini Slovenski pokrajinski škofovski konferenci Uprava premoženja apostolskega sedeža dne 25. marca 1983
Besedilo prevoda sprejela Slovenska pokrajinska škofovska konferenca v Mariboru, dne 3. novembra 1983
1. ponatis
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
348.17
ZAKONIK cerkvenega prava = Codex iuris canonici: razglašen z oblastjo papeža Janeza Pavla II. - 1. ponatis. - Ljubljana : Družina, 1999
ISBN 961-222-259-2 1. Vzp. stv. nasl. 104039680
6-12-1839

Izdala in založila Družina d.o.o. Za založbo dr. Janez Gril Vse pravice pridržane Tisk Delo - Tiskarna d. d., Ljubljana Ljubljana 1999
NOVEMU CERKVENEMU ZAKONIKU NA POT
Z veseljem in hvaležnostjo Bogu in vsem sodelavcem izročam v imenu slovenskih škofov naši javnosti slovenski prevod novega zakonika cerkvenega prava, ki je začel veljati na prvo adventno nedeljo, 27. novembra 1983.
Novi cerkveni zakonik in njegov slovenski prevod sta prišla dvajset let po drugem vatikanskem koncilu. Tudi v pravnih predpisih nam hoče zakonik posredovati novega duha in novo življenje, ki ga je Cerkvi prinesel koncil.
Slovensko besedilo smo dobili za 40. obletnico, odkar je sveti sedež, prvikrat v zgodovini, dovolil ravno Slovencem prevod zakonika iz leta 1917, ki ga je leta 1943 pripravil prof. Alojzij Odar.
Zakonik je namenjen vsemu »božjemu ljudstvu«, tudi laikom, ki so po koncilu ob močnem poudarjanju njihovega skupnega duhov-ništva dobili svoje pravo mesto v Cerkvi tudi kot sodelavci hierarhičnega vodstva. 2e zaradi tega je bilo treba oskrbeti slovenski prevod izvirnega latinskega besedila.
Zakonik nikakor noče biti le zbirka uradnih predpisov in določil. Če je sv. Pavel zapisal, da »črka mori, Duh pa oživlja« (2 Kor 3, 6), verujemo in se zavedamo, da je božji Duh tisti, ki prinaša življenje v vse ude Cerkve. Ker pa je Cerkev ne le božja skrivnost, temveč prav tako občestvo ljudi in vidna družba, nujno potrebuje tudi pravno ureditev, določene smernice in obvezne predpise za svoje delovanje in za sožitje ljudi. Kdor v veri sprejema Cerkev kot božjo in človeško ustanovo, bo tudi v novem zakoniku, ki je sicer človeško delo, videl odsev in izraz božje volje. Novi zakonik, ki je izrazito pastoralno usmerjen, nikakor noče moriti duha in Duha v nas in še manj v Cerkvi, saj smo vsi »poklicani k svobodi« (Gal 5, 13).
Prisrčno zahvalo izrekam vsem številnim požrtvovalnim sodelavcem slovenskega prevoda zakonika iz duhovniških in laiških vrst. Vsem, ki bodo novi cerkveni zakonik dobili v roke, pa želim božjega blagoslova. Božji Duh naj oživlja tudi črke in pravne predpise, da bi bili vedno bolj v službi človeškega in cerkvenega občestva ter uspešna pomoč za graditev božjega kraljestva med nami.
V Ljubljani, na prvo adventno nedeljo, 27. novembra 1983
Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit
-
SLOVENSKI PREVOD ZAKONIKA CERKVENEGA PRAVA
Slovenski škofje so na svoji seji dne 6. maja 1982 na predlog prof. dr. Stanka Ojnika, predstojnika katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti v Ljubljani, potrdili člane prevajalske in redakcijske komisije za prevod novega zakonika cerkvenega prava in predlagali še nekaj novih sodelavcev. Za prevajalce so bili imenovani: Ivan Bombek, profesor in viceoficial cerkvenega sodišča v Mariboru, Marijan Cafuta, sodnik cerkvenega sodišča v Mariboru, Franc Gorjup, viceoficial cerkvenega sodišča v Ljubljani, Ivan Merlak, oficial cerkvenega sodišča v Ljubljani, Viktor Papež, branilec vezi cerkvenega sodišča v Ljubljani, Jožef Smej, pomožni škof in generalni vikar v Mariboru, Marijan Smolik, predstojnik katedre za liturgiko na Teološki fakulteti v Ljubljani, Rafko Valenčič, predstojnik katedre za pastoralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in Gregor Zafošnik, profesor cerkvene glasbe v Mariboru. Za predsednika komisije je bil imenovan Stanko Ojnik, za tajnika pa Zdravko Reven, notar cerkvenega sodišča v Ljubljani.
Celotno lektorsko delo prvega prevoda je opravil Vladimir Pivko, lektor.
Največ dela sta nato opravili dve redakcijski komisiji. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je na prošnjo nadškofa in metropolita rada sprejela sodelovanje in v redakcijsko komisijo imenovala akademika prof. Alojzija Finžgarja in prof. Cirila Kržišnika, predstojnika pravnoterminološke sekcije pri SAZU. Ta komisija je ob sodelovanju Stanka Ojnika pripravila besedilo prve, šeste in sedme knjige zakonika, ga uskladila s sodobnim civilnim pravnim izrazoslovjem pri nas in pregledala tudi skoraj ves prevod drugih knjig zakonika; s svojimi prispevki je pri tem sodeloval tudi prof. Miloš Rybaf. V drugo redakcijsko komisijo so bili poleg Stanka Ojnika in Zdravka Revna kot sodelavci pritegnjeni še Rafko Lešnik, stolni kanonik in tajnik škofijskega pastoralnega sveta v Ljubljani, Marijan Smolik in Rafko Valenčič, ki so pripravili besedilo zakonika od druge do pete knjige.
Obe komisiji sta se trudili za čim večjo zvestobo latinskemu izvirniku, pri tem pa upoštevali dosedanje prevode liturgičnih besedil, najrazličnejše prevode cerkvenih dokumentov, zlasti tekstov 2. vatikanskega cerkvenega zbora, in skladnost s civilno pravno terminologijo. V mnogih rečeh je rabil za podlago in odločitve še vedno Odarjev prevod Zakonika cerkvenega prava iz leta 1917. Druga komisija na Teološki fakulteti je predvsem uskladila besedilo vseh
7
sedmih knjig in pri tem upoštevala skoraj vse pripombe prve redakcijske komisije k prevodu teh knjig.
Ker imajo latinski izrazi večkrat ohlapen in širok pomen, je bilo treba podobno glede na miselno zvezo ali pravno področje za iste latinske izraze uporabiti različne slovenske besede ali odtenke, da bi bila misel zakonika čimbolj razumljiva in jasna. Takih primerov ni ravno malo in jih more predstaviti ter pojasniti samo poseben prispevek ali celo razprava v kakem strokovnem glasilu.
Glavno delo obeh redakcijskih komisij je teklo od začetka maja do začetka oktobra 1983, vendar je bilo to delo potem še vedno treba v nekaterih rečeh nadaljevati do sredine novembra 1983. V celoti je bilo končano šele 15. novembra 1983.
Prevodu je dodano tudi obširnejše stvarno kazalo, ki ga je pripravil Alojzij Milharčič, škofijski tajnik v Kopru, nato pa v marsičem priredil in spopolnil Rafko Lešnik. Besedilo tega kazala je nastajalo v septembru in oktobru 1983.
Vsem tukaj omenjenim sodelavcem izrekam svojo iskreno zahvalo za opravljeno delo.
Ljubljana, 15. novembra 1983
Stanko Ojnik, predsednik prevajalske komisije in predstojnik katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti v Ljubljani
8
Apostolska konstitucija
in
Uvod
VENERABILIBUS FRATRIBUS CARDINALIBUS, ARCHIEPISCOPIS, EPISCOPIS, PRESBYTERIS, DIACONIS CETERISQUE POPULI DEI MEMBRIS
IO ANNES PAULUS EPISCOPUS
SERVUS SERVORUM DEI AD PERPETUAM REI MEMORIAM
SACRAE DISCIPLINAE LEGES Catholica Ecclesia, procedente tempore, reformare ac renovare consuevit, ut, fidelitate erga Divinum Conditorem semper servata, eaedem cum salvifica missione ipsi concredita apte congruerent. Non alio ducti proposito Nos, ex-spectationem totius catholici orbis tandem explentes, hac die XXV mensis Ianuarii, anno MCMLXXXIII, Codicem Iuris Canonici re-cognitum foras dari iubemus. Quod dum facimus, ad eandem diem anni MCMLIX cogitatio Nostra convolat, qua Decessor Noster fel. rec. Ioannes XXIII primum publice nuntiavit captum ab se consilium reformandi vigens Corpus legum canonicarum, quod anno MCMXVII, in sollemnitate Pentecostes, fuerat promulgatum.
Quod quidem consilium Codicis renovandi una cum duobus aliis initum est, de quibus ille Pontifex eadem die est locutus, quae spectant ad voluntatem Synodum dioecesis Romanae celebrandi et Concilium Oecumenicum convocandi. Quorum eventuum, etsi prior non multum ad Codicis reformationem attineat, alter tamen, hoc est Concilium, maximi momenti est ad rem nostram quod spectat et cum eius substantia arete coniungitur.
Quod si quaestio ponatur cur Ioannes XXIII necessitatem persen-serit vigentis Codicis reformandi, responsio fortasse in eodem Co-dice, anno MCMXVII promulgato, invenitur. Attamen alia quoque responsio est, eademque praecipua: scilicet reformatio Codicis Iuris Canonici prorsus posci atque expeti videbatur ab ipso Concilio, quod in Ecclesiam maximopere considerationem suam converterat.
Ut omnino patet, cum primum de Codice recognoscendo nuntium datum est, Concilium negotium erat quod totum ad futurum tempus pertinebat. Accedit quod eius magisterii acta ac praesertim eius de Ecclesia doctrina annis MCMLXII—MCMLXV perficienda er ant; attamen animi perceptionem Ioannis XXIII fuisse verissimam nemo non videt, eiusque consilium iure merito dicendum est in longin-quum Ecclesiae bono prospexisse.
10
ČASTITIM BRATOM KARDINALOM, NADŠKOFOM, ŠKOFOM, DUHOVNIKOM, DIAKONOM IN DRUGIM ČLANOM BOŽJEGA LJUDSTVA
JANEZ PAVEL ŠKOF
SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV V TRAJEN SPOMIN
ZAKONE SVETEGA PRAVNEGA REDA je katoliška Cerkev po svoji navadi od časa do časa preoblikovala in prenavljala, da bi bili le-ti ob njeni nenehni zvestobi božjemu ustanovitelju čimbolj primerni za odrešenjsko poslanstvo, ki ji je zaupano. Prav iz tega nagiba, končno spolnjujoč pričakovanje vsega katoliškega sveta, ukazujemo danes, 25. januarja leta 1983, da se razglasi prenovljeni Zakonik cerkvenega prava. Ko to storimo, nam prihaja na misel tisti 25. januar leta 1959, ko je naš prednik blagega spomina Janez XXIII. prvič javno oznanil svojo odločitev preoblikovati veljavno zbirko kanonskih zakonov, ki je bila razglašena na binkoštni praznik leta 1917.
Ta odločitev prenoviti zakonik se je ujemala hkrati z dvema drugima odločitvama, o katerima je ta papež spregovoril isti dan, da hoče namreč obhajati sinodo rimske škofije in sklicati vesoljni cerkveni zbor. Medtem ko se prvi od teh dogodkov skoraj ni dotaknil preoblikovanja cerkvenega zakonika, je drugi, namreč cerkveni zbor, glede tega zelo pomemben in z njegovo vsebino tesno povezan.
Ce se vprašamo, čemu je Janez XXIII. začutil, da je treba preoblikovati veljavni zakonik, najdemo odgovor morda prav v tem zakoniku, ki je bil razglašen leta 1917. Je pa še drug odgovor in hkrati odločilen: zdi se, da je preoblikovanje zakonika cerkvenega prava na vsak način narekoval in celo zahteval cerkveni zbor sam, saj je svoja razpravljanja posvetil predvsem Cerkvi.
Že ob prvi napovedi predelave cerkvenega zakonika je bil cerkveni zbor, kot je povsem očitno, naloga, ki se bo v celoti uresničila v prihodnosti. Dodajmo še, da so dokumente njegovega učiteljstva, predvsem njegov nauk o Cerkvi, izdelali v letih 1962—1965; vendar vsakdo vidi, da je bil navdih Janeza XXIII. nadvse pravilen, in po pravici moramo reči, da je njegova odločitev daleč vnaprej skrbela za dobro Cerkve.
11
Sacrae disciplinae leges
Quapropter novus Codex, qui hodie in publicum prodit, praeviam Concilii operam necessario postulavit; et quamquam una cum oecu-menico illo coetu est praenuntiatus, tarnen tempore eundem sequi-tur, quia labores, ad ilium apparandum suscepti, cum in Concilio niti deberent, nonnisi post idem absolutum incipere potuerunt.
Mentem autem hodie convertentes ad exordium illius itineris, hoc est ad diem illam XXV Ianuarii anno MCMLIX, atque ad ipsum Ioannem XXIII, Codicis recognitionis initiatorem, fateri debemus hunc Codicem ab uno eodemque proposito profluxisse, rei christia-nae scilicet restaurandae; a quo quidem proposito totum Concilii opus suas normas suumque ductum praesertim accepit.
Quod si nunc considerationem intendimus ad naturam laborum, qui Codicis promulgationem praecesserunt, itemque ad modum quo iidem confecti sunt, praesertim inter Pontificatus Pauli VI et Ioannis Pauli I, ac deinceps usque ad praesentem diem, id claro in lumine ponatur omnino oportet, huiusmodi labores spiritu insigniter colle-giali ad exitum esse perductos; idque non solum respicit externam operis compositionem, verum etiam ipsam conditarum legum sub-stantiam penitus afficit.
Haec vero nota collegialitatis, qua processus originis huius Codicis eminenter distinguitur, cum magisterio et indole Concilii Vati-cani II plane congruit. Quare Codex non modo ob ea quae continet, sed etiam iam in suo ortu prae se fert afflatum huius Concilii, in cuius documentis Ecclesia, universale sacramentum salutis (cfr. Const. Lumen gentium, n. 9, 48), tamquam Populus Dei ostenditur eiusque hierarchica constitutio in Collegio Episcoporum una cum Capite suo nixa perhibetur.
Hac igitur de causa Episcopi et Episcopatus invitati sunt ad sociam operam praestandam in novo Codice apparando, ut per tam longum iter, ratione quantum fieri posset collegiali, paulatim formulae iuridicae maturescerent, quae, deinde, in usum universae Ecclesiae inservire deberent. Omnibus vero huius negotii temporibus labores participaverunt etiam periti, viri scilicet peculiari scientia praediti in theologica doctrina, in historia ac maxime in iure cano-nico, qui ex universis terrarum orbis regionibus sunt arcessiti.
Quibus singulis universis hodie gratissimi animi sensus ultro proferimus.
In primis ob oculos Nostros obversantur Cardinales vita functi, qui Commissioni praeparatoriae praefuerunt: Cardinalis Petrus Ci-riaci, qui opus inchoavit, et Cardinalis Pericles Felici, qui complures per annos laborum iter moderatus est, fere usque ad metam. Cogi-tamus deinde Secretarios eiusdem Commissionis: Rev.mum D. Iaco-
12
Apostolska konstitxicija
Zato je novi zakonik, ki ga danes uradno sporočamo javnosti, nujno zahteval predhodno delo cerkvenega zbora; in čeprav je bil napovedan hkrati z omenjenim vesoljnim zborom, mu vendar sledi v precejšnji časovni razdalji, kajti dela, ki so se za njegovo pripravo morala nasloniti na cerkveni zbor, so se lahko začela šele, ko se je le-ta končal.
Ce danes pomislimo na začetek te poti, se pravi na 25. januar leta 1959, in na Janeza XXIII., pobudnika predelave cerkvenega zakonika, moramo priznati, da je ta zakonik sad iste namere, namreč prenove krščanskega življenja; in prav ta namera je v prvi vrsti navdihovala vse delo cerkvenega zbora pri njegovih določbah in njegovem poteku.
Če sedaj pretehtamo naravo del, ki so bila opravljena pred razglasitvijo novega zakonika, in način, kako so bila opravljena, zlasti med papeževanjem Pavla VI., Janeza Pavla I. in odtlej do današnjega dne, je nujno treba poudariti, da so bila ta dela dokončana v duhu prave zbornosti; to pa se ne nanaša samo na zunanjo sestavo dela, ampak se tudi v celoti tiče vsebine izdanih zakonov.
Ta značilnost zbornosti, s katero se odlikuje nastajanje tega zakonika, povsem ustreza učenju in značaju drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Zato zakonik ne samo zaradi vsebine, ampak že v svojem nastanku razodeva duha tega cerkvenega zbora, v katerega dokumentih se Cerkev, vesoljni zakrament odrešenja (prim. Dogm. konstitucijo o Cerkvi 9; 48), predstavlja kot božje ljudstvo in se njegova hierarhična ureditev pokaže utemeljena na škofovskem zboru skupaj z njegovo glavo.
Iz tega razloga so bili torej škofje in episkopat povabljeni k sodelovanju pri pripravljanju novega zakonika, da bi na tako dolgi poti, opravljeni kolikor mogoče zborno, polagoma dozorelo pravno oblikovano izražanje, ki bi ga potem vesoljna Cerkev mogla koristno uporabljati. Na vseh razvojnih stopnjah tega velikega dela so sodelovali tudi strokovnjaki, posebni izvedenci v bogoslovni vedi, zgodovini in predvsem v cerkvenem pravu; le-te so pritegnili z vseh delov sveta.
Vsem tem posameznikom se danes iz srca še posebej zahvaljujemo.
Pred očmi imamo predvsem pokojna kardinala, ki sta predsedovala pripravljalni komisiji, kardinal Pietro Ciriaci, ki je delo začel, in kardinal Pericle Felici, ki je več let, skoraj do konca, vodil"' potek del. Na misel nam prihaja tajnik omenjene komisije Giacomo Violardo, pozneje kardinal, in p. Raimondo Bidagor, član Družbe Jezusove; oba sta k dopolnitvi dela prispevala darove svoje učenosti
13
Sacrae disciplinae leges
bum Violardo, postmodum Cardinalem, ac P. Raimundum Bidagor, Societatis Iesu sodalem, qui ambo in hoc munere explendo doctrinae ac sapientiae suae dona profuderunt. Simul cum illis recolimus Cardinales, Archiepiscopos, Episcopos, quotquot illius Commissionis membra fuerunt, necnon Consultores singulorum Coetuum a studiis hisce annis ad tam strenuum opus adhibitos, quos Deus interim ad aeterna praemia vocavit. Pro his omnibus suffragans precatio Nostra ad Deum ascendit.
Sed placet etiam commemorare viventes, in primisque hodier-num Commissionis Pro-Praesidem, nempe Venerabilem Fratrem Ro-salium Castillo Lara, qui diutissime tanto muneri operam navavit egregiam; ac, post ilium, dilectum filium Villelmum Onclin, sacer-dotem, qui assidua diligentique cura ad felicem operis exitum valde contulit, ceterosque qui in eadem Commissione sive ut Sodales Cardinales, sive ut Officiales, Consultores Cooperatoresque in Coetibus a studiis vel in aliis Officiis, suas maximi pretii partes contulerunt, ad tantae molis tantaeque implicationis opus elaborandum atque perficiendum.
Codicem itaque hodie promulgantes, Nos plane conscii sumus hunc actum a Nostra quidem Pontificis auctoritate proficisci, ac proinde induere naturam primatialem. Attamen pariter conscii sumus hunc Codicem, ad materiam quod attinet, in se referre collegia-lem sollicitudinem de Ecclesia omnium Nostrorum in Episcopatu Fratrum; quinimmo, quasi ex quadam similitudine ipsius Concilii, idem Codex habendus est veluti fructus collegialis cooperationis, quae orta est ex expertorum hominum institutorumque viribus per universam Ecclesiam in unum coalescentibus.
Altera oritur quaestio, quidnam sit Codex Iuris Canonici. Cui interrogation! ut rite respondeatur, mente repetenda est longinqua ilia hreditas iuris, quae in libris Veteris et Novi Testamenti conti-netur, ex qua tota traditio iuridica et légiféra Ecclesiae, tamquam a suo primo fonte, originem ducit.
Christus enim Dominus uberrimam hereditatem Legis et Prophe-tarum, quae ex historia et experientia Populi Dei in Vetere Testa-mento paulatim creverat, minime destruxit, sed implevit (cfr. Mt 5, 17), ita ut ipsa novo et altiore modo ad hereditatem Novi Testamenti pertineret. Quamvis ergo Sanctus Paulus, mysterium pasch^le expo-nens, doceat iustificationem non ex legis operibus, sed ex fide dari (cfr. Rm 3, 28; cfr. Gal 2, 16), tamen nec vim obligantem Decalogi excludit (cfr. Rm 13, 8—10; cfr. Gal 5, 13—25; 6, 2), nec momentum disciplinae in Ecclesia Dei negat (cfr. 1 Cor, cap. 5 et 6). Sic Novi Testamenti scripta sinunt, ut nos multo magis percipiamus hoc ip-
14
Apostolska konstitxicija
in modrosti. Skupaj s temi se spominjamo kardinalov, nadškofov, škofov, ki so bili člani omenjene komisije, kakor tudi svetovalcev posameznih študijskih skupin, ki so bili v teh letih pritegnjeni k temu tako zahtevnemu delu in ki jih je medtem Bog poklical k večnemu plačilu. Za vse te se dviga naša prošnja k Bogu.
Hočemo pa se spomniti tudi živih, to je predvsem sedanji namestnik predsednika komisije škof Rosalio Castillo Lara, ki je dolga leta v tako odgovorni službi opravljal odlično delo; in za njim duhovnik Willy Onclin, ki je s svojo neutrudno marljivostjo in vestnostjo veliko pripomogel, da se je delo srečno končalo, in končno vsi drugi, ki so v isti komisiji kot kardinali člani ali uslužbenci, svetovalci in sodelavci v študijskih skupinah ali drugih uradih prispevali svoj dragocen delež, da se je lahko izoblikovalo in končalo tako težko in tako zapleteno delo.
Ko torej danes razglašamo novi zakonik, se dobro zavedamo, da to dejanje izhaja iz papeške oblasti in je zato izraz našega prvenstva. Vendar pa se zavedamo, da ta zakonik glede na vsebino nosi v sebi zborno skrb vseh naših bratov v škofovstvu za Cerkev; še več, na podlagi neke podobnosti s cerkvenim zborom je treba ta zakonik imeti za nekakšen sad zbornega sodelovanja, ki je nastalo tako, da so se duhovne moči strokovnjakov in ustanov vesoljne Cerkve združile za skupno delo.
Tu se nam zastavlja zdaj drugo vprašanje, kaj je pravzaprav zakonik cerkvenega prava. Da pravilno odgovorimo na to vprašanje, moramo v mislih preleteti tisto davno pravno dediščino, vsebovano v knjigah stare in nove zaveze, iz katere kot iz svojega prvega vira izhaja vse pravno in zakonodajno izročilo Cerkve.
Kristus Gospod namreč tiste bogate dediščine postave in prerokov, ki je polagoma rasla iz zgodovine in izkustva starozaveznega božjega ljudstva, nikakor ni odpravil, marveč dopolnil (prim. Mt 5, 17), tako da sedaj na nov in globlji način spada k novozavezni dediščini. Čeprav sveti Pavel, ko razlaga velikonočno skrivnost, uči, da se nam opravičenje ne daje iz del postave, ampak iz vere (prim. Rim 3, 28; prim. Gal 2, 16), vendar ne izključuje obvezujoče moči dekaloga (prim. Rim 13, 8—10; prim. Gal 13—25; 6, 2) in ne zanikuje pomena pravnega reda v božji Cerkvi (prim. 1 Kor, pogl. 5 in 6). Tako na podlagi novozaveznih spisov razumemo vezi, ki to pomembnost tesneje povezujejo z odrešenjskim značajem evangeljskega oznanjevanja.
Ker je tako, je jasno, da zakonikov namen nikakor ni v življenju Cerkve ali vernikov nadomestiti vero, milost, duhovne darove in
15
Sacrae disciplinae leges
sum disciplinae momentum, utque melius intellegere valeamus vin-cula, quae illud arctiore modo coniungunt cum indole salvifica ipsius Evangelii nuntii.
Quae cum ita sint, satis apparet finem Codicis minime ilium esse, ut in vita Ecclesiae vel christifidelium fides, gratia, charismata ac praesertim Caritas substituantur. Ex contrario, Codex eo potius spectat, ut talem gignat ordinem in ecclesiali societate, qui, praeci-puas tribuens partes amori, gratiae atque charismatibus, eodem tempore faciliorem reddat ordinatam eorum progressionem in vita sive ecclesialis societatis, sive etiam singulorum hominum, qui ad illam pertinent.
Codex, utpote cum sit primarium documentum legiferum Ecclesiae, innixum in hereditate iuridica et legifera Revelationis atque Traditionis, pernecessarium instrumentum censendum est, quo de-bitus servetur ordo tum in vita individuali atque sociali, tum in ipsa Ecclesiae navitate. Quare, praeter elementa fundamentalia structurae hierarchicae et organicae Ecclesiae a Divino Conditore statuta vel in apostolica aut ceteroqui in antiquissima traditione fundata, ac praeter praecipuas normas spectantes ad exercitium tri-plicis muneris ipsi Ecclesiae demandati, Codex quasdam etiam re-gulas atque agendi normas definiat oportet.
Instrumentum, quod Codex est, plane congruit cum natura Ecclesiae, qualis praesertim proponitur per magisterium Concilii Vaticani II in universum spectatum, peculiarique ratione per eius ecclesio-logicam doctrinam. Immo, certo quodam modo, novus hie Codex concipi potest veluti magnus nisus transferendi in sermonem cano-nisticum hanc ipsam doctrinam, ecclesiologiam scilicet conciliarem. Quod si fieri nequit, ut imago Ecclesiae per doctrinam Concilii de-scripta perfecte in linguam canonisticam convertatur, nihilominus ad hanc ipsam imaginem semper Codex est referendus tamquam ad primarium exemplum, cuius lineamenta is in se, quantum fieri potest, suapte natura exprimere debet.
Inde nonnullae profluunt fundamentales normae, quibus totus regitur novus Codex, intra fines quidem materiae illi propriae, nec-non ipsius linguae, quae cum ea materia cohaeret.
Quinimmo affirmari licet inde etiam proficisci notam illam, qua Codex habetur veluti complementum magisterii a Concilio Vati-cano II propositi, peculiari modo quod attinet ad duas Constitutio-nes, dogmaticam nempe atque pastoralem.
Hinc sequitur, ut fundamentalis ilia ratio novitatis, quae, a traditione legifera Ecclesiae numquam discedens, reperitur in Concilio
16
Apostolska konstitucija
predvsem ljubezen. Nasprotno, zakonikov namen je dati cerkveni družbi takšno ureditev, ki daje prednost ljubezni, milosti in duhovnim darovom, hkrati pa olajša njihovo urejeno rast v življenju cerkvene družbe in posameznikov, ki ji pripadajo.
Kot prvenstven zakonodajni dokument Cerkve, oprt na pravno in zakonodajno dediščino razodetja in izročila, moramo imeti zakonik za prepotrebno sredstvo, s katerim se zagotavlja potrebni red, tako v zasebnem in družbenem življenju kakor tudi v dejavnosti Cerkve same. Zato mora zakonik poleg temeljnih, od njenega božjega ustanovitelja postavljenih ali na apostolsko ali kako drugo prastaro izročilo oprtih prvin cerkvene ureditve, in poleg najpomembnejših določb glede opravljanja trojne službe, zaupane Cerkvi, opredeliti še nekatera pravila in določbe za potrebno ravnanje.
Sredstvo, kakršno je zakonik, docela ustreza naravi Cerkve, zlasti kakor nam jo podaja učiteljstvo drugega vatikanskega cerkvenega zbora na splošno in posebej še v svojem nauku o Cerkvi. Še več, novi zakonik lahko na neki način pojmujemo kot veliko prizadevanje prenesti ta nauk, namreč nauk cerkvenega zbora o Cerkvi, v govorico cerkvenega prava. Čeprav ni mogoče, da bi podobo Cerkve, kot jo je opisal nauk cerkvenega zbora, natančno prenesli v cerkvenopravni jezik, se bo zakonik kljub temu nenehno vračal k tej podobi kot prvenstvenemu vzoru, katerega poteze mora, kolikor je mogoče, izraziti po svoji naravi.
Iz tega izhajajo nekatere temeljne določbe, ki usmerjajo ves novi zakonik v mejah njemu lastne vsebine in njegov jezik, ki je z njo povezan.
Trditi bi mogli celo, da iz tega izvira tudi tista značilnost, po kateri velja zakonik za nekakšno spopolnitev nauka drugega vatikanskega cerkvenega zbora, posebej še dogmatične in pastoralne konstitucije.
Iz tega sledi, da je tisti temeljni značaj novosti, ki nikdar ne odstopa od zakonodajnega izročila Cerkve in ga najdemo v drugem vatikanskem cerkvenem zboru posebej v njegovem nauku o Cerkvi, tudi značaj novosti v novem zakoniku.
Od prvin, ki izražajo pravo in lastno podobo Cerkve, moramo navesti predvsem nauk, ki predstavlja Cerkev kot božje ljudstvo (prim. Dogm. konstitucijo o Cerkvi 2), hierarhično oblast pa kot služenje (prav tam 3); nadalje nauk, ki kaže Cerkev kot občestvo in zato določa medsebojne tesne odnose, ki morajo vladati med delno in vesoljno Cerkvijo, med zbornostjo in prvenstvom; potem nauk, po katerem so vsi člani božjega ljudstva, vsak na svoj način,
2 — Codex
17
Sacrae disciplinae leges
Vaticano II, praesertim quod spectat ad eius ecclesiologicam doctri-nam, efficiat etiam rationem novitatis in novo Codice.
Ex elementis autem, quae veram ac propriam Ecclesiae imaginem exprimunt, haec sunt praecipue recensenda: doctrina qua Ecclesia ut Populus Dei (cfr. Const. Lumen gentium, 2), et auctoritas hierar-chica uti servitium proponitur (ibid., 3); doctrina praeterea quae Ecclesiam uti communionem ostendit ac proinde mutuas statuit ne-cessitudines quae inter Ecclesiam particularem et universalem, at-que inter collegialitatem ac primatum intercedere debent; item doctrina qua omnia membra Populi Dei, modo sibi proprio, triplex Christi munus participant, sacerdotale scilicet propheticum atque regale, cui doctrinae ea etiam adnectitur, quae respicit officia ac iura christifidelium, ac nominatim laicorum; Studium denique ab Ecclesia in oecumenismum impendendum.
Si igitur Concilium Vaticanum II ex Traditionis thesauro vetera et nova protulit, eiusque novitas hisce aliisque elementis continetur, manifesto patet Codicem eandem notam fidelitatis in novitate et novitatis in fidelitate in se recipere, eique conforman pro materia sibi propria suaque peculiari loquendi ratione.
Novus Codex Iuris Canonici eo tempore in lucem prodit, quo Episcopi totius Ecclesiae eius promulgationem non tantum postulant, verum etiam instanter vehementerque efflagitant.
Ac reverá Codex Iuris Canonici Ecclesiae omnino necessarius est. Cum ad modum etiam socialis visibilisque compaginis sit constituta, ipsa normis indiget, ut eius hierarchica et organica structura adspec-tabilis fiat, ut exercitium munerum ipsi divinitus creditorum, sacrae praesertim potestatis et administrationis sacramentorum rite ordi-netur, ut secundum iustitiam in caritate innixam mutuae christifidelium necessitudines componantur, singulorum iuribus in tuto po-sitis atque definitis, ut denique communia incepta, quae ad christia-nam vitam perfectius usque vivendam suscipiuntur, per leges canónicas fulciantur, muniantur ac promoveantur.
Demum canonicae leges suapte natura observantiam exigunt; qua de causa quam maxima diligentia adhibita est, ut in diuturna Codicis praeparatione, accurata fieret normarum expressio eaedem-que in solido iuridico, canonico ac theologico fundamento innite-rentur.
Quibus omnibus consideratis, optandum sane est, ut nova canónica legislatio efficax instrumentum evadat, cuius ope Ecclesia va-leat se ipsam perficere secundum Concilii Vaticani II spiritum, ac
18
Apostolska konstitxicija
deležni trojne Kristusove službe, duhovniške, preroške in kraljevske, kateremu je pridružen tudi nauk o dolžnostih in pravicah vernikov, še posebej laikov; končno prizadevanje, ki ga mora Cerkev posvečati ekumenizmu.
Ce je torej drugi vatikanski cerkveni zbor prinesel iz zaklada izročila staro in novo in njegovo novost sestavljajo te in druge prvine, je jasno, da mora tudi zakonik vsebovati to značilno lastnost zvestobe v novosti in novosti v zvestobi in se ji po svoji lastni vsebini in posebnem načinu izražanja povsem prilagoditi.
Novi zakonik cerkvenega prava izide v času, ko škofje vse Cerkve za njegovo razglasitev ne le prosijo, ampak jo tako rekoč nujno in nestrpno zahtevajo.
In zares, zakonik cerkvenega prava je Cerkvi v resnici potreben. Ker je tudi le-ta ustanovljena kot družbena in vidna tvorba, potrebuje določbe, da bo njena hierarhična in organska zgradba zaznavna, da bi bilo opravljanje od Boga ji zaupanih služb, predvsem svete oblasti in delitve zakramentov, pravilno urejeno, da bi pravičnost, ki sloni na ljubezni, uravnavala medsebojne odnose vernikov ob zajamčenih in opredeljenih pravicah posameznikov, in končno, da bi cerkvenopravni zakoni podpirali, utrjevali in pospeševali skupne pobude za čim popolnejše krščansko življenje.
Naposled že po svoji naravi cerkvenopravni zakoni zahtevajo, da jih spolnjujemo; zato so med dolgim pripravljanjem zakonika kar najbolj poskrbeli, da bi bile določbe natančno izražene in se opirale na trden pravni, cerkvenopravni in bogoslovni temelj.
Ko smo vse to preudarili, moramo po pravici želeti, da bi bila nova cerkvena zakonodaja učinkovito sredstvo, s katerim bi se mogla Cerkev spopolniti v duhu drugega vatikanskega cerkvenega zbora in biti vedno bolj sposobna na tem svetu uresničevati svoje odre-šenjsko poslanstvo.
Polni zaupanja želimo s temi svojimi premisleki seznaniti vse, ko za latinsko Cerkev razglašamo to glavno zbirko cerkvenih zakonov.
Bog naj stori, da bi bila veselje in mir s pravičnostjo in poslušnostjo najboljše priporočilo tega zakonika in da bi to, kar zapoveduje glava, spolnjevalo telo.
V zaupanju na pomoč božje milosti, opirajoč se na oblast svetih apostolov Petra in Pavla, z zanesljivim spoznanjem in uslišujoč prošnje škofov vsega sveta, ki so s čutom zbornosti z nami sodelovali, z vrhovno oblastjo, ki jo imamo, s to našo odslej veljavno konstitucijo razglašamo pričujoči zakonik, kakor je bil urejen in
19
Sacrae disciplinae leges
magis magisque parem se praebeat salutífero suo muneri in hoc mundo exsequendo.
Placet considerations has Nostras fidenti animo omnibus com-mittere, dum princeps legum ecclesiasticarum Corpus pro Ecclesia latina promulgamus.
Faxit ergo Deus, ut gaudium et pax cum iustitia et oboedientia hunc Codicem commendent, et quod iubetur a capite, servetur in corpore.
Itaque divinae gratiae auxilio freti, Beatorum Apostolorum Petri et Pauli auctoritate suffulti, certa scientia atque votis Episcoporum universi orbis adnuentes, qui nobiscum collegiali affectu adlabora-verunt, suprema qua pollemus auctoritate, Constitutione Nostra hac in posterum valitura, praesentem Codicem sic ut digestus et recog-nitus est, promulgamus, vim legis habere posthac pro universa Ecclesia latina iubemus ac omnium ad quos spectat custodiae ac vi-gilantiae tradimus servandum. Quo autem fidentius haec praescripta omnes probe percontari atque perspecte cognoscere valeant, ante-quam ad effectum adducantur, edicimus ac iubemus, ut ea vim obli-gandi sortiantur a die prima Adventus anni MCMLXXXIII. Non obstantibus quibuslibet ordinationibus, constitutionibus, privilegiis etiam speciali vel individua mentione dignis necnon consuetudinibus contrariis.
Omnes ergo filios dilectos hortamur, ut significata praecepta animo sincero ac propensa volúntate exsolvant, spe confisi fore ut Ecclesiae studiosa disciplina revirescat ac ac propterea animarum quoque salus magis magisque, auxiliatrice Beatissima Virgine Maria, Ecclesiae Matre, promoveatur.
Datum Romae, die XXV Ianuarii, anno MCMLXXXIII, apud Vaticanas aedes, Pontificatus Nostri quinto.
IOANNES PAULUS PP. II
20
Apostolska konstitxicija
predelan, in ukazujemo, naj ima poslej zakonsko moč za vso latinsko Cerkev, ter ga izročamo varstvu in nadzorstvu vseh, ki so to dolžni. Da bi pa mogli vsi dobro raziskati in jasno spoznati te predpise, preden začno veljati, razglašamo in ukazujemo, naj dobijo veljavo šele na prvi adventni dan leta 1983. Kakršnekoli uredbe, konstitucije, privilegiji, četudi posebne ali posamične omembe vredni, kakor tudi običaji, ki temu nasprotujejo, nimajo več veljave.
Vse ljubljene vernike torej spodbujamo, naj objavljene zapovedi iskreno in prostovoljno spolnjujejo, v trdnem upanju, da bo v Cerkvi spet vzcvetel dejaven pravni red in da bo zato s pomočjo svete Device Marije, matere Cerkve, tudi vedno bolj in bolj napredoval blagor vernikov.
Dano v Rimu, v vatikanski palači, dne 25. januarja leta 1983, v petem letu našega papeževanja.
PAPE2 JANEZ PAVEL II.
21
Praefatio
lnde a primaevae Ecclesiae temporibus mos fuit sacros cánones in iinum colligere, ut eorum scientia et usus et observantia faciliores eva-derent, praesertim sacris ministris, quippe cum «nulli sacerdotum suos liceat cánones ignorare», ut iam monuit Coelestinus Papa in epistola ad episcopos per Apuliam et Calabriam constitutos (die 21 iulii a. 429. Cfr. Jaffe2 n. 371; Mansi IV, col. 469); quibus verbis consonat Concilium Toletanum IV (a. 633) quod, post restauratam disciplinam Ecclesiae in regno Visigothorum ab arianismo liberatae, praescripserat: «sciant sacerdotes scripturas sacras et cánones» quia «ignorantia mater cunctorum errorum máxime in sacerdotibus Dei vitanda est» (can. 25: Mansi, X, col. 627).
Revera decursu decern primorum saecidorum passim prope innumerae effloruerunt ecclesiasticarum legum syllogae, privato potius consilio com-positae, in quibus normae a Conciliis potissimum et a Romanis Ponti-ficibus latae aliaeque e fontibus minoribus depromptae continebantur. Medio saeculo XII huiusmodi coacervatio collectionum et normarum, haud raro inter se pugnantium, item privato inceptu a monacho Gratiano in concordiam legum et collectionum redacta est. Quae concordia, postea Decretum Gratiani nuncupata, primam constituit partem magnae illius collectionis legum Ecclesiae quae, capto exemplo a Corpore Iuris Civilis Justiniani imperatoris, Corpus Iuris Canonici appellata est legesque con-tinebat, quae duorum fere saeculorum tempore ab auctoritate suprema RR. Pontificum conditae sunt, adiuvantibus iuris canonici peritis, qui glossatores vocabantur. Quod Corpus, praeter Gratiani Decretum in quo normae superiores continebantur, constat Libro Extra Gregorii IX, Libro VIo Bonifatii VIII, Clementinis i.e. collectione Clementis V a Ioanne XXII promulgata, quibus accedunt huius Pontificis Extravagantes et Extravagantes Communes variorum RR. Pontificum Decretales numquam in collectionem authenticam collectae. Ius ecclesiasticum, quod hoc Corpus complectitur, ius classicum Ecclesiae catholicae constituit atque hoc nomine communiter appellatur.
Iiuic autem Corpori iuris Ecclesiae Latinae respondet aliquo modo Syntagma Canonum vel Corpus canonum Orientale Ecclesiae Graecae.
Leges sequentes, praesertim tempore reformations catholicae a Concilio Tridentino conditae atque a variis Curiae Romanae Dicasteriis posterius latae, numquam in unam syllogem digestae sunt; idque causa fuit cur legislatio extra Corpus Iuris Canonici vagans, procedente tempore,
22
Uvod
od časov prve Cerkve so imeli navado sestavljati zbirke svetih kanonov, da so tako, zlasti svetim služabnikom, olajšali njihovo poznanje, rabo in spolnjevanje, kajti »vsak duhovnik mora poznati svoje kanone«, kakor je spodbujal že papež Celestin v pismu škofom v Apidiji in Ka-labriji (dne 21. jidija 429. leta; prim. Jaffé2 št. 371; Mansi IV, kol. 469); s temi besedajni se strinja četrti cerkveni zbor v Toledu (l. 633), ki je po obnovitvi pravnega reda arianizma rešene Cerkve v zahodnogotskem kraljestvu predpisal: »Duhovniki naj poznajo sveto pismo in kanone, ker se morajo božji duhovniki najbolj izogibati nevednosti, ki je mati vseh zablod« (kan. 25; Mansi X, kol. 627).
Bolj po zasebni odločitvi so v prvih desetih stoletjih vsepovsod nastale zbirke cerkvenih zakonov, ki so vsebovale predvsem določbe, katere so izdali cerkveni zbori in papeži, in take, ki so bile zajete iz drugih manjših virov. Sredi 12. stoletja je takšen niz zbirk in določb, ki so si neredko nasprotovale, prav tako na zasebno pobudo uredil menih Gratian v skladno celoto zakonov in zbirk. Ta skladna celota, pozneje imenovana Gratia-nov dekret, je prvi del tiste velike zbirke zakonov Cerkve, ki je po zgledu Zbirke civilnega prava cesarja Justinijana dobila ime Zbirka cerkvenega prava in je vsebovala tudi zakone, katere je v dveh stoletjih izdala vrhovna oblast papežev ob pomoči izvedencev cerkvenega prava, ki so se imenovali glosatorji [razlagalci prava]. To zbirko sestavljajo poleg Gratianovega dekreta, ki je vseboval zgoraj omenjene določbe, še Liber Extra Gregorija IX., Liber VI. Bonifacija VIII., Klementine, to je zbirka Klemena V., ki jo je razglasil Janez XXII., tem se pridružujejo Extravagantes istega papeža in Extravagantes Communes kot dekretali različnih papežev, ki nikdar niso bili zbrani v verodostojno zbirko. Cerkveno pravo, ki ga vsebuje ta zbirka, sestavlja klasično pravo katoliške Cerkve in ga tako na splošno imenujejo.
Tej pravni zbirki latinske Cerkve na neki način ustreza Syntagma Canonum ali Corpus Canonum Orientale grške Cerkve.
Poznejših kanonov, ki jih je zlasti v času katoliške obnove izdal tridentinski cerkveni zbor in pozneje različni uradi rimske kurije, niso nikoli uredili v eno zbirko; to pa je bil vzrok, da je zakonodaja, ko se je razširjala izven zbirke cerkvenega prava, sčasoma postala »neizmeren dodatek zakonov, ki so se nakopičili drug na drugega«, in je s svojo neurejenostjo, pa tudi nezanesljivostjo, ki je bila povezana z nekorist-
23
Praefatio
«immensum aliarum super alias coacervatarum legum cumuliim» consti-tueret, in quo non solum inordinatio, verum etiam incertitudo cum inuti-litate et lacunis plurimarum legum coniuncta effecerunt, ut ipsa disciplina Ecclesiae in periculum discrimenque in dies magis adduceretur.
Qua de causa iam tempore praeparationis Concilii Vaticani I a multis episcopis quaesitum erat, ut nova et única legum collectio appararetur, ad curam pastoralem Popidi Dei certiore tutioreque modo expediendam. Quod quidem opus, cum per actionem conciliarem ad effectum adduci non potuisset, Apostólica Sedes postea urgentioribus tantum rebus, quae ad disciplinam propius pertinere videbantur, nova legum ordinatione consuluit. Pius Papa X, denique, vix Pontificatu inito, negotium in se suscepit, cum sibi proposuisset omnes leges ecclesiasticas colligere et reformare, iussit ut opus, duce Cardinali Petro Gasparri, tandem ad ef-fectum deduceretur.
In tam grandi tamque arduo opere peragendo in primis quaestio de forma interna et externa novae collectionis solvenda fuit. Seposito modo compilations, quo singulae leges prolixo suo originario textu referri de-buissent, visum est liodiernam codificationis rationem eligere, sicque textus praeceptum continentes et proponentes in novam ac breviorem formam redacti sunt; materia autem tota in quinqué libris, qui systema institutionum iuris romani de personis, de rebus et de actionibus substan-tialiter imitantur, est ordinata. Opus duodecim annorum spatio peractum est, sociam ferentibus operam viris peritis, considtoribus et episcopis totius Ecclesiae. Indoles novi Codicis prooemio can. 6 clare enuntiatur: «Codex vigentem hue usque disciplinam plerumque retinet, licet op-portunas immutationes afferat». Non agebatur ergo de iure novo con-dendo, sed praecipue de iure usque ad illud tempus vigente nova ratione ordinando. Pió X vita functo, haec collectio universalis, exclusiva, authen-tica ab eius successore Benedicto XV die 27 maii 1917 promulgata est, et a die 19 maii 1918 vim obligandi obtinuit.
his universale huius Codicis Pio-Benedictini consensu omnium com-probatum est, idemque nostra aetate valde contidit ad pastorale munus efficaciter promovendum in tota Ecclesia, quae interim nova incrementa suscipiebat. Attamen, tum externae Ecclesiae condiciones in hoc mundo qui paucis decenniis tam celeres rerum vices ac tam graves morum immutationes expertus est, tum progredientes internae rationes communi-tatis ecclesiasticae, necessario effecerunt, ut nova legum canonicarum reformatio in dies magis urgeret atque expostularetur. Haec sane tempo-rum signa clare perspexerat Summus Pontifex Ioannes XXIII, qui cum Synodi Romanae et Concilii Vaticani II primum nunntium dedit die 25 ianuarii 1959, simul etiam annuntiavit hos eventus necessario fore prae-parationem ad exoptatum Codicis renovationem instituendam.
24
Uvod
nostjo in vrzelmi vinogih zakonov, povzročila, da je sam pravni red Cerkve bil vedno bolj v nevarnosti in stiski.
Mnogi škofje so zato že v času priprave 1. vatikanskega cerkvenega zbora želeli, naj se sestavi nova in samo ena zbirka zakonov, da bo pastoralna skrb božjega ljudstva potekala bolj zanesljivo in varno. Ker dejavnost cerkvenega zbora tega dela ni mogla uresničiti, je apostolski sedež nato z novo ureditvijo zakonov poskrbel samo za najnujnejše zadeve, za katere se je zdelo, da se bolj tičejo pravnega reda. Komaj je Pij X. postal papež, si je zastavil nalogo in sklenil zbrati ter preoblikovati vse cerkvene zakone in ukazal, da se naposled delo pod vodstvom kardinala pietra Gasparrija v celoti uresniči.
Pri tako velikem in tako težavnem delu je bilo treba najprej rešiti vprašanje notranje in zunanje oblike nove zbirke. Izločili so kompilator-ski način, v katerem bi morali posamične zakone navajati v njihovem celotnem izvirnem besedilu, namenoma pa izbrali sodobni način urejanja zakonov, in so tako besedila, ki so vsebovala in podajala zapoved, strnili v novo in krajšo obliko, vse gradivo pa razvrstili v pet knjig, ki v jedru posnemajo razvrstitev ustanov rimskega prava glede na osebe, stvari in pravdni postopek. S skupnim prizadevanjem izvedencev, svetovalcev in škofov vse Cerkve je bilo delo končano v dvanajstih letih. Značilnosti novega zakonika jasno v uvodu izrazi kan. 6: »Zakonik večinoma ohranja do zdaj veljavni pravni red, čeprav uvaja primerile spremembe.« Torej ni šlo za ustvaritev novega prava, ampak predvsem za ureditev dotlej veljavnega prava na nov način. Po smrti Pija X. je njegov naslednik Benedikt XV. dne,27. maja 1917 razglasil to splošno, izključno in verodostojno zbirko, ki je začela veljati dne 19. maja 1918.
' t
Splošno pravo tega Pijevega-Benediktovega zakonika so vsi soglasno sprejeli in je v našem času mnogo prispevalo k učinkovitejšemu pospeševanju pastoralnega dela v vsej Cerkvi, ki je medtem doživljala novo rast. Vendar so zunanje razmere Cerkve v tem svetu, ki je v nekaj desetletjih doživel tako nagle menjave razmer in tako resne spremembe nravi, in napredujoča notranja ureditev cerkvene skupnosti neizogibno povzročile, da je novo preoblikovanje cerkvenih zakonov iz dneva v dan postajalo bolj nujno in potrebno. Ta znamenja časov je jasno spoznal papež Janez XXIII., ki je dne 25. januarja 1959 prvič napovedal rimsko sinodo in 2. vatikanski cerkveni zbor, hkrati pa tudi oznanil, da bosta ta dogodka nujno pripravila zaželeno prenovitev zakojiika.
Čeprav je bila že na začetku vesoljnega cerkvenega zbora dne 28. marca 1963 ustanovljena komisija za prenovo zakonika cerkvenega prava, so člani kardinali pod predsedstvom kardinala Pietra Ciriacija in tajnika Giacoma Violarda na seji 12. novembra istega leta skupaj s pred-
25
Praefatio
Re quidem vera, quamvis Commissio Codici Iuris Canonici recognos-cendo die 28 martii 1963, incohato iam Concilio Oecumenico, constituta esset, Praeside Card. Petro Ciriaci et Secretario Rev.mo D. Jacobo Vio-lardo, sodales Cardinales in coetu die 12 novembris eiusdem anni habito una cum Praeside convenerunt veros as proprios recognitionis labores esse differendos, eosque nonnisi post absolutum Concilium incipere posse. Reformatio enim perficienda erat iuxta consilia et principia ab ipso Concilio statuenda. Interea Commissioni a Ioanne XXIII constitutae eius Successor Paulus VI die 17 aprilis 1964 septuaginta consultores adiunxit, ac postea alios sodales Cardinales nominavit et considtores e toto orbe arcessivit, ut in labore perficiendo operam suam navarent. Die 24 febru-arii 1965 Summus Pontifex Rev.mum P. Raymundum Bidagor S.J. novum Secretarium Commissionis nominavit, cum Rev.mus D. Violardo ad munus Secretarii Congregationis pro Disciplina Sacramentorum promotus esset, et die 17 novembris eiusdem anni Rev.mum D. Guilelmum Onclin Secretarium Adiunctum Commissionis constituit. Card. Ciriaci vita functo, die 21 februarii 1967 novus Pro-Praeses nominatus est Archiepiscopus Pericles Felici, iam Secretarius Generalis Concilii Vaticani II, qui die 26 iunii eiusdem anni in Sacrum Cardinalium Collegium cooptatus est et deinceps munus Praesidis Commissionis suscepit. Cum autem Rev.mus P. Bidagor die 1 novembris 1973 annum octogesimum agens a muñere Secretarii cessasset, die 12 februarii 1975 Exc.mus D. Rosalius Castillo Lara S.D.B., episcopus tit. Praecausensis et Coadiutor Truxillensis in Venetiola, novus Secretarius Commissionis renuntiatus est, idemque die 17 maii 1982, Cardinali Pericle Felici praemature e vivis erepto, Pro-Praeses Commissionis est constitutus.
Concilio Oecumenico Vaticano II iam ad finem vergente, coram Sum-mo Pontífice Paulo VI die 20 novembris 1965 sollemnis Sessio habita est, cui Cardinales sodales, Secretarii, considtores et officiates Secretariae, interim constitutae, interfuerunt, ut publica inauguratio laborum Codici Iuris Canonici recognoscendo celebraretur. In allocutione Summi Pontificis quodammodo fundamenta totius laboris iacta sunt ac reverá in memoria revocatur lus Canonicum e natura Ecclesiae manare, eius radicem sitam in potestate iurisdictionis a Christo Ecclesiae tributa, necnon finem in cura animarum ad salutem aeternam consequendam esse ponendum; indoles praeterea iuris Ecclesiae illustratur, eius necessitas contra communiores obiectiones vindicatur, historia progressions iuris et collectionum in-nuitur, praesertim autem urgens novae recognitionis necessitas in luce ponitur, ut Ecclesiae disciplina mutatis rerum coondicionibus apte ac-commodetur.
Summus Pontifex insuper duo elementa Commissioni indicavit, quae universo labori praeesse deberent. Primum nempe non agebantur tantum-
26
Uvod
sednikoma soglašali, da je treba pravo in lastno delo prenove odložiti in da se more začeti šele po končanem cerkvenem zboru, kajti preoblikovanje je treba opraviti po nasvetih in načelih, ki jih mora določiti sam cerkveni zbor. Komisiji, ki jo je nstanovil Janez XXIII., je njegov naslednik Pavel VI. dne 17. aprila 1964 medtem pridružil sedemdeset svetovalcev in nato imenoval druge člane kardinale ter pritegnil svetovalce z vsega sveta,Ma bi pomagali uresničiti to delo. Papež je dne 24. februarja J965 imenoval p. Raimonda Bidagorja D. J. za novega tajnika komisije, ker je Violardo prevzel službo tajnika kongregacije za disciplino zakramentov, 17. novembra istega leta pa je bil imenovali Willy Onclin za pomočnika tajnika komisije. Ko je umrl kardinal Ciriaci, je bil dne 21. februarja 1967 imenovan za namestnika predsednika nekdanji glavni tajnik 2. vatikanskega cerkvenega zbora, nadškof Pericle Felici, ki je isto leto 26. junija postal kardinal in je takrat prevzel službo predsednika komisije. Ko pa je p. Bidagor, ki je dne 1. novembra 1973 dopolnil 80 let, odložil službo tajnika, je bil dne 12. februarja 1975 Rosalio Castillo Lara SDB, naslovni škof iz Peccansa in pomožni škof iz Trujilla v Venezueli, imenovati za novega tajnika komisije, ko pa je kardinal Pericle Felici 17. maja 1982 nepričakovano umrl, je postal namestnik predsednika.
Že proti koncu 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora je bilo dne 20. novembra 1965 v papeževi navzočnosti slovesno zasedanje kardinalov članov, tajnikov, svetovalcev in uradnikov tajništva, ki je bilo medtem ustanovljeno, da bi proslavili javni začetek del za prenovo zakonika cerkvenega prava. Papež je v svojem nagovoru nekako dal temelje vsemu delu in priklical v spomin, da cerkveno pravo izhaja iz narave Cerkve, da korenini v vodstveni oblasti, ki jo je Kristus podelil Cerkvi, in da mora imeti svoj namen v skrbi, da duše dosežejo zveliča-nje, poleg tega je osvetlil značilnosti cerkvenega prava, proti bolj splošnim ugovorom branil njegovo potrebnost, ocenil zgodovino razvoja prava in pravnih zbirk, predvsem pa pojasnil nujno potrebnost ponovne prenove, da bi se tako pravni red Cerkve primerno prilogodil spremenjenim razmeram.
Papež je poleg tega nakazal komisiji dve sestavini, ki bi morali voditi vse delo. Najprej naj bi namreč ne šlo le za novo razvrstitev zakonov, kot se je zgodilo pri predelavi Pijevega-Benediktovega zakonika, ampak tudi in zlasti za preoblikovanje določb ob prilagoditvi novemu mišljenju in novim potrebam, vendar bo moralo staro pravo ostati temelj. Pri vsej tej prenovi je končno treba natančno imeti pred očmi odloke in listine drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ker vsebujejo lastne temeljne poteze zakonodajne prenove bodisi da so bile izdane določbe, ki se tičejo neposredno novih ustanov in cerkvenega pravnega reda, bodisi da bi bilo potrebno, da bi doktrinalno bogastvo lega cerkvenega zbora, ki je
27
Praefatio
modo de nova legam ordinatione, quemadmodum in elaborando Codice Pió-Benedictino factum erat, sed etiam ac praesertim de reformatione normarum novo mentis habitui novisque necessitatibus accommodanda, etsi ins vetus suppeditare fundamentum deberet. Accurate deinde prae ocidis habenda erant in hoc recognitions opere universa Decreta et Acta Concilii Vaticani II, cum in Us propria novationis legislativae lineamenta invenirentur, sive quia normae fuerant editae, quae instituía nova et disciplinan ecclesiasticam directe respiciebant, sive etiam quia oportebat divitiae doctrinales huius Concilii, quae multum tribuerant pastorali vitae, etiam in canónica legislatione sua consectaria suumque necessarium comp-lementum haberent.
Iteratis allocutionibus, praeceptis et consiliis etiam sequentibus annis duo praedicta elementa in mentem membrorum Commissionis revocata sunt a Summo Pontífice, qui quidem universum laborem altius dirigere atque assidxie prosequi numquam cessavit.
Ut subcommissiones seu coetus a studiis opus modo orgánico aggredi possent, necesse erat ut ante omnia enuclearentur et approbarentur principia quaedam, quae universae Codicis recognitionis iter sequendum statuèrent. Coetus quidam centralis consultorum textum documenti praepa-ravit, qxLOd iussu Summi Pontificis mense octobri 1967 studio Coetus Generalis Synodi Episcoporum subiectum est. Unanimo fere consensu liaec principia approbata sunt: Io) In renovando iure indoles iuridica novi Codicis, quam postidat ipsa natura socialis Ecclesiae, omnino re-tinenda est. Quare Codicis est normas praebere ut christifideles in vita Christiana degenda bonorum ab Ecclesia oblatorum participes fiant, quae eos ad salutem aeternam ducant. Ideoque hunc ad finem Codex iura et obligationes unius cuius que erga alios et erga societatem ecclesiasticam definire atque tueri debet, quatenus ad Dei cultum et animarum salutem pertineant. 2") Inter forum externum et forum internum, quod Ecclesiae proprium est et per saecula viguit, exsistat coordinatio, ita ut conflictus inter utrumque vitetur. 3°) Ad curam pastoralem animarum quam maxime fovendam, in novo iure, praeter virtutem iustitiae, ratio habeatur etiam caritatis, temperantiae, humanitatis, moderationis, quibus aequitati stu-deatur non solum in applicatione legum ab animarum pastoribus facienda, sed in ipsa legislatione, ac proinde normae nimis rigidae seponantur, im-mo ad exhortationes et suasiones potius recurratur, ubi non adsit nécessitas stricti iuris servandi propter bonum publicum et disciplinam ecclesiasticam generalem. 4°) Ut Summus Legislator et Episcopi in cura animarum concordem operam praestent et pastorum munus modo magis positivo appareat, quae hue usque extraordinariae erant facidtates circa dispensationem a legibus generalibus, ordinariae fiant, reservatis iis tan-
28
Uvod
veliko prispevalo k pastoralnemu življenju, tudi v cerkvenopravni zakonodaji imelo svoje zaključke in svojo potrebno dopolnitev.
Tudi v naslednjih letih je papež, ki nikoli ni nehal vse delo razumevajoče voditi in skrbno spremljati, v ponovnih nagovorih, naročilih in nasvetih spominjal člane komisije na ti dve pravkar omenjeni sestavini.
Da bi mogle podkomisije ali študijske skupine organsko začeti z delom, je bilo treba natančno pojasniti in potrditi nekatera načela, ki bi določala nujen potek vse prenove zakonika. Osrednja skupina svetovalcev je pripravila besedilo dokumenta, ki je bil oktobra 1967 splošnemu zasedanju škofovske sinode na papežev ukaz predložen v preučevanje. S skoraj enodušno privolitvijo so potrdili tale načela:
1.	Pri prenavljanju prava je treba povsem ohraniti pravni značaj novega zakonika, ki ga zahteva sama družbena narava Cerkve. Zato mora zakonik vsebovati določbe, da postanejo verniki v krščanskem življenju deležni dobrin, ki jih ponuja Cerkev in jih vodijo v večno zveličanje. Zato mora zakonik opredeljevati in varovati pravice in dolžnosti vsakogar do drugih in do cerkvene skupnosti, kolikor so v zvezi z bogočastjem in blagrom duš.
2.	Med notranjim in zunanjim področjem, kar je lastno Cerkvi in je bilo stoletja v veljavi, naj vlada skladnost tako, da se prepreči spor med obema.
3.	Da bi se čimbolj pospeševala pastoralna skrb za duše, naj se v novem pravu poleg kreposti pravičnosti upošteva tudi ljubezen, zmernost, človečnost, umerjenost, s katerimi naj se podpira ravnovesje ne le v uporabi zakonov s strani pastoralnih delavcev, marveč v sami zakonodaji, in naj se zato ne sestavijo prestroge določbe, nasprotno, naj se bolj xiporabljajo spodbude in priporočila, kjer ni potrebe, da se zaradi javnega blagra in splošnega cerkvenega pravnega reda ohranja strogo pravo.
4.	Za složno delovanje najvišjega zakonodajalca in škofov v pastoralni skrbi za duše, da bi služba pastirjev postala bolj očitno pozitivna, naj doslej izredne pravice glede spregledovanja splošnih zakonov postanejo redne, pridržijo pa se vrhovni oblasti vesoljne Cerkve ali drugim višjim oblastem samo tiste, ki zaradi skupnega blagra zahtevajo izjemo.
5.	Dobro je treba biti pozoren na načelo, ki se izvaja iz gornjega in se imenuje načelo subsidiarnosti ter ga je treba v Cerkvi toliko bolj uporabljati, ker je služba škofov s pridruženimi oblastmi božjepravna. Da se le ohranita enotnost zakonodaje ter vsem skupno in splošno pravo, se s tem načelom brani tudi primernost in potrebnost skrbeti za korist zlasti posamičnih ustanov z območnim pravom in z zdravo samostojnostjo območne izvršne oblasti, ki jim je priznana. Ko se torej opre na to načelo, naj novi zakonik prepusti območnemu pravu ali izvršni oblasti, kar ni potrebno za enotnost pravnega reda vesoljne Cerkve tako, da se
29
Praefatio
tum Supremae potestati Ecclesiae universalis vel aliis auctoritatibus supe-rioribus, quae propter bonum commune exceptionem exigant. 5°) Probe attendatur ad principium, quod e superiore eruitur et principium subsidi-arietatis vocatur, in Ecclesia eo vel magis applicandum, quod officium episcoporum cum potestatibus adnexis est iuris divini. Hoc principio, dum unitas legislativa et ius universale et generale servantur, convenien-tia etiam et necessitas propugnantur providendi utilitati praesertim sin-gulorum institutorum per iura particularia et per sanam autonomiam potestatis exsecutivae particularis illis agnitam. Eodem igitur principio innixus, novus Codex sive iuribus particularibus sive potestati exsecutivae demandet, quae unitati disciplinae Ecclesiae universalis necessaria non sint, ita ut sanae sic dictae «decentralizationi» opportune provideatur, remoto pericido disgregationis vel constitutionis Ecclesiarum nationalium. 6°) Propter fundamentalem aequalitatem omnium christifidelium et propter diversitatem officiorum et munerum, in ipso ordine hierarchico Ecclesiae fundatam, expedit ut iura personarum apte definiantur atque in tuto ponantur. Quod efficit, ut exercitium potestatis clarius appareat veluti servitium, magis eius usus firmetur, et abusus removeantur. 7°) Quae ut apte in praxim deducantur, necesse est ut pecidiaris cura tribu-atur ordinandae procedurae, quae ad iura subiectiva tuenda spectat. In novando igitur iure ad ea attendatur quae hac in re hucusque magnopere desiderabantur, scilicet ad recursus administrativos et administrationem iustitiae. Ad haec obtinenda, necesse est ut varia potestatis ecclesiasticae munera clare distinguantur, videlicet munus legislativum, administrati-vum et iudiciale, atque apte definiatur a quibusdam organis singula munera exercenda sint. 8°) Aliquo modo recognoscendum est principium de conservanda indole territoriali in exercitio regiminis ecclesiastici; rationes enim hodierni apostolatus imitates iurisdictionales personales commendare videntur. Principium igitur in iure novo condendo statuatur, quo portio Popidi Dei regendi ex regula generali territorio determinetur; sed nihil impediat quominus, ubi utilitas id suadeat, aliae rationes, saltern una simxd cum ratione territoriali admitti possint, tamquam criteria ad communitatem fidelium determinandam. 9°) Circa ius coactivum, cui Ecclesia tamquam societas externa, visibilis et independens renuntiare ne-quit, poenae sint generatim ferendae sententiae, et in solo foro externo irrogentur et remittantur. Poenae latae sententiae ad paucos casus re-ducantur, tantum contra gravissima delicta irrogandae. 10°) Denique, ut omnes unanimi admittunt, nova dispositio systematica Codicis, quam postulat nova accommodatio, inde ab initio adumbrari quidem, sed exacte definiri et decerni non potest. Eadem igitur peragenda erit tantum post sufficientem singularum partium recognitionem, immo postquam fere totum opus absolutum erit.
30
Uvod
primerno predvidi zdrava tako imenovana »decentralizacija«, ko se odstrani nevarnost razkrajanja ali nastajanja narodnih Cerkva.
6.	Zaradi temeljne enakosti vseh vernikov in različnosti služb in nalog, ki je utemeljena v sami hierarhični ureditvi Cerkve, je koristno, da se primerno opredelijo in zavarujejo pravice oseb. Tako naj se izvrševanje oblasti še jasneje razodene kot služenje, se bolj utrdi njeno izvrševanje in preprečijo zlorabe.
7.	Da se bo to primerno preneslo v prakso, je treba posvetiti posebno skrb ureditvi postopka za varstvo subjektivnih pravic. Pri prenavljanju prava je treba biti pozoren na tisto, kar se je v tem že doslej pogrešalo, namreč na upravne pritožbe in prisojanje pravice. Da bi to dosegli, je treba jasno razlikovati različne naloge cerkvene oblasti, namreč zakonodajno, upravno in sodno, in primerno opredeliti, katera telesa naj izvršujejo posamezne naloge.
8.	Na neki način je treba pretresti načelo, naj se pri izvrševanju cerkvenega vodstva ohrani ozemeljski značaj: zdi se namreč, da oblike današnjega apostolata priporočajo personalne pravne enote. V novem pravu naj se torej postavi načelo, s katerim se del božjega ljudstva, ki ga je treba voditi, določi po splošnem pravilu na osnovi ozemlja; nič pa ne brani, da bi, kjer se to zdi koristno, dopustili druge vidike vsaj hkrati z ozemeljskim vidikom kot merilo za določitev skupnosti vernikov.
9.	Glede kazenskega prava, ki se mu Cerkev kot zunanja, vidna in neodvisna družba ne more odreči, naj bodo kazni na splošno naložene, nalagajo in odpuščajo pa naj se le v zunanjem področju. Vnaprej izrečene kazni naj bodo omejene na nekaj primerov in se naložijo le za najtežje prestopke.
10.	Končno, kakor vsi soglasno priznavajo, je novo sistematično ureditev zakonika, ki jo zahteva nova prilagoditev, na začetku pač mogoče nakazati, ne pa točno opredeliti in določiti. To bo torej treba narediti šele po zadostni prenovi posameznih delov, da, šele potem, ko bo skoraj vse delo zaključeno.
Iz teh načel, ki so morala usmerjati način predelave novega zakonika, je jasno razvidno, da je treba povsod uporabljati nauk o Cerkvi, katerega je razvil 2. vatikanski cerkveni zbor, ki namreč določa, naj se posveti pozornost ne le zunanjim in družbenim oblikam Kristusovega skrivnostnega telesa, ampak tudi in predvsem njegovemu notranjemu življenju.
In res so ta načela pri izdelavi novega zakonika svetovalce vodila nekako za roko.
Medtem je kardinal predsednik komisije v pismu, ki ga je dne 15. januarja 1966 poslal predsednikom škofovskih konferenc, prosil škofe vsega katoliškega sveta, naj povedo svoje želje in predloge glede samega
31
Praefatio
Ex his principiis, quibus novi Codicis recognitions iter dirigi oporte-bat, manifesto patet necessitas applicandi passim doctrinam de Ecclesia a Concilio Vaticano II enucleatam, quippe quae statuat ut non solum ad externas ac sociales Corporis Christi Mystici rationes, verum etiam ac praecipue ad eius vitam intimam attendatur.
Ac re vera his principiis considtores in novo Codicis textu elaborando veluti manu ducti sunt.
Interea per epistulam, die 15 ianuarii 1966 ad Em.mo Cardinali Praeside Commissionis ad Praesides Conferentiarum Episcoporum missam, Episcopi universi orbis catholici rogati sunt ut vota et consilia proponerent de ipso iure condendo necnon de modo, quo relationes inter Conferentias episcoporum et Commissionem apte iniri oporteret, ad cooperationem quam máxime hac in re in bonum Ecclesiae obtinendam. Insuper quaesitum est, ut nomina iuris canonici peritorum ad Secretariam Commissionis mitterentur, qui de iudicio Episcoporum in singidis regionibus doctrina magis eminerent, iudicata quoque eorundem speciali peritia, ita ut ex iis considtores et collaboratores seligi ac nominari possent. Reverá initio ac decursa laborum, praeter Em.mos sodales inter consultores Commissionis episcopi, sacerdotes, religiosi, laici, iuris canonici necnon theologiae, curae pastoralis animarum et iuris civilis periti ex toto orbe christiano allecti sunt, ut operam suam conferrent ad novum Codicem Iuris canonici ap-parandum. Per totum laborum tempus apud Commissionem, ex quinqué Continentibus ac ex 31 nationibus, uti sodales, consultores, aliique collaboratores, operam praestiterunt 105 Patres Cardinales, 77 archiepiscopi et episcopi, 73 presbyteri saeculares, 47 presbyteri religiosi, 3 religiosae, 12 laici.
Iam ante postremam Concilii Vaticani II sessionem, die 6 maii 1965 consultores Commissionis convocati sunt in privatam sessionem, in qua, de consensu Beatissimi Patris, Praeses Commissionis tres quaestiones fundamentales eorum studio commisit, quaesitum nempe est, utrum unus an duo Codices, Latinus scilicet et Orientalis, conficiendi essent; quinam ordo laborum in eo redigendo esset sequendus, seu quomodo Commissio eiusque organa procedere deberent; denique quomodo apta fieret divisio laboris variis subcommissionibus, quae simul agerent, committendi. De his quaestionibus a tribus coetibus ad id constitutis relationes confectae sunt, eaedemque ad omncs sodales sunt transmissae.
Circa easdem quaestiones Em.mi Commissionis sodales secundam suam sessionem celebraverunt die 25 novembris 1965, in qua rogati sunt, ut ad nonnulla dubia de hac re responderent.
Quoad ordinationem systematicam novi Codicis, ex voto coetus centralis consultorum, qui a die 3 ad diem 7 aprilis 1967 congregati sunt, prin-cipium de hac re redactum est Synodo Episcoporum proponendum. Post
32
Uvod
prava, ki naj se izdela, in načina, po katerem bi bilo treba primerno navezati odnose med škofovskimi konferencami in komisijo, da bi v tem prišlo do čim večjega sodelovanja v blagor Cerkve. Prav tako je prosil, naj sporočijo tajništvu komisije imena tistih izvedencev cerkvenega prava, ki se po mnenju škofov v posameznih deželah po znanju zelo odlikujejo, navedejo pa tudi, v čem so posebno izvedeni, da bo mogoče izmed njih izbrati in imenovati svetovalce in sodelavce.
Res so bili že od začetka in med delom poleg kardinalov članov pridruženi za svetovalce komisije tudi škofje, duhovniki, redovniki, laiki, izvedenci cerkvenega prava in teologije, pastoralnega dela in civilnega prava z vsega krščanskega sveta, da bi pomagali pripraviti novi zakonik cerkvenega prava.
Ves čas dela so pri komisiji delali s petih celin in izmed enaintrideset narodnosti kot člani, svetovalci in drugi sodelavci: 105 kardinalov, 77 nadškofov in škofov, 73 svetnih duhovnikov, 47 redovnih duhovnikov, 3 redovnice, 12 laikov.
Že pred zadnjim zasedanjem 2. vatikanskega cerkvenega zbora so bili dne 6. maja 1965 svetovalci komisije sklicani na zasebno sejo, na kateri jim je predsednik komisije s privolitvijo svetega očeta izročil v študij tri temeljna vprašanja: ali naj se sestavita eden ali dva zakonika, namreč latinski in vzhodni; kakšen naj bo vrstni red pri pripravi zakonika ali kako naj poteka delo komisije in njenih teles; končno, kako naj se primerno porazdeli delo posameznim podkomisijam, ki naj bi delale hkrati. Tri v ta namen sestavljene skupine so o teh vprašanjih izdelale poročila in so jih poslali vsem članom.
Kardinali člani so o istih vprašanjih razpravljali na svojem drugem zasedanju 25. novembra 1965, kjer so bili naprošeni, naj odgovorijo na nekatere dvome glede tega.
Glede sistematične ureditve novega zakonika je bilo na željo osrednje skupine svetovalcev, ki so bili zbrani od 3. do 7. aprila 1967, izoblikovano o tem načelo, ki naj bi se predložilo škofovski sinodi. Po zasedanju sinode se je pokazalo primerno sestaviti v novembru 1967 posebno skupino svetovalcev, ki naj bi se posvetili preučevanju sistematične ureditve. Na zasedanju te skupine v začetku aprila 1968 so vsi soglašali, naj se v novi zakonik ne sprejmejo niti čisto liturgični zakoni niti določbe postopka za razglasitev blaženim in svetnikom in tudi ne določbe o odnosih Cerkve navzven. Vsi so se tudi strinjali, naj se v del, ki govori o božjem ljudstvu, vnese osebni status vseh vernikov, ločeno pa naj se razpravlja o oblasteh in pooblastilih glede na izvrševanje različnih služb in nalog. Končno so vsi soglašali, da v novem zakoniku ni mogoče v celoti ohraniti zgradbo knjig Pijevega-Benediktovega zakonika.
3 — Codex
33
Praefatio
sessionem Synodi, opportunum visum est constituere, mense novembri 1967 specialem coetum considtorum, qui in Studium ordinis systematici incumberent. In sessione huius coetus initio mensis aprilis 1968 habita, omnes concordes fuerunt de non recipiendis in novum Codicem nec legibus proprie liturgicis, nec normis circa processus beatificationis et canonizationis, et ne normis quidem circa relationes Ecclesiae ad extra. Placuit quoque omnibus quod in parte ubi de Popido Dei agitur, sta-tutum personale omnium christifidelium poneretur et distincte tracta-retur de potestatibus et facultatibus, quae exercitium diversorum offi-ciorum et munerum respiciunt. Omnes denique convenerunt structuram librorum Codicis Pio- Benedictini in novo Codice integre servari non posse.
In tertia sessione Em.morum sodalium Commissionis die 28 maii 1968 habita, Patres Cardinales approbarunt, quoad substantiam, temporariam ordinationem, iuxta quam coetus studiorum, qui iam antea constituti erant, in novum ordinem sunt dispositi: «De ordinatione systematica Codicis», «De normis generalibus», «De sacra Hierarchia», «De institutis perfectionis», «De laicis», «De personis physicis et moralibus in genere», «De matrimonio», «De sacramentis, excepto matrimonio», «De magisterio ecclesiastico», «De iure patrimoniali Ecclesiae», «De processibus», «De iure poenali».
Argumenta a coetu «De personis physicis et iuridicis» (ita postea voca-tus est) pertractata confluxerunt in Librum «De normis generalibus». Item opportunum visum est constituere coetum «De locis et temporibus sacris deque cultu divino». Ratione amplioris competentiae mutati sunt tituli aliorum coetuum: coetus «De laicis» nomen sumpsit «De fidelium iuribus et consociationibus deque laicis»; coetus «De religiosis» vocatns est «De institutis perfectionis» et denique «De institutis vitae consecratae per professionem consiliorum evangelicorum».
De methodo, quae in labore recognitionis plus quam 16 annos adhibita est, breviter memorandae sunt partes principaliores: consultores singulo-rum coetuum maxima cum animi deditione operam egregiam praestite-runt, solum ad Ecclesiae bonum spectantes, sive in praeparatione scripto facta votorum circa proprii schematis partes, sive in disceptatione per-durantibus sessionibus, quae statis temporibus Romae habebantur, sive in examine animadversionum, votorum et sententiarum quae de ipso schemate perveniebant ad Commissionem. Modus procedendi hic erat: singulis consult or ibus, qui numero ab octo ad quattuordecim singulos coetus a studiis constituebant, argumentum significabatur quod, iure Codicis vigentis innixum, studio recognitionis subiciendum erat. Unus-quisque, post examen quaestionum, votum suum scripto exaratum Secre-tariae Commissionis transmittebat eiusque exemplar relatori et, si tempus
34
Uvod
Na tretjem zasedanju članov komisije 28. maja 1968 so očetje kardinali glede vsebine odobrili začasno razvrstitev, po kateri so študijske skupine, ki so bile že prej ustanovljene, nanovo razporedili: Sistematična ureditev zakonika, Splošne določbe, Sveta hierarhija, Ustanove popolnosti, Laiki, Fizične in pravne osebe na splošno, Sveti zakon, Zakramenti razen zakona, Cerkveno učiteljstvo, Premoženjsko pravo Cerkve, Postopki, Kazensko pravo.
Vsebina, ki jo je obdelovala skupina Fizične in pravne osebe (tako se je pozneje imenovala), se je zlila v knjigo Splošne določbe. Prav tako se je zdelo primerno ustanoviti skupino Sveti kraji in časi ter bogočastje. Zaradi širše pristojnosti so spremenili naslove drugih skupin: skupina Laiki je prevzela ime Pravice in združenja vernikov ter laiki; skupina Redovniki je dobila ime Ustanove popolnosti, končno pa Ustanove posvečenega življenja z zaobljubami evangeljskih svetov.
Glede metode, ki se je pri delu prenove uporabljala več kot 16 let, je treba kratko omeniti pomembnejše sestavine: svetovalci posameznih skupin so z zelo veliko predanostjo opravili odlično delo, ozirajoč se samo na blagor Cerkve, ko so pismeno pripravljali predloge o delih lastnega osnutka, ko so razpravljali na dolgih zasedanjih, ki so bila v določenih obdobjih v Rimu, ko so pregledovali pripombe, predloge in mnenja, ki jih je komisija prejemala k samemu osnutku. Način dela je bil tale: posameznim svetovalcem, ki so po številu od osem do štirinajst sestavljali posamezne študijske skupine, so določili vsebino, ki se je opirala na veljavno pravo zakonika in jo je bilo treba skrbno predelati. Vsak je po preučitvi vprašanj svoj pismeno izdelani predlog poslal tajništvu komisije, en izvod pa so izročili poročevalcu in, če je čas dovoljeval, vsem članom skupine. Na študijskih sejah, ki so morale po delovnem koledarju biti v Rimu, so se sestajali svetovalci skupine in na predlog poročevalca pretresali vprašanja in mnenja, dokler niso besedila kanonov, tudi po delih, določili z glasovanjem in sestavili osnutek. Na zasedanju je poročevalcu pomagal uradnik, ki je opravljal nalogo zapisnikarja.
Vsaka skupina je glede na določno vsebino imela manjše ali večje število sej, delo pa je trajalo več let.
Posebno zadnji čas so bile ustanovljene mešane skupine z namenom, da bi nekateri svetovalci, zbrani iz različnih skupin, jjretresali vsebino, ki se je neposredno tikala več skupin, in je bila potrebna odločitev po skupnem posvetu.
Ko so študijske skupine končale izdelavo nekaterih osnutkov, so vrhovnega zakonodajalca prosili za izoblikovane smernice glede nadalj-nega načina dela; po tedaj danih določbah je bil ta način takle:
Sktipaj s pojasnjevalnim poročilom so osnutke poslali papežu, ki je odločal, ali je treba preiti k posvetovanju. Ko je prišlo to dovoljenje,
35
Praefatio
suppetebat, omnibus coetus membris tradebatur. In studii sessionibxis, Romae iuxta calendarium laborum habendis, coetus consultores conve-niebant et relalore proponente, omnes quaestiones et sententiae expen-debantur, donee textus canonum etiam per partes suffragio declarateur et in schema redigeretur. In sessione relatori auxilium praestabat of-ficialis, qui actuarii muñere fungebatur.
Numerus sessionum pro unoquoque Coetu, secundum argumenta concreta, maior minorve erat, laboresque per annos protrahebantur.
Habebantur, praesertim tempore posteriore, quidam coetus mixti eo fine constituti, ut a quibusdam consultoribus, e diversis coetibus in unum convenientibus, argumenta disceptarentur, quae directe ad plures coetus spectabant et communi consilio decernerentur oportebat.
Postquam expleta est elaboratio nonntdlorum schematum effecta a coetibus a studiis, concretae indicationes postulatae sunt a Supremo Legis-latore circa subsequens iter in labore sequendum; quod quidem iter iuxta normas tunc impertitas hoc erat:
Schemata, una cum relatione explicativa, mittebantur ad Summum Pontijicem, qui decernebat utrum ad consultationem procedendum esset. Post obtentam hanc permissionem, schemata typis edita sub mittebantur examini universi Episcopatus ceterorumque organorum consultationis (nempe Dicasteriorum Curiae R.omanae, Universitatum et Facultatum ecclesiasticarum atque Unionis Superiorum Generalium), ut ipsa organa, intra tempus prudenter statutum — non minus quam sex menses — suam sententiam exprimendam curarent. Simid quoque schemata mittebantur ad Em.mos Commissionis sodales, ut inde ab hoc stadio laboris suas ob-servationes sive generales sive particulares facerent.
En ordo quo schemata ad consultationem missa sunt; anno 1972: schema «De procedura administrativa»; anno 1973: «De sanctionibus in Ecclesia»; anno 1975 «De Sacramentis»; anno 1976: «De modo procedendi pro tutela iurium seu de processibus»; anno 1977: «De institutis vitae consecratae per professionem consiliorum evangelicorum»; «De normis generalibus»; «De Popido Dei»; «De Ecclesiae muñere docendi»; «De locis et temporibus sacris deque cidtu divino»; «De iure patrimoniali Ecclesiae».
Procul dubio Codex Iuris Canonici recognitus apte apparari non po-tuisset sine inaestimabili et continua cooperatione, quam Commissioni contiderunt numerosae ac pervalidae animadversiones indolis praesertim pastoralis ab Episcopis et Conferentiis Episcoporum exhibitae. Episcopi enim plurimas scripto animadversiones fecerunt: sive generales quoad schemata ni universum considerata, sive particulares quoad singulos cánones.
36
Uvod
so tiskane osnutke poslali v preučevanje vsemu episkopatu in drugim posvetovalnim telesom (namreč uradom rimske kurije, cerkvenim univerzam in fakultetam ter zvezi vrhovnih redovnih predstojnikov), da bi ta telesa v pametno določenem času — ne manj kakor v šestih mesecih
__ poskrbela, da izrazijo svoje mnenje. Sočasno so poslali osnutke tudi
kardinalom članom komisije, da bi k temu stanju dela dali svoje splošne ali posebne pripombe.
Osnutki so bili poslani v preučevanje v temle vrstnem redu: leta 1972 osnutek Upravni postopek; leta 1973 Sankcije v Cerkvi; leta 1975 Zakramenti; leta 1976 Način varovanja pravic in postopki; leta 1977 Ustanove posvečenega življenja z zaobljubami evangeljskih svetov, Splošne določbe, Božje ljudstvo, Učiteljska služba Cerkve, Sveti kraji in časi ter bogočastje, Premoženjsko pravo Cerkve.
Prenovljenega zakonika cerkvenega prava brez dvoma ni bilo mogoče primerno pripraviti brez neprecenljivega in nenehnega sodelovanja škofov in škofovskih konferenc, ki so komisiji prispevali številne in zelo tehtne pripombe, zlasti pastoralnega značaja. Škofje so namreč pismeno dali veliko pripomb, bodisi splošnih glede osnutkov v celoti bodisi posebnih glede posameznih kanonov.
Zelo koristne so bile poleg tega tudi pripombe, katere so se opirale na lastno izkustvo osrednjega vodstva Cerkve, ki so jih poslale kongre-gacije, sodišča in druge ustanove rimske kurije pa tudi znanstveni in tehnični predlogi ter pobude, ki so jih dale cerkvene univerze in fakultete glede različnih šol in različnih načinov mišljenja.
Študij, preučevanje in zborno razpravljanje o vseh splošnih in posebnih pripombah, ki so jih poslali komisiji, so predstavljali zares težko in neizmerno delo, ki je trajalo sedem let. Tajništvo komisije je natančno skrbelo, da so se po vrsti uredile in strnile v povzetke vse pripombe, predlogi in spodbude, ki so jih, potem ko so bile razposlane svetovalcem, da bi jih pozorno preučili, najprej izročili v razpravljanje na zasedanjih zbornega dela v desetih študijskih skupinah.
Vsaka pripomba je bila pretehtana z največjo skrbjo in vestnostjo. To se je zgodilo tudi, kadar je šlo za med seboj nasprotujoče si pripombe (kar se ni redko zgodilo), ko niso imeli pred očmi le njihovo sociološko težo (namreč število posvetovalnih teles in oseb, ki so jih predložile), marveč zlasti njihovo doktrinalno in pastoralno vrednost in njihovo povezanost z naukom in praktičnimi določbami 2. vatikanskega cerkvenega zbora in s papeškim učiteljstvom, prav tako pa tudi samo potrebno skladnost s pravnim kanoničnim sestavom, kar se tiče specifično tehničnega in znanstvenega vidika. Kadarkoli je šlo za kaj dvomnega ali so obravnavali posebej pomembna vprašanja, so končno zahtevali celo
37
Praefatio
Magna utilitate praeterea fuerunt etiarn animadversiones, innixae in propria experientia circa gubernium Ecclesiae centrale, quas transmise-runt Sacrae Congregationes, Tribunalia aliaque Romanae Curiae Instituía, necnon scientificae atque technicae propositiones et suggestiones prolatae ab Universitatibus et Facultatibus ecclesiasticis ad diversas scholas ad diversasque cogitandi vias pertinentibus.
Studium, examen atque discussio collegialis omnium animadversionum generalium et particularium, quae ad Commissionem transmissae sunt, ponderosum sane immensumque laborem secum tulerunt, qui per septem annos est protractus. Secretariatus Commissionis ad amussim curavit ut ordinatim disponerentur atque in synthesim redigerentur omnes animadversiones, propositiones et suggestiones, quae, postquam consultoribus transmissae faerant ut ab ipsis attente examinarentur, discussioni dein-ceps submittebantur in sessionibus collegialis laboris habendis a decern coetibus a studiis.
Nidia fuit animadversio, quae perpensa non esset maxima cum cura atque diligentia. Hoc factum est etiam cum de animadversionibus age-batur inter se contrariis (quod non raro evenit), prae oculis habendo non solum earum pondus sociologicum (nempe numerum organorum consultations ac personarum quae ipsas proponebant), sed praesertim earum valorem doctrinalem ac pastoralem earundemque cohaerentiam cum doctrina et normis applicativis Concilii Vaticani II et cum Magisterio pontificio, itemque, ad rationem specifice technicam et scientificam quod attinet, necessariam ipsam congruitatem cum systemate iuridico canonico. Immo, quotiescumque de re dubia agebatur vel quaestiones peculiaris momenti agitabantur, tunc denuo postulabatur sententia Em.morum Commissionis sodalium in sessione plenaria coadunatorum. Aliis vero in casibus, attenta specifica materia de qua disceptabatur, consulebantur etiam Congregatio pro Doctrina Fidei aliaque Curiae Romanae Dicasteria. Multae denique correctiones et immutationes in canonibus priorum Schematum, petenti-bus aut suggerentibus Episcopis ceterisque organis consultationum, intro-ductae sunt, adeo ut nonnulla schemata evaserint penitus novata vel emendata.
Retractatis igitur omnibus schematibus, Secretaria Commissionis et consultores in ulteriorem eundemque ponderosum incubuerunt laborem. Agebatur enim de interna coordinatione omnium schematum curanda, de tuenda eorum uniformitate terminológica praesertim sub aspectu techni-co-iuridico, de redigendis canonibus in breves et concinnas formulas, ac denique de systematica ordinatione definitive statuenda, ita ut omnia et singula schemata, a distinctis coetibus parata, in unicum atque omni ex parte cohaerentem Codicem confluerent.
38
Uvod
mnenje kardinalov članov, ki so bili zbrani na plenarnem zasedanju. V drugih primerih so pa glede na specifično gradivo, o katerem so razpravljali, vprašali za svet tudi kongregacijo za nauk vere in druge urade rimske kurije. Na prošnjo ali pobudo škofov in drugih posvetovalnih teles so končno vnesli mnogo popravkov in sprememb v kanonih prvotnih osnutkov v tolikšni meri, da so nekateri osnutki bili popolnoma prenovljeni ali izboljšani.
Ko so bili torej vsi osnutki obdelani, so se tajništvo komisije in svetovalci lotili zadnjega in prav težavnega dela. Šlo je namreč za to, da poskrbijo za notranjo skladnost vseh osnutkov, ohranijo njihovo izrazo-slovno enotnost, zlasti pod tehnično-pravnim vidikom, uredijo kanone v kratka in usklajena besedila, slednjič pa dokončno določijo sistematično razvrstitev tako, da se bodo vsi in posamezni osnutki, ki so jih pripravile različne skupine, zlivali v en sam in vsestransko skladen zakonik.
Nova sistematična razvrstitev, ki je nekako sama po sebi nastala iz počasi dozorevajočega dela, se opira na dve načeli, eno upošteva zvestobo do splošnejših načel, ki jih je že prej določila osrednja skupina, drugo pa praktično korist, tako da bi novi zakonik mogli zlahka razumeti in uporabljati ne le izvedenci, marveč tudi pastirji, da, celo vsi verniki.
Novi zakonik torej sestavlja sedem knjig z naslovi: Splošne določbe, Božje ljudstvo, Učiteljska služba Cerkve, Posvečevalna služba Cerkve, Premoženje Cerkve, Sankcije v Cerkvi, Postopki. Čeprav je iz razlike v naslavljanju, ki ga imajo posamezne knjige starega in novega zakonika, že dosti razvidna tudi razlika med obojnim sestavom, je vsekakor še veliko bolj očitna prenova sistematične razvrstitve iz delov, oddelkov, naslovov in njihovega naslavljanja. Prav gotovo drži, da bolj kakor stara ustreza nova razvrstitev gradivu in lastnemu značaju cerkvenega prava in, kar je pomembnejše, je tudi bolj v skladu z naukom o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora in tistimi iz tega izhajajočimi načeli, ki so bila predložena že na začetku prenove.
Na praznik apostolov Petra in Pavla, dne 29. junija 1980, je bil tiskani osnutek vsega zakonika izročen papežu, ki je ukazal, naj se pošlje v končno preučitev in presojo posameznim kardinalom članom komisije. Da bi se tudi v poslednjem obdobju napornega dela čim jasneje pokazala udeleženost vse Cerkve, je papež določil, da je treba druge člane, kardinale in tudi škofe, izbrane iz vse Cerkve, pridružiti komisiji — predlagale so jih škofovske konference ali sveti in zveze škofovskih konferenc — in tako se je ta komisija takrat povečala na 74 članov. V začetku leta 1981 so le-ti poslali zelo številne pripombe, ki jih je nato tajništvo komisije, ko so posebej izvedeni svetovalci na posameznih področjih, za katera je
39
Praefatio
Nova orclinatio systematica, quae veluti sua sponte ex labore paulatim maturescente orta est, duobus principiis innititur, quorum alterum spec-tat ad fidelitatem erga generaliora principia iam pridem a coetu centrali statuta, alterum vero ad practican utilitatem, ita ut novus Codex non solum a peritis, sed etiam a Pastoribus, immo et a christifidelibus omnibus facile intellegi atque in usu haberi possit.
Constat ergo novus Codex septem Libris, qui inscribuntur: De normis generalibus, De Populo Dei, De Ecclesiae muñere docendi, De Ecclesiae muñere sanctificandi, De bonis Ecclesiae temporalibus, De sanctionibus in Ecclesia, De processibus. Quamvis ex differentia rubricarum quae singulis Libris veteris et novi Codicis praeponuntur, differentia quoque inter utrumque systema iam satis appareat, nihilominus multo magis ex par-tibus, sectionibus, titulis eorumque rubricis innovatio ordinis systematici manifesta fit. At pro certo habendum est novam ordinationem non solum materiae et indoli propriae iuris canonici magis qnam veterem respon-dere, sed, quod maioris momenti est, magis etiam satisfacere ecclesiolo-giae Concilii Vaticani II iisque vide manantibus principiis quae iam initio recognitionis fuerint proposita.
Schema totius Codicis, die 29 iunii 1980, in sollemnitate Beatorum Apostolorum Petri et Paidi, typis editum, Summo Pontifici oblatum est, qui iussit ut illud definitivi examinis et iudicii peragendi causa singulis Cardinalibus Commissionis membris mitteretur. Quo magis autem in luce poneretur participatio totius Ecclesiae in postremo quoque phasi laborum stadio, Summus Pontifex decrevit alios sodales: Cardinales et etiam Episcopos, ex universa Ecclesia selectos, Commissioni esse aggregandos — Episcoporum Conferentiis vel Consiliis aut Coetibus Episcoporum Confe-rentiarum proponentibxis — atque ita eadem Commissio hac vice adaucta est ad numerum 74 sodalium. Qui quidem, initio a. 1981, quam plurimas miserunt animadversiones, quae deinde a Secretaria Commissionis, ope-ram navantibus consultoribus pecidiari peritia praeditis in singulis ma-teriis de quibus agebatur, accurato examini, diligenti studio et collegiali discussioni subiectae sunt. Synthesis omnium animadversionum una cum responsionibus a Secretaria et a considtoribus datis, mense axigusto 1981 ad Commissionis membra transmissa est.
Sessio Plenaria, de mandato Summi Pontificis convocata, ut de toto novi Codicis textu deliberaret et suffragia definitiva ferret, a die 20 ad diem 28 octobris 1981 in Aida Synodi Episcoporum celebrata est, in eaque praesertim de sex quaestionibus maioris ponderis et momenti disceptatio instituía est, sed et de aliis etiam per petitionem decern saltern Patrum allatis. Dubio in fine Sessionis Plenariae proposito, utrumne Patribus placeret, ut post examinata in Plenaria Schema C. I. C. et emendationes iam inductas, idem Schema, introductis quae in Plenaria maioritatem ob-
40
Uvod
šlo, vneto opravili delo, izročilo v natančno preučitev, vesten študij in zborno razpravljanje. Povzetek vseh pripomb skupaj z odgovori, ki so jih dali tajništvo in svetovalci, je bil v avgustu 1981 poslan članom komisije.
Plenarna seja, ki je bila po papeževem naročilu sklicana, da bi se posvetovala o vsem besedilu novega zakonika in dokončno odločila z glasovanjem, je bila od 20. do 28. oktobra 1981 v dvorani škofovske sinode, na njej pa so razpravljali predvsem o šestih tehtnejših in pomembnejših vprašanjih, pa tudi o drugih, ki jih je s prošnjo zastavilo vsaj deset očetov. Na koncu plenarnega zasedanja so na zastavljeno vprašanje, ali očetje soglašajo, naj po preučitvi osnutka zakonika cerkvenega prava na plenarni seji in po že izvedenih zboljšavah, isti osnutek, ko bo vanj vneseno, kar je na plenarnem zasedanju bilo sprejeto z večino glasov, upoštevajoč tudi druge poslane pripombe, in po zgladitvi sloga in latinščine (kar vse zaupajo predsedniku in tajništvu), velja za ustrezajoč, da se čimprej izroči papežu, ki naj, v času in na način, kakor bo sam določil, zakonik izda, očetje s soglasno privolitvijo odgovorili, da se strinjajo.
Na ta način ponovno pregledano in odobreno besedilo celotnega zakonika, kateremu so dodali kanone iz osnutka temeljnega zakona Cerkve, ki jih je bilo zaradi vsebine treba vključiti v zakonik, in izboljšano glede latinščine, je bilo nato spet tiskano in 22. aprila 1982 izročeno papežu, da bi ga bilo mogoče razglasiti.
Papež je sam osebno ob pomoči nekaterih izvedencev in po posvetovanju z namestnikom predsednika papeške komisije za prenovitev zakonika cerkvenega prava ta najnovejši osnutek pregledal in, ko je vse ustrezno pretehtal, odločil, da je treba novi zakonik razglasiti 25. januarja 1983, to je na obletnico prve napovedi papeža Janeza XXIII. glede potrebne prenovitve zakonika.
Ko je za to ustanovljena papeška komisija po skoraj dvajsetih letih srečno končala res težavno zaupano ji nalogo, pa je najnovejše pravo Cerkve, ki vsebuje preprostost, jasnost, skladnost in znanost resničnega prava, že na voljo pastirjem in vernikom; ker pa poleg tega ni tuje ljubezni, pravšnosti, človečnosti in je popolnoma prepojeno z resničnim krščanskim duhom, skuša ustrezati zunanjemu in notranjemu značaju, ki je Cerkvi dan od Boga, in želi hkrati biti v pomoč v razmerah in potrebah sedanjega sveta, v katerih živi. Če so zaradi zelo naglih sprememb današnje človeške družbe nekatere reči že v času nastajanja prava postale manj popolne in bodo v kratkem potrebovale novo preučitev, premore Cerkev tolikšno bogastvo moči, da more nič drugače kakor v preteklih stoletjih spet vneto stopiti na pot prenove zakonov svojega
41
Praefatio
tinuerint, prae oculis quoque habitis aliis quae datae fuerint, animadver-sionibus, atque perpolitione facta quoad stilum et latinitatem (quae omnia Praesidi et Secretariae committuntur) dignum habeatur, quod Summo Pontifici, qui tempore et modo, quae sibi videantur, Codicem edat, quam primum praesentetur Patres unanimo consensu responderunt: placet.
Textus integer Codicis hoc modo retractatus et approbatus, auctus ca-nonibus schematis Legis Ecclesiae Fundamentalis, quos ratione materiae in Codicem inseri oportebat, atque etiam quoad latinitatem perpolitus, tandem rursus typis impressus est atque, ut iam ad promulgationem pro-cedi posset, die 22 aprilis 1982 Summo Pontifici est traditus.
Summus Pontifex, autem, per Se ipsum, adiuvantibus quibusdam pe-ritis auditoque Pro-Praeside Pontificiae Commissionis Codici Iuris canonici recognoscendo, huiusmodi novissimum Schema recognovit atque omnibus mature perpensis, decrevit novum Codicem promulgandum esse die 25 ianuarii 1983, anniversario scilicet primi nuntii, quem Papa Ioannes XXIII dedit de Codicis recognitione instituenda.
Cum autem Pontificia Commissio ad hoc constituta post viginti fere annos arduum sane munus sibi creditum feliciter absolvent, iam Pasto-ribus et christifidelibus praesto est ius novissimum Ecclesiae, quod sim-plicitate, perspicuitate, concinnitate ac veri iuris scientia non caret; in-super, cum sit a caritate, aequitate, humanitate non alienum, atque vero christiano spiritu plene perfusum, id ipsum externae et internae indoli Ecclesiae divinitus datae respondere studet simulque eius condicionibus ac necessitatibus in mundo huius temporis considere exoptat. Quod si ob nimis celeres hodiernae humanae societatis immutationes, quaedam iam tempore iuris condendi minus perfecta evaserunt ac deinceps nova recognitione indigebunt, tanta virium ubertate Ecclesia pollet ut, haud secus ac praeteritis saecnlis, valeat viam renovandi leges vitae suae rursus capessere. Nunc autem lex amplius ignorari nequit; Pastores securis potiuntur normis, quibus recte sacri ministerii exercitium dirigant; hinc unicuique copia datur iura et officia sibi propria cognoscendi, et arbitrio in agendo via praecluditur; abusus qui ob carentiam legum in disciplinam ecclesiasticam forte irrepserint, facilius exstirpari ac praepediri poterunt; universa denique apostolatus opera, instituta atque incepta profecto ha-bent unde expedite progrediantur et promoveantur, quia sana ordinatio iuridica prorsus necessaria est ut ecclesiastica communitas vigeat, crescat, f lor eat. Quod faxit benignissimus Deus, Beatissima Virgine Maria, Ecclesiae Matre, eius Sponso S. Iosepho, Ecclesiae Patrono, SS. Petro et Paulo deprecatoribus.
42
Uvod
življenja. Zdaj pa ni več dovoljeno ne meniti se za zakon; pastirji imajo na voljo vame določbe, po katerih naj pravilno usmerjajo izvrševanje svete službe; s tem ima vsakdo na voljo sredstvo, da spozna sebi lastne pravice in dolžnosti ter se samovolji v ravnanju zapre pot; zlorabe, ki so se zaradi pomanjkanja zakonov morebiti prikradle v cerkveni pravni red, bo mogoče lažje izkoreniniti in preprečiti; končno imajo vse dejavnosti apostolata, ustanove in pobude dejansko nekaj, iz česar naj varno izhajajo in napredujejo, ker je zdrava pravna ureditev vsekakor potrebna, da se cerkvena skupnost krepi, raste in cvete. To naj podeli dobrot-Ijivi Bog na priprošnjo svete Device Marije, matere Cerkve, njenega moža sv. Jožefa, zavetnika Cerkve, in svetega Petra in Pavla.
43
ar
ZAKONIK CERKVENEGA PRAVA
CODEX IURIS CANONICI
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
Liber I
DE NORMIS GENERALIBUS
Can. 1 — Cánones huius Codicis unam Ecclesiam latinam respi-ciunt.
Can. 2 — Codex plerumque non definit ritus, qui in actionibus liturgicis celebrandis sunt servandi; quare leges liturgicae hucusque vigentes vim suam retinent, nisi earum aliqua Codicis canonibus sit contraria.
Can. 3 — Codicis cánones initas ab Apostólica Sede cum nationi-bus aliisve societatibus politicis conventiones non abrogant ñeque iis derogant; eaedem idcirco peiinde ac in praesens vigere pergent, contrariis huius Codicis praescriptis minime obstantibus.
Can. 4 — Iura quaesita, itemque privilegia quae, ab Apostólica Sede ad haec usque témpora personis sive physicis sive iuridicis con-cessa, in usu sunt nec revocata, integra manent, nisi huius Codicis canonibus expresse revocentur.
Can. 5 — § 1. Vigentes in praesens contra horum praescripta ca-nonum consuetudines sive universales sive particulares, quae ipsis canonibus huius Codicis reprobantur, prorsus suppressae sunt, nec in posterum reviviscere sinantur; ceterae quoque suppressae habean-tur, nisi expresse Codice aliud caveatur, aut centenariae sint vel immemorabiles, quae quidem, si de iudicio Ordinarii pro locorum ac personarum adiunctis submoveri nequeant, tolerari possunt.
§ 2. Consuetudines praeter ius hucusque vigentes, sive universales sive particulares, servantur.
Can. 6 — § 1. Hoc Codice vim obtinente, abrogantur:
Io Codex Iuris Canonici anno 1917 promulgatus;
2° aliae quoque leges, sive universales sive particulares, praescriptis huius Codicis contrariae, nisi de particularibus aliud expresse caveatur;
3° leges poenales quaelibet, sive universales sive particulares a Sede Apostólica latae, nisi in ipso hoc Codice recipiantur;
4" ceterae quoque leges disciplinares universales materiam respicientes, quae hoc Codice ex integro ordinatur.
§ 2. Cánones huius Codicis, quatenus ius vetus referunt, aesti-mandi sunt ratione etiam canonicae traditionis habita.
46
knjiga — Splošne določbe	1—6
Prva knjiga SPLOŠNE DOLOČBE
Kan. 1 — Kanoni tega zakonika se ozirajo le na latinsko Cerkev.
Kan. 2 — Zakonik na splošno ne določa obredov, po katerih se je pri liturgičnih opravilih treba ravnati; zato ohranijo doslej veljavni liturgični zakoni svojo moč, razen če kateri izmed njih nasprotuje kanonom zakonika.
Kan. 3 — Pogodb, ki jih je apostolski sedež sklenil z državami ali drugimi političnimi družbami, kanoni tega zakonika ne odpravljajo ne čeloma ne deloma; te zato v celoti veljajo, ne da bi jih ovirali nasprotni predpisi tega zakonika.
Kan. 4 — Pridobljene pravice pa tudi privilegiji, ki jih je apostolski sedež dosedaj podelil fizičnim ali pravnim osebam, če jih uživajo in niso bili preklicani, ostanejo v veljavi, razen če jih kanoni tega zakonika izrecno preklicujejo.
Kan. 5 — § 1. Doslej veljavni splošni ali območni običaji, ki nasprotujejo predpisom teh kanonov in jih kanoni tega zakonika zamotajo, se povsem odpravljajo in se ne sme dopustiti, da bi v prihodnje zopet oživeli; tudi za druge velja, da so odpravljeni, razen če zakonik izrecno določa kaj drugega ali če so stoletni ali starodavni, ki se smejo ohraniti, če jih po presoji ordinarija glede na krajevne ali osebne okoliščine ni mogoče odpraviti.
§ 2. Splošni ali območni običaji, ki so doslej obstajali mimo prava, naj se ohranijo.
Kan. 6 - § 1. Ko začne veljati ta zakonik, se odpravijo:
1.	zakonik cerkvenega prava, objavljen leta 1917;
2.	tudi drugi splošni ali območni zakoni, nasprotni predpisom tega zakonika, če glede območnih ni izrecno določeno kaj drugega;
3.	katerikoli splošni ali območni kazenski zakoni, izdani od apostolskega sedeža, če niso v ta zakonik sprejeti;
4.	tudi drugi splošni disciplinski zakoni, nanašajoči se na vsebino, ki jo ta zakonik čeloma urejuje.
§ 2. Kanone tega zakonika, kolikor vsebujejo staro pravo, je treba presojati tudi v smislu kanonskega izročila.
47
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
Titulus I DE LEGIBUS ECCLESIASTICIS
Can. 7 — Lex instituilur cum promulgatur.
Can. 8 — § 1. Leges ecclesiasticae universales promulgantur per editionem in Actorum Apostolicae Seclis commentario officiali, nisi in casibus particularibus alius promulgandi modus fuerit praescrip-tus, et vim suam exserunt tantum expletis tribus mensibus a die qui Actorum numero appositus est, nisi ex natura rei illico ligent aut in ipsa lege brevior aut longior vacatio specialiter et expresse fuerit statuta.
§ 2. Leges particulares promulgantur modo a legislatore determinate et obligare incipiunt post mensem a die promulgations, nisi alius terminus in ipsa lege statuatur.
Can. 9 — Leges respiciunt futura, non praeterita, nisi nominatim in eis de praeteritis caveatur.
Can. 10 — Irritantes aut inhabilitantes eae tantum leges haben-dae sunt, quibus actum esse nullum aut inhabilem esse personam expresse statuitur.
Can. 11 — Legibus mere ecclesiasticis tenentur baptizati in Eccle-sia catholica vel in eandem rccepti, quique sufficienti rationis usu gaudent et, nisi aliud iure expresse caveatur, septimum aetatis annum expleverunt.
Can. 12 — § 1. Legibus universalibus tenentur ubique terrarum omnes pro quibus latae sunt.
§ 2. A legibus autem universalibus, quae in certo territorio non vigent, eximuntur omnes qui in eo territorio actu versantur.
§ 3. Legibus conditis pro peculiari territorio ii subiciuntur pro quibus latae sunt, quique ibidem domicilium vel quasi-domicilium habent et simul actu commorantur, firmo praescripto can. 13.
Can. 13 — § 1. Leges particulares non praesumuntur personales, sed territoriales, nisi aliud constet.
§ 2. Peregrini non adstringuntur:
Io legibus particularibus sui territorii quamdiu ab eo absunt, nisi aut earum transgressio in proprio territorio noceat, aut leges sint personales;
2° neque legibus territorii in quo versantur, iis exceptis quae ordini publico consulunt, aut actuum sollemnia determinant, aut res immobiles in territorio sitas respiciunt.
48
1. naslov — Cerkveni zakoni
7—13
Prvi naslov CERKVENI ZAKONI
Kan. 7 — Zakon se postavi, ko se razglasi.
Kan. 8 — § 1. Splošni cerkveni zakoni se razglasijo, ko se objavijo v uradnem listu Acta Apostolicae Sediš, če ni v posameznih primerih predpisan drug način razglasitve; veljati pa začnejo šele po treh mesecih od dneva, ki ga nosi številka uradnega lista, razen če po svoji naravi vežejo takoj ali če je v zakonu samem posebej in izrecno določena krajša ali daljša vmesna doba.
§ 2. Območni zakoni se razglasijo tako, kakor določi zakonodajalec, veljati pa začnejo mesec dni po razglasitvi, če v zakonu samem ni določen drug čas.
Kan. 9 — Zakoni veljajo za naprej, ne za nazaj, če ni glede preteklosti v njih kaj izrecno določeno.
Kan. 10 — Zakoni, ki odrekajo veljavnost ali sposobnost, so le tisti, ki izrecno določajo ničnost opravila ali nesposobnost osebe.
Kan. 11 — Čisto cerkveni zakoni vežejo tiste, ki so v katoliški Cerkvi krščeni ali vanjo sprejeti in morejo zadosti razumno ravnati in so spolnili sedmo leto starosti, razen če je v pravu izrecno določeno kaj drugega.
Kan. 12 — § 1. Splošni zakoni vežejo povsod vse, za katere so izdani.
§ 2. Splošni zakoni, ki na določenem ozemlju ne veljajo, pa ne vežejo nikogar, ki na tem ozemlju trenutno biva.
§ 3. Zakoni, izdani za posebno ozemlje, vežejo tiste, za katere so izdani in imajo tam domovališče ali nepravo domovališče in hkrati tam trenutno bivajo; velja pa predpis kan. 13.
Kan. 13 — § 1. Domneva se, da območni zakoni niso osebni, temveč ozemeljski, če ni razvidno kaj drugega.
§ 2. Tujcev ne vežejo:
1.	območni zakoni njihovega ozemlja, dokler so zunaj njega, razen če bi njihova kršitev povzročila škodo na njihovem lastnem ozemlju, ali če so zakoni osebni;
2.	prav tako ne zakoni ozemlja, kjer se zadržujejo, razen tistih, ki vaimjejo javni red ali določajo obličnost opravil ali se nanašajo na nepremičnine na tem ozemlju.
4 — Codex
49
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
§ 3. Vagi obligantur legibus tarn universalibus quam particulari-bus quae vigent in loco in quo versantur.
Can. 14 — Leges, etiam irritantes et inhabilitantes, in dubio iuris non urgent; in dubio autem facti Ordinarii ab eis dispensare possunt, dummodo, si agatur de dispensatione reservata, concedi soleat ab auctorjitate cui reservatur.
Can. 15 — § 1. Ignorantia vel error circa leges irritantes vel inhabilitantes earundem effectum non impediunt, nisi aliud expresse sta-tuatur.
§ 2. Ignorantia vel error circa legem aut poenam aut circa factum proprium aut circa factum alienum notorium non praesumitur; circa factum alienum non notorium praesumitur, donec contrarium pro-betur.
Can. 16 — § 1. Leges authentice interpretatur legislator et is cui potestas authentice interpretandi fuerit ab eodem commissa.
§ 2. Interpretatio authentica per modum legis exhibita eandem vim habet ac lex ipsa et promulgan debet; si verba legis in se certa declaret tantum, valet retrorsum; si legem coarctet vel extendat aut dubiam explicet, non retrotrahitur.
§ 3. Interpretatio autem per modum sententiae iudicialis aut actus administrativ! in re peculiari, vim legis non habet et ligat tantum personas atque afficit res pro quibus data est.
Can. 17 — Leges ecclesiasticae intellegendae sunt secundum pro-priam verborum significationem in textu et contextu consideratam; quae si dubia et obscura manserit, ad locos parallelos, si qui sint, ad legis finem ac circumstantias et ad mentem legislatoris est recurren-dum.
Can. 18 — Leges quae poenam statuunt aut liberum iurium exer-citium coarctant aut exceptionem a lege continent, strictae subsunt interpretation!.
Can. 19 — Si certa de re desit expressum legis si ve universalis sive particularis praescriptum aut consuetudo, causa, nisi sit poenalis, dirimenda est attentis legibus latis in similibus, generalibus iuris principiis cum aequitate canónica servatis, iurisprudentia et praxi Curiae Romanae, communi constantique doctorum sententia.
Can. 20 — Lex posterior abrogat priorem aut eidem derogat, si id expresse edicat aut illi sit directe contraria, aut totam de integro ordinet legis prioris materiam; sed lex universalis minime derogat iuri particulari aut speciali, nisi aliud in iure expresse caveatur.
50
1. naslov — Cerkveni zakoni
14—20
§ 3. Brezdomce vežejo splošni in območni zakoni, ki so v veljavi v kraju, kjer se zadržujejo.
Kan. 14 — Ce gre za dvom o pravu, zakoni, tudi če odrekajo veljavnost ali sposobnost, ne vežejo; če pa gre za dvom o dejstvu, lahko ordinariji od njih dajo spregled; če pa gre za spregled, ki je pridržan, le tedaj, če ga običajno spregleda oblast, kateri je pridržan.
Kan. 15 — § 1. Nepoznanje ali zmota glede zakonov, ki odrekajo veljavnost ali sposobnost, njihovega učinka ne zadrži, če ni izrecno določeno kaj drugega.
§ 2. Nepoznanje ali zmota glede zakona ali kazni ali lastnega dejanja ali tujega splošno znanega dejanja se ne domnevata; domnevata pa se glede tujega ne splošno znanega dejanja, dokler se nasprotno ne dokaže.
Kan. 16 — § 1. Zakone verodostojno razlaga zakonodajalec in tisti, ki mu je ta podelil oblast verodostojne razlage.
§ 2. Verodostojna razlaga, izdana v obliki zakona, ima isto veljavo kakor zakon sam in se mora razglasiti; če nedvoumne besede zakona le pojasnjuje, velja za nazaj; če pa zakon oži, razširja ali če dvoumen zakon razlaga, ne učinkuje za nazaj.
§ 3. Ce pa je razlaga dana v obliki sodniške sodbe ali upravne odločbe v posebni stvari, nima zakonske moči in veže le osebe in zadeva stvari, za katere je bila dana.
Kan. 17 — Cerkvene zakone je treba razumeti v njihovem besednem, iz besedila in miselne zveze razvidnem pomenu; če ta ostane dvoumen ali nejasen, je treba upoštevati morebitna vzporedna mesta, namen zakona, okoliščine in namen zakonodajalca.
Kan. 18 — Zakone, ki določajo kazen, omejujejo svobodno izvrševanje pravic ali vsebujejo izjemo od zakona, je treba razlagati ozko.
Kan. 19 — Ce za kakšno stvar ni izrecnega ne splošnega ne območnega zakonskega predpisa ali običaja, je treba zadevo, če ne gre za kazensko, presojati z upoštevanjem zakonov, izdanih za podobne stvari, po splošnih pravnih načelih in upoštevati kanonično pravš-nost, pravno znanost in prakso rimske kurije ter splošno in ustaljeno mnenje učiteljev.
Kan. 20 — Poznejši zakon v celoti ali delno razveljavlja prejšnjega, če to izrecno pove, ali če mu je naravnost nasproten ali celotno snov prejšnjega zakona povsem na novo ureja; vendar splošni zakon ne razveljavlja območnega ali posebnega prava, če pravo izrecno ne določa kaj drugega.
51
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
Can. 21 — In dubio revocatio legis praeexsistentis non praesumi-tur, sed leges posteriores ad priores trahendae sunt et his, quantum fieri potest, conciliandae.
Can. 22 — Leges civiles ad quas ius Ecclesiae remittit, in iure canónico iisdem cum effectibus serventur, quatenus iuri divino non sint contrariae et nisi aliud iure canonico caveatur.
Titulus II DE CONSUETUDINE
Can. 23 — Ea tantum consuetudo a communitate fidelium introducta vim legis habet, quae a legislatore approbata fuerit, ad nor-mam canonum qui sequuntur.
Can. 24 — § 1. Nulla consuetudo vim legis obtinere potest, quae sit iuri divino contraria.
§ 2. Nec vim legis obtinere potest consuetudo contra aut praeter ius canonicum, nisi sit rationabilis; consuetudo autem quae in iure expresse reprobatur, non est rationabilis.
Can. 25 — Nulla consuetudo vim legis obtinet, nisi a communitate legis saltem recipiendae capaci cum animo iuris inducendi servata fuerit.
Can. 26 — Nisi a competenti legislatore specialiter fuerit probata, consuetudo vigenti iuri canonico contraria aut quae est praeter legem canonicam, vim legis obtinet tantum, si legitime per annos triginta continuos et completos servata fuerit; contra legem vero canonicam, quae clausulam contineat futuras consuetudines prohibentem, sola praevalere potest consuetudo centenaria aut immemorabilis.
Can. 27 — Consuetudo est optima legum interpres.
Can. 28 — Firmo praescripto can. 5, consuetudo, sive contra sive praeter legem, per contrariam consuetudinem aut legem revocatur; sed, nisi expressam de iis mentionem faciat, lex non revocat consuetudines centenarias aut immemorabiles, nec lex universalis consuetudines particulares.
52
2. naslov — Običaj
21—28
Kan. 21 — V dvomu se preklic prejšnjega zakona ne domneva, temveč je treba poznejše zakone razlagati v smislu prejšnjih in jih, kolikor je mogoče, z njimi uskladiti.
Kan. 22 — Civilni zakoni, na katere se sklicuje pravo Cerkve, naj ohranijo v cerkvenem pravu iste učinke, kolikor niso v nasprotju z božjim pravom in če ni v cerkvenem pravu določeno kaj drugega.
Drugi naslov OBIČAJ
Kan. 23 — Le tisti običaj, uveden od skupnosti vernikov, ima veljavo zakona, ki ga potrdi zakonodajalec po določbi naslednjih kanonov.
Kan. 24 — § 1. Noben običaj, nasproten božjemu pravu, ne more dobiti veljave zakona.
§ 2. Veljave zakona tudi ne more dobiti običaj proti cerkvenemu pravu ali mimo njega, razen če je pameten; običaj, ki ga pravo izrecno zavrača, pa ni pameten.
Kan. 25 — Noben običaj ne dobi veljave zakona, če ga ni osvojila skupnost, ki je vsaj sposobna sprejeti zakon, z namenom, da ga pravno uvede.
Kan. 26 — Običaj proti veljavnemu cerkvenemu pravu ali mimo njega, ki pa ga pristojni zakonodajalec ni posebej potrdil, dobi zakonsko moč le, če se zakonito nenehno in v celoti izvaja trideset let; proti cerkvenemu zakonu, vsebujočemu določilo, ki prepoveduje bodoče običaje, pa lahko obvelja le stoletni ali starodavni običaj.
Kan. 27 — Običaj je najboljši razlagalec zakonov.
Kan. 28 — Običaj, ki je proti zakonu ali mimo njega, se odpravi z nasprotnim običajem ali zakonom, ostane pa v veljavi določba kan. 5; toda zakon ne preklicuje stoletnih ali starodavnih običajev, če ni to v njem izrecno omenjeno, prav tako splošni zakon ne območnih običajev.
53
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
Titulus III
DE DECRETIS GENERALIBUS ET DE INSTRUCTIONIBUS
Can. 29 — Décréta generalia, quibus a legislatore competenti pro communitate legis recipiendae capaci communia feruntur praescripta, proprie sunt leges et reguntur praescriptis canonum de legibus.
Can. 30 — Qui potestate exsecutiva tantum gaudet, decretum generale, de quo in can. 29, ferre non valet, nisi in casibus particulari-bus ad normam iuris id ipsi a legislatore competenti expresse fuerit concessum et servatis condicionibus in actu concessionis statutis.
Can. 31 — § 1. Décréta generalia exsecutoria, quibus nempe pres-sius determinantur modi in lege applicanda servandi aut legum ob-servantia urgetur, ferre valent, intra fines suae competentiae, qui potestate gaudent exsecutiva.
§ 2. Ad decretorum promulgationem et vacationem quod attinet, de quibus in § 1, serventur praescripta can. 8.
Can. 32 — Décréta generalia exsecutoria eos obligant qui tenentur legibus, quarum eadem décréta modos applicationis determinant aut observantiam urgent.
Can. 33 — § 1. Décréta generalia exsecutoria, etiamsi edantur in directoriis aliusve nominis documentis, non derogant legibus, et eo-rum praescripta qua legibus sint contraria omni vi carent.
§ 2. Eadem vim habere desinunt revocatione explicita aut impli-cita ab auctoritate competenti facta, necnon cessante lege ad cuius exsecutionem data sunt; non autem cessant resoluto iure statuentis, nisi contrarium expresse caveatur.
Can. 34 — § 1. Instructiones, quae nempe legum praescripta declarant atque rationes in iisdem exsequendis servandas evolvunt et determinant, ad usum eorum dantur quorum est curare ut leges exsecutioni mandentur, eosque in legum exsecutione obligant; eas legitime edunt, intra fines suae competentiae, qui potestate exsecutiva gaudent.
§ 2. Instructionum ordinationes legibus non derogant, et si quae cum legum praescriptis componi nequeant, omni vi carent.
§ 3. Vim habere desinunt instructiones non tantum revocatione explicita aut implicita auctoritatis competentis, quae eas edidit, eiusve superioris, sed etiam cessante lege ad quam declarandam vel exsecutioni mandandam datae sunt.
54
3. naslov — Odloki in navodila
29—34
Tretji naslov ODLOKI IN NAVODILA
Kan. 29 - Splošni odloki, s katerimi pristojni zakonodajalec izdaja predpise za skupnost, kije sposobna sprejeti zakon, so zakoni v pravnem pomenu In se zanje uporabljajo predpisi kanonov o zakonih.
Kan. 30 — Odloka, o katerem govori kan. 29, ne more izdati tisti, ki ima samo izvršno oblast, razen če mu je to po določbi prava v posameznih primerih izrecno poveril pristojni zakonodajalec in upoštevajoč pogoje, določene v poverilnem aktu.
Kan. 31 — § 1. Izvršne odloke, to je tiste, ki natančneje določajo načine, kako se je treba ravnati pri izvajanju zakona, ali ki terjajo spolnjevanje zakonov, smejo izdajati v mejah svoje pristojnosti tisti, ki imajo izvršno oblast.
§ 2. Glede razglasitve in vmesne dobe odlokov, o katerih govori § 1, naj se upoštevajo predpisi kan. 8.
Kan. 32 — Izvršni odloki obvezujejo tiste, ki jih vežejo zakoni, za katere ti odloki določajo način uporabe ali terjajo spolnjevanje.
Kan. 33 — § 1. Izvršni odloki, tudi če se izdajo v pravilnikih ali listinah drugačnega imena, ne razveljavljajo zakonov in njihovi predpisi, ki so zakonom nasprotni, nimajo veljave.
§ 2. Njihova veljavnost preneha, če jih izrecno ali vključno prekliče pristojna oblast in če preneha zakon, za katerega izvrševanje so bili izdani; ne prenehajo pa, če je ugasnilo pravo tistega, ki jih je izdal, razen če je izrecno določeno nasprotno.
Kan. 34 — § 1. Navodila, ki namreč predpise zakonov pojasnjujejo, razlagajo ter določajo obvezen način njihove uporabe, se izdajajo za uporabo tistim, ki morajo skrbeti za izvajanje zakonov in jih pri izvajanju zakonov vežejo; izdajo pa jih zakonito v mejah svoje pristojnosti tisti, ki imajo izvršno oblast.
§ 2. Določbe navodil ne razveljavljajo zakonov in, če katere izmed njih ni mogoče uskladiti s predpisi zakonov, nimajo veljave.
§ 3. Navodila ne nehajo veljati le, če jih izrecno ali vključno prekliče pristojna oblast, ki jih je izdala, ali višja od nje, temveč tudi, če preneha veljati zakon, za razlago ali izvajanje katerega so bila izdana.
55
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
Titulus IV
DE ACTIBUS ADMINISTRATIVE SINGULARIBUS
Caput I NORMAE COMMUNES
Can. 35 — Actus administrativus singularis, sive est decretum aut praeceptum sive est rescriptum, elici potest, intra fines suae compe-tentiae, ab eo qui potestate exsecutiva gaudet, firmo praescripto can. 76, § 1.
Can. 36 — § 1. Actus administrativus intellegendus est secundum propriam verborum significationem et communem loquendi usum; in dubio, qui ad lites referuntur aut ad poenas comminandas infligen-dasve attinent aut personae iura coarctant aut iura aliis quaesita laedunt aut adversantur legi in commodum privatorum, strictae sub-sunt interpretationi; ceteri omnes, latae.
§ 2. Actus administrativus non debet ad alios casus praeter ex-pressos extendi.
Can. 37 — Actus administrativus, qui forum externum respicit, scripto est consignandus; item, si fit in forma commissoria, actus huius exsecutionis.
Can. 38 — Actus administrativus, etiam si agatur de rescripto Motu proprio dato, effectu caret quatenus ius alteri quaesitum laedit aut legi consuetudinive probatae contrarius est, nisi auctoritas com-petens expresse clausulam derogatoriam addiderit.
Can. 39 — Condiciones in actu administrativo tunc tantum ad va-liditatem censentur adiectae, cum per particulas si, nisi, dummodo exprimuntur.
Can. 40 — Exsecutor alicuius actus administrativ! invalide suo munere fungitur, antequam litteras receperit earumque authentici-tatem et integritatem recognoverit, nisi praevia earundem notitia ad ipsum auctoritate eundem actum edentis transmissa fuerit.
Can. 41 — Exsecutor actus administrativ! cui committitur merum exsecutionis ministerium, exsecutionem huius actus denegare non potest, nisi manifesto appareat eundem actum esse nullum aut alia ex gravi causa sustineri non posse aut condiciones in ipso actu administrativo appositas non esse adimpletas; si tamen actus administrativ! exsecutio adiunctorum personae aut loci ratione videatur inopportu-na, exsecutor exsecutionem intermittat; quibus in casibus statim certiorem faciat auctoritatem quae actum edidit.
56
4. naslov — Posarnezni upravni akti
42—52
Četrti naslov POSAMEZNI UPRAVNI AKTI
Prvo poglavje SPLOŠNE DOLOČBE
Kan. 35 - Posamezni upravni akt, bodisi odločba, ukaz ali reskript, lahko izda v mejah svoje pristojnosti tisti, ki ima izvršno oblast, velja pa predpis kan. 76, § 1.
Kan, 36 — § 1. Upravni akt je treba razumeti iz pomena besed samih in splošne jezikovne rabe; v dvomu, ko se akti nanašajo na pravdne spore ali na kazni, s katerimi je treba zagroziti ali jih naložiti, ali zožujejo pravice osebe ali kršijo pridobljene pravice drugih ali nasprotujejo zakonu v korist posameznikov, jih je treba razlagati ozko; vse druge široko.
§ 2. Upravni akt se ne sme razširiti na druge primere razen izrecno navedenih.
Kan. 37 — Upravni akt, ki se tiče zunanjega področja, je treba izdati pismeno; prav tako akt za izvršitev, če se izvede v poveritveni obliki.
Kan. 38 — Upravni akt, tudi če gre za reskript, izdan iz lastnega nagiba, je brez učinka, če prizadene pridobljeno pravico drugega ali če nasprotuje zakonu ali potrjenemu običaju, razen če je pristojna oblast izrecno dodala določilo o razveljavitvi.
Kan. 39 — V upravnem aktu dodani pogoji vplivajo na veljavnost le tedaj, če so izraženi z besedami: »če, razen če, da le ne«.
Kan. 40 — Izvršilec kakega upravnega akta opravi svojo nalogo neveljavno, dokler ne prejme dopisa in dokler ne preveri njegove pristnosti in neokrnjenosti, razen če ga je o njem že prej obvestil tisti, ki je imel oblast akt izdati.
Kan. 41 — Izvršilec upravnega akta, ki mu je povex\jena samo naloga izvršitve, ne more odkloniti izvršitve tega akta, razen če se jasno izkaže, da je ta akt ničen ali iz drugega tehtnega razloga ni mogoče pri njem vztrajati ali če niso bili izpolnjeni v samem upravnem aktu dodani pogoji; če pa se zdi izvršitev upravnega akta glede na osebne ali krajevne okoliščine neprilična, naj izvršilec izvršitev odloži; v teh primerih naj takoj obvesti oblast, ki je akt izdala.
57
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
Can. 42 — Exsecutor actus administrativi procedere debet ad mandati normam; si autem condiciones essentiales in litteris appositas non impleverit ac substantialem procedendi formam non servaverit, irrita est exsecutio.
Can. 43 — Actus administrativi exsecutor potest alium pro suo prudenti arbitrio sibi substituere, nisi substitutio prohibita fuerit, aut electa industria personae, aut substituti persona praefinita; hisce autem in casibus exsecutori licet alteri committere actus praeparatorios.
Can. 44 — Actus administrativus exsecutioni mandari potest etiam ab exsecutoris successore in officio, nisi fuerit electa industria personae.
Can. 45 — Exsecutori fas est, si quoquo modo in actus administrativi exsecutione erraverit, eundem actum iterum exsecutioni man-dare.
Can. 46 — Actus administrativus non cessat resoluto iure statuen-tis, nisi aliud iure expresse caveatur.
Can. 47 — Revocatio actus administrativi per alium actum admi-nistrativum auctoritatis competentis effectum tantummodo obtinet a momento, quo legitime notificatur personae pro qua datus est.
Caput II
DE DECRETIS ET PRAECEPTIS SINGULARIBUS
Can. 48 — Decretum singulare intellegitur actus administrativus a competenti auctoritate exsecutiva editus, quo secundum iuris normas pro casu particulari datur decisio aut fit provisio, quae natura sua petitionem ab aliquo factam non supponunt.
Can. 49 — Praeceptum singulare est decretum quo personae aut personis determinatis aliquid faciendum aut omittendum directe et legitime imponitur, praesertim ad legis observantiam urgendam.
Can. 50 — Antequam decretum singulare ferat, auctoritas necessa-rias notitias et probationes exquirat, atque, quantum fieri potest, eos audiat quorum iura laedi possint.
Can. 51 — Decretum scripto feratur expressis, saltern summarie, si agatur de decisione, motivis.
Can. 52 — Decretum singulare vim habet tantum quoad res de quibus decernit et pro personis quibus datum est; eas vero ubique obligat, nisi aliud constet.
58
4. naslov — Posarnezni upravni akti
42—52
Kan. 42 — Izvršilec upravnega akta mora postopati po določbi naročila; če ne izpolni v dopisu dodanih bistvenih pogojev in se ne drži osnovne oblike postopka, je izvršitev nična.
Kan. 43 — Izvršilec upravnega akta sme po svoji pametni presoji postaviti namesto sebe drugega, če nadomestovanje ni bilo prepovedano, oseba namenoma izbrana ali oseba namestnika vnaprej določena; v teh primerih pa lahko izvršilec prepusti pripravljalna dela drugemu.
Kan. 44 — Izvršitev upravnega akta se lahko naroči tudi izvršil-čevemu nasledniku v službi, če oseba ni bila namenoma izbrana.
Kan. 45 — Če se je izvršilec pri izvršitvi upravnega akta kakorkoli zmotil, ga sme znova dati v izvršitev.
Kan. 46 — Upravni akt ne neha veljati, če je ugasnila pravica tistega, ki ga je izdal, razen če je v pravu izrecno določeno kaj drugega.
Kan. 47 — Preklic upravnega akta z drugim upravnim aktom pristojne oblasti ima učinek šele od trenutka, ko se to zakonito sporoči osebi, za katero je bil izdan.
Drugo poglavje ODLOČBE IN UKAZI
Kan. 48 — Odločba je od pristojne izvršne oblasti izdan upravni akt, s katerim se za posamezni primer po pravnih določbah izda odločitev ali začasni ukrep, ki po svoji naravi ne zahtevata, da bi moral kdo za to prositi.
Kan. 49 — Ukaz je odločba, po kateri se določeni osebi ali osebam naravnost in zakonito naloži, da morajo nekaj storiti ali opustiti, zlasti ko je treba zahtevati spolnitev zakona.
Kan. 50 — Preden oblast izda odločbo, naj zahteva potrebne podatke in dokaze ter se posvetuje, kolikor je mogoče, s tistimi, katerih pravica bi mogla biti prizadeta.
Kan. 51 — Odločbo je treba izdati pismeno in, če gre za odločitev, vsaj kratko navesti razloge.
Kan. 52 — Odločba velja le za zadeve, o katerih odloča, in za osebe, za katere je bila izdana; te pa veže povsod, če ni razvidno kaj drugega.
59
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
Can. 53 — Si decreta inter se sint contraria, peculiare, in iis quae peculiariter exprimuntur, praevalet generali; si aeque sint peculiaria aut generalia, posterius tempore obrogat priori, quatenus ei contra-rium est.
Can. 54 — § 1. Decretum singulare, cuius applicatio committitur exsecutori, effectum habet a momento exsecutionis; secus a momento quo personae auctoritate ipsius decernentis intimatur.
§ 2. Decretum singulare, ut urgeri possit, legitimo documento ad normam iuris intimandum est.
Can. 55 — Firmo praescripto cann. 37 et 51, cum gravissima ratio obstet ne scriptus decreti textus tradatur, decretum intimatum habetur si ei, cui destinatur, coram notario vel duobus testibus legatur, actis redactis, ab omnibus praesentibus subscribendis.
Can. 56 — Decretum pro intimato habetur, si is cui destinatur, rite vocatus ad decretum accipiendum vel audiendum, sine iusta causa non comparuerit vel subscribere recusaverit.
Can. 57 — § 1. Quoties lex iubeat decretum ferri vel ab eo, cuius interest, petitio vel recursus ad decretum obtinendum legitime propo-natur, auctoritas competens intra tres menses a recepta petitione vel recursu provideat, nisi alius terminus lege praescribatur.
§ 2. Hoc termino transacto, si decretum nondum datum fuerit, re-sponsum praesumitur negativum, ad propositionem ulterioris recursus quod attinet.
§ 3. Responsum negativum praesumptum non eximit competen-tem auctoritatem ab obligatione decretum ferendi, immo et damnum forte illatum, ad normam can. 128, reparandi.
Can. 58 — § 1. Decretum singulare vim habere desinit legitima revocatione ab auctoritate competenti facta necnon cessante lege ad cuius exsecutionem datum est.
§ 2. Praeceptum singulare, legitimo documento non impositum, cessat resoluto iure praecipientis.
Caput III DE RESCRIPTIS
Can. 59 — § 1. Rescriptum intellegitur actus administrativus a competenti auctoritate exsecutiva in scriptis elicitus, quo suapte natura, ad petitionem alicuius, conceditur Privilegium, dispensatio alia-ve gratia.
60
4. naslov — Posarnezni upravni akti
42—52
Kan. 53 — Ce si odloki in odločbe med seboj nasprotujejo, obvelja odločba pred odlokom glede tistega, kar je v njej posebej izraženo; če so enako posebni ali splošni, odpravlja časovno poznejši prejšnjega, kolikor mu nasprotuje.
Kan. 54 — § 1. Odločba, katere izvršitev se poveri izvršilcu, učinkuje od trenutka izvršitve; sicer pa od trenutka, ko se sporoči osebi po odredbi tistega, ki je odločbo izdal.
§ 2. Da je mogoče vztrajati pri odločbi, jo je treba po določbi prava vročiti z zakonito listino.
Kan. 55 — Kadar zelo tehten razlog ovira izročitev pisanega besedila odločbe, velja, da je odločba vročena, če se naslovniku pred notarjem ali dvema pričama prebere in se o tem naredi zapisnik, ki ga vsi navzoči podpišejo; velja pa predpis kan. 37 in 51.
Kan. 56 — Odločba velja za vročeno, če tisti, ki mu je namenjena in je bil pravilno povabljen, da odločbo sprejme ali jo posluša, brez upravičenega razloga ne pride ali noče podpisati.
Kan. 57 — § 1. Kadar zakon ukazuje, da se odločba izda, ali da tisti, ki se ga tiče, zakonito predloži prošnjo ali pritožbo, da bi odločbo prejel, naj pristojna oblast ukrepa v treh mesecih po prejemu prošnje ali pritožbe, če zakon ne predpisuje drugega roka.
§ 2. Ce po preteku tega roka odločba še ni izdana, se, kar zadeva vložitev ponovne pritožbe, domneva, da je odgovor odklonilen.
§ 3. Domnevani odklonilni odgovor ne odveže pristojne oblasti dolžnosti, da odločbo izda in da po določbi kan. 128 tudi poravna morebitno povzročeno škodo.
Kan. 58 — § 1. Odločba izgubi veljavo, če jo prekliče pristojna oblast ali če preneha veljati zakon, za katerega izvršitev je bila izdana.
§ 2. Ukaz, ki ni bil izdan z zakonito listino, ugasne, ko preneha pravica tistega, ki ga je izdal.
Tretje poglavje RESKRIPTI
Kan. 59 — § 1. Reskript je upravni akt, ki ga pismeno izda pristojna izvršna oblast in s katerim se po njegovi naravi na prošnjo nekoga podeli privilegij, spregled ali druga ugodnost.
61
21—28
Lib. I — De nor mis generalibus
§ 2. Quae de rescriptis statuuntur praescripta, etiam de licentiae concessione necnon de concessionibus gratiarum vivae vocis oraculo valent, nisi aliud constet.
Can. 60 — Rescriptum quodlibet impetrari potest ab omnibus qui expresse non prohibentur.
Can. 61 — Nisi aliud constet, rescriptum impetrari potest pro alio, etiam praeter eius assensum, et valet ante eiusdem acceptationem, salvis clausulis contrariis.
Can. 62 — Rescriptum in quo nullus datur exsecutor, effectum habet a momento quo datae sunt litterae; cetera, a momento exsecu-tionis.
Can. 63 — § 1. Validitati rescripti obstat subreptio seu reticentia veri, si in precibus expressa non fuerint quae secundum legem, stilum et praxim canonicam ad validitatem sunt exprimenda, nisi agatur de rescripto gratiae, quod Motu proprio datum sit.
§ 2. Item validitati rescripti obstat obreptio seu expositio falsi, si ne una quidem causa motiva proposita sit vera.
§ 3. Causa motiva in rescriptis quorum nullus est exsecutor, vera sit oportet tempore quo rescriptum datum est; in ceteris, tempore exsecutionis.
Can. 64 — Salvo iure Paenitentiariae pro foro interno, gratia a quovis dicasterio Romanae Curiae denegata, valide ab alio eiusdem Curiae dicasterio aliave competenti auctoritate infra Romanum Ponti-ficem concedi nequit, sine assensu dicasterii quocum agi coeptum est.
Can. 65 — § 1. Salvis praescriptis §§ 2 et 3, nemo gratiam a proprio Ordinario denegatam ab alio Ordinario petat, nisi facta denega-tionis mentione; facta autem mentione, Ordinarius gratiam ne con-cedat, nisi habitis a priore Ordinario denegationis rationibus.
§ 2. Gratia a Vicario generali vel a Vicario episcopali denegata, ab alio Vicario eiusdem Episcopi, etiam habitis a Vicario denegante denegationis rationibus, valide concedi nequit.
§ 3. Gratia a Vicario generali vel a Vicario episcopali denegata et postea, nulla facta huius denegationis mentione, ab Episcopo dioe-cesano impetrata, invalida est; gratia autem ab Episcopo dioecesano denegata nequit valide, etiam facta denegationis mentione, ab eius Vicario generali vel Vicario episcopali, non consentiente Episcopo, impetrari.
Can. 66 — Rescriptum non fit irritum ob errorem in nomine per-sonae cui datur vel a qua editur, aut loci in quo ipsa residet, aut rei
62
4. naslov — Posarnezni upravni akti
42—52
§ 2. Predpisi, izdani o reskriptih, veljajo tudi za podelitev dovoljenja in ugodnosti z živo besedo, če ni določeno kaj drugega.
Kan. 60 - Vsakdo, ki mu ni izrecno prepovedano, more prositi kakršen koli reskript.
Kan. 61 — Ce ni i-azvidno kaj drugega, je mogoče reskript izprositi za koga drugega, tudi mimo njegove privolitve, in velja, še preden ga je ta sprejel, ob upoštevanju nasprotnih določil.
Kan. 62 — Reskript, za katerega ni določen izvršilec, ima veljavo od trenutka, ko je bila listina izdana; drugi od trenutka izvršitve.
Kan. 63 — § 1. Veljavnosti reskripta nasprotuje prikrivanje ali zamolčanje resničnih dejstev, če v prošnji ni bilo navedeno tisto, kar se po zakonu, slogu in cerkvenopravni praksi mora navesti za veljavnost, razen če gre za reskript ugodnosti, izdan po lastnem nagibu.
§ 2. Prav tako veljavnosti reskripta nasprotuje namerno zamolčanje ali navedba neresnice, če ni resničen niti en odločujoč razlog, ki se navaja.
§ 3. Pri reskriptih, kjer ni nobenega izvršilca, mora biti odločujoč razlog resničen v času, ko je bil reskript izdan; pri drugih pa v času, ko je izvršen.
Kan. 64 — Ugodnosti, ki jo je kak urad rimske kurije odklonil, ne more veljavno podeliti kak drug urad iste kurije ali kaka druga pristojna oblast, nižja od rimskega papeža, brez soglasja urada, pri katerem se je zadeva uvedla, velja pa pravo penitenciarije v notranjem področju.
Kan. 65 — § 1. Pri veljavnosti predpisov §§ 2 in 3 ne sme nihče prositi ugodnosti od drugega ordinarija, če mu jo je lastni ordinarij odklonil, ne da bi omenil odklonitev; če pa to omeni, naj ordinarij ugodnosti ne podeli prej, dokler ni pri prvem ordinariju poizvedel za razloge za odklonitev.
§ 2. Ce je generalni ali škofov vikar ugodnost odklonil, je drug vikar istega škofa ne more veljavno podeliti, tudi če od vikarja, ki jo je odklonil, zve za razloge odklonitve.
§ 3. Ce je generalni ali škofov vikar komu odklonil ugodnost, pa jo je ta pozneje izprosil od škofa, ne da bi navedel to odklonitev, je neveljavna; če pa je ugodnost odklonil krajevni škof, je od generalnega ali škofovega vikarja brez škofove privolitve ni mogoče izprositi, tudi če se odklonitev omeni.
Kan. 66 — Zmota v imenu osebe, kateri se reskript daje ali katera ga daje, ali glede kraja, kjer oseba biva, ali stvari, za katero gre,
63
103—109
Lib. I — De normis generalibus
de qua agitur, dummodo iudicio Ordinarii nulla sit de ipsa persona vel de re dubitatio.
Can. 67 — § 1. Si contingat ut de una eademque re duo rescripta inter se contraria impetrentur, peculiare, in iis quae peculiariter ex-primuntur, praevalet generali.
§ 2. Si sint aeque peculiaria aut generalia, prius tempore praevalet posteriori, nisi in altero fiat mentio expressa de priore, aut nisi prior impetrator dolo vel notabili neglegentia sua rescriptio usus non fuerit.
§ 3. In dubio num rescriptum irritum sit necne, recurratur ad rescribentem.
Can. 68 — Rescriptum Sedis Apostolicae in quo nullus datur ex-secutor, tunc tantum debet Ordinario impetrantis praesentari, cum id in iisdem litteris praecipitur, aut de rebus agitur publicis, aut com-probari condiciones oportet.
Can. 69 — Rescriptum, cuius praesentationi nullum est definitum tempus, potest exsecutori exhiberi quovis tempore, modo absit fraus et dolus.
Can. 70 — Si in rescripto ipsa concessio exsecutori committatur, ipsius est pro suo prudenti arbitrio et conscientia gratiam concedere vel denegare.
Can. 71 — Nemo uti tenetur rescripto in sui dumtaxat favorem concesso, nisi aliunde obligatione canónica ad hoc teneatur.
Can. 72 — Rescripta ab Apostólica Sede concessa, quae exspirave-rint, ab Episcopo dioecesano iusta de causa semel prorogari possunt, non tamen ultra tres menses.
Can. 73 — Per legem contrariam nulla rescripta revocantur, nisi aliud in ipsa lege caveatur.
Can. 74 — Quamvis gratia oretenus sibi concessa quis in foro interno uti possit, tenetur illam pro foro externo probare, quoties id legitime ab eo petatur.
Can. 75 — Si rescriptum contineat privilegium vel dispensationem, serventur insuper praescripta canonum qui sequuntur.
64
4 naslov — Posamezni upravni akti
67—75
reskripta ne naredi ničnega, če le po ordinarijevi sodbi o osebi ali stvari ni nobenega dvoma.
Kan. 67 — § 1. Če se zgodi, da se v isti stvari izprosita dva reskripta, ki si med seboj nasprotujeta, obvelja posebni pred splošnim v tem, kar je v njem posebej izraženo.
§ 2. če sta oba reskripta enako posebna ali splošna, obvelja časovno prvi pred poznejšim, razen če je v drugem prvi izrecno omenjen ali če prvi prosilec svojega reskripta zaradi zvijačnega naklepa ali velike malomarnosti ni uporabi).
§ 3. V dvomu, ali je bil reskript neveljaven ali ne, se je treba obrniti na tistega, ki ga je izdal.
Kan. 68 — Reskript apostolskega sedeža, v katerem ni določen izvi\šilec, je treba prosilčevemu ordinariju predložiti le takrat, kadar je to v dopisu ukazano ali gre za javne zadeve ali je treba potrditi pogoje.
Kan. 69 — Če čas za predložitev reskripta ni določen, ga je iz-vi'šilcu mogoče izročiti v kateremkoli času, da le ni prevare in zvijače.
Kan. 70 — Če se v reskriptu sama podelitev prepusti izvršilcu, ta po svojem pametnem preudarku in vesti ugodnost podeli ali odkloni.
Kan. 71 — Nihče ni dolžan uporabljati reskripta, dobljenega samo v lastno korist, razen če je to dolžan iz druge cerkvenopravne obveznosti.
Kan. 72 — Reskripte, ki jih je dal apostolski sedež, pa so ugasnili, lahko krajevni škof iz upravičenega razloga enkrat podaljša, vendar ne nad tri mesece.
Kan. 73 — Nobenih reskriptov nasprotni zakon ne prekliče, razen če je v samem zakonu določeno kaj drugega.
Kan. 74 — Čeprav more kdo sebi ustno podeljeno ugodnost uporabljati v notranjem področju, jo mora za zunanje podi-očje dokazati, kadarkoli se to od njega zakonito zahteva.
Kan. 75 — Če reskript vsebuje privilegij ali spregled, je treba poleg tega upoštevati predpise naslednjih kanonov.
5 — Codex
65
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Caput IV DE PRIVILEGIIS
Can. 76 — § 1. Privilegium, seu gratia in favorem certarum perso-narum sive physicarum sive iuridicarum per peculiarem actum facta, concedi potest a legislatore necnon ab auctoritate exsecutiva cui legislator hanc potestatem concesserit.
§ 2. Possessio centenaria vel immemorabilis praesumptionem in-ducit concessi privilegii.
Can. 77 — Privilegium interpretandum est ad normam can. 36, § 1; sed ea semper adhibenda est interpretatio, qua privilegio aucti aliquam revera gratiam consequantur.
Can. 78 — § 1. Privilegium praesumitur perpetuum, nisi contra -rium probetur.
§ 2. Privilegium personale, quod scilicet personam sequitur, cum ipsa extinguitur.
§ 3. Privilegium reale cessat per absolutum rei vel loci interitum; Privilegium vero locale, si locus intra quinquaginta annos restituatur, reviviscit.
Can. 79 — Privilegium cessat per revocationem competentis aucto-ritatis ad normam can. 47, firmo praescripto can. 81.
Can. 80 — § 1. Nullum Privilegium per renuntiationem cessat, nisi haec a competenti auctoritate fuerit acceptata.
§ 2. Privilegio in sui dumtaxat favorem concesso quaevis persona physica renuntiare potest.
§ 3. Privilegio concesso alicui personae iuridicae, aut ratione dignitatis loci vel rei, singulae personae renuntiare nequeunt; nec ipsi personae iuridicae integrum est privilegio sibi concesso renuntiare, si renuntiatio cedat in Ecclesiae aliorumve praeiudicium.
Can. 81 — Resoluto iure concedentis, Privilegium non extinguitur, nisi datum fuerit cum clausula ad beneplacitum nostrum vel alia aequipollenti.
Can. 82 — Per non usum vel per usum contrarium Privilegium aliis haud onerosum non cessat; quod vero in aliorum gravamen cedit, amittitur, si accedat legitima praescriptio.
Can. 83 — § 1. Cessat Privilegium elapso tempore vel expleto nu-mero casuum pro quibus concessum fuit, firmo praescripto can. 142, §2.
66
4. naslov — Posamezni iipravni akti
76—83
Četrto poglavje PRIVILEGIJI
Kan. 76 — § 1. Privilegij ali ugodnost, dano v korist določenim fizičnim ali pravnim osebam s posebnim aktom, lahko podeli zakonodajalec in tudi izvršna oblast, ki ji je zakonodajalec to oblast podelil.
§ 2. Stoletna ali starodavna posest uvaja domnevo, da je bil privilegij podeljen.
Kan. 77 — Privilegij je treba razlagati po določbi kan. 36, § 1; vedno pa ga je treba razlagati tako, da pridobitelji privilegija resnično prejmejo kako ugodnost.
Kan. 78 — § 1. Domneva se, da je privilegij trajen, če se ne dokaže nasprotno.
§ 2. Osebni privilegij, ki se namreč nanaša na osebo, z njo ugasne.
§ 3. Stvarni privilegij preneha s popolnim propadom stvari ali kraja; krajevni privilegij pa spet oživi, če se kraj v petdesetih letih obnovi.
Kan. 79 — Privilegij preneha, če ga prekliče pristojna oblast po določbi kan. 47, velja pa predpis kan. 81.
Kan. 80 — § 1. Noben privilegij ne preneha z odpovedjo, razen če jo je pristojna oblast sprejela.
§ 2. Samo v lastno korist danemu privilegiju se lahko odpove katerakoli fizična oseba.
§ 3. Privilegiju, danemu kaki pravni osebi ali zaradi ugleda kraja ali stvari, se posamezne osebe ne morejo odpovedati; tudi pravni osebi sami ni mogoče odpovedati se privilegiju, ki je bil njej podeljen, če bi bila odpoved v škodo Cerkvi ali drugim.
Kan. 81 — Privilegij ne ugasne s prenehanjem oblasti tistega, ki ga je podelil, razen če je bil podeljen z določilom po naši dobrohotnosti ali z drugim enakovrednim določilom.
Kan. 82 — Privilegij, ki drugim ni v breme, ne preneha, če se ne uporablja ali če je njegova raba nasprotna; če pa je drugim v breme, se izgubi z zakonitim zastaranjem.
Kan. 83 — § 1. Privilegij preneha, ko poteče čas ali je izčrpano število primerov, za katere je bil podeljen, velja pa predpis kan. 142, § 2.
67
103—109
Lib. I — De normis generalibus
§ 2. Cessât quoque, si temporis progressu rerum adiuncta ita iudi-eio auctoritatis competentis immutata sint, ut noxium evaserit aut eius usus illicitus fiat.
Can. 84 — Qui abutitur potestate sibi ex privilegio data, privilegio ipso privari meretur; quare, Ordinarius, frustra monito privilegiarlo, graviter abutentem privet privilegio quod ipse concessit; quod si Privilegium concessum fuerit ab Apostólica Sede, eandem Ordinarius certiorem facere tenetur.
Caput V DE DISPENSATIONIBUS
Can. 85 — Dispensatio, seu legis mere ecclesiasticae in casu par-ticulari relaxatio, concedi potest ab iis qui potestate gaudent exsecu-tiva intra limites suae competentiae, necnon ab illis quibus potestas dispensandi explicite vel implicite competit sive ipso iure sive vi legi-timae delegationis.
Can. 86 — Dispensationi obnoxiae non sunt leges quatenus ea de-finiunt, quae institutorum aut actuum iuridicorum essentialiter sunt constitutiva.
Can. 87 — § 1. Episcopus dioecesanus fideles, quoties id ad eorun-dem spirituale bonum conferre iudicet, dispensare valet in legibus disciplinaribus tarn universalibus quam particularibus pro suo territorio vel suis subditis a suprema Ecclesiae auctoritate latis, non tamen in legibus processualibus aut poenalibus, nee in iis quarum dispensatio Apostolicae Sedi aliive auctoritati specialiter reservatur.
§ 2. Si difficilis sit recursus ad Sanctam Sedem et simul in mora sit periculum gravis damni, Ordinarius quicumque dispensare valet in iisdem legibus, etiam si dispensatio reservatur Sanctae Sedi, dum-modo agatur de dispensatione quam ipsa in iisdem adiunctis conce-dere solet, firmo praescripto can. 291.
Can. 88 — Ordinarius loci in legibus dioecesanis atque, quoties id ad fidelium bonum conferre iudicet, in legibus a Concilio plenario vel provinciali aut ab Episcoporum conferentia latis dispensare valet.
Can. 89 — Parochus aliique presbyteri aut diaconi a lege univer-sali et particulari dispensare non valent, nisi haec potestas ipsis expresse concessa sit.
68
4. naslov — Posamezni iipravni akti
76—83
§ 2. Preneha tudi, če so se po sodbi pristojne oblasti razmere sčasoma tako spremenile, da je postal škodljiv ali njegova raba nedopustna.
Kan. 84 — Kdor zlorablja oblast, ki mu jo daje privilegij, zasluži, da se mu ta privilegij odvzame; zato naj ordinarij, ko ga je zaman opomnil, privilegirancu, ki privilegij, katerega mu je sam naklonil, hudo zlorablja, privilegij odvzame; če je privilegij podelil apostolski sedež, ga je ordinarij dolžan obvestiti.
Peto poglavje SPREGLEDI
Kan. 85 — Spregled ali olajšavo zgolj cerkvenega zakona v posebnem primeru morejo v mejah svoje pristojnosti podeliti tisti, ki imajo izvršno oblast, in tisti, ki jim oblast spregledovati izrecno ali vključno pripada, bodisi po samem pravu ali po zakonitem pooblastilu.
Kan. 86 — Spregled ni mogoč od zakonov, kolikor opredeljujejo stvari, ki bistveno določajo ustanove ali pravna dejanja.
Kan. 87 — § 1. Krajevni škof lahko vernikom za svoje ozemlje podeli spregled splošnih in območnih disciplinskih zakonov, kadarkoli sodi, da ga podeli v njihovo korist, svojim podrejenim pa tudi spregled zakonov, izdanih od najvišje cerkvene oblasti, vendar ne procesnih in kazenskih zakonov, in ne tistih, ki so apostolskemu sedežu ali drugi oblasti posebej pridržani.
§ 2. Če se je težko obrniti na sveti sedež in je hkrati v odlašanju nevarnost velike škode, lahko da spregled istih zakonov katerikoli ordinarij, tudi če je spregled pridržan svetemu sedežu, da le gre za spregled, ki ga le-ta v enakih okoliščinah običajno daje; velja pa predpis kan. 291.
Kan. 88 — Krajevni ordinarij lahko da spregled škofijskih zakonov, in kadar sodi, da bi bilo vernikom v korist, tudi zakonov, ki jih je izdal plenarni ali pokrajinski cerkveni zbor ali škofovska konferenca.
Kan. 89 — Župnik, drugi duhovniki in diakoni lahko dajo spregled splošnega in območnega zakona le, če jim je bila ta oblast izrecno podeljena.
69
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Can. 90 — § 1. A lege ecclesiastica ne dispensetur sine iusta et ra-tionabili causa, habita ratione adiunctorum casus et gravitatis legis a qua dispensatur; alias dispensatio illicita est et, nisi ab ipso legislator eiusve superiore data sit, etiam invalida.
§ 2. Dispensatio in dubio de sufficientia causae valide et licite conceditur.
Can. 91 — Qui gaudet potestate dispensandi earn exercere valet, etiam extra territorium exsistens, in subditos, licet e territorio absentes, atque, nisi contrarium expresse statuatur, in peregrinos quoque in territorio actu degentes, necnon erga seipsum.
Can. 92 — Strictae subest interpretation! non solum dispensatio ad normam can. 36, § 1, sed ipsamet potestas dispensandi ad certum casum concessa.
Can. 93 — Dispensatio quae tractum habet successivum cessât iis-dem modis quibus Privilegium, necnon certa ac totali cessatione causae motivae.
Titulus V DE STATUTIS ET ORDINIBUS
Can. 94 — § 1. Statuta, sensu proprio, sunt ordinationes quae in universitatibus sive personarum sive rerum ad normam iuris condun-tur, et quibus definiuntur earundem finis, constitutio, regimen atque agendi rationes.
§ 2. Statutis universitatis personarum obligantur solae personae quae legitime eiusdem membra sunt; statutis rerum universitatis, ii qui eiusdem moderamcn curant.
§ 3. Quae statutorum praescripta vi potestatis legislativae condita et promulgata sunt, reguntur praescriptis canonum de legibus.
Can. 95 — § 1. Ordines sunt regulae seu normae quae servari de-bent in personarum conventibus, sive ab auctoritate ecclesiastica in-dictis sive a christifidelibus libere convocatis, necnon aliis in celebra-tionibus, et quibus definiuntur quae ad constitutionem, moderamen et rerum agendarum rationes pertinent.
§ 2. In conventibus celebrationibusve, ii regulis ordinis tenentur, qui in iisdem partem habent.
70
5. naslov — Statuti in pravilniki
90—95
Kan. 90 — § 1. Spregled cerkvenega zakona naj se daje le iz upravičenega in pametnega razloga, pri čemer naj se upoštevajo okoliščine primera in važnost zakona, katerega spregled se daje; drugače je spregled nedopusten, in če ga ne da sam zakonodajalec ali njegov predstojnik, tudi neveljaven.
§ 2. V dvomu, ali je razlog zadosten, se spregled podeli veljavno in dopustno.
Kan. 91 — Kdor ima oblast dajati spregled, jo lahko izvaja tudi, ko je zunaj ozemlja, nad podrejenimi, čeprav niso na ozemlju, in če ni izrecno določeno nasprotno, tudi nad tujci, ki trenutno bivajo na ozemlju, pa tudi nad seboj.
Kan. 92 — Ozko je treba razlagati ne le spregled po določbi kan. 36, § 1, temveč tudi samo oblast dajati spregled, če je podeljena za določen primer.
Kan. 93 — Spregled, ki nenehno traja, preneha na iste načine kakor privilegij, pa tudi, kadar zagotovo in popolnoma preneha odločujoč razlog.
Peti naslov STATUTI IN PRAVILNIKI
Kan. 94 — § 1. Statuti v pravem pomenu so odredbe, ki se po določbi prava izdajo v skupnostih oseb ali stvari in opredeljujejo njihov namen, ureditev, vodstvo in način poslovanja.
§ 2. Statuti skupnosti oseb vežejo le osebe, ki so zakonito njeni člani, statuti skupnosti stvari pa tiste, ki skrbijo za njihovo upravljanje.
§ 3. Za predpise statutov, izdane in razglašene od zakonodajne oblasti, veljajo predpisi kanonov o zakonih.
Kan. 95 — § 1. Pravilniki so pravila ali določbe, ki se jih je treba držati pri shodih oseb, katere so napovedale cerkvene oblasti ali svobodno sklicali verniki sami, in tudi pri drugih slovesnostih, z njimi pa se določi, kar zadeva ureditev, vodstvo in poslovanje.
§ 2. Na shodih ali slovesnostih se morajo po določilih pravilnika ravnati tisti, ki se jih udeležijo.
71
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Titulus VI
DE PERSONIS PHYSICIS ET IURIDICIS Caput I
DE PERSONARUM PIIYSICARUM CONDICIONE CANONICA
Can. 96 — Baptismo homo Ecclesiae Christi incorporatur et in eadem constituitur persona, cum officiis et iuribus quae christianis, attenta quidem eorum condicione, sunt propria, quatenus in ecclesia-stica sunt communione et nisi obstet lata legitime sanctio.
Can. 97 — § 1. Persona quae duodevigesimum aetatis annum ex-plevit, maior est; infra banc aetatem, minor.
§ 2. Minor, ante plenum septennium, dicitur infans et censetur non sui compos, expleto autem septennio, usum rationis habere prae-sumitur.
Can. 98 — § 1. Persona maior plenum habet suorum iurium exer-citium.
§ 2. Persona minor in exercitio suorum iurium potestati obnoxia manet parentum vel tutorum, iis exceptis in quibus minores lege di-vina aut iure canonico ab eorum potestate exempli sunt; ad Constitutionen! tutorum eorumque potestatem quod attinet, serventur prae-scripta iuris civilis, nisi iure canonico aliud caveatur, aut Episcopus dioecesanus in certis casibus iusta de causa per nominationem alius tutoris providendum aestimaverit.
Can. 99 — Quicumque usu rationis habitu caret, censetur non sui compos et infantibus assimilatur.
Can. 100 — Persona dicitur: incola, in loco ubi est eius domici-lium; advena, in loco ubi quasi-domicilium habet; peregrinus, si ver-setur extra domicilium et quasi-domicilium quod adhuc retinet; vagus, si nullibi domicilium habeat vel quasi-domicilium.
Can. 101 — § 1. Locus originis filii, etiam neophyti, est ille in quo cum filius natus est, domicilium, aut, eo deficiente, quasi-domicilium habuerunt parentes vel, si parentes non habuerint idem domicilium vel quasi-domicilium, mater.
§ 2. Si agatur de filio vagorum, locus originis est ipsemet nativi-tatis locus; si de exposito, est locus in quo inventus est.
Can. 102 — § 1. Domicilium acquiritur ea in territorio alicuius pa-roeciae aut saltern dioecesis commoratione, quae aut coniuncta sit cum animo ibi perpetuo manendi si nihil inde avocet, aut ad quinquennium completum sit protracta.
72
6. naslov — Fizične in pravne osebe
115—119
Šesti naslov FIZIČNE IN PRAVNE OSEBE
Prvo poglavje CERKVENOPRAVNI POLOŽAJ FIZIČNIH OSEB
Kan. 96 — S krstom se človek včleni v Kristusovo Cerkev in postane v njej oseba z dolžnostmi in pravicami, lastnimi kristjanom glede na njihov položaj, kolikor so v cerkvenem občestvu in če ne nasprotuje zakonito izdana sankcija.
Kan. 97 — § 1. Oseba, ki je dopolnila osemnajsto leto, je polnoletna; pred to starostjo je mladoletna.
§ 2. Mladoletni se pred dopolnjenim sedmim letom imenuje otrok in velja, da ni prišteven; po dopolnjenem sedmem letu se domneva, da more razumno ravnati.
Kan. 98 — § 1. Polnoletna oseba more svoje pravice v polnosti izvrševati.
§ 2. Mladoletna oseba je v izvrševanju svojih pravic podrejena oblasti staršev ali varuhov, razen v tistih, v katerih so mladoletni po božjem ali cerkvenem pravu izvzeti iz njihove oblasti; kar zadeva postavljanje varuhov in njihovo oblast, je treba upoštevati predpise civilnega prava, če cerkveno pravo ne določa kaj drugega, ali če krajevni škof meni, da je treba v določenih primerih iz upravičenega razloga imenovati drugega varuha.
Kan. 99 — Kdor navadno ne more razumno ravnati, velja za neprištevnega in se enači z otroki.
Kan. 100 — Oseba se imenuje: prebivalec, v kraju, kjer ima do-movališče; prišlec, v kraju, kjer ima nepravo domovališče; tujec, če je izven domovališča in nepravega domovališča, ki ga še ohrani; brezdomec, če nima nikjer domovališča ali nepravega domovališča.
Kan. 101 - § 1. Kraj, od koder je otrok, tudi spreobrnjenec, je tisti, kjer so imeli starši ob njegovem rojstvu domovališče ali, če tega niso imeli, nepravo domovališče, ali če starši niso imeli istega domovališča ali nepravega domovališča, tisti, ki gaje imela mati.
§ 2. Če gre za otroke brezdomcev, je rojstni kraj sam kraj rojstva; če gre za najdenčka, je to kraj, kjer je bil najden.
Kan. 102 — § 1. Domovališče se pridobi s tistim bivanjem na ozemlju župnije ali vsaj škofije, ki je združeno z namenom, tam trajno ostati, če bi ga od tam nič ne odvrnilo, ali če bivanje traja polnih pet let.
73
103—109
Lib. I — De normis generalibus
§ 2. Quasi-domicilium acquiritur ea commoratione in territorio alicuius paroeciae aut saltern dioecesis, quae aut coniuncta sit cum animo ibi manendi saltern per tres menses si nihil inde avocet, aut ad tres menses reapse sit protracta.
§ 3. Domicilium vel quasi-domicilium in territorio paroeciae dici-tur paroeciale; in territorio dioecesis, etsi non in paroecia, dioece-sanum.
Can. 103 — Sodales institutorum religiosorum et societatum vitae apostolicae domicilium acquirunt in loco ubi sita est domus cui ad-scribuntur; quasi-domicilium in domo ubi, ad normam can. 102, § 2, commorantur.
Can. 104 — Coniuges commune habeant domicilium vel quasi-domicilium; legitimae separationis ratione vel alia iusta de causa, uter-que habere potest proprium domicilium vel quasi-domicilium.
Can. 105 — § 1. Minor necessario retinet domicilium et quasi-domicilium illius, cuius potestati subicitur. Infantia egressus potest etiam quasi-domicilium proprium acquirere; atque legitime ad normam iuris civilis emancipatus, etiam proprium domicilium.
§ 2. Quicumque alia ratione quam minoritate, in tutelam vel cu-ratelam legitime traditus est alterius, domicilium et quasi-domicilium habet tutoris vel curatoris.
Can. 106 — Domicilium et quasi-domicilium amittitur discessione a loco cum animo non revertendi, salvo praescripto can. 105.
Can. 107 — § 1. Tum per domicilium tum per quasi-domicilium suum quisque parochum et Ordinarium sortitur.
§ 2. Proprius vagi parochus vel Ordinarius est parochus vel Ordinarius loci in quo vagus actu commoratur.
§ 3. Illius quoque qui non habet nisi domicilium vel quasi-domicilium dioecesanum, parochus proprius est parochus loci in quo actu commoratur.
Can. 108 — § 1. Consanguinitas computatur per lineas et gradus.
§ 2. In linea recta tot sunt gradus quot generationes, seu quot personae, stipite dempto.
§ 3. In linea obliqua tot sunt gradus quot personae in utraque simul linea, stipite dempto.
Can. 109 — § 1. Affinitas oritur ex matrimonio valido, etsi non consummato, atque viget inter virum et mulieris consanguíneos, item-que mulierem inter et viri consanguineos.
74
6. naslov — Fizične in pravne osebe
115—119
§ 2. Nepravo domovališče se pridobi s tistim bivanjem na ozemlju kake župnije ali vsaj škofije, ki je združeno z namenom, tam ostati vsaj tri mesece, če bi ga od tam nič ne odvrnilo, ali pa če bivanje resnično traja tri mesece.
§ 3. Domovališče ali nepravo domovališče na ozemlju župnije se imenuje župnijsko, na ozemlju škofije, čeprav ne v župniji, škofijsko.
Kan. 103 — Člani redovnih ustanov in družb apostolskega življenja pridobijo domovališče v kraju, kjer je hiša, ki ji pripadajo; nepravo domovališče pa po določbi kan. 102, § 2, v hiši, kjer bivajo.
Kan. 104 — Zakonci imajo skupno domovališče ali nepravo domovališče; zaradi zakonite ločitve ali iz drugega upravičenega razloga ima lahko vsak od obeh lastno domovališče ali nepravo domovališče.
Kan. 105 — § 1. Mladoletnik nujno obdrži domovališče in nepravo domovališče tistega, pod čigar oblastjo je. Ko ni več otrok, si lahko pridobi tudi lastno nepravo domovališče; če pa je po določbi civilnega prava zakonito razglašen za polnoletnega, tudi lastno domovališče.
§ 2. Kdorkoli je zakonito izročen v varstvo ali skrbstvo koga drugega iz drugega razloga razen mladoletnosti, ima domovališče in nepravo domovališče varuha ali skrbnika.
Kan. 106 — Domovališče in nepravo domovališče se izgubi z odhodom iz kraja z namenom ne se vrniti, velja pa predpis kan. 105.
Kan. 107 — § 1. Tako z domovališčem kakor z nepravim domo-vališčem dobi vsakdo svojega župnika in ordinarija.
§ 2. Župnik ali ordinarij brezdomca je župnik ali ordinarij kraja, kjer brezdomec trenutno biva.
§ 3. Kdor ima samo škofijsko domovališče ali nepravo domovališče, je njegov župnik župnik kraja, kjer trenutno biva.
Kan. 108 — § 1. Krvno sorodstvo se šteje po črtah in kolenih.
§ 2. V ravni črti je toliko kolen, kolikor je rojstev ali kolikor je oseb, če se odšteje deblo.
§ 3. V stranski črti je toliko kolen, kolikor je oseb hkrati v obeh črtah, odštevši deblo.
Kan. 109 — § 1. Svaštvo izvira iz veljavnega zakona, tudi če ni izvršen, in obstaja med možem in sorodniki žene, pa tudi med ženo in sorodniki moža.
75
103—109
Lib. I — De normis generalibus
§ 2. Ita computatur ut qui sunt consanguinei viri, iidem in eadem linea et gradu sint affines mulieris, et vice versa.
Can. 110 — Filii, qui ad normam legis civilis adoptati sint, haben-tur ut filii eius vel eorum qui eos adoptaverint.
Can. Ill — § 1. Ecclesiae latinae per receptum baptismum adscri-bitur filius parentum, qui ad earn pertineant vel, si alteruter ad earn non pertineat, ambo concordi volúntate optaverint ut proles in Eccle-sia latina baptizaretur; quodsi concors voluntas desit, Ecclesiae rituali ad quam pater pertinet adscribitur.
§ 2. Quilibet baptizandus qui quartum decimum aetatis annum expleverit, libere potest eligere ut in Ecclesia latina vel in alia Eccle-sia rituali sui iuris baptizetur; quo in casu, ipse ad earn Ecclesiam pertinet quam elegerit.
Can. 112 — § 1. Post receptum baptismum, alii Ecclesiae rituali sui iuris adscribuntur:
Io qui licentiam ab Apostólica Sede obtinuerit; 2° coniux qui, in matrimonio ineundo vel eo durante, ad Ecclesiam ritualem sui iuris alterius coniugis se transiré declaraverit; matrimonio autem soluto, libere potest ad latinam Ecclesiam redire;
3° filii eorum, de quibus in nn. 1 et 2, ante decimum quartum aetatis annum completum itemque, in matrimonio mixto, filii partis catholicae quae ad aliam Ecclesiam ritualem legitime transient; adepta vero hac aetate, iidem possunt ad latinam Ecclesiam redire.
§ 2. Mos, quamvis diuturnus, sacramenta secundum riturn alicuius Ecclesiae ritualis sui iuris recipiendi, non secumfert adscriptionem eidem Ecclesiae.
Caput II DE PERSONIS IURIDICIS
Can. 113 — § 1. Catholica Ecclesia et Apostólica Sedes, moralis personae rationem habent ex ipsa ordinatione divina.
§ 2. Sunt etiam in Ecclesia, praeter personas physicas, personae iuridicae, subiecta scilicet in iure canonico obligationum et iurium quae ipsarum in doli congruunt.
Can. 114 — § 1. Personae iuridicae constituuntur aut ex ipso iuris praescripto aut ex speciali competentis auctoritatis concessione per deeretum data, universitates sive personarum sive rerum in finem missioni Ecclesiae congruentem, qui singulorum finem transcendit, ordinatae.
76
6. naslov — Fizične in pravne osebe
115—119
§ 2. Šteje se tako, da so tisti, ki so moževi sorodniki, v isti črti in istem kolenu v svaštvu z ženo in narobe.
Kan. 110 — Otroci, posvojeni po določbi civilnega prava, veljajo za otroke tistega ali tistih, ki so jih posvojili.
Kan. 111 — § 1. Latinski Cerkvi se s pi-ejetim krstom pridruži otrok staršev, ki ji pripadajo, ali če ji eden izmed obeh ne pripada in oba soglasno želita, da se otroci krstijo v latinski Cerkvi; če ni soglasne volje, se pridruži Cerkvi obreda, ki ji pripada oče.
§ 2. Vsak krščenec, ki je dopolnil štirinajsto leto starosti, more svobodno izbrati krst v latinski Cerkvi ali v samopravni Cerkvi drugega obi'eda; v tem primeru pripada Cerkvi, ki jo je izbral.
Kan. 112 — § 1. Po prejemu krsta se pridružijo samopravni Cerkvi drugega obreda:
1.	kdor je dobil dovoljenje od apostolskega sedeža;
2.	zakonec, ki je pri sklenitvi zakona ali ko ta traja, izjavil, da prestopi v samopravno Cerkev obreda drugega zakonca; ko zakon preneha, se lahko svobodno vrne v latinsko Cerkev;
2. otroci tistih, o katerih govorita št. 1 in 2, pred dopolnjenim štirinajstim letom starosti, in enako v mešanem zakonu otroci katoliškega zakonca, ki je zakonito prestopil v Cerkev drugega obreda; ko pa so to starost dosegli, se lahko vrnejo nazaj v latinsko Cerkev.
§ 2. Navada, čeprav dolgotrajna, prejemati zakramente po obredu samopravne Cerkve drugega obreda, ne vključuje pridružitev tej Cerkvi.
Drugo poglavje PRAVNE OSEBE
Kan. 113 — § 1. Katoliška Cerkev in apostolski sedež sta po sami božji ureditvi pravni osebi.
§ 2. V Cerkvi so poleg fizičnih tudi pravne osebe, ki so v skladu s svojo naravo nosilci dolžnosti in pravic po cerkvenem pravu.
Kan. 114 — § 1. Pravne osebe postanejo po samem predpisu prava ali s posebnim dovoljenjem pristojne oblasti, ki se izda z odločbo, skupnosti oseb ali stvari, določene za namen, ki ustreza poslanstvu Cerkve in presega namen posameznikov.
77
103—109
Lib. I — De normis generalibus
§ 2. Fines, de quibus in § 1, intelleguntur qui ad opera pietatis, apostolatus vel caritatis sive spiritualis sive temporalis attinent.
§ 3. Auctoritas Ecclesiae competens personalitatem iuridicam ne conférât nisi iis personarum aut rerum universitatibus, quae finem persequuntur reapse utilem atque, omnibus perpensis, mediis gaudent quae sufficei'e posse praevidentur ad finem praestitutum assequen-dum.
Can. 115 — § 1. Personae iuridicae in Ecclesia sunt aut universi-tates personarum aut universitates rerum.
§ 2. Universitas personarum, quae quidem nonnisi ex tribus saltern personis constitui potest, est collegialis, si eius actionem determinant membra, in decisionibus ferendis concurrentia, sive aequali iure sive non, ad normam iuris et statutorum; secus est non collegialis.
§ 3. Universitas rerum seu fundatio autonoma constat bonis seu rebus, sive spiritualibus sive materialibus, eamque, ad normam iuris et statutorum, moderantur sive una vel plures personae physicae sive collegium.
Can. 116 — § 1. Personae iuridicae publicae sunt universitates personarum aut rerum, quae ab ecclesiastica auctoritate competenti constituuntur ut intra fines sibi praestitutos nomine Ecclesiae, ad normam praescriptorum iuris, munus proprium intuitu boni publici ipsis commissum expleant; ceterae personae iuridicae sunt privatae.
§ 2. Personae iuridicae publicae hac personalitate donantur sive ipso iure sive speciali competentis auctoritatis decreto eandem expresse concedenti; personae iuridicae privatae hac personalitate donantur tantum per speciale competentis auctoritatis decretum eandem personalitatem expresse concedens.
Can. 117 — Nulla personarum vel rerum universitas personalitatem iuridicam obtinere intendens, eandem consequi valet nisi ipsius statuta a competenti auctoritate sint probata.
Can. 118 — Personam iuridicam publicam repraesentant, eius nomine agentes, ii quibus iure universali vel particulari aut propriis statutis haec competentia agnoscitur; personam iuridicam pri vatam, ii quibus eadem competentia per statuta tribuitur.
Can. 119 — Ad actus collégiales quod attinet, nisi iure vel statutis aliud caveatur:
1° si agatur de electionibus, id vim habet iuris, quod, praesente quidem maiore parte eorum qui convocari debent, placuerit parti absolute maiori eorum qui sunt praesentes; post duo inefficacia scruti-nia, suffragatio fiat super duobus candidatis qui maiorem suffragio-
78
6. naslov — Fizične in pravne osebe
115—119
§ 2. Nameni, o katerih govori § 1, so tisti, ki se tičejo pobožnosti, apostolata in krščanske dobrodelnosti, bodisi duhovne ali časne.
§ 3. Pristojna cerkvena oblast naj podeli pravno osebnost le tistim skupnostim oseb ali stvari, ki imajo zares koristen namen in imajo, po preudarku vsega, zadostna sredstva za dosego zastavljenega namena.
Kan. 115 — § 1. Pravne osebe v Cerkvi so ali skupnosti oseb ali skupnosti stvari.
§ 2. Skupnost oseb, ki se lahko ustanovi le, če so vsaj tri osebe, je zborna, če njeno delovanje določajo člani, ki po določbi prava in statuta skupno sprejemajo odločitve z enakimi ali neenakimi pravicami; sicer ni zborna.
§ 3. Skupnost stvari ali samostojna ustanova sestoji iz dobrin in stvari, duhovnih ali tvarnih, in jo po določbi prava in statuta upravlja ena ali več fizičnih oseb ali kolegij.
Kan. 116 — § 1. Javne pravne osebe so skupnosti oseb ali stvari, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast, da v določenih jim mejah v imenu Cerkve opravljajo lastno zaupano službo v javni blagor po določbi pravnih predpisov; druge pravne osebe so zasebne.
§ 2. Javnim pravnim osebam se ta osebnost podeli ali po samem pravu ali s posebnim odlokom pristojne oblasti, ki jo izrecno podeli; zasebnim pravnim osebam se podeli ta osebnost le s posebnim odlokom pristojne oblasti, ki jim osebnost izrecno podeli.
Kan. 117 — Nobena skupnost oseb ali stvari, ki namerava pridobiti pravno osebnost, je ne more doseči, razen če je njen statut potrdila pristojna oblast.
Kan. 118 — Javno pravno osebo predstavljajo tisti, ki delujejo v njenem imenu in jim to pristojnost priznava splošno ali območno pravo ali lastni statut; zasebno pravno osebo pa tisti, ki jim pristojnost daje statut.
Kan. 119 — Ce ni v pravu ali statutu določeno kaj drugega, velja glede zbornih opravil:
1. pri volitvah ima pravno veljavo, kar sklene absolutna večina navzočih, če je navzoča vsaj večina tistih, ki jih je treba sklicati; po dveh neuspešnih glasovanjih, naj se izbira med dvema kandida-
79
103—109
Lib. I — De normis generalibus
rum partem obtinuerint, vel, si sunt plures, super duobus aetate se-nioribus; post tertium scrutinium, si paritas maneat, ille electus habeatur qui senior sit aetate;
2° si agatur de aliis negotiis, id vim habet iuris, quod, praesente quidem maiore parte eorum qui convocari debent, placuerit parti absolute maiori eorum qui sunt praesentes; quod si post duo scrutinia suffragia aequalia fuerint, praeses suo voto paritatem dirimere potest;
3° quod autem omnes uti singulos tangit, ab omnibus approbari debet.
Can. 120 — § 1. Persona iuridica natura sua perpetua est; extin-guitur tamen si a competenti auctoritate legitime supprimatur aut per centum annorum spatium agere desierit; persona iuridica privata insuper extinguitur, si ipsa consociatio ad normam statutorum dissol-vatur, aut si, de iudicio auctoritatis competentis, ipsa fundatio ad normam statutorum esse desierit.
§ 2. Si vel unum ex personae iuridicae collegialis membris super-sit, et personarum universitas secundum statuta esse non desierit. exercitium omnium iurium universitatis illi membro competit.
Can. 121 — Si universitates sive personarum sive rerum, quae sunt personae iuridicae publicae, ita coniungantur ut ex iisdem una con-stituatur universitas personalitate iuridica et ipsa pollens, nova hacc persona iuridica bona iuraque patrimonialia prioribus propria obtinet atque onera suscipit, quibus eaedem gravabantur; ad destinationem autem praesertim bonorum et ad onerum adimpletionem quod atti-net, fundatorum oblatorumque voluntas atque iura quaesita salva esse debent.
Can. 122 — Si universitas, quae gaudet personalitate iuridica pu-blica, ita dividatur ut aut illius pars alii personae iuridicae uniatur aut ex parte dismembrata distincta persona iuridica publica erigatur, auctoritas ecclesiastica, cui divisio competat, curare debet per se vel per exsecutorem, servatis quidem in primis turn fundatorum ac obla-torum voluntate turn iuribus quaesitis turn probatis statutis:
1° ut communia, quae dividi possunt, bona atque iura patrimonialia necnon aes alienum aliaque onera dividantur inter personas iuridicas, de quibus agitur, debita cum proportione ex aequo et bono, ratione habita omnium adiunctorum et necessitatum utriusque;
2° ut usus et ususfructus communium bonorum, quae divisioni obnoxia non sunt, utrique personae iuridicae cedant, oneraque iisdem propria utrique imponantur, servata item debita proportione ex aequo et bono definienda.
80
120—122
toma, ki sta dobila največ glasov, ali če jih je več, med dvema najstarejšima; če ostane po tretjem glasovanju število glasov enako, velja za izvoljenega starejši;
2.	pri drugih opravilih ima pravno veljavo, kar sklene absolutna večina navzočih, če je navzoča večina tistih, ki jih je treba sklicati; če je po dveh glasovanjih število glasov enako, lahko predsedujoči odloči s svojim glasom;
3.	kar pa zadeva vse kot posameznike, morajo odobriti vsi.
Kan. 120 — § 1. Pravna oseba je po svoji naravi trajna; preneha pa obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če že sto let ne deluje; zasebna pravna oseba pa preneha tudi, če se sama skupnost po določbi statuta razpusti, ali če ustanova sama po presoji pristojne oblasti po določbi statuta preneha obstajati.
§ 2. Če od članov zborne pravne osebe ostane samo eden in skupnost oseb po statutu ni prenehala obstajati, je ta član pristojen za izvrševanje vseh pravic skupnosti.
Kan. 121 — Ce se skupnosti oseb ali stvari, ki so javne pravne osebe, združijo tako, da se iz njih ustanovi ena skupnost, ki ima tudi veljavo osebnosti, dobi ta nova pravna oseba premoženje in premoženjske pravice, ki so pripadale prejšnjim, in prevzame bremena, ki so jih obremenjevala; kar pa zadeva namembnost zlasti premoženja in poravnave obveznosti, morajo ostati volja ustanoviteljev in darovalcev in pridobljene pravice neokrnjene.
Kan. 122 — Ce se skupnost, ki je javna pravna oseba, tako razdeli, da se ali njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz od-deljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba, mora za delitev pristojna cerkvena oblast, varujoč predvsem voljo ustanoviteljev in darovalcev, pridobljene pravice in potrjen statut, sama ali po iz-vršilcu skrbeti:
1.	da se skupno premoženje in premoženjske pravice, ki se lahko delijo, pa tudi dolgovi in druga bremena v dolžnem sorazmerju, kakor je prav in pravično, razdelijo med pravni osebi, za kateri gre, upoštevajoč vse okoliščine in potrebe vsake od obeh:
2.	da se raba in uživanje skupnega premoženja, ki se ne deli, odstopi vsaki od obeh pravnih oseb in se njuna lastna bremena naložijo vsaki od obeh, ko se prav tako ohrani dolžno sorazmerje, kakor je prav in pravično.
6. naslov — Fizične in pravne osebe
6 — Codex
81
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Can. 123 — Extincta persona iuridica publica, destinatio eiusdem bonorum iuriumque patrimonialium itemque onerum regitur iure et statutis, quae, si sileant, obveniunt personae iuridicae immediate su-periori, salvis semper fundatorum vel oblatorum volúntate necnon iuribus quaesitis; extincta persona iuridica privata, eiusdem bonorum et onerum destinatio propriis statutis regitur.
Titulus VII DE ACTIBUS IURIDICIS
Can. 124 — § 1. Ad validitatem actus iuridici requiritur ut a persona habili sit positus, atque in eodem adsint quae actum ipsum essentialiter constituunt, necnon sollemnia et requisita iure ad validitatem actus imposita.
§ 2. Actus iuridicus quoad sua elementa externa rite positus prae-sumitur validus.
Can. 125 — § 1. Actus positus ex vi ab extrinseco personae illata, cui ipsa nequaquam resistere potuit, pro infecto habetur.
§ 2. Actus positus ex metu gravi, iniuste incusso, aut ex dolo, valet, nisi aliud iure caveatur; sed potest per sententiam iudicis re-scindi, sive ad instantiam partis laesae eiusve in iure successorum sive ex officio.
Can. 126 — Actus positus ex ignorantia aut ex errore, qui versetur cixxa id quod eius substantiam constituit, aut qui recidit in condicio-nem sine qua non, irritus est; secus valet, nisi aliud iure caveatur, sed actus ex ignorantia aut ex errore initus locum dare potest actioni rescissoriae ad normam iuris.
Can. 127 — § 1. Cum iure statuatur ad actus ponendos Superiorem indigere consensu aut consilio alicuius collegii vel personarum coetus, convocari debet collegium vel coetus ad normam can. 166, nisi, cum agatur de consilio tantum exquirendo, aliter iure particulari aut proprio cautum sit; ut autem actus valeant requiritur ut obtineatur consensus partis absolute maioris eorum qui sunt praesentes aut omnium exquiratur consilium.
§ 2. Cum iure statuatur ad actus ponendos Superiorem indigere consensu aut consilio aliquarum personarum, uti singularum:
82
7. naslov — Pravna dejanja
123—127
Kan. 123 — Kadar javna pravna oseba preneha obstajati, se namembnost njenega premoženja in premoženjskih pravic in prav tako bremen ureja po pravu in statutu; če to ni omenjeno, pripadejo neposredno višji pravni osebi, pri čemer morajo ostati volja ustanoviteljev ali darovalcev in pridobljene pravice vedno neokrnjene; kadar preneha obstajati zasebna pravna oseba, se namembnost njenega premoženja in bremen ureja po lastnem statutu.
Sedmi naslov PRAVNA DEJANJA
Kan. 124 — § 1. Za veljavnost pravnega dejanja se zahteva, da ga opravi sposobna oseba in da vsebuje bistvene sestavine samega dejanja, pa tudi obličnost in po pravu naložene zahteve za veljavnost dejanja.
§ 2. Domneva se, da je pravno dejanje, ki je glede svojih zunanjih sestavin pravilno opravljeno, veljavno.
Kan. 125 — § 1. Dejanje, stoi\jeno zaradi sile, ki je bila osebi povzročena od zunaj in se ji nikakor ni mogla upreti, velja za ne-izvršeno.
§ 2. Dejanje, storjeno iz hudega, neupravičeno prizadejanega strahu ali zaradi zvijačne prevare, je veljavno, če pravo ne določa kaj drugega; mogoče pa ga je s sodbo sodnika razveljaviti, bodisi na zahtevo prizadete stranke ali njenih pravnih naslednikov ali po uradni dolžnosti.
Kan. 126 — Dejanje, storjeno iz nevednosti ali iz zmote, nanašajoče se na to, kar je v njem bistveno ali če je omejeno z neobhodnim pogojem, je nično; sicer je veljavno, če pravo ne določa kaj drugega, toda za dejanje, storjeno iz nevednosti ali iz zmote, se po določbi prava lahko zahteva razveljavitev.
Kan. 127 — § 1. Kadar pravo določa, da potrebuje predstojnik za opravljanje dejanj privolitev ali mnenje kakega zbora ali skupine oseb, se mora sklicati zbor ali skupina po določbi kan. 166, razen če je, kadar gre le za mnenje, za katero je treba vprašati, v območnem ali lastnem pravu določeno drugače; da pa so dejanja veljavna, se zahteva, da dobijo privolitev večine navzočih ali, da se poizve za mnenje vseh.
§ 2. Kadar pravo določa, da predstojnik za dejanje potrebuje privolitev ali mnenje nekaterih oseb kot posameznikov, je, če se zahteva:
83
103—109
Lib. I — De normis generalibus
1° si consensus exigatur, invalidus est actus Superioris consen-sum earum personarum non exquirentis aut contra earum vel alicuius votum agentis;
2° si consilium exigatur, invalidus est actus Superioris easdem personas non audientis; Superior, licet nulla obligatione teneatur ac-cedenai ad earundem votum, etsi concors, tarnen sine praevalenti ra-tione, suo iudicio aestimanda, ab earundem voto, praesertim concordi, ne discedat.
§ 3. Omnes quorum consensus aut consilium requiritur, obligatione tenentur sententiam suam sincere proferendi atque, si negotiorum gravitas id postulat, secretum sedulo servandi; quae quidem obligatio a Superiore urgeri potest.
Can. 128 — Quicumque illegitime actu iuridico, iramo quovis alio actu dolo vel culpa posito, alteri damnum infert, obligatione tenetur damnum illatum reparandi.
Titulus VIII DE POTESTATE REGIMINIS
Can. 129 — § 1. Potestatis regiminis, quae quidem ex divina insti-tutione est in Ecclesia et etiam potestas iurisdictionis vocatur, ad normam praescriptorum iuris, hábiles sunt qui ordine sacro sunt insigniti.
§ 2. In exercitio eiusdem potestatis, christifideles laid ad normam iuris cooperari possunt.
Can. 130 — Potestas regiminis de se exercetur pro foro externo, quandoque tarnen pro solo foro interno, ita quidem ut effectus quos eius exercitium natum est habere pro foro externo, in hoc foro non recognoscantur, nisi quatenus id determinatis pro casibus iure sta-tuatur.
Can. 131 — § 1. Potestas regiminis ordinaria ea est, quae ipso iure alicui officio adnectitur; delegata, quae ipsi personae non mediante officio conceditur.
§ 2. Potestas regiminis ordinaria potest esse sive propria sive vicaria.
§ 3. Ei qui delegatum se asserit, onus probandae delegationis in-cumbit.
Can. 132 — § 1. Facultates habituales reguntur praescriptis de po-testate delegata.
84
8. naslov — Vodstvena oblast
128—132
1.	privolitev, dejanje predstojnika, ki ni iskal privolitve tistih oseb ali je ravnal proti njihovi volji ali volji nekoga izmed njih, neveljavno;
2.	mnenje, dejanje predstojnika, ki teh oseb ni vprašal, neveljavno; ne glede na to, da predstojnik sploh ni dolžan sprejeti njihovega predloga, čeprav je soglasen, naj vendar brez zelo močnega razloga, o katerem presodi sam, ne odstopi od njihovega, zlasti soglasnega predloga;
§ 3. Vsi, ki so vprašani za privolitev ali mnenje, so dolžni svojo sodbo odkrito povedati in če važnost opravila to zahteva, skrbno varovati tajnost; to dolžnost more predstojnik zahtevati.
Kan. 128 — Kdorkoli z nezakonitim pravnim dejanjem, pa tudi s katerimkoli drugim dejanjem, storjenim po naklepu ali malomarnosti, povzroči drugemu škodo, je dolžan prizadejano škodo popraviti.
Osmi naslov VODSTVENA OBLAST
Kan. 129 — § 1. Za vodstveno oblast, ki je v Cerkvi po božji ureditvi in se imenuje tudi oblast jurisdikcije, so po pravni določbi sposobni tisti, ki so zaznamovani s svetim redom.
§ 2. Pri izvrševanju iste oblasti lahko po pravni določbi sodelujejo verniki laiki.
Kan. 130 — Vodstvena oblast se sama po sebi izvršuje v zunanjem področju, včasih pa samo v notranjem področju in sicer tako, da se učinki, ki jih njeno izvrševanje mora imeti v zunanjem področju, v tem področju ne priznajo, razen kolikor za določene primere pravo to določa.
Kan. 131 — § 1. Redna vodstvena oblast je tista, ki je po samem pravu zvezana s kakšno službo; poverjena pa tista, ki se podeli sami osebi, a ne v zvezi s službo.
§ 2. Redna vodstvena oblast je lahko lastna ali nadomestna.
§ 3. Kdor trdi, da je za nekaj poverjen, mora to dokazati.
Kan. 132 — § 1. Za stalne pooblastitve veljajo predpisi o poverjeni oblasti.
85
103—109
Lib. I — De normis generalibus
§ 2. Attamen nisi in cius concessione aliud expresse caveatur aut electa sit industria personae, facultas habitualis Ordinario concessa non perimitur resoluto iure Ordinarii cui concessa est, etiamsi ipse earn exsequi coeperit, sed transit ad quemvis Ordinarium qui ipsi in regimine succedit.
Can. 133 — § 1. Delegatus qui sive circa res siver circa personas mandati sui fines excedit, nihil agit.
§ 2. Fines sui mandati excedere non intellegitur delegatus qui alio modo ac in mandato determinatur, ea peragit ad quae delegatus est, nisi modus ab ipso delegante ad validitatem fuerit praescriptus.
Can. 134 — § 1. Nomine Ordinarii in iure intelleguntur, praeter Romanum Pontificem, Episcopi dioecesani aliique qui, etsi ad interim tantum, praepositi sunt alicui Ecclesiae particulari vel communitati eidem aequiparatae ad normam can. 368, necnon qui in iisdem gene-rali gaudent potestate exsecutiva ordinaria, nempe Vicarii generales et episcopales; itemque, pro suis sodalibus, Superiores maiores cleri-calium institutorum religiosorum iuris pontificii et clericalium socie-tatum vitae apostolicae iuris pontificii, qui ordinaria saltern potestate exsecutiva pollent.
§ 2. Nomine Ordinarii loci intelleguntur omnes qui in § 1 recen-sentur, exceptis Superioribus institutorum religiosorum et societatum vitae apostolicae.
§ 3. Quae in canonibus nominatim Episcopo dioecesano, in ambitu potestatis exsecutivae tribuuntur, intelleguntur competere dumtaxat Episcopo dioecesano aliisque ipsi in can. 381, § 2 aequiparatis, exclusis Vicario generali et episcopali, nisi de speciali mandato.
Can. 135 — § 1. Potestas regiminis distinguitur in legislativam, ex-secutivam et iudicialem.
§ 2. Potestas legislativa exercenda est modo iure praescripto, et ea qua in Ecclesia gaudet legislator infra auctoritatem supremam, valide delegari nequit, nisi aliud iure explicite caveatur; a legislatore inferiore lex iuri superiori contraria valide ferri nequit.
§ 3. Potestas iudicialis, qua gaudent iudices aut collegia iudicialia, exercenda est modo iure praescripto, et delegari nequit, nisi ad actus cuivis decreto aut sententiae praeparatorios perficiendos.
§ 4. Ad potestatis exsecutivae exercitium quod attinet, serventur praescripta canonum qui sequuntur.
Can. 136 — Potestatem exsecutivam aliquis, licet extra territorium exsistens, exercere valet in subditos, etiam a territorio absentes, nisi
86
8. naslov — Vodstvena oblast
128—132
§ 2. Ce pa s podelitvijo ni bilo določeno izrecno kaj drugega ali je za to oseba bila namenoma izbrana, stalna pooblastitev, ki je bila podeljena ordinariju, ne preneha, če preneha pravo ordinarija, kateremu je bila podeljena, čeprav jo je sam začel izvajati, temveč preide na kateregakoli ordinarija, ki je njegov naslednik v vodstvu.
Kan. 133 — § 1. Dejanje pooblaščenca, ki glede stvari ali glede oseb prekorači meje svojega naročila, je nično.
§ 2. Za pooblaščenca, ki to, kar mu je bilo naročeno, opravi drugače, kot je določeno v naročilu, ne velja, da je prekoračil meje svojega naročila, razen če je poveritelj tak način predpisal za veljavnost.
Kan. 134 — § 1. Pravo z imenom ordinarij označuje, poleg rimskega papeža, krajevne škofe in tudi druge, ki so, četudi le začasno, postavljeni za vodstvo kaki delni Cerkvi ali po kan. 368 njej izenačeni skupnosti, in tudi tiste, ki imajo v njih splošno redno izvršno oblast, zlasti generalne in škofove vikarje; enako za njihove člane tudi višje predstojnike kleriških papeškopravnih redovnih ustanov in kleriških papeškopravnih družb apostolskega življenja, ki imajo vsaj redno izvršno oblast.
§ 2. Ime krajevni ordinarij označuje vse v § 1 omenjene, razen predstojnikov redovnih ustanov in družb apostolskega življenja.
§ 3. Kar se v kanonih izrecno daje krajevnemu škofu v področju izvirne oblasti, velja, da pripada samo krajevnemu škofu in drugim v kan. 381, § 2 z njim izenačenim, izvzeta sta generalni in škofov vikar, razen če imata posebno naročilo.
Kan. 135 — § 1. Vodstvena oblast se deli na zakonodajno, izvršno in sodno.
§ 2. Zakonodajno oblast je treba izvrševati na po pravu predpisan način in tiste, ki jo ima v Cerkvi zakonodajalec, nižji od vrhovne oblasti, ne more veljavno poveriti, razen če je v pravu izrecno določeno kaj drugega; nižji zakonodajalec ne more veljavno izdati zakona, ki je nasproten pravu višjega.
§ 3. Sodno oblast, ki jo imajo sodniki in sodni zbori, je treba izvrševati na po pravu predpisan način in je ni mogoče poveriti, razen za izvršitev pripravljalnih dejanj za katerokoli odločbo ali sodbo.
§ 4. Kar zadeva izvajanje izvršne oblasti, naj se upoštevajo predpisi naslednjih kanonov.
Kan. 136 — Izvirno oblast lahko kdo, ko je sam zunaj ozemlja, izvaja nad svojimi podrejenimi, tudi če niso na ozemlju, razen če je iz narave stvari ali pravnega predpisa razvidno kaj drugega; nad
87
103—109
Lib. I — De normis generalibus
aliud ex rei natura aut ex iuris praescripto constet; in peregrinos in territorio actu degentes, si agatur de favoribus concedendis aut de exsecutioni mandandis sive legibus universalibus sive legibus parti-cularibus, quibus ipsi ad normam can. 13, § 2, n. 2 tenentur.
Can. 137 — § 1. Potestas exsecutiva ordinaria delegari potest turn ad actum tum ad universitatem casuum, nisi aliud iure expresse ca-veatur.
§ 2. Potestas exsecutiva ab Apostolica Sede delegata subdelegari potest sive ad actum sive ad universitatem casuum, nisi electa fuerit industria personae aut subdelegatio fuerit expresse prohibita.
§ 3. Potestas exsecutiva delegata ab alia auctoritate potestatem ordinariam habente, si ad universitatem casuum delegata sit, in singulis tantum casibus subdelegari potest; si vero ad actum aut ad actus determinates delegata sit, subdelegari nequit, nisi de expressa dele-gantis concessione.
§ 4. Nulla potestas subdelegata iterum subdelegari potest, nisi id expresse a delegante concessum fuerit.
Can. 138 — Potestas exsecutiva ordinaria necnon potestas ad universitatem casuum delegata, late interpretanda est, alia vero quaeli-bet stricte; cui tamen delegata potestas est, ea quoque intelleguntur concessa sine quibus eadem potestas exerceri nequit.
Can. 139 — § 1. Nisi aliud iure statuatur, eo quod quis aliquam auctoritatem, etiam superiorem, competentem adeat, non suspenditur alius auctoritatis competentis exsecutiva potestas, sive haec ordinaria est sive delegata.
§ 2. Causae tamen ad superiorem auctoritatem delatae ne se im-misceat inferior, nisi ex gravi urgentique causa; quo in casu statim superiorem de re moneat.
Can. 140 — § 1. Pluribus in solidum ad idem negotium agendum delegatis, qui prius negotium tractare inchoaverit alios ab eodem agendo excludit, nisi postea impeditus fuerit aut in negotio peragendo ulterius procedere noluerit.
§ 2. Pluribus collegialiter ad negotium agendum delegatis, omnes procedere debent ad normam can. 119, nisi in mandato aliud cautum sit.
§ 3. Potestas exsecutiva pluribus delegata, praesumitur iisdem delegata in solidum.
Can. 141 — Pluribus successive delegatis, ille negotium expediat, cuius mandatum anterius est, nec postea revocatum fuit.
88
8. naslov — Vodstvena oblast
128—132
tujci, ki se dejansko zadržujejo na ozemlju pa, če gre za ugodnosti, ki naj se jim naklonijo, ali izročijo v izvršitev po splošnih in območnih zakonih, ki so se jih po določbi kan. 13, § 2, št. 2, dolžni držati.
Kan. 137 — § 1. Redno izvršno oblast je mogoče poveriti tako za posamezno dejanje kakor tudi za skupnost primerov, razen če pravo izrecno določa kaj drugega.
§ 2. Od apostolskega sedeža poverjeno izvršno oblast je mogoče poveriti naprej za posamično dejanje ali za skupnost primerov, razen če je bila oseba namenoma izbrana ali je bila nadaljnja po-veritev izi"ečno prepovedana.
§ 3. Izvršno oblast, poverjeno od drugega predstojnika, ki ima redno oblast, je mogoče, če je poverjena za skupnost primerov, poveriti naprej le za posamezne primere; če pa je poverjena za posamično dejanje ali za določena dejanja, je ni mogoče poveriti naprej, razen z izrecnim dovoljenjem poveritelja.
§ 4. Nobene naprej poverjene oblasti ni mogoče še enkrat poveriti naprej, razen če je poveritelj to izrecno dovolil.
Kan. 138 — Redna izvršna oblast in tudi za skupnost primerov poverjena oblast se mora razlagati široko, katerakoli druga pa ozko; komur pa je poverjena oblast, velja, da mu je podeljeno tudi tisto, brez česar te oblasti ni mogoče izvrševati.
Kan. 139 — § 1. S tem, da se kdo obrne na kako pristojno, tudi višjo oblast, se ne prekine izvršna oblast druge pristojne oblasti, pa naj bi bila redna ali poverjena, razen če pravo določa kaj drugega.
§ 2. V zadevo, izročeno višji oblasti, naj se nižji ne vmešava, razen iz tehtnega in nujnega razloga; v tem primeru naj nadrejenega o stvari takoj obvesti.
Kan. 140 — § 1. Če je za isto opravilo poverjenih nerazdelno več oseb, izključi tisti, ki je zadevo začel obravnavati, druge od tega opravila, razen če je bil potem oviran ali v zadevi ni hotel naprej poslovati.
§ 2. Če je opravilo poverjeno več osebam zborno, morajo po določbi kan. 119 ukrepati vsi, razen če je v naročilu določeno kaj drugega.
§ 3. Če je izvx-šna oblast poverjena več osebam, se domneva, da jim je poverjena nerazdelno.
Kan. 141 — Če je opravilo poverjeno več osebam zaporedoma, naj ga opravi tisti, ki je naročilo prej prejel in pozneje ni bilo preklicano.
89
142—147
L ib. I — De normis generalibus
Can. 142 — § 1. Potestas delegata extinguitur: expleto mandato; elapso tempore vel exhausto numero casuum pro quibus concessa fuit; cessante causa finali delegationis; revocatione delegantis dele-gato directe intimata necnon renuntiatione delegati deleganti signi-ficata et ab eo acceptata; non autem resoluto iure delegantis, nisi id ex appositis clausulis appareat.
§ 2. Actus tarnen ex potestate delegata, quae exercetur pro solo foro interno, per inadvertentiam positus, elapso concessionis tempore, validus est.
Can. 143 — § 1. Potestas ordinaria extinguitur amisso officio cui adnectitur.
§ 2. Nisi aliud iure caveatur, suspenditur potestas ordinaria, si contra privationem vel amotionem ab officio legitime appellatur vel recursus interponitur.
Can. 144 — § 1. In errore communi de facto aut de iure, itemque in dubio positivo et probabili sive iuris sive facti, supplet Ecclesia, pro foro tam externo quam interno, potestatem regiminis exsecuti-vam.
§ 2. Eadem norma applicatur facultatibus de quibus in cann. 882, 883, 966, et 1111, § 1.
Titulus IX DE OFFICIIS ECCLESIASTICIS
Can. 145 — § 1. Officium ecclesiasticum est quodlibet munus or-dinatione sive divina sive ecclesiast.ica stabiliter constitutum in finem spiritualem exercendum.
§ 2. Obligationes et iura singulis officiis ecclesiasticis propria de-finiuntur sive ipso iure quo officium constituitur, sive decreto aucto-ritatis competentis quo constituitur simul et confertur.
Caput I
DE PROVISIONE OFFICII ECCLESIASTICI
Can. 146 — Officium ecclesiasticum sine provisione canonica va-lide obtineri nequit.
Can. 147 — Provisio officii ecclesiastici fit: per liberam collatio-nem ab auctoritate ecclesiastica competenti; per institutionem ab
90
9. naslov — Cerkvene službe
185—191
Kan. 142 — § 1. Poverjena oblast ugasne, ko je naročilo spol-njeno; po izteku časa ali ko je izčrpano število primerov, za katere je bila dana; ko je prenehal namen poveritve; s poverjencu neposredno sporočenim preklicem poveritelja in tudi s poveritelju sporočeno in od njega sprejeto odpovedjo poverjenca; ne pa, če preneha pravo poveritelja, razen če je to razvidno iz dodanih določil.
§ 2. Vendar po nepazljivosti izvršeno dejanje iz poverjene oblasti, ki se izvršuje samo v notranjem področju, ostane veljavno, tudi po izteku časa podelitve.
Kan. 143 — § 1. Redna oblast ugasne, ko nekdo izgubi službo, s katero je povezana.
§ 2. Če pravo ne določa kaj drugega, redna oblast miruje, če se proti odvzemu ali odstranitvi iz službe zakonito vloži priziv ali pritožba.
Kan. 144 — § 1. V splošni zmoti glede dejstva ali prava, pa tudi v pozitivnem in utemeljenem dvomu o pravu ali dejstvu nadomesti Cerkev izvršno vodstveno oblast tako v zunanjem kakor v notranjem področju.
§ 2. Ista določba se uporabi pri pooblastilih, o katerih govorijo kan. 882, 883, 966 in 1111, § 1.
Deveti naslov CERKVENE SLUŽBE
Kan. 145 — § 1. Cerkvena služba je katerakoli naloga, ki je po božji ali cerkveni ureditvi trajno ustanovljena, da se opravlja v duhovni namen.
§ 2. Dolžnosti in pravice, lastne posameznim cerkvenim službam, se opredeljujejo s samim pravom, po katerem se služba ustanovi ali z odločbo pristojne oblasti, s katero se služba hkrati ustanovi in podeli.
Prvo poglavje PODELITEV CERKVENE SLUŽBE
Kan. 146 — Cerkvene službe ni mogoče veljavno dobiti brez cerk-venopravne podelitve.
Kan. 147 — Podelitev cerkvene službe se opravi: s prosto podelitvijo pristojne cerkvene oblasti; z umestitvijo, ki jo ta opravi na
91
103—109
Lib. I — De normis generalibus
eadem datam, si praecesserit praesentatio; per confirmationem vol admissionem ab eadem factam, si praecesserit electio vel postulatio; tandem per simplicem electionem et electi acceptationem, si electio non cgeat confirmatione.
Can. 148 — Auctoritati, cuius est officia erigere, innovare et sup-primere, eorundem provisio quoque competit, nisi aliud iure sta-tuatur.
Can. 149 — § 1. Ut ad officium ecclesiasticum quis promoveatur, debet esse in Ecclesiae communione necnon idoneus, scilicet iis quali-tatibus pz-aeditus, quae iure universali vel particulari aut lege funda-tionis ad idem officium requiruntur.
§ 2. Provisio officii ecclesiastici facta ill i qui caret qualitatibus requisitis, irrita tantum est, si qualitates iure universali vel particulari aut lege fundationis ad validitatem provisionis expresse exigan-tur; secus valida est, sed rescindi potest per decretum auctoritatis competentis aut per sententiam tribunalis administrativi.
§ 3. Provisio officii simoniace facta ipso iure irrita est.
Can. 150 — Officium secumferens plenam animarum curam, ad quam adimplendam ordinis sacerdotalis exercitium requiritur, ei qui sacerdotio nondum auctus est valide conferri nequit.
Can. 151 — Provisio officii animarum curam secumferentis, sine gravi causa ne differatur.
Can. 152 — Nemini conferantur duo vel plura officia incompati-bilia, videlicet quae una simul ab eodem adimpleri nequeunt.
Can. 153 — § 1. Provisio officii de iure non vacantis est ipso facto irrita, nec subsequenti vacatione convalescit.
§ 2. Si tarnen agatur de officio quod de iure ad tempus determi-natum confertur, provisio intra sex menses ante expletum hoc tempus fieri potest, et effectum habet a die officii vacationis.
§ 3. Promissio alicuius officii, a quocumque est facta, nullum parit iuridicum effectum.
Can. 154 — Officium de iure vacans, quod forte adhuc ab aliquo illegitime possidetur, conferri potest, dummodo rite declaratum fue-rit earn possessionem non esse legitimam, et de hac declaratione mentio fiat in litteris collationis.
Can. 155 — Qui, vicem alterius neglegentis vel impediti supplens, officium confei't, nullam inde potestatem acquirit in personam cui
92
9. naslov — Cerkvene službe
185—191
poprejšnji predlog; s potrditvijo oziroma dopustitvijo, ki jo le-ta izvede po poprejšnjih volitvah ali postulaciji; slednjič s preprosto izvolitvijo in izvoljenčevim sprejemom, če izvolitev ne potrebuje potrditve.
Kan. 148 — Oblast, ki lahko službe ustanavlja, obnavlja ali odpravlja, je pristojna tudi za njihovo podelitev, če pravo ne določa kaj drugega.
Kan. 149 — § 1. Da se koga povzdigne v cerkveno službo, mora biti v občestvu s Cerkvijo in tudi sposoben, se pravi, mora imeti tiste lastnosti, ki se za to službo zahtevajo po splošnem ali območnem pravu ali po ustanovni listini.
§ 2. Izvršena podelitev cerkvene službe komu, ki nima zahtevanih lastnosti, je nična samo tedaj, če te lastnosti splošno ali območno pravo ali ustanovna listina izrecno zahtevajo; sicer je veljavna, a se lahko z odločbo pristojne oblasti ali s sodbo upravnega sodišča razveljavi.
§ 3. Po simoniji izvršena podelitev službe je po samem pravu nična.
Kan. 150 — Služba, ki obsega celotno skrb za duše in se za njeno opravljanje zahteva izvrševanje duhovniškega reda, se ne more veljavno podeliti tistemu, ki še ni povzdignjen v duhovništvo.
Kan. 151 — Podelitev s pastoralnim delom združene službe naj se brez tehtnega razloga ne odlaga.
Kan. 152 — Nikomur naj se ne podeli dvoje ali več nezdružljivih služb, ki jih ista oseba ne more hkrati opravljati.
Kan. 153 — § 1. Podelitev službe, ki po pravu ni izpraznjena, je v samem dejanju neveljavna in ne postane veljavna s poznejšo izpraznitvijo.
§ 2. Ce pa gre za službo, ki se po pravu podeljuje za določen čas, se moi'e podeliti šest mesecev pred iztekom tega časa, učinek pa ima od dneva, ko se služba izprazni.
§ 3. Obljuba kake službe, dana od kogarkoli, nima nobenega pravnega učinka.
Kan. 154 — Služba, ki je po pravu izpraznjena, pa jo morda kdo nezakonito še poseduje, se more podeliti, če je le bilo pravilno objavljeno, da posest ni zakonita, in se ta ugotovitev omeni v podelit-veni listini.
Kan. 155 — Kdor podeli službo, ko nadomešča drugega, ki je to zanemaril ali je bil oviran, ne dobi s tem nobene oblasti nad osebo,
93
103—109
Lib. I — De normis generalibus
collatum est, sed huius condicio iuridica perinde constituitur, ac si provisio ad ordinariam iuris normam peracta fuisset.
Can. 156 — Cuiuslibet officii provisio scripto consignetur.
Art. 1
DE LIBERA COLLATIONE
Can. 157 — Nisi aliud explicite iure statuatur, Episcopi dioecesani est libera collatione providere officiis ecclesiasticis in propria Ecclesia particulari.
Art. 2
DE PRAESENTATIONE
Can. 158 — § 1. Praesentatio ad officium ecclesiasticum ab eo, cui ius praesentandi competit, fieri debet auctoritati cuius est ad officium de quo agitur institutionem dare, et quidem, nisi aliud legitime cau-tum sit, intra tres menses ab habita vacationis officii notitia.
§ 2. Si ius praesentationis cuidam collegio aut coetui personarum competat, praesentandus designetur servatis cann. 165—179 prae-scriptis.
Can. 159 — Nemo invitus praesentetur; quare qui praesentandus proponitur, mentem suam rogatus, nisi intra octiduum utile recuset, praesentari potest.
Can. 160 — § 1. Qui iure praesentationis gaudet, unum aut etiam plures, et quidem tum una simul tum successive, praesentare potest.
§ 2. Nemo potest seipsum praesentare; potest autem collegium aut coetus personarum aliquem suum sodalem praesentare.
Can. 161 — § 1. Nisi aliud iure statuatur, potest qui aliquem prae-sentaverit non idoneum repertum, altera tantum vice, intra mensem, alium candidatum praesentare.
§ 2. Si praesentatus ante institutionem factam renuntiaverit aut de vita decesserit, potest qui iure praesentandi pollet, intra mensem ab habita renuntiationis aut mortis notitia, ius suum rursus exercere.
Can. 162 — Qui intra tempus utile, ad normam can. 158, § 1 et can. 161, praesentationem non fecerit, itemque qui bis praesentaverit non idoneum repertum, pro eo casu ius praesentationis amittit, atque auctoritati, cuius est institutionem dare, competit libere providere officio vacanti, assentiente tarnen proprio provisi Ordinario.
94
9. naslov — Cerkvene službe
185—191
kateri je bila podeljena, marveč je pravni položaj te osebe prav takšen, kakor da je bila podelitev opravljena po redni določbi prava.
Kan. 156 — Podelitev katerekoli službe naj se opravi pismeno.
Prvi člen PROSTA PODELITEV
Kan. 157 — Ce pravo izrecno ne določa kaj drugega, je krajevni škof dolžan s prosto podelitvijo poskrbeti za cerkvene službe v lastni delni Cerkvi.
Drugi člen PREDLAGANJE
Kan. 158 — § 1. Kdor je pristojen za predlaganje, mora predlog za cerkveno službo dati oblasti, katere dolžnost je umestiti v službo, za katero gre, in sicer, če ni kaj drugega zakonito določeno, v treh mesecih, odkar je zvedel za izpraznitev službe.
§ 2. Ce je za pravico predlaganja pristojen kak kolegij ali skupina oseb, je treba določiti predlaganca z upoštevanjem predpisov kan. 165-179.
Kan. 159 — Nikogar naj se proti njegovi volji ne predlaga; tistega, ki se predlaga, je zato mogoče predlagati šele, ko je bil vprašan za svoje mnenje, razen če je v osmih uporabnih dneh odklonil.
Kan. 160 — § 1. Kdor ima pravico predlagati, lahko predlaga enega ali tudi več oseb, in sicer hkrati skupaj ali zaporedoma.
§ 2. Nihče ne more predlagati sam sebe; lahko pa kolegij ali skupina predlaga kakega svojega člana.
Kan. 161 — § 1. Ce v pravu ni določeno kaj drugega, more tisti, ki je predlagal koga, ki je bil spoznan za nesposobnega, samo še drugič v enem mesecu predlagati drugega kandidata.
§ 2. Ce se je predlagani pred umestitvijo odpovedal ali umrl, more tisti, ki ima pravico predlagati, v enem mesecu, ko je zvedel za odpoved ali smrt, svojo pravico spet uporabiti.
Kan. 162 — Kdor po določbi kan. 158, § 1 in kan. 161 v uporabnem času ni dal predloga, prav tako pa tudi, kdor je dvakrat predlagal takega, ki je bil spoznan za nesposobnega, za ta primer izgubi pravico predlaganja in je oblast, ki umesti, pristojna za prosto podelitev izpraznjene službe, vendar le s soglasjem lastnega ordinarija tistega, komur službo podeli.
95
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Can. 163 — Auctoritas, cui ad normam iuris competit praesenta-tum instiuere, instituât legitime praesentatum quern idoneum reppe-rerit et qui acceptaverit; quod si plures legitime praesentati idonei reperti sint, eorundem unum instituere debet.
Art. 3 DE ELECTIONE
Can. 164 — Nisi aliud iure provisum fuerit, in electionibus cano-nicis serventur praescripta canonum qui sequuntur.
Can. 165 — Nisi aliud iure aut legitimis collegii vol coetus statutis cautum sit, si cui collegio aut coetui personarum sit ius eligendi ad officium, electio ne differatur ultra trimestre utile computandum ab habita notitia vacationis officii; quo termino inutiliter elapso, auctoritas ccclesiastica, cui ius confirmandae electionis vel ius providendi successive competit, officio vacanti libere provideat.
Can. 166 — § 1. Collegii aut coetus praeses convocet omnes ad collegium aut ad coetum pertinentes; convocatio autem, quando personalis esse debet, valet, si fiat in loco domicilii vel quasi-domicilii aut in loco commorationis.
§ 2. Si quis ex vocandis neglectus et ideo absens fuerit, electio valet; attamen ad eiusdem instantiam, probata quidem praeteritione et absentia, electio, etiam si confirmata fuerit, a competenti auctori-tate rescindi debet, dummodo iuridice constet recursum saltern intra triduum ab habita notitia electionis fuisse transmissum.
§ 3. Quod si plures quam tertia pars electorum neglecti fuerint, electio est ipso iure nulla, nisi omnes neglecti reapse interfuerint.
Can. 167 — § 1. Convocatione legitime facta, suffragium ferendi ius habent praesentes die et loco in eadem convocatione determinatis, exclusa, nisi aliud statutis legitime caveatur, facultate ferendi suffra-gia sive per epistolam sive per procuratorem.
§ 2. Si quis ex electoribus praesens in ea domo sit, in qua fit electio, sed electioni ob infirmam valetudinem interesse nequeat, suffragium eius scriptum a scrutatoribus exquiratur.
Can. 168 — Etsi quis plures ob titulos ius habeat ferendi nomine proprio suffragii, non potest nisi unicum suffragium ferre.
Can. 169 — Ut valida sit electio, nemo ad suffragium admitti potest. qui ad collegium vel coetum non pertineat.
96
9. naslov — Cerkvene službe
163—169
Kan. 163 — Oblast, kateri po določbi prava pripada umestitev predlaganega, naj umesti zakonito predloženega, o katerem sodi, da je sposoben in je službo sprejel; če je bilo več zakonito predlaganih spoznanih za sposobne, mora umestiti enega izmed njih.
Tretji člen VOLITVE
Kan. 164 — Ce v pravu ni pi^edvideno kaj drugega, naj se pri cerkvenopravnih volitvah upoštevajo predpisi naslednjih kanonov.
Kan. 165 — Ce v pravu ali v zakonitem statutu kolegija ali skupine ni določeno kaj drugega, ali če ima kak kolegij ali skupina oseb pi'avico izvoliti koga za službo, naj se volitve ne odlašajo nad tri uporabne mesece, odkar je postalo znano, da je služba izpraznjena; če je rok potekel neuporabljen, naj cerkvena oblast, ki ima pravico izvolitev potrditi ali pravico naslednje podelitve, izpraznjeno službo prosto podeli.
Kan. 166 — § 1. Predstojnik kolegija ali skupine naj skliče vse člane kolegija ali skupine; kadar pa mora biti sklic oseben, je veljaven, če je opravljen v kraju domovališča, nepravega domovališča ali bivališča.
§ 2. Ce je bil kdo izmed tistih, ki jih je treba poklicati, prezrt in zato odsoten, so volitve veljavne; toda na njegovo vztrajno zahtevo mora pristojna oblast, če se dokaže, da je bil prezrt in odsoten, volitve razveljaviti, tudi če so bile potrjene, da se le pravno ugotovi, da je bila pritožba vložena vsaj v treh dneh, odkar je zvedel za izvolitev.
§ 3. Ce je bilo prezrtih nad tretjino volivcev, so volitve po samem pravu nične, razen če so vsi prezrti dejansko bili navzoči.
Kan. 167 — § 1. Če je bil sklic zakonito opravljen, imajo pravico glasovanja tisti, ki so na dan in na kraju, ki je bil v sklicu določen, navzoči; izključena pa je možnost glasovanja s pismom ali po zastopniku, razen če je v statutu določeno kaj drugega.
§ 2. Ce je kdo od volivcev navzoč v hiši, kjer so volitve, pa se volitev zaradi slabega zdravja ne more udeležiti, naj števci glasov dobijo njegov pismeni glas.
Kan. 168 — Čeprav ima kdo iz več naslovov pravico glasovanja v svojem imenu, lahko odda samo en glas.
Kan. 169 — Da so volitve veljavne, se glasovanje ne sme dovoliti nikomur, ki ne pripada kolegiju ali skupini.
7 — Codex
97
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Can. 170 — Electio, cuius libertas quoquo modo reapse impedita fuerit, ipso iure invalida est.
Can. 171 — § 1. Inhabiles sunt ad suffragium ferendum: Io incapax actus humani; 2° carens voce activa;
3° poena excommunicationis innodatus sive per sententiam iudi-cialem sive per decretum quo poena irrogatur vel declaratur: 4° qui ab Ecclesiae communione notorie defecit.
§ 2. Si quis ex praedictis admittatur, eius suffragium est nullum, sed electio valet, nisi constet, eo dempto, electum non rettulisse requi-situm suffragiorum numerum.
Can. 172 — § 1. Suffragium, ut validum sit, esse debet:
Io liberum; ideoque invalidum est suffragium eius, qui metu gravi aut dolo, directe vel indirecte, adactus fuerit ad eligendam cei'-tam personam aut diversas personas disiunctive;
2° secretum, certum, absolutum, determinatum.
§ 2. Condiciones ante electionem suffragio appositae tamquam non adiectae habeantur.
Can. 173 — § 1. Antequam incipiat electio, deputentur e gremio collegii aut coetus duo saltern scrutatores.
§ 2. Scrutatores suffragia colligant et coram praeside electionis inspiciant an schedularum numerus respondeat numero electorum, suffragia ipsa scrutentur palamque faciant quot quisque rettulerit.
§ 3. Si numerus suffragiorum superet numerum eligentium, nihil est actum.
§ 4. Omnia electionis acta ab eo qui actuarii muñere fungitur accurate describantur, et saltern ab eodem actuario, praeside ac scruta-toribus subscripta, in collegii tabulario diligenter asserventur.
Can. 174 — § 1. Electio, nisi aliud iure aut statutis caveatur, fieri etiam potest per compromissum, dummodo nempe electores, unanimi et scripto consensu, in unum vel plures idoneos sive de gremio sive extráñeos ius eligendi pro ea vice transférant, qui nomine omnium ex recepta facúltate eligant.
§ 2. Si agatur de collegio aut coetu ex solis clericis constanti, compromissarii in sacris debent esse constituti; secus electio est invalida.
§ 3. Compromissarii debent iuiús praescripta de electione servare atque, ad validitatem electionis, condiciones compromisso appositas, iuri non contrarias, observare; condiciones autem iuri contrariae pro non appositis habeantur.
98
9. naslov — Cerkvene službe
185—191
Kan. 170 — Volitve, katerih svoboda je bila kakorkoli dejansko ovirana, so po samem pravu neveljavne.
Kan. 171 — § 1. Za glasovanje ni sposoben:
1.	kdor ni zmožen človeškega dejanja;
2.	kdor nima aktivne volilne pravice;
3.	kogar je zadela kazen izobčenja, pa naj je bila naložena ali razglašena s sodniškim izrekom ali z odločbo;
4.	kdor je javno odpadel od cerkvenega občestva.
§ 2. Ce se komu od omenjenih dovoli glasovati, je njegov glas ničen, volitve pa veljavne, razen če se dokaže, da izvoljeni, če se ta glas odšteje, ne bi dosegel zahtevanega števila glasov.
Kan. 172 — § 1. Da je glas veljaven, mora biti:
1.	svoboden; zato je neveljaven glas tistega, ki ga je hud strah ali zvijačna prevara, neposredna ali posredna, pi'ivedla do glasovanja za določeno osebo ali ločeno za različne osebe;
2.	tajen, zanesljiv, brezpogojen in določen.
§ 2. Pogoji, ki se pred volitvami dodajo glasovanju, naj veljajo za nedodane.
Kan. 173 — § 1. Preden se volitve začnejo, naj se iz telesa kolegija ali skupine določita vsaj dva števca glasov.
§ 2. Števci glasov naj glasovnice zberejo in pred predsednikom volitev preverijo, ali število glasovnic ustreza številu volivcev, pregledajo glasovnice in objavijo, koliko glasov je vsakdo dobil.
§ 3. Ce število glasov presega število volivcev, so volitve nične.
§ 4. Kdor opravlja nalogo zapisnikarja, naj natančno popiše ves potek volitev in zapisnik naj se, ko so ga podpisali vsaj sam zapisnikar, predsednik in števci glasov, skrbno shrani v arhivu kolegija.
Kan. 174 — § 1. Če v pravu ali statutu ni določeno kaj drugega, se lahko volitve opravijo tudi z dogovorom, da le namreč volivci za ta primer soglasno in pismeno prenesejo pravico voliti na eno ali več sposobnih oseb, iz telesa ali zunanjih, ki na podlagi dobljenega pooblastila volijo v imenu vseh.
§ 2. Če kolegij ali skupino sestavljajo sami kleriki, morajo biti pooblaščenci za volitve povzdignjeni v sveti red, sicer so volitve neveljavne.
§ 3. Pooblaščenci za volitve se morajo držati pravnih predpisov o volitvah in za veljavnost volitev izpolniti pogoje, ki so bili dogovoru dodani in ne nasprotujejo pravu; pogoji, ki pravu nasprotujejo, veljajo za nedodane.
99
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Can. 175 — Cessât compromissum et ius suffragium ferendi redit ad compromittentes:
Io revocatione a eollegio aut coetu facta, re integra; 2o non impleta aliqua condicione compromisso apposita; 3° electione absoluta, si fuerit nulla.
Can. 176 — Nisi aliud iure aut statutis caveatur, is electus habea-tur et a collegii aut coetus praeside proclametur, qui requisitum suf-fragiorum numerum rettulerit, ad normam can. 119, n. 1.
Can. 177 — § 1. Electio illico intimanda est electo, qui debet intra octiduum utile a recepta intimatione significare collegii aut coetus praesidi utrum electionem acceptet necne; secus electio effectum non habet.
§ 2. Si electus non acceptaverit, omne ius ex electione amittit nec subsequenti acceptatione convalescit, sed rursus eligi potest; collegium autem aut coetus intra mensem a cognita non-acceptatione ad novam electionem procedere debet.
Can. 178 — Electus, acceptata electione, quae confirmatione non egeat, officium pleno iure statim obtinet; secus non acquirit nisi ius ad rem.
Can. 179 — § 1. Electus, si electio confirmatione indigeat, intra octiduum utile a die acceptatae electionis confirmationem ab auctori-tate competenti petere per se vel per alium debet; secus omni iure privatur, nisi probaverit se a petenda confirmatione iusto impedimento detentum fuisse.
§ 2. Competens auctoritas, si electum reppererit idoneum ad normam can. 149, § 1, et electio ad normam iuris fuerit peracta, confirmationem denegare nequit.
§ 3. Confirmatio in scriptis dari debet.
§ 4. Ante intimatam confirmationem, electo non licet sese immi-scere administrationi officii sive in spiritualibus sive in temporalibus, et actus ab eo forte positi nulli sunt.
§ 5. Intimata confii'matione, electus pleno iure officium obtinet, nisi aliud iure caveatur.
Art. 4 DE POSTULATIONE
Can. 180 — § 1. Si electioni illius quem electores aptiorem putent ac praeferant, impedimentum canonicum obstet, super quo dispen-satio concedi possit ac soleat, suis ipsi suffragiis eum possunt, nisi aliud iure caveatur, a competenti auctoritate postulare.
100
9. naslov — Cerkvene službe
185—191
Kan. 175 — Dogovor preneha veljati in volilna pravica se vrne k tistim, ki so ga sklenili:
1.	če ga kolegij ali skupina prekliče in je ostal še neuporabljen;
2.	če ni bil izpolnjen kak dogovoru dodan pogoj;
3.	če so opravljene volitve bile nične.
Kan. 176 — Ce pravo ali statut ne določa kaj drugega, naj velja za izvoljenega, kdor je po določbi kan. 119, št. 1 dobil zahtevano število glasov, predsednik kolegija ali skupine pa naj ga razglasi.
Kan. 177 — § 1. Izvolitev je treba takoj sporočiti izvoljenemu, ki mora v osmih uporabnih dneh po prejemu sporočila izjaviti predsedniku kolegija ali skupine, ali izvolitev sprejme ali ne; sicer so volitve brez učinka.
§ 2. Ce izvoljeni ne sprejme, izgubi sleherno pravico iz izvolitve in zaradi poznejšega sprejema ta ne postane veljavna; lahko pa se spet izvoli; kolegij ali skupina pa mora v enem mesecu, ko je zvedela, da ni sprejel, voliti znova.
Kan. 178 — Izvoljeni po sprejemu izvolitve, ki ne potrebuje potrditve, dobi službo takoj polnopravno; sicer dobi le pravico do nje.
Kan. 179 — § 1. Ce izvolitev potrebuje potrditev, mora izvoljeni v osmih uporabnih dneh od dneva, ko je izvolitev sprejel, sam ali po kom drugem prositi pristojno oblast za potrditev; sicer izgubi vse pravice, razen če dokaže, da ga je v prošnji za potrditev zadi'že-vala upravičena ovira.
§ 2. Ce pristojna oblast spozna, da je izvoljeni po določbi kan. 149, § 1 sposoben in so se volitve izvršile po določbi prava, ne more odreči potrditve.
§ 3. Potrditev se mora dati pismeno.
§ 4. Pred prejemom obvestila o potrditvi se izvoljeni ne sme vmešavati v opravljanje službe ne v duhovnih ne v časnih zadevah in dejanja, ki bi jih morebiti opravil, so nična.
§ 5. Ko je izvoljeni sporočilo o potrditvi prejel, dobi službo polnopravno, razen če pravo določa kaj drugega.
Četrti člen POSTULACIJA
Kan. 180 — § 1. Če izvolitvi tistega, katerega imajo volivci za sposobnejšega in mu dajejo prednost, nasprotuje cerkvenopravni zadržek, ki se lahko in običajno spregleda, morejo sami volivci z glasovanjem pristojno oblast za njega prositi, če pravo ne določa kaj drugega.
101
103—109	Lib. I — De normis generalibus
§ 2. Compromissarii postulare nequeunt, nisi id in compromisso fuerit expressum.
Can. 181 — § 1. Ut postulatio vim habeat, requiruntur saltern duae tertiae partes suffragiorum.
§ 2. Suffragium pro postulatione exprimi debet per verbum: postulo, aut aequivalens; formula: eligo vel postulo, aut aequipollens, valet pro electione, si impedimentum non exsistat, secus pro postulatione.
Can. 182 — § 1. Postulatio a praeside intra octiduum utile mitti debet ad auctoritatem competentem ad quam pertinet electionem confirmare, cuius est dispensationem de impedimento concedere, aut, si banc potestatem non habeat, eandem ab auctoritate superiore pe-tere; si non requiritur confirmatio, postulatio mitti debet ad auctoritatem competentem ut dispensatio concedatur.
§ 2. Si intra praescriptum tempus postulatio missa non fuerit, ipso facto nulla est, et collegium vel coetus pro ea vice privatur iure eligendi aut postulandi, nisi probetur praesidem a mittenda postulatione iusto fuisse detentum impedimento aut dolo vel neglegentia ab eadem tempore opportuno mittenda abstinuisse.
§ 3. Postulato nullum ius acquiritur ex postulatione; earn admit-tendi auctoritas competens obligatione non tenetur.
§ 4. Factam auctoritati competenti postulationem electores revocare non possunt, nisi auctoritate consentiente.
Can. 183 — § 1. Non admissa ab auctoritate competenti postulatione, ius eligendi ad collegium vel coetum redit.
§ 2, Quod si postulatio admissa fuerit, id significetur postulato, qui respondere debet ad normam can. 177, § 1.
§ 3. Qui admissam postulationem acceptai, pleno iure statim officium obtinet.
Caput II
DE AMISSIONE OFFICII ECCLESIASTICI
Can. 184 — § 1. Amittitur officium ecclesiasticum lapsu temporis praefiniti, expleta aetate iure definita, renuntiatione, translatione, amotione necnon privatione.
§ 2. Resoluto quovis modo iure auctoritatis a qua fuit collatum, officium ecclesiasticum non amittitur, nisi aliud iure caveatur.
§ 3. Officii amissio, quae effectum sortita est, quam primum omnibus nota fiat, quibus aliquod ius in officii provisionem competit.
102
9. naslov — Cerkvene službe	185—191
§ 2. Pooblaščenci za volitve ne morejo prositi za njega, če to ni bilo izraženo v dogovoru.
Kan. 181 — § 1. Da je postulacija veljavna, sta potrebni vsaj dve tretjini glasov.
§ 2. Glasovanje za postulacijo se mora izraziti z besedo: postu-liram ali z enakovredno; obrazec: volim ali poštninam ali enakovreden, velja, če ni zadržka, za izvolitev, sicer za postulacijo.
Kan. 182 — § 1. Postulacijo mora predsednik poslati v osmih uporabnih dneh pristojni oblasti, ki ima pravico potrditi izvolitev, dati spregled zadržka, ali, če te oblasti nima, zanj prositi višjo oblast; če se potrditev ne zahteva, je treba postulacijo poslati pristojni oblasti, da da spregled.
§ 2. Če se postulacija v predpisanem času ne pošlje, s tem dejstvom postane nična in kolegij ali skupina za ta primer izgubi pravico voliti ali postulirati, razen če se dokaže, da je predsednika oviral upravičen razlog, da postulacije ni poslal, ali se je naklepno ali iz malomarnosti vzdržal, da je ni poslal pravočasno.
§ 3. S postulacijo izbrani ne pridobi nobene pravice; pristojna oblast ji ni dolžna pritrditi.
§ 4. Če so volivci postulacijo predložili pristojni oblasti, je ne morejo preklicati, razen če oblast privoli.
Kan. 183 — § 1. Če pristojna oblast postulacije ni potrdila, se pravica voliti vrne h kolegiju ali skupini.
§ 2. Če je bila postulacija potrjena, naj se to sporoči s postulacijo izbranemu, ki mora odgovoriti po določbi kan. 177, § 1.
§ 3. Kdor potrjeno postulacijo sprejme, takoj dobi službo polnopravno.
Drugo poglavje IZGUBA CERKVENE SLUŽBE
Kan. 184 — § 1. Cerkvena služba se izgubi z iztekom vnaprej določenega časa, s po pravu dopolnjeno starostjo, z odpovedjo, s premestitvijo, z odstranitvijo in tudi z odvzemom.
§ 2. Če pravo oblasti, ki je cei*kveno službo podelila, na kakršenkoli način preneha, se cerkvena služba ne izgubi, razen če pravo določa kaj drugega.
§ 3. Izguba službe, ki je postala učinkovita, naj se čimprej naznani vsem, ki imajo kakšno pravico do podelitve službe.
103
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Can. 185 — Ei, qui ob impletam aetatem aut renuntiationem ac-ceptatam officium amittit, titulus emeriti conferri potest.
Can. 186 — Lapsu temporis praefiniti vel adimpleta aetate, amis-sio officii effectum habet tantum a momento, quo a competenti aucto-ritate scripto intimatur.
Art. 1
DE RENUNTIATIONE
Can. 187 — Quisquis sui compos potest officio ecclesiastico iusta de causa renuntiare.
Can. 188 — Renuntiatio ex metu gravi, iniuste incusso, dolo vel errore substantiali aut simoniace facta, ipso iure irrita est.
Can. 189 — § 1. Renuntiatio, ut valeat, sive acceptatione eget sive non, auctoritati fieri debet cui provisio ad officium de quo agitur pertinet, et quidem scripto vel oretenus coram duobus testibus.
§ 2. Auctoritas i*enuntiationem iusta et proportionata causa non innixam ne acceptet.
§ 3. Renuntiatio quae acceptatione indiget, nisi intra tres menses acceptetur, omni vi caret; quae acceptatione non indiget effectum sortitur communicatione renuntiantis ad normam iuris facta.
§ 4. Renuntiatio, quamdiu effectum sortita non fuerit, a renun-tiante revocari potest; effectu secuto revocari nequit, sed qui renun-tiavit, officium alio ex titulo consequi potest.
Art. 2 DE TRANSLATIONE
Can. 190 — § 1. Translatio ab eo tantum fieri potest, qui ius habet providendi officio quod amittitur et simul officio quod committitur.
§ 2. Si translatio fiat invito officii titulari, gravis requiritur causa et, firmo semper iure rationes contrarias exponendi, servetur modus procedendi iure praescriptus.
§ 3. Translatio, ut effectum sortiatur, scripto intimanda est.
Can. 191 — § 1. In translatione, prius officium vacat per possessionem alterius officii canonice habitam, nisi aliud iure cautum aut a competenti auctoritate praescriptum fuerit.
§ 2. Remunerationem cum priore officio conexam translatus per-cipit, donee alterius possessionem canonice obtinuerit.
104
9. naslov — Cerkvene službe
185—191
Kan. 185 — Tistemu, ki zaradi dopolnjene starosti ali sprejete odpovedi izgubi službo, je mogoče podeliti naslov upokojenca.
Kan. 186 — Ko se je iztekel vnaprej določen čas ali je bila dopolnjena starost, postane izguba službe učinkovita od trenutka, ki ga pristojna oblast pismeno sporoči.
Prvi člen ODPOVED
Kan. 187 — Vsakdo, ki more razumno ravnati, se lahko iz upravičenega razloga odpove cerkveni službi.
Kan. 188 — Odpoved zaradi neupravičeno prizadejanega hudega strahu, zaradi zvijačne prevare ali bistvene zmote ali po simoniji, je po samem pravu nična.
Kan. 189 — § 1. Da je odpoved veljavna, pa naj potrebuje sprejetje ali ne, se mora dati oblasti, ki ji podelitev službe, za katero gre, pripada, in sicer pismeno ali ustno pred dvema pričama.
§ 2. Odpovedi, ki se ne opira na upravičen in sorazmeren razlog, naj oblast ne sprejme.
§ 3. Odpoved, ki potrebuje sprejetje, je brez vsake moči, če se ne sprejme v treh mesecih; če sprejetja ne potrebuje, postane učinkovita z naznanilom tistega, ki da odpoved po določbi prava.
§ 4. Dokler odpoved ne postane učinkovita, jo lahko tisti, ki se odpoveduje, prekliče; ko postane učinkovita, je ne more preklicati, more pa tisti, ki se je službi odpovedal, službo dobiti iz drugega naslova.
Drugi člen PREMESTITEV
Kan. 190 — § 1. Premestitev lahko opravi le tisti, ki ima pravico podeliti službo, ki se izgubi, in hkrati službo, ki se izroči.
§ 2. Ce se premestitev opravi proti volji nosilca službe, se zahteva zanjo tehten razlog in nedotaknjena pravica vedno predložiti nasprotne razloge, upoštevajoč po pravu predpisan način postopka.
§ 3. Da premestitev postane učinkovita, se mora sporočiti pismeno.
Kan. 191 — § 1. Pri premestitvi se prejšnja služba izprazni, ko se cerkvenopravno dobi v posest druga, razen če pravo določa ali pristojna oblast predpiše kaj drugega.
§ 2. S prejšnjo službo povezane prejemke premeščeni prejema, dokler druge ne dobi cerkvenopravno v posest.
105
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Art. 3 DE AMOTIONE
Can. 192 — Ab officio quis amovetur sive decreto ab auctoritate competenti legitime edito, servatis quidem iuribus forte ex contractu quaesitis, sive ipso iure ad normam can. 194.
Can. 193 — § 1. Ab officio quod alicui confertur ad tempus indefi-nitum, non potest quis amoveri nisi ob graves causas atque servato procedendi modo iure definito.
§ 2. Idem valet, ut quis ab officio, quod alicui ad tempus determi-natum confertur, ante hoc tempus elapsum amoveri possit, firmo praescripto can. 624, § 3.
§ 3. Ab officio quod, secundum iuris praescripta, alicui confertur ad prudentem discretionem auctoritatis competentis, potest quis iusta ex causa, de iudicio eiusdem auctoritatis, amoveri.
§ 4. Decretum amotionis, ut effectum sortiatur, scripto intiman-dum est.
Can. 194 — § 1. Ipso iure ab officio ecclesiastico amovetur:
1° qui statum clericalem amiserit;
2° qui a fide catholica aut a communione Ecclesiae publice de-fecerit;
3° clericus qui matrimonium etiam civile tantum attentaverit.
§ 2. Amotio, de qua in nn. 2 et 3, urgeri tantum potest, si de eadem auctoritatis competentis declaratione constet.
Can. 195 — Si quis, non quidem ipso iure, sed per decretum auctoritatis competentis ab officio amoveatur quo eiusdem subsistentiae providetur, eadem auctoritas curet ut ipsius subsistentiae per con-gruum tempus prospiciatur, nisi aliter provisum sit.
Art. 4 DE PRIVATIONE
Can. 196 — § 1. Privatio ab officio, in poenam scilicet delicti, ad normam iuris tantummodo fieri potest.
§ 2. Privatio effectum sortitur secundum praescripta canonum de iure poenali.
106
9. naslov — Cerkvene službe
Tretji člen ODSTRANITEV
Kan. 192 — Iz službe se koga odstrani bodisi z zakonito izdano odločbo pristojne oblasti, upoštevajoč morebitne iz pogodbe pridobljene pravice, bodisi po samem pravu po določbi kan. 194.
Kan. 193 — § 1. Iz službe, ki se komu podeli za nedoločen čas, ni mogoče odstraniti nikogar, razen iz tehtnih razlogov in upoštevajoč po pravu določen način postopka.
§ 2. Isto velja, da je mogoče koga pred potekom tega časa odstraniti iz službe, ki se mu podeli za določen čas, velja pa predpis kan. 624, § 3.
§ 3. Iz službe, ki se po pravnih predpisih komu podeli po pametnem preudarku pristojne oblasti, ga je mogoče odstraniti iz upravičenega razloga po presoji te oblasti.
§ 4. Da ima odstranitvena odločba učinek, jo je treba sporočiti pismeno.
Kan. 194 — § 1. Po samem pravu se iz cerkvene službe odstrani:
1.	kdor je izgubil kleriški stan;
2.	kdor je javno odpadel od katoliške vere ali cerkvenega občestva ;
3.	klerik, ki je poskušal skleniti zakon, tudi samo civilni.
§ 2. Odstranitev, o kateri govorita št. 2 in 3, se lahko zahteva samo, če o njej obstaja objava pristojne oblasti.
Kan. 195 — Ce pristojna oblast, ne sicer po samem pravu, temveč z odločbo koga odstrani iz službe, s katero je zagotovljeno njegovo vzdrževanje, naj ista oblast primeren čas skrbi za njegovo vzdrževanje, če ni poskrbljeno drugače.
Četi"ti člen ODVZEM
Kan. 196 — § 1. Odvzem službe kot kazen za kaznivo dejanje se more izvršiti le po določbi prava.
§ 2. Odvzem ima učinek po predpisih kanonov v kazenskem pravu.
107
103—109
Lib. I — De normis generalibus
Titulus X DE PRAESCRIPTIONE
Can. 197 — Praescriptionem, tamquam modum iux-is subiectivi acquirendi vel amittendi necnon ab obligationibus sese liberandi, Ecclesia recipit prout est in legislatione civili respectivae nationis, salvis exceptionibus quae in canonibus huius Codicis statuuntur.
Can. 198 — Nulla valet praescriptio, nisi bona fide nitatur, non solum initio, sed toto decursu temporis ad praescriptionem requisiti, salvo praescripto can. 1362.
Can. 199 — Praescriptioni obnoxia non sunt:
1° iura et obligationes quae sunt legis divinae naturalis aut po-sitivae;
2° iura quae obtineri possunt ex solo privilegio apostolico;
3° iura et obligationes quae spiritualem christifidelium vitam directe respiciunt;
4° fines certi et indubii circumscriptionum ecclesiasticarum;
5° stipes et onera Missarum;
6° provisio officii ecclesiastici quod ad normam iuris exercitium ordinis saci'i requirit;
7° ius visitationis et obligatio oboedientiae, ita ut christifideles a nulla auctoritate ecclesiastica visitari possint et nulli auctoritati iam subsint.
Titulus XI DE TEMPORIS SUPPUTATIONE
Can. 200 — Nisi aliud expresse iure caveatur, tempus supputetur ad normam canonum qui sequuntur.
Can. 201 — § 1. Tempus continuum intellegitur quod nullam pati-tur interruptionem.
§ 2. Tempus utile intellegitur quod ita ius suum exercenti aut per-sequenti competit, ut ignoranti aut agere non valenti non currat.
Can. 202 — § 1. In iure, dies intellegitur spatium constans 24 horis continuo supputandis, et incipit a media nocte, nisi aliud expresse caveatur; hebdomada spatium 7 dierum; mensis spatium 30 et annus spatium 365 dierum, nisi mensis et annus dicantur sumendi prout sunt in calendario.
108
10. naslov — Zastaranje
197—202
Deseti naslov ZASTARANJE
Kan. 197 — Zastaranje kot način pridobiti ali izgubiti pravice in tudi rešiti se obveznosti, kakor je to urejeno v civilni zakonodaji posamezne države, Cerkev sprejema z izjemami, ki jih določajo ka-noni tega zakonika.
Kan. 198 — Nobeno zastaranje ni veljavno, če ne temelji na dobri veri, ne le v začetku, temveč ves čas, ki se zahteva za zastaranje, velja pa predpis kan. 1362.
Kan. 199 — Ne zastarajo:
1.	pravice in dolžnosti, ki so naravnega ali pozitivnega božjega prava;
2.	pravice, ki jih je mogoče pridobiti samo z apostolskim privilegijem;
3.	pravice in dolžnosti, ki neposredno zadevajo duhovno življenje vernikov;
4.	določene in nedvomne meje cerkvenih ozemelj;
5.	darovi za maše in bremena maš;
6.	podelitev cerkvene službe, za katere opravljanje se po določbi prava zahteva izvrševanje svetega reda;
7.	pravica vizitacije in dolžnost pokorščine, tako da bi vernikov ne mogla vizitirati nobena cerkvena oblast in ne bi bili več podrejeni nobeni oblasti.
Enajsti naslov ŠTETJE ČASA
Kan. 200 — Ce pravo izrecno ne določa kaj drugega, naj se čas šteje po določbi naslednjih kanonov.
Kan. 201 — § 1. Za neprekinjen čas velja tisti, ki ne trpi nobene prekinitve.
§ 2. Za uporaben čas velja tisti, ki komu za izvrševanje ali uveljavljanje svojih pravic pripada tako, da ne teče, če je v nevednosti ali če dejanja ne more opraviti.
Kan. 202 — § 1. V pravu velja za dan čas, ki se šteje 24 neprekinjenih ur in se začne opolnoči, če ni izrecno določeno kaj drugega; teden je doba sedmih dni; mesec je doba 30 dni, leto pa 365 dni, če ni rečeno, da je treba vzeti mesec in leto, kakor sta v koledarju.
109
103—109
Lib. I — De normis generalibus
§ 2. Prout sunt in calendario semper sumendi sunt mensis et annus, si tempus est continuum.
Can. 203 — § 1. Dies a quo non computatur in termino, nisi huius initium coincidat cum initio diei aut aliud expresse in iure caveatur.
§ 2. Nisi contrarium statuatur, dies ad quern computatur in termino, qui, si tempus constet uno vel pluribus mensibus aut annis, una vel pluribus hebdomadis, finitur expleto ultimo die eiusdem numeri aut, si mensis die eiusdem numeri careat, expleto ultimo die mensis.
110
11. naslov — Štetje časa
203
§ 2. Če je čas neprekinjen, je treba vzeti mesec in leto vedno tako, kakor sta v koledarju.
Kan. 203 — § 1. Začetni dan se ne vračunava v rok, razen če je njegov začetek sočasen z začetkom dneva ali če je v pravu izrecno določeno kaj drugega.
§ 2. Ce ni nasprotno določeno, se končni dan vračuna v rok, ki se konča, če obsega čas enega ali več mesecev ali let, enega ali več tednov, z iztekom zadnjega dne iste številke, ali če mesec nima dneva iste številke, ko se izteče zadnji dan meseca.
111
204—207
Lib. II — De populo Dei
Liber II DE POPULO DEI
Pars I
DE CHRISTIFIDELIBUS
Can. 204 — § 1. Christifideles sunt qui, utpote per baptismum Christo incorporati, in populum Dei sunt constituti, atque hac ratione muneris Christi sacerdotalis, prophetici et regalis suo modo participes facti, secundum propriam cuiusque condicionem, ad missionem exer-cendam vocantur, quam Deus Ecclesiae in mundo adimplendam con-credidit.
§ 2. Haec Ecclesia, in hoc mundo ut societas constituta et ordinata, subsistit in Ecclesia catholica, a successore Petri et Episcopis in eius communione gubernata.
Can. 205 — Piene in communione Ecclesiae catholicae his in terris sunt illi baptizati, qui in eius compage visibili cum Christo iunguntur, vinculis nempe professionis fidei, sacramentorum et ecclesiastici re-giminis.
Can. 206 — § 1. Speciali ratione cum Ecclesia conectuntur catechu-meni, qui nempe, Špiritu Sancto movente, explicita voluntate ut eidem incorporentur expetunt, ideoque hoc ipso voto, sicut et vita fidei, spei et caritatis quam agunt, coniunguntur cum Ecclesia, quae eos iam ut suos fovet.
§ 2. Catechumenorum specialem curam habet Ecclesia quae, dum eos ad vitam ducendam evangelicam invitat eosque ad sacros ritus celebrandos introducit, eisdem varias iam largitur praerogativas, quae christianorum sunt propriae.
Can. 207 — § 1. Ex divina institutione, inter christifideles sunt in Ecclesia ministri sacri, qui in iure et clerici vocantur; ceteri autem et laici nuncupantur.
§ 2. Ex utraque hac parte habentur christifideles, qui professione consiliorum evangelicorum per vota aut alia sacra ligamina, ab Ecclesia agnita et sancita, suo peculiari modo Deo consecrantur et Ecclesiae missioni salvificae prosunt; quorum status, licet ad hierarchicam Ecclesiae structuram non spectet, ad eius tamen vitam et sanctitatem pertinet.
112
1. del — Verniki
201—207
Druga knjiga BOŽJE LJUDSTVO
Prvi del VERNIKI
Kan. 204 — § 1. Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo božje ljudstvo, so zato na svoj način deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi, da ga spolnjuje v svetu.
§ 2. Ta Cerkev je v tem svetu ustanovljena in urejena kot družba, obstaja pa v katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim.
Kan. 205 — V polnem občestvu katoliške Cerkve so tu na zemlji tisti krščeni, ki so v njeni vidni združbi povezani s Kristusom z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvencga vodstva.
Kan. 206 — § 1. Na poseben način so povezani s Cerkvijo kate-humeni, ki namreč po nagibu Svetega Duha z izrecno voljo zaprosijo, da se vanjo včlenijo, in se tako že z željo samo kakor tudi z življenjem vere, upanja in ljubezni, ki ga uresničujejo, povežejo s Cerkvijo, ki zanje že skrbi kot za svoje.
§ 2. Cerkev posveča posebno skrb katehumenom s tem, da jim. ko jih vabi k življenju po evangeliju in uvaja v obhajanje svetih obredov, že daje različne pravice, ki so lastne kristjanom.
Kan. 207 — § 1. Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni služabniki, ki se v pravu imenujejo tudi kleriki; drugi pa se tudi imenujejo laiki.
§ 2. Med obojimi so verniki, ki se na poseben način v poklicu evangeljskih svetov z zaobljubami ali drugimi svetimi vezmi, ki jih Cerkev prizna in potrdi, posvetijo Bogu in koristijo odrešenjskemu poslanstvu Cerkve; njihov stan sicer ni del hierarhične zgradbe Cerkve, vendar spada k njenemu življenju in njeni svetosti.
8 — COClOX
113
204—207
Lib. II — De populo Dei
Ti tulus I
DE OMNIUM CHRISTIFIDELIUM OBLIGATIONIBUS ET IURIBUS
Can. 208 — Inter christifideles omnes, ex eorum quidem in Christo regeneratione, vera viget quod dignitatem et actionem aequali-tas, qua cuncti, secundum propriam cuiusque condicionen! et munus, ad aedificationem Corporis Christi cooperantur.
Can. 209 — § 1. Christifideles obligatione adstringuntur, sua quo-que ipsorum agendi ratione, ad communionem semper servandam cum Ecclesia.
§ 2. Magna cum diligentia officia adimpleant, quibus tenentur erga Ecclesiam tum universam, tum particularem ad quam, secundum iuris praescripta, pertinent.
Can. 210 — Omnes christifideles, secundum propriam condicionem, ad sanctam vitam ducendam atque ad Ecclesiae incrementum eiusque iugem sanctificationem promovendam vires suas conferre debent.
Can. 211 — Omnes christifideles officium habent et ius allabo-randi ut divinum salutis nuntium ad universos homines omnium temporum ac totius orbis magis magisque perveniat.
Can. 212 — § 1. Quae sacri Pastores, utpote Christum representantes, tamquam fidei magistri declarant aut tamquam Ecclesiae rectores statuunt, christifideles, propriae responsabilitatis conscii, Christiana oboedientia prosequi tenentur.
§ 2. Christifidelibus integrum est, ut necessitates suas, praesertim spirituales, suaque optata Ecclesiae Pastoribus patefaciant.
§ 3. Pro scientia, competentia et praestantia quibus pollent, ipsis ius est, immo et aliquando officium, ut sententiam suam de his quae ad bonum Ecclesiae pertinent sacris Pastoribus manifestent eamque, salva fidei morumque integritate ac reverentia erga Pastores, atten-tisque communi utilitate et personarum dignitate, ceteris christifidelibus notam faciant.
Can. 213 — Ius est christifidelibus ut ex spiritualibus Ecclesiae bonis, praesertim ex verbo Dei et sacramentis, adiumenta a sacris Pastoribus accipiant.
Can. 214 — Ius est christifidelibus, ut cultum Deo persolvant iuxta praescripta proprii ritus a legitimis Ecclesiae Pastoribus approbati, utque propriam vitae spiritualis formam sequantur, doctrinae quidem Ecclesiae consentaneam.
114
1. del — Verniki
212—245
Prvi naslov
DOLŽNOSTI IN PRAVICE VSEH VERNIKOV
Kan. 208 — Mod vsemi verniki vlada zaradi njihovega prero-jenja v Kristusu resnična enakost glede dostojanstva in dejavnosti, v kateri vsi skupaj in vsak po svoji zmožnosti in nalogi sodelujejo pri graditvi Kristusovega telesa.
Kan. 209 — § 1. Verniki so dolžni tudi s samim svojim načinom delovanja ohranjati občestvo s Cerkvijo.
§ 2. Zelo vestno naj spolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo.
Kan. 210 — Vsi verniki morajo po svoji zmožnosti sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve.
Kan. 211 — Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje.
Kan. 212 — § 1. V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo.
§ 2. Verniki imajo neokrnjeno pravico razodevati pastirjem Cerkve svoje, predvsem duhovne, potrebe in želje.
§ 3. V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb.
Kan. 213 — Verniki imajo pravico, da iz duhovnih dobrin Cerkve, predvsem iz božje besede in zakramentov, prejemajo pomoč od posvečenih pastirjev.
Kan. 214 — Verniki imajo pravico, da opravljajo bogočastje po predpisih lastnega obreda, ki so ga potrdili zakoniti pastirji Cerkve, in da živijo po lastnem načinu duhovnega življenja, ki pa je v skladu s cerkvenim naukom.
115
204—207
Lib. II — De populo Dei
Can. 215 — Integrum est ehristifidelibus, ut libere condant atque moderentur consociationes ad fines caritatis vel pietatis, aut ad voca-tionem christianam in mundo fovendam, utque conventus habeant ad eosdem fines in communi persequendos.
Can. 216 — Christifideles cuncti, quippe qui Ecclesiae missionem participen!, ius habent ut propriis quoque inceptis, secundum suum quisque statum et condicionen!, apostolicam actionem promoveant vel sustineant; nullum tamen inceptum nomen catholicum sibi vindicet, nisi consensus accesserit competentis auctoritatis ecclesiasticae.
Can. 217 — Christifideles, quippe qui baptismo ad vitam doclri-nae evangelicae congruentem ducendam vocentur, ius habent ad edu-cationem christianam, qua ad maturitatem humanae pcrsonae prose-quendam atque simul ad mysterium salutis cognoscendum et viven-dum rite instruantur.
Can. 218 — Qui disciplinis sacris incumbunt iusta libertate fruun-tur inquirendi necnon mentem suam prudenter in iis aperiendi, in quibus peritia gaudent, servato debito erga Ecclesiae magisterium obsequio.
Can. 219 — Christifideles omnes iure gaudent ut a quacumque coactione sint immunes in statu vitae eligendo.
Can. 220 — Nemini licet bonam famam, qua quis gaudet, illegitime laedere, nee ius cuiusque personae ad propriam intimitatem tuendam violare.
Can. 221 — § 1. Christifidelibus competit ut iura, quibus in Eccle-sia gaudent, legitime vindicent atque defendant in foro competenti ecclesiastico ad normam iuris.
§ 2. Christifidelibus ius quoque est ut, si ad iudicium ab auctori-tate competenti vocentur, iudicentur servatis iuris praescriptis, cum aequitate applicandis.
§ 3. Christifidelibus ius est, ne poenis canonicis nisi ad normam legis plectantur.
Can. 222 — § 1. Christifideles obligatione tenentur necessitatibus subveniendi Ecclesiae, ut eidem praesto sint quae ad cultum divinum, ad opera apostolatus et caritatis atque ad honestam ministrorum su-stentationem necessaria sunt.
§ 2. Obligatione quoque tenentur iustitiam socialem promovendi necnon, praecepti Domini memores, ex propriis reditibus pauperibus subveniendi.
116
1. del — Verniki
212—245
Kan. 215 — Verniki imajo neokrnjeno pravico svobodno ustanavljati in voditi združenja, katerih namen je ali krščanska dobrodelnost ali pobožnost ali pospeševanje krščanske poklicanosti v svetu, in za skupno uresničevanje teh namenov prirejati shode.
Kan. 216 — Vsi verniki, posebno tisti, ki sodelujejo pri poslanstvu Cerkve, imajo pravico, da tudi z lastnimi pobudami, primernimi stanu in zmožnosti vsakogar, pospešujejo ali podpirajo apostolsko dejavnost; nobena taka pobuda pa si ne more lastiti imena »katoliška«, razen če s tem soglaša pristojna cerkvena oblast.
Kan. 217 — Verniki, ki so po krstu poklicani živeti v skladu z evangeljskim naukom, imajo pravico do krščanske vzgoje, ki jih ustrezno usposablja, da rastejo v zrele človeške osebnosti in obenem spoznavajo in živijo skrivnost odrešenja.
Kan. 218 — Tisti, ki se posvečajo svetim znanostim, imajo zakonito svobodo pri raziskovanju in pri pametnem razodevanju svojega mnenja v stvareh, v katerih so strokovnjaki, ob dolžni pokorščini cerkvenemu učiteljstvu.
Kan. 219 — Vsi verniki imajo pravico, da so pri izbiri življenjskega stanu obvarovani vsake prisile.
Kan. 220 — Nihče ne sme nezakonito škodovati dobremu imenu, ki ga kdo ima, niti komurkoli kršiti pravice do zasebnega življenja.
Kan. 221 — § 1. Verniki lahko pravice, ki jih imajo v Cerkvi, pred pristojnim cerkvenim sodiščem po določbi prava zakonito uveljavljajo ali branijo.
§ 2. Če vernike pristojna oblast pokliče na sodišče, imajo tudi pravico, da se jim sodi po pravnih predpisih, ki jih je ti"eba pravično uporabljati.
§ 3. Verniki imajo pravico, da jih ne zadenejo cerkvene kazni, razen po določbi zakona.
Kan. 222 — § 1. Vernike veže dolžnost podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov.
§ 2. Veže jih tudi dolžnost pospeševati socialno pravičnost in, spominjajoč se Gospodove zapovedi, iz svojih dohodkov podpirati revne.
117
204—207
Lib. II — De populo Dei
Can. 223 — § 1. In iuribus suis exercendis christifideles tum sin-guli tum in consociationibus adunati rationem habere debent boni communis Ecclesiae necnon iurium aliorum atque suorum erga alios officiorum.
§ 2. Ecclesiasticae auctoritati competit, intuitu boni communis cxercitium iurium, quae christifidelibus sunt propria, moderari.
Titulus II
DE OBLIGATIONIBUS ET IURIBUS CHRISTIFIDELIUM LAICORUM
Can. 224 — Christifideles laici, praeter eas obligationes et iura, quae cunctis christifidelibus sunt communia et ea quae in aliis cano-nibus statuuntur, obligationibus tenentur et iuribus gaudent quae in canonibus huius tituli recensentur.
Can. 225 — § 1. Laici, quippe qui uti omnes christifideles ad apo-stolatum a Deo per baptismum et confirmationem deputentur, generali obligatione tenentur et iure gaudent, sive singuli sive in consociationibus coniuncti, allaborandi ut divinum salutis nuntium ab univer-sis hominibus ubique terrarum cognoscatur et accipiatur; quae obligatio eo vel magis urget iis in adiunctis, in quibus nonnisi per ipsos Evangelium audire et Christum cognoscere homines possunt.
§ 2. Hoc etiam peculiari adstringuntur officio, unusquisque qui-dem secundum propriam condicionen!, ut rerum temporalium ordi-nem spiritu evangelico imbuant atque perficiant, et ita specialiter in iisdem rebus gerendis atque in muneribus saecularibus exercendis Christi testimonium reddant.
Can. 226 — § 1. Qui in statu coniugali vivunt, iuxta propriam vo-cationem, peculiari officio tenentur per matrimonium et familiam ad aedificationem populi Dei allaborandi.
§ 2. Parentes, cum vitam filiis contulerint, gravissima obligatione tenentur et iure gaudent eos educandi; ideo parentum christianorum imprimis est christianam filiorum educationem secundum doctrinam ab Ecclesia traditam curare.
Can. 227 — Ius est christifidelibus laicis, ut ipsis agnoscatur ea in rebus civitatis terrenae libertas, quae omnibus civibus competit; eadem tamen libertate utentes, curent ut suae actiones spiritu evangelico imbuantur, et ad doctrinam attendant ab Ecclesiae magisterio propositan!, caventes tamen ne in quaestionibus opinabilibus propriam sententiam uti doctrinam Ecclesiae proponant.
118
1. del — Verniki
212—245
Kan. 223 — § 1. Verniki, tako posamezniki kot povezani v združenja, se morajo v izvrševanju svojih pravic ozirati na skupni blagor Cerkve, pravice drugih in svoje dolžnosti do drugih.
§ 2. Cerkvena oblast je pristojna urejati uresničevanje vernikom lastnih pravic, upoštevajoč skupni blagor.
Drugi naslov DOLŽNOSTI IN PRAVICE VERNIKOV LAIKOV
Kan. 224 — Poleg tistih dolžnosti in pravic, ki so skupne vsem vernikom, in tistega, kar določajo drugi kanoni, imajo verniki laiki dolžnosti in pravice, ki jih naštevajo kanoni v tem naslovu.
Kan. 225 — § 1. Laiki, ki jih tako kakor vse vernike Bog po krstu in birmi določa za apostolat, imajo na splošno, posamezni ali povezani v združenjih, dolžnost in pravico prizadevati si, da bi božje oznanilo odrešenja spoznali in sprejeli vsi ljudje po vsem svetu; ta dolžnost jih še posebej veže v tistih okoliščinah, kjer samo po njih ljudje lahko slišijo evangelij in spoznajo Kristusa.
§ 2. Imajo tudi to posebno dolžnost, da vsak po svoji zmožnosti časno ureditev stvari prepojijo in spopolnijo z evangeljskim duhom in tako na poseben način v urejanju teh stvari in izvrševanju svetnih nalog dajejo pričevanje za Kristusa.
Kan. 226 — § 1. Tisti, ki živijo v zakonskem stanu, so po svoji poklicanosti posebno dolžni, da z zakonom in družino pripomorejo h graditvi božjega ljudstva.
§ 2. Ker so starši dali otrokom življenje, imajo zelo težko dolžnost in pravico, da jih vzgajajo; zato je prva dolžnost krščanskih staršev oskrbeti otrokom krščansko vzgojo po nauku, ki ga uči Cerkev.
Kan. 227 — Verniki laiki imajo pravico, da se jim v zadevah svetne družbe prizna tista svoboda, ki pripada vsem državljanom; ko se pa poslužujejo te svobode, naj skrbijo, da svoje delovanje prepojijo z evangeljskim duhom in so pozorni na nauk. ki ga oznanja cerkveno učiteljstvo, vendar naj se varujejo, da bi v domnevah ne prikazovali svojega gledanja kot nauk Cerkve.
119
204—207
Lib. II — De populo Dei
Can. 228 — § 1. Laid qui idonei reperiantur, sunt habiles ut a sa-cris Pastoribus ad ilia officia ecclesiastica et muñera assumantur, qui-bus ipsi secundum iuris praescripta fungi valent.
§ 2. Laici debita scientia, prudentia et honestate praestantes, habiles sunt tamquam periti aut consiliarii, etiam in consiliis ad nor-mam iuris, ad Ecclesiae Pastoribus adiutorium praebendum.
Can. 229 — § 1. Laici, ut secundum doctrinam christianam vivere valeant, eandemque et ipsi enuntiare atque, si opus sit, defendere possint, utque in apostolatu exercendo partem suam habere queant, obligatione tenentur et iure gaudent acquirendi eiusdem doctrinae cognitionem, propriae uniuscuiusque capacitati et condicioni aptatam.
§ 2. lure quoque gaudent pleniorem illam in scientiis sacris acquirendi cognitionem, quae in ecclesiasticis universitatibus facultatibusve aut in institutis scientiarum religiosarum traduntur, ibidem lectiones frequentando et gradus académicos consequendo.
§ 3. Item, servatis praescriptis quoad idoneitatem requisitam sta-tutis, habiles sunt ad mandatum docendi scientias sacras a legitima auctoritate ecclesiastica recipiendum.
Can. 230 — § 1. Viri laici, qui aetate dotibusque pollent Episcopo-rum conferentiae decreto statutis, per ritum liturgicum praescriptum ad ministeria lectoris et acolythi stabiliter assumi possunt; quae tarnen ministeriorum collatio eisdem ius non confert ad sustentationem remunerationemve ab Ecclesia praestandam.
§ 2. Laici ex temporanea deputatione in actionibus liturgicis mu-nus lectoris implere possunt; item omnes laici muneribus commenta-toris, cantoris aliisve ad normam iuris fungi possunt.
§ 3. Ubi Ecclesiae nécessitas id suadeat, deficientibus ministris, possunt etiam laici, etsi non sint lectores vel acolythi, quaedam eorun-dem officia supplere, videlicet ministerium verbi exorcere, precibus liturgicis praeesse, baptismum conferre atque sacram Communionem distribuere, iuxta iuris praescripta.
Can. 231 — § 1. Laici, qui permanenter aut ad tempus speciali Ecclesiae servitio addicuntur, obligatione tenentur ut aptam acquirant formationem ad munus suum debite implendum requisitam, utque hoc munus conscie, impense et diligenter adimpleant.
§ 2. Firmo praescripto can. 230, § 1, ius habent ad honestam re-munerationem suae condicioni aptatam, qua decenter, servatis quoque iuris civilis praescriptis, necessitatibus propriis ac familiae providere valeant; itemque iis ius competit ut ipsorum praevidentiae et securi-tati sociali et assistentiae sanitariae, quam dicunt, debite prospiciatur.
120
1. del — Verniki
212—245
Kan. 228 — § 1. Laiki, ki se izkažejo za sposobne, so primerni, da jih posvečeni pastirji pri vzame j o v tiste cerkvene službe in naloge, ki jih po pravnih predpisih lahko opravljajo.
§ 2. Laiki, ki imajo potrebno znanje, izkušenost in ugled, so sposobni, da so pastirjem Cerkve v pomoč kot izvedenci ali svetovalci, pa tudi v svetih, kakor to določa pravo.
Kan. 229 — § 1. Da bi laiki mogli živeti po krščanskem nauku in ga tudi sami oznanjati ter, če je potrebno, braniti, in da bi pri apostolatu lahko sodelovali, imajo dolžnost in pravico pridobiti si tako poznanje tega nauka, ki je primerno lastni sposobnosti in zmožnosti vsakega posameznika.
§ 2. Imajo tudi pravico, da si pridobijo tisto popolnejše znanje v svetih znanostih, ki se predavajo na cerkvenih univerzah, fakultetah in institutih verskih ved, da na njih obiskujejo predavanja in dosežejo akademske naslove.
§ 3. Prav tako so sposobni, da od zakonite cerkvene oblasti sprejemajo nalogo poučevati svete znanosti, upoštevajoč predpise o zahtevani sposobnosti.
Kan. 230 — § 1. Moške laike, ki so toliko stari in nadarjeni, kot je z odlokom določila škofovska konferenca, je mogoče s predpisanim liturgičnim obredom za stalno sprejeti v službo bravca ali masnega pomočnika; podelitev službe pa jim ne daje pravice, da jih Cerkev vzdržuje ali plačuje.
§ 2. Laiki morejo občasno opravljati službo bravca pri liturgič-nih opravilih; prav tako morejo vsi laiki opravljati službo razlagav-ca, pevca ali kaj drugega, kakor določa pravo.
§ 3. Kjer potrebe Cerkve zaradi pomanjkanja služabnikov to narekujejo, morejo laiki, čeprav niso bravci ali mašni pomočniki, opravljati nekatere teh služb, namreč po pravnih predpisih opravljati službo besede, voditi liturgične molitve, krščevati in obhajati.
Kan. 231 — § 1. Laiki, ki se stalno ali začasno posvetijo posebni službi Cerkve, so dolžni pridobiti si primerno izobrazbo, ki se zahteva za pravilno opravljanje njihove službe, in da to službo vestno, požrtvovalno in marljivo spolnjujejo.
§ 2. Ob veljavnosti predpisa kan. 230, § 1 imajo pravico do dostojnega plačila, ki je primerno njihovemu položaju, da morejo z njim, upoštevajoč tudi civilne predpise, dostojno zadovoljiti svoje in družinske potrebe; prav tako imajo pravico, da se jim dolžno zagotovi tako imenovana socialna varnost in zdravstveno zavarovanje.
121
204—207
Lib. II — De populo Dei
Titulus III
DE MINISTRIS SACRIS SEU DE CLERICIS Caput I
DE CLERICORUM INSTITUTIONE
Can. 232 — Ecclesiae officium est atque ius proprium et exclusi-vum eos instituendi, qui ad ministeria sacra deputantur.
Can. 233 — § 1. Universae communitati christianae officium in-cumbit fovendarum vocationum, ut necessitatibus ministerii sacri in tota Ecclesia sufficienter provideatur; speciatim hoc officio tenentur familiae christianae, educatores atque peculiari ratione sacerdotes, praesertim parochi. Episcopi dioecesani, quorum maxime est de vo-cationibus provehendis curam habere, populum sibi commissum de momento ministerii sacri deque ministrorum in Ecclesia necessitate edoceant, atque incepta ad vocationes fovendas, operibus praesertim ad hoc institutis, suscitent ac sustentent.
§ 2. Solliciti sint insuper sacerdotes, praesertim vero Episcopi dioecesani, ut qui maturioris aetatis viri ad ministeria sacra sese vo-catos aestiment, prudenter verbo opereque adiuventur ac debite prae-parentur.
Can. 234 — § 1. Serventur, ubi exsistunt, atque foveantur seminaria minora aliave instituía id genus, in quibus nempe, vocationum fovendarum gratia, provideatur ut peculiaris formatio religiosa una cum institutione humanistica et scientifica tradatur; immo, ubi id expedire iudicaverit Episcopus dioeccsanus, seminarii minoris simi-lisve instituti erectioni prospiciat.
§ 2. Nisi certis in casibus adiuncta aliud suadeant, iuvenes quibus animus est ad sacerdotium ascendere, ea ornentur humanistica et scientifica formatione, qua iuvenes in sua quisque regione ad studia superiora peragenda praeparantur.
Can. 235 — § 1. Iuvenes, qui ad sacerdotium accedere intendunt. ad formationem spiritualem convenientem et ad officia propria in-stituantur in seminario maiore per totum formationis tempus, aut, si adiuncta de iudicio Episcopi dioecesani id postulent, per quattuor saltern annos.
§ 2. Qui extra seminarium legitime morantur, ab Episcopo dioece-sano commendentur pio et idoneo sacerdoti, qui invigilet ut ad vitam spiritualem et ad disciplinam sedulo efformentur.
122
1. del — Verniki
212—245
Tretji naslov POSVEČENI SLUŽABNIKI ALI KLERIKI
Prvo poglavje VZGOJA KLERIKOV
Kan. 232 — Cerkev ima dolžnost ter lastno in izključno pravico, da vzgaja tiste, ki so namenjeni za sveto službo.
Kan. 233 — § 1. Vse krščansko občestvo ima dolžnost gojiti poklice, da se v vsej Cerkvi zadosti potrebam po sveti službi; to dolžnost imajo še posebno krščanske družine, vzgojitelji in iz posebnih razlogov duhovniki, predvsem župniki. Krajevni škofje, ki morajo najbolj skrbeti za pospeševanje poklicev, naj sebi izročeno ljudstvo poučujejo o pomenu svete službe in o potrebnosti služabnikov v Cerkvi in budijo ter podpirajo prizadevanja za gojitev poklicev, predvsem z dejavnostmi, ki so bile za to ustanovljene.
§ 2. Poleg tega naj duhovniki, predvsem pa krajevni škofje, skrbijo, da tiste moške v zrelejši dobi, ki čutijo, da so poklicani v sveto službo, pametno z besedo in delom podprejo ter zadostno pripravljajo.
Kan. 234 — § 1. Kjer so mala semenišča ali druge ustanove te vrste, v katerih se namreč skrbi za poklice, naj se ohranijo in pospešujejo in poskrbi, da se posebna verska vzgoja daje skupaj s humanističnim in znanstvenim poukom; kjer pa krajevni škof sodi, da je koristno, naj celo poskrbi, da se ustanovi malo semenišče ali podobna ustanova.
§ 2. Ce okoliščine v določenih primerih ne narekujejo kaj drugega, naj fantje, ki nameravajo postati duhovniki, dobijo tisto humanistično in znanstveno izobrazbo, s katero se mladi v svoji regiji pripravljajo na višje študije.
Kan. 235 — § 1. Fantje, ki nameravajo postati duhovniki, naj se ves čas vzgajanja v velikem semenišču ali, če po sodbi krajevnega škofa okoliščine to zahtevajo, vsaj štiri leta poučujejo s primerno duhovno vzgojo in za njim lastne službe.
§ 2. Krajevni škof naj tiste, ki zakonito prebivajo zunaj semenišča, izroči pobožnemu in pripravnemu duhovniku, ki naj skrbi, da bodo marljivo zoreli v duhovnem življenju in disciplini.
123
204—207
Lib. II — De populo Dei
Can. 236 — Aspirantes ad diaconatum permanentem secundum Episcoporum conferentiae praescripta ad vitam spiritualem alendam informentur atque ad officia eidem ordini propria rite adimplenda instruantur:
Io iuvenes per tres saltern annos in aliqua domo peculiari degentes, nisi graves ob rationes Episcopus dioecesanus aliter statuerit;
2° maturioris aetatis viri, sive caelibes sive coniugati, ratione ad tres annos protracta et ab eadem Episcoporum conferentia definita.
Can. 237 — § 1. In singulis dioecesibus sit seminarium maius, ubi id fieri possit atque expediat; secus concredantur alumni, qui ad sacra ministeria sese praeparent, alieno seminario aut erigatur seminarium interdioecesanum.
§ 2. Seminarium interdioecesanum ne erigatur nisi prius approbate Apostolicae Sedis, turn ipsius seminarii erectionis turn eiusdem statutorum, obtenía fuerit, et quidem ab Episcoporum conferentia, si agatur de seminario pro universo eius territorio, secus ab Episcopis quorum interest.
Can. 238 — § 1. Seminaria legitime erecta ipso iure personalitate iuridica in Ecclesia gaudent.
§ 2. In omnibus negotiis pertractandis personam seminarii gerit eius rector, nisi de certis negotiis auctoritas competens aliud statuerit.
Can. 239 — § 1. In quolibet seminario habeantur rector, qui ei praesit, et si casus ferat vice-rector, oeconomus, atque si alumni in ipso seminario studiis se dedant, etiam magistri, qui varias disciplinas tradant apta ratione inter se compositas.
§ 2. In quolibet seminario unus saltern adsit spiritus director, relicta libertate alumnis adeundi alios sacerdotes, qui ad hoc munus ab Episcopo deputati sint.
§ 3. Seminarii statutis provideantur rationes, quibus curam recto-ris, in disciplina praesertim servanda, participent ceteri moderatores, magistri, imrno et ipsi alumni.
Can. 240 — § 1. Praeter confessarios ordinarios, alii regulariter ad seminarium accédant confessarii, atque, salva quidem seminarii disciplina, integrum semper sit alumnis quemlibet confessarium sive in seminario sive extra illud adire.
§ 2. In decisionibus ferendis de alumnis ad ordines admittendis aut e seminario dimittendis, numquam directoris spiritus et confessa-riorum votum exquiri potest.
Can. 241 — § 1. Ad seminarium maius ab Episcopo dioecesano ad-mittantur tantummodo ii qui, attentis eorum dotibus humanis et mo-
124
1. del — Verniki
212—245
Kan. 236 — Tisti, ki želijo postati stalni diakoni, naj se po predpisih škofovske konference uvajajo v gojitev duhovnega življenja in usposabljajo za pravilno spolnjevanje dolžnosti, ki so lastne temu redu:
1.	fantje naj vsaj tri leta bivajo v kakem posebnem domu, razen če krajevni škof iz tehtnega razloga določi drugače;
2.	moški v zrelejši dobi, bodisi samski bodisi poročeni, v času treh let na način, ki ga je določila ista škofovska konferenca.
Kan. 237 — § 1. Kjer je to mogoče in koristno, naj bo v posameznih škofijah veliko semenišče; sicer naj se bogoslovci, ki se pripravljajo na sveto službo, zaupajo drugemu semenišču ali naj se ustanovi medškofijsko semenišče.
§ 2. Medškofijsko semenišče naj se ne ustanovi, dokler ni škofovska konferenca, če gre za njeno celotno ozemlje, drugače pa tisti škofje, ki se jih tiče, prejela odobritev apostolskega sedeža tako za njegovo ustanovitev kot njegov statut.
Kan. 238 — § 1. Zakonito ustanovljena semenišča so po samem pravu pravne osebe v Cerkvi.
§ 2. V vseh zadevah zastopa semenišče njegov ravnatelj, razen če za določena opravila pristojna oblast ne določi kaj drugega.
Kan. 239 — § 1. V vsakem semenišču naj bo ravnatelj, ki semenišče vodi, če primer zahteva, tudi podravnatelj in ekonom, če pa bogoslovci v samem semenišču študirajo, tudi učitelji, ki predavajo razne med seboj primerno povezane predmete.
§ 2. V vsakem semenišču naj bo vsaj en duhovni vodja, bogoslovci pa lahko svobodno gredo k drugim duhovnikom, ki jih je za to službo določil škof.
§ 3. S semeniškim statutom naj bo določeno, kako pomagajo ravnatelju, zlasti pri ohranjanju discipline, drugi predstojniki in učitelji in celo sami bogoslovci.
Kan. 240 — § 1. Poleg rednih spovednikov naj praviloma prihajajo v semenišče tudi drugi spovedniki, bogoslovci pa imajo vedno skladno s semeniško disciplino neokrnjeno pravico, da gredo h kateremukoli spovedniku v semenišču ali izven njega.
§ 2. Pri odločanju glede posvetitve ali odslovitve bogoslovcev iz semenišča se ne sme nikdar vprašati za mnenje duhovnega vodjo in spovednike.
Kan. 241 — § 1. Krajevni škof naj sprejme v veliko semenišče samo tiste, za katere se sodi, da so zaradi svojih človeških in moral-
125
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
ralibus, spiritualibus et intellectualibus, eorum valetudino physica et psychica necnon recta volúntate, hábiles aestimantur qui ministeriis sacris perpetuo sese dedicent.
§ 2. Antequam recipiantur, documenta exhibere debent de sus-ceptis baptismo et confirmatione aliaque quae secundum praescripta institutionis sacerdotalis Rationis requiruntur.
§ 3. Si agatur de iis admittendis, qui ex alieno seminario vel instituto religioso dimissi fuerint, requiritur insuper testimonium respec-tivi superioris praesertim de causa eorum dimissionis vel discessus.
Can. 242 — § 1. In singulis nationibus habeatur institutionis sacerdotalis Ratio, ab Episcoporum conferentia, attentis quidem normis a suprema Ecclesiae auctoritate latis, statuenda et a Sancta Sede approbanda, novis quoque adiunctis, approbante item Sancta Sede, accommodanda, qua institutionis in seminario tradendae definiantur summa principia atque normae generales necessitatibus pastoralibus uniuscuiusque regionis vel provinciae, aptatae.
§ 2. Normae Rationis, de qua in § 1, serventur in omnibus semi-nariis, turn dioecesanis turn interdioecesanis.
Can. 243 — Habeat insuper unumquodque seminarium ordinatio-nem propriam, ab Episcopo dioecesano aut, si de seminario interdioe-cesano agatur, ab Episcopis quorum interest, probatam, qua normae institutionis sacerdotalis Rationis adiunctis particularibus accommo-dentur, ac pressius determinentur praesertim disciplinae capita quae ad alumnorum cotidianam vitam et totius seminarii ordinem spectant.
Can. 244 — Alumnorum in seminario formatio spiritualis et insti-tutio doctrinalis harmonice componantur, atque ad id ordinentur, ut iidem iuxta uniuscuiusque indolem una cum debita maturitate humana spiritum Evangelii et arctam cum Christo necessitudinem ac-quirant.
Can. 245 — § 1. Per formationem spiritualem alumni idonei fiant ad ministerium pastorale fructuose exercendum et ad spiritum mis-sionalem efformentur, discentes ministerium expletum semper in fide viva et in caritate ad propriam sanctificationem conferre; itemque illas excolere discant virtutes quae in hominum consortione pluris fiunt, ita quidem ut ad aptam conciliationem inter bona humana et supernaturalia pervenire valeant.
§ 2. Ita formentur alumni ut, amore Ecclesiae Christi imbuti, Pon-tifici Romano Petri successori humili et filiali caritate devinciantur, proprio Episcopo tamquam fidi cooperatores adhaereant et sociam cum fratribus operam praestent; per vitam in seminario communem
126
1. del — Verniki
322—327
nih, duhovnih in umskih sposobnosti, svojega telesnega in duševnega zdravja in pravega hotenja primerni za trajno posvetitev sveti službi.
§ 2. Preden so sprejeti, morajo predložiti listine o prejemu krsta in birme ter druge, ki se zahtevajo po predpisih uredbe o duhovniški vzgoji.
§ 3. Če gre za sprejem tistih, ki so bili odslovljeni iz drugega semenišča ali redovne ustanove, se poleg tega zahteva spričevalo ustreznega predstojnika, predvsem glede vzroka njihove odslovitve ali izstopa.
Kan. 242 — § 1. Vsak narod naj ima uredbo o duhovniški vzgoji, ki jo v skladu z določbami, katere izda najvišja cerkvena oblast, določi škofovska konferenca, potrdi pa sveti sedež; prilagaja naj se tudi z novimi dopolnili, ki jih prav tako potrdi sveti sedež, in opredelijo glavna načela in splošne določbe o poučevanju v semenišču, ki so prilagojene pastoralnim potrebam posameznega območja ali regije.
§ 2. Določbe uredbe, o kateri govori § 1, naj se spolnjujejo v vseh, tako škofijskih kot medškofijskih, semeniščih.
Kan. 243 — Poleg tega naj ima vsako semenišče svoja hišna pravila, ki jih potrdi škof, ali če gre za medškofijsko semenišče, pristojni škofje; z njimi naj se določbe uredbe o duhovniški vzgoji prilagodijo posebnim razmeram in natančneje določijo zlasti disciplinski predpisi glede vsakodnevnega življenja bogoslovcev in ureditve celotnega semenišča.
Kan. 244 — V semenišču naj se skladno povežeta duhovna vzgoja in znanstveno poučevanje bogoslovcev in se tako naravnata, da bodo ti, vsak svojemu značaju primerno, skupaj s potrebno človeško zrelostjo pridobili duha evangelija in tesno povezanost s Kristusom.
Kan. 245 — § 1. Duhovna vzgoja naj bogoslovce usposobi za uspešno opravljanje pastoralne službe in da se navzamejo misijonskega duha ter spoznajo, da z živo vero in ljubeznijo izpolnjena služba vedno prispeva k lastnemu posvečenju; prav tako naj se vadijo v tistih krepostih, ki so cenjene v občevanju z ljudmi, to pa tako, da bodo sposobni uresničevati primerno skladnost med človeškimi in nadnaravnimi dobrinami.
§ 2. Bogoslovci naj se tako vzgajajo, da bodo polni ljubezni do Kristusove Cerkve, v ponižni in sinovski ljubezni vdani rimskemu papežu, Petrovemu nasledniku, svojega škofa pa naj se oklepajo kot zvesti sodelavci in družno z brati opravljajo delo; s skupnim živ-
127
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
atque per amicitiae coniunctionisque necessitudinem cum aliis excul-tam praeparentur ad fraternam unionem cum dioecesano presbyterio, cuius in Ecclesiae servitio erunt consortes.
Can. 246 — § 1. Celebratio Eucharistica centrum sit totius vitae seminarii, ita ut cotidie alumni, ipsam Christi caritatem participan-tes, animi robur pro apostolico labore et pro vita sua spirituali prae-sertim ex hoc ditissimo fonte hauriant.
§ 2. Efformentur ad celebrationem liturgiae horarum, qua Dei ministri, nomine Ecclesiae pro toto populo sibi commisso, immo pro universo mundo, Deum deprecantur.
§ 3. Foveantur cultus Beatae Mariae Virginis etiam per mariale rosarium, oratio mentalis aliaque pietatis exercitia, quibus alumni spi-ritum orationis acquirant atque vocationis suae robur consequantur.
§ 4. Ad sacramentum paenitentiae frequenter accedere assuescant alumni, et commendatur ut unusquisque habeat moderatorem suae vitae spiritualis libere quidem electum, cui confidenter conscientiam aperire possit.
§ 5. Singulis annis alumni exercitiis spiritualibus vacent.
Can. 247 — § 1. Ad servandum statum caelibatus congrua educa-tione praeparentur, eumque ut peculiare Dei donum in honore habere discant.
§ 2. De officiis et oneribus quae ministris sacris Ecclesiae propria sunt, alumni debite reddantur certiores, nulla vitae sacerdotalis diffi-cultate reticita.
Can. 248 — Institutio doctrinalis tradenda eo spectat, ut alumni, una cum cultura generali necessitatibus loci ac temporis consentanea, amplam atque solidam acquirant in disciplinis sacris doctrinam, ita ut, propria fide ibi fundata et inde nutrita, Evangelii doctrinam ho-minibus suit temporis apte, ratione eorundem ingenio accommodata, nuntiare valeant.
Can. 249 — Institutionis sacerdotalis Ratione provideatur ut alumni non tantum accurate linguam patriam edoceantur, sed etiam lin-guam latinam bene calleant necnon congruam habeant cognitionem alienarum linguarum, quarum scientia ad eorum formationcm aut ad ministerium pastorale exercendum necessaria vel utilis videatur.
Can. 250 — Quae in ipso seminario philosophica et theologica stu-dia ordinantur, aut successive aut coniuncte peragi possunt, iuxta institutionis sacerdotalis Rationem; eadem completum saltern sexen-nium complectantur, ita quidem ut tempus philosophicis disciplinis dedicandum integrum biennium, studiis vero theologicis integrum quadriennium adaequet.
128
1. del — Verniki
246—250
ljenjem v semenišču, s plemenitimi vezmi prijateljstva in povezave z drugimi naj se pripravijo na bratsko edinost s škofijskim zborom duhovnikov, kateremu bodo v službi Cerkve pridruženi.
Kan. 24G — § 1. Evharistično bogoslužje naj bo središče vsega semeniškega življenja, tako da bodo bogoslovci vsak dan. deležni Kristusove ljubezni, črpali duhovno moč za apostolsko delo in za svoje duhovno življenje predvsem iz tega prebogatega vira.
§ 2. Naučijo naj se opravljati molitveno bogoslužje, s katerim kot božji služabniki v imenu Cerkve prosijo Boga za vse sebi izročeno ljudstvo in celo za ves svet.
§ 3. Gojijo naj češčenje svete Device Marije, tudi z rožnim vencem, notranjo molitev in druge pobožne vaje, s katerimi si bogoslovci pridobijo duha molitve in utrjujejo svoj poklic.
§ 4. Bogoslovci naj se navadijo pogosto pristopati k zakramentu pokore, priporoča pa se jim, naj ima vsak svojega svobodno izbranega duhovnega voditelja, da bi mu mogel zaupno odkrivati svojo vest.
§ 5. Bogoslovci naj vsako leto opravijo duhovne vaje.
Kan. 247 — § 1. S primerno vzgojo naj se pripravijo na samsko življenje in se ga naučijo imeti v časti kot poseben božji dar.
§ 2. Bogoslovci naj bodo dovolj seznanjeni z dolžnostmi in bremeni, ki so lastna posvečenim služabnikom Cerkve, ne da bi jim zamolčali katerokoli težavo duhovniškega življenja.
Kan. 248 — Znanstvena vzgoja naj bo usmerjena tako, da bodo bogoslovci skupaj s splošno kulturo, skladno s časovnimi in krajevnimi potrebami, pridobili obširno in zanesljivo znanje v svetih vedah, da bodo tako evangeljski nauk, na katerem bo temeljila in se iz njega hranila njihova vera, zmožni oznanjati ljudem svojega časa primerno in prilagojeno njihovim sposobnostim.
Kan. 249 — Z uredbo o duhovniški vzgoji naj bo poskrbljeno, da se bogoslovci ne bodo skrbno naučili samo domačega jezika, ampak da bodo dobro razumeli tudi latinščino in primerno znali tuje jezike, za katere velja, da so potrebni ali koristni za njihovo izobrazbo in izvrševanje pastoralne službe.
Kan. 250 — Semenišče samo naj razporedi filozofski in teološki študij, ki se po uredbi o duhovniški vzgoji lahko izvede zaporedno ah sočasno; v celoti naj ta traja vsaj šest let, in to tako, da sta filozofskim predmetom posvečeni celi dve leti, teološkemu študiju pa polna štiri leta.
9 — Codex
129
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 251 — Philosophica institutio, quae innixa sit oportet patrimonio philosophico perenniter valido, et rationem etiam habeat phi-losophicae investigationis progredientis aetatis, ita tradatur, ut alum-norum formationem humanam perficiat, mentis aciem provehat, eos-que ad studia theologica peragenda aptiores reddat.
Can. 252 — § 1. Institutio theologica, in lumine fidei, sub Magi-sterii ductu, ita impertiatur, ut alumni integram doctrinam catholi-cam, divina Revelatione innixam, cognoscant, propriae vitae spiritua-lis reddant alimentum eamque, in ministerio exercendo, rite annun-tiare ac tueri valeant.
§ 2. In sacra Scriptura peculiari diligentia erudiantur alumni, ita ut totius sacrae Scripturae conspectum acquirant.
§ 3. Lectiones habeantur theologiae dogmaticae, verbo Dei scrip-to una cum sacra Traditione semper innixae, quarum ope alumni mysteria salutis, s. Thoma praesertim magistro, intimius penetrare addiscant, itemque lectiones theologiae moralis et pastoralis, iuris canonici, liturgiae, historiae ecclesiasticae, necnon aliarum disciplina-rum, auxiliarium atque specialium, ad normam praescriptorum insti-tutionis sacerdotalis Rationis.
Can. 253 — § 1. Ad magistri munus in disciplinis philosophicis, theologicis et iuridicis, ab Episcopo aut ab Episcopis, quorum interest, ii tantum nominentur qui, virtutibus praestantes, laurea doctorali aut licentia potiti sunt in universitate studiorum aut facúltate a Sancta Sede recognita.
§ 2. Curetur ut distincti totidem nominentur magistri qui do-ceant sacram Scripturam, theologiam dogmaticam, theologiam mora-lem, liturgiam, philosophiam, ius canonicum, historiam ecclesiasticam, aliasque, quae propria methodo tradendae sunt, disciplinas.
§ 3. Magister qui a muñere suo graviter deficiat, ab auctoritate, de qua in § 1, amoveatur.
Can. 254 — § 1. Magistri in disciplinis tradendis de intima univer-sae doctrinae fidei unitate et harmonía iugiter solliciti sint, ut unam scientiam alumni se discere experiantur; quo aptius id obtineatur, adsit in seminario qui integram studiorum ordinationem moderetur.
§ 2. Ita alumni edoceantur, ut et ipsi hábiles fiant ad quaestiones aptis investigationibus propriis et scientifica methodo examinandas; habeantur igitur exercitationes, in quibus, sub moderamine magistro-rum, alumni proprio labore studia quaedam persolvere discant.
130
J. del — Verniki
251—254
Kan. 251 — Filozofski pouk, kateremu naj bo osnova vedno veljavna filozofska dediščina, ozira pa naj se tudi na filozofske raziskave novejših dob, naj se tako podaja, da pri bogoslovcih spopol-njuje človeško izobrazbo, bistri duha in jih bolj usposobi za poznejši teološki študij.
Kan. 252 — § 1. Teološki pouk naj se v luči vere pod vodstvom učiteljstva tako podaja, da bodo bogoslovci spoznali celoten katoliški nauk, kakor se opira na božje razodetje, ga imeli za hrano lastnega duhovnega življenja in ga bodo mogli v izpolnjevanju službe pravilno oznanjati in braniti.
§ 2. Posebno marljivo naj se bogoslovci izobrazijo v svetem pismu, da bodo tako dobili vpogled v celotno sveto pismo.
§ 3. Imajo naj predavanja iz dogmatične teologije, ki naj se vedno opirajo na sveto pismo skupaj s svetim izročilom, tako da se bodo predvsem pod vodstvom svetega Tomaža naučili čim globlje prodirati v skrivnost odrešenja, enako tudi predavanja moralne in pastoralne teologije, cerkvenega prava, liturgike, cerkvene zgodovine in drugih pomožnih in posebnih ved po določbi predpisov uredbe o duhovniški vzgoji.
Kan. 253 — § 1. Za profesorsko službo iz filozofskih, teoloških in pravnih predmetov naj škof ali pristojni škofje imenujejo samo take, ki se odlikujejo v krepostih, in so dosegli doktorat ali licenciât na univerzi ali fakulteti, ki jo prizna sveti sedež.
§ 2. Poskrbljeno naj bo tako, da bo za poučevanje svetega pisma, dogmatične in moralne teologije, liturgike, filozofije, cerkvenega prava, cerkvene zgodovine in drugih ved, ki jih je treba poučevati po njim lastni metodi, imenovanih prav toliko različnih profesorjev.
§ 3. Profesorja, ki bi hudo zanemaril svojo službo, naj oblast, o kateri govori § 1, odstrani.
Kan. 254 — § 1. Pri podajanju predmetov naj profesorji vedno skrbijo za notranjo enotnost in skladnost celotnega verskega nauka, da bodo bogoslovci izkusili enovitost znanosti; da bo to mogoče najprimerneje doseči, naj v semenišču nekdo vodi celotno ureditev študija.
§ 2. Bogoslovci naj se usposobijo, da bodo tudi sami z lastnimi primernimi raziskavami in na znanstven način sposobni presojati vprašanja, imajo naj tudi praktične vaje, pri katerih se bodo pod vodstvom profesorjev učili z lastnim delom izvesti nekatere študijske naloge.
131
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 255 — Licet universa alumnorum in seminario formatio pa-storalem finem persequatur, institutio stricte pastoralis in eodem or-dinetur, qua alumni principia et artes addiscant quae, attentis quo-que loci ac temporis necessitatibus, ad ministerium Dei populum docondi, sanctificandi et regendi exercendum pertineant.
Can. 256 — § 1. Diligenter instruantur alumni in iis quae peculiari ratione ad sacrum ministerium spectant, praesertim in arte cateche-tica et homiletica exercenda, in cultu divino peculiarique modo in sacramentis celebrandis, in commercio cum hominibus, etiam non catholicis vel non credentibus, habendo in paroecia administranda atque in ceteris muneribus adimplendis.
§ 2. Edoceantur alumni de universae Ecclesiae necessitatibus, ita ut sollicitudinem habeant de vocationibus promovendis, de quaestio-nibus missionalibus, oecumenicis necnon de aliis, socialibus quoque, urgentioribus.
Can. 257 — § 1. Alumnorum institutioni ita provideatur, ut non tantum Ecclesiae particularis in cuius servitio incardinentur, sed universae quoque Ecclesiae sollicitudinem habeant, atque paratos se ex-hibeant Ecclesiis particularibus, quarum gravis urgeat necessitas, sese devovere.
§ 2. Curet Episcopus dioecesanus ut clerici, a propria Ecclesia particulari ad Ecclesiam particularem alterius regionis transmigrare intendentes, apte praeparentur ad ibidem sacrum ministerium exercendum, ut scilicet et linguam regionis addiscant, et eiusdem institu-torum, condicionum socialium, usuum et consuetudinum intcllegen-tiam habeant.
Can. 258 — Ut apostolatus exercendi artem in opere ipso etiam addiscant, alumni, studiorum curriculo decurrente, praesertim vero feriarum tempore, praxi pastorali initientur per opportunas, sub mo-deramine semper sacerdotis periti, exercitationes, alumnorum aetati et locorum condicioni aptatas, de iudicio Ordinarii determinandas.
Can. 259 — § 1. Episcopo dioecesano aut, si de seminario inter-dioecesano agatur, Episcopis quorum interest, competit quae ad se-minarii superius regimen et administrationem spectant. decernere.
§ 2. Episcopus dioecesanus aut, si de seminario interdioecesano agatur, Episcopi quorum interest, frequenter seminarium ipsi visitent, in formationem suorum alumnorum necnon in institutionem, quae in eodem tradatur, philosophicam et theologicam invigilent, et de alumnorum vocatione, indole, pietate ac profectu cognitionem sibi comparent, maxime intuitu sacrarum ordinationum conferendarum.
132
j. del — Verniki
255—259
Kan. 255 — Čeprav ima vsa semeniška vzgoja pastoralni namen, naj se v njej uredi poseben pastoralni pouk, pri katerem se bodo bogoslovci naučili tistih načel in spretnosti, ki, upoštevajoč tudi krajevne in časovne razmere, spadajo k izvrševanju učiteljskega, posve-čevalnega in vodstvenega služenja božjemu ljudstvu.
Kan. 256 — § 1. Bogoslovci naj se temeljito usposabljajo za tisto, kar se posebej nanaša na sveto službo, zlasti za praktično katehezo in homilijo, za bogočastje in posebej za obhajanje zakramentov, za občevanje z ljudmi, tudi z nekatoličani in neverujočimi, za vodstvo župnije in za spolnjevanje drugih nalog.
§ 2. Bogoslovce je treba tako seznanjati s potrebami vesoljne Cerkve, da bodo skrbeli za pospeševanje poklicev, za misijonska, ekumenska in druga nujnejša, tudi družbena vprašanja.
Kan. 257 — § 1. Vzgoja bogoslovcev naj bo tako urejena, da ne bodo imeli skrb le za delno Cerkev, v službo katere bodo inkardi-nirani, ampak tudi za vesoljno Cerkev, in bodo pripravljeni posvetiti se delnim Cerkvam, ki so v veliki stiski.
§ 2. Krajevni škof naj skrbi, da se bodo kleriki, ki nameravajo preiti iz svoje delne Cerkve v delno Cerkev druge regije, primerno pripraviti za tamkajšnje opravljanje svete službe; da se bodo namreč naučili jezika dežele in razumeli njene ustanove, družbene razmere, navade in običaje.
Kan. 258 — Da se bodo bogoslovci tudi praktično naučili apostolskega dela, naj se po končanem študiju, predvsem pa med počitnicami, s primernimi vajami, ki jih po presoji določi ordinarij in so, vedno pod vodstvom izkušenega duhovnika, piilagojene starosti bogoslovcev in krajevnim razmeram, uvajajo v praktično pastoralno delo.
Kan. 259 — § 1. Krajevni škof ali, če gre za medškofijsko semenišče, pristojni škofje, odločajo glede višjega semeniškega vodstva in upravljanja.
§ 2. Krajevni škof ali, če gre za medškofijsko semenišče, pristojni škofje, naj sami večkrat obiščejo semenišče, bedijo nad vzgojo svojih bogoslovcev in nad filozofskim in teološkim poukom, ki se v njem podaja; spoznavajo naj poklic, značaj, pobožnost in napredovanje bogoslovcev, posebno glede na podelitev svetih redov.
133
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 260 — Rectori, cuius est cotidianum moderamen curare se-minarii, ad normam quidem institutionis sacerdotalis Rationis ac seminarii ordinationis, omnes in propriis muneribus adimplendis ob-temperare debent.
Can. 261 — § 1. Seminarii rector itemque, sub eiusdem auctori-tate, moderatores et magistri pro parte sua curent ut alumni normas Ratione institutionis sacerdotalis necnon seminarii ordinatione prae-scriptas adamussim servent.
§ 2. Sedulo provideant seminarii rector atque studiorum moderator ut magistri suo munere rite fungantur, secundum praescripta Rationis institutionis sacerdotalis ac seminarii ordinationis.
Can. 262 — Exemptum a regimine paroeciali seminarium esto: et pro omnibus qui in seminario sunt, parochi officium, excepta materia matrimoniali et firmo praescripto can. 985, obeat seminarii rector eiusve delegatus.
Can. 263 — Episcopus dioecesanus vel, si de seminario interdioe-cesano agatur, Episcopi quorum interest, pro parte ab eis communi consilio determinata, curare debent ut provideatur seminarii constitution! et conservation^ alumnorum sustentationi necnon magistro-rum remuneration! aliisque seminarii necessitatibus.
Can. 264 — § 1. Ut seminarii necessitatibus provideatur, praeter stipem de qua in can. 1266, potest Episcopus in dioecesi tributum imponere.
§ 2. Tributo pro seminario obnoxiae sunt cunctae personae iuri-dicae ecclesiasticae etiam privatae, quae sedem in dioecesi habeant, nisi solis eleemosynis sustententur aut in eis collegium discentium vel docentium ad commune Ecclesiae bonum promovendum actu habeatur; huiusmodi tributum debet esse generale, reditibus eorum qui eidem obnoxii sunt proportionatum, atque iuxta necessitates seminarii determinatum.
Caput II
DE CLERICORUM ADSCRIPTIONE SEU INCARDINATIONE
Can. 265 — Quemlibet clericum oportet esse incardinatum aut ali-cui Ecclesiae particulari vel praelaturae pei'sonali, aut alicui instituto vitae consecratae vel societati hac facultate praeditis ita ut clerici acephali seu vagi minime admittantur.
134
1. del — Verniki
322—327
Kan. 260 — Vsi morajo pri spolnjevanju svojih nalog ubogati ravnatelja, ki mora po določbah uredbe o duhovniški vzgoji in se-meniških pravilih skrbeti za vsakodnevno vodstvo semenišča.
Kan. 261 — § 1. Semeniški ravnatelj in pod njegovim vodstvom prav tako predstojniki in profesorji naj vsak s svoje strani skrbijo, da bodo bogoslovci natančno spolnjevali določbe uredbe o duhovniški vzgoji in semeniških pravil.
§ 2. Semeniški ravnatelj in študijski vodja naj vestno skrbita, da bodo profesorji svojo službo pravilno izvrševali, po predpisih uredbe o duhovniški vzgoji in semeniških pravil.
Kan. 262 — Semenišče je izvzeto iz župnijskega vodstva; za vse, ki so v semenišču, pa naj opravlja službo župnika, razen v zakonskih zadevah in ob upoštevanju predpisa kan. 985, semeniški ravnatelj ali njegov pooblaščenec.
Kan. 263 — Krajevni škof ali, če gre za medškofijsko semenišče, pristojni škofje, morajo skrbeti za ustanovitev in obstoj semenišča, vzdrževanje bogoslovcev, plačevanje profesorjev in drugih semeniških potreb z deležem, ki ga določijo po skupnem sklepu.
Kan. 264 — § 1. Da se poskrbi za semeniške potrebe, lahko škof poleg darov, o katerih govori kan. 1266, naloži v škofiji obvezno dajatev.
§ 2. Obvezni dajatvi za semenišče so podvržene vse cerkvene pravne osebe, tudi zasebne, ki imajo sedež v škofiji, razen če se vzdržujejo le z miloščino ali imajo v svojem zavodu učence ali učitelje, ki pospešujejo skupni blagor Cerkve; ta dajatev mora biti splošna, sorazmerna dohodkom obvezancev in določena glede na potrebe semenišča.
Drugo poglavje SPREJEM KLERIKOV ALI INKARDINACIJA
Kan. 265 — Vsak klerik moi^a biti inkardiniran v kako delno Cerkev ali osebno prelaturo ali kako ustanovo posvečenega življenja ali družbo, ki ima to pravico, tako da kleriki, ki nimajo predstojnika, ali bi'ezdomci, nikakor niso dopustni.
135
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 266 — § 1. Per receptum diaconatum aliquis fit clericus et incardinatur Ecclesiae particulari vel praelaturae personali pro cuius servitio promotus est.
§ 2. Sodalis in instituto religioso a votis perpetuis professus aut societati clericali vitae apostolicae definitive incorporatus, per receptum diaconatum incardinatur tamquam clericus eidem instituto aut societati, nisi ad societates quod attinet aliter ferant constitutiones.
§ 3. Sodalis instituti saecularis per receptum diaconatum incardinatur Ecclesiae particulari pro cuius servitio promotus est, nisi vi concessionis Sedis Apostolicae ipsi instituto incardinetur.
Can. 267 — § 1. Ut clericus iam incardinatus alii Ecclesiae particulari valide incardinetur, ab Episcopo dioecesano obtinere debet litte-ras ab eodem subscriptas excardinationis; et pariter ab Episcopo dioecesano Ecclesiae particularis cui se incardinari desiderat, litteras ab eodem subscriptas incardinationis.
§ 2. Excardinatio ita concessa effectum non sortitur nisi incardi-natione obtenta in alia Ecclesia particulari.
Can. 268 — § 1. Clericus qui a propria Ecclesia particulari in aliam legitime transmigraverit, huic Ecclesiae particulari, transacto quin-quennio, ipo iure incardinatur, si talem voluntatem in scriptis mani-festaverit turn Episcopo dioecesano Ecclesiae hospitis turn Episcopo dioecesano proprio, neque horum alteruter ipsi contrariam scripto mentem intra quattuor menses a receptis litteris significaverit.
§ 2. Per admissionem perpetuam aut definitivam in institutum vitae consecratae aut in societatem vitae apostolicae, clericus qui, ad normam can. 266, § 2, eidem instituto aut societati incardinatur, a propria Ecclesia particulari excardinatur.
Can. 269 — Ad incardinationem clerici Episcopus dioecesanus ne deveniat nisi:
Io necessitas aut utilitas suae Ecclesiae particularis id exigat, et salvis iuris praescriptis honestam sustentationem clericorum respi-cientibus;
2° ex legitimo documento sibi constiterit de concessa excardina-tione, et habuerit praeterea ab Episcopo dioecesano excardinanti, sub secreto si opus sit, de clerici vita, moribus ac studiis opportuna testimonia ;
3° clericus eidem Episcopo dioecesano scripto declaraverit se novae Ecclesiae particularis servitio velle addici ad normam iuris.
Can. 270 — Excardinatio licite concedi potest iustis tantum de causis, quales sunt Ecclesiae utilitas aut bonum ipsius clerici; dene-
136
1. del — Verniki
322—327
Kan. 266 — § 1. Klerik postane kdo s sprejemom diakonata in je inkardiniran v delno Cerkev ali osebno prelaturo, v službo katere je povzdignjen.
§ 2. Član, ki v redovni ustanovi naredi večne zaobljube, ali je v kleriško družbo apostolskega življenja dokončno včlanjen, je po prejemu diakonata inkardiniran kot klerik v isti red ali družbo, razen če glede družb konstitueije določajo drugače.
§ 3. Član svetne ustanove je po prejemu diakonata inkardiniran v delno Cerkev, v službo katere je bil povzdignjen, razen če je z dovoljenjem apostolskega sedeža inkardiniran v samo ustanovo.
Kan. 267 — § 1. Da se že inkardinirani klerik veljavno inkar-dinira v drugo delno Cerkev, mora dobiti od krajevnega škofa podpisano listino o ekskardinaeiji; in prav tako od krajevnega škofa delne Cerkve, v katero želi biti inkardiniran, od njega podpisano listino o inkardinaciji.
§ 2. Tako podeljena ekskardinacija nima učinka, če ni dobil inkardinacije v drugi delni Cerkvi.
Kan. 268 — § 1. Klerik, ki je zakonito odšel iz svoje delne Cerkve v drugo, se po preteku petih let po samem pravu inkardinira v to delno Cerkev, če to voljo pismeno izrazi krajevnemu škofu Cerkve gostiteljice in lastnemu krajevnemu škofu in mu nobeden izmed teh dveh v štirih mesecih po prejemu pisma ni pismeno izrazil, da se ne strinja.
§ 2. Klerik, ki je za stalno ali dokončno sprejet v ustanovo posvečenega življenja ali v družbo apostolskega življenja, se po določbi kan. 266, § 2 inkardinira v isto ustanovo ali družbo, iz svoje delne Cerkve pa ekskardinira.
Kan. 269 — Krajevni škof naj klerika inkardinira le:
1.	če to zahteva potreba ali korist njegove delne Cerkve in se upoštevajo pravni predpisi o primernem vzdrževanju klerikov;
2.	če se je z zakonitimi listinami prepričal, da je bila ekskardinacija podeljena in je od krajevnega škofa, ki ga je ekskardiniral, če je treba tudi tajno, prejel ugodna spričevala o klerikovem življenju, nraveh in študiju;
3.	če je klerik temu krajevnemu škofu pismeno izjavil, da se hoče po pravni določbi posvetiti službi v novi delni Cerkvi.
Kan. 270 — Ekskardinacija se sme dovoliti samo iz upravičenih razlogov, kot so korist Cerkve ali dobro samega klerika; odreče pa
137
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
gari autem non potest nisi exstantibus gravibus causis; licet tamen clerico, qui se gravatum censuerit et Episcopum receptorem inve-nerit, contra decisionem recurrere.
Can. 271 — § 1. Extra casum verae necessitatis Ecclesiae particu-laris propriae, Episcopus dioecesanus ne deneget licentiam transmi-grandi clericis, quos paratos sciat atque aptos aestimet qui regiones petant gravi cleri inopia laborantes, ibidem sacrum ministerium pe-racturi; prospiciat vero ut per conventionem scriptam cum Episcopo dioecesano loci, quem petunt, iura et officia eorundem clericorum stabiliantur.
§ 2. Episcopus dioecesanus licentiam ad aliam Ecclesiam parti-cularem transmigrandi concedex*e potest suis clericis ad tempus prae-finitum, etiam pluries renovandum, ita tamen ut iidem clerici propriae Ecclesiae particulari incardinati maneant, atque in eandem redeuntes omnibus gaudeant iuribus, quae haberent si in ea sacro ministerio addicti fuissent.
§ 3. Clericus qui legitime in aliam Ecclesiam particularem transient propriae Ecclesiae manens incardinatus, a proprio Episcopo dioecesano iusta de causa revocari potest, dummodo serventur conventio-nes cum altero Episcopo initae atque naturalis aequitas; pariter, iis-dem condicionibus servatis, Episcopus dioecesanus alterius Ecclesiae particularis iusta de causa poterit eidem clerico licentiam ulterioris commorationis in suo territorio denegare.
Can. 272 — Excardinationem et incardinationem, itemque licentiam ad aliam Ecclesiam particularem transmigrandi concedere ne-quit Administrator dioecesanus, nisi post annum a vacatione sedis episcopalis, et cum consensu collegii consultorum.
Caput III
DE CLERICORUM OBLIGATIONIBUS ET IURIBUS
Can. 273 — Clerici speciali obligatione tenentur Summo Pontifici et suo quisque Ordinario reverentiam et oboedientiam exhibendi.
Can. 274 — § 1. Soli clerici obtinere possunt officia ad quorum exercitium requiritur potestas ordinis aut potestas regiminis eccle-siastici.
§ 2. Clerici, nisi legitimo impedimento excusentur, munus, quod ipsis a suo Ordinario commissum fuerit, suscipere ac fideliter adim-plere tenentur.
138
1. del — Verniki
322—327
se lahko le iz zelo tehtnih razlogov; klerik, ki se čuti prizadetega in je našel škofa, ki ga bo sprejel, se vendar lahko proti odločitvi pritoži.
Kan. 271 — § 1. Krajevni škof naj ne odreče dovoljenja oditi klerikom, za katere ve, da so pripravljeni in jih ima za primerne in želijo iti v regije, kjer trpijo veliko pomanjkanje klera, da bodo tam izvrševali sveto službo, razen ob resnični potrebi v svoji delni Cerkvi; poskrbi pa naj, da se s krajevnim škofom kraja, kamor odhajajo, v pismenem dogovoru določijo pravice in dolžnosti teh klerikov.
§ 2. Krajevni škof lahko svojim klerikom dovoli, da za določen čas, ki ga lahko večkrat podaljša, odidejo v drugo delno Cerkev, vendar tako, da ti kleriki ostanejo inkardinirani v lastno delno Cerkev in imajo po vrnitvi vse tiste pravice, ki bi jih imeli, če bi bili v njej opravljali sveto službo.
§ 3. Klerika, ki je zakonito prešel v drugo delno Cerkev in ostal inkardiniran v svoji Cerkvi, njegov krajevni škof lahko iz upravičenega razloga pokliče nazaj, če se le drži dogovora, ki ga je sklenil z drugim škofom, in naravne pravšnosti; prav tako lahko ob izpolnjevanju istih pogojev krajevni škof druge delne Cerkve iz upravičenega razloga odreče temu kleriku dovoljenje za nadaljnje bivanje na svojem ozemlju.
Kan. 272 — Ekskardinacijo in inkardinacijo in prav tako dovoljenje za prehod v drugo delno Cerkev more dati škofijski upravitelj šele po preteku enega leta, odkar je izpraznjen škofovski sedež, in s privolitvijo zbora svetovalcev.
Tretje poglavje DOLŽNOSTI IN PRAVICE KLERIKOV
Kan. 273 — Kleriki so še posebej dolžni skazovati spoštovanje in pokorščino papežu in vsak svojemu ordinariju.
Kan. 274 — § 1. Samo kleriki morejo dobiti tiste službe, ki se za njihovo opravljanje zahteva oblast svetega reda ali cerkvena vodstvena oblast.
§ 2. Kleriki so dolžni sprejeti in vestno izvrševati službo, ki jim jo je zaupal njihov ordinarij, razen če jih opravičuje zakonita ovira.
139
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 275 — § 1. Clerici, quippe qui omnes ad unum conspirent opus, ad aedificationem ncmpe Corporis Christi, vinculo fraternitatis et orationis inter se uniti sint, et cooperationem inter se prosequan-tur, iuxta iuris particularis praescripta.
§ 2. Clerici missionem agnoscant et promoveant, quam pro sua quisque parte laici in Ecclesia et in mundo exercent.
Can. 276 — § 1. In vita sua ducenda ad sanctitatem persequendam peculiari ratione tenentur clerici, quippe qui, Deo in ordinis recep-tione novo titulo consecrati, dispensatores sint mysteriorum Dei in servitium Eius populi.
§ 2. Ut banc perfectionem persequi valeant:
Io imprimis ministerii pastoralis officia fideliter el indefesse adimpleant;
2° duplici mensa sacrae Scripturae et Eucharistiae vitam suam spiritualem nutriant; enixe igitur sacerdotes invitantur ut cotidie Sacrificium eucharisticum offerant, diaconi vero ut eiusdem oblatio-nem cotidie participent;
3° obligatione tenentur sacerdotes necnon diaconi ad presbyte-ratum aspirantes cotidie liturgiam horarum persolvendi secundum proprios et probatos litúrgicos libros; diaconi autem permanentes eandem persolvant pro parte ab Episcoporum conferentia definita;
4 o pariter tenentur ad vacandum recessibus spiritualibus, iuxta iuris particularis praescripta;
5o sollicitantur ut ox-ationi mentali regulariter incumbant, frequenter ad paenitentiae sacramentum accédant, Deiparam Virginem peculiari veneratione colant, aliisque mediis sanctificationis utantur communibus et particularibus.
Can. 277 — § 1. Clerici obligatione tenentur servandi perfectam perpetuamque propter Regnum coelorum continentiam, ideoque ad coelibatum adstringuntur, quod est peculiare Dei donum, quo quidem sacri ministri indiviso corde Christo facilius adhaerere possunt atque Dei hominumque servitio liberius sese dedicare valent.
§ 2. Debita cum prudentia clerici se gérant cum personis, quarum frequentatio ipsorum obligationem ad continentiam servandam in discrimen vocare aut in fidelium scandalum vertere possit.
§ 3. Competit Episcopo dioecesano ut hac de re normas statuat magis determinatas utque de huius obligationis observantia in casi-bus particulai'ibus iudicium ferat.
Can. 278 — § 1. lus est clericis saecularibus sese consociandi cum aliis ad fines statui clericali congruentes px^osequendos.
140
1. del — Verniki
322—327
Kan. 275 — § 1. Kleriki naj so med seboj povezani z bratsko vezjo in molitvijo in naj med seboj sodelujejo po predpisih območnega prava, saj vsi sodelujejo pri istem delu, pri graditvi Kristusovega telesa.
§ 2. Kleriki naj priznavajo in pospešujejo poslanstvo, ki ga vsak s svoje strani izvršujejo laiki v Cerkvi in v svetu.
Kan. 276 — § 1. Kleriki so se v svojem življenju na poseben način dolžni prizadevati za svetost, saj so s prejemom svetega reda pod novim naslovom posvečeni Bogu, da so oskrbniki božjih skrivnosti v služenju njegovemu ljudstvu.
§ 2. Da se morejo prizadevati za to popolnost:
1.	naj predvsem vestno in neutrudno izvršujejo opravila pastoralne službe;
2.	naj svoje duhovno življenje hranijo pri dvojni mizi svetega pisma in evharistije; zato se duhovnikom vneto priporoča, da vsak dan darujejo evharistično daritev, diakoni pa, da pri isti daritvi vsak dan sodelujejo;
3.	duhovniki in diakoni, ki želijo postati duhovniki, so dolžni vsak dan opraviti molitveno bogoslužje po lastnih in potrjenih bogo-služnih knjigah; stalni diakoni pa naj ga opravijo toliko, kot določi škofovska konferenca;
4.	prav tako so, po predpisih območnega prava, dolžni opravljati duhovne vaje;
5.	skrbijo naj, da se redno posvečajo premišljevalni molitvi, pogosto pristopajo k zakramentu pokore, posebej častijo deviško božjo Mater in uporabljajo druga splošna in posebna sredstva po-svečenja.
Kan. 277 — § 1. Kleriki so dolžni ohranjati popolno in trajno zdržnost zaradi nebeškega kraljestva in jih zato veže celibat, ki je poseben božji dar, saj se morejo z njim posvečeni služabniki z ne-deljenim srcem lažje oklepati Kristusa in se svobodneje posvečati službi Bogu in ljudem.
§ 2. Kleriki naj se z dolžno razsodnostjo vedejo do oseb, katerih obiskovanje bi moglo njihovo obveznost ohranjati zdržnost postaviti v nevarnost ali obrniti v pohujšanje vernikov.
§ 3. Krajevni škof je pristojen, da o tej stvari izda natančnejše določbe, po katerih bo v posameznih primerih presojal izpolnjevanje te obveznosti.
Kan. 278 — § 1. Svetni kleriki imajo pravico združevati se z drugimi, da bi dosegali kleriškemu stanu primerne cilje.
141
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. Magni habeant clerici saeculares praesertim illas consocia-tiones quae, statutis a competenti auctoritate recognitis, per aptam et convenienter approbatam vitae ordinationem et fraternum iuva-men, sanctitatem suam in ministerii exercitio fovent, quaeque cleri-corum inter se et cum proprio Episcopo unioni favent.
§ 3. Clerici abstineant a constituendis aut participandis consocia-tionibus, quarum finis aut actio cum obligationibus statui clericali propriis componi nequeunt vel diligentem muneris ipsis ab auctoritate ecclesiastica competenti commissi adimpletionem praepedire possunt.
Can. 279 — § 1. Clerici studia sacra, recepto etiam sacerdotio, pro-sequantur, et solidam illam doctrinam, in sacra Scriptura fundatam, a maioribus traditam et communiter ab Ecclesia receptam sectentur, uti documentis praesertim Conciliorum ac Romanorum Pontificum determinatus devitantes profanas vocum novitates et falsi nominis scien-tiam.
§ 2. Sacerdotes, iuxta iuris particularis praescripta, praelectiones pastorales post ordinationem sacerdotalem instituendas frequentent atque, statutis eodem iure temporibus, aliis quoque intersint prae-lectionibus, conventibus theologicis aut conferentiis, quibus ipsis praebeatur occasio pleniorem scientiarum sacrarum et methodorum pastoralium Cognitionen! acquirendi.
§ 3. Aliarum quoque scientiarum, earum praesertim quae cum sacris conectuntur, cognitionem prosequantur, quatenus praecipue ad ministerium pastorale exercendum confert.
Can. 280 — Clericis valde commendatur quaedam vitae communis consuetudo; quae quidem, ubi viget, quantum fieri potest, servanda est.
Can. 281 — § 1. Clerici, cum ministerio ecclesiastico se dedicant, remunerationem merentur quae suae condicioni congruat, ratione habita tum ipsius muneris naturae, tum locorum temporumque con-dicionum, quaque ipsi possint necessitatibus vitae suae necnon ae-quae retributioni eorum, quorum servitio egent, providere.
§ 2. Item providendum est ut gaudeant ilia sociali assistentia, qua eorum necessitatibus, si infirmitate, invaliditate vel senectute laborent, apte prospiciatur.
§ 3. Diaconi uxorati, qui plene ministerio ecclesiastico sese devo-vent, remunerationem merentur qua sui suaeque familiae sustenta-tioni providere valeant; qui vero ratione professionis civilis, quam exercent aut exercuerunt, remunerationem obtineant, ex perceptis inde reditibus sibi suaeque familiae necessitatibus consulant.
142
1. del — Verniki
322—327
§ 2. Svetni kleriki naj cenijo predvsem tista združenja, katerih statut je potrdila pristojna oblast in s primerno ter ustrezno potrjeno ureditvijo življenja in bratsko pomočjo podpirajo njihovo svetost v izvrševanju službe ter pospešujejo edinost klerikov med seboj in z lastnim škofom.
§ 3. Kleriki naj se zdržijo ustanavljanja in članstva v združenjih, katerih cilja ali dejavnosti ni mogoče uskladiti z obveznostmi, ki so lastne kleriškemu stanu, ali bi jih mogla ovirati pri izvrševanju službe, ki jim jo je zaupala pristojna cerkvena oblast.
Kan. 279 — § 1. Kleriki naj tudi po prejemu duhovniškega po-svečenja nadaljujejo sveti študij in se držijo tistega trdnega nauka, ki temelji na svetem pismu in so ga predniki izročili ter ga je Cerkev splošno sprejela, kakor je določen predvsem s koncilskimi in papeškimi dokumenti, izogibajo pa naj se posvetnih novotarij in znanosti, po krivem tako imenovane.
§ 2. Duhovniki naj se po predpisih območnega prava udeležujejo pastoralnih predavanj, ki jih je treba prirejati po duhovniškem posvečenju in v obdobjih, ki jih določa isto pravo, tudi drugih predavanj, teoloških zborovanj ali konferenc, s katerimi se jim daje priložnost, da si pridobijo popolnejše znanje v svetih vedah in spoznavanju pastoralnih metod.
§ 3. Spoznavajo naj tudi druge znanosti, zlasti tiste, ki so povezane s svetimi, kolikor je to predvsem v pomoč pri spolnjevanju pastoralne službe.
Kan. 280 — Klerikom se zelo priporoča nekak način skupnega življenja; kjer pa je že v veljavi, naj se po možnosti ohrani.
Kan. 281 — § 1. Kleriki, ki se posvečajo cerkveni službi, zaslužijo svojemu položaju primerno plačilo tako glede na samo naravo službe kot glede na krajevne in časovne razmere, da bi tako mogli poskrbeti za svoje življenjske potrebe in pravično plačilo tistim, katerih služba jim je potrebna.
§ 2. Prav tako je treba zanje oskrbeti takšno socialno varstvo, da bo primerno poskrbljeno za njihove potrebe v bolezni, invalidnosti ali starosti.
§ 3. Poročeni diakoni, ki se popolnoma posvetijo cerkveni službi, zaslužijo plačilo, s katerim moi*ejo poskrbeti za vzdrževanje sebe in svoje družine; tisti, ki pa dobivajo plačilo zaradi civilne službe, ki jo opravljajo ali so jo opravljali, naj iz teh prejetih dohodkov poskrbijo za svoje in družinske potrebe.
143
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 282 — § 1. Clerici vitao simplicitatem colant et ab omnibus quae vanitatem sapiunt se abstineant.
§ 2. Bona, quae occasione exercitii ecclesiastici officii ipsis obve-niunt, quaeque supersunt, provisa ex eis honesta sustentatione et omnium officiorum proprii status adimpletione, ad bonum Ecclesiae operaque caritatis impendere velint.
Can. 283 — § 1. Clerici, licet officium residentiale non habeant. a sua tarnen dioecesi per notabile tempus, iure particulari determi-nandum, sine licentia saltern praesumpta Ordinarii proprii, ne dis-cedant.
§ 2. Ipsis autem competit ut debito et sufficienti quotannis gau-deant feriarum tempore, iure universali vel particulari determinato.
Can. 284 — Clerici decentem habitum ecclesiasticum, iuxta nor-mas ab Episcoporum conferentia editas atque legitimas locorum con-suetudines, deferant.
Can. 285 — § 1. Clerici ab iis omnibus, quae statum suum dede-cent, prorsus abstineant, iuxta iuris particularis praescripta.
§ 2. Ea quae, licet non indecora, a clericali tamen statu aliena sunt, clerici vitent.
§ 3. Officia publica, quae participationem in exercitio civilis po-testatis secumferunt, clerici assumere vetantur.
§ 4. Sine licentia sui Ordinarii, ne ineant gestiones bonorum ad laicos pertinentium aut officia saecularia, quae secumferunt onus reddendarum rationum; a fideiubendo, etiam de bonis propriis, in-consulto proprio Ordinario, prohibentur; item a subscribendis syn-graphis, quibus nempe obligatio solvendae pecuniae, nulla definita causa, suscipitur, abstineant.
Can. 286 — Prohibentur clerici per se vel per alios, sive in pro-priam sive in aliorum utilitatem, negotiationem aut mercaturam exercere, nisi de licentia legitimae auctoritatis ecclesiasticae.
Can. 287 — § 1. Clerici pacem et concordiam iustitia innixam inter homines servandam quam maxime semper foveant.
§ 2. In factionibus politicis atque in regendis consociationibus syndicalibus activam partem ne habeant, nisi iudicio competentis auctoritatis ecclesiasticae, Ecclesiae iura tuenda aut bonum commune promovendum id requirant.
Can. 288 — Diaconi permanentes praescriptis canonum 284, 285. §§3 et 4. 286. 287. § 2 non tenentur, nisi ius particulare aliud statuat.
144
1. del — Verniki
246—250
Kan. 282 — § 1. Kleriki naj imajo v časti skromno življenje in se zdržujejo vsega, kar razodeva nečimrnost.
§ 2. Tisto premoženje, ki ga pridobijo z izvrševanjem cerkvene službe in jim ostane na voljo, potem ko so z njim poskrbeli za dostojno vzdrževanje in spolnjevanje vseh nalog svojega stanu, naj bi uporabili za dobro Cerkve in dela krščanske dobrodelnosti.
Kan. 283 — § 1. Kleriki naj brez vsaj domnevanega dovoljenja svojega ordinarija ne zapustijo svoje škofije za daljši čas, ki ga mora določiti območno pravo, čeprav nimajo z obveznostjo rezidence združene službe.
§ 2. Imajo pa vsako leto pravico do potrebnih in zadostnih počitnic, ki jih določa splošno ali območno pravo.
Kan. 284 — Kleriki naj nosijo dostojno cerkveno obleko po določbah, ki jih je izdala škofovska konferenca, in zakonitih krajevnih običajih.
Kan. 285 — § 1. Kleriki naj se povsem zdržijo vsega, kar ni v čast njihovemu stanu, kot določajo predpisi območnega prava.
§ 2. Kleriki naj se izogibajo vsega, kar je tuje kleriškemu stanu, čeprav ni nečastno.
§ 3. Klerikom je prepovedano sprejemati javne službe, ki so združene z izvrševanjem civilne oblasti.
§ 4. Upravljanje premoženja, ki je lastnina laikov, in svetne službe, ki so združene z dolžnostjo polaganja računov, naj kleriki brez dovoljenja svojega ordinarija ne sprejmejo; brez posveta z lastnim ordinarijem jim je prepovedano biti za poroka, četudi s svojim premoženjem; zdržijo naj se tudi podpisovanja menic, s katerimi se namreč brez navedbe razloga sprejme obveznost odplačevanja.
Kan. 286 — Klerikom je prepovedano, da bi sami ali po drugih opravljali trgovske ali kupčijske posle v svojo ali tujo korist, razen z dovoljenjem zakonite cerkvene oblasti.
Kan. 287 — § 1. Kleriki naj se vedno kar najbolj prizadevajo za ohranitev na pravičnosti temelječega miru in sloge med ljudmi.
§ 2. Dejavno naj ne sodelujejo v političnih strankah in vodenju sindikalnih združenj, razen če po presoji pristojne cerkvene oblasti to zahteva varovanje cerkvenih pravic ali pospeševanje skupne blaginje.
Kan. 288 — Stalnih diakonov ne vežejo predpisi kan. 284, 285, §§ 3 in 4, 286, 287, § 2, razen če območno pravo določa kaj drugega.
10 — Codex
145
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 289 — § 1. Cum servitium militare statui clericali minus con-gruat, clerici itcmque candidati ad sacros ordines militiam ne capes-sant voluntarii, nisi de sui Ordinarii licentia.
§ 2. Clerici utantur exemptionibus, quas ab exercendis muneribus et publicis civilibus officiis a statu clericali alienis, in eorum favorem loges et conventiones vel consuetudines concedunt, nisi in casibus particularibus aliter Ordinarius proprius decreverit.
Caput IV
DE AMISSIONS STATUS CLERICALIS
Can. 290 — Sacra ordinatio, semel valide recepta, numquam irrita fit. Clericus tarnen statum clericalem amittit:
Io sententia iudiciali aut decreto administrativo, quo invaliditas sacrae ordinationis declaratur;
2° poena dimissionis legitime irrogata;
3° rescripto Apostolicae Sedis; quod vero rescriptum diaconis ob graves tantum causas, presbyteris ob gravissimas causas ab Apostólica Sede conceditur.
Can. 291 — Praeter casus de quibus in can. 290, n. 1, amissio status clericalis non secumfert dispensationem ab obligatione caelibatus, quae ab uno tantum Romano Pontifice conceditur.
Can. 292 — Clericus qui statum clericalem ad normam iuris amittit, cum eo amittit iura statui clericali propria, nee ullis iam adstrin-gitur obligationibus status clericalis, firmo praescripto can. 291; pote-statem ordinis exercere prohibetur, salvo praescripto can. 976; eo ipso privatur omnibus officiis, muneribus et potestate qualibet dele-gata.
Can. 293 — Clericus qui statum clericalem amisit, nequit denuo inter clericos adscribí, nisi per Apostolicae Sedis rescriptum.
Titulus IV DE PRAELATURIS PERSONALIBUS
Can. 294 — Ad aptam presbyterorum distributionem promoven-dam aut ad peculiaria opera pastoralia vel missionalia pro variis re-gionibus aut diversis coetibus socialibus perficienda, praelaturae per-
146
1. del — Verniki
322—327
Kan. 289 — § 1. Ker vojaška služba manj ustreza kleriškemu stanu, naj kleriki in prav tako kandidati za sveti red ne stopajo prostovoljno v vojaško službo, razen z dovoljenjem svojega ordi-narija.
§ 2. Kleriki naj uporabljajo pravice izvzetja od kleriškemu stanu tujega izvrševanja nalog in javnih civilnih služb, kakor jim jih v njihovo korist priznavajo zakoni, pogodbe in običaji, razen če bi v posebnih primerih njihov ordinarij odločil drugače.
Četrto poglavje IZGUBA KLERIŠKEGA STANU
Kan. 290 — Veljavno prejeto posvečenje nikoli ne postane nično. Vendar klerik izgubi kleriški stan:
1.	s sodniškim izrekom ali upravno odločbo, ki razglasi neveljavnost posvečenja;
2.	z zakonito naloženo kaznijo odslovitve;
3.	z reskriptom apostolskega sedeža; ta reskript pa apostolski sedež podeli diakonom samo iz tehtnih, duhovnikom pa iz nadvse tehtnih razlogov.
Kan. 291 — Izguba kleriškega stanu, razen v primerih iz kan. 290, št. 1, ne podeli oprostitve od obveznosti celibata, ki jo podeljuje samo papež.
Kan. 292 — Klerik, ki je po določbi prava izgubil kleriški stan, je z njim izgubil kleriškemu stanu lastne pravice in ga ne vežejo več nobene dolžnosti kleriškega stanu, velja pa predpis kan. 291; prepovedano mu je opravljanje oblasti svetega reda, upoštevajoč predpis kan. 976; s tem že izgubi vse službe, naloge in kakršnokoli poverjeno oblast.
Kan. 293 — Klerika, ki je izgubil kleriški stan, ni mogoče znova sprejeti med klerike, razen z reskriptom apostolskega sedeža.
Četrti naslov OSEBNE PRELATURE
Kan. 294 — Apostolski sedež more zaradi pospeševanja primerne porazdelitve duhovnikov in posebnih pastoralnih ali misijonskih dejavnosti, ki jih je treba opravljati v različnih regijah ali v l^azličnih
147
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
sonales quae presbyteris et diaconis cleri saecularis constent, ab Apostólica Sede, auditis quarum interest Episcoporum conferentiis, erigi possunt.
Can. 295 — § 1. Praelatura personalis regitur statutis ab Apostólica Sede conditis, eique praeficitur Praelatus ut Ordinarius proprius, cui ius est nationale vel internationale seminarium erigere necnon alumnos incardinare, eosque titulo servitii praelaturae ad ordines promoveré.
§ 2. Praelatus prospicere debet sive spirituali institutioni illorum, quos titulo praedicto promoverit, sive eorundeni decorae sustenta-tioni.
Can. 296 — Conventionibus cum praelatura initis, laici operibus apostolicis praelaturae personalis sese dedicare possunt; modus vero huius organicae cooperationis atque praecipua officia et iura cum illa coniuncta in statutis apte determinentur.
Can. 297 — Statuta pariter definiant rationes praelaturae personalis cum Ordinariis locorum, in quorum Ecclesiis particularibus ipsa praelatura sua opera pastoralia vel missionalia, praevio consensu Episcopi dioecesani, exercet vel exercere desiderat.
Titulus V
DE CHRISTIFIDELIUM CONSOCIATIONIBUS
Caput I NORMAE COMMUNES
Can. 298 — § 1. In Ecclesia habentur consociationes distinetae ab institutis vitae consecratae et societatibus vitae apostolicae, in quibus christifideles, sive clerici sive laici sive clerici et laici simul, commu-ni opera contendunt ad perfectiorem vitam fovendam, aut ad cultum publicum vel doctrinam christianam promovendam, aut ad alia apo-stolatus opera, scilicet ad evangelizationis incepta, ad pietatis vel caritatis opera exercenda et ad ordinem temporalem christiano spi-ritu animandum.
§ 2. Christifideles sua nomina dent iis praesertim consociationi-bus, quae a competenti auctoritate ecclesiastica aut erectae aut lau-datae vel commendatae sint.
Can. 299 — § 1. Integrum est christifidelibus, privata inter se con-ventione inita, consociationes constituere ad fines de quibus in can. 298, § 1 persequendos, firmo praescripto can. 301, § 1.
148
1. del — Verniki
322—327
družbenih skupinah, ustanoviti osebne prelature, ki jih sestavljajo duhovniki in diakoni svetnega klera, ko je poizvedel za mnenje škofovskih konferenc, ki jih to zadeva.
Kan. 295 — § 1. Osebna prelatura se upravlja po statutu, ki ga je uvedel apostolski sedež, vodi pa jo prelat kot lastni ordinarij, ki ima pravico ustanoviti narodno ali mednarodno semenišče, tudi inkardinirati gojence in jih določiti za svete redove z naslovom služenja prelaturi.
§ 2. Prelat mora skrbeti za duhovno vzgojo in dostojno vzdrževanje tistih, ki jih je povzdignil v prej imenovani naslov.
Kan. 296 — Laiki se morejo posvetiti apostolskim dejavnostim osebne prelature po dogovoru s prelaturo; način tega organskega sodelovanja in glavne dolžnosti in pravice, ki so z njim povezane, naj se v statutu primerno določijo.
Kan. 297 — Prav tako naj statut s predhodno privolitvijo krajevnega škofa določi odnose osebne prelature do krajevnih ordinarijev, ki v njihovih delnih Cerkvah prelatura izvršuje ali želi izvrševati svoje pastoralne ali misijonske dejavnosti.
Peti naslov ZDRUŽENJA VERNIKOV
Prvo poglavje SPLOŠNE DOLOČBE
Kan. 298 — § 1. V Cerkvi so poleg ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja še druga združenja, v katerih si verniki, tako kleriki kot laiki ali laiki in kleriki hkrati, družno prizadevajo za popolnejše življenje ali za pospeševanje javnega bo-gočastja ali krščanskega nauka ali za druga dela apostolata, kot so prizadevanja za evangelizacijo, opravljanje del pobožnosti ali krščanske dobrodelnosti in za prepojitev časnega reda s krščanskim duhom.
§ 2. Verniki naj se pridružijo zlasti tistim združenjem, ki jih je pristojna cerkvena oblast ustanovila, pohvalila ali priporočila.
Kan. 299 — § 1. Verniki imajo neokrnjeno pravico po zasebnem medsebojnem dogovoru ustanavljati združenja v namene, o katerih govori kan. 298, § 1, velja pa predpis kan. 301, § 1.
149
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. Huiusmodi consociationes, eliamsi ab auctoritate ecclesiastica laudentur vel commendentur, consociationse privatae vocantur.
§ 3. Nulla christifidelium consociatio prívala in Ecclesia agnosci-tur, nisi eius statuta ab auctoritate competenti recognoscantur.
Can. 300 — Nulla consociatio nomen »catholicae« sibi assumat, nisi de consensu compelentis auctoritatis ecclesiasticae, ad normam can. 312.
Can. 301 — § 1. Unius auctoritatis ecclesiasticae competentis est erigere christifidelium consociationes, quae sibi proponant doctrinan! christianam nomine Ecclesiae tradere aut cultum publicum promoveré, vel quae alios intendant fines, quorum prosecutio natura sua eidem auctoritati ecclesiasticae reservatur.
§ 2. Auctoritas ecclesiastica competens, si id expedire iudicaverit, christifidelium consociationes quoque erigere potest ad alios fines spirituals directe vel indirecte prosequendos, quorum consecutioni per privatorum incepta non satis provisum sit.
§ 3. Christifidelium consociationes quae a competenti auctoritate ecclesiastica eriguntur, consociationes publicae vocantur.
Can. 302 — Christifidelium consociationes clericales eae dicuntur, quae sub moderamine sunt clericorum, exercitium ordinis sacri assu-munt atque uti tales a competenti auctoritate agnoscuntur.
Can. 303 — Consociationes, quarum sodales, in saeculo spiritum alicuius instituti religiosi participantes, sub altiore eiusdem instituti moderamine, vitam apostolicam ducunt et ad perfectionem christianam contendunt, terti ordines dicuntur aliove congruenti nomine vocantur.
Can. 304 — § 1. Omnes christifidelium consociationes, sive publicae sive privatae, quocumque titulo seu nomine vocantur, sua ha-beant statuta, quibus definiantur consociationis finis seu obiectum sociale, sedes, regimen et condiciones ad partem in iisdem habendam requisitae, quibusque determinentur agendi rationes, attentis quidem temporis et loci necessitate vel utilitate.
§ 2. Titulum seu nomen sibi eligant, temporis et loci usibus ac-commodatum, máxime ab ipso fine, quem intendunt, selectum.
Can. 305 — § 1. Omnes christifidelium consociationes subsunt vigi-lantiae auctoritatis ecclesiasticae competentis, cuius est curare ut in iisdem integritas fidei ac morum servetur, et invigilare ne in disciplinan! ecclesiasticam abusus irrepant, cui itaque officium et ius competunt ad normam iuris et statutorum easdem invisendi; subsunt etiam eiusdem auctoritatis regimini secundum praescripta canonum, qui sequuntur.
150
1. del — Verniki
322—327
§ 2. Čeprav jih je cerkvena oblast pohvalila ali priporočila, se takšna združenja imenujejo zasebna združenja.
§ 3. Nobeno zasebno združenje vernikov v Cerkvi ni priznano, če njegovega statuta ni potrdila pristojna oblast.
Kan. 300 — Nobeno združenje naj si ne privzame imena »katoliško«, razen s privolitvijo pristojne cerkvene oblasti po določbi kan. 312.
Kan. 301 — § 1. Samo pristojna cerkvena oblast lahko ustanovi združenja vernikov, ki imajo namen v imenu Cerkve posredovati krščanski nauk ali pospeševati javno bogočastje ali skušajo doseči tudi druge namene, ki pa so po svoji naravi pridržani tej cerkveni oblasti.
§ 2. Pristojna cerkvena oblast lahko ustanovi, če se ji zdi primerno, tudi združenja vernikov za neposredno ali posredno dosego drugih duhovnih namenov, za katere z zasebnimi pobudami ni dovolj poskrbljeno.
§ 3. Združenja vernikov, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast, se imenujejo javna združenja.
Kan. 302 — Kleriška se imenujejo tista združenja vernikov, ki jih vodijo kleriki, sprejemajo opravila svetega reda in jih kot takšna priznava pristojna oblast.
Kan. 303 — Združenja, katerih člani se v svetu pridružijo duhovnosti kake redovne ustanove pod višjim vodstvom iste ustanove, živijo apostolsko življenje in si prizadevajo za krščansko popolnost, se imenujejo tretji red ali imajo drugo primerno ime.
Kan. 304 — § 1. Vsa združenja vernikov, javna ali zasebna, kakršnegakoli naslova ali imena, naj imajo svoj statut, v katerem naj se določi namen ali socialna naloga združenja, sedež, vodstvo in pogoji, ki jih mora član spolnjevati, upoštevajoč potrebe in koristi časa in kraja.
§ 2. Izberejo naj si, predvsem glede na namen, ki ga nameravajo dosegati, naslov ali ime, prilagojeno navadam časa in kraja.
Kan. 305 — § 1. Vsa združenja vernikov so pod nadzorstvom pristojne cerkvene oblasti, ki mora skrbeti, da se v njih ohranja neokrnjena vera in nravnost, in bedeti, da se v cerkveno disciplino ne prikradejo zlorabe, kateri tako pripada po določbi prava in statuta dolžnost in pravica nadzora nad njimi; podrejena so tudi vodstvu te oblasti po predpisih naslednjih kanonov.
151
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. Vigilantiae Sanctae Sedis subsunt consociationes cuiuslibet generis; vigilantiae Ordinarii loci subsunt consociationes dioecesanae necnon aliae consociationes, quatenus in dioecesi operam exercent.
Can. 306 — Ut quis consociationis iuribus atque privilegiis, indul-gentiis aliisque gratiis spiritualibus eidem consociationi concessis fruatur, necesse est et sufficit ut secundum iuris praescripta et propria consociationis statuta, in eandem valide receptus sit et ab eadem non sit legitime dimissus.
Can. 307 — § 1. Membrorum receptio fiat ad normam iuris ac statutorum uniuscuiusque consociationis.
§ 2. Eadem persona adscribi potest pluribus consociationibus.
§ 3. Sodales institutorum religiosorum possunt consociationibus, ad normam iuris proprii, de consensu sui Superioris nomen dare.
Can. 308 — Nemo legitime adscriptus a consociatione dimittatur, nisi iusta de causa ad normam iuris et statutorum.
Can. 309 — Consociationibus legitime constitutis ius est, ad normam iuris et statutorum, edendi peculiares normas ipsam consocia-tionem respicientes, celebrandi comitia, designandi moderatores, offi-ciales, ministros atque bonorum administratores.
Can. 310 — Consociatio privata quae uti persona iuridica non fuerit constituta, qua talis subiectum esse non potest obligationum et iurium; christifideles tamen in ea consociati coniunctim obligationes contrahere atque uti condomini et compossessores iura et bona acquirere et possidere possunt; quae iura et obligationes per manda-tarium seu procuratorem exercere valent.
Can. 311 — Sodales institutorum vitae consecratac qui consociationibus suo instituto aliquo modo unitis praesunt aut assistunt, cu-rent ut eaedem consociationes operibus apostolatus in dioecesi exsi-stentibus adiutorium praebeant, cooperantes praesertim, sub direc-tione Ordinarii loci, cum consociationibus quae ad apostolatum in dioecesi exercendum ordinantur.
Caput II
DE CHRISTIFIDELIUM CONSOCIATIONIBUS PUBLICIS
Can. 312 — § 1. Ad erigendas consociationes publicas auctoritas competens est:
1° pro consociationibus universalibus atque internationalibus, Sancta Sedes;
152
1. del — Verniki	322—327
§ 2. Pod nadzorstvom svetega sedeža so združenja katerekoli vrste; pod nadzorstvom krajevnega škofa so škofijska združenja kakor tudi druga združenja, kolikor delujejo v škofiji.
Kan. 306 — Da je kdo lahko deležen pravic in privilegijev, odpustkov in drugih duhovnih ugodnosti, ki so združenju podeljene, je potrebno in zadostuje, da je po predpisih prava in lastnem statutu združenja vanj veljavno sprejet in da ni iz njega zakonito odslovljen.
Kan. 307 — § 1. Sprejem članov se mora opraviti po določbi prava in statuta posameznega združenja.
§ 2. Ista oseba se lahko vpiše v več združenj.
§ 3. Člani redovnih ustanov se smejo vpisati v združenja po določbi lastnega prava s privolitvijo svojega predstojnika.
Kan. 308 — Nihče, kdor je zakonito vpisan, naj se ne odslovi iz združenja, razen iz upravičenega razloga po določbi prava in statuta.
Kan. 309 — Zakonito ustanovljena združenja imajo pravico po določbi prava in statuta izdajati posebne določbe, ki se tičejo samega združenja, prirejati zborovanja, določati voditelje, uslužbence in upravitelje premoženja.
Kan. 310 — Zasebno združenje, ki ni bilo ustanovljeno kot pravna oseba, kot takšno ne more biti nosilec dolžnosti in pravic; vendar morejo v njem združeni verniki skupno prevzeti obveznosti in tudi kot soposestniki in solastniki pridobiti in imeti pravice in premoženje; te pravice in obveznosti lahko izvajajo po pooblaščencu ali oskrbniku.
Kan. 311 — Člani ustanov posvečenega življenja, ki so predstojniki ali pomočniki združenj, na kakšen način združenih z njihovo ustanovo, naj skrbijo, da ta združenja pomagajo obstoječim dejavnostim apostolata v škofiji, zlasti naj pod vodstvom krajevnega ordinarija sodelujejo z združenji, ki si prizadevajo za apostolat.
Drugo poglavje JAVNA ZDRUŽENJA VERNIKOV
Kan. 312 — § 1. Pristojna oblast za ustanovitev javnih združenj je:
1. za splošna in tudi mednarodna združenja sveti sedež;
153
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
2° pro consociationibus nationalibus, quae scilicet ex ipsa erec-tione destinantur ad actionem in tota natione exercendam, Episco-porum conferentia in suo territorio;
3° pro consociationibus dioecesanis, Episcopus dioecesanus in suo cuiusque territorio, non vero Administrator dioecesanus, iis ta-men consociationibus exceptis quarum erigendarum ius ex apostolico privilegio aliis reservatum est.
§ 2. Ad validam erectionem consociationis aut sectionis consocia-tionis in dioecesi, etiamsi id vi privilegii apostolici fiat, requiritur consensus Episcopi dioecesani scripto datus; consensus tamen ab Epi-scopo dioecesano praestitus pro erectione domus instituti religiosi valet etiam ad erigendam in eadem domo vel ecclesia ei adnexa con-sociationem quae illius instituti sit propria.
Can. 313 — Consociatio publica itemque consociationum publica-rum confoederatio, ipso decreto quo ab auctoritate ecclesiastica ad normam can. 312 competenti erigitur, persona iuridica constituitur et missionem recipit, quatenus requiritur, ad fines quos ipsa sibi nomine Ecclesiae persequendos proponit.
Can. 314 — Cuiuslibet consociationis publicae statuta, eorumque recognitio vel mutatio, approbatione indigent auctoritatis ecclesia-sticae cui competit consociationis erectio ad normam can. 312, § 1.
Can. 315 — Consociationes publicae incepta propriae indoli con-grua sua sponte suscipere valent, eaedemque reguntur ad normam stalutorum, sub altiore tamen directione auctoritatis ecclesiasticae, de qua in can. 312, § 1.
Can. 31G — § 1. Qui publice fidem catholicam abiecerit vel a com-munione ecclesiastica defecerit vel excommunicatione irrogata aut declarata irretitus sit, valide in consociationes publicas recipi nequit.
§ 2. Qui legitime adscripti in casum inciderint de quo in § 1, praemissa monitione. a consociatione dimittantur, servatis eius sta-tutis et salvo iure recursus ad auctoritatem ecclesiasticam, de qua in can. 312, § 1.
Can. 317 — § 1. Nisi aliucl in statutis praevideatur, auctoritatis ecclesiasticae, de qua in can. 312, § 1, est consociationis publicae mode-ratorem ab ipsa consociatione publica electum confirmare aut prae-sentatum instituere aut iure proprio nominare; cappellanum vero seu assistentem ecclesiasticum, auditis ubi id expediat consociationis offi-cialibus maioribus, nominat eadem auctoritas ecclesiastica.
§ 2. Norma in § 1 statuta valet etiam pro consociationibus a soda-libus institutorum religiosorum vi apostolici privilegii extra proprias
154
1. del — Verniki
322—327
2.	za narodna združenja, to je taka, ki so s samo ustanovitvijo namenjena za delovanje v celotnem narodu, škofovska konferenca za svoje ozemlje;
3.	za škofijska združenja za svoje ozemlje krajevni škof, ne pa škofijski upravitelj, vendar so izvzeta tista združenja, katerih pravica do ustanovitve je po apostolskem privilegiju pridržana drugim.
§ 2. Za veljavno ustanovitev združenja ali oddelka združenja v škofiji, četudi bi se izvršila z apostolskim privilegijem, je potrebna pismena privolitev krajevnega škofa; privolitev, ki jo je dal krajevni škof za ustanovitev hiše redovne ustanove, velja tudi za ustanovitev tej ustanovi lastnega združenja v tej hiši ali v njej pridruženi cerkvi.
Kan. 313 — Javno združenje in tudi zveza javnih združenj postane s samim odlokom, s katerim jo ustanovi pristojna cerkvena oblast po določbi kan. 312, pravna oseba in prejme, kolikor je potrebno, poslanstvo za namene, ki si jih v imenu Cerkve zastavi.
Kan. 314 — Za priznanje ali spremembo statuta kateregakoli javnega združenja je potrebna odobritev cerkvene oblasti, ki je po določbi kan. 312, § 1, pristojna za ustanovitev združenja.
Kan. 315 — Javna združenja lahko prostovoljno prevzamejo dejavnosti, ki so primerne njihovemu značaju, in jih opravljajo po določbi statuta, vendar pod višjim vodstvom cerkvene oblasti, ki jo omenja kan. 312, § 1.
Kan. 316 — § 1. Kdor bi javno zavrgel katoliško vero ali izstopil iz cerkvenega občestva ali bi ga zadelo naloženo ali razglašeno izobčenje, ga ni mogoče veljavno sprejeti v javna združenja.
§ 2. Če bi za koga izmed zakonito vpisanih nastopil primer, ki se omenja v § 1. naj se po predhodnem opominu odslovi iz združenja, ravnati pa se je treba po njegovem statutu in upoštevati pravico pritožbe na cerkveno oblast, ki jo omenja kan. 312, § 1.
Kan. 317 — § 1. Če ni v statutu predvideno kaj drugega, cerkvena oblast, ki jo omenja kan. 312, § 1, voditelja javnega združenja, ki ga je javno združenje samo izvolilo, potrdi, ali predlaganega umesti ali s svojo oblastjo imenuje; kaplana ali cerkvenega asistenta pa imenuje ista cerkvena oblast po posvetu, kjer je to primerno, z višjimi uslužbenci združenja.
§ 2. Določba § 1 velja tudi za združenja, ki jih ustanovijo izven svojih cerkva ali hiš člani redovnih ustanov po apostolskem privi-
155
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
ecclesias vol domos erectis; in consociationibus vcro a sodalibus insti-tutorum religiosorum in propria ecclesia vel domo erectis, nominatio aut confirmatio modératoris et cappellani pertinet ad Superiorem in-stituti, ad normam statutorum.
§ 3. In consociationibus quae non sunt clericales, laici exercere valent munus moderatoris; cappellanus seu assistons ecclesiasticus ad illud munus ne assumatur, nisi aliud in statutis caveatur.
§ 4. In publicis christifidelium consociationibus quae directe ad apostolatum exercendum ordinantur, moderatores ne ii sint, qui in factionibus politicis officium directionis adimplent.
Can. 318 — § 1. In specialibus adiunctis, ubi graves rationcs id requirant, potest ecclcsiastica auctoritas, de qua in can. 312, § 1, designare commissarium, qui eius nomine consociationem ad tempus mo-deretur.
§ 2. Moderatorem consociationis publicae iusta de causa removere potest qui eum nominavit aut confirmavit, auditis tamen turn ipso moderatore tum consociationis officialibus maioribus ad normam statutorum; cappellanum vero removere potest, ad normam cann. 192—195, qui eum nominavit.
Can. 319 — § 1. Consociatio publica legitime erecta, nisi aliud cautum sit, bona quae possidet ad normam statutorum administrât sub superiore directione auctoritatis ecclesiasticae de qua in can. 312, § 1, cui quotannis administrations rationem reddere debet.
§ 2. Oblationum quoque et eleemosynarum, quas collegerit, eidem auctoritati fidelem erogationis rationem reddere debet.
Can. 320 — § 1. Consociationes a Sancta Sede erectae nonnisi ab eadem supprimi possunt.
§ 2. Ob graves causas ab Episcoporum conferentia supprimi possunt consociationes ab eadem erectae; ab Episcopo dioecesano consociationes a se erectae, et etiam consociationes ex apostolico indulto a sodalibus institutorum religiosorum de consensu Episcopi dioecesani erectae.
§ 3. Consociatio publica ab auctoritate competenti ne supprima-tur, nisi auditis eius moderatore aliisque officialibus maioribus.
Caput III
DE CHRISTIFIDELIUM CONSOCIATIONIBUS PRIVATIS
Can. 321 — Consociationes privatas christifideles secundum statutorum praescripta dirigunt et moderantur.
156
1. del — Verniki
322—327
legiju; v združenjih, ki jih ustanovijo člani redovne ustanove v svojih cerkvah ali hišah, pa je za imenovanje ali potrditev voditelja in kaplana po določbi statuta pristojen predstojnik ustanove.
§ 3. V združenjih, ki niso kleriška, lahko laiki opravljajo službo voditelja; za to službo naj se ne privzame kaplan ali cerkveni asistent, razen če je v statutu določeno kaj drugega.
§ 4. V javnih združenjih vernikov, ki so neposredno namenjena apostolatu, naj tisti, ki vodijo politične stranke, ne bodo voditelji.
Kan. 318 — § 1. V posebnih razmerah, kjer to zahtevajo tehtni razlogi, lahko cerkvena oblast, ki jo omenja kan. 312, § 1, določi upravitelja, ki bo v njenem imenu začasno vodil združenje.
§ 2. Voditelja javnega združenja sme iz upravičenega razloga odstraniti tisti, ki ga je imenoval ali potrdil, vendar ko se je po določbi statuta posvetoval s samim voditeljem in tudi višjimi uslužbenci združenja; kaplana pa more odstraniti po določbi kan. 192—195 tisti, ki ga je imenoval.
Kan. 319 — § 1. Zakonito ustanovljeno združenje upravlja svoje premoženje po določbi statuta pod višjim vodstvom cerkvene oblasti, ki jo omenja kan. 312, § 1, če ni določeno kaj drugega; njej mora vsako leto predložiti obračun o upravljanju.
§ 2. O darovih in tudi o miloščini, ki jo zbere, mora isti oblasti dajati točen obračun izdatkov.
Kan. 320 — § 1. Združenja, ki jih je ustanovil sveti sedež, more samo ta razpustiti.
§ 2. Škofovska konferenca more iz tehtnih razlogov razpustiti združenja, ki jih je sama ustanovila; krajevni škof pa združenja, ki jih je on ustanovil, in tudi združenja, ki so jih s privolitvijo krajevnega škofa z apostolskim dovoljenjem ustanovili člani redovnih ustanov.
§ 3. Pristojna oblast naj ne razpusti javnega združenja, razen če se je posvetovala z njegovim voditeljem in drugimi višjimi uslužbenci.
Tretje poglavje ZASEBNA ZDRUŽENJA VERNIKOV
Kan. 321 — Verniki upravljajo in vodijo zasebna združenja po predpisih statuta.
157
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 322 — § 1. Consociatio christifidelium privata personalitatem iuridicam acquirere potest per decretum formale auctoritatis ecclesia-sticae competentis, de qua in can. 312.
§ 2. Nulla christifidelium consociatio privata personalitatem iuridicam acquirere potest, nisi eius statuta ab auctoritate ecclesiastica, de qua in can. 312, § 1, sint probata; statutorum vero probatio conso-ciationis naturam privatam non immutat.
Can. 323 — § 1. Licet christifidelium consociationes privatae auto-nomia gaudeant ad normam can. 321, subsunt vigilantiae auctoritatis ecclesiasticae ad normam can. 305, itemque eiusdem auctoritatis regi-mini.
§ 2. Ad auctoritatem ecclesiasticam etiam spectat, servata quidem autonomia consociationibus privatis propria, invigilare et curare ut virium dispersio vitetur, earumque apostolatus exercitium ad bonum commune ordinetur.
Can. 324 — § 1. Christifidelium consociatio privata libere sibi modera torem et officiales désignât, ad normam statutorum.
§ 2. Christifidelium consociatio privata consiliarium spiritualem, si quemdam exoptet, libere sibi eligere potest inter sacerdotes mini-sterium legitime in dioecesi exercentes; qui tamen indiget confirma-tione Ordinarii loci.
Can. 325 — § 1. Christifidelium consociatio privata ea bona quae possidet libere administrât, iuxta statutorum praescripta, salvo iure auctoritatis ecclesiasticae competentis vigilandi ut bona in fines associations adhibeantur.
§ 2. Eadem subest loci Ordinarii auctoritati ad normam can. 1301 quod attinet ad administrationem erogationemque bonorum, quae ipsi ad pias causas donata aut relicta sint.
Can. 326 — § 1. Extinguitur christifidelium consociatio privata ad normam statutorum; supprimi etiam potest a competenti auctoritate, si eius actio in grave damnum cedit doctrinae vel disciplinae ecclesiasticae, aut scandalo est fidelium.
§ 2. Destinatio bonorum consociationis extinctae ad normam statutorum determinanda est, salvis iuribus quaesitis atque oblatorum volúntate.
Caput IV
NORMAE SPECIALES DE LAICORUM CONSOCIATIONIBUS
Can. 327 — Christifideles laici magni faciant consociationes ad spirituales fines, de quibus in can. 298, constituías, eas speciatim quae
158
1. del — Verniki
322—327
Kan. 322 — § 1. Zasebno združenje vernikov lahko dobi pravno osebnost s formalno odločbo pristojne cerkvene oblasti, ki jo omenja kan. 312.
§ 2. Nobeno zasebno združenje vernikov ne more dobiti pravne osebnosti, če ni njegovega statuta odobrila cerkvena oblast, ki jo omenja kan. 312, § 1; odobritev statuta pa ne spremeni zasebnega značaja združenja.
Kan. 323 — § 1. Četudi so zasebna združenja vernikov po določbi kan. 321 samostojna, spadajo pod nadzorstvo cerkvene oblasti po določbi kan. 305 in tudi pod njeno vodstveno oblast.
§ 2. Ta cerkvena oblast ima tudi, upoštevajoč seveda lastno samostojnost zasebnih združenj, nalogo nadzorovati in skrbeti, da se prepreči razsipavanje moči in njihov apostolat usmeri v skupni blagor.
Kan. 324 — § 1. Zasebno združenje vernikov si svobodno določa voditelja in uslužbence po določbi statuta.
§ 2. Zasebno združenje vernikov si lahko svobodno izbere za duhovnega svetovalca, če si ga želi, koga izmed duhovnikov, ki zakonito opravljajo službo v škofiji; mora pa ga potrditi krajevni ordinarij.	%
Kan. 325 — § 1. Premoženje, ki ga ima, zasebno združenje vernikov svobodno upravlja po predpisih statuta, upoštevajoč pravico pristojne cerkvene oblasti nadzorovati, da se premoženje uporablja v namene združenja.
§ 2. Oblasti krajevnega ordinarija je po določbi kan. 1301 podrejeno upravljanje in uporaba premoženja, ki je bilo združenju dano ali prepuščeno v pobožne namene.
Kan. 326 — § 1. Zasebno združenje vernikov preneha po določbi statuta; razpusti ga lahko tudi pristojna oblast, če je njegovo delovanje v veliko škodo cerkvenega nauka ali discipline ali v pohujšanje vernikov.
§ 2. Kako naj se uporabi premoženje združenja, ki je prenehalo obstajati, je treba določiti po določbi statuta, upoštevajoč pridobljene pravice in voljo darovalcev.
Četrto poglavje POSEBNE DOLOČBE O LAIŠKIH ZDRUŽENJIH
Kan. 327 — Verniki laiki naj zelo cenijo v duhovne namene ustanovljena združenja, ki jih omenja kan. 298, zlasti tista, ki imajo za
159
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
rerum temporalium ordinem spiritu christiano animare sibi propo-nunt atque hoc modo intimam inter fidem et vitam magnopere fovent unionem.
Can. 328 — Qui praesunt consociationibus laicorum, iis etiam quae vi privilegii apostolici erectae sunt, curent ut suae cum aliis christi-fidelium consociationibus, ubi id expediat, cooperentur, utque variis operibus christianis, praesertim in eodem territorio exsistentibus, li-benter auxilio sint.
Can. 329 — Moderatores consociationum laicorum curent, ut soda-les consociationis ad apostolatum laicis proprium exercendum debite efformentur.
Pars II
DE ECCLESIAE CONSTITUTIONE HIERARCHICA
Sectio I
DE SUPREMA ECCLESIAE AU CT O RITATE
Caput I
DE ROMANO PONTIFICE DEQUE COLLEGIO EPISCOPORUM
Can. 330 — Sicut, statuente Domino, sanctus Petrus et ceteri Apo-stoli unum Collegium constituunt, pari ratione Romanus Pontifex, successor Petri, et Episcopi, successores Apostolorum, inter se coniun-guntur.
Art. 1
DE ROMANO PONTIFICE
Can. 331 — Ecclesiae Romanae Episcopus, in quo permanet mu-nus a Domino singulariter Petro, primo Apostolorum, concessum et successoribus eius transmittendum, Collegii Episcoporum est caput, Vicarius Christi atque universae Ecclesiae his in terris Pastor; qui ideo vi muneris sui suprema, plena, immediata et universali in Eccle-sia gaudet ordinaria potestate, quam semper libere exercere valet.
160
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
328—331
cilj časno ureditev stvari prepojiti s krščanskim duhom in tako močno gojijo tesnejšo povezanost med vero in življenjem.
Kan. 328 — Voditelji v laiških združenjih, tudi v tistih, ki so ustanovljena z apostolskim privilegijem, naj skrbijo, da bodo njihova združenja sodelovala z drugimi združenji vernikov, kjer je to primerno, in da bodo rada pomagala raznim krščanskim dejavnostim, zlasti na istem ozemlju.
Kan. 329 — Voditelji v laiških združenjih naj skrbijo, da se bodo člani združenja ustrezno pripravili na izvrševanje laikom lastnega apostolata.
Drugi del
HIERARHIČNA UREDITEV CERKVE
Prvi oddelek VRHOVNA CERKVENA OBLAST
Prvo poglavje RIMSKI PAPEŽ IN ŠKOFOVSKI ZBOR
Kan. 330 — Kakor po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli sestavljajo en sam zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski papež, Petrov naslednik, in škofje, nasledniki apostolov.
Prvi člen RIMSKI PAPEŽ
Kan. 331 — Škof rimske Cerkve, v katerem namreč ostane služba, ki jo je Gospod posebej podelil Petru, prvaku apostolov, in se mora prenašati na njegove naslednike, je glava škofovskega zbora, Kristusov namestnik in tu na zemlji pastir vesoljne Cerkve; zato ima v moči svoje službe vrhovno, polno, neposredno in splošno redno oblast v Cerkvi in jo more vedno svobodno izvrševati.
11 — Codex
161
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 332 — § 1. Plenam et supremam in Ecclesia potestatem Ro-manus Pontifex obtinet legitima electione ab ipso acceptata una cum episcopali consecratione. Quare, eandem potestatem obtinet a momento acceptationis electus ad summum pontificatum, qui episcopali charactere insignitus est. Quod si charactere episcopali electus careat, statim ordinetur Episcopus.
§ 2. Si contingat ut Romanus Pontifex muneri suo renuntiet, ad validitatem requiritur ut renuntiatio libere fiat et rite manifestetur, non vero ut a quopiam acceptetur.
Can. 333 — § 1. Romanus Pontifex, vi sui muneris, non modo in universam Ecclesiam potestate gaudet, sed et super omnes Ecclesias particulares earumque coetus ordinariae potestatis obtinet principa-tum, quo quidem insimul roboratur atque vindicatur potestas propria, ordinaria et immediata, qua in Ecclesias particulares suae curae com-missas Episcopi pollent.
§ 2. Romanus Pontifex, in muñere supremi Ecclesiae Pastoris ex-plendo, communione cum ceteris Episcopis immo et universa Ecclesia semper est coniunctus; ipsi ius tamen est, iuxta Ecclesiae necessitates, determinare modum, sive personalem sive collegialem, huius muneris exercendi.
§ 3. Contra sententiam vel decretum Romani Pontificis non datur appellatio neque recursus.
Can. 334 — In eius muñere exercendo, Romano Pontifici praesto sunt Episcopi, qui eidem cooperatricem operam navare valent variis rationibus, inter quas est synodus Episcoporum. Auxilio praeterea ei sunt Patres Cardinales, necnon aliae personae itemque varia secundum temporum necessitates instituta; quae personae omnes et instituía, nomine et auctoritate ipsius, munus sibi commissum explent, in bonum omnium Ecclesiarum, iuxta normas iure definitas.
Can. 335 — Sede romana vacante aut prorsus impedita, nihil inno-vetur in Ecclesiae universae regimine: serventur autem leges speciales pro iisdem adiunctis latae.
Art. 2
DE COLLEGIO EPISCOPORUM
Can. 336 — Collegium Episcoporum, cuius caput est Summus Pontifex cuiusque membra sunt Episcopi vi sacramentalis consecrationis et hierarchica communione cum Collegii capite et membris, et in quo
162
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve	384—387
Kan. 332 — § 1. Rimski papež prejme polno in vrhovno oblast v Cerkvi z zakonito izvolitvijo, ki jo je sprejel, hkrati s škofovskim posvečenjem. Zato tisti, ki je zaznamovan s škofovskim neizbrisnim znamenjem, dobi to oblast od trenutka, ko sprejme izvolitev za papeža. Ce pa izvoljeni nima škofovskega neizbrisnega znamenja, naj se takoj posveti za škofa.
§ 2. Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme.
Kan. 333 — § 1. Rimski papež ima v moči svoje službe oblast ne le nad vesoljno Cerkvijo, ampak dobi prvenstvo redne oblasti nad vsemi delnimi Cerkvami in nad njihovo stalno skupnostjo, s katerim se hkrati krepi in varuje lastna, redna in neposredna oblast, ki jo imajo škofje nad svojimi delnimi Cerkvami, ki so jim zaupane.
§ 2. V izpolnjevanju službe najvišjega pastirja Cerkve je rimski papež vedno občestveno povezan z drugimi škofi in celo z vesoljno Cerkvijo; ima pa pravico, da glede na potrebe Cerkve določi način, ali bo to službo izvrševal osebno ali zborno.
§ 3. Zoper sodbo, odlok ali odločbo rimskega papeža ni ne pri-ziva ne pritožbe.
Kan. 334 — Rimskemu papežu so pri izvrševanju njegove službe v pomoč škofje, ki mu morejo pomagati s svojim sodelovanjem na različne načine, med katei*e spada škofovska sinoda. Poleg tega mu pomagajo očetje kardinali, druge osebe in po potrebah časa različne ustanove; vse te osebe in ustanove opravljajo zaupano jim službo v papeževem imenu in z njegovo oblastjo v blagor vseh Cerkva po določbah, ki jih opredeljuje pravo.
Kan. 335 — Kadar je rimski sedež izpraznjen ali povsem oviran, naj se v vodstvu vesoljne Cerkve ne uvede nič novega; upoštevajo naj se pa posebni zakoni, ki so dani za te razmere.
Drugi člen ŠKOFOVSKI ZBOR
Kan. 336 — Škofovski zbor, katerega glava je papež, in katerega udje so škofje v moči zakramentalnega posvečenja in hierarhičnega občestva z glavo in udi zbora in v katerem se nenehno nadaljuje
163
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
corpus apostolicum continuo perseverat, una cum capite suo. et num-quam sine hoc capite, subiectum quoque supremae et plenac potcsta-tis in universam Ecclesiam exsistit.
Can. 337 — § 1. Potestatem in universam Ecclesiam Collegium Episcoporum sollemni modo exercet in Concilio Oecumenico.
§ 2. Eandem potestatem exercet per unitam Episcoporum in mundo dispersorum actionem, quae uti talis a Romano Pontífice sit indicta aut libere recepta, ita ut verus actus collegialis efficiatur.
§ 3. Romani Pontificis est secundum necessitates Ecclesiae seligere et promovere modos, quibus Episcoporum Collegium munus suum quoad universam Ecclesiam collegialiter exerceat.
Can. 338 — § 1. Unius Romani Pontificis est Concilium Oecume-nicum convocare, eidem per se vel per alios praesidere, item Concilium transiere, suspendere vel dissolvere, eiusque decreta approbare.
§ 2. Eiusdem Romani Pontificis est res in Concilio tractandas determinare atque ordinem in Concilio servandum constituere; pro-positis a Romano Pontífice quaestionibus Patres Concilii alias addere possunt, ab eodem Romano Pontífice probandas.
Can. 339 — § 1. Ius est et officium omnibus et solis Episcopis qui membra sint Collegii Episcoporum, ut Concilio Oecumenico cum suf-fragio deliberativo intersint.
§ 2. Ad Concilium Oecumenicum insuper alii aliqui, qui episco-pali dignitate non sint insigniti, vocari possunt a suprema Ecclesiae auctoritate, cuius est eorum partes in Concilio determinare.
Can. 340 — Si contingat Apostolicam Sedem durante Concilii ce-lebratione vacare, ipso iure hoc inter mittitur, donee novus Sum mus Pontifex illud eontinuari iusserit aut dissolverit.
Can. 341 — § 1. Concilii Oecumenici decreta vim obligandi non habent nisi una cum Concilii Patribus a Romano Pontífice approbata, ab eodem fuerint confirmata et eius iussu promúlgala.
§ 2. Eadem confirmatione et promulgatione, vim obligandi ut ha-beant, egent decreta quae i'erat Collegium Episcoporum, cum actionem proprie collegialem ponit iuxta alium a Romano Pontífice induc-tum vel libere receptum modum.
Caput II DE SYNODO EPISCOPORUM
Can. 342 — Synodus Episcoporum coetus est Episcoporum qui. ex diversis orbis regionibus selecti, statutis temporibus una conveniunt ut arctam coniunctionem inter Romanum Pontificem et Episcopos
164
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
apostolski zbor, je skupaj s svojo glavo in nikoli brez nje, tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo.
Kan. 337 — § 1. Oblast nad vso Cerkvijo izvršuje škofovski zbor na slovesen način na vesoljnem cerkvenem zboru.
§ 2. Isto oblast izvršuje z enotnim delovanjem škofov, razkropljenih po svetu, ki ga kot takšnega označi ali svobodno sprejme rimski papež, tako da nastane pravo zborno dejanje.
§ 3. Rimski papež ima pravico glede na potrebe Cerkve izbirati in pospeševati načine, kako naj škofovski zbor zborno izvršuje svojo nalogo glede vse Cerkve.
Kan. 338 — § 1. Samo rimski papež ima pravico sklicati vesoljni cerkveni zbor, mu sam ali po drugih predsedovati, prav tako cerkveni zbor premestiti, prekiniti ali razpustiti in potrditi njegove odloke.
§ 2. Rimski papež ima prav tako pravico določiti zadeve, o katerih je treba na cerkvenem zboru razpravljati, in določiti red, ki naj se ga na cerkvenem zboru držijo; vprašanjem, ki jih je predložil rimski papež, morejo koncilski očetje dodati druga, ki jih mora rimski papež potrditi.
Kan. 339 — § 1. Vsi škofje in samo škofje, ki so udje škofovskega zbora, imajo pravico in dolžnost udeležiti se vesoljnega cerkvenega zbora, na katerem imajo odločujoč glas.
§ 2. Vrhovna cerkvena oblast more na vesoljni cerkveni zbor povabiti še nekatere druge, ki nimajo škofovskega dostojanstva, in določiti način njihove udeležbe na cerkvenem zboru.
Kan. 340 — Ce se zgodi, da se med vesoljnim cerkvenim zborom izprazni apostolski sedež, se ta po samem pravu prekine, dokler novi papež ne ukaže, da se nadaljuje ali razpusti.
Kan. 341 — § 1. Odloki vesoljnega cerkvenega zbora nimajo obvezne moči, dokler jih rimski papež skupaj s koncilskimi očeti ne odobri, jih on ne potrdi in se na njegov ukaz ne razglasijo.
§ 2. Enaka potrditev in razglasitev je potrebna, da imajo obvezno moč odloki, ki jih izda škofovski zbor, kadar zborno deluje na drug način, ki ga je rimski papež uvedel ali svobodno sprejel.
Drugo poglavje ŠKOFOVSKA SINODA
Kan. 342 — Škofovska sinoda je zborovanje iz različnih delov sveta izbranih škofov, ki se ob določenih časih zberejo, da pospešujejo tesno povezanost med rimskim papežem in škofi in z nasveti
165
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
foveant, utque eidem Romano Pontifici ad incolumitatem incremen-tumque fidei et morum, ad disciplinan! ecclesiasticam servandam et firmandam consiliis adiutricem operam praestent, necnon quaestiones ad actionem Ecclesiae in mundo spectantes perpendant.
Can. 343 — Synodi Episcoporum est de quaestionibus pertractan-dis disceptare atque expromere optata, non vero easdem dirimere de iisque ferre decreta, nisi certis in casibus potestate deliberativa ean-dem instruxerit Romanus Pontifex, cuius est in hoc casu decisiones synodi ratas habere.
Can. 344 — Synodus Episcoporum directe subest auctoritati Ro-mani Pontificis, cuius quidem est:
Io synodum convocare, quotiescumque id ipsi opportunum vi-deatur, locumque designare ubi coetus habendi sint;
2° sodalium, qui ad normam iuris peculiaris eligendi sunt, elec-tionem ratam habere aliosque sodales designare et nominare;
3o argumenta quaestionum pertractandarum statuere opportuno tempore ad normam iuris peculiaris ante synodi celebrationem;
4° rerum agendarum ordinem definire;
5° synodo per se aut per alios praeesse;
6° synodum ipsam concludere, transferre, suspendere et dis-solvere.
Can. 345 — Synodus Episcoporum congregan potest aut in coetum generalem, in quo scilicet res tractantur ad bonum Ecclesiae univer-sae directe spectantes, qui quidem coetus est sive Ordinarius sive extraordinarius, aut etiam in coetum specialem, in quo nempe agun-tur negotia quae directe ad determinatam determinatasve regiones attinent.
Can. 346 — § 1. Synodus Episcoporum quae in coetum generalem ordinarium congregatur, constat sodalibus quorum plerique sunt Epi-scopi, electi pro singulis coetibus ab Episcoporum conferentiis secundum rationem iure peculiari synodi determinatam; alii vi eiusdem iuris deputantur; alii a Romano Pontifice directe nominantur; quibus accedunt aliqui sodales institutorum religiosorum clericalium, qui ad normam eiusdem iuris peculiaris eliguntur.
§ 2. Synodus Episcoporum in coetum generalem extraordinarium congregata ad negotia tractanda quae expeditam requirant definitio-nem, constat sodalibus quorum plerique, Episcopi, a iure peculiari synodi deputantur ratione officii quod adimplent, alii vero a Romano Pontifice directe nominantur; quibus accedunt aliqui sodales institutorum religiosorum clericalium ad normam eiusdem iuris electi.
166
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
pomagajo rimskemu papežu pri skrbi za ohranjanje in rast vere in nravi, pri ohranjevanju in utrjevanju cerkvene discipline pa tudi pri pretresanju vprašanj, ki se tičejo delovanja Cerkve v svetu.
Kan. 343 — Škofovska sinoda ima pravico razpravljati o vprašanjih, ki jih je treba premisliti, in izraziti želje, ne pa o njih odločiti ali o njih izdati odloke, razen če jim je za določene primere rimski papež dal oblast odločiti, in mora v tem primeru sklepe sinode potrditi.
Kan. 344 — Škofovska sinoda je neposredno pod oblastjo rimskega papeža, ki ima pravico:
1.	sklicati sinodo, kolikorkrat se to njemu zdi primerno, in določiti kraj, kjer naj bodo zborovanja;
2.	potrditi izvolitev članov, ki jih je po določbi posebnega prava treba izvoliti, ter določiti in imenovati druge člane;
3.	po določbi posebnega prava pravočasno pred sinodo določiti vsebino vprašanj, ki jih je treba obravnavati;
4.	določiti vrstni red razpravljanja;
5.	sam ali po drugih predsedovati sinodi;
6.	samo sinodo zaključiti, premestiti, prekinili in razpustiti.
Kan. 345 — Škofovska sinoda se more zbrati na splošnem rednem ali izrednem zborovanju, na katerem se namreč razpravlja o stvareh, ki se neposredno tičejo blagra vse Cerkve, ali tudi na posebnem zborovanju, na katerem pa se razpravlja o stvareh, ki se neposredno tičejo določene ali določenih regij.
Kan. 346 — § 1. Škofovsko sinodo, ki se zbere na splošnem rednem zborovanju, sestavljajo člani, od katerih je večina škofov, ki jih za posamezna zborovanja izvolijo škofovske konference na način, ki ga določa posebno pravo o sinodi; nekateri so določeni v moči istega prava; druge imenuje neposredno rimski papež; tem se pridruži nekaj članov kleriških redovnih ustanov, ki se izvolijo po določbi istega posebnega prava.
§ 2. Škofovsko sinodo, ki se zbere na splošnem izrednem zborovanju, da bi razpravljala o stvareh, ki zahtevajo hitro rešitev, sestavljajo člani, katerih večina so škofje, ki se določijo po posebnem pravu sinode zaradi službe, ki jo opravljajo, druge pa neposredno imenuje rimski papež; tem članom se pridružijo nekateri člani kleriških redovnih ustanov, ki se izvolijo po določbi istega prava.
167
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 3. Synochis Episcoporum, quae in coetum specialem congrega-tur, constat sodalibus delectis praecipue ex iis regionibus pro quibus convocata est, ad normam iuris peculiaris, quo synodus regitur.
Can. 347 — § 1. Cum synodi Episcoporum coetus a Romano Pontífice concluditur, explicit munus in eadem Episcopis aliisque sodalibus commissum.
§ 2. Sede Apostólica post convocatam synodum aut inter eius ce-lebrationem vacante, ipso iure suspenditur synodi coetus, itemque munus sodalibus in eodem commissum, donee novus Pontifex coetum aut dissolvendum aut continuandum decreverit.
Can. 348 — § 1. Synodi Episcoporum habetur secretaria generalis permanens, cui praeest Secretarius generalis, a Romano Pontífice no-minatus, cuique praesto est consilium secretariae, constans Episcopis, quorum alii, ad normam iuris peculiaris, ab ipsa synodo Episcoporum eliguntur, alii a Romano Pontifice nominantur, quorum vero omnium munus explicit, ineunte novo coetu generali.
§ 2. Pro quolibet synodi Episcoporum coetu praeterea unus aut plurcs secretarii speciales constituuntur qui a Romano Pontifice no-minantur, atque in officio ipsis commisso permanent solum usque ad expletum synodi coetum.
Caput III
DE SANCTAE ROMANAE ECCLESIAE CARDINALIBUS
Can. 349 — S. R. E. Cardinales peculiare Collegium constituunt, cui competit ut electioni Romani Pontificis provideat ad normam iuris peculiaris; Cardinales item Romano Pontifici adsunt sive collegialiter agendo, cum ad quaestiones maioris momenti tractandas in unum convocantur, sive ut singuli, scilicet variis offieiis, quibus funguntur. eidem Romano Pontifici operam praestando in cura praesertim cotidiana universae Ecclesiae.
Can. 350 — § 1. Cardinalium Collegium in tres ordines distribui-tur: episcopalem, ad quem pertinent Cardinales quibus a Romano Pontifice titulus assignatur Ecclesiae suburbicariae, neenon Patriar-chae orientales qui in Cardinalium Collegium relati sunt; presbytera-lem et diaconalem.
§ 2. Cardinalibus ordinis presbyteralis ac diaconalis suus cuique litulus aut diaconia in Urbe assignatur a Romano Pontifice.
§ 3. Patriarchae orientales in Cardinalium Collegium assumpti in titulum habent suam patriarchalem sedem.
168
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
§ 3. Škofovsko sinodo, ki se zbere na posebno zborovanje, sestavljajo člani, ki so odbrani predvsem iz tistih regij, za katere je bila sklicana, po določbi posebnega prava, ki velja za sinodo.
Kan. 347 — § 1. Ko rimski papež zaključi zborovanje škofovske sinode, preneha naloga, ki je bila na njej zaupana škofom in drugim članom.
§ 2. Če se po sklicu sinode ali v času trajanja sinode izprazni apostolski sedež, se po samem pravu zborovanje sinode prekine, in enako naloga, ki je bila članom na njej zaupana, dokler novi papež ne odloči, ali naj se zborovanje razpusti ali nadaljuje.
Kan. 348 — § 1. Škofovska sinoda ima stalno glavno tajništvo, ki mu predseduje od rimskega papeža imenovani glavni tajnik, temu pa pomaga svet tajništva, sestavljen iz škofov, izmed katerih nekatere po določbi posebnega prava izvoli sama škofovska sinoda, druge pa imenuje rimski papež; vsem pa preneha služba, ko se začne novo splošno zborovanje.
§ 2. Za katerokoli zborovanje škofovske sinode se poleg tega postavi eden ali več posebnih tajnikov, ki jih imenuje rimski papež in ostanejo v službi, ki jim je zaupana, samo do konca zborovanja sinode.
Tretje poglavje KARDINALI SVETE RIMSKE CERKVE
Kan. 349 — Kardinali svete rimske Cerkve sestavljajo poseben zbor, ki je pristojen za izvolitev rimskega papeža po določbi posebnega prava; kardinali tudi pomagajo rimskemu papežu, kadar so sklicani, da razpravljajo o pomembnejših vprašanjih kot zbor, ali kot posamezniki opravljajo različne službe in so rimskemu papežu v pomoč predvsem pri vsakodnevni skrbi za vso Cerkev.
Kan. 350 — § 1. Kardinalski zbor se deli na tri redove: škofovskega, ki mu pripadajo kardinali, katerim rimski papež podeli v naslov rimske okoliške cerkve, in vzhodni patriarhi, ki so pridruženi kardinalskemu zboru; duhovniškega in diakonskega.
§ 2. Kardinalom duhovniškega in diakonskega reda dodeli rimski papež vsakemu svoj naslov ali diakonijo v mestu Rimu.
§ 3. Vzhodni patriarhi, ki so privzeti v kardinalski zbor, imajo v naslov svoj patriarhatski sedež.
169
351—353
§ 4. Cardinalis Decanus in titulum habet dioecesim Ostiensem, una cum alia Ecclesia quam in titulum iam habebat.
§ 5. Per optionem in Consistorio factam et a Sumnio Pontífice approbatam, possunt, servata prioritate ordinis et promotionis, Cardinales ex ordine presbyterali transiré ad alium titulum et Cardinales ex ordine diaconali ad aliam diaconiam et, si per integrum decen-nium in ordine diaconali permanserint, etiam ad ordinem presby-teralem.
§ 6. Cardinalis ex ordine diaconali transiens per optionem ad ordinem presbyteralem, locum obtinet ante omnes illos Cardinales pre-sbyteros, qui post ipsum ad Cardinalatum assumpti sunt.
Can. 351 — § 1. Qui Cardinales promoveantur, libere a Romano Pontifice seliguntur viri, saltern in ordine presbyteratus constituti, doctrina, moribus, pietate necnon rerum agendarum prudentia egre-gie praestantes; qui nondum sunt Episcopi, consecrationem episco-palem recipere debent.
§ 2. Cardinales creantur Romani Pontificis decreto, quod quidem coram Cardinalium Collegio publicatur; inde a publicatione facta officiis tenentur atque iuribus gaudent lege definitis.
§ 3. Promotus ad cardinalitiam dignitatem, cuius creationem Romanus Pontifex annuntiaverit, nomen autem in pectore sibi reser-vans, nullis interim tenetur Cardinalium officiis nullisque eorum gaudet iuribus; postquam autem a Romano Pontifice eius nomen pu-blicatum fuerit, iisdem tenetur officiis fruiturque iuribus, sed iure praccedentiae gaudet a die reservationis in pectore.
Can. 352 — § 1. Cardinalium Collegio praeest Decanus, eiusque impediti vices sustinet Subdecanus; Decanus, vel Subdecanus, nulla in ceteros Cardinales gaudet potestate regiminis, sed ut primus inter pares habetur.
§ 2. Officio Decani vacante, Cardinales titulo Ecclesiae suburbica-riae decorati, iique soli, praesidente Subdecano si adsit, aut anti-quiore ex ipsis, e coetus sui gremio unum eligant qui Decanum Col-legii agat; eius nomen ad Romanum Pontificem déférant, cui com-petit electum probare.
§ 3. Eadem ratione de qua in § 2, praesidente ipso Decano, eligi-tur Subdecanus; Subdecani quoque electionem probare Romano Pon-tifici competit.
§ 4. Decanus et Subdecanus, si in Urbe domicilium non habeant, illud ibidem acquirant.
Can. 353 — § 1. Cardinales collegiali actione supremo Ecclesiae Pastori praecipue auxilio sunt in Consistoriis, in quibus iussu Roma-
170
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
§ 4. Kardinal dekan ima v naslov ostijsko škofijo skupaj z drugo Cerkvijo, ki jo je že imel v naslov.
§ 5. Po opciji, izraženi v konzistoriju in potrjeni od papeža, morejo, upoštevajoč prednost reda in imenovanja, kardinali iz duhovniškega reda preiti k drugemu naslovuT kardinali iz diakonskega reda pa k drugi diakoniji in, če so že polnih deset let bili v diakon-skem redu, morejo ti preiti tudi k duhovniškemu redu.
§ 6. Kardinal iz diakonskega reda, ki po opciji preide k duhovniškemu redu, dobi mesto pred vsemi tistimi kardinali duhovniki, ki so za njim postali kardinali.
Kan. 351 — § 1. Rimski papež svobodno izbira može, ki naj bi postali kardinali in so vsaj duhovniki, ki se izredno odlikujejo po znanju, nravnosti, pobožnosti in preudarnem delovanju; tisti, ki še niso škofje, morajo prejeti škofovsko posvečenje.
§ 2. Kardinale imenuje rimski papež z odlokom, ki ga razglasi vpričo kardinalskega zbora; od razglasitve dalje jih vežejo dolžnosti in imajo pravice, ki jih določa zakon.
§ 3. Tistega, ki je bil povzdignjen v kardinalsko čast in je njegovo imenovanje rimski papež razglasil, imena pa ni povedal, v tem času ne vežejo nobene dolžnosti in nima nobenih pravic kardinalov; ko pa rimski papež pozneje njegovo ime objavi, ima iste dolžnosti in pravice, prednostni red pa mu gre od dneva, ko je bil v srcu izbran.
Kan. 352 — § 1. Kardinalskemu zboru predseduje dekan, ki ga, kadar je oviran, nadomešča poddekan; dekan ali poddekan nima nobene vodstvene oblasti nad drugimi kardinali, ampak velja za prvega med enakimi.
§ 2. Ko je dekanova služba izpraznjena, naj kardinali, ki imajo v naslov okoliške cerkve in samo ti, pod predsedstvom poddekana, če je navzoč, ali najstarejšega izmed njih, izvolijo iz svoje srede enega, ki naj opravlja službo dekana; njegovo ime naj sporočijo rimskemu papežu, ki je pristojen za potrditev izvoljenega.
§ 3. Na isti način, kot ga določa § 2, se pod predsedstvom samega dekana izvoli poddekan; tudi za potrditev izvolitve poddekana je pristojen rimski papež.
§ 4. Ce dekan in poddekan nimata v Rimu domovališča, ga tam dobita.
Kan. 353 — § 1. Kardinali z zbornim delovanjem pomagajo vrhovnemu pastirju Cerkve predvsem v konzistorijih, na katere se
171
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
ni Ponlificis coque praesidente congregantur; Consistoria habeniur ordinaria aut extraordinaria.
§ 2. In Consistorium ordinarium, convocantur omnes Cardinales, saltern in Urbe versantes, ad consultationem de quibusdam negotiis gravibus, communius tarnen contingentibus, aut ad ¿ictus quosdam maxime sollemnes peragendos.
§ 3. In Consistorium extraordinarium, quod celebratur cum peculiares Ecclesiae necessitates vel graviora negotia tractanda id sua-deant, convocantur omnes Cardinales.
§ 4. Solum Consistorium ordinarium, in quo aliquae sollemnita-tes celebrantur, potest esse publicum, cum scilicet praeter Cardinales admittuntur Praelati, legati societatum civilium aliive ad illud invi-tati.
Can. 354 — Patres Cardinales dicasteriis aliisve institutis perma-nentibus Romanae Curiae et Civitatis Vaticanae praepositi, qui sep-tuagesimum quintum aetatis annum expleverint, rogantur ut renun-tiationem ab officio exhibeant Romano Pontifici qui, omnibus per-pensis, providebit.
Can. 355 — § 1. Cardinali Decano conipetit electum Romanum Pontificem in Episcopum ordinäre, si electus ordinatione indigeat; impedito Decano, idem ius competit Subdecano, eoque impedito, an-tiquiori Cardinali ex ordine episcopali.
§ 2. Cardinalis Proto-diaconus nomen novi electi Summi Ponti-ficis populo annuntiat; item pallia Metropolitis imponit eorumve pro-curatoribus tradit, vice Romani Pontificis.
Can. 356 — Cardinales obligatione tenentur cum Romano Pontífice sedulo cooperandi; Cardinales itaque quovis officio in Curia fungentes, qui non sint Episcopi dioecesani, obligatione tenentur resi-dendi in Urbe; Cardinales qui alicuius dioecesis curam habent ut Episcopi dioecesani, Urbem petant quoties a Romano Pontífice con-vocentur.
Can. 357 — § 1. Cardinales, quibus Ecclesia suburbicaria aut ec-clesia in Urbe in titulum est assignata, postquam in eiusdem venerunt possessionem, earundem dioecesium et ecclesiarum bonum consilio et patrocinio promoveant, nulla tamen in easdem potestate regiminis pollentes, ac nulla ratione sese in iis interponentes, quae ad earum bonorum administrationem, acl disciplinam aut ecclesiarum servitium spectant.
§ 2. Cardinales extra Urbem et extra propriam dioecesim degen-tes, in iis quae ad sui personam pertinent exempti sunt a potestate regiminis Episcopi dioecesis in qua commorantur.
172
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
zbirajo po naročilu rimskega papeža in pod njegovim predsedstvom; konzistoriji so redni ali izredni.
§ 2. Na redni konzistorij naj se skličejo vsaj vsi tisti kardinali, ki se zadržujejo v mestu Rimu, k posvetovanju o kakšnih tehtnih zadevah bolj splošnega značaja, ali kadar je treba opraviti kakšna zelo slovesna dejanja.
§ 3. Na izredni konzistorij, ki zaseda, kadar to narekujejo posebne potrebe Cerkve ali je treba razpravljati o tehtnejših zadevah, naj se skličejo vsi kardinali.
§ 4. Javen je lahko samo redni konzistorij, v katerem se opravijo kakšne slovesnosti, ko smejo poleg kardinalov biti navzoči pre-lati, poslaniki držav ali drugi, nanj povabljeni.
Kan. 354 — Očetje kardinali, ki vodijo urade ali druge stalne ustanove rimske kurije in vatikanske države, so naprošeni, naj po dopolnjenem petinsedemdesetem letu starosti dajo odpoved službe rimskemu papežu, ki bo, ko vse preudari, sprejel odločitev.
Kan. 355 — § 1. Kardinal dekan ima pravico izvoljenega rimskega papeža posvetiti v škofa, če izvoljeni še ni posvečen; kadar je dekan oviran, ima to pravico poddekan in, če je ta oviran, najstarejši kardinal škofovskega reda.
§ 2. Kardinal prvi diakon naznani ljudstvu ime novoizvoljenega papeža, namesto rimskega papeža tudi podeljuje metropolitom pa-lije, ali jih izroča njihovim zastopnikom.
Kan. 356 — Kardinali so dolžni z rimskim papežem vestno sodelovati; zato so kardinali, ki opravljajo katerokoli službo v rimski kuriji in niso krajevni škofje, dolžni bivati v mestu Rimu; kardinali, ki imajo kot krajevni škofje skrb za kakšno škofijo, pridejo v Rim. kadar jih rimski papež skliče.
Kan. 357 — § 1. Kardinali, ki jim je dodeljena v naslov okoliška cerkev ali cerkev v mestu Rimu, naj potem, ko so jo sprejeli v posest, z nasveti in varstvom pospešujejo blagor teh škofij ali cerkva, nimajo pa nobene vodstvene pravice in nobene osnove, da bi se vmešavali v upravljanje njihovega premoženja, disciplino ali v službe pri teh cerkvah.
§ 2. Kardinali, ki bivajo izven mesta Rima in izven lastne škofije, so v tem, kar zadeva njihovo osebo, izvzeti iz vodstvene oblasti škofa kraja, kjer bivajo.
173
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 358 — Cardinali, cui a Romano Pontífice hoc munus com-mittitur ut in aliqua sollemni celebratione vel personarum coetu eius personam sustineat, uti Legatus a latere, scilicet tamquam eius alter ego, sicuti et illi cui adimplendum concreditur tamquam ipsius misso speciali certum munus pastorale, ea tantum competunt quae ab ipso Romano Pontífice eidem demandantur.
Can. 359 — Sede Apostólica vacante, Cardinalium Collegium ea tantum in Ecclesia gaudet potestate, quae in peculiari lege eidem tribuitur.
Caput IV DE CURIA ROMANA
Can. 360 — Curia Romana, qua negotia Ecclesiae universae Sum-mus Pontifex expedire solet et quae nomine et auctoritate ipsius munus explet in bonum et in servitium Ecclesiarum, constat Secretaria Status seu Papali, Consilio pro publicis Ecclesiae negotiis, Con-gregationibus, Tribunalibus, aliisque Institutis, quorum omnium constitute et competentia lege peculiari definiuntur.
Can. 361 — Nomine Sedis Apostolicae vel Sanctae Sedis in hoc Códice veniunt non solum Romanus Pontifex, sed etiam, nisi ex rei natura vel sermonis contextu aliud appareat, Secretaria Status, Consilium pro publicis Ecclesiae negotiis, aliaque Romanae Curiae In-stituta.
Caput V
DE ROMANI PONTIFICIS LEGATIS
Can. 362 — Romano Pontifici ius est nativum et independens Legatos suos nominandi ac mittendi sive ad Ecclesias particulares in variis nationibus vel regionibus, sive simul ad Civitates et ad publicas Auctoritates, itemque eos transferendi et revocandi, servatis qui-dem normis iuris internationalis, quod attinet ad missionem et revo-cationem Legatorum apud Res Publicas constitutorum.
Can. 363 — § 1. Legatis Romani Pontificis officium committitur ipsius Romani Pontificis stabili modo gerendi personam apud Ecclesias particulares aut etiam apud Civitates et publicas Auctoritates, ad quas missi sunt.
§ 2 Personam gerunt Apostolicae Sedis ii quoque, qui in pontifi-ciam Missionem ut Delegati aut Observatores deputantur apud Con-silia internationalia aut apud Conferentias et Conventus.
174
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
Kan. 358 — Kardinal, ki mu rimski papež zaupa nalogo, da pri kakšnem slovesnem opravilu ali zborovanju zastopa njegovo osebo kot legat a latere, namreč kot njegov drugi jaz, kakor tudi tisti, ki mu kot svojemu posebnemu poslancu v izpolnitev zaupa določeno pastoralno nalogo, je pristojen samo za tisto, za kar ga pooblasti rimski papež sam.
Kan. 359 — Kadar je apostolski sedež izpraznjen, ima kardinal-ski zbor v Cerkvi samo tisto oblast, ki mu jo daje poseben zakon.
Četrto poglavje RIMSKA KURIJA
Kan. 3G0 — Rimsko kurijo, po kateri papež navadno opravlja posle vesoljne Cerkve in ki v njegovem imenu in z njegovo oblastjo izvršuje službo v blagor in služenje Cerkvam, sestavljajo: državno ali papeško tajništvo, svet za javne zadeve Cerkve, kongregacije, sodišča in druge ustanove, katerih sestavo in pristojnost določa poseben zakon.
Kan. 361 — Ime apostolski seclež ali sveti sedež v tem zakoniku označuje ne le rimskega papeža samega, ampak tudi državno tajništvo, svet za javne zadeve Cerkve in druge ustanove rimske kuri-je, če ni iz narave stvari ali iz besedila razvidno kaj drugega.
Peto poglavje ODPOSLANCI RIMSKEGA PAPEŽA
Kan. 362 — Rimski papež ima naravno in neodvisno pravico imenovati svoje odposlance in jih pošiljati v delne Cerkve med različne narode ali regije ali hkrati tudi v države in k državnim oblastem, pa jih tudi premestiti in odpoklicati, upoštevajoč seveda določbe mednarodnega prava, kar se tiče poslanstva in odpoklica odposlancev, imenovanih pri državah.
Kan. 363 — § 1. Odposlancem rimskega papeža je zaupana služba, da stalno zastopajo rimskega papeža pri delnih Cerkvah in tudi državah ter državnih oblasteh, h katerim so poslani.
§ 2. Apostolski sedež zastopajo tudi tisti, ki so določeni za papeško poslanstvo kot zastopniki ali opazovalci pri mednarodnih svetih ali konferencah in zborovanjih.
175
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 364 — Praecipuum munus Legati pontificii est ut firmiora et efficaciora in dies reddantur unitatis vincula, quae inter Apostolicam Sedem et Ecclesias particulares intercedunt. Ad pontificium ergo Le-gatum pertinet pro sua dicione:
Io ad Apostolicam Sedem notitias mittere de condicionibus in quibus versantur Ecclesiae particulares, deque omnibus quae ipsam vitam Ecclesiae et bonum animarum attingant;
2° Episcopis actionc et consilio adesse, integro quidem manente eorundem legitimae potestatis exercitio;
3° crebras fovere relationes cum Episcoporum conferentia, ci-dem omnimodam operam praebendo;
4° ad nominationem Episcoporum quod attinet. nomina candi-datorum Apostolicae Sedi transmitiere vel proponere necnon proces-sum informativum de promovendis instruere, secundum normas ab Apostólica Sede datas;
5° anniti ut promoveantur res quae ad pacem, ad progressum et consociatam populorum operam spectant:
6° operam conferre cum Episcopis, ut opportuna foveantur com-mercia inter Ecclesiam catholicam et alias Ecclesias vel communi-tates ecclesiales, immo et religiones non Christianas;
7° ea quae pertinent ad Ecclesiae et Apostolicae Sedis missio-nem, consociata cum Episcopis actione, apud moderatores Civitatis tueri;
8° exercere praeterea facultates et cetera explere mandata quae ipsi ab Apostólica Sede committantur.
Can. 365 — § 1. Legati pontificii, qui simul legationem apud Civi-tates iuxta iuris internationalis normas exercet, munus quoque pecu-liare est:
Io promovere et fovere necessitudines inter Apostolicam Sedem et Auctoritates Rei Publicae;
2° quaestiones pertractare quae ad relationes inter Ecclesiam et Civitatem pertinent; et peculiari modo agere de concordatis aliisque huiusmodi conventionibus conficiendis et ad effectum deducendis.
§ 2. In negotiis, de quibus in § 1, expediendis, prout adiuncta suadeant, Legatus pontificius sententiam et consilium Episcoporum dicionis ecclesiasticae exquirere ne omittat, cosque de negotiorum cursu certiores faciat.
Can. 366 — Attenta peculiari Legati muneris indole:
Io sedes Legationis pontificiae a potestate regiminis Ordinarii loci exempta est, nisi agatur de matrimoniis celebrandis;
176
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
328—331
Kan. 364 — Glavna dolžnost papeškega odposlanca je, da nenehno utrjuje in napravlja učinkovitejše vezi edinosti med apostolskim sedežem in delnimi Cerkvami. V oblast papeškega odposlanca torej sodi:
1.	apostolski sedež obveščati o razmerah, v katerih so delne Cerkve, in o stvareh, ki se tičejo samega življenja Cerkve in blagra duš;
2.	v dejanju in z nasvetom pomagati škofom, a tako, da ostane izvrševanje njihove zakonite oblasti neokrnjeno;
3.	negovati pogoste stike s škofovsko konferenco in ji vsakovrstno pomagati;
4.	za imenovanje škofov poslati ali predložiti apostolskemu sedežu imena kandidatov in po določbah apostolskega sedeža tudi izvesti poizvedovalni postopek o tistih, ki naj bodo imenovani;
5.	prizadevati si, da se pospešuje vse, kar se tiče miru, napredka in združenega delovanja ljudstev;
6.	sodelovati s škofi za spodbujanje primernih stikov med katoliško Cerkvijo in drugimi Cerkvami ali cerkvenimi skupnostmi, in celo nekrščanskimi verstvi;
7.	v skupnem delovanju s škofi pri državnih oblasteh varovati vse, kar se tiče poslanstva Cerkve in apostolskega sedeža;
8.	poleg tega izvi*ševati pooblastila in druga naročila, ki mu jih zaupa apostolski sedež.
Kan. 365 — § 1. Tisti papeški odposlanec, ki hkrati opravlja poslanstvo pri državnih oblasteh po določbah mednarodnega prava, ima tudi posebno nalogo:
1.	pospeševati in gojiti vezi med apostolskim sedežem in državnimi oblastmi;
2.	razpravljati o vprašanjih, ki se tičejo odnosov med Cerkvijo in državo, na poseben način pa pospeševati sklenitev konkordatov in drugih tovrstnih dogovorov in jih privesti do uresničitve.
§ 2. Papeški odposlanec naj v zadevah, o katerih govori § 1, kakor to svetujejo razmere, ne pozabi poizvedeti za mnenje in nasvet škofov cerkvenega območja in naj jih o poteku zadev obvešča.
Kan. 366 — Glede na posebni značaj odposlančeve naloge:
1. je sedež papeškega odposlanstva izvzet iz vodstvene oblasti krajevnega ordinarija, razen če gre za sklepanje zakonov;
12 — Codcx
177
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
2° Legato pontificio fas est, praemonitis, quantum fieri potest, locorum Ordinariis, in omnibus ecclesiis suae legationis litúrgicas celebrationes, etiam in pontificalibus, peragere.
Can. 367 — Pontificii Legati munus non exspirat vacante Sede Apostólica, nisi aliud in litteris pontificiis statuatur; cessât autem expleto mandato, revocatione eidem intimata, renuntiatione a Romano Pontífice acceptata.
Sectio II
DE ECCLESIIS PARTICULARIBUS DEQUE EARUMDEM COETIBUS
Titulus I
DE ECCLESIIS PARTICULARIBUS ET DE AUCTORITATE IN IISDEM CONSTITUTA
Caput I
DE ECCLESIIS PARTICULARIBUS
Can. 368 — Ecclesiae particulares, in quibus et ex quibus una et única Ecclesia catholica exsistit, sunt imprimis dioeceses, quibus, nisi aliud constet, assimilantur praelatura territorialis et abbatia territo-rialis, vicariatus apostolicus et praefectura apostolica necnon administrate apostólica stabiliter erecta.
Can. 369 — Dioecesis est populi Dei portio, quae Episcopo cum cooperatione presbyterii pascenda concreditur, ita ut, pastori suo adhaerens ab eoque per Evangelium et Eucharistiam in Spiritu Sanc-to congregata, Ecclesiam particularem constituât, in qua vere inest et operatur una sancta catholica et apostolica Christi Ecclesia.
Can. 370 — Praelatura territorialis aut abbatia territorialis est certa populi Dei portio, territorialiter quidem circumscripta, cuius cura, specialia ob adiuncta, committitur alicui Praelato aut Abbati, qui earn, ad instar Episcopi dioecesani, tamquam proprius eius pastor regat.
Can. 371 — § 1. Vicariatus apostolicus vel praefectura apostolica est certa populi Dei portio quae, ob peculiaria adiuncta, in dioecesim
178
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
2. v vseh cerkvah na ozemlju svojega odposlanstva ima pape-ški odposlanec pravico obhajati bogoslužna opravila, tudi s škofovskimi znamenji, ko je, če je le mogoče, prej obvestil krajevne ordinarije.
Kan. 367 — Papeškemu odposlancu ne ugasne služba, kadar je apostolski sedež izpraznjen, razen če je v apostolskem pismu določeno kaj drugega; preneha pa po opravljenem naročilu, njemu sporočenem odpoklicu in odpovedi, ki jo je rimski papež sprejel.
Drugi oddelek DELNE CERKVE IN NJIHOVI ZBORI
Prvi naslov DELNE CERKVE IN OBLAST V NJIH
Prvo poglavje DELNE CERKVE
Kan. 368 — Delne Cerkve, v katerih in iz katerih sestoji ena in edina katoliška Cerkev, so najprej škofije, katerim so, če ni razvidno kaj drugega, podobne ozemeljska prelatura ali ozemeljska opatija, apostolski vikariat in apostolska prefektura, pa tudi za trajno ustanovljena apostolska administratura.
Kan. 369 — Škofija je del božjega ljudstva, ki je škofu s sodelovanjem zbora duhovnikov zaupan v pastoralno skrb, tako da s tem, ko se oklepa svojega pastirja in ga ta po evangeliju in evharistiji zbira v Svetem Duhu, sestavlja delno Cerkev, v kateri resnično je in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Kristusova Cerkev.
Kan. 370 — Ozemeljska prelatura ali ozemeljska opatija je ozemeljsko opredeljen določen del božjega ljudstva, ki je zaradi posebnih razmer zaupan skrbi kakega prelata ali opata, da ga kakor krajevni škof vodi kot njen lastni pastir.
Kan. 371 — § 1. Apostolski vikariat ali apostolska prefektura je določen del božjega ljudstva, ki zaradi posebnih razmer še ni usta-
179
271—274	Lib. II —■ De populo Dei
nondum est constituía, quaque pascenda committitur Vicario apo-stolico aut Praefecto apostolico, qui earn nomine Summi Pontificis regant.
§ 2. Administrate apostólica est certa populi Dei portio, quae ob spéciales et graves omnino rationes a Summo Pontifice in dioe-cesim non erigitur, et cuius cura pastoralis committitur Administra-tori apostolico, qui earn nomine Summi Pontificis regat.
Can. 372 — § 1. Pro regula habeatur ut portio populi Dei quae dioecesim aliamve Ecclesiam particularem constituât, certo territorio circumscribatur, ita ut omnes comprehendat fideles in territorio habitantes.
§ 2. Attamen, ubi de iudicio supremae Ecclesiae auctoritatis, auditis Episcoporum conferentiis quarum interest, utilitas id suadeat, in eodem territorio erigi possunt Ecclesiae particulares ritu fidelium aliave simili ratione distinctae.
Can. 373 — Unius supremae auctoritatis est Ecclesias particulares erigere; quae legitime erectae, ipso iure personalitate iuridica gau-dent.
Can. 374 — § 1. Quaelibet dioecesis aliave Ecclesia particulars di-vidatur in distinctas partes seu paroecias.
§ 2. Ad curam pastoralem per communem actionem fovendam plures paroeciae viciniores coniungi possunt in peculiares coetus, uti sunt vicariatus foranei.
Caput II DE EPISCOPIS
Art. 1
DE EPISCOPIS IN GENERE
Can. 375 — § 1. Episcopi, qui ex divina institutione in Apostolo-rum locum succedunt per Spiritum Sanctum qui datus est eis, in Ecclesia Pastores constituuntur, ut sint et ipsi doctrinae magistri. sacri cultus sacerdotes et gubernationis ministri.
§ 2. Episcopi ipsa consecratione episcopali recipiunt cum muñere sanctificandi muñera quoque docendi et regendi, quae tamen natura sua nonnisi in hierarchica communione cum Collegii capite et mem-bris exercere possunt.
Can. 376 — Episcopi vocantur dioecesani, quibus scilicet alicuius dioecesis cura commissa est; ceteri titulares appellantur.
180
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
novljen kot škofija, je pa izročen v pastoralno skrb apostolskemu vikarju ali apostolskemu prefektu, ki ga vodita v papeževem imenu.
§ 2. Apostolska administratura je določen del božjega ljudstva, ki ga iz posebnih in izredno tehtnih razlogov papež ne povzdigne v škofijo, pastoralna skrb zanj pa je zaupana apostolskemu administratorju, ki ga vodi v papeževem imenu.
Kan. 372 — § 1. Velja naj pravilo, naj se del božjega ljudstva, ki sestavlja škofijo ali drugo delno Cerkev, opredeli z določenim ozemljem, tako da obsega vse vernike, ki bivajo na ozemlju.
§ 2. Kjer pa se po sodbi vrhovne cerkvene oblasti po posvetovanju s škofovskimi konferencami, ki se jih to tiče, zdi koristno, je mogoče na istem ozemlju ustanoviti delne Cerkve, ki se razlikujejo po obredu vernikov ali iz drugega podobnega razloga.
Kan. 373 — Samo vrhovna cerkvena oblast ima pravico ustanoviti delne Cerkve; ko so te zakonito ustanovljene, so po samem pravu pravne osebe.
Kan. 374 — § 1. Katerakoli škofija ah druga delna Cerkev naj se razdeli na posamezne dele ali župnije.
§ 2. Zaradi pospeševanja pastoralne skrbi s skupno dejavnostjo je mogoče več sosednjih župnij združiti v posebne zveze, kot so dekanije.
Drugo poglavje ŠKOFJE
Prvi člen ŠKOFJE NA SPLOŠNO
Kan. 375 — § 1. Škofje, ki so po božji ureditvi nasledniki apostolov, postanejo po Svetem Duhu, ki jim je dan, pastirji v Cerkvi, da bi bili tudi oni učitelji nauka, duhovniki svetega bogočastja in služabniki v vodstvu.
§ 2. S samim škofovskim posvečenjem sprejmejo škofje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva, ki pa ju po njuni naravi morejo izvrševati le v hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora.
Kan. 376 — Škofje, ki jim je zaupana skrb za kako škofijo, se imenujejo krajevni, drugi se imenujejo naslovni.
180

271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 377 — § 1. Episcopos libere Summus Pontifex nominat, aut legitime electos confirmât.
§ 2. Singulis saltern trienniis Episcopi provinciae ecclesiasticae vel, ubi adiuncta id suadeant, Episcoporum conferentiae, communi consilio et secreto elenchum componant presbyterorum etiam soda-lium institutorum vitae consecratae, ad episcopatum aptiorum, eum-que Apostolicae Sedi transmittant, firmo manente iui'e uniuscuiusque Episcopi Apostolicae Sedi nomina presbyterorum, quos episcopali muñere dignos et idoneos putet, seorsim patefaciendi.
§ 3. Nisi aliter legitime statutum fuerit, quoties nominandus est Episcopus dioecesanus aut Episcopus coadiutor, ad ternos, qui dicun-tur, Apostolicae Sedi proponendos, pontificii Legati est singillatim requirere et cum ipsa Apostólica Sede communicare, una cum suo voto, quid suggérant Metropolita et Suffraganei provinciae, ad quam providenda dioecesis pertinet vel quacum in coetum convenit, necnon conferentiae Episcoporum praeses; pontificius Legatus, insuper, quos-dam e collegio consultorum et capitulo cathedrali audiat et, si id expedire iudicaverit, sententiam quoque aliorum ex utroque clero necnon laicorum sapientia praestantium singillatim et secreto ex-quirat.
§ 4. Nisi aliter legitime provisum fuerit, Episcopus dioecesanus, qui auxiliaren! suae dioecesi dandum aestimet, elenchum trium saltern presbyterorum ad hoc officium aptiorum Apostolicae Sedi pro-ponat.
§ 5. Nulla in posterum iura et pi'ivilegia electionis, nominationis, praesentationis vel designationis Episcoporum civilibus auctoritatibus conceduntur.
Can. 378 — § 1. Ad idoneitatem candidatorum Episcopatus requi-ritur ut quis sit:
Io firma fide, bonis moribus, pietate, animarum zelo, sapientia. prudentia et virtutibus humanis excellens, ceterisque dotibus prae-ditus quae ipsum aptum efficiant ad officium de quo agitur explen-dum;
2° bona exsistimatione gaudens;
3° annos natus saltern triginta quinqué;
4° a quinquennio saltern in presbyteratus ordine constitutus;
5° laurea doctoris vel saltern licentia in sacra Scriptura, theo-logia aut iure canonico potitus in instituto studiorum superiorum a Sede Apostólica probato, vel saltern in iisdem disciplinis vere peritus.
§ 2. Iudicium definitivum de promovendi idoneitate ad Aposto-licam Sedem pertinet.
182
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve	384—387
Kan. 377 — § 1. Škofe svobodno imenuje ali zakonito izvoljene potrdi papež.
§ 2. Vsaj vsaka tri leta naj škofje cerkvene pokrajine, ali kjer razmere to narekujejo, škofovske konference po skupnem in tajnem posvetu sestavijo seznam duhovnikov, tudi članov ustanov posvečenega življenja, ki so bolj primerni za škofovstvo, in ga posredujejo apostolskemu sedežu, ko ostane trdna pravica vsakterega škofa, da apostolskemu sedežu posebej razodene imena duhovnikov, ki jih ima za vredne in sposobne za škofovsko službo.
§ 3. Če ni zakonito določeno drugače, mora papeški odposlanec, kadar gre za imenovanje krajevnega škofa ali škofa pomočnika, posamič raziskovati o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati apostolskemu sedežu, in skupaj s svojim mnenjem sporočiti apostolskemu sedežu, kaj predlagajo metropolit in podrejeni škofje pokrajine, kateri pripada škofija, ki naj dobi škofa, ali s katero sestavlja skupnost, pa tudi predsednik škofovske konference; papeški odposlanec naj poleg tega vpraša za svet nekatere iz zbora svetovalcev in stolnega kapitlja in, če meni, da je koristno, posamič in tajno poizve tudi za mnenje drugih iz vrst obojega klera in tudi laikov, ki se odlikujejo po modrosti.
§ 4. Če ni zakonito poskrbljeno drugače, naj krajevni škof, ki meni, naj njegova škofija dobi pomožnega škofa, predloži apostol-kemu sedežu vsaj tri kandidate, ki so za to službo bolj primerni.
§ 5. Civilnim oblastem se v prihodnje ne priznavajo več nobene pravice in privilegiji izbire, imenovanja, predlaganja ali določanja škofov.
Kan. 378 — § 1. Da velja kdo za primernega za škofovstvo, se zahteva, da je:
1.	trdne vere, dobrih nravi, pobožen, goreč za duše, moder, razsoden in se odlikuje v človeških krepostih in ima druge darove, zaradi katerih je primeren za izvrševanje službe, za katero gre;
2.	na dobrem glasu;
3.	star vsaj petintrideset let:
4.	že vsaj pet let posvečen za duhovnika;
5.	ima doktorat ali vsaj licenciât iz svetega pisma, teologije ali cerkvenega prava na institutu višjih študij, ki je priznan od apostolskega sedeža, ali je vsaj v teh strokah zares izveden.
§ 2. Za dokončno sodbo o primernosti kandidata za posvetitev je pristojen apostolski sedež.
183
271—274
Lib. II 
—■ De populo Dei
Can. 379 — Nisi legitimo detineatur impedimento, quicumque ad Episcopatum promotus debet intra tres menses ab acceptis apostolicis litteris consecrationem episcopalem recipere, et quidem antequam officii sui possessionem capiat.
Can. 380 — Antequam canonicam possessionem sui officii capiat, promotus fidei professionem emitat atque iusiurandum fidelitatis erga Apostolicam Sedem praestet secundum formulam ab eadem Apostólica Sede probatam.
Art. 2
DE EPISCOPIS DIOECESANIS
Can. 381 — § 1. Episcopo dioecesano in dioecesi ipsi commissa omnis competit potestas ordinaria, propria et immediata, quae ad exercitium eius muneris pastoralis requiritur, exceptis causis quae iure aut Summi Pontificis decreto supremae aut alii auctoritati eccle-siasticae reserventur.
§ 2. Qui praesunt aliis communitatibus fidelium, de quibus in can. 368, Episcopo dioecesano in iure aequiparantur, nisi ex rei natura aut iuris praescripto aliud appareat.
Can. 382 — § 1. Episcopus promotus in exercitium officii sibi commissi sese ingerere nequit, ante captam dioecesis canonicam possessionem; exercere tamen valet officia, quae in eadem dioecesi tempore promotionis iam retinebat, firmo praescripto can. 409, § 2.
§ 2. Nisi legitimo detineatur impedimento, promotus ad officium Episcopi dioecesani debet canonicam suae dioecesis possessionem ca-pere, si iam non sit consecratus Episcopus, intra quattuor menses a receptis apostolicis litteris; si iam sit consecratus, intra duos menses ab iisdem receptis.
§ 3. Canonicam dioecesis possessionem capit Episcopus simul ac in ipsa dioecesi, per se vel per procuratorem, apostólicas litteras col-legio consultorum ostenderit, praesente curiae cancellario, qui rem in acta referat, aut, in dioecesibus noviter erectis, simul ac clero populoque in ecclesia cathedrali praesenti earundem litterarum com-municationem procuraverit, presbytero inter praesentes seniore in acta referente.
§ 4. Valde commendatur ut captio canonicae possessionis cum actu litúrgico in ecclesia cathedrali fiat, clero et populo adstantibus.
Can. 383 — § 1. In exercendo muñere pastoris, Episcopus dioece-sanus sollicitum se praebeat erga omnes christifideles qui suae curae
184
N
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve	384—387
Kan. 379 — Kdorkoli je povzdignjen v škofovstvo, mora, če ga ne zadržuje zakonita ovira, v treh mesecih po prejemu apostolskega pisma prejeti škofovsko posvečen je in sicer, preden vzame svojo službo v posest.
Kan. 380 — Tisti, ki je bil posvečen, mora, preden vzame svojo službo v kanonično posest, izpovedati vero in priseči zvestobo apostolskemu sedežu po besedilu, ki ga je potrdil isti sedež.
Drugi člen KRAJEVNI ŠKOFJE
Kan. 381 — § 1. Krajevni škof ima v sebi zaupani škofiji vso redno, lastno in neposredno oblast, ki se zahteva za izvrševanje njegove pastoralne službe, z izjemo zadev, ki so po pravu ali z odločitvijo papeža pridržane vrhovni ali drugi cerkveni oblasti.
§ 2. Krajevnemu škofu so v pravu enaki tisti, ki so na čelu drugih skupnosti vernikov, katere omenja kan. 368, če ni iz narave stvari ali pravnega predpisa razvidno kaj drugega.
Kan. 382 — § 1. Kdor je povzdignjen v škofovstvo, se ne sme, preden je vzel škofijo v kanonično posest, vmešavati v izvrševanje sebi zaupane službe; more pa izvrševati službe, ki jih je v času povzdignjenja že imel, v veljavi pa ostane predpis kan. 409, § 2.
§ 2. Če še ni posvečen v škofa, ko je bil povzdignjen v službo krajevnega škofa, mora, če ga ne zadržuje zakonita ovira, vzeti svojo škofijo v kanonično posest vsaj v štirih mesecih po prejemu apostolskega pisma; če je že posvečen, pa v dveh mesecih po njegovem prejemu.
§ 3. Škof vzame škofijo v kanonično posest, čim v isti škofiji sam ali po pooblaščencu v navzočnosti kanclerja kurije, ki o tem sestavi zapisnik, zboru svetovalcev pokaže apostolsko pismo, ali čim v na novo ustanovljenih škofijah da v stolnici navzočemu kleru in ljudstvu isto pismo razglasiti, najstarejši od navzočih duhovnikov pa o tem sestavi zapisnik.
§ 4. Zelo se priporoča, da se prevzem v kanonično posest v navzočnosti klera in ljudstva opravi v stolnici med bogoslužnim opravilom.
Kan. 383 — § 1. V izvrševanju pastoralne službe naj se krajevni škof izkazuje zelo skrbnega do vseh vernikov, ki so zaupani njegovi
185
384—387
committuntur, cuiusvis sint aetatis, condicionis vel nationis, turn in territorio habitantes turn in eodem ad tempus versantes, animum intendens apostolicum ad eos etiam qui ob vitae suae condicionem ordinaria cura pastorali non satis frui valeant necnon ad eos qui a religionis praxi defecerint.
§ 2. Fideles divcrsi ritus in sua dioecesi si habeat, eorum spiritua-libus necessitatibus provideat siver per sacerdotes aut paroecias eius-dem ritus, sive per Vicarium episcopalem.
§ 3. Erga fratres, qui in plena communione cum Ecclesia catho-lica non sint, cum humanitate et caritate se gerat, oecumenismum quoque fovens prout ab Ecclesia intellegitur.
§ 4. Commendatos sibi in Domino habeat non baptizatos, ut et ipsis caritas eluceat Christi, cuius testis coram omnibus Episcopus esse debet.
Can. 384 — Episcopus dioecesanus peculiari sollicitudine prose-quatur presbyteros, quos tamquam adiutores et consiliarios audiat. eorum iura tutetur et curet ut ipsi obligationes suo statui proprias rite adimpleant iisdemque praesto sint media et institutiones, quibus ad vitam spiritualem et intellectualem fovendam egeant; item curet ut eorum honestae sustentationi atque assistentiae sociali, ad nor-mam iuris, prospiciatur.
Can. 385 — Episcopus dioecesanus vocationes ad diversa ministe-ria et ad vitam consecratam quarn máxime foveat, speciali cura vocationibus sacerdotalibus et missionalibus adhibita.
Can. 386 — § 1. Veritates fidei credencias et moribus applicandas Episcopus dioecesanus fidelibus proponere et illustrare tenetur, per se ipse frequenter praedicans; curet etiam ut praescripta canonum de ministerio verbi, de homilia praesertim et catechetica institutione sedulo serventur, ita ut universa doctrina Christiana omnibus tra-datur.
§ 2. Integritatem et unitatem fidei credendae mediis, quae aptio-ra videantur, firmiter tueatur, iustam tamen libertatem agnoscens in veritatibus ulterius perscrutandis.
Can. 387 — Episcopus dioecesanus, cum mentor sit se obligatione teneri exemplum sanctitatis praebendi in caritate, humilitate et vitae simplicitate, omni ope promovere studeat sanctitatem christifidelium secundum uniuscuiusque propriam vocationem atque, cum sit praeci-puus mysteriorum Dei dispensator, iugiter annitatur ut christifideles suae curae commissi sacramentorum celebratione in gratia crescant utque paschale mysterium cognoscant et vivant.
186
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve
384—387
skrbi, katerekoli starosti, položaja ali narodnosti, ki bivajo na ozemlju ali so na njem samo začasno, ko se z apostolsko pozornostjo obrača tudi k tistim, ki zaradi svojega življenjskega položaja ne morejo biti dovolj deležni redne pastoralne skrbi, pa tudi k tistim, ki so opustili versko prakso.
§ 2. Ce so v njegovi škofiji verniki drugega obreda, naj poskrbi za njihove duhovne potrebe z duhovniki ali župnijami istega obreda ali s škofovim vikarjem.
§ 3. Do bratov, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, naj se vede vljudno in z ljubeznijo, pospešujoč tudi ekumenizem kot ga pojmuje Cerkev.
§ 4. Zaveda naj se, da so mu nekrščeni zaupani v Gospodu, da bi tudi njim zasvetila Kristusova ljubezen, katere pričevalec mora biti škof pred vsemi.
Kan. 384 — Krajevni škof naj posebno skrb posveča duhovnikom, katere naj kot sodelavce in svetovalce posluša, varuje njihove pravice in skrbi, da bodo svojemu stanu lastne dolžnosti pravilno spolnjevali in jim bodo na voljo sredstva in ustanove, ki so jim potrebne za gojitev duhovnega in intelektualnega življenja; naj po določbi prava poskrbi tudi za njihovo dostojno vzdrževanje in socialno varstvo.
Kan. 385 — Krajevni škof naj kar najbolj pospešuje poklice za različne službe in posvečeno življenje, ko ima posebno skrb za duhovniške in misijonske poklice.
Kan. 386 — § 1. Ko krajevni škof osebno pogosto pridiga, je dolžan vernikom razlagati in osvetljevati verske resnice, ki jih morajo verovati in v nraveh uresničevati; skrbi naj tudi, da se vestno spol-nujejo cerkvenopravni predpisi o službi besede, zlasti o homiliji in katehetski vzgoji, tako da se vsem posreduje ves krščanski nauk.
§ 2. S sredstvi, ki se zdijo primernejša, naj skrbno varuje neokrnjenost in enotnost obveznega verovanja, priznavajoč pa potrebno svobodo nadaljnjemu raziskovanju resnic.
Kan. 387 — Ko se krajevni škof zaveda, da je dolžan dajati zgled svetosti v ljubezni, ponižnosti in preprostosti življenja, naj si z vso močjo po lastni poklicanosti vsakogar prizadeva pospeševati svetost vernikov in si kot glavni oskrbnik božjih skrivnosti nenehno prizadeva, da bodo verniki, ki so zaupani njegovi skrbi, z obhajanjem zakramentov rasli v milosti in spoznavali ter živeli velikonočno skrivnost.
187
271—274	Lib. II —■ De populo Dei
Can. 388 — § 1. Episcopus dioecesanus, post captam dioecesis possessionem, debet singulis diebus dominicis aliisque diebus testis de praecepto in sua regione Missam pro populo sibi commisso applicare.
§ 2. Episcopus Missam pro populo diebus, de quibus in § 1, per se ipse celebrare et applicare debet; si vero ab hac celebratione legitime impediatur, iisdem diebus per alium, vel aliis diebus per se ipse applicet.
§ 3. Episcopus cui praeter propriam dioecesim aliae, titulo etiam administrationis, sunt commissae, obligationi satisfacit unam Missam pro universo populo sibi commisso applicando.
§ 4. Episcopus qui obligationi, de qua in §§ 1—3, non satisfecerit, quam primum pro populo tot Missas applicet quot omiserit.
Can. 389 — Frequenter praesit in ecclesia cathcdrali aliave eccle-sia suae dioecessis sanctissimae Eucharistiae celebrationi, in testis praesertim de praecepto aliisque sollemnitatibus.
Can. 390 — Episcopus dioecesanus in universa sua dioecesi pontificalia exercere potest; non vero extra propriam dioecesim sine expresso vel saltern rationabiliter praesumpto Ordinarii loci consensu.
Can. 391 — § 1. Episcopi dioecesani est Ecclesiam particularem sibi commissam cum potestate legislativa, exsecutiva et iudiciali regere, ad normam iuris.
§ 2. Potestatem legislativam exercet ipse Episcopus; potestatem exsecutivam exercet sive per se sive per Vicarios generales aut episcopales ad normam iuris; potestatem iudicialem sive per se sive per Vicarium iudicialem et iudices ad normam iuris.
Can. 392 — § 1. Ecclesiae universae unitatem cum tucri debeat, Episcopus disciplinan! cunctae Ecclesiae communem promovere et ideo observantiam omnium legum ecclesiasticarum urgere tenetur.
§ 2. Advigilet ne abusus in ecclesiasticam disciplinan! irrepant, praesertim circa ministerium verbi, celebrationem sacramentorum et sacramentalium, cultum Dei et Sanctorum, necnon bonorum admini-strationem.
Can. 393 — In omnibus negotiis iuridicis dioecesis, Episcopus dioecesanus eiusdem personam gerit.
Can. 394 — § 1. Varias apostolatus rationes in dioecesi foveat Episcopus, atque curet ut in universa dioecesi, vel in eiusdem particula-ribus districtibus, omnia apostolatus opera, servata uniuscuiusque propria indole, sub suo moderamine coordinentur.
§ 2. Urgeat officium, quo tenentur fideles ad apostolatum pro sua cuiusque condicione et aptitudine exercendum, atque ipsos adhortetur
188
\
2. clel — Hierarhična ureditev Cerkve	384—387
Kan. 388 — § 1. Potem ko je krajevni škof vzel škofijo v posest, mora vsako nedeljo in na druge v svoji regiji zapovedane praznike opraviti mašo za sebi zaupano ljudstvo.
§ 2. Škof mora na dneve, ki jih omenja § 1, osebno obhajati in opraviti mašo za ljudstvo; če pa je v tem opravilu zakonito oviran, naj jo opravi iste dneve po kom drugem ali druge dneve osebno.
§ 3. Škof, ki so mu poleg lastne škofije zaupane še druge, tudi iz naslova upravljanja, zadosti dolžnosti, ko opravi eno mašo za vse sebi zaupano ljudstvo.
§ 4. Škof, ki dolžnosti, omenjeni v §§ 1—3, ni zadostil, naj čimprej opravi za ljudstvo toliko maš, kolikor jih je opustil.
Kan. 389 — Pogosto naj v stolnici ali kaki drugi cerkvi svoje škofije predseduje obhajanju presvete evharistije, zlasti na zapovedane praznike in ob drugih slovesnostih.
Kan. 390 — Krajevni škof more v vsej svoji škofiji izvrševati škofovska opravila; zunaj lastne škofije pa ne brez izrecne ali vsaj pametno domnevane privolitve krajevnega ordinarija.
Kan. 391 — § 1. Krajevni škof ima pravico po določbi prava z zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo voditi sebi zaupano delno Cerkev.
§ 2. Zakonodajno oblast izvršuje škof sam; izvršno oblast izvršuje sam ali po določbi prava po generalnih in škofovih vikarjih; sodno oblast sam ali po določbi prava po sodnem vikarju in sodnikih.
Kan. 392 — § 1. Ker mora varovati edinost vesoljne Cerkve, je škof dolžan pospeševati vsej Cerkvi skupno disciplino in zato zahtevati spolnjevanje vseh cerkvenih zakonov.
§ 2. Bedi naj, da se v cerkveno disciplino ne prikradejo zlorabe, zlasti glede službe besede, obhajanja zakramentov in zakramenta-lov, češčenja Boga in svetnikov pa tudi upravljanja premoženja.
Kan. 393 — V vseh pravnih zadevah škofije zastopa škofijo krajevni škof.
Kan. 394 — § 1. Škof naj v škofiji goji različne oblike aposto-lata in skrbi, da se v vsej škofiji ali njenih posebnih okrožjih pod njegovim vodstvom usklajujejo vse dejavnosti apostolata, ohranjajoč lastni značaj vsaktere izmed njih.
§ 2. Naj prizadevno podpirajo služenje, ki obvezuje vernike, da vsak po svojem položaju in sposobnosti izvršujejo apostolat, in jih
189
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
ut varia opera apostolatus, secundum necessitates loci et temporis, participent et iuvent.
Can. 395 — § 1. Episcopus dioecesanus, etiamsi coadiutorem aut auxiliarem habeat, tenetur lege personalis in dioecesi residentiae.
§ 2. Praeterquam causa visitationis Sacrorum Liminum, vel Con-ciliorum, Episcoporum synodi, Episcoporum conferentiae, quibus intéresse debet, aliusve officii sibi legitime commissi, a dioecesi aequa de causa abesse potest non ultra mensem, sive continuum sive inter-missum, dummodo cautum sit ne ex eius absentia dioecesis quidquam detrimenti capiat.
§ 3. A dioecesi ne absit diebus Nativitatis, Hebdomadae Sanctae et Resurrectionis Domini, Pentecostes et Corporis et Sanguinis Christi, nisi ex gravi urgentique causa.
§ 4. Si ultra sex menses Episcopus a dioecesi illegitime abfuerit, de eius absentia Metropolita Sedem Apostolicam certiorem faciat; quod si agatur de Metropolita, idem faciat antiquior suffraganeus.
Can. 396 — § 1. Tenetur Episcopus obligatione dioecesis vel ex toto vel ex parte quotannis visitandae, ita ut singulis saltern quin-quenniis universam dioecesim, ipse per se vel, si legitime fuerit im-peditus, per Episcopum coadiutorem, aut per auxiliarem, aut per Vicarium generalem vel episcopalem, aut per alium presbyterum visitet.
§ 2. Fas est Episcopo sibi eligere quos maluerit clericos in visi-tatione comités atque adiutores, reprobato quocumque contrario pri-vilegio vel consuetudine.
Can. 397 — § 1. Ordinariae episcopali visitationi obnoxiae sunt personac, instituta catholica, res et loca sacra, quae intra dioecesis ambitum continentur.
§ 2. Sodales institutorum religiosorum iuris pontificii eorumque domos Episcopus visitare potest in casibus tantum iure expresis.
Can. 398 — Studeat Episcopus débita cum diligentia pastoralem Visitationen! absolvere; caveat ne superfluis sumptibus cuiquam gravis onerosusve sit.
Can. 399 — § 1. Episcopus dioecesanus tenetur singulis quinquen-niis relationem Summo Pontifici exhibere super statu dioecesis sibi commissae, secundum formam et tempus ab Apostolica Sede definita.
§ 2. Si annus pro exhibenda relatione determinatus ex toto vel ex parte incident in primum biennium ab inito dioecesis regimine, Episcopus pro ea vice a conficienda et exhibenda relatione abstinere potest.
190
2. del — Hierarhična xireditev Cerkve	395—399
spodbuja, naj se po krajevnih in časovnih potrebah udeležujejo pri različnih dejavnostih apostolata in jih pospešujejo.
Kan. 395 — § 1. Čeprav ima krajevni škof pomočnika ali pomožnega škofa, ga veže zakon osebne rezidence v škofiji.
§ 2. Razen zaradi obiska grobov apostolov v Rimu ali cerkvenih zborov, škofovske sinode, škofovske konference, ki se jih mora udeležiti, ali kake druge službe, ki mu je zakonito zaupana, more biti le iz upravičenega razloga neprekinjeno ali s prekinitvijo odsoten iz škofije največ en mesec, če je le poskrbljeno, da zaradi njegove odsotnosti škofija ne bo trpela kakšne škode.
§ 3. Iz škofije naj ne bo odsoten na božič, v velikem tednu, na veliko noč, binkošti in Rešnje telo, razen iz tehtnega in nujnega razloga.
§ 4. Če bi bil škof več kakor šest mesecev nezakonito odsoten iz škofije, naj metropolit o njegovi odsotnosti obvesti sveti sedež; če pa gre za metropolita, naj isto stori najstarejši podrejeni škof.
Kan. 396 — § 1. Škof je dolžan vsako leto opraviti vizitacijo škofije v celoti ali delno tako, da vsaj vsakih pet let opravi vizitacijo vse škofije sam osebno, če pa je zakonito oviran, po škofu pomočniku, pomožnem škofu, generalnem ali škofovem vikarju ali po drugem duhovniku.
§ 2. Škof si more za spremljevalce ali pomočnike pri vizitaciji izbrati klerike, katere želi, zavržen pa je vsak nasproten privilegij ali običaj.
Kan. 397 — § 1. Redna škofovska vizitacija veže osebe, katoliške ustanove, stvari in svete kraje, ki so na območju škofije.
§ 2. Člane kleriških papeškopravnih ustanov in njihove hiše more škof vizitirati samo v primerih, ki jih pravo izrecno omenja.
Kan. 393 — Škof naj si prizadeva, da pastoralno vizitacijo opravi z dolžno skrbnostjo; varuje naj se, da ne bo komurkoli z odvečnimi stroški v nadležno breme.
Kan. 399 — § 1. Krajevni škof je vsakih pet let dolžan papežu podati poročilo o stanju škofije, ki mu je zaupana, v obliki in času, ki ga določi apostolski sedež.
§ 2. Če za poročilo določeno leto v celoti ali delno pade v prvi dve leti od nastopa vodstva škofije, more tokrat opustiti izdelavo in izročitev poročila.
191
mm
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 400 — § 1. Episcopus dioecesanus, eo anno quo relationem Summo Pontifici exhibore tenetur, nisi alitor ab Apostólica Sede sta-tutum fuerit, ad Urbern, Beatorum Apostolorum Petri et Pauli sepul-cra vencraturus, accedat et Romano Pontifici se sistat.
§ 2. Episcopus praedictae obligationi per se ipse satisfaciat, nisi legitime sit impeditus; quo in casu eidem satisfaciat per coadiutorem, si quern habeat, vel auxiliarem, aut per idoneum sacerdotem sui pres-byterii, qui in sua dioecesi resideat.
§ 3. Vicarius apostolicus huic obligationi satisfacere potest per procuratorem etiam in Urbe degentem; Praefectus apostolicus hac obligatione non tenetur.
Can. 401 — § 1. Episcopus dioecesanus, qui septuagesimum quin-tum aetatis annum expleverit, rogatur ut renuntiationem ab officio exhibeat Summo Pontifici, qui omnibus inspectis adiunctis provi-debit.
§ 2. Enixe rogatur Episcopus dioecesanus, qui ob infirman! vale-tudinem aliamve gravem causam officio suo adimplendo minus aptus evaserit, ut renuntiationem ab officio exhibeat.
Can. 402 — § 1. Episcopus, cuius renuntiatio ab officio acceptata fuerit, titulum emeriti suae dioecesis retinet, atque habitationis se-dem, si id exoptet, in ipsa dioecesi servare potest, nisi certis in casi-bus ob specialia adiuncta ab Apostólica Sede aliter provideatur.
§ 2. Episcoporum conferentia curare debet ut congruae et dignae Episcopi renuntiantis sustentationi provideatur, attenta quidcm primaria obligatione, qua tenetur dioecesis cui ipse inservivit.
Art. 3
DE EPISCOPIS COADIUTORIBUS ET AUXILIARIBUS
Can. 403 — § 1. Cum pastorales dioecesis necessitates id suadeant, unus vel plures Episcopi auxiliares, petente Episcopo dioecesano, con-stituantur; Episcopus auxiliaris iure successionis non gaudet.
§ 2. Gravioribus in adiunctis, etiam indolis personalis, Episcopo dioecesano dari potest Episcopus auxiliaris specialibus instructus fa-cultatibus.
§ 3. vSancta Sedes, si magis opportunum id ipsi videatur, ex officio constituere potest Episcopum coadiutorem, qui et ipse specialibus instruitur facultatibus; Episcopus coadiutor iure successionis gaudet.
Can. 404 — § 1. Episcopus coadiutor officii sui possessionem capit. cum litteras apostólicas nominationis, per se vel per procuratorem,
192
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve	400—404
Ivan. 400 — § 1. Krajevni škof naj v istem letu, ko mora podati poročilo papežu, če ni apostolski sedež določil drugače, pride v mesto Rim, da bo počastil grobova apostolov Petra in Pavla in se predstavil rimskemu papežu.
§ 2. Skof naj prej omenjeni obveznosti zadosti osebno, razen če je zakonito oviran; v tem primeru ji zadosti po škofu pomočniku, če ga ima, ali pomožnem škofu ali sposobnem duhovniku svojega zbora duhovnikov, ki biva v njegovi škofiji.
§ 3. Apostolski vikar more tej obveznosti zadostiti tudi po pooblaščencu, ki biva v mestu Rimu; apostolskega prefekta ta obveznost ne veže.
Kan. 401 — § 1. Krajevni škof, ki je izpolnil petinsedemdeseto leto starosti, je naprošen, naj da odpoved službi papežu, ki bo po presoji vseh razmer ukrepal.
§ 2. Krajevni škof, ki je zaradi slabega zdravja ali kakega drugega tehtnega razloga postal manj sposoben za spolnjevanje svoje službe, je zelo naprošen, naj da odpoved službi.
Kan. 402 — § 1. Skof, čigar odpoved službi je bila sprejeta, ohrani naslov upokojenega škofa svoje škofije in more, če to želi, ohraniti sedež bivanja v tej škofiji, razen če v določenih primerih zaradi posebnih razmer apostolski sedež ukrene drugače.
§ 2. Škofovska konferenca mora skrbeti, da se uredi ustrezno in dostojno vzdrževanje škofa, ki se je odpovedal, upoštevajoč prvenstveno obveznost, ki veže škofijo, kateri je ta služil.
Tretji člen
ŠKOFJE POMOČNIKI IN POMOŽNI ŠKOFJE
Kan. 403 — § 1. Kadar to narekujejo pastoralne potrebe v škofiji, naj se na prošnjo krajevnega škofa postavijo eden ali več pomožnih škofov; pomožni škof nima pravice nasledstva.
§ 2. V težjih razmerah, tudi osebnega značaja, je mogoče krajevnemu škofu dati pomožnega škofa, ki ima posebna pooblastila.
§ 3. Ce se svetemu sedežu zdi bolj primerno, more po uradni dolžnosti postaviti škofa pomočnika, ki ima tudi sam posebna pooblastila; škof pomočnik ima pravico nasledstva.
Kan. 404 — § 1. Škof pomočnik vzame svojo službo v posest, ko osebno ali po zastopniku pokaže apostolsko pismo o imenovanju
13 — Codex
193
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
ostenderit Episcopo dioecesano atque collegio consultorum, praesente curiae cancellario, qui rem in acta référât.
§ 2. Episcopus auxiliaris officii sui possessionem capit, cum lit— teras apostólicas nominationis ostenderit Episcopo dioecesano, prae-sente curiae cancellario, qui rem in acta référât.
§ 3. Quod si Episcopus dioecesanus plene sit impeditus, sufficit ut tum Episcopus coadiutor, tum Episcopus auxiliaris litteras apostólicas nominationis ostendant collegio consultorum, praesente curiae cancellario.
Can. 405 — § 1. Episcopus coadiutor, itemque Episcopus auxiliaris, obligationes et iura habent quae determinantur praescriptis canonum qui sequuntur, atque in litteris suae nominationis definiuntur.
§ 2. Episcopus coadiutor et Episcopus auxiliaris, de quo in can. 403, § 2, Episcopo dioecesano in universo dioecesis regimine adstant atque eiusdem obsentis vel impediti vices supplent.
Can. 406 — § 1. Episcopus coadiutor, itemque Episcopus auxiliaris, de quo in can. 403, § 2, ab Episcopo dioecesano Vicarius generalis constituatur; insuper ipsi prae ceteris Episcopus dioecesanus commit-tat quae ex iure mandatum spéciale requirant.
§ 2. Nisi in litteris apostolicis aliud provisum fuerit et firmo praescripto § 1, Episcopus dioecesanus auxiliarem vel auxiliares suos constituât Vicarios generales vel saltern Vicarios episcopales, ab auctoritate sua, aut Episcopi coadiutoris vel Episcopi auxiliaris de quo in can. 403, § 2, dumtaxat dependentes.
Can. 407 — § 1. Ut quam maxime praesenti et futuro dioecesis bono faveatur, Episcopus dioecesanus, coadiutor atque Episcopus auxiliaris de quo in can. 403, § 2, in rebus maioris momenti sese in-vicem consulanl.
§ 2. Episcopus dioecesanus in perpendendis causis maioris momenti, praesertim indolis pastoralis, Episcopos auxiliares prae ceteris consulere velit.
§ 3. Episcopus coadiutor et Episcopus auxiliaris, quippe qui in partem sollicitudinis Episcopi dioecesani vocati sint, munia sua ita exerceant, ut concordi cum ipso opera et animo procédant.
Can. 408 — § 1. Episcopus coadiutor et Episcopus auxiliaris, iusto impedimento non detenti, obligantur ut, quoties Episcopus dioecesanus id requirat, pontificalia et alias functiones obeant, ad quas Episcopus dioecesanus tenetur.
§ 2. Quae episcopalia iura et functiones Episcopus coadiutor aut auxiliaris potest exercere, Episcopus dioecesanus habitualiter alii ne committat.
194
\w \
T
2. del — Hierarhična xireditev Cerkve	395—399
krajevnemu škofu in zboru svetovalcev v navzočnosti kanclerja ku-rije, ki o tem sestavi zapisnik.
§ 2. Pomožni škof vzame svojo službo v posest, ko krajevnemu škofu pokaže apostolsko pismo v navzočnosti kanclerja kurije, ki o tem sestavi zapisnik.
§ 3. Če je krajevni škof povsem oviran, zadostuje, da škof pomočnik in tudi pomožni škof pokažeta apostolsko pismo o imenovanju zboru svetovalcev v navzočnosti kanclerja kurije.
Kan. 405 — § 1. Skof pomočnik in tudi pomožni škof imata dolžnosti in pravice, ki jih določajo naslednji cerkvenopravni predpisi in opredeljuje pismo o njegovem imenovanju.
§ 2. Skof pomočnik in pomožni škof, ki ga omenja kan. 403, § 2, pomagata krajevnemu škofu pri celotnem vodstvu škofije in ga nadomeščata, če je odsoten ali oviran.
Kan. 406 — § 1. Škofa pomočnika in tudi pomožnega škofa, ki ga omenja kan. 403, § 2, naj krajevni škof postavi za generalnega vikarja; poleg tega naj mu krajevni škof prej kot drugim zaupa, za kar pravo zahteva posebno naročilo.
§ 2. Ce ni bilo v apostolskem pismu določeno kaj drugega, in ob upoštevanju predpisa v § 1, naj krajevni škof pomožnega ali pomožne škofe postavi za svoje generalne ali vsaj škofove vikarje, ki so seveda odvisni od njegove oblasti in od oblasti škofa pomočnika ali pomožnega škofa, ki ga omenja kan. 403, § 2.
Kan. 407 — § 1. Da bi se čimbolj pospeševal sedanji in prihodnji blagor škofije, naj se krajevni škof, škof pomočnik in pomožni škof, ki ga omenja kan. 403, § 2, v pomembnejših stvareh posvetujejo.
§ 2. Krajevni škof naj se v presojanju pomembnejših stvari, predvsem pastoralnega značaja, prej kot z drugimi posvetuje s pomožnimi škofi.
§ 3. Ker sta škof pomočnik in pomožni škof poklicana k delež-nosti pri skrbi krajevnega škofa, naj svoje naloge tako izvršujeta, da sta z njim složna v delu in po mišljenju.
Kan. 408 — § 1. Ce škof pomočnik in pomožni škof nista upravičeno ovirana, sta dolžna, kadar krajevni škof to zahteva, opraviti škofovska in druga opravila, ki so dolžnost krajevnega škofa.
§ 2. Krajevni škof naj drugim stalno ne poveri škofovskih pravic in opravil, ki jih moreta opraviti škof pomočnik in pomožni škof.
195

271—274	Lib. II —■ De populo Dei
Can. 409 — § 1. Vacante scde episcopali, Episcopus coadiutor sta-tim fit Episcopus dioecesis pro qua fuerat constitutus, dummodo possessionem legitime ceperit.
§ 2. Vacante sede episcopali, nisi aliud a competenti auctoritate statutum fureit, Episcopus auxiliaris, donee novus Episcopus possessionem sedis ceperit, omnes et solas servat potestates et facultates quibus sede plena, tamquam Vicarius generalis vel tamquam Vicarius episcopalis, gaudebat; quod si ad munus Admininistratoris dioecesani non fuerit designatus, eandem suam potestatem, a iure quidem colla-tam. exerceat sub auctoritate Administratoris dioecesani, qui regimini dioecesis praeest.
Can. 410 — Episcopus coadiutor et Episcopus auxiliaris obligatione tenentur, sicut et ipse Episcopus dioecesanus, residendi in dioecesi; a qua, praeterquam ratione alicuius officii extra dioecesim implendi aut feriarum causa, quae ultra mensem ne protrahantur. nonnisi ad breve tempus discedant.
Can. 411 — Episcopo coadiutori et auxiliari, ad renuntiationem ab officio quod attinet. applicantur praescripta cann. 401 et 402. § 2.
Caput III
DE SEDE IMPEDITA ET DE SEDE VACANTE
Art. 1
DE SEDE IMPEDITA
Can. 412 — Sedes episcopalis impedita intellegitur, si captivitate, relegalione, exsilio aut inhabilitate Episcopus dioecesanus plane a muñere pastorali in dioecesi procurando praepedialur, ne per litteras quidem valens cum dioecesanis communicare.
Can. 413 — § 1. Sede impedita, regimen dioecesis, nisi aliter Sanc-ta Sedes providerit, competit Episcopo coadiutori, si adsit; eo deficiente aut impedito, alicui Episcopo auxiliari aut Vicario generali vel episcopali aliive sacerdoti, servato personarum ordine statuto in elen-cho ab Episcopo dioecesano quam primum a capta dioecesis posses-sione componendo; qui elenchus cum Metropolita communicandus singulis saltern trienniis renovetur atque a cancellario sub secreto servetur.
§ 2. Si deficiat aut impediatur Episcopus coadiutor atque elenchus, de quo in § 1, non suppetat, collegii consultorum est sacerdotem eligere, qui dioecesim regat.
196
2. del — Hierarhična xireditev Cerkve
395—399
Kan. 409 — § 1. Kadar je izpraznjen škofovski sedež, škof pomočnik takoj postane škof škofije, za katero je bil postavljen, samo da jo vzame zakonito v posest.
§ 2. Kadar je izpraznjen škofovski sedež, pomožni škof, dokler novi škof ne vzame sedeža v posest, ohrani vse in samo tiste oblasti in pooblastila, ki jih je imel kot generalni ali škofov vikar v času, ko je bil sedež zaseden, če ni pristojna oblast določila kaj drugega; če ni bil določen za škofijskega upravitelja, naj svojo oblast, ki mu jo daje pravo, izvršuje pod oblastjo škofijskega upravitelja, ki vodi škofijo.
Kan. 410 — Skof pomočnik in pomožni škof, kakor tudi sam krajevni škof, so dolžni bivati v škofiji, katere naj, razen iz razlogov kakšne uradne dolžnosti, ki jo morajo opraviti zunaj škofije, ali zaradi počitnic, ki naj se ne zavlečejo čez mesec dni, ne zapuščajo, razen za kratek čas.
Kan. 411 — Kar zadeva odpoved službe, se tudi za škofa pomočnika in pomožnega škofa uporabljajo predpisi kan. 401 in 402, § 2.
Tretje poglavje OVIRAN IN IZPRAZNJEN SEDEŽ
Prvi člen OVIRAN SEDE2
Kan. 412 — Škofovski sedež je oviran, če je krajevnemu škofu zaradi ujetništva, izgnanstva, begunstva ali nezmožnosti popolnoma onemogočena pastoralna služba v skrbi za škofijo, tako da s škofijani ne more niti pismeno občevati.
Kan. 413 — § 1. Če je sedež oviran, prevzame vodstvo škofije škof pomočnik, če je, razen če sveti sedež uki'ene drugače; če tega ni ali je oviran, potem pomožni škof ali generalni ali škofov vikar ali kak drug duhovnik, upoštevajoč določen vrstni red v seznamu oseb, ki ga mora krajevni škof sestaviti, brž ko je vzel škofijo v posest; ta seznam mora sporočiti metropolitu, ga vsaj vsaka tri leta obnoviti, kancler pa ga mora hraniti v tajnosti.
§ 2. Če ni škofa pomočnika ali je oviran in tudi ni seznama, o katerem govori § 1, mora zbor svetovalcev izvoliti duhovnika, ki naj vodi škofijo.
197
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 3. Qui dioccesis regimen, ad norman §§ 1 vel 2, susceperit, quam primum Sanctam Sedem moneat de sede impedita ac de suscep-to muñere.
Can. 414 — Quilibet ad normam can. 413 vocatus ut ad interim dioecesis curam pastoralem gerat pro tempore quo sedes impeditur tantum, in cura pastorali dioecesis exercenda tenetur obligationibus atque potestate gaudet, quae iure Administrator! dioecesano com-petunt.
Can. 415 — Si Episcopus dioecesanus poena ecclesiastica a muñere exercendo prohibeatur, Metropolita aut, si is deficiat vel de eodem agatur, suffraganeus antiquior promotione ad Sanctam Sedem statim recurrat, ut ipsa provideat.
Art. 2
DE SEDE VACANTE
Can. 416 — Sedes episcopalis vacat Episcopi dioecesani morte, re-nuntiatione a Romano Pontífice acceptata, translatione ac privatione Episcopo intimata.
Can. 417 — Vim habent omnia quae gesta sunt a Vicario generali aut Vicario episcopali, donee certam de obitu Episcopi dioecesani no-titiam iidem acceperint, itemque quae ab Episcopo dioecesano aut a Vicario generali vel episcopali gesta sunt, donee certam de memoratis actibus pontificiis notitiam receperint.
Can. 418 — § 1. A certa translations notitia, Episcopus intra duos menses debet dioecesim ad quarrt petere eiusque canonicam possessionem capere; die autem captae possessionis dioecesis novae, dioecesis a qua vacat.
§ 2. A certa translations notitia usque ad canonicam novae dioecesis possessionem, Episcopus translatus in dioecesi a qua:
Io Administratoris dioecesani potestatem obtinet eiusdemque obligationibus tenetur, cessante qualibet Vicarii generalis et Vicarii episcopalis potestate, salvo tamen can. 409, § 2;
2° integram percipit remunerationem officio propriam.
Can. 419 — Sede vacante, regimen dioecesis, usque ad constitutio-nem Administratoris dioecesani, ad Episcopum auxiliaren!, et si plu-res sint, ad eum qui promotione sit antiquior devolvitur; deficiente autem Episcopo auxiliari, ad collegium consultoi'um, nisi a Sancta Sede aliter provisum fuerit. Qui ita regimen dioecesis assumit, sine mora convocet collegium competens ad deputandum Administratoren! diocesanum.
198
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
§ 3. Kdor prevzame vodstvo škofije po določbi §§ 1 in 2, mora čimprej sporočiti svetemu sedežu, da je sedež oviran in da je prevzel službo.
Kan. 414 — Vsakogar, ki je po določbi kan. 413 poklican, da začasno prevzame pastoralno skrb za škofijo, ko je sedež oviran, v opravljanju pastirske službe škofije vežejo dolžnosti in ima oblast, ki gre po pravu škofijskemu upravitelju.
Kan. 415 — Ce krajevnemu škofu cerkvena kazen prepoveduje opravljati službo, se mora metropolit, če pa tega ni ali je ta kazen samega zadela, najstarejši po posvečenju izmed podrejenih škofov, takoj obrniti na sveti sedež, da ta ukrepa.
Drugi člen IZPRAZNJEN SEDEŽ
Kan. 416 — Škofovski sedež se izprazni s smrtjo krajevnega škofa, z odpovedjo, ki jo je rimski papež sprejel, s premestitvijo in z odvzemom, ko je škofu sporočen.
Kan. 417 — Vsa opravila generalnega ali škofovega vikarja so veljavna, dokler nista prejela zanesljivega sporočila o smrti krajevnega škofa; prav tako je veljavno vse, kar so opravili krajevni škof, generalni ali škofov vikar, dokler ni dospelo k njim zanesljivo sporočilo o omenjenih papeških ukrepih.
Kan. 418 — § 1. Ko škof zagotovo zve, da je premeščen, mora v dveh mesecih oditi v novo škofijo in jo vzeti v kanonično posest; od dne, ko vzame novo škofijo v posest, pa je prejšnja izpraznjena.
§ 2. Od zanesljivega sporočila o premestitvi do kanoničnega prevzema nove škofije v posest premeščeni škof v prejšnji škofiji:
1.	dobi oblast in dolžnosti škofijskega upravitelja, preneha pa vsakršna oblast generalnega in škofovega vikarja, vendar velja predpis kan. 409, § 2;
2.	prejema ves dohodek, ki pripada službi.
Kan. 419 — Ce je sedež izpraznjen, se vodstvo škofije do postavitve škofijskega upravitelja prenese na pomožnega škofa, če pa jih je več, na starejšega po posvečenju med njimi; če ni pomožnega škofa, pa na zbor svetovalcev, ako sveti sedež ni ukrenil drugače. Kdor tako prevzame vodstvo škofije, naj brez odlašanja skliče zbor, ki je pristojen, da določi škofijskega upravitelja.
199
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 420 — In vicariatu vel praefectura apostólica, sede vacante, regimen assumit Pro-Vicarius vel Pro-Praefectus ad hunc tantum effectum a Vicario vel a Praefecto immediate post captam possessionem nominatus, nisi aliter a Sancta Sede statutum fuerit.
Can. 421 — § 1. Intra octo dies ab accepta vacationis sedis episco-palis notitia, Administrator dioecesanus, qui nempe dioecesim ad interim regat, eligendus est a collegio consultorum, firmo praescripto can. 502, § 3.
§ 2. Si intra praescriptum tempus Administrator dioecesanus, quavis de causa, non fuerit legitime electus, eiusdem deputatio devol-vitur ad Metropolitam, et si vacans sit ipsa Ecclesia metropolitana aut metropolitana simul et suffraganea, ad Episcopum suffraganeum promotione antiquiorem.
Can. 422 — Episcopus auxiliaris et, si is deficiat, collegium consultorum quantocius de morte Episcopi, itemque electus in Administra-torem dioecesanum de sua electione Sedem Apostolicam certiorem faciant.
Can. 423 — § 1. Unus deputetur Administrator dioecesanus, re-probata contraria consuetudine; secus electio irrita est.
§ 2. Administrator dioecesanus ne simul sit oeconomus; qua re si oeconomus dioecesis in Administratoren! electus fuerit, alium pro tempore oeconomum eligat consilium a rebus oeconomicis.
Can. 424 — Administrator dioecesanus eligatur ad normam cann. 165-178.
Can. 425 — § 1. Valide ad munus Administratoris dioecesani de-putari tantum potest sacerdos qui trigesimum quintum aetatis annum expleverit et ad eandem vacantem sedem non fuerit iam electus. nominatus vel praesentatus.
§ 2. In Administratoren! dioecesanum eligatur sacerdos. qui sit doctrina et prudentia praestans.
§ 3. Si praescriptae in § 1 condiciones posthabitae fuerint, Metropolita aut, si ipsa Ecclesia metropolitana vacans fuerit, Episcopus suffraganeus promotione antiquior, agnita rei veritate, Administrato-rem pro ea vice deputet; actus autem illius qui contra praescripta § 1 sit electus, sunt ipso iure nulli.
Can. 426 — Qui, sede vacante, ante deputationem Administratoris dioecesani, dioecesim regat, potestate gaudet quam ius Vicario generali agnoscit.
Can. 427 — § 1. Administrator dioecesanus tenetur obligationibus et gaudet potestate Episcopi dioecesani, iis exclusis quae ex rei natura aut ipso iure excipiuntur.
200
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Kan. 420 — Če je izpraznjen sedež v apostolskem vikariatu ali prefekturi, prevzame vodstvo provikar ali proprefekt, ki ga je vikar ali prefekt neposredno po prevzemu v posest imenoval samo za to nalogo, razen če je sveti sedež določil drugače.
Kan. 421 — § 1. V osmih dneh po prejemu sporočila o izpraznitvi škofovskega sedeža mora zbor svetovalcev izvoliti škofijskega upravitelja, ki naj začasno vodi škofijo, velja pa predpis kan. 502, § 3.
§ 2. Če v predpisanem roku iz kakršnegakoli razloga škofijski upravitelj ni zakonito izvoljen, preide ta določitev na metropolita, če pa je izpraznjena metropolitanska Cerkev ali hkrati metropolitan-ska in podrejena škofijska, na podrejenega škofa, ki je starejši po posvečenju.
Kan. 422 — Pomožni škof, če tega ni, pa zbor svetovalcev, naj o škofovi smrti, izvoljeni za škofijskega upravitelja pa prav tako o svoji izvolitvi, čimprej obvestijo apostolski sedež.
Kan. 423 — § 1. Določi naj se le en škofijski upravitelj, sicer je izvolitev neveljavna; nasproten običaj je s tem zavržen.
§ 2. Škofijski upravitelj naj ne bo hkrati ekonom; če je bil škofijski ekonom izbran za upravitelja, naj gospodarski svet izvoli začasno drugega ekonoma.
Kan. 424 — Škofijski upravitelj naj se izvoli po določbi kan. 165 do 178.
Kan. 425 — § 1. Veljavno more biti določen za službo škofijskega upravitelja le duhovnik, ki je dopolnil petintrideset let starosti in ni bil za isti izpraznjeni sedež že izvoljen, imenovan ali predlagan.
§ 2. Za škofijskega upravitelja naj bo izbran duhovnik, ki se odlikuje po nauku in razsodnosti.
§ 3. Če se niso upoštevali v § 1 predpisani pogoji, naj metro-polit, ali če je izpraznjena metropolitanska Cerkev, po posvečenju starejši podrejeni škof določi za ta primer upravitelja, ko se je prepričal o resničnosti dejanskega stanja; dejanja tistega, ki je bil izvoljen proti predpisu § 1, pa so po samem pravu nična.
Kan. 426 — Če je sedež izpraznjen, ima tisti, ki pred določitvijo škofijskega upravitelja vodi škofijo, oblast, ki jo pravo priznava generalnemu vikarju.
Kan. 427 — § 1. Škofijski upravitelj ima dolžnosti in oblast krajevnega škofa, razen v primerih, ki so po naravi stvari ali po pravu izvzeti.
201
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. Administrator dioecesanus, acceptata electione, potestatem obtinet, quin requiratur ullius confirmatio, firma obligatione de qua in can. 833, n. 4.
Can. 428 — § 1. Sede vacante nihil innovetur.
§ 2. Illi qui ad interim dioecesis regimen curant, vetantur quid-piam agere quod vel dioecesi vel episcopalibus iuribus praeiudicium aliquod afierre possit; speciatim prohibentur ipsi, ac proinde alii qui-cumque, quominus si ver per se sive per alium curiae dioecesanae documenta quaelibet subtrahant vel destruant, aut in iis quidquam im-mutent.
Can. 429 — Administrator dioecesanus obligatione tenetur resi-dendi in dioecesi et applicandi Missam pro populo ad normam can. 388.
Can. 430 — § 1. Munus Administratoris dioecesani cessat per cap-tam a novo Episcopo dioecesis possessionem.
§ 2. Administratoris dioecesani remotio Sanctae Sedi reservatur; renuntiatio quae forte ab ipso fiat, authentica forma exhibenda est collegio ad electionem competenti, ñeque acceptatione eget; remoto aut renuntiante Administratore dioecesano, aut eodem defuncto, alius eligatur Administrator dioecesanus ad normam can. 421.
Titulus II
DE ECCLESIARUM PARTICULARIUM COETIBUS
Caput I
DE PROVINCIIS ECCLESIASTICIS ET DE REGIONIBUS ECCLESIASTICIS
Can. 431 — § 1. Ut communis diversarum dioecesium vicinarum, iuxta personarum et locorum adiuncta, actio pastoralis promoveatur, utque Episcoporum dioecesanorum inter se relationes aptius fovean-tur, Ecclesiae particulares viciniores componantur in provincias eccle-siasticas certo territorio circumscriptas.
§ 2. Dioeceses exemptae deinceps pro regula ne habeantur; itaque singulae dioeceses aliaeque Ecclesiae particulares intra territorium alicuius provinciae ecclesiasticae exsistentes huic provinciae ecclesia-sticae adscribi debent.
§ 3. Unius supremae Ecclesiae auctoritatis est, auditis quorum interest Episcopis, provincias ecclesiasticas constituere, supprimere aut innovare.
202
428—431
§ 2. Ko je škofijski upravitelj sprejel izvolitev, dobi oblast, ne da bi se zahtevala potrditev kogarkoli, velja pa obveznost iz kan. 833, št. 4.
Kan. 428 — § 1. Dokler je sedež izpraznjen, se ne sme uvesti nič novega.
§ 2. Tistim, ki začasno upravljajo škofijo, je prepovedano storiti vse, kar bi moglo škodovati škofiji ali škofovskim pravicam; posebej pa je prepovedano, da bi ti ali kdo drug, bodisi sam ali po kom drugem, odnesli ali uničili kakršnekoli listine škofijske kurije ali v njih kaj spremenili.
Kan. 429 — Škofijski upravitelj je dolžan bivati v škofiji in ma-ševati za ljudstvo po določbi kan. 388.
Kan. 430 — § 1. Služba škofijskega upravitelja preneha, ko novi škof vzame škofijo v posest.
§ 2. Odstranitev škofijskega upravitelja je pridržana svetemu sedežu; svojo morebitno odpoved mora v verodostojni obliki izročiti zboru, pristojnemu za izvolitev, in sprejetje ni potrebno. Ce je bil škofijski upravitelj odstranjen ali se je odpovedal ali umrl, naj se izvoli drug škofijski upravitelj po določbi kan. 421.
Drugi naslov ZBORI DELNIH CERKVA
Prvo poglavje CERKVENE POKRAJINE IN REGIJE
Kan. 431 — § 1. Da bi se glede na osebne in krajevne razmere pospeševala skupna pastoralna dejavnost različnih sosednjih škofij in da bi krajevni škofje bolj prilagojeno gojili medsebojne odnose, naj se sosednje delne Cerkve določenega ozemlja združujejo v cerkvene pokrajine.
§ 2. Praviloma naj odslej ne bo več izvzetih škofij; zato morajo biti posamezne škofije in druge delne Cerkve, ki so na ozemlju kake cerkvene pokrajine, pridružene tej cerkveni pokrajini.
§ 3. Samo vrhovna cerkvena oblast ima po posvetovanju s škofi, ki se jih to tiče, pravico ustanoviti, razpustiti ali obnoviti cerkvene pokrajine.
203
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 432 — § 1. In provincia ecclesiastica auctoritate, ad normam iuris, gaudent concilium provinciale atque Metropolita.
§ 2. Provincia ecclesiastica ipso iure personalitate iuridica gaudet.
Can. 433 — § 1. Si utilitas id suadeat, praesertim in nationibus ubi numerosiores adsunt Ecclesiae particulares, provinciae ecclesiasticae viciniores, proponente Episcoporum conferentia. a Sancta Sede in regiones ecclesiasticas coniungi possunt.
§ 2. Regio ecclesiastica in personam iuridicam erigi potest.
Can. 434 — Ad conventum Episcoporum regionis ecclesiasticae pertinet cooperationem et actionem pastoralem communem in regione fovere; quae tamen in canonibus huius Codicis conferentiae Episcoporum tribuuntur potestates, eidem conventui non competunt, nisi quaedam specialiter a Sancta Sede ei concessa fuerint.
Caput II DE METROPOLITIS
Can. 435 — Provinciae ecclesiasticae praeest Metropolita, qui est Archiepiscopus dioecesis cui praeficitur; quod officium cum sede epi-scopali, a Romano Pontifice determinata aut probata, coniunctum est.
Can. 436 — § 1. In dioecesibus suffraganeis Metropolitae competit:
Io vigilare ut fides et disciplina ecclesiastica accurate serventur, et de abusibus, si qui habeantur, Romanum Pontificem certiorem facere;
2° canonicam visitationem peragere, causa prius ab Apostolica Sede probata, si earn suffraganeus neglexerit;
3° deputare Administratorem dioecesanum, ad normam cann. 421, § 2 et 425, § 3.
§ 2. Ubi adiuncta id postulent, Metropolita ab Apostolica Sede instrui potest peculiaribus muneribus et potestate in iure particulari determinandis.
§ 3. Nulla alia in dioecesibus suffraganeis competit Metropolitis potestas regiminis; potest vero in omnibus ecclesiis, Episcopo dioe-cesano praemonito, si ecclesia sit cathedralis, sacras exercere functio-nes, uti Episcopus in propria dioecesi.
Can. 437 — § 1. Metropolita obligatione tenetur, intra tres menses a recepta consecratione episcopali, aut, si iam consecratus fuerit, a provisione canónica, per se aut per procuratorem a Romano Pontifice petendi pallium, quo quidem significatur potestas qua, in commu-nione cum Ecclesia Romana, Metropolita in propria provincia iure instruitur.
204
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Kan. 432 — § 1. Po določbi prava imata v pokrajini cerkveno oblast pokrajinski cerkveni zbor in metropolit.
§ 2. Cerkvena pokrajina je po samem pravu pravna oseba.
Kan. 433 — § 1. Zlasti pri narodih, kjer so delne Cerkve bolj številne, more, če je to koristno, na predlog škofovske konference sveti sedež sosednje cerkvene pokrajine združiti v cerkvene regije.
§ 2. Cerkveno regijo je mogoče povzdigniti v pravno osebo.
Kan. 434 — Zborovanju škofov cerkvene regije pripada pospeševanje skupnega pastoralnega sodelovanja in dejavnosti v regiji; pravic, ki jih kanoni tega zakonika dajejo škofovski konferenci, pa to zborovanje nima, razen če mu je sveti sedež katere posebej podelil.
Drugo poglavje METROPOLITI
Kan. 435 — Na čelu cerkvene pokrajine je metropolit, ki je nadškof škofije, katero vodi; ta služba je povezana s škofovskim sedežem, ki ga določi ali potrdi rimski papež.
Kan. 436 — § 1. V podrejenih škofijah ima metropolit pravico:
1.	nadzorovati, da se natančno ohranjata vera in cerkvena disciplina, in rimskega papeža obveščati o morebitnih zlorabah;
2.	opraviti kanonično vizitacijo, če jo je podrejeni škof zanemaril, ko apostolski sedež to prej odobri;
3.	določiti škofijskega upravitelja po določbi kan. 421. § 2 in 425, § 3.
§ 2. Kjer razmere to zahtevajo, more apostolski sedež metro-politu dati posebne naloge in oblast, ki jih mora opredeliti območno pravo.
§ 3. V podrejenih škofijah metropolit nima nobene druge vodstvene oblasti; more pa v vseh cerkvah opraviti svete obrede kakor škof v lastni škofiji, ko je prej obvestil krajevnega škofa, če je cerkev stolnica.
Kan. 437 — § 1. Metropolit je dolžan v treh mesecih po prejemu škofovskega posvečenja, ali če je bil že posvečen, po kanoničnem prevzemu škofije, osebno ali po pooblaščencu rimskega papeža prositi za palij, ki je znamenje oblasti, katero ima metropolit po pravu v lastni pokrajini v občestvu z rimsko Cerkvijo.
205
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. Metropolita, ad normam legum liturgicarum, pallio uti potest intra quamlibet ecclesiam provinciae ecelesiasticae cui praeest, minime vero extra eandem, ne accedente quidam Episcopi dioecesani assensu.
§ 3. Metropolita, si ad aliam sedem metropolitanam transferatur, novo indiget pallio.
Can. 438 — Patriarchae et Primatis titulus, praeter praerogativam honoris, nullam in Ecclesia latina secumfert regiminis potestatem, nisi de aliquibus ex privilegio apostolico aut probata consuetudine aliud constet.
Caput III DE CONCILIIS PARTICULARIBUS
Can. 439 — § 1. Concilium plenarium, pro omnibus scilicet Eccle-siis particularibus eiusdem conferentiae Episcoporum, celebretur quo-ties id ipsi Episcoporum conferentiae, approbante Apostólica Sede, necessarium aut utile videatur.
§ 2. Norma in § 1 statuta valet etiam de concilio provinciali celebrando in provincia ecclesiastica, cuius termini cum territorio natio-nis coincidunt.
Can. 440 — § 1. Concilium provinciale, pro diversis Ecclesiis particularibus eiusdem provinciae ecclesiasticae, celebretur quoties id, de iudicio maioris partis Episcoporum dioecesanorum provinciae, opportunum videatur, salvo can. 439, § 2.
§ 2. Sede metropolitana vacante, concilium provinciale ne con-vocetur.
Can. 441 — Episcoporum conferentiae est:
Io convocare concilium plenarium;
2° locum ad celebrandum concilium intra territorium conferentiae Episcoporum eligere;
3° inter Episcopos dioecesanos concilii plenarii eligere praesi-dem, ab Apostólica Sede approbandum;
4° ordinem agendi et quaestiones tractandas determinai'e, concilii plenarii initium ac periodum indicere, illud transferre, prorogare et absolvere.
Can. 442 — § 1. Metropolitae, de consensu maioris partis Episcoporum suffraganeorum, est:
Io convocare concilium provinciale;
2° locum ad celebrandum concilium provinciale intra provinciae territorium eligere;
206
2. del — Hierarhična xireditev Cerkve
395—399
§ 2. Metropolit more po določbi liturgičnih zakonov uporabljati palij v vsakteri cerkvi cerkvene pokrajine, ki jo vodi, nikakor pa zunaj nje, razen v soglasju s krajevnim škofom.
§ 3. Ce je metropolit premeščen na drug metropolitanski sedež, mora prositi za nov palij.
Kan. 438 — Naslov patriarha in primasa poleg znamenja časti v latinski Cerkvi ne daje nobene vodstvene oblasti, razen če je pri katerih iz apostolskega privilegija ali potrjenega običaja razvidno kaj drugega.
Tretje poglavje OBMOČNI CERKVENI ZBORI
Kan. 439 — § 1. Plenarni cerkveni zbor, ki je zbor za vse delne Cerkve iste škofovske konference, naj se obhaja, kadar se to sami škofovski konferenci z odobritvijo apostolskega sedeža zdi potrebno ali koristno.
§ 2. Določba v § 1 velja tudi za obhajanje pokrajinskega cerkvenega zbora v cerkveni pokrajini, katere meje se krijejo z narodnim ozemljem.
Kan. 440 — § 1. Pokrajinski cerkveni zbor naj se za različne delne Cerkve iste cerkvene pokrajine obhaja, kadar se to po presoji večine krajevnih škofov pokrajine zdi primerno, velja pa kan. 439, § 2.
§ 2. Kadar je metropolitanski sedež izpraznjen, naj se pokrajinski cerkveni zbor ne skliče.
Kan. 441 — Škofovska konferenca ima pravico:
1.	sklicati plenarni cerkveni zbor;
2.	izbrati kraj za obhajanje cerkvenega zbora na ozemlju škofovske konference;
3.	izvoliti izmed krajevnih škofov plenarnega cerkvenega zbora predsednika, ki ga mora potrditi apostolski sedež;
4.	določiti dnevni red in vprašanja, o katerih je treba razpravljati, določiti začetek in čas trajanja plenarnega cerkvenega zbora, ga premestiti, podaljšati in zaključiti.
Kan. 442 — § 1. Metropolit ima ob privolitvi večine podrejenih škofov pravico:
1.	sklicati pokrajinski cerkveni zbor;
2.	izbrati kraj za obhajanje pokrajinskega cerkvenega zbora na ozemlju pokrajine;
207
271—274	Lib. II —■ De populo Dei
3o ordinem agendi et quaestiones tractandas determinare, con-cilii provincialis initium et periodum indicere, illud transferre, pro-rogare et absolvere.
§ 2. Metropolitae, eoque legitime impedito, Episcopi suffraganei ab aliis Episcopis suffraganeis electi est concilio provinciali praeesse.
Can. 443 — § 1. Ad concilia particularia convocandi sunt atque in eisdem ius habcnt suffragii deliberativi:
Io Episcopi dioecesani;
2o Episcopi coadiutores et auxiliares;
3o alii Episcopi titulares qui peculiari muñere sibi ab Apostólica Sede aut ab Episcoporum conferentia demandato in territorio funguntur.
§ 2. Ad concilia particularia vocari possunt alii Episcopi titulares etiam emeriti in territorio degentes; qui quidem ius habent suffragii deliberativi.
§ 3. Ad concilia particularia vocandi sunt cum suffragio tantum consultivo:
Io Vicarii generales et Vicarii episcopales omnium in territorio Ecclesiarum particularium;
2o Superiores maiores institutorum religiosorum et societatum vitae apostolicae numero turn pro viris turn pro mulieribus ab Episcoporum conferentia aut a provinciae Episcopis determinando, respective electi ab omnibus Superioribus maioribus institutorum et societatum, quae in territorio sedem habent;
3o Rectores universitatum ecclesiasticarum et catholicarum atque decani facultatum theologiae et iuris canonici, quae in territorio sedem habent;
4o Rectores aliqui seminariorum maiorum, numero ut in n. 2 determinando, electi a rectoribus seminariorum quae in territorio sita sunt.
§ 4. Ad concilia particularia vocari etiam possunt, cum suffragio tantum consultivo, presbyteri aliique christifideles, ita tamen ut eorum numerus non excedat dimidiam partem eorum de quibus in
§§ 1-3-
§ 5. Ad concilia provincialia praeterea invitentur capitula cathe-dralia, itemque consilium presbyterale et consilium pastorale unius-cuiusque Ecclesiae particularis, ita quidem ut eorum singula duos ex suis membris mittant, collegialiter ab iisdem designatos; qui tamen votum habent tantum consultivum.
§ 6. Ad concilia particularia, si id iudicio Episcoporum conferen-tiae pro concilio plenario aut Metropolitae una cum Episcopis suffra-
208
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
-180—208
3. določiti dnevni red in vprašanja, o katerih je treba razpravljati, določiti začetek in čas trajanja pokrajinskega cerkvenega zbora, ga premestiti, podaljšati in zaključiti.
§ 2. Pravico predsedovati pokrajinskemu cerkvenemu zboru ima metropolit, kadar pa je on zakonito oviran, od drugih podrejenih škofov izvoljeni podrejeni škof.
Kan. 443 — § 1. Na območne cerkvene zbore je mogoče poklicati in imajo na njih odločujoč glas:
1.	krajevni škofje;
2.	škofje pomočniki in pomožni škofje;
3.	drugi naslovni škofje, ki opravljajo na ozemlju od apostolskega sedeža ali škofovske konference poverjeno posebno nalogo.
§ 2. Na območne cerkvene zbore je mogoče povabiti druge naslovne škofe, ki bivajo na ozemlju, tudi upokojene; ti imajo pravico do odločujočega glasu.
§ 3. Na območne cerkvene zbore je treba povabiti, a imajo samo posvetovalen glas:
1.	generalne in škofove vikarje vseh delnih Cerkva na ozemlju;
2.	višje predstojnike redovnih ustanov in družb apostolskega življenja v številu, ki ga mora tako za moške kot za ženske določiti škofovska konferenca ali škofje pokrajine in jih izvolijo vsi višji predstojniki ustanov in družb, ki imajo sedež na ozemlju;
3.	rektorje cerkvenih in katoliških univerz in dekane fakultet teologije in cerkvenega prava, ki imajo sedež na ozemlju;
4.	nekaj ravnateljev velikih semenišč v številu, ki ga je treba določiti kakor v št. 2, izvoljenih od ravnateljev semenišč, ki so na ozemlju.
§ 4. Na območni cerkveni zbor je mogoče povabiti tudi duhovnike in druge vernike, ki pa imajo le posvetovalen glas, vendar tako, da njihovo število ne presega polovico tistih, o katerih govorijo §§ 1-3.
§ 5. Poleg tega naj se na pokrajinske cerkvene zbore povabijo stolni kapitlji in tudi duhovniški in pastoralni svet vsake delne Cerkve, tako da vsak od njih pošlje po dva svoja člana, ki ju le-ti zborno določijo; vendar imajo ti samo posvetovalen glas.
§ 6. Kot goste je mogoče na območne cerkvene zbore povabiti tudi druge, če je po presoji škofovske konference to koristno za ple-
14 — Codex
209
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
ganéis pro concilio provinciali expédiât, etiam alii ut hospites invitan potcrunt.
Can. 444 — § 1. Omnes qui ad concilia particulada convocantur, eisdem interesse debent, nisi iusto detineantur impedimento, de quo concilii praesidem certiorem facere tenentur.
§ 2. Qui ad concilia particularia convocantur et in eis suffragium habent deliberativum, si iusto detineantur impedimento, procurato-rem mittere possunt; qui procurator votum habct tantum consulti-vum.
Can. 445 — Concilium particulare pro suo territorio curat ut ne-cessitatibus pastoralibus populi Dei provideatur atque potestate gaudet regiminis, praesertim legislativa, ita ut, salvo semper iure universali Ecclesiae, decernere valeat quae ad fidei incrementum, ad actionem pastoralem communem ordinandam et ad moderandos mores et disciplinam ecclesiasticam communem servandam, inducendam aut tuendam opportuna videantur.
Can. 446 — Absoluto concilio particulari, praeses curet ut omnia acta concilii ad Apostolicam Sedem transmittantur; decreta a concilio edicta ne promulgentur, nisi postquam ab Apostólica Sede recognita fuerint; ipsius concilii est definire modum promulgationis decretorum et tempus quo decreta promulgata obligare incipiant.
Caput IV
DE EPISCOPORUM CONFERENTIIS
Can. 447 — Episcoporum conferentia, institutum quidem permanens, est coetus Episcoporum alicuius nationis vel certi territorii, munera quaedam pastoralia coniunctim pro christifidelibus sui territorii exercentium, ad maius bonum provehendum, quod hominibus praebet Ecclesia, praesertim per apostolatus formas et rationes tem-poris et loci adiunctis apte accomodatas, ad normam iuris.
Can. 448 — § 1. Episcoporum conferentia regula generali compre-hendit praesules omnium Ecclesiarum particularium eiusdem nationis, ad normam can. 450.
§ 2. Si vero, de iudicio Apostolicae Sedis, auditis quorum interest Episcopis dioecesanis, personarum aut x'erum adiuncta id suadeant, Episcoporum conferentia erigi potest pro territorio minoris aut maio-ris amplitudinis, ita ut vel tantum comprehendat Episcopos aliqua-rum Ecclesiarum particularium in certo territorio constitutarum vel
210
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
narni cerkveni zbor ali po presoji metropolita skupaj s podrejenimi škofi za pokrajinski cerkveni zbor.
Kan. 444 — § 1. Vsi, ki so poklicani na območne cerkvene zbore, morajo biti na njih navzoči, razen če so upravičeno ovirani, o čemer so dolžni obvestiti predsednika cerkvenega zbora.
§ 2. Tisti, ki so poklicani na območne cerkvene zbore in imajo na njih odločujoč glas, morejo, če so upravičeno ovirani, poslati namestnika; ta namestnik ima samo posvetovalen glas.
Kan. 445 — Območni cerkveni zbor naj skrbi, da bo na njegovem ozemlju poskrbljeno za pastoralne potrebe božjega ljudstva, in ima vodstveno, zlasti zakonodajno oblast, tako da more, vedno upoštevajoč splošno pravo Cerkve, odločiti, kar se mu zdi primerno uvesti ali varovati za rast vere, urejenost skupne pastoralne dejavnosti, usmerjanje nravi in ohranitev skupne cerkvene discipline.
Kan. 446 — Ko je območni cerkveni zbor zaključen, naj predsednik poskrbi, da se vse listine cerkvenega zbora pošljejo apostolskemu sedežu; odloki, ki jih je izdal cerkveni zbor, naj se ne razglasijo, dokler jih ni apostolski sedež pregledal; sam cerkveni zbor ima pravico določiti način razglasitve odlokov in čas, kdaj razglašeni odloki začnejo veljati.
četrto poglavje ŠKOFOVSKE KONFERENCE
Kan. 447 — Škofovska konferenca, ki je trajna ustanova, je zbor škofov kakega naroda ali določenega ozemlja, ki po določbi prava skupno izvršujejo nekatere pastoralne naloge za vernike svojega ozemlja v pospeševanje večjega dobrega, ki ga ljudem skazuje Cerkev, zlasti v oblikah in načinih apostolata, ki so časovnim in krajevnim razmeram primerno prilagojeni.
Kan. 448 — § 1. Po splošnem pravilu sestavljajo škofovsko konferenco predstojniki vseh delnih Cerkva istega naroda po določbi kan. 450.
§ 2. Ce pa po presoji apostolskega sedeža po posvetovanju s krajevnimi škofi, ki se jih to tiče, okoliščine glede ljudi ali stvari to svetujejo, je mogoče ustanoviti škofovsko konferenco tudi za manj ali bolj obsežno ozemlje, tako da zajame samo škofe nekaterih del-
211
449—154
praesules Ecclesiarum particularium in diversis nalionibus exstan-tium; eiusdcm Apostolicae Sedis est pro earundem singulis peculiares normas statuere.
Can. 449 — § 1. Unius supremae Ecclesiae auctoritatis est, auditis quorum interest Episcopis, Episcoporum conferentias erigere, suppri-mere aut innovare.
§ 2. Episcoporum confercntia legitime erecta ipso iure personali-tate iuridica gaudet.
Can. 450 — § 1. Ad Episcoporum conferentiam ipso iure pertinent omnes in territorio Episcopi dioecesani eisque iure aequiparati, item-que Episcopi coadiutores, Episcopi auxiliares atque ceteri Episcopi titulares peculiari muñere, sibi ab Apostólica Sede vel ab Episcoporum conferentia demandato, in eodem territorio fungentes; invitari quoque possunt Ordinarii alterius ritus, ita tamen ut vol um tantum consultivum habeant, nisi Episcoporum conferentiae statuta aliud decernant.
§ 2. Ceteri Episcopi titulares necnon Legatus Romani Pontificis non sunt de iure membra Episcoporum conferentiae.
Can. 451 — Quaelibet Episcoporum conferentia sua conficiat statuta, ab Apostólica Sede recognoscenda, in quibus, praeter alia, ordi-nentur conferentiae conventus plenarii habendi, et provideantur consilium Episcoporum permanens et secretaria generalis conferentiae, atque alia etiam officia et commissiones quae iudicio conferentiae fini consequendo efficacius consulant.
Can. 452 — § 1. Quaelibet Episcoporum conferentia sibi eligat praesidem, determinet quisnam, praeside legitime impedito, muñere propraesidis fungatur, atque secretarium generalem designet, ad nor-mam statutorum.
§ 2. Praeses conferentiae, atque eo legitime impedito pro-praeses, non tantum Episcoporum conferentiae conventibus generalibus, sed etiam consilio permanenti praeest.
Can. 453 — Conventus plenarii Episcoporum confei'entiae habean-tur semel saltern singulis annis, et praeterea quoties id postulent pe-culiaria adiuncta, secundum statutorum praescripta.
Can. 454 — § 1. Suffragium deliberativum in conventibus plena-riis Episcoporum conferentiae ipso iure competit Episcopis dioecesa-nis eisque qui iure ipsis aequiparantur, necnon Episcopis coadiu-toribus.
212
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
nih Cerkva določenega ozemlja ali predstojnike delnih Cerkva različnih narodov; apostolski sedež ima pravico za vsako izmed teh izdati posebne določbe.
Kan. 449 — § 1. Samo vrhovna cerkvena oblast ima po posvetovanju s škofi, ki se jih to tiče, pravico ustanoviti, razpustiti ali obnoviti škofovske konference.
§ 2. Zakonito ustanovljena škofovska konferenca je po samem pravu pravna oseba.
Kan. 450 — § 1. Po samem pravu pripadajo škofovski konferenci vsi krajevni škofje na ozemlju in tisti, ki so jim po pravu enaki, in tudi škofje pomočniki, pomožni škofje in drugi naslovni škofje, ki jim je apostolski sedež ali škofovska konferenca poverila posebno nalogo, da jo opravljajo na tem ozemlju; povabiti je mogoče tudi ordinarije drugega obreda, vendar tako, da imajo samo posvetovalen glas, razen če statut škofovske konference odloča kaj drugega.
§ 2. Drugi naslovni škofje in tudi odposlanec rimskega papeža po pravu niso člani škofovske konference.
Kan. 451 — Vsaka škofovska konferenca naj izdela svoj statut, ki mora biti pregledan od apostolskega sedeža, in se v njem poleg drugega urejajo plenarna zasedanja, ki jih mora imeti konferenca, in poskrbi za stalni svet škofov in glavno tajništvo konference pa tudi za druge službe in komisije, ki po presoji konference zagotavljajo učinkovitejše doseganje cilja.
Kan. 452 — § 1. Vsaka škofovska konferenca naj si po določbi statuta izvoli predsednika, določi, kdo opravlja nalogo namestnika predsednika, kadar je predsednik zakonito oviran, in določi glavnega tajnika.
§ 2. Predsednik konference, če je ta zakonito oviran, pa podpredsednik, predseduje ne le glavnim zasedanjem škofovske konference, ampak tudi stalnemu svetu.
Kan. 453 — Plenarna zasedanja škofovske konference naj bodo vsako leto vsaj enkrat, poleg tega pa, kadar po predpisih statuta to zahtevajo posebne razmere.
Kan. 454 — § 1. Po samem pravu imajo na plenai*nih zasedanjih škofovske konference odločujoč glas krajevni škofje in tisti, ki so jim po pravu enaki, pa tudi škofje pomočniki.
213
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. Episcopis auxiliaribus ceterisque Episcopis titularibus qui ad Episcoporum conferentiam pertinent, suffragium competit delibera-tivum aut consultivum, iuxta statutorum conferentiae praescripta; firmum tamen sit eis solis, de quibus in § 1, competere suffragium deliberativum, cum agitur de statutis conficiendis aut immutandis.
Can. 455 — § 1. Episcoporum conferentia decreta generalia ferre tantummodo potest in causis, in quibus ius universale id praescrip-serit aut peculiare Apostolicae Sedis mandatum sive motu proprio sive ad petitionem ipsius conferentiae id statuerit.
§ 2. Decreta de quibus in § 1, ut valide ferantur in plenario con-ventu, per duas saltern ex tribus partibus suffragiorum Praesulum, qui voto deliberative fruentes ad conferentiam pertinent, proferri debent, atque vim obligandi non obtinent, nisi ab Apostolica Sede recognita, legitime promulgata fuerint.
§ 3. Modus promulgations et tempus a quo decreta vim suam exserunt, ab ipsa Episcoporum conferentia determinantur.
§ 4. In casibus in quibus nec ius universale nec peculiare Apostolicae Sedis mandatum potestatem, de qua in § 1, Episcoporum conferentiae concessit, singuli Episcopi dioecesani competentia integra ma-net, nec conferentia eiusve px^aeses nomine omnium Episcoporum agere valet, nisi omnes et singuli Episcopi consensum dederint.
Can. 456 — Absoluto conventu plenario Episcoporum conferentiae, relatio de actis conferentiae necnon eius decreta a praeside ad Apostolicam Sedem transmittantur, turn ut in eiusdem notitiam acta perferantur, turn ut decreta, si quae sint, ab eadem recognosci pos-sint.
Can. 457 — Consilii Episcoporum permanentis est curare, ut res in plenario conventu conferentiae agendae praeparentur et decisiones in conventu plenario statutae debite exsecutioni mandentur; eiusdem etiam est alia negotia peragere. quae ipsi ad normam statutorum committuntur.
Can. 458 — Secretariae generalis est:
1° relationem componere actorum et decretorum conventus ple-narii conferentiae necnon actorum consilii Episcoporum permanentis, et eadem cum omnibus conferentiae membris communicare itemque alia acta conscribere, quae ipsi a conferentiae praeside aut a con-silio permanenti componenda committuntur;
2° communicare cum Episcoporum conferentiis finitimis acta et documenta quae a conferentia in plenario conventu aut a consilio Episcoporum permanenti ipsis transmitti statuuntur.
214
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
§ 2. Pomožni škofje in drugi naslovni škofje, ki so člani škofovske konference, imajo odločujoč ali posvetovalen glas, kakor predpisuje statut konference; kadar gre za pripravo ali spremenitev statuta, pa naj vendar imajo odločujoč glas samo tisti, o katerih govori § 1.
Kan. 455 — § 1. Škofovska konferenca more izdati odloke le v primerih, za katere to predpisuje splošno pravo ali je to določilo posebno naročilo apostolskega sedeža ali iz lastnega nagiba ali na prošnjo same konference.
§ 2. Da so odloki, o katerih govori § 1, na plenarnem zasedanju veljavno sprejeti, morajo dobiti vsaj dve tretjini glasov predstojnikov, ki so člani konference in imajo odločujoč glas, obvezujočo moč pa dobijo le, ko jih pregleda apostolski sedež in so zakonito razglašeni.
§ 3. Način razglasitve in čas, ko odloki začno veljati, določi škofovska konferenca sama.
§ 4. V primerih, za katere ne splošno pravo ne posebno naročilo apostolskega sedeža ni podelilo škofovski konferenci oblasti, ki jo omenja § 1, ostane pravica posameznega krajevnega škofa neokrnjena in konferenca ali njen predsednik v imenu vseh škofov ne more ukrepati, razen če so vsi in posamezni škofje dali privolitev.
Kan. 456 — Po končanem plenarnem zasedanju škofovske konference naj predsednik pošlje poročilo o delu konference in tudi njene odloke apostolskemu sedežu, da ga obvesti o njenem delu in da more pregledati odloke, če kakšni so.
Kan. 457 — Stalni svet škofov mora skrbeti, da se pripravi vse, kar bo obravnavalo plenarno zasedanje konference in da se odločitve, ki jih je plenarno zasedanje določilo, ustrezno izvršujejo; skrbeti mora tudi, da se izvršujejo druge zadeve, ki so mu po določbi statuta zaupane.
Kan. 458 — Glavno tajništvo mora:
1.	sestaviti poročilo o delu in odlokih plenarnega zasedanja konference in tudi o dejavnostih stalnega sveta škofov ter jih poslati vsem članom konference, prav tako sestaviti druge spise, ki mu jih v sestavo izroči sam predsednik konference ali stalni svet;
2.	pošiljati sosednjim škofovskim konferencam spise in listine, ki jim jih konferenca na plenarnem zasedanju ali stalni svet škofov skleneta poslati.
215
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 459 — § 1. Foveantur relationes inter Episcoporum conferen-tias, praesertim viciniores, ad maius bonum promovendum ac tuen-dum.
§ 2. Quoties vero actiones aut rationes a confercntiis ineuntur formam internationalem praeseferentes, Apostólica Sedes audiatur oportet.
Titiilus III
DE INTERNA ORDINATIONE ECCLESIARUM PARTICULARIUM
Caput I DE SYNODO DIOECESANA
Can. 4G0 — Synodus dioecesana est coetus delectorum sacerdotum aliorumque christifidelium Ecclesiae particularis, qui in bonum totius communitatis dioecesanae Episcopo dioecesano adiutricem operam praestant, ad normam canonum qui sequuntur.
Can. 461 — § 1. Synodus dioecesana in singulis Ecclesiis particu-laribus celebretur cum, iudicio Episcopi dioecesani et audito consilio presbyterali, adiuncta id suadeant.
§ 2. Si Episcopus plurium dioecesium curam habet, aut unius cu-ram habet uti Episcopus proprius, alterius vero uti Administrator, unam synodum dioecesanam ex omnibus dioecesibus sibi commissis convocare potest.
Can. 462 — § 1. Synodum dioecesanam convocat solus Episcopus dioecesanus, non autem qui ad interim dioecesi praeest.
§ 2. Synodo dioecesanae praeest Episcopus dioecesanus, qui tarnen Vicarium generalem aut Vicarium episcopalem pro singulis ses-sionibus synodi ad hoc officium implcndum delegai'e potest.
Can. 463 — § 1. Ad synodum dioecesanam vocandi sunt uti synodi sodales eamque participandi obligatione tenentur:
Io Episcopus coadiutor atque Episcopi auxiliares;
2o Vicarii generales et Vicarii episcopales, necnon Vicarius iudicialis;
3° canonici ecclesiae cathedralis;
4° membra consilii presbyteralis;
5° christifideles laici, etiam sodales institutorum vitae consecra-tae, a consilio pastorali eligendi, modo et numero ab Episcopo dioecesano determinandis, aut, ubi hoc consilium non exstet, ratione ab Episcopo dioecesano determinata;
216
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Kan. 459 — 1. Med škofovskimi, zlasti sosednjimi konferencami, naj se gojijo stiki za pospeševanje in varovanje večjega blagra.
§ 2. Kadar pa konference obravnavajo dejavnosti ali zadeve, ki imajo mednarodni značaj, se je treba posvetovati z apostolskim sedežem.
Tretji naslov NOTRANJA UREDITEV DELNIH CERKVA
Prvo poglavje ŠKOFIJSKA SINODA
Kan. 460 — Škofijska sinoda je zbor izvoljenih duhovnikov in drugih vernikov delne Cerkve, ki je krajevnemu škofu v pomoč za dobro vsega škofijskega občestva po določbi naslednjih kanonov.
Kan. 461 — § 1. Škofijska sinoda naj se izvede v posameznih delnih Cerkvah, kadar po presoji krajevnega škofa in po posvetovanju z duhovniškim svetom razmere to svetujejo.
§ 2. Če ima škof na skrbi več škofij ali skrbi za eno kot lastni škof, za drugo pa kot upravitelj, more sklicati eno škofijsko sinodo iz vseh njemu zaupanih škofij.
Kan. 462 — § 1. Škofijsko sinodo skliče samo krajevni škof, ne pa tisti, ki začasno vodi škofijo.
§ 2. Škofijski sinodi predseduje krajevni škof, ki pa more za to službo za posamezne sinodalne seje pooblastiti generalnega ali škofovega vikarja.
Kan. 463 — § 1. Na škofijsko sinodo morajo biti poklicani kot člani in se je morajo udeležiti:
1.	škof pomočnik in pomožni škofje;
2.	generalni in škofovi vikarji pa tudi sodni vikar;
3.	stolni kanoniki;
4.	člani duhovniškega sveta;
5.	verniki laiki, tudi člani ustanov posvečenega življenja, ki jih izvoli pastoralni svet na način in po številu, ki ju mora določiti krajevni škof ali, kjer tega sveta ni, na način, ki ga določi krajevni škof;
217
461—469
6o rector seminarii dioecesani maioris;
7o vicarii foranei;
8o unus saltern presbyter ex unoquoque vicariatu foráneo eli-gendus ab omnibus qui curam animarum inibi habeant; item eligen-dus est alius presbyter qui, eodem impedito, in eius locum substi-tuatur;
9° aliqui Superiores institutorum religiosorum et societatum vitae apostolicae, quae in dioecesi domum habent, eligcndi numero et modo ab Episcopo dioecesano determinatis.
§ 2. Ad synodum dioecesanam ab Episcopo dioecesano vocari uti synodi sodales possunt alii quoque, sive clerici, sive institutorum vitae consecratae sodales, sive christifideles laici.
§ 3. Ad synodum dioecesanam Episcopus dioecesanus, si id oppox-tunum duxerit, invitare potest uti observatores aliquos ministros aut sodales Ecclesiarum vel communitatum ecclesialium. quae non sunt in plena cum Ecclesia catholica communione.
Can. 464 — Synodi sodalis, si legitimo detineatur impedimento, non potest mittere procuratorem qui ipsius nomine eidem intersit; Episcopum vero dioecesanum de hoc impedimento certiorem faciat.
Can. 465 — Propositae quaestiones omnes liberae sodalium dis-ceptationi in synodi sessionibus subiciantur.
Can. 466 — Unus in synodo dioecesana legislator est Episcopus dioecesanus, aliis synodi sodalibus voto tantummodo consultivo gau-dentibus; unus ipse synodalibus declarationibus et decretis subscribit, quae eius auctoritate tantum publici iuris fieri possunt.
Can. 467 — Episcopus dioecesanus textus declax'ationum ac decre-torum synodalium communicet cum Metropolita necnon cum Episco-porum conferentia.
Can. 468 — § 1. Episcopo dioecesano competit pro suo prudenti iudicio synodum dioecesanam suspendere necnon dissolvere.
§ 2. Vacante vel impedita sede episcopali, synodus dioecesana ipso iure intermittitur, donee Episcopus dioecesanus, qui succedit, ipsam continuari decreverit aut eandem extinctam declaravex'it.
Caput II DE CURIA DIOECESANA
Can. 469 — Curia dioecesana constat illis institutis et personis, quae Episcopo operam praestant in x-egimine universae dioecesis, pra-esertim in actione pastorali dirigenda, in administx'atione dioecesis curanda, necnon in potestate iudiciali exercenda.
218
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve	•159—463
6.	ravnatelj velikega škofijskega semenišča;
7.	dekani;
8.	vsaj en duhovnik iz vsake dekanije, ki ga morajo izvoliti vsi, ki tam opravljajo pastoralno delo; prav tako mora biti izvoljen še drug duhovnik, ki naj tega nadomesti, če je zadržan;
9.	nekaj predstojnikov redovnih ustanov in družb apostolskega življenja, ki imajo hiše v škofiji; izvoliti jih je treba v številu in na način, ki ju določi krajevni škof.
§ 2. Na škofijsko sinodo more krajevni škof poklicati kot sino-dalne člane tudi druge, bodisi klerike bodisi člane ustanov posvečenega življenja bodisi vernike laike.
§ 3. Na škofijsko sinodo lahko krajevni škof, če se mu zdi primerno, povabi kot opazovalce nekaj služabnikov ali članov Cerkva in cerkvenih skupnosti, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo.
Kan. 4G4 — Ce je član sinode zakonito zadržan, ne more poslati namestnika, ki bi bil na njej navzoč v njegovem imenu; krajevnega škofa pa naj obvesti o tem zadržku.
Kan. 465 — O vseh predloženih vprašanjih naj člani na sinodal-nih sejah svobodno razpravljajo.
Kan. 466 — Edini zakonodajalec na škofijski sinodi je krajevni škof, drugi člani sinode imajo le posvetovalen glas; samo on podpisuje sinodalne izjave in odloke, ki se lahko objavijo le z njegovo oblastjo.
Kan. 467 — Krajevni škof naj pošlje besedilo sinodalnih izjav in odlokov metropolitu in tudi škofovski konferenci.
Kan. 468 — § 1. Krajevni škof ima pravico, da po pametni presoji prekine in tudi razpusti škofijsko sinodo.
§ 2. Ce je škofijski sedež izpraznjen ali oviran, se škofijska sinoda prekine po samem pravu, dokler krajevni škof naslednik ne odloči, da se nadaljuje, ali izjavi, da je ukinjena.
Drugo poglavje ŠKOFIJSKA KURIJA
Kan. 469 — Škofijska kurija obsega tiste ustanove in osebe, ki pomagajo škofu pri vodstvu celotne škofije, posebno pri vodstvu pastoralnega dela, upravi škofije in izvajanju sodne oblasti.
219
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 470 — Nominatio eorum, qui officia in curia dioccesana exercent, spectat ad Episcopum dioecesanum.
Can. 471 — Omnes qui ad officia in curia admittuntur debent: 1° promissionem emittere de munere fideliter adimplendo, secundum rationem iure vel ab Episcopo determinatam;
2° secretum servare intra fines et secundum modum iure aut ab Episcopo determinates.
Can. 472 — Circa causas atque personas quae in curia ad exerci-tium potestatis iudicialis pertinent, serventur praescripta Libri VII De processibles; de iis autem quae ad administrationem dioecesis spectant, serventur praescripta canonum qui sequuntur.
Can. 473 — § 1. Episcopus dioecesanus curare debet ut omnia ne-gotia quae ad universae dioecesis administrationem pertinent, débité coordinentur et ad bonum portionis populi Dei sibi commissae aptius procurandum ordinentur.
§ 2. Ipsius Episcopi dioecesani est coordinare actionem pastoralem Vicariorum sive generalium sive episcopalium; ubi id expediat, nominari potest Moderator curiae, qui sacerdos sit oportet, cuius est sub Episcopi auetoritate ea coordinare quae ad negotia administrativa tractanda attinent, itemque curare ut ceteri curiae addicti officium sibi commissum rite adimpleant.
§ 3. Nisi locorum adiuneta iudicio Episcopi aliud suadeant, Moderator curiae nominetur Vicarius generalis aut, si plures sint, unus ex Vicariis generalibus.
§ 4. Ubi id expedire iudieaverit, Episcopus, ad actionem past oralem aptius fovendam, constituere potest consilium episcopale, con-stans scilicet Vicariis generalibus et Vicariis episcopalibus.
Can. 474 — Acta curiae quae effectum iuridicum habere nata sunt, subscribi debent ab Ordinario a quo émanant, et quidem ad Validitäten!, ac simul a curiae cancellario vel notario; cancellarius vero Moderatorem curiae de actis certiorem facere tenetur.
Art. 1
DE VICARIIS GENERALIBUS ET EPISCOPALIBUS
Can. 475 — §. 1. In unaquaque dioecesi constituendus est ab Episcopo dioecesano Vicarius generalis, qui potestate ordinaria ad nor-mam canonum qui sequuntur instruetus, ipsum in universae dioecesis regimine adiuvet.
220
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Ivan. 470 — Osebe, ki opravljajo službe v škofijski kuriji, imenuje krajevni škof.
Kan. 471 — Vsi, ki bodo prevzeli službe v kuriji, morajo:
1.	obljubiti, da bodo službo vestno opravljali, kakor določa pravo ali škof;
2.	varovati tajnost v mejah in na način, ki ga določata pravo in škof.
Kan. 472 — Za sodne primere in osebe, ki v kuriji izvršujejo sodno oblast, veljajo predpisi sedme knjige o postopkih; za škofijsko upravo veljajo predpisi naslednjih kanonov.
Kan. 473 — § 1. Krajevni škof mora skrbeti, da se vse, kar zadeva upravo celotne škofije, ustrezno usklajuje in čim primerneje ureja v dobro zaupanega mu dela božjega ljudstva.
§ 2. Krajevni škof mora usklajevati pastoralno dejavnost generalnih in škofovih vikarjev; kjer bi bilo to koristno, lahko imenuje moderatorja kurije, ki mora biti duhovnik in mora pod škofovo oblastjo usklajevati opravila, ki zadevajo upravo, in skrbeti, da drugi v kuriji pravilno spolnjujejo zaupano jim službo.
§ 3. Ce krajevne razmere po presoji škofa ne svetujejo kaj drugega, naj se za moderatorja kurije imenuje generalni vikar, če pa jih je več, eden izmed generalnih vikarjev.
§ 4. Ce škof meni, da je za boljše pospeševanje pastoralne dejavnosti koristno, more ustanoviti škofov svet, ki ga sestavljajo generalni in škofovi vikarji.
Kan. 474 — Akte kurije, ki imajo po naravi pravni učinek, mora za veljavnost podpisati ordinarij, ki jih izda, in hkrati kancler kurije ali notar; kancler pa mora moderatorja kurije obveščati o aktih.
Prvi člen
GENERALNI IN ŠKOFOVI VIKARJI
Kan. 475 — § 1. V vsaki škofiji mora krajevni škof postaviti generalnega vikarja, ki mu po določbi naslednjih kanonov z redno oblastjo pomaga pri vodstvu celotne škofije.
221
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. Pro regula generali habeatur ut unus constituatur Vicarius generalis, nisi dioecesis amplitudo vel incolarum numerus aut aliae rationes pastorales aliud suadeant.
Can. 476 — Quoties rectum dioecesis regimen id requirat, constitui etiam possunt ab Episcopo dioecesano unus vel plures Vicarii episcopales, qui nempe aut in determinata dioecesis parte aut in certo negotiorum genere aut quoad fideles determinati ritus vel certi perso-narum coetus, eadem gaudent potestate ordinaria, quae iure univer-sali Vicario generali competit, ad normam canonum qui sequuntur.
Can. 477 — § 1. Vicarius generalis et episcopalis libere ab Episcopo dioecesano nominatur et ab ipso libere removeri possunt, firmo praescripto can. 406; Vicarius episcopalis, qui non sit Episcopus auxi-liaris, nominetur tantum ad tempus, in ipso constitutionis actu deter-minandum.
§ 2. Vicario generali absente vel legitime impedito, Episcopus dioecesanus alium nominare potest, qui eius vices suppleat; eadem norma applicatur pro Vicario episcopali.
Can. 478 — § 1. Vicarius generalis et episcopalis sint sacerdotes annos nati non minus triginta, in iure canonico aut theolog'ia doctores vel licentiati vel saltern in iisdem disciplinis vere periti, sana doctrina, probitate, prudentia ac rerum gerendarum experientia cominendati.
§ 2. Vicarii generalis et episcopalis munus componi non potest cum muñere canonici paenitentiarii, ñeque committi consanguineis Episcopi usque ad quartum gradum.
Can. 479 — § 1. Vicario generali, vi officii, in universa dioecesi competit potestas exsecutiva quae ad Episcopum dioecesanum iure pertinet, ad ponendos scilicet omnes actus administrativos, iis tamen exceptis quos Episcopus sibi reservaverit vel qui ex iure requirant speciale Episcopi mandatum.
§ 2. Vicario episcopali ipso iure eadem competit potestas de qua in § 1, sed quoad determinatam territorii partem aut negotiorum genus aut .fideles determinati ritus vel coetus tantum pro quibus con-stitutus est, iis causis exceptis quas Episcopus sibi aut Vicario generali reservaverit, aut quae ex iure requirunt speciale Episcopi man-datum.
§ 3. Ad Vicarium generalem atque ad Vicarium episcopalem, intra ambitum eorum competentiae, pertinent etiam facultates habituales ab Apostólica Sede Episcopo concessae, necnon rescriptorum exse-cutio, nisi aliud expresse cautum fuerit aut electa fuerit industria personae Episcopi dioecesani.
222
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
§ 2. Na splošno velja pravilo, da se postavi samo en generalni vikar, razen če obsežnost škofije ali število prebivalcev ali drugi pastoralni razlogi svetujejo kaj drugega.
Kan. 476 — Kadar je za dobro vodstvo škofije potrebno, more krajevni škof postaviti tudi enega ali več škofovih vikarjev, ki imajo v določenem delu škofije ali v določeni vrsti opravil ali glede vernikov določenega obreda ali glede določene skupnosti oseb isto redno oblast, ki jo ima po splošnem pravu generalni vikar po določbi naslednjih kanonov.
Kan. 477 — § 1. Generalnega in škofovega vikarja imenuje krajevni škof svobodno in ju more sam svobodno odstraniti, velja pa predpis kan. 406; škofov vikar, ki ni pomožni škof, naj se imenuje le za nekaj časa, ki mora biti določen v listini o imenovanju.
§ 2. Ce je generalni vikar odsoten ali zakonito zadržan, more krajevni škof imenovati drugega, ki ga nadomešča; ista določba velja za škofovega vikarja.
Kan. 478 — § 1. Generalni in škofov vikar naj bosta duhovnika, stara vsaj trideset let, doktorja ali licenciata cerkvenega prava ali teologije ali vsaj resnično izvedena v teh vedah, ki ju priporoča zdrav nauk, neoporečnost, razumnost in izkušenost v vodstvu.
§ 2. Služba generalnega in škofovega vikarja ne more biti združena s službo kanonika penitenciarija niti izročena škofovim sorodnikom do četrtega kolena.
Kan. 479 — § 1. Generalni vikar ima po službi v vsej škofiji izvršno oblast, ki jo ima po pravu krajevni škof, da upravlja vse administrativne zadeve, razen tistih, ki si jih je škof pridržal ali po pravu zahtevajo posebno škofovo naročilo.
§ 2. Škofov vikar ima po samem pravu isto oblast, o kateri govori § 1, toda glede na določen del ozemlja ali vrsto opravil ali vernike določenega obreda ali samo skupnosti, za katere je bil postavljen; izvzete so le tiste zadeve, ki jih je škof pridržal sebi ali generalnemu vikarju ali po samem pravu zahtevajo posebno škofovo naročilo.
§ 3. Generalni in škofov vikar imata v področju svoje pristojnosti tudi stalna pooblastila, ki jih je škofu podelil apostolski sedež, pa tudi izvršujeta reskripte, razen če ni izrecno določeno kaj drugega ali pa je bila oseba krajevnega škofa namenoma izbrana.
223
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 480 — Vicarius generalis et Vicarius episcopalis de praeci-puis negotiis et gerendis et gestis Episcopo dioecesano referre debent, nec umquam contra voluntatem et mentem Episcopi dioecesani agant.
Can. 481 — § 1. Expirat potestas Vicarii generalis et Vicarii episcopalis expleto tempore mandati, renuntiatione, itemque, salvis cann. 406 et 409, remotione eisdem ab Episcopo dioecesano intimata, atque sedis episcopalis vacatione.
§ 2. Suspenso munere Episcopi dioecesani, suspenditur potestas Vicarii generalis et Vicarii episcopalis, nisi episcopali dignitate aucti sint.
Art. 2
DE CANCELLARIO ALIISQUE NOTARIIS ET DE ARCHIVIS
Can. 482 — § 1. In qualibet curia constituatur cancellarius, cuius praecipuum munus, nisi aliter iure particulari statuatur, est curare ut acta curiae redigantur et expediantur, atque eadem in curiae ar-chivo custodiantur.
§ 2. Si necesse videatur, cancellario dari potest adiutor, cui no-men sit vice-cancellarii.
§ 3. Cancellarius necnon vice-cancellarius sunt eo ipso notarii et secretarii curiae.
Can. 483 — § 1. Praeter cancellarium, constitui possunt alii notarii, quorum quidem scriptura seu subscriptio publicam fidem facit quod attinet sive ad quaelibet acta, sive ad acta iudicialia dumtaxat, sive ad acta certae causae aut negotii tantum.
§ 2. Cancellarius et notarii debent esse integrae famae et omni suspicione maiox^es; in causis quibus fama sacerdotis in discrimen vocari possit, notarius debet esse sacerdos.
Can. 484 — Officium notariorum est:
1° conscribere acta et instrumenta circa decreta, dispositiones, obligationes vel alia quae eorum operam requirunt;
2° in scriptis fideliter redigere quae geruntur, eaque cum signi-ficatione loci, diei, mensis et anni subsignare;
3° acta vel instrumenta legitime petenti ex regesto, servatis ser-vandis, exhibere et eorum exempla cum autographo conformia decla-rare.
Can. 485 — Cancellarius aliique notarii libere ab officio removed possunt ab Episcopo dioecesano, non autem ab Administratore dioecesano, nisi de consensu collegii consultorum.
224
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
-180—485
Kan. 480 — Generalni In škofov vikar morata krajevnemu škofu poročati o pomembnih zadevah, ki jih je treba opraviti in ki so opravljene, nikdar pa naj ne delata proti volji in namenu krajevnega škofa.
Kan. 481 — § 1. Oblast generalnega in škofovega vikarja ugasne, ko preteče čas naročila, z odpovedjo, prav tako ob veljavi kan. 406 in 409 z odstranitvijo, ki jo je njima sporočil krajevni škof. in tudi z izpraznitvijo škofovskega sedeža.
§ 2. Kadar se prekine služba krajevnega škofa, se prekine tudi oblast generalnega in škofovega vikarja, razen če imata škofovsko dostojanstvo.
Drugi člen
KANCLER, DRUGI NOTARJI IN ARHIVI
Kan. 482 — § 1. V vsaki kuriji naj se postavi kancler; če ni v območnem pravu določeno drugače, je njegova glavna dolžnost skrbeti, da se spisi kurije sestavljajo, odpošiljajo in hranijo v arhivu kurije.
§ 2. Ce se zdi potrebno, se kanclerju lahko dodeli pomočnik, ki se imenuje kanclerjev namestnik.
§ 3. Kancler in kanclerjev namestnik sta sama po sebi notarja in tajnika kurije.
Kan. 483 — § 1. Poleg kanclerja se lahko postavijo drugi notarji, katerih listine in podpisi imajo polno dokazno moč, kar zadeva kakršnekoli spise ali le sodne spise ali le spise določene pravde ali zadeve.
§ 2. Kancler in notarji morajo imeti neoporečen ugled in biti prosti vsakega suma; v pravdah, v katerih bi lahko prišel v nevarnost duhovnikov ugled, mora biti notar duhovnik.
Kan. 484 — Opravila notarjev so:
1.	spisovati spise in listine o odlokih in odločbah, odredbah, obveznostih ali o drugem, kjer se zahteva njihovo sodelovanje;
2.	vestno sestavljati zapisnike o tem, kar se obravnava, in jih podpisovati z navedbo kraja, dneva, meseca in leta;
3.	izročati iz arhiva, upoštevajoč vse potrebno, spise ali listine tistemu, ki zanje zakonito prosi, in potrjevati, da so prepisi listin skladni z izvirnikom.
Kan. 485 — Kanclerja in druge notarje more svobodno odstraniti iz službe krajevni škof, ne pa škofijski upravitelj, razen s privolitvijo zbora svetovalcev.
13 — Codox
225
271—274
Lib. II —■ 
De populo Dei
Can. 486 — § 1. Documenta omnia, quae dioecesim vel paroecias respiciunt, maxima cura custodiri debent.
§ 2. In unaquaque curia erigatur, in loco tuto, archivum seu tabu-larium dioecesanum, in quo instrumenta et scripturae quae ad ne-gotia dioecesana tum spiritualia tum temporalia spectant, certo or-dine disposita et diligenter clausa custodiantur.
§ 3. Documentorum, quae in archivo continentur, conficiatur in-ventarium seu catalogus, cum brevi singularum scripturarum sy-nopsi.
Can. 487 — § 1. Archivum clausum sit oportet eiusque clavem ha-beant solum Episcopus et cancellarius, nemini licet illud ingredi nisi de Episcopi aut Moderatoris curiae simul et cancellarii licentia.
§ 2. Ius est iis quorum interest, documentorum, quae natura sua sunt publica quaeque ad statum suae personae pertinent, documen-tum authenticum scriptum vel photostaticum per se vel procura-torem recipere.
Can. 488 — Ex archivo non licet efferre documenta, nisi ad breve tempus tantum atque de Episcopi aut insimul Moderatoris curiae et cancellarii consensu.
Can. 489 — § 1. Sit in curia dioecesana archivum quoque secre-tum, aut saltern in communi archivo armarium seu scrinium, omnino clausum et obseratum, quod de loco amoveri nequeat, in quo scilicet documenta secreto servanda cautissime custodiantur.
§ 2. Singulis annis destruantur documenta causarum criminalium in materia morum, quarum rei vita cesserunt aut quae a decennio sententia condemnatoria absolutae sunt, retento facti brevi summario cum textu sententiae definitivae.
Can. 490 — § 1. Archivi secreti clavem habeat tantummodo Episcopus.
§ 2. Sede vacante, archivum vel armarium secretum ne aperiatur, nisi in casu verae necessitatis, ab ipso Administratore dioecesano.
§ 3. Ex archivo vel armario secreto documenta ne efferantur.
Can. 491 — § 1. Curet Episcopus dioecesanus ut acta et documenta archivorum quoque ecclesiarum cathedralium, collegiatarum, paroe-cialium, aliarumque in suo territorio exstantium diligenter serventur, atque inventaria seu catalogi conficiantur duobus exemplaribus, quorum alterum in proprio archivo, alter um in archivo dioecesano serventur.
§ 2. Curet etiam Episcopus dioecesanus ut in dioecesi habeatur archivum historicum atque documenta valorem historicum habentia in eodem diligenter custodiantur et systematice ordinentur.
226
r
2 c\ei — Hierarhična ureditev Cerkve	486—491
Kan. 486 — § 1. Vse listine, ki zadevajo škofijo ali župnije, je treba nadvse skrbno hraniti.
§ 2. V vsaki kuri ji naj se uredi na varnem mestu škofijski arhiv ali shramba za listine, kjer naj se dobro urejeno in skrbno zaklenjeno hranijo listine in spisi, ki zadevajo duhovne in časne zadeve škofije.
§ 3. Sestavi naj se inventar ali seznam listin, ki so v arhivu, s kratkim povzetkom vsebine posameznih listin.
Kan. 487 — § 1. Arhiv mora biti zaklenjen, njegov ključ pa naj imata samo škof in kancler; vanj ne sme nihče stopiti brez dovoljenja škofa ali moderatorja kurije in kanclerja hkrati.
§ 2. Pravico dobiti osebno ali po namestniku avtentične, spisane ali fotokopirane listine, ki so po svoji naravi javne, in tiste, ki zadevajo status lastne osebe, imajo tisti, ki imajo na tem interes.
Kan. 488 — Iz arhiva ni dovoljeno odnašati listin razen samo za krajši čas in s privolitvijo škofa ali moderatorja kurije in kanclerja hkrati.
Kan. 489 — § 1. V škofijski kuriji bodi tudi tajni arhiv ali vsaj v splošnem arhivu dobro zaprta in zaklenjena omara ali predal, ki ga ni mogoče odnesti, in se v njem nadvse varno hranijo listine, ki morajo ostati tajne.
§ 2. Vsako leto naj se uničijo spisi o kazenskih postopkih, ki se tičejo nravnih zadev, če so obdolženci že umrli ali je preteklo že deset let, odkar so bili z obsodbo končani. Ohrani pa naj se kratek povzetek dejanja z besedilom končne sodbe.
Kan. 490 — § 1. Ključ tajnega arhiva naj ima samo škof.
§ 2. Kadar je sedež izpraznjen, naj se tajni arhiv ali omara ne odpira; v primeru resnične potrebe jo odpre sam škofijski upravitelj.
§ 3. Iz tajnega arhiva ali omare naj se listine ne odnašajo.
Kan. 491 — § 1. Krajevni škof naj skrbi, da se skrbno hranijo tudi spisi in listine arhivov stolnih, kolegiatnih, župnijskih in drugih cerkva, ki so na njegovem ozemlju, in se sestavijo inventarji ali seznami v dveh izvodih, katerih eden naj se hrani v lastnem, drugi pa v škofijskem arhivu.
§ 2. Krajevni škof naj tudi skrbi, da je v škofiji zgodovinski arhiv in da se listine, ki imajo zgodovinsko vrednost, v njem skrbno hranijo in sistematično urejajo.
227
492—194
§ 3. Acta et documenta, de quibus in §§ 1 et 2, ut inspiciantur aut efferantur, serventur normae ab f,piscopo dioecesano statutae.
Art. 3
DE CONSILIO A REBUS OECONOMICIS ET DE OECONOMO
Can. 492 — § 1. In singulis dioecesibus constituatur consilium a rebus oeconomicis, cui praesidet ipse Episcopus dioecesanus eiusve delegatus, et quod constat tribus saltern christifidelibus, in re oecono-mica necnon in iure civili vere peritis et integritate praestantibus, ab Episcopo nominatis.
§ 2. Membra consilii a rebus oeconomicis ad quinquennium nomi-nentur. sed expleto hoc tempore ad alia quinquennia assumi possunt.
§ 3. A consilio a rebus oeconomicis excluduntur personae quae cum Episcopo usque ad quartum gradum consanguinitatis vel affini-tatis coniunctae sunt.
Can. 493 — Praeter munera ipsi commissa in Libro V De bonis Ecclesiae temporalibus, consilii a rebus oeconomicis est quotannis, iuxta Episcopi dioecesani indicationes, rationem apparare quaestuum et erogationum quae pro universo dioecesis regimine anno venturo praevidentur, necnon, anno exeunte, rationem accepti et expensi probare.
Can. 494 — § 1. In singulis dioecesibus ab Episcopo, auditis col-legio consultorum atque consilio a rebus oeconomicis, nominetur oeconomus. qui sit in re oeconomica vere peritus et probitate prorsus praestans.
§ 2. Oeconomus nominetur ad quinquennium, sed expleto hoc tempore ad alia quinquennia nominari potest; durante munere, ne amoveatur nisi ob gravem causam ab Episcopo aestimandam, auditis collegio consultoruni atque consilio a rebus oeconomicis.
§ 3. Oeconomi est, secundum rationem a consilio a rebus oeconomicis definitam, bona dioecesis sub auctoritate Episcopi administrare atque ex quaestu dioecesis constituto expensas facere, quas Episcopus aliive ab ipso deputati legitime ordinaverint.
§ 4. Anno vertente, oeconomus consilio a rebus oeconomicis ratio-nem accepti et expensi reddere debet.
228
2 ciei — Hierarhična ureditev Cerkve
492—494
§ 3. Kadar kdo pregleduje ali si izposodi spise in listine, o katerih govorita §§ 1 in 2, naj se upoštevajo določbe, ki jih je izdal krajevni škof.
Tretji člen GOSPODARSKI SVET IN EKONOM
Kan. 492 — § 1. V posameznih škofijah naj se ustanovi gospodarski svet, ki mu predseduje krajevni škof sam ali njegov pooblaščenec in ga sestavljajo vsaj trije verniki, ki so res izvedeni v gospodarskih zadevah in tudi v civilnem pravu, se odlikujejo po neoporečnosti in jih imenuje škof.
§ 2. Člani gospodarskega sveta se imenujejo za dobo petih let, a jih je po preteku tega časa mogoče imenovati še za druga petletja.
§ 3. V gospodarskem svetu ne smejo biti osebe, ki so v sorodu s škofom do četrtega kolena krvnega sorodstva ali svaštva.
Kan. 493 — Poleg njemu izročenih opravil, ki so omenjena v peti knjigi o cerkvenem premoženju, mora gospodarski svet vsako leto po navodilih krajevnega škofa pripraviti predračun dohodkov in izdatkov, ki se predvidevajo za vso upravo škofije v prihodnjem letu, ob koncu leta pa obračun prejemkov in izdatkov potrditi.
Kan. 494 — § 1. V posameznih škofijah naj škof, ko se je posvetoval z zborom svetovalcev in gospodarskim svetom, imenuje ekonoma, ki mora biti res izvedenec v gospodarskih zadevah in skrajno pošten.
§ 2. Ekonom naj se imenuje za dobo petih let, vendar more biti po preteku tega časa imenovan še za druga petletja; med službo naj se odstrani le iz tehtnega razloga, ki ga presodi škof, potem ko se je posvetoval z zborom svetovalcev in gospodarskim svetom.
§ 3. Ekonom mora na način, ki ga določi gospodarski svet, premoženje škofije upravljati pod škofovo oblastjo in iz določenega dohodka škofije kriti izdatke, ki jih zakonito odredijo škof ali drugi njegovi pooblaščenci.
§ 4. Na koncu leta mora ekonom gospodarskemu svetu predložiti obračun prejemkov in izdatkov.
229
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Caput III
DE CONSILIO PRESBYTERALI ET DE COLLEGIO CONSULTORUM
Can. 495 — § 1. In unaquaque dioecesi constituatur consilium pre-sbyterale, coetus scilicet sacerdotum, qui tamquam senatus sit Epi-scopi, presbyterium repraesentans, cuius est Episcopum in regimine dioecesis ad normam iuris adiuvare, ut bonum pastorale portionis po-puli Dei ipsi commissae quam maxime provehatur.
§ 2. In vicariatibus et praefecturis apostolicis Vicarius vel Prae-fectus constituant consilium ex tribus saltern presbyteris missionariis, quorum sententiam, etiam per epistolam, audiant in gravioribus ne-gotiis.
Can. 496 — Consilium presbyterale habeat propria statuta ab Epi-scopo dioecesano approbata, attentis normis ab Episcoporum confe-rentia prolatis.
Can. 497 — Ad designationem quod attinet sodalium consilii pre-sbyteralis:
Io dimidia circiter pars libere eligatur a saccrdotibus ipsis, ad normam canonum qui sequuntur, necnon statutorum;
2° aliqui sacerdotes, ad normam statutorum, esse debent membra nata, qui scilicet ratione officii ipsis demandati ad consilium per-tineant;
3° Episcopo dioecesano integrum est aliquos libere nominare.
Can. 498 — § 1. lus electionis tum activum tum passivum ad consilium presbyterale constituendum habent;
Io omnes sacerdotes saeculares in dioecesi incardinati;
2° sacerdotes saeculares in dioecesi non incardinati, necnon sacerdotes sodales alicuius instituti religiosi aut societatis vitae apo-stolicae, qui in dioecesi commorantes, in eiusdem bonum aliquod officium exercent.
§ 2. Quatenus statuta id provideant, idem ius electionis conferri potest aliis sacerdotibus, qui domicilium aut quasi-domicilium in dioecesi habent.
Can. 499 — Modus eligendi membra consilii presbyteralis statutis determinandus est, ita quidem ut, quatenus id fieri possit, sacerdotes presbyterii repraesententur, ratione habita maxime diversorum mini-steriorum variarumque dioecesis regionum.
Can. 500 — § 1. Episcopi dioecesani est consilium presbyterale convocare, eidem praesidere atque quaestiones in eodem tractandas determinare aut a membris propositas recipere.
230
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Tretje poglavje DUHOVNIŠKI SVET IN ZBOR SVETOVALCEV
Kan. 495 — § 1. V vsaki škofiji naj se ustanovi duhovniški svet, to je skupnost duhovnikov, ki kot škofov senat predstavlja zbor duhovnikov in mora po določbi prava škofu pomagati pri vodstvu škofije, da bi se pastoralni blagor zaupanega mu dela božjega ljudstva čim učinkoviteje pospeševal.
§ 2. V apostolskih vikariatih in prefekturah naj vikar ali pre-fekt ustanovi svet vsaj iz treh misijonarjev duhovnikov, za katerih mnenje naj v važnejših zadevah poizve tudi pismeno.
Kan. 496 — Duhovniški svet naj ima lastni statut, ki ga potrdi krajevni škof, upoštevajoč določbe škofovske konference.
Kan. 497 — Glede določitve članov duhovniškega sveta velja:
1.	približno polovico naj jih prosto izvolijo sami duhovniki po določbi naslednjih kanonov in statuta;
2.	po določbi statuta morajo neKateri duhovniki biti člani, ki po naravi zaupane jim službe spadajo k svetu;
3.	krajevni škof ima neokrnjeno pravico, da jih nekaj svobodno imenuje.
Kan. 498 — § 1. Aktivno in pasivno volilno pravico za sestavitev duhovniškega sveta imajo:
1.	vsi svetni duhovniki, ki so inkardinirani v škofijo;
2.	svetni duhovniki, ki niso inkardinirani v škofijo, in tudi duhovniki, ki so člani kake redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja, pa bivajo v škofiji in v njeno dobro opravljajo kako službo.
§ 2. Kolikor statut predvideva, je mogoče isto volilno pravico podeliti drugim duhovnikom, ki imajo domovališče ali nepravo do-movališče v škofiji.
Kan. 499 — Način izvolitve članov v duhovniški svet mora določiti statut, in sicer tako, da predstavljajo duhovniki, če je le mogoče, v duhovniškem svetu zlasti različne službe in različna področja v škofiji.
Kan. 500 — § 1. Krajevni škof sklicuje duhovniški svet, mu predseduje in določa vprašanja, o katerih je treba razpravljati, ali sprejema tista, ki so jih predlagali člani.
231
501—503
Lib. 11 — De populo Dei
§ 2. Consilium presbyterale gaudet voto tantum consultivo; Epi-scopus dioecesanus illud audiat in negotiis maioris momenti, eius autem consensu eget solummodo in casibus iure expresse definitis.
§ 3. Consilium presbyterale numquam agere valet sine Episcopo dioecesano, ad quem solum etiam cura spectat ea divulgandi quae ad normam § 2 statuta sunt.
Can. 501 — § 1. Membra consilii presbyteralis designentur ad tem-pus, in statutis determinatum, ita tamen ut integrum consilium vel aliqua eius pars intra quinquennium renovetur.
§ 2. Vacante sede, consilium presbyterale cessât eiusque muñera implentur a collegio consultorum; intra annum a capta possessione Episcopus debet consilium presbyterale noviter constituere.
§ 3. Si consilium presbyterale munus sibi in bonum dioecesis commissum non adimpleat aut eodem graviter abutatur, Episcopus dioecesanus, facta consultatione cum Metropolita, aut si de ipsa sede metropolitana agatur cum Episcopo suffraganeo promotione anti-quiore, illud dissolvere potest, sed intra annum debet noviter constituere.
Can. 502 — § 1. Inter membra consilii presbyteralis ab Episcopo dioecesano libere nominantur aliqui sacerdotes, numero non minore quam sex nec maiore quam duodecim, qui collegium consultorum ad quinquennium constituant, cui competunt muñera iure determinata; expleto tamen quinquennio muñera sua propria exercere pergit us-quedum novum collegium constituatur.
§ 2. Collegio consultorum praoest Episcopus dioecesanus; sede autem impedita aut vacante, is qui ad interim Episcopi locum tenet aut, si constitutus nondum fuerit, sacerdos ordinatione antiquior in collegio consultorum.
§ 3. Episcoporum conferentia statuere potest ut muñera collegii consultorum capitulo cathedrali committantur.
§ 4. In vicariatu et praefectura apostólica muñera collegii consultorum competunt consilio missionis, de quo in can. 495, § 2, nisi aliud iure statuatur.
Caput IV DE CANONICORUM CAPITULIS
Can. 503 — Capitulum canonicorum, sive cathedrale sive collégiale, est sacerdotum collegium, cuius est functiones litúrgicas sollem-niores in ecclesia cathedrali aut collegiali persolvere; capituli cathe-dralis praeterea est muñera adimplere, quae iure aut ab Episcopo dioecesano ei committuntur.
232
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
§ 2. Duhovniški svet ima samo posvetovalen glas; krajevni škof naj se z njim posvetuje v važnejših zadevah, njegovo privolitev pa potrebuje samo v primerih, ki so v pravu izrecno določeni.
§ 3. Duhovniški svet no more nikoli ukrepati brez krajevnega škofa, ki mu edinemu pripada skrb objaviti, kar je sklenjeno po določbi § 2.
Kan. 501 — § 1. Člani duhovniškega sveta so izbrani za dobo, ki jo določa statut, vendar tako, da se ves svet ali kak njegov del obnovi v petih letih.
§ 2. Kadar je sedež izpraznjen, preneha tudi duhovniški svet, njegove naloge pa opravlja zbor svetnikov; v času enega leta od prevzema škofije v posest mora škof spet ustanoviti duhovniški svet.
§ 3. Če duhovniški svet ne spolnjuje naloge, ki mu je bila zaupana v korist škofije, ali jo hudo zlorablja, ga lahko po posvetovanju z metropolitom ali, če gre za metropolitanski sedež, s podrejenim škofom, ki je starejši po posvečenju, krajevni škof razpusti; toda v roku enega leta ga mora znova ustanoviti.
Kan. 502 — § 1. Izmed članov duhovniškega sveta krajevni škof svobodno imenuje nekaj duhovnikov, ne manj kot šest in ne več kot dvanajst, ki naj sestavljajo zbor svetovalcev za dobo petih let in je pristojen za opravila, katera določa pravo; vendar po preteku petih let opravlja svoje naloge, dokler se ne sestavi nov zbor svetovalcev.
§ 2. Zboru svetovalcev predseduje krajevni škof; kadar je sedež izpraznjen ali oviran, pa tisti, ki začasno nadomešča škofa ali, če še ni bil določen, duhovnik iz zbora svetovalcev, ki je starejši po posvečenju.
§ 3. Škofovska konferenca more določiti, da se naloge zbora svetovalcev zaupajo stolnemu kapitlju.
§ 4. V apostolskem vikariatu in prefekturi opravlja naloge zbora svetovalcev svet misijonarjev, o katerem govori kan. 495, § 2, če ni po pravu določeno kaj drugega.
Četrto poglavje KAPITLJI KANONIKOV
Kan. 503 — Stolni ali kolegiatni kapitelj kanonikov je zbor duhovnikov, katerega naloga je, da opravlja slovesnejša bogoslužna opravila v stolnih ali kolegiatnih cerkvah; stolni kapitelj mora poleg tega opravljati še naloge, ki mu jih nalaga pravo ali krajevni škof.
233
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 504 — Capituli cathedralis erectio, innovatio aut suppressio Sedi Apostolicae reservantur.
Can. 505 — Unumquodque capitulum, sive cathedrale sive collégiale, sua habeat statuta, per legitimum actum capitularen! condita atque ab Episcopo dioecesano probata; quae statuta ne immutentur neve abrogentur, nisi approbante eodem Episcopo dioecesano.
Can. 506 — § 1. Statuta capituli, salvis semper fundationis legibus, ipsam capituli constitutionem et numerum canonicorum déterminent; definiant quaenam a capitulo et a singulis canonicis ad cultum divinum necnon ad ministerium persolvendum sint peragenda; decernant conventus in quibus capituli negotia agantur atque, salvis quidem iuris universalis praescriptis, condiciones statuant ad validitatem li-ceitatemque negotiorum requisitas.
§ 2. In statutis etiam definiantur emolumenta, tum stabilia tum occasione perfuncti muneris solvenda necnon, attentis normis a Sanc-ta Sede latis, quaenam sint canonicorum insignia.
Can. 507 — § 1. Inter canonicos habeatur qui capitulo praesit, atque alia etiam constituantur officia ad normam statutorum, ratione quoque habita usus in regione vigentis.
§ 2. Clericis ad capitulum non pertinentibus, committi possunt alia officia, quibus ipsi, ad normam statutorum, canonicis auxilium praebeant.
Can. 508 — § 1. Paenitentiarius canonicus tum ecclesiae cathedralis tum ecclesiae collegialis vi officii habet facultatem ordinariam, quam tarnen aliis delegare non potest, absolvendi in foro sacramentali a censuris latae sententiae non declaratis, Apostolicae Sedi non reser-vatis, in dioecesi extráñeos quoque, dioecesanos autem etiam extra territorium dioecesis.
§ 2. Ubi deficit capitulum, Episcopus dioecesanus sacerdotem constituât ad idem munus implendum.
Can. 509 — § 1. Episcopi dioecesani, audito capitulo, non autem Administratoris dioecesani, est omnes et singulos conferre canonica-tus, tum in ecclesia cathedrali tum in ecclesia collegiali, revocato quolibet contrario privilegio; eiusdem Episcopi est confirmare elec-tum ab ipso capitulo, qui eidem praesit.
§ 2. Canonicatus Episcopus dioecesanus conférât tantum sacerdo-tibus doctrina vitaeque integritate praestantibus, qui laudabiliter ministerium exarcuerunt.
Can. 510 — § 1. Capitulo canonicorum ne amplius uniantur pa-roeciae; quae unitae alicui capitulo exstent, ab Episcopo dioecesano a capitulo separentur.
234
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Kan. 504 — Ustanovitev, obnovitev ali razpustitev stolnega ka-pitlja je pridržana apostolskemu sedežu.
Kan. 505 — Vsak stolni ali kolegiatni kapitelj naj ima svoj statut, sprejet z zakonitim kapiteljskim sklepom in odobren od krajevnega škofa; ta statut se ne sme spremeniti ali razveljaviti brez odobritve istega krajevnega škofa.
Kan. 506 — § 1. Statut kapitlja naj, vedno upoštevajoč ustanovno listino, določa sestavo kapitlja in število kanonikov; določa naj, kaj morajo delati kapitelj in posamezni kanoniki pri opravljanju bogočastja in službe; določa seje, na katerih se razpravlja o poslih kapitlja in, upoštevajoč predpise splošnega prava, določa pogoje, ki se zahtevajo za veljavnost in dopustnost poslov.
§ 2. V statutu naj se tudi določijo stalni in občasni dohodki kanonikov za opravljene naloge in tudi častna znamenja kanonikov, upoštevajoč določbe svetega sedeža.
Kan. 507 — § 1. Eden izmed kanonikov naj bo predstojnik kapitlja; po določbi statuta naj se tudi osnujejo službe, upoštevajoč v regiji veljavne navade.
§ 2. Klerikom, ki ne pripadajo kapitlju, se lahko zaupajo nekatere službe, s katerimi naj bodo po določbi statuta kanonikom v pomoč.
Kan. 508 — § 1. Kanonik penitenciarij stolne in kolegiatne cerkve ima po službi redno oblast, ki pa je ne more poveriti drugim, odvezovati v zakramentalnem področju od vnaprej izrečenih cenzur, ki niso razglašene in ne pridržane apostolskemu sedežu, in sicer v škofiji tudi tujce, škofljane pa tudi izven škofijskega ozemlja.
§ 2. Kjer ni kapitlja, določi krajevni škof duhovnika za to službo.
Kan. 509 — § 1. Krajevni škof, ne pa škofijski upravitelj, po posvetovanju s kapitljem podeljuje vse in posamezne kanonikate v stolni in kolegiatni cerkvi, vsak nasproten privilegij je preklican; isti škof potrdi predstojnika, ki ga je kapitelj izvolil.
§ 2. Kanonikate naj krajevni škof podeljuje samo duhovnikom, ki se odlikujejo po znanju in neoporečnem življenju in so hvalevredno opravljali službo.
Kan. 510 — § 1. Kapitlju kanonikov naj se več ne pridružujejo župnije; tiste, ki so pridružene kakemu kapitlju, pa naj krajevni škof loči od kapitlja.
235
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 2. In ecclcsia, quae simul sit paroecialis et capitularis, designe-tur parochus, sive inter capitulares delectus, sive non; qui parochus omnibus obstrigitur officiis atque gaudet iuribus et facultatibus quae ad normam iuris propria sunt parochi.
§ 3. Episcopi dioecesani est certas statuere normas, quibus officia pastoralia parochi atque muñera capitulo propria debite componan-tur, cavendo ne parochus capitularibus nec capitulum paroecialibus functionibus impedimento sit; conflictus, si quidam habeantur, diri-mat Episcopus dioecesanus, qui imprimis curet ut fidelium necessita-tibus pastoralibus apte prospiciatur.
§ 4. Quae ecclesiae, paroeciali simul et capitulan, conferantur eleemosynae, praesumuntur datae paroeciae, nisi aliud constet.
Caput V DE CONSILIO PASTORALI
Can. 511 — In singulis dioecesibus, quatenus pastoralia adiuncta id suadeant, constituatur consilium pastorale, cuius est sub auctoritate Episcopi ea quae opera pastoralia in dioecesi spectant investigare, pex-pendere atque de eis conclusiones practicas proponere.
Can. 512 — § 1. Consilium pastorale constat christifidelibus qui in plena communione sint cum Ecclesia catholica, turn clericis, turn membris institutorum vitae consecratae, turn praesertim laicis, quique designantur modo ab Episcopo dioecesano determinato.
§ 2. Christifideles, qui deputantur ad consilium pastorale, ita seli-gantur ut per eos universa populi Dei portio, quae dioecesim constituât, révéra configuretur, ratione habita diversarum dioecesis regio-num, condicionum socialium et proiessionum, necnon partis quam sive singuli sive cum aliis coniuncti in apostolatu habent.
§ 3. Ad consilium pastorale ne deputentur nisi christifideles certa fide, bonis moribus et prudentia praestantes.
Can. 513 — § 1. Consilium pastorale constituitur ad tempus, iuxta praescripta statutorum, quae ab Episcopo dantur.
§ 2. Sede vacante, consilium pastorale cessât.
Can. 514 — § 1. Consilium pastorale, quod voto gaudet tan turn consultivo, iuxta necessitates apostolatus convocare eique praeesse ad solum Episcopum dioecesanum pertinet; ad quem etiam unice spectat, quae in consilio pertractata sunt publici iux'is facere.
§ 2. Saltern semel in anno convocetur.
236
2 ¿ei — Hierarhična ureditev Cerkve
511—514
§ 2. V cerkvi, ki je hkrati župnijska in kapiteljska, naj se določi župnik, izbran med člani kapitlja ali ne; ta župnik naj bo odgovoren za vse službe in naj uživa pravice in pooblastila, ki so po določbi prava lastna župniku.
§ 3. Krajevni škof mora izdati nekatere določbe, ki naj ustrezno usklajujejo pastoralne dolžnosti župnika in kapitlju lastna opravila in zagotavljajo, da župnik ne bo oviral kapiteljskih in kapitelj ne župnijskih opravil; če pa nastane kak spor, naj ga reši krajevni škof, ki naj predvsem skrbi, da je primerno poskrbljeno za pastoralne potrebe vernikov.
§ 4. Kjer cerkev, ki je hkrati župnijska in kapiteljska, dobiva miloščino, se domneva, da je dana župnijski cerkvi, če ni razvidno kaj drugega.
Peto poglavje PASTORALNI SVET
Kan. 511 — V posameznih škofijah naj se, kolikor to svetujejo pastoralne potrebe, sestavi pastoralni svet, katerega naloga je, da pod oblastjo škofa raziskuje in pretresa, kar zadeva pastoralne dejavnosti v škofiji, in glede njih predlaga praktične sklepe.
Kan. 512 — § 1. Pastoralni svet sestavljajo verniki, tako kleriki kakor člani ustanov posvečenega življenja in predvsem laiki, ki so v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo in se določijo na način, kakor ga določi krajevni škof.
§ 2. Verniki, ki so člani pastoralnega sveta, naj bodo izbrani tako, da je po njih ves del božjega ljudstva, ki sestavlja škofijo, zares zastopan glede na različne regije škofije, socialne okoliščine in poklice in delež, ki ga iinajo pri apostolatu bodisi posamezni bodisi povezani z drugimi.
§ 3. V pastoralni svet naj se določijo le verniki, ki jih odlikuje trdna vera, nravno življenje in razsodnost.
Kan. 513 — § 1. Pastoralni svet naj se sestavi začasno po predpisih statuta, ki ga določi škof.
§ 2. Kadar je sedež izpraznjen, pastoralni svet preneha.
Kan. 514 — § 1. Pastoralni svet, ki ima samo posvetovalen glas, more glede na potrebe apostolata sklicati in mu predsedovati samo krajevni škof; samo on ima pravico tudi objaviti, o čemer se je v svetu razpravljalo.
§ 2. Skliče naj se vsaj enkrat letno.
237
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Caput VI DE PAROECIIS, DE PAROCHIS ET DE VICARIIS PAROECIALIBUS
Can. 515 — § 1. Paroecia est certa communitas christifidelium in Ecclesia particulari stabiliter constituta, cuius cura pastoralis, sub auctoritate Episcopi dioecesani, committitur parocho, qua proprio eiusdem pastori.
§ 2. Paroecias erigere, supprimere aut eas innovare unius est Episcopi dioecesani, qui paroecias ne erigat aut supprimât, neve eas no-tabiliter innovet, nisi audito consilio presbyterali.
§ 3. Paroecia legitime erecta personalitate iuridica ipso iure gaudet.
Can. 516 — § 1. Nisi aliud iure caveatur, paroeciae aequiparatur quasi-paroecia, quae est certa in Ecclesia particulari communitas christifidelium, sacerdoti uti pastori proprio commissa, ob peculiaria ad-iuncta in paroeciam nondum erecta.
§ 2. Ubi quaedam communitates in paroeciam vel quasi-paroe-ciam erigi non possint, Episcopus dioecesanus alio modo earundem pastorali curae prospiciat.
Can. 517 — § 1. Ubi adiuncta id requirant, paroeciae aut diver-sarum simul paroeciarum cura pastoralis committi potest pluribus in solidum sacerdotibus, ea tamen lege, ut eorundem unus curae pastoralis exercendae sit moderator, qui nempe actionem coniunctam diri-gat atque de eadem coram Episcopo respondeat.
§ 2. Si ob sacerdotum penuriam Episcopus dioecesanus aestima-verit participationem in exercitio curae pastoralis paroeciae concre-dendam esse diácono aliive personae sacerdotali charactere non insi-gnitae aut personarum communitati, sacerdotem constituât aliquem qui, potestatibus et facultatibus parochi instructus, curam pastoralem moderetur.
Can. 518 — Paroecia regula generali sit territorialis, quae scilicet omnes complectatur christifideles certi territorii; ubi vero id expediat, constituantur paroeciae personales, x'atione ritus, linguae, nationis christifidelium alicuius territorii atque alia etiam ratione determi-natae.
Can. 519 — Parochus est pastor proprius paroeciae sibi commis-sae, cura pastorali communitatis sibi concreditae fungens sub auctoritate Episcopi dioecesani, cuius in partem ministerii Christi vocatus est, ut pro eadem communitate muñera exsequatur docendi, sanctifi-candi et regendi, cooperantibus etiam aliis presbyteris vel diaconis atque operam conferentibus christifidelibus laicis, ad normam iuris.
238
2 ¿al — Hierarhična ureditev Cerkve
515—519
Šesto poglavje ŽUPNIJE, ŽUPNIKI IN ŽUPNIJSKI KAPLANI
Kan. 515 — § 1. Župnija je določena, trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju.
§ 2. Župnije ustanoviti, ukiniti ali preurediti more samo krajevni škof. ki naj župnije ustanavlja, ukinja ali v večjem obsegu preureja le, ko seje prej posvetoval z duhovniškim svetom.
§ 3. Zakonito ustanovljena župnija je po samem pravu pravna oseba.
Kan. 516 — § 1. Ako se pravno ne odredi kaj drugega, je župniji enaka kakor-župnija, ki je določena skupnost vernikov v delni Cerkvi, izročena duhovniku kot lastnemu pastirju, ki pa zaradi posebnih okoliščin še ni povzdignjena v župnijo.
§ 2. Kjer nekaterih skupnosti ni mogoče povzdigniti v župnijo ali kakor-župnijo, naj krajevni škof na drug način poskrbi za njihovo pastoralno oskrbovanje.
Kan. 517 — § 1. Kjer okoliščine to zahtevajo, se more izročiti pastoralna skrb za župnijo ali hkrati za različne župnije skupini duhovnikov, vendar pod pogojem, da je eden izmed njih moderator pastoralnega dela, ki naj vodi skupno delo in zanj škofu odgovarja.
§ 2. Ce zaradi pomanjkanja duhovnikov krajevni škof meni, da je potrebno izročiti del izvrševanja pastoralne skrbi v župniji diako-nu ali drugi osebi, ki ni duhovnik, ali skupini oseb, naj postavi kakega duhovnika, ki bo z oblastjo in pravicami župnika vodil pastoralno delo.
Kan. 518 — Po splošnem pravilu je župnija ozemeljska in naj obsega vse vernike določenega ozemlja; kjer pa je to koristno, naj se ustanovijo osebne župnije glede na obred, jezik, narodnost vernikov kakega ozemlja in take, ki so določene tudi pod drugim vidikom.
Kan. 519 — Župnik je lastni pastir izročene mu župnije, ki ima pastoralno skrb za zaupano mu skupnost pod oblastjo krajevnega škofa, v čigar delež Kristusove službe je poklican, da bi v tej skupnosti opravljal naloge poučevanja, posvečevanja in vodstva ob sodelovanju drugih duhovnikov ali diakonov, katerim se po določbi prava z delom pridružijo verniki laiki.
239
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 520 — § 1. Persona iuridica ne sit parochus; Episcopus autem dioecesanus, non vero Administrator dioecesanus, de consensu com-petentis Superioris, potest paroeciam committere instituto religioso clericali vel societati clericali vitae apostolicae, earn erigendo etiam in ecclesia instituti aut societatis. hac tarnen lege ut unus presbyter sit paroeciae parochus, aut, si cura pastoralis pluribus in solidum committatur, moderator, de quo in can. 517, § 1.
§ 2. Paroeciae commissio, de qua in § 1, fieri potest sive in per-petuum sive ad certum praefinitum tempus; in utroque casu fiat me-diante conventione scripta inter Episcopum dioecesanum et competen-tem Superiorem instituti vel societatis inita, qua inter alia expresse et accurate definiantur, quae ad opus explendum, ad pcrsonas eidem addicendas et ad res oeconomicas spectent.
Can. 521 — § 1. Ut quis valide in parochum assumatur. oportet sit in sacro presbyteratus ordine constitutus.
§ 2. Sit praeterea sana doctrina et morum probitate praestans. animarum zelo aliisque virtutibus praeditus, atque insuper qualitati-bus gaudeat quae ad paroeciam, de qua agitur, curandam iure sive universali sive particulari x-equiruntur.
§ 3. Ad officium parochi alicui conferendum, oportet de eius ido-neitate, modo ab Episcopo dioecesano determinato, etiam per examen, certo constet.
Can. 522 — Parochus stabilitate gaudeat oportet ideoque ad tempus indefinitum nominetur; ad certum tempus tantum ab Episcopo dioecesano nominari potest, si id ab Episcoporum confcrentia per decretum admissum fuerit.
Can. 523 — Firmo praescripto can. 682, § 1, parochi officii provisio Episcopo dioecesano competit et quidem libera collatione, nisi cuidam sit ius praesentationis aut electionis.
Can. 524 — Vacantem paroeciam Episcopus dioecesanus conferat illi quem, omnibus perpensis adiunctis, aestimet idoneum ad paroe-cialem curam in eadem implendam, omni personarum acceptione re-mota; ut iudicium de idoneitate ferat, audiat vicarium foraneum aptasque investigationes peragat, auditis, si casus ferat. certis presby-teris necnon christifidelibus laicis.
Can. 525 — Sede vacante aut impedita, ad Administratoren! dioecesanum aliumve dioecesim ad interim regentem pertinet:
1° institutionem vel confirmationem concedere presbyteris, qui ad paroeciam legitime praesentati aut electi fuerint;
2° parochos nominare. si sedes ab anno vacaverit aut impedita
sit.
240
T
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve	-180—240
Kan. 520 — § 1. Pravna oseba naj ne bo župnik; krajevni škof, ne pa škofijski upravitelj, more s privolitvijo pristojnega predstojnika izročiti župnijo kleriški redovni ustanovi ali kleriški družbi apostolskega življenja, ki jo ustanovi tudi v cerkvi redovne ustanove ali družbe, vendar pod pogojem, da je en duhovnik župnik župnije ali, ko izroči pastoralno skrb skupini več duhovnikov, mo-derator, ki ga omenja kan 517, § 1.
§ 2. Izročitev župnije, o kateri govori § 1, se more izvršiti za trajno ali za določen čas; v obeh primerih naj se to opravi s pismenim dogovorom med krajevnim škofom in pristojnim predstojnikom ustanove ali družbe, ki med drugim izrecno in točno določi, kar zadeva opravljanje dela, osebe, ki jih je treba dodeliti, in gospodarstvo.
Kan. 521 — § 1. Le kdor ima mašniško posvečenje, more veljavno postati župnik.
§ 2. Odlikuje naj ga tudi zdrav nauk in lepo življenje, gorečnost za duše in druge vrline, poleg tega pa lastnosti, ki jih za vodstvo določene župnije zahteva splošno ali območno pravo.
§ 3. Da se komu podeli služba župnika, je potrebno, da je njegova sposobnost zanesljivo ugotovljena na način, ki ga določi krajevni škof, tudi z izpitom.
Kan. 522 — Župnik ima pravico do stalnosti in naj se zato imenuje za nedoločen čas; za določen čas ga more imenovati krajevni škof samo, če je škofovska konfei^enca to dovolila z odlokom.
Kan. 523 — Ob veljavnosti predpisa kan. 682, § 1, podeljuje službo župnika krajevni škof, in sicer s prosto podelitvijo, razen če ima kdo pravico koga predlagati ali izvoliti.
Kan. 524 — Ko je krajevni škof presodil vse okoliščine, naj izroči izpraznjeno župnijo tistemu, o katerem sodi, da je primeren za opravljanje župnijske službe v njej, brez kakršnihkoli osebnih ozi-rov; da bi presodil primernost, naj se posvetuje z dekanom in opravi potrebne poizvedbe, ko se, če primer zahteva, posvetuje z določenimi duhovniki in tudi verniki laiki.
Kan. 525 — Kadar je sedež izpraznjen ali oviran, pripada škofijskemu upravitelju ali drugemu, ki začasno vodi škofijo:
1.	umestitev ali potrditev duhovnikov, ki so bili za župnijo zakonito predlagani ali izvoljeni;
2.	imenovanje župnikov, če je bil sedež eno leto izpraznjen ali oviran.
lfi — Codex
241
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
Can. 526 — § 1. Parochus unius paroeciae tantum curam paroecia-lem habeat; ob penuriam tamen sacerdotum aut alia adiuncta, plu-rium vicinarum paroeciarum cura eidem parocho concredi potest.
§ 2. In eadem paroecia unus tantum habeatur parochus aut moderator ad normam can. 517, § 1, reprobata contraria consuetudine et revocato quolibet contrario privilegio.
Can. 527 — § 1. Qui ad curam pastoralem paroeciae gerendam promotus est, eandem obtinet et exercere tenetur a momento captae possessionis.
§ 2. Parochum in possessionem mittit loci Ordinarius aut sacerdos ab eodem delegatus, servato modo lege particulari aut legitima consuetudine recepto; iusta tamen de causa potest idem Ordinarius ab eo modo dispensare; quo in casu dispensatio paroeciae notificata locum tenet captae possessionis.
§ 3. Loci Ordinarius praefiniat tempus intra quod paroeciae possessio capi debeat; quo inutiliter praeterlapso, nisi iustum obstiterit impedimentum, paroeciam vacare declarare potest.
Can. 528 — § 1. Parochus obligatione tenetur providendi ut Dei verbum integre in paroecia degentibus annuntietur; quare curet ut christifideles laici in fidei veritatibus edoceantur, praesertim homilia diebus dominicis et festis de praecepto habenda necnon catechetica institutione tradenda, atque foveat opera quibus spiritus evangelicus, etiam ad iustitiam socialem quod attinet, promoveatur; peculiarem curam habeat de puerorum iuvenumque educatione catholica; omni ope satagat, associata etiam sibi christifidelium opera, ut nuntius evangelicus ad eos quoque perveniat, qui a religione colenda reces-serint aut veram fidem non profiteantur.
§ 2. Consulat parochus ut sanctissima Eucharistia centrum sit congregationis fidelium paroecialis; allaboret ut christifideles, per de-votam sacramentorum celebrationem, pascantur, peculiarique modo ut frequenter ad sanctissimae Eucharistiae et paenitentiae sacramenta accedant; annitatur item ut iidem ad orationem etiam in familiis per-agendam ducantur atque conscie et actuóse partem habeant in sacra litui'gia, quam quidem, sub auctoritate Episcopi dioecesani, parochus in sua paroecia moderari debet et, ne abusus irrepant, invigilare tenetur.
Can. 529 — § 1. Officium pastoris sedulo ut adimpleat, parochus fideles suae curae commissos cognoscere satagat; ideo familias visitet, fidelium sollicitudines, angores et luctus praesertim participans eos-que in Domino confortans necnon, si in quibusdam defecerúnt, pru-denter corrigens; aegrotos, praesertim morti proximos, effusa caritate
242
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Kan. 526 — § 1. Župnik naj ima župnijsko skrb samo za eno župnijo; vendar je zaradi pomanjkanja duhovnikov ali drugih okoliščin mogoče istemu župniku zaupati skrb za več sosednjih župnij.
§ 2. V isti župniji naj bo le en župnik ali moderator po določbi kan. 517, § 1, nasproten običaj je zavržen in vsakršen nasproten privilegij preklican.
Kan. 527 — § 1. Kdor je postavljen za opravljanje pastoralne službe v župniji, jo dobi in jo je dolžan opravljati od trenutka, ko jo je vzel v posest.
§ 2. Župnika uvede v posest krajevni ordinarij ali duhovnik z njegovim pooblastilom, ko upošteva način, sprejet z območnim zakonom ali zakonito navado; vendar more iz upravičenega razloga isti ordinarij dati spregled tega načina; v tem primeru sporočilo župniji o spregledu nadomesti prevzem v posest.
§ 3. Krajevni ordinarij določi rok, v katerem je treba vzeti župnijo v posest; kadar ta rok poteče neuporabljen, lahko izjavi, da je župnija izpraznjena, razen če je to preprečil upravičen zadržek.
Kan. 528 — § 1. Župnik mora skrbeti, da se neokrnjeno oznanja božja beseda tistim, ki bivajo v župniji; zato naj skrbi, da se verniki laiki poučujejo v verskih resnicah, zlasti s homilijo, ki jo mora imeti ob nedeljah in zapovedanih praznikih, in s katehetskim poukom in pospešuje dejavnosti, s katerimi se krepi evangeljski duh, tudi glede socialne pravičnosti; posebno naj skrbi za katoliško vzgojo otrok in mladine; na vso moč naj si prizadeva, da bi, tudi ob sodelovanju vernikov, evangeljsko sporočilo doseglo tudi tiste, ki so opustili vero ali ne izpovedujejo prave vere.
§ 2. Župnik naj skrbi, da postane presveta evharistija središče župnijskega zbiranja vernikov; naj se trudi, da se verniki hranijo s pobožnim obhajanjem zakramentov, in še posebno, da pogosto pristopajo k zakramentoma presvete evharistije in pokore; naj si prav tako prizadeva, da bodo le-ti gojili molitev tudi po družinah in zavestno ter dejavno sodelovali pri bogoslužju, ki ga mora župnik v svoji župniji voditi pod oblastjo krajevnega škofa in bedeti, da se vanj ne prikradejo zlorabe.
Kan. 529 — § 1. Da bi vestno spolnjeval službo pastirja, naj si župnik zelo prizadeva spoznati svoji skrbi zaupane vernike; zato naj obiskuje družine, z verniki deli skrbi v stiskah in žalosti in jih krepča v Gospodu ter jih i^azsodno opominja, če so v čem pogrešili; z vso ljubeznijo naj pomaga bolnikom, zlasti tistim, ki so blizu
243
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
adiuvot, eos sollicite sacramentis reficiendo eorumque animas Deo commendando; peculiari diligentia prosequatur pauperes, afflictos, solitarios, e patria exsules itemque peculiaribus difficultatibus grava-tos; allaboret etiam ut coniuges et parentes at officia propria implen-da sustineantur et in familia vitae christianae incrementum foveat.
§ 2. Partem quam christifideles laici in missione Ecclesiae pro-priam habent, parochus agnoscat et promoveat, consociationes eorun-dem ad fines religionis fovendo. Cum proprio Episcopo et cum dioece-sis presbyterio cooperetur, allaborans etiam ut fideles communionis paroecialis curam habeant, iidemque tum dioecesis tum Ecclesiae universae membra se sentiant operaque ad eandem communionem promovendam participent vel sustineant.
Can. 530 — Functiones specialiter parocho commissae sunt quae sequuntur:
1° administratio baptismi;
2° administratio sacramenti confirmationis iis qui in periculo mortis versantur, ad norman can. 883, n. 3;
3° administratio Viatici necnon unctionis infirmorum, firmo praescripto can. 1003, §§ 2 et 3, atque apostolicae benedictionis im-pertitio;
4° assistentia matrimoniis et benedictio nuptiarum;
5° persolutio funerum;
6° fontis baptismalis tempore paschali benedictio, ductus pro-cessionum extra ecclesiam, necnon benedictiones extra ecclesiam sol-lemnes;
7° celebratio eucharistica sollemnior diebus dominicis et festis de praecepto.
Can. 531 — Licet paroeciale quoddam munus alius expleverit, oblationes quas hac occasione a christifidelibus recipit ad massam paroecialem deferat, nisi de contraria offerentis voluntate constet quoad oblationes voluntarias; Episcopo dioecesano, audito consilio presbyterali, competit statuere praescripta, quibus destinationi harum oblationum necnon remunerationi clericorum idem munus implen-tium provideatur.
Can. 532 — In omnibus negotiis iuridicis parochus personam gerit paroeciae, ad normam iuris; curet ut bona paroeciae administrentui ad normam cann. 1281-1288.
Can. 533 — § 1. Parochus obligatione tenetur residendi in domo paroeciali prope ecclesiam; in casibus tamen particularibus, si iusta adsit causa, loci Ordinarius permittere potest ut alibi commoretur,
244
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
smrti, jih skrbno krepča z zakramenti in njihove duše priporoča Bogu; posebno pozornost naj skazuje revežem, prizadetim, osamljenim, iz domovine izgnanim in pa obremenjenim s posebnimi težavami; naj se trudi, da bodo zakonci in starši imeli oporo v izpolnjevanju lastnih dolžnosti, in naj pospešuje rast krščanskega življenja v družinah.
§ 2. Župnik naj priznava in pospešuje lastni delež, ki ga imajo verniki laiki v poslanstvu Cerkve, ko goji njihova združenja v verske namene. Naj sodeluje z lastnim škofom in s škofijskim zborom duhovnikov, se trudi, da bodo tudi verniki skrbeli za župnijsko občestvo in se čutili kot udje škofije in vesoljne Cerkve ter se pridružili delom, ki pospešujejo to občestvo, in jih podpirali.
Kan. 530 — Župniku so posebej zaupana naslednja opravila:
1.	krščevanje;
2.	birmovanje tistih, ki so v smrtni nevarnosti, po določbi kan. 883, št. 3;
3.	delitev popotnice in bolniškega maziljenja, ostane pa v veljavi predpis kan. 1003, §§ 2 in 3, in podelitev apostolskega blagoslova;
4.	pi'isostvovanje sklepanju zakona in poročni blagoslov;
5.	pokopavanje;
6.	blagoslov krstne vode v velikonočnem času, vodstvo procesij zunaj cerkve in tudi slovesni blagoslovi zunaj cerkve;
7.	slovesnejše obhajanje evharistije ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Kan. 531 — Čeprav je kako župnijsko nalogo opravil kdo drug, naj darove, ki jih pri tej priložnosti sprejme od vernikov, pridruži župnijskim dohodkom, razen če je jasno, da je volja darovalca glede prostovoljnih darov nasprotna; krajevni škof pa je po posvetovanju z duhovniškim svetom pristojen, da določi predpise, ki uravnavajo namen teh darov in povračilo klerikom, ki opravijo to nalogo.
Kan. 532 — V vseh pravnih poslih po določbi prava zastopa župnijo župnik; skrbi naj, da se premoženje župnije upravlja po določbi kan. 1281-1288.
Kan. 533 — § 1. Župnik je dolžan bivati v župnišču blizu cerkve; v posebnih primerih in iz upravičenega razloga more krajevni ordi-narij dovoliti, da biva drugje, zlasti v hiši, ki je skupna več duhovni-
245
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
praesertim in domo pluribus presbyteris communi, dummodo paroe-cialium perfunctioni munerum rite apteque sit provisum.
§ 2. Nisi gravis obstet ratio, parocho, feriarum gratia, licet quot-annis a paroecia abesse ad summum per unum mensem continuum aut intermissum; quo in feriarum tempore dies non computantur, quibus semel in anno parochus spirituali recessui vacat; parochus autem, ut ultra hebdomadam a paroecia absit, tenetur de hoc loci Ordinarium monere.
§ 3. Episcopi dioecesani est normas statuere quibus prospiciatur ut, parochi absentia durante, curae provideatur paroeciae per sacer-dotem debitis facultatibus instructum.
Can. 534 — § 1. Parochus, post captam paroeciae possessionem, obligatione tenetur singulis diebus dominicis atque festis in sua dioecesi de praecepto Missam pro populo sibi commisso applicandi; qui vero ab hac celebratione legitime impediatur, iisdem diebus per alium aut aliis diebus per se ipse applicet.
§ 2. Parochus, qui plurium paroeciarum curam habet, diebus de quibus in § 1, unam tantum Missam pro uni verso sibi commisso populo applicare tenetur.
§ 3. Parochus qui obligationi de qua in §§ 1 et 2 non satisfecerit, quam primum pro populo tot Missas applicet, quot omiserit.
Can. 535 — § 1. In unaquaque paroecia habeantur libri paroeciales, liber scilicet baptizatorum, matrimoniorum, defunctorum, aliique secundum Episcoporum conferentiae aut Episcopi dioecesani praescrip-ta; prospiciat parochus ut iidem libri accurate conscribantur atque diligenter asserventur.
§ 2. In libro baptizatorum adnotentur quoque confirmatio, necnon quae pertinent ad statum canonicum christifidelium, ratione matrimonii, salvo quidem praescripto can. 1133, ratione adoptionis, item-que ratione suscepti ordinis sacri, professionis perpetuae in instituto religioso emissae necnon mutati ritus; eaeque adnotationes in docu-mento accepti baptismi semper referantur.
§ 3. Unicuique paroeciae sit proprium sigillum; testimonia quae de statu canonico christifidelium dantur, sicut et acta omnia quae momentum iuridicum habere possunt, ab ipso parocho eiusve delegato subscribantur et sigillo paroeciali muniantur.
§ 4. In unaquaque paroecia habeatur tabularium seu archivum, in quo libri paroeciales custodiantur, una cum Episcoporum epistulis aliisque documentis, necessitatis utilitatisve causa servandis; quae omnia, ab Episcopo dioecesano eiusve delegato, visitationis vel alio opportuno tempore inspicienda, parochus caveat ne ad extraneorum manus perveniant.
246
2 ¿d — Hierarhična ureditev Cerkve
531—535
kom, samo da je pravilno in primerno poskrbljeno za opravljanje župnijskih nalog.
§ 2. Če ne nasprotuje tehten razlog, sme župnik zaradi dopusta biti vsako leto odsoten iz župnije največ en mesec neprekinjeno ali s presledki; v ta čas dopusta se ne štejejo dnevi, ki jih župnik enkrat na leto preživi na duhovnih vajah; župnik mora o tem, da bo odsoten iz župnije več kot teden dni, obvestiti krajevnega ordinarija.
§ 3. Krajevni škof mora izdati določbe, da bo v času župnikove odsotnosti poskrbljeno za župnijo po duhovniku, ki dobi potrebna pooblastila.
Kan. 534 — § 1. Po prevzemu župnije v posest je župnik dolžan vsako nedeljo in praznik, ki je v škofiji zapovedan, maševati za sebi izročeno ljudstvo; kdor pa je glede tega opravila zakonito oviran, naj ga opravi v istih dneh po kom drugem ali v drugih dneh on sam.
§ 2. Župnik, ki skrbi za več župnij, je dolžan v dneh, omenjenih v § 1, opraviti le eno mašo za vse sebi zaupano ljudstvo.
§ 3. Župnik, ki ni izpolnil obveznosti, o kateri govorita §§ 1 in 2, naj čimprej opravi za ljudstvo toliko maš, kolikor jih je opustil.
Kan. 535 — § 1. V vsaki župniji morajo imeti župnijske knjige, namreč krstno, poročno, mrliško in druge, od škofovske konference in krajevnega škofa predpisane knjige; župnik naj skrbi, da se te knjige natančno spisujejo in vestno hranijo.
§ 2. V krstni knjigi naj se zaznamuje tudi birma in kar zadeva cerkvcnopravni položaj vernikov glede poroke, velja pa predpis kan. 1133, glede posvojitve, sprejetega reda, večnih zaobljub v redovni ustanovi in spremenjenega obreda; te zaznamke je vedno treba vnesti v krstni list.
§ 3. Vsaka župnija mora imeti lasten pečat; potrdila, ki se izdajajo o cerkvenopravnem položaju vernikov, kot tudi vse listine, ki morejo biti pravno pomembne, naj sam župnik ah njegov pooblaščenec podpiše in opremi z župnijskim pečatom.
§ 4. V vsaki župniji morajo imeti shrambo za listine ali arhiv, v katerem naj se hranijo župnijske knjige skupaj s pismi škofov in drugimi listinami, ki se morajo shranjevati zaradi potrebe in koristnosti; vse to naj krajevni škof ali njegov pooblaščenec pregleda ob vizitaciji ali drugem primernem času, župnik pa mora skrbeti, da to ne pride nepoklicanim v roke.
247
271—274
Lib. II —■ De populo Dei
§ 5. Libri paroecialcs antiquiores quoque diligenter custodiantur, secundum praescripta iuris particularis.
Can. 536 — § 1. Si, de iudicio Episcopi dioecesani, audito consilio presbvterali, opportunum sit, in unaquaque paroecia constituatur consilium pastorale, cui parochus praeest et in quo christifideles una cum illis qui curam pastoralem vi officii sui in paroecia participant, ad actionem pastoralem fovendam suum adiutorium praestent.
§ 2. Consilium pastorale voto gaudet tantum consultivo et regitur normis ab Episcopo dioecesano statutis.
Can. 537 — In unaquaque paroecia habeatur consilium a rebus oeconomicis, quod praeterquam iure universali, regitur normis ab Episcopo dioecesano latis et in quo christifideles, secundum easdem normas selecti, parocho in administratione bonorum paroeciae adiu-torio sint, firmo praescripto can. 532.
Can. 538 — § 1. Parochus ab officio cessât amotione aut transla-tione ab Episcopo dioecesano ad normam iuris peracta, renuntiatione iusta de causa ab ipso parocho facta et, ut valeat, ab codem Episcopo acceptata, necnon lapsu temporis si, iuxta iuris particularis de quo in can. 522 praescripta, ad tempus determinatum constitutus fuerit.
§ 2. Parochus, qui est sodalis instituti religiosi aut in societate vitae apostolicae incardinatus, ad normam can. 682, § 2 amovetur.
§ 3. Parochus, expleto septuagesimo quinto aetatis anno, rogatur ut renuntiationem ab officio exhibeat Episcopo dioecesano, qui, omnibus personae et loci inspectis adiunctis, de eadem acceptanda aut dif-ferenda decernat; renuntiantis congruae sustentationi et habitationi ab Episcopo dioecesano providendum est, attentis normis ab Episco-porum conferentia statutis.
Can. 539 — Cum vacat paroecia aut cum parochus ratione captivi-tatis, exsilii vel relegationis, inhabilitatis vel infirmae valetudinis aliusve causae a munere pastorali in paroecia exercendo praepeditur, ab Episcopo dioecesano quam primum deputetur administrator pa-roecialis, sacerdos scilicet qui parochi vicem suppléât ad normam can. 540.
Can. 540 — § 1. Administrator paroecialis iisdem adstringitur of-ficiis iisdemque gaudet iuribus ac parochus, nisi ab Episcopo dioecesano aliter statuatur.
§ 2. Administrated paroeciali nihil agere licet, quod praeiudicium afferat iuribus parochi aut damno esse possit bonis paroecialibus.
§ 3. Administrator paroecialis post expletum munus parocho ra-tionem reddat.
248
2 ¿ei — Hierarhična xireditev Cerkve
536—540
§ 5. Starejše župnijske knjige naj se tudi skrbno čuvajo po predpisih območnega prava.
Kan. 536 — § 1. Če se zdi krajevnemu škofu po posvetovanju z duhovniškim svetom primerno, naj se v vsaki župniji ustanovi pastoralni svet, ki mu predseduje župnik in v katerem verniki skupaj s tistimi, ki imajo v župniji delež pri pastoralni skrbi po svoji službi, pomagajo pri pospeševanju pastoralne dejavnosti.
§ 2. Pastoralni svet ima le posvetovalen glas in se ravna po določbah, ki jih izda krajevni škof.
Kan. 537 — V vsaki župniji naj bo gospodarski svet, ki deluje po splošnem pravu in po določbah, ki jih je izdal krajevni škof, in so v njem verniki, izbrani po istih določbah, župniku v pomoč pri upravljanju župnijskega premoženja, ostane pa v veljavi predpis kan. 532.
Kan. 538 — § 1. Župniku preneha služba z odstranitvijo ali premestitvijo, ki jo odredi krajevni škof po določbi prava, z odpovedjo, ki jo iz upravičenega razloga da sam župnik in jo za veljavnost sprejme isti škof, in tudi po preteku časa, če je bil župnik postavljen za določen čas po predpisih območnega prava, o katerem govori kan. 522.
§ 2. Župnik, ki je član redovne ustanove ali inkardiniran v družbo apostolskega življenja, se odstrani po določbi kan. 682, § 2.
§ 3. Ko župnik izpolni petinsedemdeseto leto starosti, je napro-šen, naj da odpoved službe krajevnemu škofu, ki pretehta vse osebne in krajevne razmere in odloči, ali jo sprejme ali pa odloži; krajevni škof mora poskrbeti za ustrezno vzdrževanje in stanovanje tistega, ki je dal odpoved, po določbah, ki jih je izdala škofovska konferenca.
Kan. 539 — Kadar je župnija izpraznjena ali je župnik zaradi ujetništva, begunstva ali pregnanstva, nezmožnosti ali slabega zdravja ali iz kakega drugega razloga oviran pri opravljanju pastoralne službe v župniji, naj krajevni škof čimprej določi župnijskega upravitelja, to je duhovnika, ki bo nadomeščal župnika po določbi kan. 540.
Kan. 540 — § 1. Župnijskega upravitelja vežejo iste dolžnosti in uživa iste pravice kot župnik, razen če krajevni škof določi drugače.
§ 2. Župnijski upravitelj ne sme ničesar storiti, kar bi omejevalo župnikove pravice ah škodovalo župnijskemu premoženju.
§ 3. Župnijski upravitelj naj po končani službi župniku predloži račune.
249
541—545
Lib. 11 — De populo Dei
Can. 541 — § 1. Vacante paroecia itemque parocho a munere pa-storali exercendo impedito, ante administratoris paroecialis Constitutionen!, paroeciae regimen interim assumat vicarius paroecialis; si plures sint, is qui sit nominatione antiquior, et si vicarii desint. parochus iure particulari definitus.
§ 2. Qui paroeciae regimen ad normam § 1 assumpserit, loci Ordinarium de paroeciae vacatione statim certiorem faciat.
Can. 542 — Sacerdotes quibus in solidum, ad normam can. 517, § 1, alicuius paroeciae aut diversarum simul paroeciarum cura pasto-ralis committitur:
1° praediti sint oportet qualitatibus, de quibus in can. 521; 2° nominentur vel instituantur ad normam praescriptorum cann. 522 et 524;
3° curam pastoralem obtinent tantum a momento captae possessionis; eorundem moderator in possessionem mittitur ad normam praescriptorum can. 527, § 2; pro ceteris vero sacerdotibus fidei pro-fessio legitime facta locum tenet captae possessionis.
Can. 543 — § 1. Si sacerdotibus in solidum cura pastoralis alicuius paroeciae aut diversarum simul paroeciarum committatur, sin-guli eorum, iuxta ordinationem ab iisdem statutam, obligatione te-nentur munera et functiones parochi persolvendi de quibus in cann. 528, 529 et 530; facultas matrimoniis assistendii, sicuti et potestates omnes dispensandi ipso iure parocho concessae, omnibus competunt, exercendae tamen sunt sub directione moderatoris.
§ 2. Sacerdotes omnes qui ad coetum pertinent: 1° obligatione tenentur residentiae;
2° communi consilio ordinationem statuant, qua eorum unus Missam pro populo celebret, ad normam can. 534;
3° solus moderator in negotiis iuridicis personam gerit paroeciae aut paroeciarum coetui commissarum.
Can. 544 — Cum cesset ab officio aliquis sacerdos e coetu, de quo in can. 517, § 1, vel coetus moderator, itemque cum eorundem aliquis inhabilis fiat ad munus pastorale exercendum, non vacat paroecia vel paroeciae, quarum cura coetui committitur; Episcopi autem dioece-sani est alium nominare moderatorem; antequam vero ab Episcopo alius nominetur, hoc munus adimpleat sacerdos eiusdem coetus nominatione antiquior.
Can. 545 — § 1. Quoties ad pastoralem paroeciae curam débité adimplendam necesse aut opportunum sit, parocho adiungi possunt unus aut plures vicarii paroeciales, qui, tamquam parochi coopera-tores eiusque sollicitudinis participes, communi cum parocho consilio
250
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Kan. 541 — § 1. Kadar je župnija izpraznjena ali je župnik oviran pri opravljanju pastoralne službe, naj pred postavitvijo župnijskega upravitelja začasno prevzame vodstvo župnije župnijski kaplan; če pa jih je več, starejši po imenovanju, in če ni župnijskih kaplanov, župnik, kakor ga določa območno pravo.
§ 2. Tisti, ki bo prevzel vodstvo župnije po določbi § 1, naj takoj obvesti krajevnega ordinarija, da je župnija izpraznjena.
Kan. 542 — Duhovniki, ki se jim kot skupini po določbi kan. 517, § 1, zaupa pastoralna skrb za kako župnijo ali več župnij hkrati:
1.	morajo imeti lastnosti, omenjene v kan. 521;
2.	naj se imenujejo ali postavijo po določbi predpisov v kan. 522 in 524;
3.	prevzamejo pastoralno skrb šele od trenutka prevzema v posest; njihov moderator se uvede v posest po določbah predpisov kan. 527, § 2; za druge duhovnike pa nadomesti prevzem v posest zakonito opravljena izpoved vere.
Kan. 543 — § 1. Ce se skupini duhovnikov zaupa pastoralna skrb za kako župnijo ali več župnij hkrati, je vsak od njih po ureditvi, ki so jo sami določili, dolžan opravljati naloge in opravila župnika, o katerih govorijo kan. 528, 529 in 530; pravico prisostvovati poroki kot tudi vsa pooblastila za spreglede, ki so pravno dovoljena župniku, imajo vsi, vendar jih morajo izvrševati pod vodstvom mo-deratorja.
§ 2. Vsi duhovniki, ki pripadajo skupini:
1.	so vezani na dolžnost rezidence;
2.	naj v skupnem posvetu določijo, kdo izmed njih mašuje za ljudstvo po določbi kan. 534;
3.	samo moderator zastopa v pravnih poslih župnijo ali več zaupanih župnij.
Kan. 544 — Če kakemu duhovniku iz skupine, ki jo omenja kan. 517, § 1, ali moderator ju skupine preneha služba ali če kdo izmed njih postane nesposoben za opravljanje pastoralne službe, župnija ali župnije, katerih skrb je izročena skupini, niso izpraznjene; krajevni škof pa mora imenovati drugega moderatorja; preden pa škof imenuje drugega, naj to službo opravlja duhovnik skupine, ki je po imenovanju najstarejši.
Kan. 545 — § 1. Kadar je za dobro opravljanje pastoralne skrbi za župnijo potrebno ali primerno, se lahko župniku doda eden ali več župnijskih kaplanov, ki naj kot župnikovi sodelavci in udele-
251
516—550
Lib. II — De populo Dei
et studio, atque sub eiusdem auctoritate operam in ministerio pasto-rali praestent.
§ 2. Vicarius paroecialis constitui potest sive ut opem ferat in universo ministerio pastorali explendo, et quidem aut pro tota pa-roecia aut pro determinata paroeciae parte aut pro certo paroeciae christifidelium coetu, sive etiam ut operam impendat in certum mi-nisterium in diversis simul paroeciis persolvendum.
Can. 546 — Ut quis valide vicarius paroecialis nominetur. oportet sit in sacro presbyteratus ordine constitutus.
Can. 547 — Vicarium paroecialem libere nominat Episcopus dioe-cesanus, auditis, si opportunum id iudicaverit, parocho aut parochis paroeciarum pro quibus constituitur, necnon vicario foráneo, firmo praescripto can. 682, § 1.
Can. 548 — § 1. Vicarii paroecialis obligationes et iura, praeter-quam canonibus huius capitis, statutis dioecesanis necnon litteris Epi-scopi dioecesani difiniuntur, specialius autem mandato parochi deter-minantur.
§ 2. Nisi aliud expresse litteris Episcopi dioecesani caveatur, vicarius paroecialis ratione officii obligatione tenetur parochum in universo paroeciali ministerio adiuvandi, excepta quidem applicatione Missae pro populo, itemque, si res ferat ad normam iuris, parochi vicem supplendi.
§ 3. Vicarius paroecialis regulariter de inceptis pastoralibus pro-spectis et susceptis ad parochum referat, ita ut parochus et vicarius aut vicarii, coniunctis viribus, pastorali curae providere valeant paroeciae, cuius simul sunt sponsoros.
Can. 549 — Absente parocho, nisi aliter Episcopus dioecesanus providerit ad normam can. 533, § 3, et nisi Administrator paroecialis constitutus fuerit, serventur praescripta can. 541 § 1; vicarius hoc in casu omnibus etiam obligationibus tenetur parochi, excepta obligatione applicandi Missam pro populo.
Can. 550 — § 1. Vicarius paroecialis obligatione tenetur residendi in paroecia aut, si pro diversis simul paroeciis constitutus est, in earum aliqua; loci tarnen Ordinarius, iusta de causa, permitiere potest ut alibi resideat, praesertim in domo pluribus presbyteris com-muni, dummodo pastoralium perfunetio munerum nullum exinde detrimentum capiat.
§ 2. Curet loci Ordinarius ut inter parochum et vicarios aliqua vitae communis consuetudo in domo paroeciali, ubi id fieri possit, provehatur.
252
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
ženci pri njegovi skrbi po skupnem posvetovanju in prizadevanju z župnikom in pod njegovo oblastjo delujejo v pastoralni službi.
§ 2. Župnijski kaplan more biti postavljen, da pomaga bodisi pri opravljanju celotne pastoralne službe, in sicer za vso župnijo ali za določen del župnije ali za določeno skupino vernikov župnije, bodisi da deluje pri opravljanju določene službe hkrati v različnih župnijah.
Kan. 546 — Da je kdo veljavno imenovan za župnijskega kaplana, mora biti posvečen za duhovnika.
Kan. 547 — Župnijskega kaplana svobodno imenuje krajevni škof, ko se je, če sodi, da je primerno, posvetoval z župnikom ali župniki župnij, za katere se postavlja, in tudi z dekanom; ostane pa v veljavi predpis kan. 682, § 1.
Kan. 548 — § 1. Dolžnosti in pravice župnijskega kaplana določajo poleg kanonov tega poglavja škofijske določbe in dekret krajevnega škofa, podrobneje pa jih določi župnikovo naročilo.
§ 2. Če ni z dekretom krajevnega škofa izrecno določeno kaj drugega, mora župnijski kaplan zaradi službe pomagati župniku v vsej pastoralni službi in po določbi prava nadomeščati župnika, če to zahtevajo razmere; izvzeto je le maševanje za ljudstvo.
§ 3. Župnijski kaplan praviloma poroča župniku o pastoralnih dejavnostih, ki jih načrtuje ali že opravlja, da bi tako mogli župnik in župnijski kaplan ali župnijski kaplani z združenimi močmi poskrbeti za pastoralno delo v župniji, za katero so tudi hkrati odgovorni.
Kan. 549 — Če je župnik odsoten, naj se upoštevajo predpisi kan. 541, § 1, razen če je krajevni škof za župnijo poskrbel po določbi kan. 533, § 3, in če je bil postavljen župnijski upravitelj; župnijski kaplan ima v tem primeru tudi vse obveznosti župnika, razen maše-vanja za ljudstvo.
Kan. 550 — § 1. Župnijski kaplan je dolžan bivati v župniji, ali če je postavljen za več župnij hkrati, v eni izmed njih; krajevni or-dinarij pa more iz upravičenega razloga dovoliti, da biva kje drugje, zlasti v hiši, ki je skupna več duhovnikom, samo da zaradi tega pastoralno delo ne trpi škode.
§ 2. Krajevni ordinarij naj skrbi, da se, kjer je to mogoče, med župnikom in župnijskimi kaplani v župnijskem domu vpelje kaka oblika skupnega življenja.
253
551—555
Lib. II —• De popido Dei
§ 3. Ad tempus feriarum quod attinet, vicarius paroecialis eodem gaudet iure ac parochus.
Can. 551 — Ad oblationes quod attinet, quas occasione perfuncti ministerii pastoralis christifideles vicario faciunt, serventur prae-scripta can. 531.
Can. 552 — Vicarius paroecialis ab Episcopo dioecesano aut ab Administratore dioecesano amoveri potest, iusta de causa, firmo prae-scripto can. 682, § 2.
Caput VII DE VICARIIS FORANEIS
Can. 553 — § 1. Vicarius foraneus, qui etiam decanus vel archi-presbyter vel alio nomine vocatur, est sacerdos qui vicariatui fo-raneo praeficitur.
§ 2. Nisi aliud iure particulari statuatur, vicarius foraneus no-minatur ab Episcopo dioecesano, auditis pi*o suo prudenti iudicio sa-cerdotibus qui in vicariatu de quo agitur ministerium exercent.
Can. 554 — § 1. Ad officium vicarii foranei, quod cum officio pa-rochi certae paroeciae non ligatur, Episcopus seligat sacerdotem quem, inspectis loci ac temporis adiunctis, idoneum iudicaverit.
§ 2. Vicarius foraneus nominetur ad certum tempus, iure particulari determinatum.
§ 3. Vicarium foraneum iusta de causa, pro suo prudenti arbitrio, Episcopus dioecesanus ab officio libere amovere potest.
Can. 555 — § 1. Vicario foraneo, praeter facultates iure particulari ci legitime tributas, officium et ius est:
1° actionem pastoralem in vicariatu communem promovendi et coordinandi;
2° prospiciendi ut clerici sui districtus vitam ducant proprio sta-tui congruam atque officiis suis diligenter satisfaciant;
3° providendi ut religiosae functiones secundum sacrae liturgiae praescripta celebrentur, ut decor et nitor ecclesiarum sacraeque su-pellectilis, maxime in celebratione eucharistica et custodia sanctis-simi Sacramenti, accurate serventur, ut recte conscribantur et debite custodiantur libri paroeciales, ut bona ecclesiastica sedulo admini-strentur; denique ut domus paroecialis debita diligentia curetur.
§ 2. In vicariatu sibi concredito vicarius foraneus:
1° operam det ut clerici, iuxta iuris particularis praescripta, sta-tutis temporibus intersint praelectionibus, conventibus theologicis aut conferentiis, ad normam can. 279, § 2;
254
r
2 del — Hierarhična ureditev Cerkve	551—555
§ 3. Glede počitnic ima župnijski kaplan iste pravice kot župnik.
Kan. 551 — Glede darov, ki jih dajejo verniki župnijskemu kaplanu pri opravljanju pastoralne službe, naj se upoštevajo predpisi kan. 531.
Kan. 552 — Župnijskega kaplana more krajevni škof ali'škofijski upravitelj odstraniti iz upravičenega razloga, v veljavi pa ostane predpis kan. 682, § 2.
Sedmo poglavje DEKANI
Kan. 553 — § 1. Dekan, ki se imenuje tudi arhiprezbiter ali drugače, je duhovnik, ki je postavljen za voditelja dekanije.
§ 2. Če območno pravo ne določa kaj drugega, imenuje dekana krajevni škof, ki se po svoji pametni presoji posvetuje z duhovniki, ki v tisti dekaniji opravljajo službo.
Kan. 554 — § 1. Za službo dekana, ki ni vezana na službo župnika določene župnije, naj izbere škof glede na krajevne in časovne razmere duhovnika, za katerega sodi, da je primeren.
§ 2. Dekan naj bo imenovan za določen čas, ki ga predpisuje območno pravo.
§ 3. Dekana more krajevni škof iz upravičenega razloga po svoji pametni presoji svobodno odstraniti iz službe.
Kan. 555 — § 1. Dekan ima poleg pooblastil, ki so mu zakonito podeljena po območnem pravu, dolžnost in pravico:
1.	pospeševati in usklajevati skupno pastoralno dejavnost v dekaniji;
2.	skrbeti, da kleriki njegovega okrožja živijo v skladu s svojim stanom in vestno opravljajo svojo službo;
3.	skrbeti, da se verska opravila izvršujejo po predpisih svetega bogoslužja, da je vestno poskrbljeno za lepoto in čistočo cerkva in svete opreme, zlasti pri obhajanju evharistije in shranjevanju najsvetejšega zakramenta, da se pravilno spisujejo in vestno hranijo župnijske knjige, da se vestno upravlja cerkveno premoženje in končno, da se s potrebno vestnostjo skrbi za župnišče.
§ 2. V dekaniji, ki mu je zaupana, mora dekan:
1. truditi se, da se kleriki po predpisih območnega prava v določenih rokih udeležujejo predavanj, teoloških tečajev ali konferenc po določbi kan. 279, § 2;
255
516—550
Lib. II — De populo Dei
2° curet ut presbyteris sui districtus subsidia spiritualia praesto sint, itemque maxime sollicitus sit de iis, qui in difficilioribus ver-santur circumstantiis aut problematibus anguntur.
§ 3. Curet vicarius foraneus ut parochi sui districtus, quos graviter aegrotantes noverit, spiritualibus ac materialibus auxiliis ne careant, utque eorum qui decesserint, fuñera digne celebrentur; pro-videat quoque ne, occasione aegrotationis vel mortis, libri, documenta, sacra supellex aliaque, quae ad Ecclesiam pertinent, depereant aut asportentur.
§ 4. Vicarius foraneus obligatione tenetur secundum determina-tionem ab Episcopo dioecesano factam, sui districtus paroecias visitare.
Caput VIII
DE ECCLESIARUM RECTORIBUS ET DE CAPPELLANIS
Art. 1
DE ECCLESIARUM RECTORIBUS
Can. 556 — Ecclesiarum rectores hie intelleguntur sacerdotes, qui-bus cura demandatur alicuius ecclesiae, quae nee sit paroecialis nec capitularis, nec adnexa domui communitatis religiosae aut societatis vitae apostolicae, quae in eadem officia celebret.
Can. 557 — § 1. Ecclesiae rector libere nominatur ab Episcopo dioecesano, salvo iure eligendi aut praesentandi, si cui legitime compe-tat; quo in casu Episcopi dioecesani est rectorem confirmare vel in-stituere.
§ 2. Etiam si ecclesia pertineat ad aliquod clericale institutum religiosum iuris pontificii, Episcopo dioecesano competit rectorem a Superiore praesentatum instituere.
§ 3. Rector ecclesiae, quae coniuncta sit cum seminario aliove collegio quod a clericis regitur, est rector seminarii vel collegii, nisi aliter Episcopus dioecesanus constituerit.
Can. 558 — Salvo praescripto can. 262, rectori non licet functiones paroeciales de quibus in can. 530, nn. 1-6, in ecclesia sibi commissa peragere, nisi consentiente aut, si res ferat, delegante parocho.
Can. 559 — Potest rector in ecclesia sibi commissa litúrgicas cele-brationes etiam sollemnes peragere, salvis legitimis fundationis legibus, atque dummodo de iudicio loci Ordinarii nullo modo ministerio paroeciali noceant.
256
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve	556—559
2. skrbeti, da so duhovnikom njegovega okrožja na voljo duhovni pripomočki; zlasti naj skrbi za tiste, ki živijo v težjih razmerah ali jih tarejo težave.
§ 3. Dekan naj skrbi, da ne bi župniki njegovega okrožja, za katere ve, da so hudo bolni, ostali brez duhovne in gmotne pomoči, in da bodo, če umrjejo, imeli dostojen pogreb; poskrbi naj tudi, da se ne bi v času bolezni ali smrti porazgubile ali odnesle knjige, listine, sveta oprema in drugo, kar je last Cerkve.
§ 4. Dekan je dolžan po določitvi, ki jo je izdal krajevni škof, opravljati vizitacije župnij svojega okrožja.
Osmo poglavje
REKTORJI CERKVA IN KAPLANI POSEBNIH SKUPNOSTI
Prvi člen REKTORJI CERKVA
Kan. 556 — Rektorje cerkva tukaj imenujemo duhovnike, katerim je izročena skrb za kako cerkev, ki ni ne župnijska ne kapiteljska ne pridružena hiši redovne skupnosti ali družbe apostolskega življenja, ki bi v njej opravljala bogoslužje.
Kan. 557 — § 1. Rektorja cerkve svobodno imenuje krajevni škof, ostane pa v veljavi pravica izvolitve ali predlaganja, če komu zakonito gre; v takem primeru mora krajevni škof rektorja potrditi ali postaviti.
§ 2. Tudi če pripada cerkev kaki kleriški papeškopravni redovni ustanovi, je krajevni škof pristojen, da postavi rektorja, ki ga je redovni predstojnik predlagal.
§ 3. Rektor cerkve, ki je pridružena semenišču ali kakemu zavodu, ki ga vodijo kleriki, je ravnatelj semenišča ali zavoda, razen če bi krajevni škof določil drugače.
Kan. 558 — Upoštevajoč predpis kan. 262, rektor v cerkvi, ki mu je izročena, ne sme opravljati župnijskih opravil, ki so navedena v kan. 530, št. 1—6, razen s privolitvijo in, če primer zahteva, s pooblastilom župnika.
Kan. 559 — Rektor sme v cerkvi, ki mu je izročena, opravljati tudi slovesna bogoslužna opravila, upoštevajoč zakonito ustanovno listino, in da po presoji krajevnega škofa le nikakor niso v škodo župnijski službi.
17 — Codox
257
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 560 — Loci Ordinarius, ubi id opportunum censeat, potest rectori praecipere ut determinatas in ecclesia sua pro populo celebret functioncs etiam parocciales, necnon ut ecclesia pateat certis christi-fidelium coetibus ibidem litúrgicas celebrationes peracturis.
Can. 561 — Sine rectoris aliusve legitimi superioris licentia, ne-mini licet in ecclesia Eucharistiam celebrare, sacramenta administrare aliasve sacras functiones peragere; quae licentia danda aut deneganda est ad normam iuris.
Can. 562 — Ecclesiae rector, sub auctoritate loci Ordinarii serva-tisque legitimis statutis et iuribus quaesitis, obligatione tenetur pro-spiciendi ut sacrae functiones secundum normas litúrgicas et cano-num praescripta digne in ecclesia celebrentur, onera fideliter adim-pleantur, bona diligenter administrentur, sacrae supellectilis atque aedium sacrarum conservation! et decori provideatur, neve quidpiam fiat quod sanctitati loci ad reverentiae domui Dei debitae quoquo modo non congruat.
Can. 563 — Rectorem ecclesiae, etsi ab aliis electum aut praesen-tatum, loci Ordinarius ex iusta causa, pro suo prudenti arbitrio ab officio amovere potest, firmo praescripto can. 682, § 2.
Art. 2 DE CAPPELLANIS
Can. 564 — Cappellanus est sacerdos, cui stabili modo committitur cura pastoralis, saltern ex parte, alicuius communitatis aut peculiaris coetus christifidelium, ad normam iuris universalis et particulars exercenda.
Can. 565 — Nisi iure aliud caveatur aut cuidam specialia iura legitime competant, cappellanus nominatur ab Ordinario loci, cui etiam pertinet praesentatum instituere aut electum confirmare.
Can. 566 — § 1. Cappellanus omnibus facultatibus instructus sit oportet quas recta cura pastoralis requirit. Praeter eas quae iure particulari aut speciali delegatione conceduntur, cappellanus vi officii facúltate gaudet audiendi confessiones fidelium suae curae commis-sorum, verbi Dei eis praedicandi, Viaticum et unctionem infirmorum administrandi necnon sacramentum confirmationis eis conferendi, qui in periculo mortis versentur.
§ 2. In valetudinariis, carceribus et itineribus maritimis, cappellanus praeterea facultatem habet, his tantum in locis exercendam, a
258
2. del — Hierarhična ureditev Cerkve
•159—463
Kan. 560 — Kjer ima krajevni škof za primerno, more ukazali rektorju, da opravlja v svoji cerkvi tudi določena župnijska opravila za ljudstvo, in da je cerkev odprta določenim shodom vernikov, ki nameravajo v njej obhajati bogoslužne slovesnosti.
Kan. 561 — Brez dovoljenja rektorja ali drugega zakonitega predstojnika ne sme nihče v cerkvi obhajati evharistije, deliti zakramente ali opravljati druga sveta opravila; to dovoljenje pa je treba dati ali odreči po določbi prava.
Kan. 562 — Rektor cerkve mora pod oblastjo krajevnega ordinari-ja in upoštevajoč zakonit statut ter pridobljene pravice skrbeti, da se sveta opravila v cerkvi opravljajo dostojno po določbah in predpisih kanonov, da se obveznosti zvesto spolnjujejo, premoženje vestno upravlja ter skrbno vzdržuje sveta oprema, cerkvena stavba in njena lepota in da se ne zgodi kaj, kar bi se kakorkoli ne skladalo s svetostjo kraja in z dolžnim spoštovanjem do božje hiše.
Kan. 563 — Rektorja cerkve, čeprav so ga drugi izvolili ali predlagali, more krajevni ordinarij iz upravičenega razloga po svoji pametni presoji odstraniti iz službe, upoštevajoč kan. 682, § 2.
Drugi člen KAPLANI POSEBNIH SKUPNOSTI
Kan. 564 — Kaplan posebne skupnosti je duhovnik, kateremu se za stalno dodeli vsaj delna pastoralna skrb za kako skupnost ali posebno skupino vernikov, da jo opravlja v skladu s splošnim in območnim pravom.
Kan. 565 — Ako pravo ne določa kaj drugega ali, če nima kdo zakonito posebne pravice, imenuje kaplana posebne skupnosti krajevni ordinarij, ki ima tudi pravico predlaganega postaviti ali izvoljenega potrditi.
Kan. 566 — § 1. Kaplan posebne skupnosti mora imeti vsa pooblastila, ki jih zahteva pravilna pastoralna skrb. Poleg tega, kar je določeno v območnem pravu ali s posebnim pooblastilom, ima ta kaplan po službi pravico spovedovati vernike, ki so zaupani njegovi skrbi, jim oznanjati božjo besedo, podeljevati popotnico in bolniško maziljenje pa tudi podeliti zakrament birme tistim, ki so v smrtni nevarnosti.
§ 2. Nadalje ima kaplan posebne skupnosti v bolnišnicah, zaporih in na potovanjih po morju pravico samo na teh krajih odvezati od
259
516—550
Lib. II — De populo Dei
censuris latae sententiae non reservatis neque declaratis absolvendi, firmo tamen praescripto can. 976.
Can. 567 — § 1. Ad nominationem cappellani domus instituti re-ligiosi laicalis, Ordinarius loci nc procedat, nisi consulto Superiore. cui ius est, audita communitate, quemdam sacerdotem proponere.
§ 2. Cappellani est liturgicas functiones celebrare aut moderari; ipsi tamen non licet in regimine intero instituti sese immiscere.
Can. 568 — Pro iis qui ob vitae condicionem ordinaria parochorum cura frui non valent, uti sunt migrantes, exsules, profugi, nomades, navigantes, constituantur, quatenus fieri possit, cappellani.
Can. 569 — Cappellani militum legibus specialibus reguntur.
Can. 570 — Si communitatis aut coetus sedi adnexa est ecclesia non paroecialis, cappellanus sit rector ipsius ecclesiae, nisi cura communitatis aut ecclesiae aliud exigat.
Can. 571 — In exercitio sui pastoralis muneris, cappellanus debi-tam cum parocho servet coniunctionem.
Can. 572 — Quod attinet ad amotionem cappellani. servetur prae-scriptum can. 563.
Pars 111
DE INSTITUT1S VITAE CONSECRATAE ET DE SOCIETATIBUS VITAE APOSTOLICAE
Sectio II
DE INSTITUTIS VITAE CONSECRATAE Titulus I
NORMAE COMMUNES OMNIBUS INSTITUTIS VITAE CONSECRATAE
Can. 573 — § 1. Vita consecrata per consiliorum evangelicorum professionem est stabilis vivendi forma qua fideles, Christum sub actione Spiritus Sancti pressius sequentes, Deo summe dilecto totaliter
260
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
vnaprej izrečenih kazni, ki niso pridržane ali razglašene, ostane pa v veljavi predpis kan. 976.
Kan. 567 — § 1. Krajevni ordinarij naj imenuje kaplana v hiši lai-ške redovne ustanove samo, če se je posvetoval s predstojnikom, ki ima po posvetu s skupnostjo pravico predlagati kakega duhovnika.
§ 2. Ta kaplan mora opravljati ali urejati bogoslužna opravila, v notranje vodstvo ustanove pa se ne sme vmešavati.
Kan. 568 — Za tiste, ki zaradi življenjskih razmer ne morejo biti deležni redne skrbi župnikov, na primer popotniki, begunci, izgnanci, nomadi, mornarji, naj se, kolikor je mogoče, postavijo kaplani.
Kan. 569 — Za vojaške kaplane dajejo navodila posebni zakoni.
Kan. 570 — Ce je skupnosti ali sedežu skupine pridružena cerkev, ki ni župnijska, naj bo kaplan rektor te cerkve, razen če skrb za skupnost ali cerkev zahteva kaj drugega.
Kan. 571 — Kaplan posebne skupnosti naj pri opravljanju svoje pastoralne službe ohranja potrebno povezanost z župnikom.
Kan. 572 — Glede odstranitve kaplana posebne skupnosti naj se upošteva predpis kan. 563.
Tretji del
USTANOVE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA IN DRUŽBE APOSTOLSKEGA ŽIVLJENJA
Prvi oddelek USTANOVE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA
Prvi naslov
SKUPNE DOLOČBE ZA USTANOVE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA
Kan. 573 — § 1. Z zaobljubami evangeljskih svetov posvečeno življenje je stalna oblika življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom, se povsem izročijo
261
516—550
Lib. II — De populo Dei
dedicantur, ut, in Eius honorem atque Ecclesiae aedificationem mun-dique salutem novo et peculiari titulo dediti, caritatis perfectionem in servitio Regni Dei eonsequantur et, praeclarum in Eeelesia signum effecti, caelestem gloriam praenuntient.
§ 2. Quam vivendi formam in institutis vitae consecratae, a com-petenti Ecclesiae auctoritate canonice erectis, libere assumunt christi-fideles, qui per vota aut alia sacra ligamina iuxta proprias instituto-rum leges, consilia evangelica castitatis, paupertatis et oboedientiae profitentur et per caritatem, ad quam ducunt, Ecclesiae eiusque my-sterio speciali modo coniunguntur.
Can. 574 — § 1. Status eorum, qui in huiusmodi institutis consilia evangelica profitentur, ad vitam et sanctitatem Ecclesiae pertinet, et ideo ab omnibus in Eeelesia fovendus et promovendus est.
§ 2. Ad hunc statum quidam christifideles specialiter a Deo vo-cantur, ut in vita Ecclesiae peculiari dono fruantur et, secundum finem et spiritum instituti, eiusdem missioni salvificae prosint.
Can. 575 — Consilia evangelica in Christi Magistri doctrina et exemplis fundata, donum sunt divinum, quod Eeelesia a Domino ac-cepit Eiusque gratia semper conservat.
Can. 576 — Competentis Ecclesiae auctoritatis est consilia evangelica interpretan, eorundem praxim legibus moderari atque stabiles inde vivendi formas canónica approbatione constituere itemque, pro parte sua, curare ut instituta secundum spiritum fundatorum et sanas traditiones crescant et floreant.
Can. 577 — Permulta in Eeelesia sunt instituta vitae consecratae, quae donationes habent differentes secundum gratiam quae data est eis: Christum, enim, pressius sequuntur sive orantem, sive Regnum Dei annuntiantem, sive hominibus benefacientem, sive cum eis in saeculo conversantem, semper autem voluntatem Patris facientem.
Can. 578 — Fundatorum mens atque proposita a competenti auctoritate ecclesiastica sancita circa naturam, finem, spiritum et indo-lem instituti, necnon eius sanae traditiones, quae omnia Patrimonium eiusdem instituti constituunc, ab omnibus fideliter servanda sunt.
Can. 579 — Episcopi dioecesani, in suo quisque territorio, instituta vitae consecratae formali decreto erigere possunt, dummodo Sedes Apostólica consulta fuerit.
Can. 580 — Aggregatio alicuius instituti vitae consecratae ad aliud reservatur competenti auctoritati instituti aggregantis, salva semper canónica autonomía instituti aggregati.
262
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
v last nadvse ljubljenemu Bogu. tako da so v njegovo čast in za graditev Cerkve in zveličanja sveta z novim in posebnim naslovom določeni za dosego popolne ljubezni v službi božjega kraljestva in kot sijajno znamenje v Cerkvi naznanjajo nebeško slavo.
§ 2. V ustanovah posvečenega življenja, ki jih je pristojna cerkvena oblast kanonično ustanovila, se verniki prostovoljno oklenejo te oblike življenja, ko z obljubami ali drugimi svetimi vezmi po lastnih zakonih ustanov javno izpovedo, da bodo spolnjevali evan-geljske svete čistosti, uboštva in pokorščine in se po ljubezni, h kateri jih vodijo, na poseben način povežejo s Cerkvijo in njeno skrivnostjo.
Kan. 574 — § 1. Stan tistih, ki v ustanovah te vrste javno izpovedo evangeljske svete, spada k življenju in svetosti Cerkve in ga morajo zato v Cerkvi vsi podpirati in pospeševati.
§ 2. V ta stan pa Bog kliče vernike na poseben način z namenom, da so v življenju Cerkve deležni posebnega daru in da po namenu in duhu ustanove prispevajo k njenemu odrešitvenemu poslanstvu.
Kan. 575 — Evangeljski sveti, utemeljeni v nauku in zgledih Kristusa Učitelja, so božji dar, ki ga je Cerkev prejela od Gospoda in ga z njegovo milostjo vedno ohranja.
Kan. 576 — Pristojna cerkvena oblast ima pravico razlagati evangeljske svete, z zakoni urejati njihovo praktično izvajanje in zato s kanonično potrditvijo ustanavljati te trajne oblike življenja in s svoje strani skrbeti, da ustanove rastejo in uspevajo v duhu ustanoviteljev in zdravih izročil.
Kan. 577 — V Cerkvi so mnoge ustanove posvečenega življenja in so obdarjene z različnimi darovi milosti, ki jim je dana; izraziteje namreč hodijo za Kristusom, ko moli, oznanja božje kraljestvo, ljudem skazuje dobrote ali se z njimi druži v življenju, a vedno vrši Očetovo voljo.
Kan. 578 — Vsi naj zvesto ohranjajo voljo in namene ustanoviteljev, ki jih je pristojna cerkvena oblast potrdila glede narave, namena, duha in značaja ustanove, kakor tudi njena zdrava izročila, ki vsa sestavljajo podedovane vrednote iste ustanove.
Kan. 579 — Krajevni škofje morejo vsak na svojem ozemlju s formalnim odlokom ustanoviti ustanove posvečenega življenja, da so le vprašali za svet apostolski sedež.
Kan. 580 — Pridružitev ene ustanove posvečenega življenja drugi je pridržana ustanovi, kateri se druga pridruži, vedno pa je treba upoštevati kanonično samostojnost pridružene ustanove.
263
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 581 — Dividere institutum in partes, quocumque nomine ve-niant, novas erigere, erectas coniungere vel aliter circumscribere ad competentem instituti auctoritatem pertinet, ad normam constitu-tionum.
Can. 582 — Fusiones et uniones institutorum vitae consecratae uni Sedi Apostolicae reservantur; eidem quoque reservantur confoedera-tiones et foederationes.
Can. 583 — Immutationes in institutis vitae consecratae ea affi-cientes, quae a Sede Apostólica approbata fuerunt, absque eiusdem licentia fieri nequeunt.
Can. 584 — Institutum supprimere ad unam Sedem Apostoli-cam spectat, cui etiam reservatur de eius bonis temporalibus sta-tuere.
Can. 585 — Instituti partes supprimere ad auctoritatem competentem eiusdem instituti pertinet.
Can. 586 — § 1. Singulis institutis iusta aulonomia vitae, praeser-tim regiminis, agnoscitur, qua gaudeant in Ecclesia propria disciplina atque integrum servare valeant suum Patrimonium, de quo in can. 578.
§ 2. Ordinariorum locorum est banc autonomiam servare ac tueri.
Can. 587 — § 1. Ad propriam singulorum institutorum vocatio-nem et identitatem fidelius tuendam, in cuiusvis instituti códice fundamentan seu constitutionibus contineri debent, praeter ea quae in can. 578 servanda statuuntur, normae fundamentales circa instituti regimen et sodalium disciplinan!, membrorum incorporationem atque institutionem, necnon proprium sacrorum ligaminum obiectum.
§ 2. Codex huiusmodi a competenti auctoritate Ecclesiae appro-batur et tantummodo cum eiusdem consensu mutari potest.
§ 3. In hoc códice elementa spiritualia et iuridica apte componan-tur; normae tamen absque necessitate ne multiplicentur.
§ 4. Ceterae normae a competenti instituti auctoritate statutae apte in aliis codicibus colligantur, quae tamen iuxta exigentias loco-rum et temporum congrue recognosci et aptari possunt.
Can. 588 — § 1. Status vitae consecratae, suapte natura, non est nee clericalis nec laicalis.
§ 2. Institutum clericale illud dicitur quod, ratione finis seu propositi a fundatore intenti vel vi legitimae traditionis, sub moderamine est clericorum, exercitium ordinis sacri assumit, et qua tale ab Ecclesiae auctoritate agnoscitur.
264
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
Kan. 581 — Deliti ustanovo na dele, naj bo iz kakršnegakoli razloga, nove ustanavljati, ustanovljene združevati ali drugače razmejevati gre pristojni oblasti ustanove po določbi konstitucij.
Kan. 582 — Zedinitve in združitve ustanov posvečenega življenja so pridržane samo apostolskemu sedežu; pridržane so mu tudi so-zveze in zveze.
Kan. 583 — Sprememb v ustanovah posvečenega življenja, ki se nanašajo na tisto, kar je potrdil apostolski sedež, ni mogoče izvesti brez njegovega dovoljenja.
Kan. 584 — Samo apostolski sedež sme razpustiti ustanovo; le-temu je pridržana tudi odločitev o njenem premoženju.
Kan. 585 — Razpustitev delov ustanove sodi v pristojnost ustanove same.
Kan. 586 - § 1. Vsaki ustanovi se priznava upravičena samostojnost življenja, zlasti vodstva, zaradi katere imajo v Cerkvi lastno ureditev in morejo tudi ohranjati svoje podedovane vrednote, ki jih omenja kan. 578.
§ 2. Krajevni ordinariji morajo to samostojnost ohranjati in varovati.
Kan. 587 — § 1. Da bi bilo mogoče zvesteje varovati lastno poklicanost in istovetnost posameznih ustanov, morajo temeljna vodila ali konstitucije vsake ustanove, razen tistega, kar določa ohranjati kan. 578, vsebovati temeljne določbe o vodstvu ustanove in disciplini članov, o inkorporaciji in vzgoji članov kakor tudi o posebnem predmetu svetih vezi.
§ 2. To vodilo potrdi pristojna cerkvena oblast in ga je mogoče spremeniti samo z njeno privolitvijo.
§ 3. V tem vodilu naj bodo duhovne in pravne prvine primerno usklajene, določbe pa naj se brez potrebe ne množijo.
§ 4. Druge določbe, ki jih je izdala pristojna oblast ustanove, naj se primerno zberejo v drugih vodilih, ki pa jih je mogoče krajevnim in časovnim zahtevam primerno presojati in prilagajati.
Kan. 588 — § 1. Stan posvečenega življenja po svoji naravi ni ne kleriški ne laiški.
§ 2. Kleriška je tista ustanova, ki jo zaradi cilja ali namena, ki ga je imel pred očmi ustanovitelj, ali po zakonitem izročilu vodijo kleriki, opravlja službo svetega reda in jo kot tako prizna cerkvena oblast.
265
516—550
Lib. II — De populo Dei
§ 3. Institutum vero laicale illud appellatur quod, ab Ecclesiao auctoritate qua tale agnitum, vi eius naturae, indolis et finis munus habet proprium, a fundatore vel legitima traditione definitum, exer-eitium ordinis saeri non includens.
Can. 589 — Institutum vitae consecratae dicitur iuris pontificii, si a Sede Apostólica erectum aut per eiusdem formale decretum appro-batum est; iuris vero dioecesani, si ab Episcopo dioecesano erectum, approbations decretum a Sede Apostólica non est consecutum.
Can. 590 — § 1. Instituta vitae consecratae, utpote ad Dei totius-que Ecclesiae servitium speciali modo dicata, supremae eiusdem auc-toritati peculiari ratione subduntur.
§ 2. Singuli sodales Summo Pontifici, tamquam supremo eorum Superiori, etiam ratione saeri vinculi oboedientiae parere tenentur.
Can. 591 — Quo melius institutorum bono atque apostolatus ne-cessitatibus provideatur, Summus Pontifex, ratione sui in universam Ecclesiam primatus, intuitu utilitatis communis, instituta vitae consecratae ab Ordinariorum loci regimine eximere potest sibique soli vel alii ecclesiasticae auctoritati subicere.
Can. 592 — § 1. Quo melius institutorum communio cum Sede Apostólica foveatur, modo et tempore ab eadem statutis, quilibet su-premus Moderator brevem conspectum status et vitae instituti eidem Apostolicae Sedi mittat.
§ 2. Cuiuslibet instituti Modex*atores promoveant notitiam docu-mentorum Sanctae Sedis, quae sodales sibi concreditos respiciunt, eorumque observantiam curent.
Can. 593 — Firmo praescripto can. 586, instituta iuris pontificii quoad regimen internum et disciplinan! immediate et exclusive pote-stati Sedis Apostolicae subiciuntur.
Can. 594 — Institutum iuris dioecesani, firmo can. 586, perma-net sub speciali cura Episcopi dioecesani.
Can. 595 — § 1. Episcopi sedis principis est constitutiones appro-bare et immutationes in eas legitime introductas confirmare, salvis iis in quibus Apostólica Sedes manus apposuerit, necnon negotia maiora totum institutum respicientia tractare, quae potestatem internae auc-toritatis superent, consultis tamen ceteris Episcopis dioecesanis, si institutum ad plures dioeceses propagatum fuerit.
§ 2. Episcopus dioecesanus potest dispensationes a constitutioni-bus concedere in casibus particularibus.
266
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
§ 3. Laiška pa je tista ustanova, ki jo cerkvena oblast kot tako prizna in ima po svoji naravi, značaju in namenu lastno nalogo, kakor jo je določil ustanovitelj ali zakonito izročilo, ne vključuje pa izvrševanja svetega i'eda.
Kan. 589 - Ustanova posvečenega življenja je papeškopravna, če jo je ustanovil ali jo s formalnim odlokom potrdil apostolski sedež; škofljskopravna pa, če jo je ustanovil krajevni škof in od apostolskega sedeža še nima odloka o potrditvi.
Kan. 590 — § 1. Ker so ustanove posvečenega življenja na poseben način posvečene za službo Bogu in vsej Cerkvi, so iz posebnega razloga podrejene njeni vrhovni oblasti.
§ 2. Posamezni člani morajo biti poslušni papežu kot svojemu vrhovnemu predstojniku tudi zaradi svete vezi pokorščine.
Kan. 591 — Da bi bilo kar najbolje poskrbljeno za blagor ustanov in za potrebe apostolata, more papež na temelju svojega prvenstva nad vso Cerkvijo v splošno korist izvzeti ustanove posvečenega življenja iz vodstvene oblasti krajevnih ordinarijev in jih podrediti samemu sebi ali drugi cerkveni oblasti.
Kan. 592 — § 1. Da bi kar najbolje pospeševali povezanost ustanov z apostolskim sedežem, naj vsakteri vrhovni predstojnik pošlje apostolskemu sedežu na način ali ob času, ki ga le-ta določi, kratek pregled o stanju in življenju ustanove.
§ 2. Predstojniki vsaktere ustanove naj pospešujejo poznanje listin svetega sedeža, ki se tičejo njim zaupanih članov, in skrbijo, da se po njih ravnajo.
Kan. 593 — Ob veljavnosti predpisa kan. 586 so papeškopravne ustanove v notranjem vodstvu in disciplini neposredno in izključno podrejene oblasti apostolskega sedeža.
Kan. 594 — Škofijskopravna ustanova, upoštevajoč kan. 586, ostane pod posebno skrbjo krajevnega škofa.
Kan. 595 — § 1. Skof kraja, kjer je glavni sedež ustanove, ima pravico odobriti konstitucije in potrditi vanje zakonito vnesene spremembe razen tistih, ki jih je apostolski sedež vzel v roke, in razpravljati o važnih zadevah, ki se tičejo vse ustanove in presegajo pravice notranje oblasti, toda po posvetovanju z drugimi krajevnimi škofi, če je ustanova razširjena v več škofijah.
§ 2. Krajevni škof more v posameznih primerih dati spregled konstitucij.
267
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 596 — § 1. Institutorum Superiores et capitula in sodales ea gaudent potestate, quae iure universali et constitutionibus definitur.
§ 2. In institutis autem religiosis clericalibus iuris pontificii pol-lent insuper potestate ecclesiastica regiminis pro foro tarn externo quam interno.
§ 3. Potestati de qua in § 1 applicantur praescripta cann. 131, 133 et 137-144.
Can. 597 — § 1. In vitae consecratae institutum admitti potest qui-libet catholicus, recta intentione praeditus, qui qualitates habeat iure universali et proprio requisitas nulloquc detineatur impedimento.
§ 2. Nemo admitti potest sine congrua praeparatione.
Can. 598 — § 1. Unumquodque institutum, attentis indole et fini-bus propriis, in suis constitutionibus definiat modum quo consilia evangelica castitatis, paupertatis et oboedientiae, pro sua vivendi ratione, servanda sunt.
§ 2. Sodales vero omnes debent non solum consilia evangelica fi-deliter integreque servare, sed etiam secundum ius proprium instituti vitam componere atque ita ad perfectionem sui status contendere.
Can. 599 — Evangelicum castitatis consilium propter Regnum co-elorum assumptuni, quod signum est mundi futuri et fons uberioris fecunditatis in indiviso corde, obligationem secumfert continentiae perfectae in caelibatu.
Can. 600 — P^vangelicum consilium paupertatis ad imitationem Christi, qui propter nos egenus factus est cum esset dives, praeter vitam re et spiritu pauperem, opei'ose in sobrietate ducendam et a terrenis divitiis alienam, secumfert dependentiam et limitationem in usu et dispositione bonorum ad normam iuris proprii singulorum institutorum.
Can. 601 — Evangelicum oboedientiae consilium, spiritu fidei et amoris in sequela Christi usque ad mortem oboedientis susceptum, obligat ad submissionem voluntatis erga legitimos Superiores, vices Dei gerentes, cum secundum proprias constitutiones praecipiunt.
Can. 602 — Vita fraterna, unicuique instituto propria, qua sodales omnes in peculiarem veluti familiam in Christo coadunantur, ita defi-niatur ut cunctis mutuo adiutorio evadat ad suam cuiusque vocatio-nem adimplendam. Fraterna autem communione, in caritate radicata et fundata, sodales exemplo sint universalis in Christo rcconcilia-tionis.
268
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
Kan. 596 — § 1. Predstojniki in kapitlji ustanov imajo nad člani tisto oblast, ki jo določata splošno pravo in konstitucije.
§ 2. Kleriške papeškopravne redovne ustanove pa imajo poleg tega cerkveno vodstveno oblast tako za zunanje kakor za notranje področje.
§ 3. Glede oblasti, o kateri govori § 1, se uporabljajo predpisi kan. 131, 133 in 137-144.
Kan. 597 — § 1. V ustanovo posvečenega življenja je mogoče sprejeti kateregakoli katoličana, ki ima pravi namen in lastnosti, katere zahtevata splošno in lastno pravo, in ga ne ovira noben zadržek.
§ 2. Nikogar ni mogoče sprejeti brez primerne priprave.
Kan. 598 — § 1. Vsaka ustanova naj ob upoštevanju lastnega značaja in namena v svojih konstitucijah določi način, kako je treba glede na njen način življenja uresničevati evangeljske svete čistosti, uboštva in pokorščine.
§ 2. Vsi člani pa morajo ne samo zvesto in neokrnjeno živeti po evangeljskih svetih, ampak tudi življenje usklajevati s pravom, ki je lastno ustanovi, in si tako prizadevati za popolnost svojega stanu.
Kan. 599 — Zaradi nebeškega kraljestva sprejet evangeljski svet čistosti je znamenje prihodnjega sveta in vir obilnejše rodovitnosti v nerazdeljenem srcu ter nalaga obveznost popolne zdržnosti v celibatu.
Kan. 600 — Evangeljski svet uboštva kot posnemanje Kristusa, ki je zaradi nas postal ubog, čeprav je bil bogat, nalaga poleg življenja v resničnem duhovnem uboštvu in dejavno treznem življenju daleč od zemeljskih dobrin odvisnost in omejitev v rabi in razpolaganju z dobrinami po določbi lastnega prava posameznih ustanov.
Kan. 601 — Evangeljski svet pokorščine, sprejet v duhu vere in ljubezni v hoji za Kristusom, pokornim do smrti, obvezuje k podreditvi volje zakonitim predstojnikom kot božjim namestnikom, kadar zapovedujejo po lastnih konstitucijah.
Kan. 602 — Vsaki ustanovi lastno bratsko življenje, po katerem se vsi člani nekako združijo v posebno družino v Kristusu, naj se tako določi, da bo, ko vsak uresničuje svoj poklic, vsem v medsebojno pomoč. Po bratski skupnosti namreč, ki je zakoreninjena in utemeljena v ljubezni, naj bodo člani zgled splošne sprave v Kristusu.
269
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 603 — § 1. Praeter vitae consecratae instituta, Ecclesia agno-scit vitam eremiticam seu anachoreticam, qua christifideles arctiore a mundo seeessu, solitudinis silentio, assidua preee et paenitentia, suam in laudem Dei et mundi salutem vitam devovent.
§ 2. Eremita, uti Deo deditus in vita consecrata, iure agnoscitur si tria evangelica consilia, voto vel alio sacro ligamine firmata, publice profiteatur in manu Episcopi dioecesani et propriam vivendi ratio-nem sub ductu eiusdem servet.
Can. 604 — § 1. Hisce vitae consecratae formis accedit ordo virgi-num quae, sanctum propositum emittentes Christum pressius sequen-di, ab Episcopo dioecesano iuxta probatum ritum liturgicum Deo con-secrantur, Christo Dei Filio mystice desponsantur et Ecclesiae servitio dedicantur.
§ 2. Ad suum propositum fidelius servandum et ad servitium Ecclesiae, proprio statui consonum, mutuo adiutorio perficiendum, vir-gines consociari possunt.
Can. 605 — Novas formas vitae consecratae approbare uni Sedi Apostolicae reservatur. Episcopi dioecesani autem nova vitae consecratae dona a Spiritu Sancto Ecclesiae concredita discernere satagant iidemque adiuvent promotores ut proposita meliore quo fieri potest modo exprimant aptisque statutis protegant, adhibitis praesertim generalibus normis in hac parte contentis.
Can. 606 — Quae de institutis vitae consecratae eorumque sodali-bus statuuntur, pari iure de utroque sexu valent, nisi ex contextu sermonis vel ex rei natura aliud constet.
Titulus II DE INSTITUTIS RELIGIOSIS
Can. 607 — § 1. Vita religiosa, utpote totius personae consecratio, mirabile in Ecclesia manifestât conubium a Deo conditum, futuri saeculi Signum. Ita religiosus plenam suam consummat donationem veluti sacrificium Deo oblatum, quo tota ipsius exsistentia fit conti-nuus Dei cultus in caritate.
§ 2. Institutum religiosum est societas in qua sociales secundum ius proprium vota publica perpetua vel temporaria, elapso tamen tempore renovanda, nuncupant atque vitam fraternam in communi ducunt.
§ 3. Testimonium publicum a religiosis Christo et Ecclesiae reddendum illam secumfert a mundo separationem, quae indoli et fini uniuscuiusque instituti est propria.
270
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
Kan. 603 — § 1. Poleg ustanov posvečenega življenja Cerkev priznava puščavniško ali samotarsko življenje, s katerim verniki, ko se še bolj umaknejo od sveta v tišino samote, posvetijo svoje življenje v božjo čast in zveličanje sveta z nenehno molitvijo in pokoro.
§ 2. Za puščavnika, ki se izroči Bogu v posvečenem življenju, pravo prizna tistega, ki tri evangeljske svete utrdi z obljubo ali drugo sveto vezjo in jih javno izpove krajevnemu škofu in pod njegovim vodstvom ohranja svoj način življenja.
Kan. 604 — § 1. Tem oblikam posvečenega življenja se pridružuje red devic, ki naredijo svet sklep, da bodo izraziteje hodile za Kristusom, krajevni škof pa jih po potrjenem bogoslužnem obredu posveti Bogu, skrivnostno zaroči Kristusu, božjemu Sinu, in posveti službi Cerkve.
§ 2. Da bi mogle device svoj način življenja zvesteje uresničevati in se v službi Cerkve, skladno z lastnim stanom, vzajemno spopolnjevati, se morejo združevati.
Kan. 605 — Potrjevati nove oblike posvečenega življenja je pridržano le apostolskemu sedežu. Krajevni škofje pa naj si prizadevajo razločevati nove darove posvečenega življenja, ki jih Sveti Duh zaupa Cerkvi, in pomagajo pobudnikom, da predloge čim bolje izrazijo in jih s primernim statutom zavarujejo, ko uporabijo zlasti splošne določbe v tem delu zakonika.
Kan. 606 — Kar je določeno o ustanovah posvečenega življenja in njegovih članih, velja ustrezno za oba spola, razen če je iz besedila ali narave stvari razvidno kaj drugega.
Drugi naslov REDOVNE USTANOVE
Kan. 607 — § 1. Redovno življenje kot posvetitev celotne osebe razodeva v Cerkvi čudovito poročno zvezo, ki ji je začetnik Bog, in je znamenje prihodnjega veka. Na ta način se redovnik docela izroči v dar kot žrtev, darovana Bogu, po kateri vse njegovo življenje postane nenehno bogočastje v ljubezni.
§ 2. Redovna ustanova je družba, v kateri člani po lastnem pravu naredijo javne večne ali začasne zaobljube, ki jih je treba ob izteku časa obnoviti, in bratsko živijo v skupnosti.
§ 3. Javno pričevanje, ki ga morajo redovniki dajati za Kristusa in Cerkev, nalaga ločitev od sveta, kakršna je lastna značaju in namenu vsake ustanove.
271
608—614
Caput I
DE DOMIBUS RELIGIOSIS EARUMQUE ERECTIONE ET SUPPRESSIONE
Can. 608 — Communitas religiosa habitare debet in domo legitime constituta sub auctoritate Superioris ad normam iuris designati; sin-gulae domus habeant saltern oratorium, in quo Eucharistia celebretur et asservetur ut vere sit centrum communitatis.
Can. 609 — § 1. Instituti religiosi domus eriguntur ab auctoritate competenti iuxta constitutiones, praevio Episcopi dioecesani consensu in scriptis dato.
§ 2. Ad erigendum monasterium monialium requiritur insuper li-centia Apostolicae Sedis.
Can. 610 — § 1. Domorum erectio fit prae oculis habita utilitate Ecclesiae et instituti atque in tuto positis iis quae ad vitam religio-sam sodalium rite agendam requiruntur, iuxta proprios instituti fines et spiritum.
§ 2. Nulla domus erigatur nisi iudicari prudenter possit fore ut congrue sodalium necessitatibus provideatur.
Can. 611 — Consensus Episcopi dioecesani ad erigendam domum religiosam alicuius instituti secumfert ius:
1° vitam ducendi secundum indolem et fines proprios instituti; 2° opera instituto propria exercendi ad normam iuris, salvis condicionibus in consensu appositis;
3° pro institutis clericalibus habendi ecclesiam, salvo praescripto can. 1215; § 3, et sacra ministeria peragendi, servatis de iure ser-vandis.
Can. 612 — Ut domus religiosa ad opera apostolica destinetur di-versa ab illis pro quibus constituta est, requiritur consensus Episcopi dioecesani; non vero, si agatur de conversione, quae, salvis fundatio-nis legibus, ad internum regimen et disciplinam dumtaxat referatur.
Can. 613 — § 1. Domus religiosa canonicorum regularium et mo-nachorum sub proprii Moderatoris regimine et cura sui iuris est, nisi constitutiones aliter ferant.
§ 2. Moderator domus sui iuris est de iure Superior maior.
Can. 614 — Monasteria monialium cuidam virorum instituto con-sociata propriam vitae rationem et regimen iuxta constitutiones obti-nent. Mutua iura et obligationes ita definiantur ut ex consociatione spirituale bonum proficere possit.
272
3. del — Ustanove posvečenega življenja
608—614
Prvo poglavje
REDOVNE HIŠE, NJIHOVA USTANOVITEV IN RAZPUSTITEV
Kan. 608 — Redovna skupnost mora prebivati v zakonito ustanovljeni hiši pod oblastjo predstojnika, postavljenega po določbi prava; posamezne hiše naj imajo vsaj kapelo, kjer se lahko mašuje in hrani evharistija, da je zares središče skupnosti.
Kan. 609 — § 1. Hiše redovne ustanove ustanovi po konstituci-jah pristojna oblast s predhodno pismeno privolitvijo krajevnega škofa.
§ 2. Za ustanovitev nunskega samostana je potrebno poleg tega dovoljenje apostolskega sedeža.
Kan. 610 — § 1. Pri ustanovitvi hiš je treba imeti pred očmi korist Cerkve in ustanove in zavarovati, kar je po lastnem namenu in duhu ustanove potrebno za urejeno redovno življenje članov.
§ 2. Hiša naj se ustanovi samo, če je mogoče pametno presoditi, da bo ustrezno poskrbljeno za potrebe članov.
Kan. 611 — Privolitev krajevnega škofa za ustanovitev redovne hiše kake ustanove vključuje pravico:
1.	živeti po značaju in namenih, ki so lastni ustanovi;
2.	izvrševati ustanovi lastna opravila po določbi prava, upoštevajoč pogoje, ki so dodani privolitvi;
3.	za kleriške ustanove imeti cerkev, velja pa predpis kan. 1215, § 3, in opravljati sveta opravila, upoštevajoč, kar določa pravo.
Kan. 612 — Da se redovna hiša nameni za dela apostolata, drugačna od tistih, za katera je bila ustanovljena, je potrebna privolitev krajevnega škofa; ne pa, če gre ob upoštevanju ustanovne listine za spremembo, ki se tiče samo notranjega vodstva in discipline.
Kan. 613 — § 1. Redovna hiša regularnih kanonikov in menihov pod vodstvom in skrbjo lastnega predstojnika je samopravna, razen če konstitucije določajo drugače.
§ 2. Predstojnik v samopravni hiši je po pravu višji predstojnik.
Kan. 614 — Samostani nun, ki so v povezavi s kakšno moško ustanovo, ohranijo svoj način življenja in vodstvo po konstitucijah. Medsebojne pravice in dolžnosti naj se tako določijo, da bo iz povezave mogla napredovati duhovna korist.
18 — Codex
273
615—619
Lib. II — De populo Dei
T
Can. 615 — Monasterium sui iuris, quod praeter proprium Mode-ratorem alium Superiorem maiorem non habet, neque alicui religio-sorum instituto ita consociatum est ut eiusdem Superior vera pote-state constitutionibus determinata in tale monasterium gaudeat, ad normam iuris peculiari vigilantiae Episcopi dioecesani committitur.
Can. 616 — § 1. Domus religiosa legitime erecta supprimi potest a supremo Moderatore ad normam constitutionum, consulto Episcopo dioecesano. De bonis domus suppressae provideat ius proprium instituti, salvis fundatorum vel offerentium voluntatibus et iuribus legitime quaesitis.
§ 2. Suppressio unicae domus instituti ad Sanctam Sedem per-tinet, cui etiam reservatur de bonis in casu statuere.
§ 3. Supprimere domum sui iuris, de qua in can. 613, est capituli generalis, nisi constitutiones aliter ferant.
§ 4. Monialium monasterium sui iuris supprimere ad Sedem Apo-stolicam pertinet, servatis ad bona quod attinet praescriptis constitutionum.
3. del — Ustanove posvečenega življenja
615—619
Kan. 615 - Samopraven samostan, ki razen lastnega predstojnika nima drugega višjega predstojnika in tudi ni tako povezan s kako redovno ustanovo, da bi njen predstojnik nad tem samostanom po določbi konstitucij imel pravo oblast, se po določbi prava izroči posebnemu nadzoru krajevnega škofa.
Kan. 616 - § 1. Zakonito ustanovljeno redovno hišo more po posvetu s krajevnim škofom po določbi konstitucij razpustiti vrhovni predstojnik. O premoženju razpuščene hiše naj odloča lastno pravo ustanove, upoštevajoč voljo ustanoviteljev ali darovalcev in zakonito pridobljene pravice.
§ 2. Za razpustitev edine hiše ustanove je pristojen sveti sedež, kateremu je v tem primeru pridržana odločitev glede premoženja.
§ 3. Samopravno hišo, ki jo omenja kan. 613, razpusti generalni kapitelj, če konstitucije ne določajo drugače.
§ 4. Za razpustitev nunskega samopravnega samostana je pristojen apostolski sedež, kar se tiče premoženja, pa se je treba ravnati po predpisih konstitucij.
Caput II DE INSTITUTORUM REGIMINE
Art. 1
DE SUPERIORIBUS ET CONSILIIS
Can. 617 — Superiores suum munus adimpleant suamque potesta-tem exerceant ad normam iuris universalis et proprii.
Can. 618 — Superiores in spiritu servitii suam potestatem a Deo per ministerium Ecclesiae receptam exerceant. Voluntati igitur Dei in muñere explendo dóciles, ipsi subditos regant uti filios Dei, ac promoventes cum reverentia personae humanae illorum voluntariam oboedientiam, libenter eos audiant necnon eorum conspirationem in bonum instituti et Ecclesiae foveant, firma tamen ipsorum auctoritate decernendi et praecipiendi quae agenda sunt.
Can. 619 — Superiores suo officio sedulo incumbant et una cum sodalibus sibi commissis studeant aedificare fraternam in Christo communitatem, in qua Deus ante omnia quaeratur et diligatur. Ipsi igitur nutriant sodales frequenti verbi Dei pábulo eosque adducant ad sacrae liturgiae celebrationem. Eis exemplo sint in virtutibus co-lendis et in observantia legum et traditionum proprii instituti; eorum
Drugo poglavje VODSTVO USTANOV
Prvi člen PREDSTOJNIKI IN SVETI
Kan. 617 — Predstojniki opravljajo svojo službo in izvršujejo svojo oblast po določbi splošnega in lastnega prava.
Kan. 618 — Predstojniki naj izvršujejo svojo od Boga po službi Cerkve prejeto oblast v duhu služenja. Pri opravljanju službe torej v učljivosti za božjo voljo vodijo podrejene kot božje otroke in ob spoštovanju človeške osebnosti spodbujajo njihovo prostovoljno pokorščino, jih l^adi poslušajo in spodbujajo njihovo polno soglasnost v blagor ustanove in Cerkve, vendar pa ostane trdna njihova oblast odločati in ukazovati, kaj je treba storiti.
Kan. 619 — Predstojniki naj vneto opravljajo svojo službo in si skupaj z zaupanimi člani prizadevajo v Kristusu graditi bratsko skupnost, v kateri predvsem iščejo in ljubijo Boga. Člane naj torej pogosto hranijo z božjo besedo in zbirajo k obhajanju svetega bogoslužja. Naj jim bodo zgled z vajo v krepostih in spolnjevanju zakonov in izročil lastne ustanove; naj jim primerno pomagajo v njiho-
274
275
516—550
Lib. II — De populo Dei
necessitatibus personalibus convenienter subveniant, infirmos sollicite curent ac visitent, corripiant inquietos, consolentur pusillanimes, patientes sint erga omnes.
Can. 620 — Superiores maiox^es sunt, qui totum regunt institutum, vel eius provinciaux, vel partem eidem aequipax-atam, vel domum sui iuris, itemque eorum vicarii. His accedunt Abbas Primas et Superior congregationis monasticae, qui tarnen non habent omnem potesta-tem, quam ius universale Superioribus maioribus tribuit.
Can. 621 — Plurium domorum coniunctio quae sub eodem Supe-riore partem immediatam eiusdem instituti constituât et ab auctori-tate legitima canonice ei'ecta sit, nomine venit provinciae.
Can. 622 — Supremus Moderator potestatem obtinet in omnes instituti provincias, domos et sodales, exercendam secundum ius proprium; ceteri Superiores ea gaudent intra fines sui muneris.
Can. 623 — Ut sodales ad munus Superioris valide nominentur aut eligantur, requiritur congruum tempus post professionem perpetuam vel definitivam, a iure proprio vel, si agatur de Superioribus maioribus, a constitutionibus determinandum.
Can. 624 — § 1. Superiores ad certum et conveniens temporis spatium iuxta naturam et necessitatem instituti constituantur, nisi pro supremo Moderatore et pro Superioribus domus sui iuris consti-tutiones aliter ferant.
§ 2. lus proprium aptis normis provideat, ne Superiores, ad tempus definitum constituti, diutius sine intermissione in regiminis offi-ciis versentur.
§ 3. Possunt tamen durante muñere ab officio amoveri vel in aliud transferri ob causas iure proprio statutas.
Can. 625 — § 1. Supremus instituti Modei'ator electione canónica designetur ad normam constitutionum.
§ 2. Electionibus Superioris monasterii sui iuris, de quo in can. 615, et supremi Moderatoris instituti iuris dioecesani praeest Episco-pus sedis principis.
§ 3. Ceteri Superiores ad normam constitutionum constituantur; ita taxxien ut, si eligantur, confirmatione Superioris maioris compe-tentis indigeant; si vero a Superiore nominentur, apta consultatio praecedat.
Can. 626 — Superiores in collatione officiorum et sodales in electionibus normas iuris universalis et proprii sex^vent, abstineant a quovis abusu et acceptione pei'sonarum, et, nihil praeter Deum et
276
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
vih osebnih potrebah, požrtvovalno skrbijo za bolnike in jih obiskujejo, grajajo nezadovoljne, tolažijo malodušne in so potrpežljivi z vsemi.
Kan. 620 — Višji predstojniki so tisti, ki vodijo celo ustanovo ali njeno provinco ali njej enak del ali samopravno hišo, kakor tudi njihovi namestniki. Tem se pridružita prvi opat in predstojnik meni-ške kongregacije, ki pa nimata vse oblasti, ki jo splošno pravo daje višjim predstojnikom.
Kan. 621 — Združitev več hiš, ki pod istim predstojnikom sestavljajo neposredni del iste ustanove in jo je kanonično ustanovila zakonita oblast, se imenuje provinca.
Kan. 622 — Vrhovni predstojnik dobi oblast, ki jo mora izvrševati po lastnem pravu, nad vsemi provincami ustanove, hišami in člani; drugi predstojniki imajo to oblast v mejah svoje službe.
Kan. 623 — Da so člani veljavno imenovani ali izvoljeni za službo predstojnika, se zahteva, da poteče primeren čas po večnih ali dokončnih zaobljubah, ki ga mora določiti lastno pravo, če gre za višje predstojnike, pa konstitucije.
Kan. 624 — § 1. Predstojniki naj se postavijo za določeno in primerno dobo glede na naravo in potrebo ustanove, če za vrhovnega pi-edstojnika in predstojnika samopravne hiše konstitucije ne določajo drugače.
§ 2. Lastno pravo naj z ustreznimi določbami poskrbi, da predstojniki, ki so postavljeni za določen čas, ne bodo službe predolgo neprekinjeno opravljali.
§ 3. Mogoče pa jih je med trajanjem službe iz nje odstraniti ali premestiti v drugo iz razlogov, določenih v lastnem pravu.
Kan. 625 — § 1. Vrhovni predstojnik ustanove se izbere s kanonično izvolitvijo po določbi konstitucij.
§ 2. Volitvam predstojnika samopravnega samostana, ki ga omenja kan. 615, in vrhovnega predstojnika škofijskopravne ustanove predseduje škof kraja, kjer je glavna hiša.
§ 3. Drugi predstojniki se postavijo po določbi konstitucij, vendar tako, da jih, če se volijo, mora potrditi pristojni višji predstojnik, če pa jih predstojnik imenuje, naj bo prej primerno posvetovanje.
Kan. 626 — Predstojniki naj se pri podeljevanju služb, člani pa pri volitvah, ravnajo po določbah splošnega in lastnega prava, se vzdržijo vsakršne zlorabe ali pristranosti do oseb, naj imajo pred
277
516—550
Lib. II — De populo Dei
bonum instituti prae oculis habentes, nominent aut eligant quos in Domino vere dignos et aptos sciant. Caveant praeterea in electionibus a suffragiorum procuratione sive directe sive indirecte, tarn pro seip-sis quam pro aliis.
Can. 627 — § 1. Ad normam constitutionum, Superiores proprium habeant consilium, cuius opera in muñere exercendo utantur oportet.
§ 2. Praeter casus in iure universali praescriptos, ius proprium determinet casus in quibus consensus vel consilium ad valide agen-dum requiratur ad normam can. 127 exquirendum.
Can. 628 — § 1. Superiores qui iure proprio instituti ad hoc munus designantur, statis temporibus domos et sodales sibi commissos iuxta normas eiusdem iuris proprii visitent.
§ 2. Episcopi dioecesani ius et officium est visitare etiam quoad disciplinam religiosam:
Io monasteria sui iuris de quibus in can. 615; 2o singulas domos instituti iuris dioecesani in proprio territorio sitas.
§ 3. Sodales fiducialiter agant cum visitatore, cui legitime interro-ganti respondere tenentur secundum veritatem in caritate; nemini vero fas est quoquo modo sodales ab hac obligatione avertere, aut visitationis scopum aliter impedire.
Can. 629 — In sua quisque domo Superiores commorentur, nec ab eadem discedant, nisi ad normam iuris proprii.
Can. 630 — § 1. Superiores sodalibus debitam agnoscant liberta-tem circa paenitentiae sacramentum et conscientiae moderamen, salva tarnen instituti disciplina.
§ 2. Solliciti sint Superiores ad normam iuris px-oprii, ut sodalibus idonei confessarii praesto sint, apud quos frequenter confiteri possint.
§ 3. In monasteriis monialium, in domibus formationis et in com-munitatibus numerosioribus laicalibus habeantur confessarii ordinaxüi ab Ordinario loci probati, collatis consiliis cum communitate, nulla tarnen facta obligatione ad illos accedendi.
§ 4. Subditorum confessiones Superiores ne audiant, nisi sponte sua sodales id petant.
§ 5. Sodales cum fiducia Superiores adeant, quibus animum suum libere ac sponte aperire possunt. Vetantur autem Superiores eos quoquo modo inducei'e ad conscientiae manifestationem sibi pera-gendam.
278
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
očmi samo Boga in blagor ustanove in imenujejo ali volijo tiste, za katere vedo, da so v Gospodu zares vredni in primerni. Poleg tega naj se pri volitvah varujejo, da bi neposredno ali posredno pridobivali glasove sebi ali drugim.
Kan. 627 — § 1. Po določbi konstitucij naj imajo predstojniki lasten svet, katerega pomoč morajo uporabljati pri opravljanju službe.
§ 2. Razen primerov, določenih v splošnem pravu, naj lastno pravo določi primere, v katerih je treba po določbi kan. 127 za veljavno poslovanje vprašati za privolitev ali mnenje.
Kan. 628 — § 1. Predstojniki, ki se po lastnem pravu ustanove določajo za to službo, naj ob določenih časih po določbah istega lastnega prava opravijo vizitacijo hiš in članov.
§ 2. Krajevni škof ima pravico in dolžnost opraviti vizitacijo tudi glede redovne discipline:
1.	v samopravnih samostanih, ki jih omenja kan. 615;
2.	v posameznih hišah škofijskopi'avne ustanove, ki so na njegovem ozemlju.
§ 3. Člani naj bodo zaupni do vizitatorja, na čigar zakonita vprašanja so dolžni odgovoriti po resnici in v ljubezni; nihče nima pravice na kakršenkoli način člane odvračati od te dolžnosti ali drugače ovirati namen vizitacije.
Kan. 629 — Vsak predstojnik naj biva v svoji hiši in naj je ne zapušča, razen po določbi lastnega prava.
Kan. 630 — § 1. Predstojniki naj članom priznavajo potrebno svobodo glede zakramenta pokore in vodstva vesti, vendar ostane v veljavi disciplina ustanove.
§ 2. Predstojniki naj po določbi lastnega prava poskrbijo, da bodo članom na voljo primerni spovedniki, pri katerih se bodo mogli pogosto spovedovati.
§ 3. V nunskih samostanih, vzgojnih hišah in številnejših laiških skupnostih naj bodo na voljo redni spovedniki, ki jih potrdi krajevni ordinarij po posvetu s skupnostjo, vendar brez kakršnekoli obveznosti, da člani prihajajo k njim.
§ 4. Predstojniki naj ne spovedujejo svojih podrejenih, razen če jih člani sami od sebe za to prosijo.
§ 5. Člani naj z zaupanjem prihajajo k predstojnikom, katerim morejo svojo dušo svobodno in iz lastnega nagiba razodeti. Predstojnikom pa je prepovedano kakorkoli jih navajati, da jim morajo odkriti svojo vest.
279
516—550
Lib. II — De populo Dei
Art. 2 DE CAPITULIS
Can. 631 — § 1. Capitulum generale, quod supremam auctorita-tem ad normam eonstitutionum in instituto obtinet, ita efformetur ut totum institutum repraesentans, verum Signum eiusdem unitatis in caritate evadat. Eius praecipue est: Patrimonium instituti, de quo in can. 578, tueri et accommodatam renovationem iuxta ipsum promoveré, Moderatoren! supremum eligere, maiora negotia tractare, nec-non normas edicere, quibus omnes parere tenentur.
§ 2. Compositio et ambitus potestatis capituli definiantur in con-stitutionibus; ius proprium ulterius determinet ordinem servandum in celebratione capituli, praesertim quod ad electiones et rerum agen-darum rationes attinet.
§ 3. Iuxta normas in iure proprio determinatas, non modo pro-vinciae et communitates locales, sed etiam quilibet sodalis optata sua et suggestiones capitulo generali libere mittere potest.
Can. 632 — Ius proprium accurate determinet quae pertineant ad alia instituti capitula et ad alias similes coadunationes, nempe ad eorum naturam, auetoritatem, compositionem, modum procedendi et tempus celebrationis.
Can. 633 — § 1. Organa participations vel consultationis munus sibi commissum fideliter expleant ad normam iuris universalis et proprii, eademque suo modo curam et partieipationem omnium so-dalium pro bono totius instituti vel communitatis exprimant.
§ 2. In his mediis partieipationis et consultationis instituendis et adhibendis sapiens servetur discretio, atque modus eorum agendi in-doli et fini instituti sit conformis.
Art. 3
DE BONIS TEMPORALIBUS EORUMQUE ADMINISTRATIONE
Can. 634 — § 1. Instituta, provinciae et domus, utpote personae iuridicae ipso iure, capaces sunt acquirendi, possidendi, administran-di et alienandi bona temporalia, nisi haec capacitas in constitutioni-bus excludatur vel coarctetur.
§ 2. Vitent tarnen quamlibet speciem luxus, immoderati lucri et bonorum comulationis.
280
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
Drugi člen KAPITLJI
Kan. 631 — § 1. Generalni kapitelj, ki ima po določbah konsti-tucij v ustanovi vrhovno oblast, naj se tako oblikuje, da bo kot predstavnik cele ustanove resnično znamenje njene edinosti v ljubezni. Njegova glavna naloga je: varovati lastne podedovane vrednote ustanove, ki jih omenja kan. 578, in v skladu z njimi pospeševati prilagojeno prenovo, izvoliti vrhovnega predstojnika, razpravljati o važnejših zadevah in izdajati določbe, po katerih se morajo vsi ravnati.
§ 2. Sestava in obseg oblasti kapitlja naj se določita v konsti-tucijah; lastno pravo naj nadalje določi potek, po katerem se je treba ravnati pri zborovanju kapitlja, zlasti kar zadeva volitve in način poslovanja.
§ 3. Po določbah lastnega prava morejo ne samo province in krajevne skupnosti, ampak tudi vsak član svobodno poslati generalnemu kapitlju svoje želje in predloge.
Kan. 632 — Lastno pravo naj natančno določi, za kaj so pristojni drugi kapitlji ustanove in druga podobna zborovanja, namreč glede njihove narave, oblasti, sestave, načina poslovanja in časa zborovanja.
Kan. 633 — § 1. Izvršna ali posvetovalna telesa naj sebi zaupano službo vestno spolnjujejo po določbi splošnega in lastnega prava in tako, vsako na svoj način, odražajo skrb in soudeležbo vseh članov za blagor celotne ustanove ali skupnosti.
§ 2. Pri ustanovitvi in pritegnitvi teh izvršnih in posvetovalnih teles naj se ravna po modrem preudarku, njihov način poslovanja pa naj ustreza značaju in namenu ustanove.
Tretji člen
PREMOŽENJE IN NJEGOVO UPRAVLJANJE
Kan. 634 — § 1. Ker so ustanove, province in hiše pravne osebe po samem pravu, so sposobne pridobivati, imeti, upravljati in od-tujevati premoženje, razen če se ta sposobnost v konstitucijah izključuje ali omejuje.
§ 2. Izogibajo pa naj se kakršnegakoli videza razkošja, nezmernega dobička in kopičenja premoženja.
281
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 635 — § 1. Bona temporalia institutorum religiosorum, ut-pote ecclesiastica, reguntur praescriptis Libri V De bonis Ecclesiae temporalibus, nisi aliud expresse caveatur.
§ 2. Quodlibet tarnen institutum aptas normas statuat de usu et administratione bonorum, quibus paupertas sibi propria foveatur, de-fendatur et exprimatur.
Can. 636 — § 1. In quolibet instituto et similiter in qualibet pro-vincia quae a Superiore maiore regitur, habeatur oeconomus, a Su-periore maiore distinctus et ad normam iuris proprii constitutus, qui administrationem bonorum gerat sub directione respectivi Superioris. Etiam in communitatibus localibus instituatur, quantum fieri potest, oeconomus a Superiore locali distinctus.
§ 2. Tempore et modo iure proprio statutis, oeconomi et alii ad-ministratores auctoritati competenti peractae administrationis ratio-nem reddant.
Can. 637 — Monasteria sui iuris, de quibus in can. 615, Ordinario loci rationem administrationis reddere debent semel in anno; loci Ordinario insuper ius esto cognoscendi de rationibus oeconomicis do-mus religiosae iuris dioecesani.
Can. 638 — § 1. Ad ius proprium pertinet, intra ambitum iuris universalis, determinare actus qui finem et modum ordinariae administrationis excedant, atque ea statuere quae ad valide ponendum actum extraordinariae administrationis necessaria sunt.
§ 2. Expensas et actus iuridicos ordinariae administrationis valide, praeter Superiores, faciunt, intra fines sui muneris, officiales quoque, qui in iure proprio ad hoc designantur.
§ 3. Ad validitatem alienationis et cuiuslibet negotii in quo con-dicio patrimonialis personae iuridicae peior fieri potest, requiritur licentia in scripto data Superioris competentis cum consensu sui con-silii. Si tarnen agatur de negotio quod summam a Sancta Sede pro cuiusque regione definitam superet, itemque de rebus ex voto Ecclesiae donatis aut de rebus pretiosis artis vel historiae causa, requiritur insuper ipsius Sanctae Sedis licentia.
§ 4. Pro monasteriis sui iuris, de quibus in can. 615, et institutis iuris dioecesani accedat necesse est consensus Ordinarii loci in scrip-tis praestitus.
Can. 639 — § 1. Si persona iuridica debita et obligationes contra-xerit etiam cum Superiorum licentia, ipsa tenetur de eisdem respon-dere.
282
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
Kan. 635 - § 1. Premoženje redovnih ustanov, v kolikor je cerkveno, se ureja po predpisih pete knjige o cerkvenem premoženju, razen če je izrecno določeno kaj drugega.
§ 2. Vendar naj vsaka ustanova izda primerne določbe o rabi in upravljanju premoženja, ki bodo pospeševale, varovale in izpričevale njim lastno uboštvo.
Kan 636 - § 1. V vsaki ustanovi in podobno prav tako v vsaki provinci, ki jo vodi višji predstojnik, naj bo ekonom, ki ni višji predstojnik in je postavljen po določbi lastnega prava, da upravlja premoženje pod vodstvom pristojnega predstojnika. Tudi v krajevnih skupnostih naj se, kolikor je mogoče, postavi ekonom, ki ni krajevni predstojnik.
§ 2. V času in na način, ki ga določa lastno pravo, naj ekonomi in drugi upravitelji predložijo pristojni oblasti obračun o minulem upravljanju.
Kan. 637 — Samopravni samostani, ki jih omenja kan. 615, morajo enkrat na leto predložiti krajevnemu ordinariju obračun o upravljanju; poleg tega ima krajevni ordinarij pravico preveriti način gospodarjenja škofijskopravne redovne hiše.
Kan. 638 — § 1. Lastno pravo mora v mejah splošnega prava opredeliti posle, ki presegajo namen in način rednega upravljanja, in določiti, kaj je potrebno storiti, da je dejanje izrednega upravljanja veljavno.
§ 2. Izdatke in pravne posle rednega upravljanja poleg predstojnikov veljavno izvršujejo v mejah svoje službe tudi tisti, ki so po lastnem pravu za to določeni.
§ 3. Za veljavnost odtujitve in kateregakoli posla, pri katerem se premoženjsko stanje pravne osebe lahko poslabša, se zahteva pismeno dovoljenje pristojnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta. Če gre za posel, ki presega od svetega sedeža za posamezno regijo določeno vsoto in prav tako za stvari, ki so darovane Cerkvi iz zaobljube, ali za dragocene umetniške ali starinske predmete, pa se poleg tega zahteva dovoljenje svetega sedeža.
§ 4. Za samopravne samostane, ki jih omenja kan. 615, in za škofijskopravne ustanove je potrebna pismena privolitev krajevnega ordinarija.
Kan 639 - § 1. Če je pravna oseba sklenila dolgove in obveznosti, čeprav z dovoljenjem predstojnikov, mora sama za to odgovarjati.
283
516—550
Lib. II — De populo Dei
§ 2. Si sodalis cum licentia Superioris contraxerit de suis bonis, ipse respondere debet, si vero de mandato Superioris negotium insti-tuti gesserit, institutum respondere debet.
§ 3. Si contraxerit religiosus sine ulla Superiorum licentia, ipse respondere debet, non autem persona iuridica.
§ 4. Firmum tamen esto, contra eum, in cuius rem aliquid ex inito contractu versum est, semper posse actionem institui.
§ 5. Caveant Superiores religiosi ne debita contrahenda permit-tant, nisi certo constet ex consuetis reditibus posse debiti foenus solvi et intra tempus non nimis longum per legitimam amortizatio-nem reddi summam capitalem.
Can. 640 — Instituta, ratione habita singulorum loeorum, testimonium caritatis et paupertatis quasi collectivum reddere satagant et pro viribus ex propriis bonis aliquid conferant ad Ecclesiae necessi-tatibus et egenorum sustentationi subveniendum.
Caput III
DE CANDIDATORUM ADMISSIONS
ET DE SODALIUM INSTITUTIONE
Art. 1
DE ADMISSIONE IN NOVITIATUM
Can. 641 — Ius candidatos admittendi ad novitiatum pertinet ad Superiores maiores ad normam iuris proprii.
Can. 642 — Superiores vigilanti cura eos tantum admittant qui, praeter aetatem requisitam, habeant valetudinem, aptam indolem et sufficientes maturitatis qualitates ad vitam instituti propriam am-plectendam; quae valetudo, indoles et maturitas comprobentur adhi-bitis etiam, si opus fuerit, peritis, firmo praescripto can. 220.
Can. 643 — § 1. Invalide ad novitiatum admittitur:
Io qui decimum septimum aetatis annum nondum compleverit;
2° coniux, durante matrimonio;
3° qui sacro vinculo cum aliquo instituto vitae consecratae actu obstringitur vel in aliqua societate vitae apostolicae incorporatus est, salvo praescripto can. 684;
4° qui institutum ingreditur vi, metu gravi aut dolo inductus, vel is quem Superior eodem modo inductus recipit;
284
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
§ 2. Če je redovni član sklenil pogodbo za svoje premoženje z dovoljenjem predstojnikov, mora biti sam odgovoren, če pa je opravil posel za ustanovo po naročilu predstojnika, mora odgovarjati ustanova.
§ 3. Če je pogodbo sklenil redovnik brez vsakršnega dovoljenja predstojnikov, mora odgovarjati sam, ne pa pravna oseba.
§ 4. Vendar pa naj velja, da je mogoče vedno tožiti tistega, ki si je iz sklenjene pogodbe kaj pridobil.
§ 5. Redovni predstojniki naj se varujejo, da bi dovolili zadolžiti se, če ni gotovo, da bo mogoče z običajnimi dohodki plačevati obresti in v ne predolgem času z rednim odplačevanjem vrniti tudi glavnico.
Kan. 640 — Ustanove naj se v skladu s krajevnimi razmerami trudijo, da bodo kot skupnost izpričevale ljubezen in uboštvo in naj po svojih močeh iz lastnega premoženja kaj prispevajo za potrebe Cerkve in vzdrževanje ubogih.
Tretje poglavje SPREJEM KANDIDATOV IN VZGOJA ČLANOV
Prvi člen SPREJEM V NOVICIAT
Kan. 641 — Pravico sprejeti kandidate v noviciat imajo višji predstojniki po določbi lastnega prava.
Kan. 642 — Predstojniki naj s pozorno skrbnostjo sprejmejo samo tiste, ki so poleg zahtevane starosti zdravi, primernega značaja in dovolj zreli, da se oklenejo ustanovi lastnega življenja; če je potrebno, naj zdravje, značaj in zrelost potrdijo tudi s pomočjo izvedencev, velja pa predpis kan. 220.
Kan. 643 — § 1. Neveljavno se sprejme v noviciat:
1.	kdor še ni dopolnil sedemnajstega leta starosti;
2.	zakonec, dokler traja zakon;
3.	kogar dejansko veže sveta vez s kako ustanovo posvečenega življenja ali je inkorporiran v kako družbo apostolskega življenja, velja pa predpis kan. 684;
4.	kdor vstopi v ustanovo prisiljen, pod vplivom hudega strahu ali prevare ali kogar predstojnik pod istim vplivom sprejme;
285
516—550
Lib. II — De populo Dei
5° qui celaverit suam incorporationem in aliquo instituto vitae consecratae aut in aliqua societate vitae apostolicae.
§ 2. Ius proprium potest alia impedimenta etiam ad validitatem admissionis constituere vel condiciones apponere.
Can. 644 — Superiores ad novitiatum ne admittant clericos sae-culares inconsulto proprio ipsorum Ordinario, nec aere alieno gra-vatos qui ad solvendum pares non sint.
Can. 645 — § 1. Candidati, antequam ad novitiatum admittantur, testimonium baptismatis et confirmationis necnon status liberi exhi-bere debent.
§ 2. Si agatur de admittendis clericis iisve qui in aliud institutum vitae consecratae, in societatem vitae apostolicae vel in seminarium admissi fuerint, requiritur insuper testimonium respective Ordinarii loci vel Superioris maioris instituti, vel societatis, vel rectoris se-minarii.
§ 3. Ius proprium exigere potest alia testimonia de requisita ido-neitate candidatorum et de immunitate ab impedimentis.
§ 4. Superiores alias quoque informationes, etiam sub secreto, petere possunt, si ipsis necessarium visum fuerit.
Art. 2
DE NOVITIATU ET NOVITIORUM INSTITUTIONS
Can. 646 — Novitiatus, quo vita in instituto incipitur, ad hoc or-dinatur, ut novitii vocationem divinam, et quidem instituti propriam, melius agnoscant, vivendi modum instituti experiantur eiusque špiritu mentem et cor informent, atque ipsorum propositum et idoneitas comprobentur.
Can. 647 — § 1. Domus novitiatus erectio, translatio et suppressio fiant per decretum scripto datum supremi Moderatoris instituti de consensu sui consilii.
§ 2. Novitiatus, ut validus sit, peragi debet in domo ad hoc rite designata. In casibus particularibus et ad modum exceptionis, ex con-cessione Moderatoris supremi de consensu sui consilii, candidatus novitiatum peragere potest in alia instituti domo, sub moderamine ali-cuius probati religiosi, qui vices magistri novitiorum gerat.
§ 3. Superior maior permittere potest ut novitiorum coetus, per certa temporis spatia, in alia instituti domo, a se designata, com-moretur.
286
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
5. kdor je prikril svojo inkorporacijo v kako ustanovo posvečenega življenja ali v kako družbo apostolskega življenja.
§ 2. Lastno pravo more postaviti še druge zadržke za veljaven sprejem ali dodati pogoje.
Kan. 644 — Predstojniki naj v noviciat ne sprejemajo svetnih klerikov brez posvetovanja z njihovim lastnim ordinarijem, tudi ne tistih, ki imajo dolgove, pa jih ne morejo plačati.
Kan. 645 — § 1. Kandidati morajo predložiti spričevalo o krstu, birmi in samskem stanu, preden se sprejmejo v noviciat.
§ 2. Ce gre za sprejem klerikov ali tistih, ki so bili sprejeti v drugo ustanovo posvečenega življenja, v družbo apostolskega življenja ali v semenišče, se poleg tega zahteva spričevalo pristojnega krajevnega ordinarija oziroma višjega predstojnika ustanove, družbe ali ravnatelja semenišča.
§ 3. Lastno pravo more zahtevati še druga spričevala o zahtevani sposobnosti kandidatov in o prostosti od zadržkov.
§ 4. Predstojniki morejo, če se jim zdi potrebno, prositi tudi za druge podatke, celo pod tajnostjo.
Drugi člen NOVICIAT IN VZGOJA NOVICEV
Kan. 646 — Noviciat, s katerim se začne življenje v ustanovi, je naravnan v to, da novici bolje spoznajo božji klic, ki je lasten ustanovi, preizkusijo način življenja ustanove, izoblikujejo miselnost in srce v njenem duhu, njihov namen in sposobnost pa dobita potrditev.
Kan. 647 — § 1. Hiša noviciata se ustanovi, prenese ali razpusti s pismenim odlokom vrhovnega predstojnika ustanove po privolitvi njegovega sveta.
§ 2. Da je noviciat veljaven, ga je treba opraviti v za to pravilno določeni hiši. V posebnih primerih in izjemoma more kandidat, z dovoljenjem vrhovnega predstojnika po privolitvi njegovega sveta, opraviti noviciat v drugi hiši ustanove, pod vodstvom kakega izkušenega redovnika, ki nadomesti učitelja novicev.
§ 3. Višji predstojnik more dovoliti, da skupina novicev določena časovna razdobja biva v kaki drugi od njega določeni hiši ustanove.
287
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 648 — § 1. Novitiatus, ut validus sit, duodecim menses in ipsa novitiatus communitate peragendos eompleeti debet, firmo prae-scripto can. 647, § 3.
§ 2. Ad novitiorum institutionem perficiendam, constitutiones, praeter tempus de quo in § 1, unum vel plura exercitationis aposto-licae tempora extra novitiatus communitatem peragenda statuere possunt.
§ 3. Novitiatus ultra biennium ne extendatur.
Can. 649 — § 1. Salvis praescriptis can. 647, § 3 et can. 648, § 2, absentia a domo novitiatus quae tres menses, sive continuos sive intermissos, superet, novitiatum invalidum reddit. Absentia quae quindecim dies superet, suppleri debet.
§ 2. De venia competentis Superioris maioris, prima professio an-ticipari potest, non ultra quindecim dies.
Can. 650 — § 1. Scopus novitiatus exigit ut novitii sub directione magistri efformentur iuxta rationem institutionis iure proprio defi-niendam.
§ 2. Regimen novitiorum, sub auctoritate Superiorum maiorum, uni magistro reservatur.
Can. 651 — § 1. Novitiorum magister sit sodalis instituti qui vota perpetua professus sit et legitime designatus.
§ 2. Magistro, si opus fuerit, cooperatores dari possunt, qui ei subsint quoad moderamen novitiatus et institutionis rationem.
§ 3. Novitiorum institutioni praeficiantur sodales sedulo praepa-rati qui, aliis oneribus non impediti, munus suum fructuose et stabili modo absolvere possint.
Can. 652 — § 1. Magistri eiusque coopcratorum est novitiorum vo-cationem discernere et comprobare, eosque gradatim ad vitam per-fectionis instituti propriam rite decundam efformare.
§ 2. Novitii ad virtutes humanas et Christianas excolendas addu-cantur; per orationem et sui abnegationem in pleniorem perfectionis viam introducantur; ad mysterium salutis contemplandum et sacras Scripturas legendas et meditandas instruantur; ad Dei cultum in sacra liturgia excolendum praeparentur; rationem addiscant vitam ducendi Deo hominibusque in Christo per consilia evangelica conse-cratam; de instituti indole et spiritu, fine et disciplina, historia et vita edoceantur atque amore erga Ecclesiam eiusque sacros Pastores im-buantur.
§ 3. Novitii, propriae responsabilitatis conscii, ita cum magistro suo active collaborent ut gratiae divinae vocationis fideliter respon-deant.
288
3. del — Ustanove posvečenega življenja	287—614
Kan. 648 — § 1. Da je noviciat veljaven, mora obsegati dvanajst v sami skupnosti noviciata preživetih mesecev, velja pa predpis kan. 647, § 3.
§ 2. Za dopolnitev vzgoje novicev morejo konstitucije poleg časa. ki ga omenja § 1, določiti eno ali več obdobij za vaje v apostolatu, ki se opravijo zunaj skupnosti noviciata.
§ 3. Noviciat naj ne traja več kot dve leti.
Kan. 649 — § 1. Zaradi odsotnosti iz hiše noviciata, ki skupaj ali prekinjeno presega tri mesece, postane noviciat neveljaven, veljajo pa predpisi kan. 647, § 3 in kan. 648, § 2. Odsotnost, ki presega petnajst dni, se mora nadomestiti.
§ 2. Z dovoljenjem pristojnega višjega predstojnika je mogoče prve zaobljube narediti prej, toda ne več kot petnajst dni.
Kan. 650 — § 1. Namen noviciata zahteva, da se novici izoblikujejo pod vodstvom učitelja po načinu vzgoje, ki ga mora opredeliti lastno pravo.
§ 2. Vodstvo novicev je pod oblastjo višjih predstojnikov pridržano samo učitelju.
Kan. 651 — § 1. Učitelj novicev naj je član ustanove, ki je naredil večne zaobljube in je zakonito postavljen.
§ 2. Če je potrebno, je mogoče dati učitelju pomočnike, ki so mu pri vodstvu noviciata in načinu vzgoje podrejeni.
§ 3. Za vzgojo novicev naj se postavijo skrbno pripravljeni člani, ki jih ne bodo ovirale druge dolžnosti in bodo mogli svojo službo koristno in zanesljivo opravljati.
Kan. 652 — § 1. Učitelj in njegovi pomočniki morajo v novicih spoznavati in utrjevati poklic ter jih postopoma izoblikovati, da bodo znali pravilno živeti popolnost, ki je lastna ustanovi.
§ 2. Novice je treba navajati, da se bodo spopolnjevali v človeških in krščanskih krepostih; z molitvijo in odpovedjo samemu sebi naj se usmerjajo na pot večje popolnosti; se učijo poglabljati se v skrivnosti odrešenja in brati ter premišljevati sveto pismo; se pripravijo, da bodo znali v svetem bogoslužju izkazovati čast Bogu; se naučijo posvečevati življenje Bogu in ljudem v Kristusu po evan-geljskih svetih; se poučijo o značaju in duhu, namenu in disciplini, zgodovini in življenju ustanove in se prepojijo z ljubeznijo do Cerkve in njenih svetih pastirjev.
§ 3. Novici, svesti si svoje odgovornosti, naj tako dejavno sodelujejo s svojim učiteljem, da se zvesto odzivajo klicu božje milosti.
19 — Codcx
289
516—550
Lib. II — De populo Dei
§ 4. Curent instituti sodales, ut in opere institutionis novitiorum pro parte sua cooperentur vitae exemplo et oratione.
§ 5. Tempus novitiatus, de quo in can. 648, § 1, in opus forma-tionis proprie impendatur, ideoque novitii ne occupentur in studiis et muniis, quae huic formationi non directe inserviunt.
Can. 653 — § 1. Novitius institutum libere deserere potest; com-petens autem instituti auctoritas potest eum dimittere.
§ 2. Exacto novitiatu, si idoneus iudicetur, novitius ad professio-nem temporariam admittatur, secus dimittatur; si dubium supersit de eius idoneitate, potest probationis tempus a Superiore maiore ad normam iuris proprii, non tarnen ultra sex menses prorogari.
Art. 3
DE PROFESSIONE RELIGIOSA
Can. 654 — Professione religiosa sodales tria consilia evangelica observanda voto publico assumunt, Deo per Ecclesiae ministerium consecrantur et instituto incorporantur cum iuribus et officiis iure definitis.
Can. 655 — Professio temporaria ad tempus iure proprio defini-tum emittatur, quod neque triennio brevius neque sexennio longius sit.
Can. 656 — Ad validitatem professionis temporariae requiritur ut:
1° qui earn emissurus est, decimum saltern octavum aetatis annum compleverit;
2° novitiatus valide peractus sit;
3° habeatur admissio a competenti Superiore cum voto sui con-silii ad normam iuris libere facta;
4° sit expressa et absque vi, metu gravi aut dolo emissa;
5° a legitimo Superiore per se vel per alium recipiatur.
Can. 657 — § 1. Expleto tempore ad quod professio emissa fuerit, religiosus, qui sponte petat et idoneus iudicetur, ad renovationem professionis vel ad professionem perpetuam admittatur, secus dis-cedat.
§ 2. Si opportunum vero videatur, periodus professionis temporariae a competenti Superiore, iuxta ius proprium, prorogari potest, ita tamen ut totum tempus, quo sodalis votis temporaiis adstringitur, non superat novennium.
§ 3. Professio perpetua anticipari potest ex iusta causa, non tamen ultra trimestre.
290
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
§ 4. Člani ustanove naj se trudijo, da bodo pri prizadevanju za vzgojo novicev s svoje strani sodelovali z zglednim življenjem in molitvijo.
§ 5. Čas noviciata, ki ga omenja kan. 648, § 1, naj se porabi izključno za vzgojo in zato naj se novici ne ukvarjajo s študijem in nalogami, ki ne služijo neposredno temu oblikovanju.
Kan. 653 — § 1. Novic more svobodno zapustiti ustanovo, pristojna oblast ustanove pa ga more odsloviti.
§ 2. Po končanem noviciatu naj se novicu, če velja za sposobnega, dovolijo začasne zaobljube, sicer naj se odslovi; če še ostane dvom o njegovi sposobnosti, more višji predstojnik podaljšati čas preizkušnje po določbi lastnega prava, vendar ne za več kot šest mesecev.
Tretji člen REDOVNE ZAOBLJUBE
Kan. 654 — Z redovnimi zaobljubami člani z javno zaobljubo sprejmejo obveznost, da bodo spolnjevali tri evangeljske svete, se po službi Cerkve posvetijo Bogu in inkorporirajo v ustanovo s pravicami in dolžnostmi, ki jih določa pravo.
Kan. 655 — Začasne zaobljube se naredijo za dobo, določeno v lastnem pravu, ki pa naj ne bo krajša od treh in ne daljša od šestih let.
Kan. 656 — Za veljavnost začasnih zaobljub se zahteva:
1.	vsaj izpolnjeno osemnajsto leto starosti tistega, ki jih bo naredil;
2.	veljavno opravljen noviciat;
3.	dovoljenje pristojnega predstojnika po priporočilu njegovega sveta, svobodno opravljenim po določbi prava;
4.	da se opravijo izrecno in brez sile, hudega strahu ali prevare;
5.	da jih sprejme zakoniti predstojnik sam ali po kom drugem.
Kan. 657 — § 1. Ko mine čas, za katerega so narejene začasne zaobljube, naj se redovniku, ki prostovoljno prosi in velja za sposobnega, dovoli obnoviti zaobljube ali narediti večne zaobljube, sicer naj odide.
§ 2. Če se pa zdi primerno, more podaljšati dobo začasnih zaobljub pristojni predstojnik po lastnem pravu, toda tako, da celotna doba, za katero se član veže z zaobljubami, ne presega devet let.
§ 3. Večne zaobljube je mogoče iz upravičenega razloga narediti prej, toda ne več kot tri mesece.
291
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 658 — Praeter condiciones de quibus in can. 656, nn. 3, 4 et 5 aliasque iure proprio appositas, ad validitatem professionis per-petuae requiritur:
Io vigesimus primus saltern aetatis annus completus; 2° praevia professio temporaria saltern per triennium, salvo praescripto can. 657, § 3.
Art. 4
DE RELIGIOSORUM INSTITUTIONS
Can. 659 — § 1. In singulis institutis, post primam professionem omnium sodalium instituto perficiatur ad vitam instituti propriam plenius ducendam et ad eius missionem aptius prosequendam.
§ 2. Quapropter ius proprium rationem definire debet huius institutions eiusdemque durationis, attentis Ecclesiae necessitatibus atque hominum temporumque condicionibus, prout a fine et indole instituti exigitur.
§ 3. Institutio sodalium, qui ad sacros ordines suscipiendos prae-parantur, iure universali regitur et propria instituti ratione studio-rum.
Can. 660 — § 1. Institutio sit systematica, captui sodalium accom-modata, spiritualis et apostolica, doctrinalis simul ac practica, titulis etiam congruentibus, tarn ecclesiasticis quam civilibus, pro opportu-nitate obtentis.
§ 2. Perdurante tempore huius institutionis, sodalibus officia et opera ne committantur, quae earn impediant.
Can. 661 — Per totam vitam religiosi formationem suam spiritua-lem, doctrinalem et practican! sedulo prosequantur; Superiores autem eis adiumenta et tempus ad hoc procurent.
Caput IV
DE INSTITUTORUM EORUMQUE SODALIUM OBLIGATIONIBUS ET IURIBUS
Can. 662 — Religiosi sequelam Christi in Evangelio propositam et in constitutionibus proprii instituti expressam tamquam supremam vitae regulam habeant.
Can. 663 — § 1. Rerum divinarum contemplatio et assidua cum Deo in oratione unio omnium religiosorum primum et praecipuum sit officium.
292
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
Kan. 658 — Razen pogojev, navedenih v kan. 656, št. 3, 4 in 5 in drugih, dodanih v lastnem pravu, se za veljavnost večnih zaobljub zahteva:
1.	vsaj dopolnjeno enaindvajseto leto starosti;
2.	predhodne začasne zaobljube vsaj za tri leta, velja pa predpis kan. 657, § 3.
Četrti člen VZGOJA REDOVNIKOV
Kan. 659 — § 1. V posameznih ustanovah naj se po prvih zaobljubah izpopolnjuje vzgoja vseh članov za popolnejše ustanovi lastno življenje in za primernejše uresničevanje njenega poslanstva.
§ 2. Zaradi tega mora lastno pravo določiti način in trajanje te vzgoje glede na potrebe Cerkve in na razmere ljudi in časa, kakor zahtevata namen in značaj ustanove.
§ 3. Vzgoja članov, ki se pripravljajo na prejem svetih redov, se ravna po splošnem pravu in po lastni uredbi o vzgoji.
Kan. 660 — § 1. Vzgoja naj bo načrtna, prilagojena sposobnosti članov, duhovna in apostolska, hkrati znanstvena in praktična, ki daje tudi ustrezne naslove tako cerkvene kakor civilne, če je primerno.
§ 2. V času te vzgoje naj se članom ne zaupajo službe in opravila, ki bi jo ovirala.
Kan. 661 — Redovniki naj vse življenje vneto nadaljujejo svojo duhovno, znanstveno in praktično vzgojo, predstojniki pa naj jim za to oskrbijo pripomočke in čas.
Četrto poglavje
DOLŽNOSTI IN PRAVICE USTANOV IN NJIHOVIH ČLANOV
Kan. 662 — Redovniki naj imajo hojo za Kristusom, kakor jo uči evangelij in je izražena v konstitucijah lastne ustanove, za najvišje življenjsko pravilo.
Kan. 663 — § 1. Prva in najvažnejša služba vseh redovnikov je kontemplacija božjih reči in nenehna povezanost z Bogom v molitvi.
293
516—550
Lib. II — De populo Dei
§ 2. Sodales cotidie pro viribus Sacrificium eucharisticum participent, sanctissimum Corpus Christi recipiant et ipsum Dominum in Sacramento praesentem adorent.
§ 3. Lectioni sacrae Scripturae et orationi mentali vacent, iuxta iuris proprii praescripta liturgiam horarum digne celebrent, firma pro clericis obligatione de qua in can. 276, § 2, n. 3, et alia pietatis exercitia peragant.
§ 4. Speciali cultu Virginem Deiparam, omnis vitae consecratae exemplum et tutamen, etiam per mariale rosarium prosequantur.
§ 5. Annua sacri recessus tempora fideliter servent.
Can. 664 — In animi erga Deum conversione insistant religiosi, conscientiam etiam cotidie examinent et ad paenitentiae sacramen-tum frequenter accédant.
Can. 665 — § 1. Religiosi in propria domo religiosa habitent vitam communem servantes, nec ab ea discedant nisi de licentia sui Supe-rioris. Si autem agatur de diuturna a domo absentia, Superior maior, de consensu sui consilii atque iusta de causa, sodali concedere potest ut extra domum instituti degere possit, non tamen ultra annum, nisi causa infirmitatis curandae, ratione studiorum aut apostolatus exer-cendi nomine instituti.
§ 2. Sodalis, qui e domo religiosa illegitime abest cum animo sese subducendi a potestate Superiorum, sollicite ab eisdem quaeratur et adiuvetur ut redeat et in sua vocatione perseveret.
Can. 666 — In usu mediorum communicationis socialis servetur necessaria discretio atque vitentur quae sunt vocationi propriae nociva et castitati personae consecratae periculosa.
Can. 667 — § 1. In omnibus domibus clausura indoli et missioni instituti accommodata servetur secundum determinationes proprii iuris, aliqua parte domus religiosae solis sodalibus semper reservata.
§ 2. Strictior disciplina clausurae in monasteriis ad vitam con-templativam ordinatis servanda est.
§ 3. Monasteria monialium, quae intégré ad vitam contemplati-vam ordinantur, clausuram papalem, iuxta normas scilicet ab Apo-stolica Sede datas, observare debent. Cetera monialium monasteria clausuram propriae indoli accommodatam et in constitutionibus defi-nitam servent.
§ 4. Episcopus dioecesanus facultatem habet ingrediendi, iusta de causa, intra clausuram monasteriorum monialium, quae sita sunt in sua dioecesi, atque permittendi, gravi de causa et assentiente Anti-stita, ut alii in clausuram admittantur, ac moniales ex ipsa egredian-tur ad tempus vere necessarium.
294
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
§ 2. Člani naj se po svojih močeh vsak dan udeležijo evharistične daritve, prejmejo presveto Kristusovo telo in molijo v zakramentu navzočega Gospoda samega.
§ 3. Posvečajo naj se branju svetega pisma in notranji molitvi, vestno opravljajo molitveno bogoslužje po predpisih lastnega prava, ko za klerike velja obveznost kan. 276, § 2, št. 3, in druge pobožne vaje.
§ 4. Na poseben način, tudi z rožnim vencem, naj častijo deviško božjo Mater, zgled in varuhinjo vsakega posvečenega življenja.
§ 5. Vsako leto naj vestno opravijo duhovne vaje.
Kan. 664 — Redovniki naj se trudijo za spreobrnitev duha k Bogu, si tudi vsak dan izprašujejo vest in pogosto pristopajo k zakramentu pokore.
Kan. 665 — § 1. Redovniki naj prebivajo v svoji redovni hiši, držeč se skupnega življenja, in naj je ne zapuščajo, razen z dovoljenjem svojega predstojnika. Če pa gre za daljšo odsotnost iz hiše, more višji predstojnik s privolitvijo svojega sveta in iz upravičenega razloga dovoliti članu, da more bivati zunaj hiše ustanove, vendar ne več kakor eno leto, razen zaradi zdravljenja, bolezni, študija ali opravljanja apostolata v imenu ustanove.
§ 2. Člana, ki je nezakonito odsoten iz redovne hiše z namenom, da se odtegne oblasti predstojnikov, naj le-ti skrbno iščejo in mu pomagajo, da se vrne in vztraja v svojem poklicu.
Kan. 666 — Pri rabi sredstev družbenega obveščanja je treba ohranjati potrebno razločevanje in se izogibati vsega, kar škoduje lastnemu poklicu in je nevarno za čistost posvečene osebe.
Kan. 667 — § 1. V vseh hišah naj se ohranja značaju in namenu ustanove prilagojena klavzura po določilih lastnega prava; določen del redovne hiše naj bo vedno prihranjen samo članom.
§ 2. Strožja pravila klavzure je treba ohranjati v samostanih, namenjenih kontemplativnemu življenju.
§ 3. Nunski samostani, ki so v celoti namenjeni kontemplativnemu življenju, se morajo ravnati po papeški klavzuri, po določbah, ki jih je dal apostolski sedež. Drugi nunski samostani naj ohranjajo lastnemu značaju prilagojeno in v konstitucijah določeno klavzuro.
§ 4. Krajevni škof ima pravico iz upravičenega razloga vstopiti v klavzuro nunskih samostanov, ki so v njegovi škofiji, in iz tehtnega razloga in s privolitvijo predstojnice dovoliti, da drugi stopijo v klavzuro in da jo nune za zares potreben čas zapustijo.
295
516—550	Lib. II — De populo Dei
Can. 668 — § 1. Sodales ante primam professionem suorum bonorum administrationem cédant cui maluerint et, nisi constitutiones aliud ferant, de eorum usu et usufructu libéré disponant. Testamen-tum autem, quod etiam in iure civili sit validum, saltern ante professionem perpetuam condant.
§ 2. Ad has dispositiones iusta de causa mutandas et ad quemlibet actum ponendum circa bona temporalia, licentia Superioris compe-tentis ad normam iuris proprii indigent.
§ 3. Quidquid religiosus propria acquirit industria vel ratione instituti, acquirit instituto. Quae ei ratione pensionis, subventionis vel assecurationis quoquo modo obveniunt, instituto acquiruntur, nisi aliud iure proprio statuatur.
§ 4. Qui ex instituti natura plene bonis suis renuntiare debet, illam renuntiationem, forma, quantum fieri potest, etiam iure civili valida, ante professionem perpetuam faciat a die emissae professions valituram. Idem faciat professus a votis perpetuis, qui ad normam iuris proprii bonis suis pro parte vel totaliter de licentia supremi Moderatoris renuntiare velit.
§ 5. Professus, qui ob instituti naturam plene bonis suis renun-tiaverit, capacitatem acquirendi et possidendi amittit, ideoque actus voto paupertatis contrarios invalide ponit. Quae autem ei post renuntiationem obveniunt, instituto cedunt ad normam iuris proprii.
Can. 669 — § 1. Religiosi habitum instituti déférant, ad normam iuris proprii confectum, in Signum suae consecrationis et in testimonium paupertatis.
§ 2. Religiosi clerici instituti, quod proprium non habet habitum, vestem clericalem ad normam can. 284 assumant.
Can. 670 — Institutum debet sodalibus suppeditare omnia quae ad normam constitutionum necessaria sunt ad suae vocationis finem as-sequendum.
Can. 671 — Religiosus munera et officia extra proprium institutum ne recipiat absque licentia legitimi Superioris.
Can. 672 — Religiosi adstringuntur praescriptis cann. 277, 285, 286, 287 et 289, et religiosi clerici insuper praescriptis can. 279 § 2; in institutis laicalibus iuris pontificii, licentia de qua in can. 285, § 4, concedi potest a proprio Superiore maiore.
296
668—672
Kan. 668 — § 1. Člani naj pred prvimi zaobljubami prepustijo upravljanje svojega premoženja, komur želijo, in če konstitucije ne določajo kaj drugega, naj svobodno razpolagajo glede njegove rabe in uživanja. Oporoko, ki naj bo tudi civilnopravno veljavna, naj pa naredijo vsaj pred večnimi zaobljubami.
§ 2. Da bi te odločitve iz upravičenega razloga spremenili ali karkoli uredili glede premoženja, potrebujejo dovoljenje pristojnega predstojnika po določbi lastnega prava.
§ 3. Kar pa redovnik pridobi z lastnim delom ali zaradi ustanove, pridobi ustanovi. Kar na kakršenkoli način dobi iz pokojnine, podpore ali zavarovanja, pridobi za ustanovo, če ni v lastnem pravu določeno kaj drugega.
§ 4. Kdor se mora zaradi narave ustanove popolnoma odpovedati svojemu premoženju, naj to odpoved, kolikor je mogoče, naredi pred večnimi zaobljubami v obliki, ki je tudi po civilnem pravu veljavna in bo začela veljati z dnem, ko naredi zaobljube. Isto naj naredi redovnik z večnimi zaobljubami, ki se želi po določbi lastnega prava z dovoljenjem vrhovnega predstojnika delno ali v celoti odpovedati svojemu premoženju.
§ 5. Redovnik, ki se je zaradi narave ustanove popolnoma odpovedal svojemu premoženju, izgubi sposobnost kaj pridobiti ali imeti, in zato dejanja, ki so zaobljubi uboštva nasprotna, opravi neveljavno. Kar dobi po odpovedi, pa pripada ustanovi po določbi lastnega prava.
Kan. 669 — § 1. Redovniki naj nosijo obleko ustanove, narejeno po določbi lastnega prava, kot znamenje svoje posvetitve in v pričevanje uboštva.
§ 2. Redovniki kleriške ustanove, ki nima posebne obleke, naj sprejmejo kleriško obleko po določbi kan. 284.
Kan. 670 — Ustanova mora članom oskrbeti vse, kar je po določbi konstitucij potrebno, da dosežejo namen svojega poklica.
Kan. 671 — Redovnik naj brez dovoljenja zakonitega predstojnika ne sprejema služb in opravil zunaj svoje ustanove.
Kan. 672 — Redovnike obvezujejo predpisi kan. 277, 285, 286, 287 in 289, in redovne klerike dodatno še predpisi kan. 279, § 2; v laiških papeškopravnih ustanovah more dovoljenje, ki ga omenja kan. 285, § 4, podeliti lastni višji predstojnik.
297
516—550
Lib. II — De populo Dei
Caput V
DE APOSTOLATU INSTITUTOKUM
Can. 673 — Omnium religiosorum apostolatus primum in eorum vitae consecratae testimonio consistit, quod oratione et paenitentia fovere tenentur.
Can. 674 — Instituta, quae integre ad contemplationem ordinan-tur, in Corpore Christi mystico praeclaram semper partem obtinent: Deo enim eximium laudis sacrificium offerunt, populum Dei uberri-mis sanctitatis fructibus collustrant eumque exemplo movent necnon arcana fecunditate apostolica dilatant. Qua de causa, quantumvis ac-tuosi apostolatus urgeat necessitas, sodales horum institutorum advo-cari nequeunt ut in variis ministeriis pastoralibus operam adiutri-cem praestent.
Can. 675 — § 1. In institutis operibus apostolatus deditis, apostolica actio ad ipsam eorundem naturam pertinet. Proinde, tota vita sodalium špiritu apostolico imbuatur, tota vero actio apostolica špiritu religioso informetur.
§ 2. Actio apostolica ex intima cum Deo unione semper procedat eandemque confirmet et foveat.
§ 3. Actio apostolica, nomine et mandato Ecclesiae exercenda, in eius communione peragatur.
Can. 676 — Laicalia instituta, tum virorum tum mulierum, per misericordiae opera spiritualia et corporalia munus pastorale Ecclesiae participant hominibusque diversissima praestant servitia; quare in suae vocationis gratia fideliter permaneant.
Can. 677 — § 1. Superiores et sodales missionem et opera instituti propria fideliter retineant; ea tarnen, attentis temporum et locorum necessitatibus, prudenter accommodent, novis etiam et oppoi'tunis mediis adhibitis.
§ 2. Instituta autem, si quas habeant associationes christifidelium sibi coniunctas, speciali cura adiuvent, ut genuino špiritu suae fami-liae imbuantur.
Can. 678 — § 1. Religiosi subsunt potestati Episcoporum, quos devoto obsequio ac reverentia prosequi tenentur, in iis quae curam animarum, exercitium publicum cultus divini et alia apostolatus opera respiciunt.
§ 2. In apostolatu externo exercendo religiosi propriis quoque Superioribus subsunt et disciplinae instituti fideles permanere de-bent; quam obligationem ipsi Episcopi, si casus ferat, urgere ne omittant.
298
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
Peto poglavje APOSTOLAT USTANOV
Kan. 673 — Apostolat vseh redovnikov je najprej v pričevanju njihovega posvečenega življenja, ki ga morajo gojiti z molitvijo in pokoro.
Kan. 674 — Ustanove, ki so docela naravnane h kontemplaciji, imajo vedno odlično mesto v Kristusovem skrivnostnem telesu: Bogu namreč darujejo odličen dar hvale, razsvetljujejo božje ljudstvo s prebogatimi sadovi svetosti, ga spodbujajo z zgledom in razširjajo s skrivnostno apostolsko rodovitnostjo. Zato članov teh ustanov ni mogoče klicati, da bi pomagali v raznih pastoralnih službah, čeprav k temu sili potreba po dejavnem apostolatu.
Kan. 675 — § 1. V ustanovah, posvečenih apostolskim dejavnostim, spada apostolsko delovanje k njihovi naravi sami. Zato naj duh apostolata preveva vse življenje članov, redovni duh pa naj oblikuje apostolsko delovanje.
§ 2. Apostolsko delovanje naj vedno izvira iz najtesnejše zveze z Bogom, jo utrjuje in pospešuje.
§ 3. Apostolsko delovanje, ki ga je treba opravljati v imenu in po naročilu Cerkve, naj se izvršuje v njenem občestvu.
Kan. 676 — Moške in ženske laiške ustanove imajo z duhovnimi in telesnimi deli usmiljenja delež pri pastirski službi Cerkve in na najrazličnejše načine strežejo ljudem; zato naj zvesto vztrajajo v milosti svojega poklica.
Kan. 677 — § 1. Predstojniki in člani naj zvesto ohranjajo ustanovi lastno poslanstvo in dejavnosti; vendar naj jih, upoštevajoč časovne in krajevne potrebe, pametno prilagajajo, tudi z uporabo novih in primernih pripomočkov.
§ 2. Če imajo ustanove sebi pridružena združenja vernikov, pa naj posebno skrbno pomagajo, da jih prepojijo s pristnim duhom svoje družine.
Kan. 678 — § 1. Redovniki so podrejeni oblasti škofov, katerim morajo skazovati iskreno vdanost in spoštovanje, kar se tiče pastoralnega dela, opravljanja javnega bogočastja in drugih del apostolata.
§ 2. Pri opravljanju zunanjega apostolata so redovniki podrejeni tudi svojim predstojnikom in morajo ostati zvesti disciplini ustanove; če zahteva primer, naj tudi škofje ne opustijo zahtevati to obveznost.
299
516—550	Lib. II — De populo Dei
§ 3. In operibus apostolatus religiosorum ordinancîis Episcopi dioecesani et Superiores x'eligiosi collatis eonsiliis procédant oportet.
Can. 679 — Episcopus dioecesanus, urgente gravissima causa, so-dali instituti religiosi prohibere potest quominus in dioecesi commo-retur, si eius Superior maior monitus prospicere neglexerit, re tamen ad Sanctam Sedem statim delata.
Can. 680 — Inter varia instituta, et etiam inter eadem et clerum saecularem, ordinata foveatur cooperatio necnon, sub moderamine Episcopi dioecesani, omnium operum et actionum apostolicarum coor-dinatio, salvis indole, fine singulorum institutorum et legibus funda-tionis.
Can. 681 — § 1. Opera quae ab Episcopo dioecesano committuntur religiosis, eiusdem Episcopi auctoritati et directioni subsunt, firmo iure Superiorum religiosorum ad normam can. 678, §§ 2 et 3.
§ 2. In his casibus ineatur conventio scripta inter Episcopum dioecesanum et competentem instituti Superiorem, qua, inter alia, expresse et accurate definiantur quae ad opus explendum, ad sodales eidem addicendos et ad res oeconomicas spectent.
Can. 682 — § 1. Si de officio ecclesiastico in dioecesi alicui sodali religioso conferendo agatur, ab Episcopo dioecesano religiosus nomi-natur, praesentante vel saltern assentiente competenti Superiore.
§ 2. Religiosus ab officio commisso amoveri potest ad nutum sive auctoritatis committentis, monito Superiox^e religioso, sive Superioris, monito committente, non requisito alterius consensu.
Can. 683 — § 1. Ecclesias et oi'atoxia, quibus christifideles habi-tualiter accedunt, scholas aliaque opera religionis vel caritatis sive spiritualis sive temporalis l'eligiosis commissa, Episcopus dioecesanus visitax-e potest, siver per se sive per alium, tempore visitationis pasto-ralis et etiam in casu necessitatis; non vero scholas, quae exclusive pateant propxùis instituti alumnis.
§ 2. Quod si forte abusus depi-ehenderit, frustra Superiore religioso monito, propria auctoi'itate ipse per se providere potest.
300
3. clel — Ustanove posvečenega življenja
G79—683
§ 3. V razporejanju del apostolata redovnikov se morajo krajevni škofje in redovni predstojniki med seboj posvetovati.
Kan. 679 - Krajevni škof more iz zelo nujnega težkega razloga članu redovne ustanove prepovedati bivanje v škofiji, če njegov višji predstojnik na opomin ni za to poskrbel, vendar mora zadevo takoj sporočiti svetemu sedežu.
Kan. 680 — Med različnimi ustanovami in tudi med njimi in svetnim klerom naj se goji urejeno sodelovanje in pod vodstvom krajevnega škofa usklajevanje celotnega dela in apostolskih dejavnosti, upoštevati pa je treba značaj, namen posameznih ustanov in ustanovne listine.
Kan. 681 — § 1. Dela, ki jih krajevni škof zaupa redovnikom, spadajo pod oblast in vodstvo istega škofa, veljajo pa pravice redovnih predstojnikov po določbi kan. 678, §§ 2 in 3.
§ 2. V teh primerih naj se sklene pismen dogovor med krajevnim škofom in pristojnim predstojnikom ustanove, v katerem naj se med drugim izrecno in natančno določi, kar zadeva delo, ki ga je treba opraviti, člane, ki se dodelijo za to delo, in gospodarske zadeve.
Kan. 682 — § 1. Ce gre za podelitev cerkvene službe v škofiji kakemu redovnemu članu, naj redovnika imenuje krajevni škof na predlog ali s soglasjem pristojnega predstojnika.
§ 2. Redovnika je mogoče odstraniti iz zaupane službe na ukaz oblasti, ki mu je službo podelila, ko je bil obveščen redovni predstojnik, ali na ukaz redovnega predstojnika, ko je obvestil tistega, ki je službo podelil, ne da bi se zahtevala privolitev drugega.
Kan. 683 — § 1. Cerkve in kapele, ki jih verniki redno obiskujejo, šole in druge verske dejavnosti, duhovna in telesna dela krščanske dobrodelnosti, zaupana redovnikom, more krajevni škof vizitirati sam ali po drugem v času pastoralne vizitacije in tudi v primeru potrebe; ne pa šole, ki so izključno namenjene lastnim gojencem ustanove.
§ 2. Kolikor bi morebiti odkril zlorabe in bi zaman opomnil redovnega predstojnika, more sam ukrepati s svojo oblastjo.
301
516—550
Lib. II — De populo Dei
Caput VI
DE SEPARATIONE SODALIUM AB INSTITUTO
Art. 1
DE TRANSITU AD ALIUD INSTITUTUM
Can. 684 — § 1. Sodalis a votis perpetuis nequit a proprio ad aliud institutum religiosum transiré, nisi ex eoncessione supremi Moderators utriusque instituti et de consensu sui cuiusque consilii.
§ 2. Sodalis, post peractam probationem quae ad tres saltern an-nos protrahenda est, ad professionem perpetuam in novo instituto admitti potest. Si autem sodalis hanc professionem emittere renuat vel ad earn emittendam a competentibus Superioribus non admittatur, ad pristinum institutum redeat, nisi indultum saecularizationis ob-tinuerit.
§ 3. Ut religiosus a monasterio sui iuris ad aliud eiusdem instituti vel foederationis aut confoederationis transiré possit, requiritur et sufficit consensus Superioris maioi'is utriusque monasterii et capituli monasterii recipientis, salvis aliis requisits ure proprio statutis; nova professio non requiritur.
§ 4. Ius proprium determinet tempus et modum probationis, quae professioni sodalis in novo instituto praemittenda est.
§ 5. Ut ad institutum saeculare aut ad societatem vitae aposto-licae vel ex illis ad institutum religiosum fiat transitus, requiritur licentia Sanctae Sedis, cuius mandatis standum est.
Can. 685 — § 1. Usque ad emissionem professions in novo instituto, manentibus votis, iura et obligationes quae sodalis in priore instituto habebat, suspenduntur; ab incepta tamen probatione, ipse ad observantiam iuris proprii novi instituti tenetur.
§ 2. Per professionem in novo instituto sodalis eidem incorpora-tur, cessantibus votis, iuribus et obligationibus praecedentibus.
Art. 2
DE EGRESSU AB INSTITUTO
Can. 686 — § 1. Supremus Moderator, de consensu sui consilii, so-dali a votis perpetuis professo, gravi de causa concedere potest indultum exclaustrationis, non tamen ultra triennium, praevio consensu Ordinarii loci in quo commorari debet, si agitur de clerico. Indultum
302
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
Šesto poglavje LOČITEV ČLANOV OD USTANOVE
Prvi člen PRESTOP V DRUGO USTANOVO
Kan. 684 — § 1. Član z večnimi zaobljubami more prestopiti iz svoje v drugo redovno ustanovo samo z dovoljenjem vrhovnega predstojnika obeh ustanov in s privolitvijo vsakega od njunih svetov.
§ 2. V novi ustanovi je mogoče članu po opravljeni preizkušnji, ki mora trajati vsaj tri leta, dovoliti večne zaobljube. Če pa član teh zaobljub noče opraviti ali pa pristojni predstojniki ne dovolijo, da bi jih opravil, naj se vrne k prejšnji ustanovi, razen če je dobil dovoljenje za sekularizacijo.
§ 3. Da more redovnik prestopiti iz samopravnega samostana v drugega iste ustanove, zveze ali sozveze, se zahteva in zadostuje privolitev višjega predstojnika vsakega od obeh samostanov in ka-pitlja samostana, ki ga sprejme, veljajo pa druge zahteve, ki jih določa lastno pravo; nove zaobljube se ne zahtevajo.
§ 4. Lastno pravo naj določi čas in način preizkušnje, ki jo mora član opraviti pred zaobljubami v novi ustanovi.
§ 5. Za prestop v svetno ustanovo ali v družbo apostolskega življenja ali iz teh dveh v redovno ustanovo se zahteva dovoljenje svetega sedeža, po čigar naročilih se je treba ravnati.
Kan. 685 — § 1. Do izpovedi zaobljub v novi ustanovi zaobljube ostanejo, pravice in dolžnosti, ki jih je član imel v prejšnji ustanovi, pa se prekinejo; z začetkom preizkušnje pa je dolžan izpolnjevati lastno pravo nove ustanove.
§ 2. Z zaobljubami v novi ustanovi je član vanjo inkorporiran, s tem pa prenehajo prejšnje zaobljube, pravice in dolžnosti.
Drugi člen IZSTOP IZ USTANOVE
Kan. 686 — § 1. Vrhovni predstojnik more iz tehtnega razloga in s privolitvijo svojega sveta podeliti članu z večnimi zaobljubami dovoljenje za bivanje zunaj redovne hiše, vendar največ za tri leta, s predhodno privolitvijo ordinarija kraja, kjer mora bivati, če gre
303
516—550
Lib. II — De populo Dei
prorogare vel illud ultra triennium concedere Sanctae Sedi vel, si de institutis iuris dioecesani agitur, Episcopo dioecesano reservatur.
§ 2. Pro monialibus indultum exelaustrationis concedere unius Apostolicae Sedis est.
§ 3. Petente supremo Moderatore de consensu sui consilii, exclau-stratio imponi potest a Sancta Sede pro sodale instituti iuris ponti-ficii vel ab Episcopo dioecesano pro sodale instituti iuris dioecesani, ob graves causas, servata aequitate et caritate.
Can. 687 — Sodalis exclaustratus exoneratus habetur ab obligatio-nibus, quae cum nova suae vitae condicione componi nequeunt, item-que sub dependentia et cura manet suorum Superiorum et etiam Ordinarii loci, praesertim si de clerico agitur. Habitum instituti defiere potest, nisi aliud in indulto statuatur. Voce tamen activa et passiva caret.
Can. 688 — § 1. Qui expleto professionis tempore ab instituto egredi voluerit, illud derelinquere potest.
§ 2. Qui perdurante professione temporaria, gravi de causa, petit ut institutum derelinquat, indultum discedendi consequi potest in instituto iuris pontificii a supremo Moderatore de consensu sui consilii; in institutis autem iuris dioecesani et in monasteriis, de quibus in can. 615, indultum, ut valeat, confirman debet ab Episcopo domus assignationis.
Can. 689 — § 1. Sodalis, expleta professione temporaria, si iustae causae affuerint, a competenti Superiore maiore, audito suo consilio, a subsequenti professione emittenda excludi potest.
§ 2. Infirmitas physica vel psychica, etiam post professionem contracta, quae, de iudicio peritorum, sodalem, de quo in § 1, reddit ineptum ad vitam in instituto ducendam, causam constituit eum non admittendi ad professionem renovandam vel ad perpetuam emitten-dam, nisi ob neglegentiam instituti vel ob laborem in instituto perac-tum infirmitas contracta fuerit.
§ 3. Si vero religiosus, perdurantibus votis temporariis, amens evaserit, etsi novam professionem emittere non valeat, ab instituto tamen dimitti non potest.
Can. 690 — § 1. Qui, expleto novitiatu vel post professionem, legitime ab instituto egressus fuerit, a Moderatore supremo de consensu sui consilii rursus admitti potest sine onere repetendi novitatum; eiusdem autem Moderatoris erit determinare congruam probationer« praeviam professioni temporariae et tempus votorum ante professionem perpetuam praemittendum, ad normam cann. 655 et 657.
304
3. del — Ustanove posvečenega življenja
687—690
za klerika. Podaljšati dovoljenje ali ga podeliti za več kot tri leta je pridržano svetemu sedežu ali krajevnemu škofu, če gre za škofij-skopravne ustanove.
§ 2. Nunam ima pravico podeliti dovoljenje za bivanje zunaj redovne hiše samo apostolski sedež.
§ 3. Na prošnjo vrhovnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta more iz tehtnih razlogov, upoštevajoč pravšnost in ljubezen, bivanje zunaj redovne hiše naložiti sveti sedež, če gre za člana papeškopravne ustanove, ali krajevni škof članu škofijskopravne ustanove.
Kan. 687 — Člana, ki tako biva zunaj redovne hiše, ne vežejo obveznosti, ki jih ni mogoče uskladiti z novim načinom življenja, in ostane v odvisnosti in skrbi svojih predstojnikov, pa tudi krajevnega škofa, še zlasti, če gre za klerika. Nositi sme obleko ustanove, razen če je v dovoljenju določeno kaj drugega. Nima pa aktivne in pasivne volilne pravice.
Kan. 688 — § 1. Kdor hoče po izteku časa zaobljub izstopiti iz ustanove, jo more zapustiti.
§ 2. Kdor v času trajanja začasnih zaobljub iz tehtnega razloga prosi, da bi zapustil ustanovo, more v papeškopravni ustanovi od vrhovnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta dobiti dovoljenje, da odide; za škofijskopravne ustanove in samostane, ki jih omenja kan. 615, mora dovoljenje za veljavnost potrditi škof hiše, kateri član pripada.
Kan. 689 — § 1. Člana more po preteku začasnih zaobljub iz upravičenih razlogov pristojni višji predstojnik po posvetu s svojim svetom izključiti od izpovedi naslednjih zaobljub.
§ 2. Fizična ali psihična bolezen, tudi če je nastala po zaobljubah, ki po sodbi izvedencev povzroči, da postane član, ki ga omenja § 1, nesposoben za življenje v ustanovi, je razlog, da se mu ne dovoli obnoviti zaobljube ali narediti večne zaobljube, razen če je zbolel zaradi vnemarnosti ustanove ali opravljenega dela v ustanovi.
§ 3. Če pa redovnik v času trajanja začasnih zaobljub izgubi pamet, ga ni mogoče odpustiti iz ustanove, čeprav ni zmožen narediti novih zaobljub.
Kan. 690 — § 1. Kdor je po opravljenem noviciatu ali po zaobljubah zakonito izstopil iz ustanove, ga more vrhovni predstojnik s privolitvijo svojega sveta zopet sprejeti in mu ni treba ponoviti noviciata; isti predstojnik pa bo določil primerno predhodno preizkušnjo pred začasnimi zaobljubami in čas zaobljub, ki mora preteči pred večnimi zaobljubami, po določbi kan. 655 in 657.
20 — Codex
305
516—550
Lib. II — De populo Dei
§ 2. Eadem facultate gaudet Superior monasterii sui iuris cum consensu sui consilii.
Can. 691 — § 1. Professus a votis perpetuis indultum discedendi ab instituto ne petat, nisi ob gravissimas causas coram Domino per-pensas; petitionem suam deferat supremo instituti Moderatori, qui earn una cum voto suo suique consilii auctoritati competenti transmittal;.
§ 2. Huiusmodi indultum in institutis iuris pontificii Sedi Aposto-licae reservatur; in institutis vero iuris doecesani, id etiam Episcopus dioecesis, in qua domus assignationis sita est, concedere potest.
Can. 692 — Indultum discedendi legitime concessum et sodali no-tificatum, nisi in actu notificationis ab ipso sodale reiectum fuerit, ipso iure secumfert dispensationem a votis necnon ab omnibus obli-gationibus ex professione ortis.
Can. 693 — Si sodalis sit clericus, indultum non conceditur prius-quam inveniat Episcopum qui eum in dioecesi incardinet vel saltern ad experimentum recipiat. Si ad experimentum recipiatur, transacto quinquennio, ipso iure dioecesi incardinatur, nisi Episcopus eum recusaverit.
Art. 3
DE DIMISSIONE SODALIUM
Can. 694 — § 1. Ipso facto dimissus ab instituto habendus est sodalis qui:
1° a fide catholica notorie defecerit;
2° matrimonium contraxerit vel, etiam civiliter tantum, atten-taverit.
§ 2. His in casibus Superior maior cum suo consilio, nulla mora interposita, collectis probationibus, declarationem facti emittat, ut iuridice constet de dimissione.
Can. 695 — § 1. Sodalis dimitti debet ob delicta de quibus in cann. 1397, 1398 et 1395, nisi in delictis, de quibus in can. 1395, § 2, Superior censeat dimissionem non esse omnio necessariam et emen-dationi sodalis atque restitutioni iustitiae et reparationi scandali satis alio modo consuli posse.
§ 2. Hisce in casibus, Superior maior, collectis probationibus circa facta et imputabilitatem, sodali dimittendo accusationem atque pro-bationes significet, data eidem facultate sese defendendi. Acta omnia a Superiore maiore et a notario subscripta, una cum responsionibus
306
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
§ 2. Isto pravico ima predstojnik samopravnega samostana s privolitvijo svojega sveta.
Kan. 691 — § 1. Redovnik z večnimi zaobljubami naj ne prosi za dovoljenje za izstop iz ustanove, razen iz zelo tehtnih razlogov, ki jih je pretehtal pred Gospodom; svojo prošnjo naj izi"oči vrhovnemu predstojniku ustanove, ki naj jo s svojim in svojega sveta mnenjem pošlje pristojni oblasti.
§ 2. Takšno dovoljenje je v papeškopravnih ustanovah pridržano apostolskemu sedežu; v škofijskopravnih ustanovah pa ga lahko podeli tudi škof škofije, v kateri je hiša, ki ji član pripada.
Kan. 692 — Zakonito podeljeno in članu sporočeno dovoljenje za izstop po samem pravu vsebuje spregled zaobljub in vseh obveznosti, ki iz zaobljub izhajajo, razen če bi ga bil ob sporočitvi član sam zavrnil.
Kan. 693 — Če je član klerik, se mu ne podeli dovoljenje, dokler ne najde škofa, ki bi ga inkardiniral v škofijo ali sprejel vsaj na preizkušnjo. Ce se sprejme na preizkušnjo, je po preteku petih let po samem pravu inkardiniran v škofijo, razen če ga škof odkloni.
Tretji člen ODSLOVITEV ČLANOV
Kan. 694 — § 1. S samim dejanjem velja za odslovi j enega iz ustanove član, ki:
1.	je javno odpadel od katoliške vere;
2.	je sklenil ali, tudi samo civilno, poskušal skleniti zakon.
§ 2. V teh primerih naj višji predstojnik s svojim svetom brez kakršnegakoli odlašanja, ko je zbral dokaze, da izjavo, da pravno obstaja razlog za odšlovitev.
Kan. 695 — § 1. Člana je treba odsloviti zaradi kaznivih dejanj, ki jih omenjajo kan. 1397, 1398 in 1395, razen če gre za kazniva dejanja, ki jih omenja kan. 1395, § 2, in bi predstojnik menil, da odslovitev ni povsem nujna ter je na drug način v zadostni meri mogoče doseči poboljšanje člana, zadostiti pravičnosti ter popraviti pohujšanje.
§ 2. V teh primerih naj višji predstojnik, ko je zbral dokaze o dejanjih in o odgovornosti, članu, ki ga je treba odsloviti, spoi'oči obtožbo in dokaze ter mu da možnost, da se brani. Vsi spisi, podpisani od višjega predstojnika in notarja, naj se skupaj s pismenimi
307
516—550
Lib. II — De populo Dei
sodalis scripto redactis et ab ipso sodale subscriptis, supremo Mode-ratori transmittantur.
Can. 696 — § 1. Sodalis dimitti etiam potest ob alias causas, dum-modo sint graves, externae, imputabiles et iuridice comprobatae, uti sunt: habitualis neglectus obligationum vitae consecratae; iteratae violationes sacrorum vinculorum; pertinax inoboedientia legitimis praescriptis Superiorum in materia gravi; grave scandalum ex cul-pabili modo agendi sodalis ortum; pertinax sustentatio vel diffusio doctrinarum ab Ecclesiae magisterio damnatarum; publica adhaesio ideologiis materialismo vel atheismo infectis; illegitima absentia, de qua in can. 665, § 2, per semestre protracta; aliae causae similis gravitatis iure proprio instituti forte determinatae.
§ 2. Ad dimissionem sodalis a votis temporariis, etiam causae minoris gravitatis in iure proprio statutae sufficiunt.
Can. 697 — In casibus de quibus in can. 696, si Superior maior, audito suo consilio, censuerit processum dimissionis esse inchoandum:
Io probationes colligat vel compleat;
2o sodalem scripto vel coram duobus testibus moneat cum expli-cita comminatione subsecuturae dimissionis nisi resipiscat, clare sig-nificata causa dimissionis et data sodali plena facúltate sese defen-dendi; quod si monitio incassum cedat, ad alteram monitionem, spa-tio saltem quindecim dierum interposito, procedat;
3o si haec quoque monitio incassum ceciderit et Superior maior cum suo consilio censuerit de incorrigibilitate satis constare et defensiones sodalis insufficientes esse, post quindecim dies ab ultima mo-nitione frustra elapsos, acta omnia ab ipso Superiore maiore et a notario subscripta una cum responsionibus sodalis ab ipso sodale subscriptis supremo Moderatori transmittat.
Can. 698 — In ómnibus casibus, de quibus in cann. 695 et 696, firmum semper manet ius sodalis cum supremo Moderatore commu-nicandi et illi directe suas defensiones exhibendi.
Can. 699 — § 1. Supremus Moderator cum suo consilio, quod ad validitatem saltem quattuor membris constare debet, collegialiter procedat ad probationes, argumenta et defensiones accurate perpen-denda, et si per secretam suffragationem id decisum fuerit, decretum dimissionis ferat, expressis ad validitatem saltem summarie motivis in iui'e et in facto.
§ 2. In monasteriis sui iuris, de quibus in can. 615, dimissionem decernere pertinet ad Episcopum dioecesanum, cui Superior acta a consilio suo recognita submittat.
308
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
odgovori člana, ki jih je ta sam podpisal, pošljejo vrhovnemu predstojniku.
Kan. 696 — § 1. Člana je mogoče odsloviti tudi iz drugih razlogov, samo da so tehtni, zunanji, je zanje odgovoren in so pravno dokazani, kot so: trajno zanemarjanje obveznosti posvečenega življenja; ponavljanje kršitev svetih vezi; trdovratna nepokorščina zakonitim predpisom predstojnikov v važnih stvareh; veliko pohujšanje, povzročeno s krivdnim ravnanjem člana; trdovratno podpiranje ali razširjanje naukov, ki jih je cerkveno učiteljstvo obsodilo; javna privrženost ideologijam, ki so zastrupljene z materializmom ali ateizmom; nezakonita odsotnost, ki jo omenja kan. 665, § 2, in je trajala pol leta; drugi podobni tehtni razlogi, ki jih morda določa lastno pravo ustanove.
§ 2. Za odslovitev člana z začasnimi zaobljubami zadostujejo tudi manj tehtni razlogi, ki jih določa lastno pravo.
Kan. 697 — Če bi višji predstojnik po posvetu s svojim svetom menil, da se mora začeti postopek v primerih, ki jih omenja kan. 696:
1.	naj zbere ali dopolni dokaze;
2.	naj pismeno ali pred dvema pričama z izrecno grožnjo opomni člana, da bo odslovljen, če se ne spametuje, ko jasno navede razlog za odslovitev in da članu vso možnost, da se brani; če opomin ne zaleže, naj ga, toda šele po preteku vsaj petnajstih dni, drugič opomni;
3.	če tudi ta opomin ni zalegel in bi višji predstojnik s svojim svetom menil, da je nepoboljšljivost dovolj razvidna in obramba člana nezadostna, in ko je od zadnjega opomina zaman preteklo petnajst dni, naj vse spise, podpisane od samega višjega predstojnika in notarja, skupaj z odgovori člana, podpisanimi od samega člana, pošlje vrhovnemu predstojniku.
Kan. 698 — V vseh primerih, ki jih omenjata kan. 695 in 696, vedno ostane članu neokrnjena pravica obrniti se na vrhovnega predstojnika in njemu neposredno izročiti svoj zagovor.
Kan. 699 — § 1. Vrhovni predstojnik naj s svojim svetom, ki mora za veljavnost imeti vsaj štiri člane, zborno izvede dokazovanje, natančno pretehta dokazila in zagovore, in, če bi bilo s tajnim glasovanjem tako odločeno, izda odločbo o odslovitvi, za veljavnost pa mora vsaj v povzetku navesti pravne in dejanske razloge.
§ 2. V samopi^avnih samostanih, ki jih omenja kan. 615, je za odreditev odslovitve pristojen krajevni škof, kateremu naj predstojnik pošlje spise, pregledane od svojega sveta.
309
516—550
Lib. II — De populo Dei
Can. 700 — Decretum dimissionis vim non habet, nisi a Sancta Sede confirmatum fuerit, cui decretum et acta omnia transmittenda sunt; si agatur de instituto iuris dioecesani, confirmatio spectat ad Episcopum dioecesis ubi sita est domus, cui religiosus adscriptus est. Decretum vero, ut valeat, indicare debet ius, quo dimissus gaudet, recurrendi intra decern dies a recepta notificatione ad auctoritatem competentem. Recursus effectum habet suspensivum.
Can. 701 — Legitima dimissione ipso facto cessant vota necnon iura et obligationes ex professione promanantia. Si tamen sodalis sit clericus, sacros ordines exercere nequit, donee Episcopum inveniat qui eum post congruam probationem in dioecesi, ad normam can. 693, recipiat vel saltern exercitium sacrorum ordinum permittat.
Can. 702 — § 1. Qui ex instituto religioso legitime egrediantur vel ab eo legitime dimissi fuerint, nihil ab eodem repetere possunt ob quamlibet operam in eo praestitam.
§ 2. Institutam tamen aequitatem et evangelicam caritatem servet erga sodalem, qui ab eo separatur.
Can. 703 — In casu gravis scandali exterioris vel gravissimi nocu-menti instituto imminentis, sodalis statim a Superiore maiore vel, si periculum sit in mora, a Superiore locali cum consensu sui consilii e domo religiosa eici potest. Superior maior, si opus sit, dimissionis processum ad normam iuris instituendum curet, aut rem Sedi Apo-stolicae deferat.
Can. 704 — De sodalibus, qui ab instituto sunt quoquo modo separati, fiat mentio in relatione Sedi Apostolicae mittenda, de qua in can. 592, § 1.
Caput VII
DE RELIGIOSIS AD EPISCOPATUM EVECTIS
Can. 705 — Religiosus ad episcopatum evectus instituti sui sodalis remanet, sed vi voti oboedientiae uni Romano Pontifici obnoxius est, et obligationibus non adstringitur, quas ipse prudenter iudicet cum sua condicione componi non posse.
Can. 706 — Religiosus de quo supra:
1° si per professionem dominium bonorum amiserit, bonorum quae ipsi obveniant habet usum, usumfructum et administrationem; propr-ietatem vero Episcopus dioecesanus aliique, de quibus in can. 381, § 2, acquirunt Ecclesiae particulari; ceteri, instituto vel Sanctae Sedi, prout institutum capax est possidendi vel minus;
310
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
Kan. 700 — Odločba o odslovitvi ne velja, če je ni potrdil sveti sedež, kateremu je treba poslati odločbo in vse spise; če gre za škofijskopravno ustanovo, jo potrdi škof kraja, kjer je hiša, kateri redovnik pripada. Da bo odločba veljavna, pa moi^a biti navedena pravica, ki jo ima odslovljeni, da v desetih dneh, odkar je odločbo sprejel na znanje, vloži pritožbo na pristojno oblast. Pritožba ima odložilni učinek.
Kan. 701 — Z zakonito odslovitvijo takoj prenehajo zaobljube, pa tudi pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz zaobljub. Če pa je član klerik, ne more opravljati svetih redov, dokler ne najde škofa, ki ga po primerni preizkušnji v škofiji po določbi kan. 693 sprejme ali mu vsaj dovoli opravljati svete redove.
Kan. 702 — § 1. Tisti, ki so redovno ustanovo zakonito zapustili ali pa so bili iz nje zakonito odslovljeni, ne morejo od nje ničesar zahtevati za kakršnokoli v njej opravljeno delo.
§ 2. Ustanova naj vendar do člana, ki se od nje loči, ohranja pravšnost in evangeljsko ljubezen.
Kan. 703 — Ob velikem zunanjem pohujšanju ali če ustanovi grozi velika škoda, sme višji predstojnik ali, če je nevarno odlašati, tudi krajevni predstojnik s privolitvijo svojega sveta člana takoj izgnati iz redovne hiše. Če je potrebno, naj višji predstojnik poskrbi, da se uvede postopek za odslovitev po določbi prava, ali pa naj zadevo sporoči apostolskemu sedežu.
Kan. 704 — Člani, ki so se na kakršenkoli način ločili od ustanove, naj se omenijo v poročilu, o katerem govori kan. 592, § 1, in ga je treba poslati apostolskemu sedežu.
Sedmo poglavje REDOVNIKI, POVIŠANI V ŠKOFE
Kan. 705 — Redovnik, ki je povišan v škofa, ostane član svoje ustanove, toda iz zaobljube pokorščine je podrejen samo rimskemu papežu in ga ne vežejo dolžnosti, za katere po pameti sodi, da jih ne more uskladiti s svojim položajem.
Kan. 706 — Za redovnika, ki se omenja zgoraj, velja:
1. če je z zaobljubami izgubil lastninsko pravico na premoženju, premoženje, ki ga dobi, uporablja, uživa in upravlja; lastnino pa krajevni škof in tisti, ki jih omenja kan. 381, § 2, pridobijo delni Cerkvi; drugi pa ustanovi, ali svetemu sedežu, kakor je pač ustanova sposobna imeti posest ali ne;
311
516—550
Lib. II — De populo Dei
2° si per professionem dominium bonorum non amiserit, bonorum, quae habebat, récupérât usum, usumfructum et administra-tionem; quae postea ipsi obveniant, sibi plene acquirit;
3° in utroque autem casu de bonis, quae ipsi obveniant non intuitu personae, disponere debet secundum offerentium voluntatem.
Can. 707 — § 1. Religiosus Episcopus emeritus habitationis sedem sibi eligere potest etiam extra domos sui instituti, nisi aliud a Sede Apostólica provisum fueiñt.
§ 2. Quoad eius congruam et dignam sustentationem, si cuidam dioecesi inserviverit, servetur can. 402, § 2, nisi institutum proprium talem sustentationem providere voluerit; secus Sedes Apostólica aliter provideat.
Caput VIII
DE CONFERENTIIS SUPERIORUM MAIORUM
Can. 708 — Superiores maiores utiliter in conferentiis seu consiliis consociari possunt ut, collatis viribus, allabox'ent sive ad finem sin-gulorum institutorum plenius assequendum, salvis semper eorum autonomia, indole proprioque spiritu, sive ad communia negotia per-tractanda, sive ad congruam coordinationem et cooperationem cum Episcoporum conferentiis et etiam cum singulis Episcopis instauran-dam.
Can. 709 — Conferentiae Superiorum maiorum sua habeant statuta a Sancta Sede approbata, a qua unice, etiam in personam iuridi-cam, erigi possunt et sub cuius supremo moderamine manent.
Titulus III DE INSTITUTIS SAECULARIBUS
Can. 710 — Institutum saeculare est institutum vitae consecratae, in quo christifideles in saeculo viventes ad caritatis perfectionem contendunt atque ad mundi sanctificationem praesertim ab intus con-ferre študent.
Can. 711 — Instituti saecularis sodalis vi suae consecrationis pro-priam in populo Dei canonicam condicionem, sive laicalem sive cleri-calem, non mutat, servatis iuris praescriptis quae instituta vitae consecratae respiciunt.
312
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
2.	če z zaobljubami lastninske pravice ni izgubil, uporablja, uživa in upravlja premoženje, ki ga je imel; kar pozneje pridobi, si pridobi popolnoma;
3.	v obeh primerih pa mora s premoženjem, ki ga ne dobi zaradi svoje osebe, razpolagati po volji darovalcev.
Kan. 707 — § 1. Upokojeni redovni škof si more izbrati sedež bivanja tudi zunaj hiš svoje ustanove, razen če je apostolski sedež oskrbel kaj drugega.
§ 2. Če je služil kaki škofiji, naj se za njegovo primerno in dostojno vzdrževanje uporabi kan. 402, § 2, razen če bi lastna ustanova želela poskrbeti za takšno vzdrževanje; sicer naj apostolski sedež za to poskrbi drugače.
Osmo poglavje KONFERENCE VIŠJIH PREDSTOJNIKOV
Kan. 708 — Višji predstojniki se morejo koristno povezati v konferencah ali svetih, da si z združenimi močmi pomagajo, da bodo posamezne ustanove bolje dosegale svoj namen, pri čemer vedno ohranijo svojo samostojnost, značaj in lastnega duha, razpravljati o skupnih zadevah in vzpostavljati primerno usklajevanje in sodelovanje s škofovskimi konferencami in tudi posameznimi škofi.
Kan. 709 — Konference višjih predstojnikov naj imajo svoj statut, odobren od svetega sedeža, ki jih more edini povzdigniti tudi v pravno osebo in pod katerega vrhovnim vodstvom ostanejo.
Tretji naslov SVETNE USTANOVE
Kan. 710 — Svetna ustanova je ustanova posvečenega življenja, v kateri si med svetom živeči verniki prizadevajo za spopolnitev v ljubezni in skušajo zlasti od znotraj prispevati k posvetitvi sveta.
Kan. 711 — Član svetne ustanove s svojo posvetitvijo ne spremeni v božjem ljudstvu lastnega cerkvenopravnega položaja, laiškega ali kleriškega, upoštevajoč pravne predpise glede ustanov posvečenega življenja.
313
718—722
Lib. II —• De populo Dei
Can. 712 — Firmis praescriptis cann. 598-601, constitutiones statuant vincula sacra, quibus evangclica consilia in instituto assumun-tur, et definiant obligationes quas eadem vincula inducunt, servata tamen in vitae ratione semper propria instituti saecularitate.
Can. 713 — § 1. Sodales horum institutorum propriam consecratio-nem in actuositate apostolica exprimunt et exercent, iidemque, ad instar fermenti, omnia spiritu evangelico imbuere satagunt ad robur et incrementum Corporis Christi.
§ 2. Sodales laici, munus Ecclesiae evangelizandi, in saeculo et ex saeculo, participant sive per testimonium vitae christianae et fidelita-tis erga suam consecrationem, sive per adiutricem quam praebent operam ad ordinandas secundum Deum r-es temporales atque ad mundurn virtute Evangelii informandum. Suam etiam Cooperationen!, iuxta propriam vitae rationem saecularem, in communitatis ecclesialis servitium offerunt.
§ 3. Sodales clerici per vitae consecratae testimonium, praesertim in presbyterio, peculiari caritate apostolica confratribus adiutorio sunt, et in populo Dei mundi sanctificationem suo sacro ministerio perficiunt.
Can. 714 — Sodales vitam in ordinariis mundi condicionibus vel soli, vel in sua quisque familia, vel in vitae fraternae coetu, ad nor-mam constitutionum ducant.
Can. 715 — § 1. Sodales clerici in dioecesi incardinati ab Episcopo dioecesano dependent, salvis iis quae vitam consecratam in proprio instituto respiciunt.
§ 2. Qui vero ad normam can. 266, § 3 instituto incardinantur, si ad opera instituti propria vel ad regimen instituti destinentur, ad instar religiosorum ab Episcopo dependent.
Can. 716 — § 1. Sodales omnes vitam instituti, secundum ius proprium, actuóse participent.
§ 2. Eiusdem instituti sodales communionem inter se servent, sollicite curantes spiritus unitatem et genuinam fraternitatem.
Can. 717 — § 1. Constitutiones proprium regiminis modum prae-scribant, tempus quo Moderatores suo officio fungantur et modum quo iidem designantur definiant.
§ 2. Nemo in Moderatorem supremum designetur, qui non sit definitive incorporatus.
§ 3. Qui regimini instituti praepositi sunt, curent ut eiusdem spiritus unitas servetur et actuosa sodalium participatio promoveatur.
314
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
Kan. 712 — Ob veljavnosti predpisov kan. 598—601 naj konstitu-cije določijo svete vezi, s katerimi se v ustanovi sprejmejo evangelj-ski sveti, in določijo obveznosti, ki jih te vezi vsebujejo, vendar naj v načinu življenja vedno ohranijo lastni svetni značaj ustanove.
Kan. 713 — § 1. Člani teh ustanov izražajo in opravljajo lastno posvetitev v apostolskem delovanju in si prizadevajo kot kvas vse prepojiti z evangeljskim duhom za krepitev in rast Kristusovega telesa.
§ 2. Člani laiki so deležni naloge Cerkve evangelizirati v svetu in iz sveta, bodisi s pričevanjem krščanskega življenja in zvestobe do svoje posvetitve, bodisi z delom, s katerim pomagajo časne zadeve usmerjati k Bogu in svet preobraževati z močjo evangelija. Svoje sodelovanje tudi z lastnim svetnim načinom življenja dajejo na voljo v službi cerkvene skupnosti.
§ 3. Člani kleriki so sobratom v pomoč s pričevanjem posvečenega življenja, zlasti v zboru duhovnikov, s posebno apostolsko ljubeznijo, v božjem ljudstvu pa s svojo sveto službo uresničujejo po-svečenje sveta.
Kan. 714 — Člani naj v rednih svetnih razmerah živijo sami ali vsak v svoji družini ali v bratski skupnosti, po določbi konstitucij.
Kan. 715 — § 1. Člani kleriki, ki so inkardinirani v škofijo, so odvisni od krajevnega škofa, razen v tistem, kar se tiče posvečenega življenja v lastni ustanovi.
§ 2. Tisti, ki so po določbi kan. 266, § 3 inkardinirani v ustanovo, pa so odvisni od škofa kakor redovniki, če so določeni za opravila, ki so lastna ustanovi, ali za vodstvo ustanove.
Kan. 716 — § 1. Vsi člani naj se dejavno udeležujejo življenja ustanove po lastnem pravu.
§ 2. Člani iste ustanove naj med seboj ohranjajo občestvo, skrbno gojijo duha edinosti in pristno bratstvo.
Kan. 717 — § 1. Konstitucije naj predpišejo lastni način vodstva, določijo, koliko časa predstojniki opravljajo svojo službo, in način, kako se odberejo.
§ 2. Nikogar, ki ni dokončno inkorporiran, naj se ne določi za vrhovnega predstojnika.
§ 3. Tisti, ki vodijo ustanovo, naj skrbijo, da se ohrani enotnost njenega duha in pospešuje dejavna udeležba članov.
315
718—722
Lib. II —• De populo Dei
Can. 718 — Administratio bonorum instituti, quae paupertatem evangelicam exprimere et fovere debet, regitur normis Libri V De bonis Ecclesiae temporalibus necnon iure proprio instituti. Item ius proprium definiat obligationes praesertim oeconomicas instituti erga sodales, qui pro ipso operam impendunt.
Can. 719 — § 1. Sodales, ut vocationi suae fideliter respondeant eorumque actio apostolica ex ipsa unione cum Christo procedat, se-dulo orationi vacent, sacrarum Scripturarum lectioni apto modo in-cumbant, annua recessus témpora servent atque alia spiritualia exer-citia iuxta ius proprium peragant.
§ 2. Eucharistiae celebratio, quantum fieri potest cotidiana, sit totius eorum vitae consecratae fons et robur.
§ 3. Libere ad sacramentum paenitentiae accedant, quod frequenter recipiant.
§ 4. Necessarium conscientiae moderamen libere obtineant atque huius generis consilia a suis etiam Moderatoribus, si velint, requirant.
Can. 720 — Ius admittendi in institutum, vel ad probationem vel ad sacra vincula sive temporaria sive perpetua aut definitiva assu-menda, ad Moderatores maiores cum suo consilio ad normam consti-tutionum pertinet.
Can. 721 — § 1. Invalide admittitur ad initialem probationem:
Io qui maiorem aetatem nondum attigerit;
2° qui sacro vinculo in aliquo instituto vitae consecratae actu obstringitur, aut in societate vitae apostolicae incorporatus est;
3° coniux durante matrimonio.
§ 2. Constitutiones possunt alia admissionis impedimenta etiam ad validitatem statuere vel condiciones apponere.
§ 3. Praeterea, ut quius recipiatur, habeat oportet maturitatem, quae ad vitam instituti propriam recte ducendam est necessaria.
Can. 722 — § 1. Probatio initialis eo ordinetur, ut candidati suam divinam vocationem et quidem instituti propriam aptius cognoscant iidemque in spiritu et vivendi modo instituti exerceantur.
§ 2. Ad vitam secundum evangelica consilia ducendam candidati rite instituantur atque ad eandem integre in apostolatum converten-dam edoceantur, eas adhibentes evangelizationis formas, quae instituti fini, spiritui et indoli magis respondeant.
§ 3. Huius probationis modus et tempus ante sacra vincula in instituto primum suscipienda, biennio non brevius, in constitutionibus definiantur.
316
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
Kan. 718 — Upravljanje premoženja ustanove, ki mora izražati in gojiti evangeljsko uboštvo, se ravna po določbah pete knjige o cerkvenem premoženju in po lastnem pravu ustanove. Prav tako naj lastno pravo določi obveznosti ustanove, zlasti gospodarske, do članov, ki zanjo opravljajo delo.
Kan. 719 — § 1. Da se bodo člani zvesteje odzivali na svoj poklic in bo njihovo apostolsko delovanje izhajalo iz same povezanosti s Kristusom, naj se vneto posvečajo molitvi, na primeren način zavzeto berejo sveto pismo, opravljajo letne duhovne vaje in še druge vaje duhovnosti po lastnem pravu.
§ 2. Obhajanje evharistije naj bo, če je mogoče, vsak dan vir in moč vsega njihovega posvečenega življenja.
§ 3. Svobodno naj pristopajo k zakramentu pokore, ki naj ga pogosto prejemajo.
§ 4. Svobodno naj si poiščejo potrebno duhovno vodstvo in, če želijo, naj iščejo takšnih nasvetov tudi pri svojih predstojnikih.
Kan. 720 — Pravica koga sprejeti v ustanovo ali na preizkušnjo ali se vezati z začasnimi ali večnimi ali dokončnimi svetimi vezmi, sodi po določbi konstitucij v pristojnost višjih predstojnikov z njihovim svetom.
Kan. 721 — § 1. Neveljavno se sprejme na začetno preizkušnjo:
1.	kdor še ni dosegel polnoletnosti;
2.	kogar dejansko veže sveta vez v kaki ustanovi posvečenega življenja ali je inkorporiran v družbo apostolskega življenja;
3.	zakonec, dokler traja zakon.
§ 2. Konstitucije morejo določiti, tudi za veljavnost, še druge zadržke sprejema ali dodati pogoje.
§ 3. Da se kdo sprejme, mora imeti poleg tega zrelost, ki je potrebna za pravilno življenje, kakor je lastno ustanovi.
Kan. 722 — § 1. Začetna preizkušnja naj bo naravnana v to, da bodo kandidati svoj božji poklic, in sicer lastnega ustanovi, primerneje spoznali in se vadili v duhu in načinu življenja ustanove.
§ 2. Kandidati naj se pravilno vzgajajo za življenje po evan-geljskih svetih in se ga naučijo v celoti spreminjati v apostolat z uporabo tistih oblik evangelizacije, ki namenu, duhu in značaju ustanove bolje ustrezajo.
§ 3. Način in čas te najmanj dveletne preizkušnje pred svetimi vezmi, ki naj se v ustanovi kot prve sprejmejo, naj se določita v konstitucijah.
317
723—729
Lib. Il — De jjopulo Dei
Can. 723 — § 1. Elapso probationis initialis tempore, candidatus qui idoneus iudicetur, tria consilia evangelica, sacro vinculo firmata, assumat vel ab instituto discedat.
§ 2. Quae prima incorporate, quinquennio non brevior, ad nor-mam constitutionum temporaria sit.
§ 3. Huius incorporations tempore elapso, sodalis, qui idoneus iudicetur, admittatur ad incorporationem perpetuam vel definitivam, vinculis scilicet temporariis semper renovandis.
§ 4. Incorporate definitiva, quoad certos effectus iuridicos in constitutionibus statuendos, perpetuae aequiparatur.
Can. 724 — § 1. Institutio post vincula sacra primum assumpta iugiter secundum constitutiones est protrahenda.
§ 2. Sodales in rebus divinis et humanis pari gressu instituantur; de continua vero eorum spirituali formatione seriam habeant curam instituti Moderatores.
Can. 725 — Institutum sibi associare potest, aliquo vinculo in constitutionibus determinato, alios christifideles, qui ad evangelicam perfectionem secundum spiritum instituti contendant eiusdemque missionem participent.
Can. 726 — § 1. Elapso tempore incorporations temporariae, sodalis institutum libere derelinquere valet vel a sacrorum vinculorum renovatione iusta de causa a Moderatore maiore, audito suo consilio, excludi potest.
§ 2. Sodalis temporariae incorporations id sponte petens, indul-tum discedendi a supremo Moderatore de consensu sui consilii gravi de causa obtinere valet.
Can. 727 — § 1. Sodalis perpetue incorporates, qui institutum derelinquere velit, indultum discedendi, re coram Domino serio per-pensa, a Sede Apostolica per Moderatorem supremum petat, si institutum est iuris pontificii; secus etiam ab Episcopo dioecesano, prout in constitutionibus definitur.
§ 2. Si agatur de clerico instituto incardinato, servetur praescrip-tum can. 693.
Can. 728 — Indulto discedendi legitime concesso, cessant omnia vincula necnon iura et obligationes ab incorporatione promanantia.
Can. 729 — Sodalis ab instituto dimittitur ad normam cann. 694 et 695; constitutiones praeterea déterminent alias causas dimissionis, dummodo sint proportionate graves, externae, imputabiles et iuridice comprobatae, atque modus procedendi servetur in cann. 697-700 statutes. Dimisso applicatur praescriptum can. 701.
318
3. del — Ustanove posvečenega življenja
707—711
Kan. 723 — § 1. Ko mine čas začetne preizkušnje, naj kandidat, ki velja za sposobnega, sprejme tri evangeljske svete, ki jih potrdi s sveto vezjo, ali pa izstopi iz ustanove.
§ 2. Ta prva inkorporacija, najmanj za pet let, naj bo po določbi konstitucij začasna.
§ 3. Ko mine čas te inkorporacije, naj se članu, ki velja za sposobnega, dovoli trajna ali dokončna inkorporacija, začasne vezi pa mora seveda vedno obnavljati.
§ 4. Dokončna inkorporacija je glede določenih pravnih učinkov, ki jih je treba določiti v konstitucijah, enaka trajni.
Kan. 724 — § 1. Po sprejemu prvih svetih vezi naj se vzgoja trajno nadaljuje, kakor določijo konstitucije.
§ 2. Člani naj se sočasno vzgajajo v božjih in človeških rečeh; za njihovo nenehno duhovno vzgojo naj imajo predstojniki ustanove resno skrb.
Kan. 725 — Ustanova si more pridružiti druge vernike s kako v konstitucijah določeno vezjo, ki si v duhu ustanove prizadevajo za evangeljsko popolnost in se udeležujejo njenega poslanstva.
Kan. 726 — § 1. Po preteku začasne inkorporacije more član svobodno zapustiti ustanovo ali pa ga more iz upravičenega razloga od obnovitve svetih vezi izključiti višji predstojnik po posvetovanju s svojim svetom.
§ 2. Če začasno inkorporirani član iz lastnega nagiba prosi za izstop, more to dovoljenje iz tehtnega razloga dobiti od vrhovnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta.
Kan. 727 — § 1. Trajno inkorporirani član, ki želi zapustiti ustanovo, naj potem, ko je zadevo pred Bogom resno pretehtal, prosi sveti sedež za dovoljenje za izstop po vrhovnem predstojniku, če je ustanova papeškopravna; sicer pa krajevnega škofa, kakor je določeno v konstitucijah.
§ 2. Če gre za klerika, ki je inkorporiran v ustanovo, naj se upošteva predpis kan. 693.
Kan. 728 — Z dovoljenjem za izstop, ki je zakonito podeljeno, prenehajo vse vezi in tudi pravice in dolžnosti, ki iz inkorporacije izhajajo.
Kan. 729 — Član se odslovi iz ustanove po določbi kan. 694 in 695; konstitucije naj razen tega določijo druge razloge za odslovitev, da so le sorazmerno tehtni, zunanji, je zanje odgovoren in so pravno dokazani, in se ohrani način postopka, kakor je določen v kan. 697—700. Glede odslovljenega naj se uporabi predpis kan. 701.
319
718—722
Lib. II —• De populo Dei
Can. 730 - Ut sodalis instituti saecularis ad aliud institutem saeculare transeat, serventur praescripta cann. 684, §§ 1, 2, 4 et 685; ut vero ad institutum religiosum vel ad soeietatem vitae apostolicae aut ex illis ad institutum saeculare flat transitus, lieentia requiritur Sedis Apostolicae, cuius mandatis standum est.
Sectio II
DE SOCIETATIBUS VITAE APOSTOLICAE
Can. 731 — § 1. Institutis vitae consecratae accedunt societates vitae apostolicae, quarum sodales, sine votis religiosis, finem aposto-licum societatis proprium prosequuntur et, vitam fraternam in com-muni ducentes, secundum propriam vitae rationem, per observantiam constitutionum ad perfectionem caritatis tendunt.
§ 2. Inter has sunt societates in quibus sodales, aliquo vinculo constitutionibus definite, consilia evangelica assumunt.
Can. 732 — Quae in cann. 578-597, et 606 statuuntur, societatibus vitae apostolicae applicantur, salva tarnen uniuscuiusque societatis natura; societatibus vero, de quibus in can. 731, § 2, etiam cann. 598-602 applicantur.
Can. 733 — § 1. Domus erigitur et communitas localis constituitur a competenti auctoritate societatis, praevio consensu Episcopi dioece-sani in scriptis dato, qui etiam consuli debet, cum agitur de eius suppressione.
§ 2. Consensus ad erigendam domum secumfert ius habendi saltern oratorium, in quo sanctissima Eucharistia celebretur et asser-vetur.
Can. 734 — Regimen societatis a constitutionibus determinatur, servatis, iuxta naturam uniuscuiusque societatis, cann. 617-633.
Can. 735 — § 1. Sodalium admissio, probatio, incorporatio et insti-tutio determinantur iure proprio cuiusque societatis.
§ 2. Ad admissionem in soeietatem quod attinet, serventur condiciones in cann. 642-645 statutae.
§ 3. Ius proprium determinare debet rationem probationis et in-stitutionis fini et indoli societatis accommodatam, praesertim doctri-nalem, spiritualem et apostolicam, ita ut sodales vocationem divinam agnoscentes ad missionem et vitam societatis apte praeparentur.
Can. 736 — § 1. In societatibus clericalibus clerici ipsi societati incardinantur, nisi aliter ferant constitutiones.
320
3. del — Družbe apostolskega življenja	730—736
Kan. 730 - Da član svetne ustanove prestopi v drugo svetno ustanovo, seje treba ravnati po predpisu kan. 684, $$ 1, 2, 4, in 685; za prestop v redovno ustanovo ali družbo apostolskega življenja ali iz njiju v svetno ustanovo je potrebo dovoljenje apostolskega sedeža in se je treba ravnati po njegovih naročilih.
Drugi oddelek DRUŽBE APOSTOLSKEGA ŽIVLJENJA
Kan. 731 - S 1. Ustanovam posvečenega življenja so podobne družbe apostolskega življenja, katerih člani se brez redovnih zaobljub posvečajo lastnemu apostolskemu namenu družbe in si, ko bratsko živijo v skupnosti, z lastnim načinom življenja in izpolnjevanjem konstitucij prizadevajo za spopolnitev ljubezni.
§ 2. Med temi so družbe, v katerih člani s kako vezjo, določeno v konstitucijah, sprejmejo evangeljske svete.
Kan. 732 — Kar določajo kan. 578—597 in 606, velja tudi za družbe apostolskega življenja, vendar je treba upoštevati naravo vsake posamezne družbe; za družbe, ki jih omenja kan. 731, § 2, pa veljajo tudi kan. 598-602.
Kan. 733 — § 1. Hišo in krajevno skupnost ustanovi pristojna oblast družbe po predhodni pismeni privolitvi krajevnega škofa, s katerim se je tudi treba posvetovati, ko gre za njeno razpustitev.
§ 2. Privolitev za ustanovitev hiše vsebuje tudi pravico imeti vsaj kapelo, kjer se obhaja in hrani presveta evharistija.
Kan. 734 — Vodstvo družbe določajo konstitucije, upoštevajoč, kakor ustreza naravi posamezne družbe, kan. 617—633.
Kan. 735 — § 1. Lastno pravo vsake družbe naj določa sprejem, preizkušnjo, inkorporacijo in vzgojo članov.
§ 2. Glede sprejema v družbo se je treba ravnati po pogojih, določenih v kan. 642—645.
§ 3. Lastno pravo mora tako določiti način preizkušnje in vzgoje, ki je prilagojen namenu in značaju družbe, zlasti znanstveni, duhovni in apostolski, da se bodo člani, spoznavajoč božji klic, primerno pripravljali na poslanstvo in življenje družbe.
Kan. 736 — § 1. V kleriških družbah se kleriki inkardinirajo v družbo samo, če konstitucije ne določajo drugače.
21 — Codex
321
718—722
Lib. II —• De populo Dei
§ 2. In iis quae ad rationem studiorum et ad ordines suscipiendos pertinent, serventur normae clericorum saecularium, firma tarnen § 1.
Can. 737 — Incorporate secumfert ex parte sodalium obligationes et iura in constitutionibus definita, ex parte autem societatis, curam sodales ad finem propriae vocationis perducendi, iuxta constitutiones.
Can. 738 — § 1. Sodales omnes subsunt propriis Moderatoribus ad normam constitutionum in iis quae vitam internam et disciplinam societatis respiciunt.
§ 2. Subsunt quoque Episcopo dioecesano in iis quae cultum publicum, curam animarum aliaque apostolatus opera respiciunt, attentis cann. 679-683.
§ 3. Relationes sodalis dioecesi incardinati cum Episcopo proprio constitutionibus vel particularibus conventionibus definiuntur.
Can. 739 — Sodales, praeter obligationes quibus, uti sodales, ob-noxii sunt secundum constitutiones, communibus obligationibus clericorum adstringuntur, nisi ex natura rei vel ex contextu sermonis aliud constet.
Can. 740 — Sodales habitare debent in domo vel in communitate legitime constituta et servare vitam communem, ad normam iuris proprii, quo quidem etiam absentiae a domo vel communitate re-guntur.
Can. 741 — § 1. Societates et, nisi aliter ferant constitutiones, ea-rum partes et domus, personae sunt iuridicae et, qua tales, capaces bona temporalia acquirendi, possidendi, administrandi et alienandi, ad normam praescriptorum Libri V De bonis Ecclesiae temporalibus, cann. 636, 638 et 639, necnon iuris proprii.
§ 2. Sodales capaces quoque sunt, ad normam iuris proprii, bona temporalia acquirendi, possidendi, administrandi de iisque disponen-di, sed quidquid ipsis intuitu societatis obveniat, societati acquiritur.
Can. 742 — Egressus et dimissio sodalis nondum definitive incor-porati reguntur constitutionibus cuiusque societatis.
Can. 743 — Indultum discedendi a societate, cessantibus iuribus et obligationibus ex incorporatione promanantibus, firmo praescripto can. 693, sodalis definitive incorporatus a supremo Moderatore cum consensu eius consilii obtinere potest, nisi id iuxta constitutiones Sanctae Sedi reservetur.
Can. 744 — § 1. Supremo quqoue Moderatori cum consensu sui consilii pariter reservatur licentiam concedere sodali definitive incor-
322
3. del — Družbe apostolskega življenja
737—744
§ 2. Glede študija in sprejemanja svetih redov pa naj se upoštevajo določbe za svetne klerike, vendar velja § 1.
Kan. 737 — Inkorporacija vsebuje za člane obveznosti in pravice, določene v konstitucijah, za družbo pa skrb voditi člana po konsti-tucijah do cilja lastnega poklica.
Kan. 738 — § 1. Kar zadeva notranje življenje in disciplino družbe, so vsi člani po določbi konstitucij podrejeni svojim predstojnikom.
§ 2. Glede javnega bogočastja, pastoralne skrbi in drugih del apostolata so podrejeni tudi krajevnemu škofu, upoštevajoč kan. 679-683.
§ 3. Odnose v škofijo inkardiniranega člana do lastnega škofa določajo konstitucije ali posebni dogovori.
Kan. 739 — Poleg obveznosti, ki po konstitucijah vežejo člane kot člane, jih vežejo tudi splošne obveznosti klerikov, razen če je iz narave stvari ali besedila razvidno kaj drugega.
Kan. 740 — Člani morajo bivati v hiši ali skupnosti, ki je zakonito ustanovljena, in ohranjati skupno življenje po določbi lastnega prava, ki uravnava tudi odsotnost iz hiše ali skupnosti.
Kan. 741 — § 1. Če konstitucije ne določajo drugače, so družbe in njihovi deli in hiše pravne osebe in kot takšne sposobne premoženje pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati po določbi predpisov pete knjige o cerkvenem premoženju, kan. 636, 638 in 639 in tudi pn lastnem pravu.
§ 2. Člani so tudi sposobni po določbi lastnega prava pridobivati, imeti in upravljati premoženje ter z njim razpolagati, toda kar dobijo zaradi družbe, pridobijo družbi.
Kan. 742 — Izstop in odslovitev člana, ki še ni dokončno inkor-poriran, urejajo konstitucije vsake družbe.
Kan. 743 — Dovoljenje za izstop iz družbe s prenehanjem pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz inkorporacije, ob veljavi predpisa kan. 693, more dokončno inkorporirani član dobiti od vrhovnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta, razen če je to po konstitucijah pridržano svetemu sedežu.
Kan. 744 — § 1. Prav tako je vrhovnemu predstojniku s privolitvijo njegovega sveta pridržano dokončno inkorporiranemu članu po-
323
718—722
Lib. II —• De populo Dei
porato ad aliam societatem vitae apostolicae transeundi, suspensis interim iuribus et obligationibus propriae societatis, firmo tamen iure redeundi ante definitivam incorporationem in novam societatem.
§ 2. Ut transitus fiat ad institutum vitae consecratae vel ex eo ad societatem vitae apostolicae, licentia requiritur Sanctae Sedis, cuius mandatis standum est.
Can. 745 — Supremus Moderatur cum consensu sui consilii sodali definitive incorporato concedere potest indultum vivendi extra societatem, non tamen ultra triennium, suspensis iuribus et obligationibus quae cum ipsius nova condicione componi non possunt; permanet tamen sub cura Moderatorum. Si agitur de clerico, requiritur prae-terea consensus Ordinarii loci in quo commorari debet, sub cuius cura et dependentia etiam manet.
Can. 746 — Ad dimissionem sodalis definitive incorporati serven-tur, congrua congruis referendo, cann. 694-704.
324
3. del — Družbe apostolskega življenja
737—744
deliti dovoljenje za prestop v drugo družbo apostolskega življenja, ko so pravice in dolžnosti lastne družbe medtem prekinjene, vendar ostane pravica vrniti se pred dokončno inkorporacijo v novo družbo.
§ 2. Za prestop v ustanovo posvečenega življenja ali iz nje v družbo apostolskega življenja je potrebno dovoljenje svetega sedeža, po čigar naročilih se je treba ravnati.
Kan. 745 — Vrhovni predstojnik more s privolitvijo svojega sveta dokončno inkorporiranemu članu podeliti dovoljenje za življenje zunaj družbe, vendar največ za tri leta, medtem pa so pravice in dolžnosti, ki se z njegovim novim položajem ne dajo združiti, prekinjene; ostane pa pod skrbjo predstojnikov. Ce gre za klerika, se poleg tega zahteva privolitev škofa kraja, kjer mora prebivati, in pod čigar skrbjo in odvisnostjo tudi ostane.
Kan. 746 — Glede odslovitve dokončno inkorporiranega člana se je treba, upoštevajoč vse potrebno, ravnati po kan. 694—704.
325
765—771
Lib. Ill —	De Ecclesiae munere clocendi
Liber III
DE ECCLESIAE MUÑERE DOCENDI
Can. 747 - § 1. Ecclesiae, cui Christus Dominus fidei depositum concredidit ut ipsa, Spiritu Sancto assistente, veritatem revelatam sánete custodiret, intimi-us perscrutaretur, fideliter annuntiaret atque exponeret, officium est et ius nati-vum, etiam medils communicationis socialis sibi propriis adhibitis, a qnalibet humana potestate independens, omnibus gentibus Evangelium praedicandi.
§ 2. Ecclesiae competit semper et ubique principia moralia etiam de ordi-ne sociali annuntiare, necnon judicium ferre de quibuslibet rebus humanis, quatenus personae humanae iura fundamentalia aut animarum salus id exigant.
Can. 748 - § 1. Omnes homines veritatem in iis, quae Deum eiusque Ecclesiam respiciunt, quaerere tenentur eamque cognitam amplectendi ac servandi obligatione vi legis divinae adstringuntur et iure gaudent.
§ 2. Homines ad amplectendam fidem catholicam contra ipsorum conscientiam per coactionein adducere nemini umquam fas est.
Can. 749 - § 1. Infallibilitate in magisterio, vi muneris sui gaudet Summus Pontifex quando ut supremus omnium christifidelium Pastor et Doctor, cuius est fratres suos in fide confirmare, doctrinam de fide vel de moribus tenendam definitivo actu proclamat.
§ 2. Infallibilitate in magisterio pollet quoque Collegium Episcoporum quando magisterium exercent Episcopi in Concilio Oecumenico coadunati, qui, ut fidei et morum dostores et iudices, pro universa Ecclesia doctrinam de fide vel de moribus definitive tenendam declarant; aut quando per orbem dispersi, communionis nexum inter se et cum Petri successore sei"vantes, una cum eodem Romano Pontífice authentice res fidei vel morum docentes, in unam sententiam tamquam definitive tenendam conveniunt.
§ 3. Infallibiliter definita nulla intellegitur doctrina, nisi id manifesto constiterit.
Can. 750 - § I. Fide divina et catholica ea omnia credenda sunt quae verbo Dei scripto vel tradito, uno scilicet fidei deposito Ecclesiae commisso, continentur, et insimul ut divinitus revelata proponuntur sive ab Ecclesiae magisterio sollemni, sive ab eius magisterio ordinario et universali, quod quidem communi adhaesione christifidelium sub ductu sacri magisterii manifestatur; tenentur igitur omnes quascumque devitare doctrinas iisdem contrarias.
§ 2. Firmiter etiam amplectenda ac retinenda sunt omnia et singula quae circa doctrinam de fide vel moribus ab Ecclesiae magisterio definitive proponuntur, scilicet quae ad idem fidei depositum sánete custodiendum et fideliter exponendum requiruntur; ideoque doctrinae Eccllesiae catholicae adversatur qui easdem propositiones definitive tenendas recusat.
326
3. knjiga - Učiteljska služba Cerkve
747-750
Tretja knjiga UČITELJSKA SLUŽBA CERKVE
Kan. 747 - § 1. Cerkev, ki ji je Kristus Gospod zaupal zaklad vere, da ob podpori Svetega Duha razodeto resnico sveto varuje, globlje raziskuje, zvesto oznanja in razlaga, ima dolžnost in po naravi pravico neodvisno od katerekoli človeške oblasti oznanjati evangelij vsem ljudstvom, uporabljajoč pri tem tudi sredstva družbenega obveščanja, ki soji lastna.
§ 2. Cerkev je pristojna, da vedno in povsod oznanja nravna načela tudi glede družbenega reda in da izreče sodbo o kakršnihkoli človeških stvareh, kolikor to zahtevajo temeljne pravice človeške osebe ali zveličanje ljudi.
Kan. 748 - § 1. Vsi ljudje so po božji postavi dolžni resnico, ki se nanaša na Boga in njegovo Cerkev, iskati, se spoznane okleniti, jo ohraniti in imajo do tega pravico.
§ 2. Nikomur ni nikoli dovoljeno kogarkoli siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere.
Kan 749 - § 1. Papež je v moči svoje službe nezmotljiv v učiteljstvu, kadar kot vrhovni pastir in učitelj vseh vernikov, ki mora svoje brate potrjevati v veri, dokončno razglasi kak verski ali nravni nauk kot obvezen.
§ 2. Tudi škofovski zbor je nezmotljiv v učiteljstvu, kadar škofje kot učitelji in razsodniki v veri in nraveh, zbrani na vesoljnem cerkvenem zboru, izvršujejo učiteljstvo tako, da za vso Cerkev dokončno razglasijo kak verski ali nravni nauk kot obvezen; ali kadar, razkropljeni po svetu, vendar povezani v občestvu med seboj in s Petrovim naslednikom, skupaj z rimskim papežem verodostojno učijo verski in nravni nauk in soglasno izjavljajo, da gaje treba sprejeti kot dokončno obveznega.
§ 3. Samo tisti nauk je opredeljen kol nezmotljiv, o katerem je to izrecno povedano.
Kan. 750 - § 1. Z božjo in katoliško vero je treba verovati vse, kar obsega zapisana in izročena božja beseda, kije en sam Cerkvi zaupan zaklad vere in ga hkrati učiteljstvo Cerkve kot od Boga razodetega predlaga v verovanje, bodisi po slovesnem ali po rednem in vesoljnem učiteljstvu, ki se namreč razodeva s skupnim soglasjem vernikov pod vodstvom svetega učiteljstva; vsi so torej dolžni izogibati se vsakršnih naukov, ki so prej omenjenemu nasprotni.
§ 2. Kot trdno je treba tudi sprejeti in obdržati vse in posamič, kar glede vere in nravnosti učiteljstvo Cerkve kot dokončno predlaga, to je, kar se zahteva, da se isti zaklad vere sveto ohranja in zvesto oznanja; zato nasprotuje nauku katoliške Cerkve, kdor odklanja sprejeti te trditve kot dokončne.
327
765—771
Lib. Ill —	De Ecclesiae munere clocendi
Can. 751 — Dicitur haeresis, pertinax, post receptum baptismum, alicuius veritatis fide divina et catholica credendae denegatio, aut de eadem pertinax dubitatio; apostasia, fidei christianae ex toto repudiate ; schisma, subieetionis Summo Pontifiei aut communionis cum Ecclesiae membris eidem subditis detrectatio.
Can. 752 — Non quidem fidei assensus, religiosum tamen intellec-tus et voluntatis obsequium praestandum est doctrinae, quam sive Summus Pontifex sive Collegium Episcoporum de fide vel de moribus enuntiant, cum magisterium authenticum exercent, etsi definitivo actu eandem proclamare non intendant; christifideles ergo devitare curent quae cum eadem non congruant.
Can. 753 — Episcopi, qui sunt in communione cum Collegii capite et membris, sive singuli sive in conferentiis Episcoporum aut in con-ciliis particularibus congregati, licet infallibilitate in docendo non polleant, christifidelium suae curae commissorum authentici sunt fidei doctores et magistri; cui authentico magisterio suorum Episcoporum christifideles religioso animi obsequio adhaerere tenentur.
Can. 754 — Omnes christifideles obligatione tenentur servandi constitutiones et decreta, quae ad doctrinam proponendam et erróneas opiniones proscribendas fert legitima Ecclesiae auctoritas, spe-ciali vero ratione, quae edit Romanus Pontifex vel Collegium Episcoporum.
Can. 755 — § 1. Totius Collegii Episcoporum et Sedis Apostolicae imprimis est fovere et dirigere motum oecumenicum apud catholicos, cuius finis est unitatis redintegratio inter universos christianos, ad quam promovendam Ecclesia ex volúntate Christi tenetur.
§ 2. Episcoporum item est, et, ad normam iuris, Episcoporum con-ferentiarum, eandem unitatem promovere atque pro variis adiuncto-rum necessitatibus vel opportunitatibus, normas practicas impertiré, attentis praescriptis a suprema Ecclesiae auctoritate latis.
Titulus I DE DIVINI VERBI MINISTERIO
Can. 756 — § 1. Quoad universam Ecclesiam munus Evangelii an-nuntiandi praecipue Romano Pontifiei et Collegio Episcoporum com-missum est.
§ 2. Quoad Ecclesiam particularem sibi concreditam illud munus exercent singuli Episcopi, qui quidem totius ministerii verbi in eadem sunt moderatores; quandoque vero aliqui Episcopi coniunctim illud expient quod diversas simul Ecclesias, ad normam iuris.
328
1. naslov — Služba božje besede
751—756
Kan. 751 — Z besedo krivoverstvo označujemo po prejetem krstu trdovratno zanikanje katere izmed resnic, ki jo je treba verovati z božjo in katoliško vero, ali trdovraten dvom o njej; odpadništvo je zavrnitev krščanske vere v celoti; razkolništvo pomeni odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva z udi Cerkve, ki so mu podrejeni.
Kan. 752 — Verskemu ali nravnemu nauku, ki ga oznanjata bodisi papež ali škofovski zbor, kadar nastopata v moči svoje učiteljske službe, čeprav ga ne nameravata razglasiti za dokončnega, sicer ni treba izkazovati pritrditev vere, pač pa religiozno poslušnost razuma in volje; verniki naj se torej skrbno izogibajo vsega, kar se s tem naukom ne sklada.
Kan. 753 — Čeprav škofje, ki so v občestvu z glavo in udi zbora, bodisi posamič ali zbrani na škofovskih konferencah ali območnih cerkvenih zborih, niso nezmotljivi učitelji, vendar so vernikom, izročenim svoji skrbi, verodostojni učitelji in razlagalci vere; tega verodostojnega učiteljstva svojih škofov se morajo verniki oklepati s poslušnostjo vere.
Kan. 754 — Vsi verniki so se dolžni ravnati po konstitucijah in odlokih, ki jih izda zakonita cerkvena oblast, da predloži nauk ali zavrne zmotna mnenja, posebej še tistih, ki jih izda rimski papež ali škofovski zbor.
Kan. 755 — § 1. Ekumensko gibanje, katerega cilj je obnovitev edinosti med vsemi kristjani in jo je Cerkev po Kristusovi volji med katoličani dolžna pospeševati, morata gojiti in usmerjati predvsem celoten škofovski zbor in apostolski sedež.
§ 2. Prav tako pa imajo tudi škofje in po določbi prava škofovske konference dolžnost pospeševati to edinost in v skladu z različnimi zahtevami in ugodnimi priložnostmi izdajati praktične določbe po predpisih, ki jih je dala vrhovna cerkvena oblast.
Prvi naslov SLUŽBA BOŽJE BESEDE
Kan. 756 — § 1. Služba oznanjevanja evangelija vsej Cerkvi je zaupana zlasti rimskemu papežu in škofovskemu zboru.
§ 2. To službo opravljajo v njim izročeni delni Cerkvi posamezni škofje, ki v njej vodijo celotno službo besede; včasih pa nekateri škofje po določbi prava opravljajo to službo skupno, hkrati za različne Cerkve.
329
765—771
Lib. Ill —	De Ecclesiae munere clocendi
Can. 757 — Presbyterorum, qui quidem Episcoporum cooperatores sunt, proprium est Evangelium Dei annuntiare; praesertim hoc officio tenentur, quoad populum sibi commissum, parochi aliique quibus cura animarum concreditur; diaconorum etiam est in ministerio verbi populo Dei, in communione cum Episcopo eiusque presbyterio, inser-vire.
Can. 758 — Sodales institutorum vitae consecratae, vi propriae Deo consecrationis, peculiari modo Evangelii testimonium reddunt, iidemque in Evangelio annuntiando ab Episcopo in auxilium conve-nienter assumuntur.
Can. 759 — Christifideles laici, vi baptismatis et confirmationis, verbo et vitae christianae exemplo evangelici nuntii sunt testes; vo-cari etiam possunt ut in exercitio ministerii verbi cum Episcopo et presbyteris cooperentur.
Can. 760 — In ministerio verbi, quod sacra Scriptura, Traditione, liturgia, magisterio vitaque Ecclesiae innitatur oportet, Christi myste-rium integre ac fideliter proponatur.
Can. 761 — Varia media ad doctrinam christianam annuntiandam adhibeantur quae praesto sunt, imprimis praedicatio atque cateche-tica institutio, quae quidem semper prineipem locum tenent, sed et propositio doctrinae in scholis, in academiis, conferentiis et coaduna-tionibus omnis generis, neenon eiusdem diffusio per declarationes publicas a legitima auetoritate occasione quorundam eventuum fac-tas prelo aliisque instrumentis communicationis socialis.
Caput I
DE VERBI DEI PRAEDICATIONE
Can. 762 — Cum Dei populus primum coadunetur verbo Dei vivi, quod ex ore sacerdotum omnino fas est requirere, munus praedica-tionis magni habeant sacri ministri, inter quorum praeeipua officia sit Evangelium Dei omnibus annuntiare.
Can. 763 — Episcopis ius est ubique, non exclusis ecclesiis et ora-toriis institutorum religiosorum iuris pontificii, Dei verbum praedi-care, nisi Episcopus loci in casibus particularibus expresse renuerit.
Can. 764 — Salvo praescripto can. 765, facultate ubique praedi-candi, de consensu saltern praesumpto rectoris ecclesiae exercenda, gaudent presbyteri et diaconi, nisi ab Ordinario competenti eadem facultas restricta fuerit aut sublata, aut lege particulari licentia ex-pressa requiratur.
330
1. naslov — Služba božje besede
751—756
Kan. 757 — Duhovniki, ki so škofovi sodelavci, imajo lastno nalogo oznanjati božji evangelij; to dolžnost imajo do zaupanega jim ljudstva predvsem župniki in drugi, ki jim je izročena skrb za duše; tudi diakoni v občestvu s škofom in njegovim zborom duhovnikov morajo biti v službi besede na voljo božjemu ljudstvu.
Kan. 758 — Člani ustanov posvečenega življenja v moči svoje posvetitve Bogu na poseben način pričujejo za evangelij in škof naj jih ustrezno privzame v pomoč pri oznanjevanju evangelija.
Kan. 759 — Verniki laiki so v moči krsta in birme z besedo in zgledom krščanskega življenja priče evangeljskega oznanila; mogoče pa jih je tudi poklicati, da s škofom in duhovniki sodelujejo pri opravljanju službe besede.
Kan. 760 — Služba besede, ki se mora opirati na sveto pismo, izročilo, bogoslužje, učiteljstvo in življenje Cerkve, naj neokrnjeno in zvesto podaja Kristusovo skrivnost.
Kan. 761 — Pri oznanjevanju krščanskega nauka naj se uporabljajo različna sredstva, ki so na voljo, predvsem pridiga in kateheza, ki imata vedno prvo mesto, pa tudi poučevanje nauka v šolah raznih stopenj, na konferencah in zborovanjih vseh vrst; prav tako naj se razglaša z javnimi izjavami zakonite oblasti ob raznih dogodkih s tiskom in drugimi sredstvi družbenega obveščanja.
Prvo poglavje OZNANJEVANJE BOŽJE BESEDE
Kan. 762 — Ker se božje ljudstvo najprej zbira po besedi živega Boga, ki jo povsem upravičeno zahteva iz ust duhovnikov, naj posvečeni služabniki službo oznanjevanja visoko cenijo, saj je oznanjevanje božjega evangelija vsem ena njihovih glavnih dolžnosti.
Kan. 763 — Škofje imajo pravico povsod, tudi v cerkvah in kapelah papeškopravnih redovnih ustanov, oznanjati božjo besedo, razen če bi krajevni škof v posameznih primerih to izrecno odklonil.
Kan. 764 — Duhovniki in diakoni smejo vsaj z domnevano privolitvijo rektorja cerkve pridigati povsod, razen če jim je pristojni ordinarij to pravico omejil ali odvzel ali če se po območnem pravu za to zahteva izrecno dovoljenje; velja pa predpis kan. 765.
331
765—771
Lib. Ill —
De Ecclesiae munere clocendi
Can. 765 — Ad praedicandum religiosis in eorum ecclesiis vel ora-toriis licentia requiritur Superioris ad normam constitutionum com-petentis.
Can. 766 — Ad praedicandum in ecclesia vel oratorio admitti pos-sunt laid, si certis in adiunctis necessitas id requirat aut in casibus particularibus utilitas id suadeat, iuxta Episcoporum conferentiae praescripta, et salvo can. 767, § 1.
Can. 767 — § 1. Inter praedicationis formas eminet homilia, quae est pars ipsius liturgiae et sacerdoti aut diacono reservatur; in eadem per anni liturgici cursum ex textu sacro fidei mysteria et normae vitae christianae exponantur.
§ 2. In omnibus Missis diebus dominicis et festis de praecepto, quae concursu populi celebrantur, homilia habenda est nee omitti potest nisi gravi de causa.
§ 3. Valde commendatur ut, si sufficiens detur populi concursus, homilia habeantur etiam in Missis quae infra hebdomadam, praeser-tim tempore adventus et quadragesimae aut occasione alicuius festi vel luctuosi eventus, celebrentur.
§ 4. Parochi aut ecclesiae rectoris est curare ut haec praescripta religiose serventur.
Can. 768 — § 1. Divini verbi praecones christifidelibus imprimis proponant quae ad Dei gloriam hominumque salutem credere et fa-cere oportet.
§ 2. Impertiant quoque fidelibus doctrinam, quam Ecclesiae ma-gisterium proponit de personae humanae dignitate et libertate, de fa-miliae unitate et stabilitate eiusque muniis, de obligationibus quae acl homines in societate coniunctos pertinent, necnon de rebus temporali-bus iuxla ordinem a Deo slatuturn componendis.
Can. 769 — Doctrina Christiana proponatur modo auditorum con-dicioni accommodato atque ratione temporum necessitatibus aptata.
Can. 770 — Parochi certis temporibus, iuxta Episcopi dioecesani praescripta, illas ordinent praedicationes, quas exercitia spiritualia et sacras missiones vocant, vel alias formas necessitatibus aptatas.
Can. 771 — § 1. Solliciti sint animarum pastores, praesertim Episcopi et parochi, ut Dei verbum iis quoque fidelibus nuntietur, qui ob vitae suae condicionem communi et ordinaria cura pastorali non satis fruantur aut eadem penitus careant.
§ 2. Provideant quoque, ut Evangelii nuntium perveniat ad non credentes in territorio degentes, quippe quos, non secus ac fideles, animarum cura complecti debeat.
332
1. naslov — Služba božje besede
751—756
Kan. 765 — Redovniki za pridiganje v svojih cerkvah ali kapelah potrebujejo po določbi konstitucij dovoljenje pristojnega predstojnika.
Kan. 766 — V cerkvi ali kapeli je mogoče dovoliti pridiganje laikom, če je to v določenih okoliščinah potrebno ali v posameznih primerih koristno, v skladu s predpisi škofovske konference in kan. 767, § 1.
Kan. 767 — § 1. Med oblikami pridiganja ima odlično mesto ho-milija, ki je sestavni del bogoslužja in je pridržana duhovniku ali diakonu; v njej naj se v cerkvenem letu iz svetega besedila razlagajo verske skrivnosti in pravila krščanskega življenja.
§ 2. Pri vseh mašah, ki se ob nedeljah in zapovedanih praznikih opravijo ob udeležbi ljudstva, mora biti homilija, ki se brez tehtnega razloga ne sme opustiti.
§ 3. Zelo priporočljivo je, da je homilija, če se ljudje zberejo v zadostnem številu, tudi pri mašah med tednom, zlasti v adventu in postu, ter ob kaki slovesnosti ali žalovanju.
§ 4. Župnik ali rektor cerkve mora skrbeti, da se ti predpisi vestno spolnjujejo.
Kan. 768 — § 1. Oznanjevalci božje besede naj vernikom razlagajo zlasti to, kar je treba verovati in delati v božjo čast in za zveličan je ljudi.
§ 2. Vernikom naj tudi posredujejo nauk cerkvenega učiteljstva o dostojanstvu in svobodi človeške osebe, o edinosti in trdnosti družine in njenih nalogah, o dolžnostih, ki jih imajo ljudje v družbenih skupnostih in kako naj zemeljske stvarnosti usklajujejo z božjo ureditvijo.
Kan. 769 — Krščanski nauk je treba razlagati na način, ki je primeren poslušalcem in prilagojen zahtevam časa.
Kan. 770 — Župniki naj po predpisih krajevnega škofa od časa do časa oskrbijo tisto oznanjevanje, ki ga imenujemo duhovne vaje, misijone in druge potrebam prilagojene oblike.
Kan. 771 — § 1. Pastoralni delavci, posebej škofje in župniki, naj si zelo prizadevajo, da se bo božja beseda oznanjala tudi tistim vernikom, ki zaradi svojih življenjskih razmer niso dovolj ali sploh nič deležni splošne in redne pastoralne skrbi.
§ 2. Poskrbijo naj tudi, da bo evangeljsko oznanilo doseglo neverujoče na njihovem ozemlju, ki morajo nič manj kakor verniki biti deležni pastoralne skrbi.
333
765—771
Lib. Ill —
De Ecclesiae munere clocendi
Can. 772 — § 1. Ad exercitium praedicationis quod attinet, ab omnibus praeterea serventur normae ab Episcopo dioecesano latae.
§ 2. Ad sermonem de doctrina Christiana faciendum via radiopho-nica aut televisifica, serventur praescripta ab Episcoporum conferen-tia statuta.
Caput II
DE CATECHETICA INSTITUTIONS
Can. 773 — Proprium et grave officium pastorum praesertim ani-marum est catechesim populi christiani curare, ut fidelium fides, per doctrinae institutionem et vitae christianae experientiam, viva fiat explicita atque operosa.
Can. 774 — § 1. Sollicitudo catechesis, sub moderamine legitimae ecclesiasticae auctoritatis, ad omnia Ecclesiae membra pro sua cuius-que parte pertinet.
§ 2. Prae ceteris parentes obligatione tenentur verbo et exemplo filios in fide et vitae christianae praxi efformandi; pari obligatione adstringuntur, qui parentum locum tenent atque patrini.
Can. 775 — § 1. Servatis praescriptis ab Apostolica Sede latis, Episcopi dioecesani est normas de re catechetica edicere itemque pro-spicere ut apta catechesis instrumenta praesto sint, catechismum etiam parando, si opportunum id videatur, necnon incepta catechetica fovere atque coordinare.
§ 2. Episcoporum conferentiae est, si utile videatur, curare ut ca-techismi pro suo territorio, praevia Sedis Apostolicae approbations, edantur.
§ 3. Apud Episcoporum conferentiam institui potest officium ca-techeticum, cuius praecipuum munus sit singulis dioecesibus in re catechetica auxilium praebere.
Can. 776 — Parochus, vi sui muneris, catecheticam efformationem adultorum, iuvenum et puerorum curare tenetur, quem in finem so-ciam sibi operam adhibeat clericorum paroeciae addictorum, sodalium institutorum vitae consecratae necnon societatum vitae apostolicae, habita ratione indolis uniuscuiusque instituti, necnon christifidelium laicorum, praesertim catechistarum; hi omnes, nisi legitime impediti, operam suam libenter praestare ne renuant. Munus parentum, in ca-techesi familiari, de quo in can. 774, § 2, promoveat et foveat.
Can. 777 — Peculiari modo parochus, attentis normis ab Episcopo dioecesano statutis, curet:
334
1. naslov — Služba božje besede
751—756
Kan. 772 — § 1. Pri opravljanju oznanjevalne službe se morajo poleg tega vsi ravnati po določbah krajevnega škofa.
§ 2. Pri posredovanju krščanskega nauka po radiu in televiziji se je treba ravnati po predpisih škofovske konference.
Drugo poglavje KATEHETSKA VZGOJA
Kan. 773 — Oskrbeti krščansko ljudstvo s katehezo je lastna in odgovorna dolžnost zlasti pastoralnih delavcev, da bo vera vernikov po katehetskem pouku in praktičnem krščanskem življenju res živa, zavestna in dejavna.
Kan. 774 — § 1. Vsi udje Cerkve morajo vsak po svoji moči pod vodstvom zakonite cerkvene oblasti skrbeti za katehezo.
§ 2. Pred vsemi imajo starši dolžnost, da otroke z besedo in zgledom vzgajajo v veri in praktičnem krščanskem življenju; enako dolžnost imajo tudi namestniki staršev in botri.
Kan. 775 — § 1. Upoštevajoč predpise apostolskega sedeža ima krajevni škof dolžnost izdajati določbe glede katehetskega pouka, skrbeti, da so na voljo primerna katehetska sredstva, oskrbeti tudi katekizem, če se zdi primerno, in podpirati in usklajevati katehetske pobude.
§ 2. Dolžnost škofovske konference je, če se zdi koristno, poskrbeti, da se s predhodnim odobrenjem apostolskega sedeža izdajo katekizmi za njeno področje.
§ 3. Pri škofovski konferenci se lahko ustanovi katehetska služba z glavno nalogo pomagati posameznim škofijam pri katehetskem delu.
Kan. 776 — Župnik je po svoji službi dolžan oskrbeti katehetsko vzgojo odraslim, mladini in otrokom, zato naj pritegne k sodelovanju klerike, ki so dodeljeni župniji, člane ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, upoštevajoč pri tem značaj posamezne ustanove, pa tudi vernike laike, predvsem katehete; vsi ti naj radi pomagajo, če niso zakonito zadržani. Pospešuje in goji naj službo staršev pri družinski katehezi, o kateri govori kan. 774, § 2.
Kan. 777 — Župnik naj, upoštevajoč določbe krajevnega škofa, posebno skrbi:
335
765—771
Lib. Ill —	De Ecclesiae munere clocendi
1° ut apta catechesis impertiatur pro sacramentorum celebra-
tione;
2° ut pueri, ope catecheticae institutionis per congruum tempus impertitae, rite praeparentur ad primam reeeptionem sacramentorum paenitentiae et sanctissimae Eucharistiae necnon ad sacramentum confirmationis;
3° ut iidem, prima communione recepta, uberius ac profundius catechetica efformatione excolantur;
4° ut catechetica institutio iis etiam tradatur, quantum eorum condicio sinat, qui corpore vel mente sint praepediti;
5° ut iuvenum et adultorum fides, variis formis et inceptis, mu-niatur, illuminetur atque evolvatur.
Can. 778 — Curent Superiores religiosi et societatum vitae aposto-licae ut in suis ecclesiis, scholis aliisve operibus sibi quoquo modo concreditis, catechetica institutio sedulo impertiatur.
Can. 779 — Institutio catechetica tradatur omnibus adhibitis auxi-liis, subsidiis didacticis et communicationis socialis instrumentis, quae efficaciora videantur ut fideles, ratione eorum indoli, faculta-tibus et aetati necnon vitae condicionibus aptata, plenius catholicam doctrinam ediscere eamque aptius in praxim deducere valeant.
Can. 780 — Curent locorum Ordinarii ut catechistae ad munus suum rite explendum debite praeparentur, ut nempe continua for-matio ipsis praebeatur, iidemque Ecclesiae doctrinam apte cognoscant atque normas disciplinis paedagogicis proprias theoretice ac practice addiscant.
Titulus II
DE ACTIONE ECCLESIAE MISSIONALI
Can. 781 — Cum tota Ecclesia natura sua sit missionaria et opus evangelizationis habendum sit fundamentale officium populi Dei, christifideles omnes, propriae responsabilitatis conscii, partem suam in opere missionali assumant.
Can. 782 — § 1. Suprema directio et coordinatio inceptorum et actionum quae ad opus missionale atque ad cooperationcm missio-nariam pertinent, competit Romano Pontifici et Collegio Episcopo-rum.
§ 2. Singuli Episcopi, utpote Ecclesiae universae atque omnium Ecclesiarum sponsores, operis missionalis peculiarem sollicitudinem habeant, praesertim incepta missionalia in propria Ecclesia particu-lari suscitando, fovendo ac sustinendo.
336
2. naslov — Misijonska dejavnost Cerkve	778—782
1.	za primerno katehezo kot pripravo na obhajanje zakramentov;
2.	da se otroci s primerno dolgim katehetskim poukom pripravijo na prvi prejem zakramenta pokore in presvete evharistije, kakor tudi na zakrament birme;
3.	da se le-ti po prvem obhajilu bogateje in globlje poučijo v katehetski vzgoji;
4.	da se katehetska vzgoja daje tudi telesno in duševno prizadetim, kolikor to dopušča njihova zmožnost;
5.	da se vera mladine in odraslih z različnimi katehetskimi oblikami in pobudami utrjuje, razsvetljuje in razvija.
Kan. 778 — Predstojniki redov in družb apostolskega življenja naj skrbijo, da bo v njihovih cerkvah, šolah in drugih ustanovah, ki so jim kakorkoli zaupane, reden in vesten katehetski pouk.
Kan. 779 — Pri katehetskem pouku je treba uporabljati vse pripomočke, didaktične metode in sredstva družbenega obveščanja, ki učinkoviteje pomagajo, da bi se verniki ustrezno svojemu značaju, zmožnostim, starosti in življenjskim razmeram temeljiteje poučili v katoliškem nauku in mogli zvesteje po njem živeti.
Kan. 780 — Krajevni ordinariji naj skrbijo, da se kateheti za svojo službo strokovno usposobijo, to je, da bodo imeli možnost nenehnega izobraževanja, primerno spoznavati nauk Cerkve in se tudi teoretično in praktično naučili pravil, ki so lastna pedagoškim vedam.
Drugi naslov MISIJONSKA DEJAVNOST CERKVE
Kan. 781 — Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejmejo svoj delež pri misijonskem delu.
Kan. 782 — § 1. Vrhovno vodstvo in usklajevanje pobud in prizadevanj pri misijonskem delu in misijonarskem sodelovanju pripada rimskemu papežu in škofovskemu zboru.
§ 2. Ker so posamezni škofje odgovorni tudi za vesoljno Cerkev in za vse Cerkve, naj posebej skrbijo za misijonsko delo, ko zlasti v svoji delni Cerkvi budijo, gojijo in podpirajo misijonske pobude.
22 — Codex	337
m
783—788
Lib. Ill — De Ecclesiae munere clocencli
Can. 783 — Sodales institutorum vitae consecratae, cum vi ipsius consecrationis sese servitio Ecclesiae dedicent, obligatione tenentur ad operam, ratione suo instituto propria, speciali modo in actione missionali navandam.
Can. 784 — Missionarii, qui scilicet a competenti auctoritate eccle-siastica ad opus missionale explendum mittuntur, eligi possunt au-tochthoni vel non, sive clerici saeculares, sive institutorum vitae consecratae vel societatis vitae apostolicae sodales, sive alii christifideles laici.
Can. 785 — § 1. In opere missionali peragendo assumantur cate-chistae, christifideles nempe laici debite instructi et vita Christiana praestantes, qui, sub moderamine missionarii, doctrinae evangelicae proponendae et liturgicis exercitiis caritatisque operibus ordinandis sese impendant.
§ 2. Catechistae efformentur in scholis ad hoc destinatis vel, ubi desint, sub moderamine missionariorum.
Can. 786 — Actio proprie missionalis, qua Ecclesia implantatur in populis vel coetibus ubi nondum radicata est, ab Ecclesia absolvitur praesertim mittendo Evangelii praecones donee novellae Ecclesiae plene constituantur, cum scilicet instructae sint propriis viribus et sufficientibus mediis, quibus opus evangelizandi per se ipsae peragere valeant.
Can. 787 — § 1. Missionarii, vitae ac verbi testimonio, dialogum sincerum cum non credentibus in Christum instituant, ut ipsis, ratione eorundem ingenio et culturae aptata, aperiantur viae quibus ad evangelicum nuntium cognoscendum adduci valeant.
§ 2. Curent ut quos ad evangelicum nuntium recipiendum aesti-ment paratos, veritates fidei edoceant, ita quidem ut ipsi ad baptis-mum recipiendum, libere id petentes, admitti possint.
Can. 788 — § 1. Qui voluntatem amplectendi fidem in Christum manifestaverint, expleto tempore praecatechumenatus, liturgicis cae-rimoniis admittantur ad catechumenatum, atque eorum nomina scri-bantur in libro ad hoc destinato.
§ 2. Catechumeni, per vitae christianae institutionem et tirocinium, apte initientur mysterio salutis atque introducantur in vitam fidei, liturgiae et caritatis populi Dei atque apostolatus.
§ 3. Conferentiae Episcoporum est statuta edere quibus catechu-menatus ordinetur, determinando quaenam a catechumenis sint prae-standa, atque definiendo quaenam eis agnoscantur praerogativae.
338
2. naslov — Misijonska dejavnost Cerkve
783—788
Kan. 783 — Ker se člani ustanov posvečenega življenja že po samem posvečenju posvetijo služenju Cerkve, so se dolžni v skladu s pravili svoje ustanove na poseben način vključiti v misijonsko delo.
Kan. 784 — Misijonarji, to je tisti, ki jih pristojna cerkvena oblast pošlje na misijonsko delo, so lahko domačini ali ne, svetni kleriki, člani ustanov posvečenega življenja ali družbe apostolskega življenja, ali drugi verniki laiki.
Kan. 785 — § 1. K misijonskemu delu naj se pritegnejo katehisti, dobro poučeni in v krščanskem življenju zgledni verniki laiki, ki naj pod vodstvom misijonarja razlagajo evangeljski nauk ter vodijo bo-goslužna opravila in krščansko dobrodelnost.
§ 2. Katehisti naj se usposabljajo za svojo službo v za to ustanovljenih šolah, ali kjer teh ni, pod vodstvom misijonarjev.
Kan. 786 — Misijonsko dejavnost v ožjem pomenu, s katero se Cerkev vsadi med narode in skupnosti, pri katerih še ni zakoreninjena, opravlja Cerkev predvsem tako, da pošilja glasnike evangelija, dokler se v polnosti ne vzpostavijo nove Cerkve, ki z lastnimi močmi in zadostnimi sredstvi lahko same nadaljujejo delo evan-gelizacije.
Kan. 787 — § 1. Misijonarji naj s pričevanjem življenja in besede vzpostavljajo iskren dialog s tistimi, ki ne verujejo v Kristusa, da se bodo le-tem na njihovi miselnosti in kulturi prilagojen način odprle poti, ki jih morejo privesti do spoznanja evangeljskega oznanila.
§ 2. Tiste, o katerih menijo, da so pripravljeni za sprejem evangeljskega oznanila, naj tako poučijo v verskih resnicah, da bodo mogli prejeti krst, ko bodo zanj svobodno zaprosili.
Kan. 788 — § 1. Tiste, ki izrazijo voljo okleniti se vere v Kristusa, je treba po končanem predkatehumenatu z bogoslužnimi obredi sprejeti v katehumenat in njihova imena vpisati v posebno knjigo.
§ 2. Katehumene je treba s poukom in vajami v krščanskem življenju ustrezno uvesti v skrivnost odrešenja in jih uvajati v življenje vere, bogoslužja in dobrodelnosti božjega ljudstva ter v apostolat.
§ 3. Pravila, ki urejajo katehumenat, mora izdati škofovska konferenca, ki določi, kaj morajo katehumeni spolniti, in opredeli, kakšne pravice imajo.
339
765—771
Lib. Ill —
De Ecclesiae munere clocendi
Can. 789 — Neophyti, apta institutione ad veritatem evangelicam penitius cognoscendam et officia per baptismum suscepta implenda efformentur; sincero amore erga Christum eiusque Ecclesiam im-buantur.
Can. 790 — § 1. Episcopi dioecesani in territoriis missionis est:
1° promovere, moderari et coordinare incepta et opera, quae ad actionem missionalem spectant;
2° curare ut debitae ineantur conventiones cum Moderatoribus institutorum quae operi missionali se dedicant, utque relationes cum iisdem in bonum cédant missionis.
§ 2. Praescriptis ab Episcopo dioecesano de quibus in § 1, n. 1 editis, subsunt omnes missionarii, etiam religiosi eorumque auxiliares in eius dicione degentes.
Can. 791 — In singulis dioecesibus ad Cooperationen! missionalem fovendam :
1° promoveantur vocationes missionales;
2° sacerdos deputetur ad incepta pro missionibus efficaciter promovenda, praesertim Pontificia Opera Missionalia',
3° celebretur dies annualis pro missionibus;
4° solvatur quotannis congrua pro missionibus stips, Sanctae Sedi transmittenda.
Can. 792 — Episcoporum conferentiae opera instituant ac promo-veant, quibus ii qui e terris missionum laboris aut studii causa ad earundem territorium accédant, fraterne recipiantur et congruenti pastorali cura adiuventur.
Titulus III DE EDUCATIONE CATHOLICA
Can. 793 — § 1. Parentes, necnon qui eorum locum tenent, obliga-tione adstringuntur et iure gaudent prolem educandi; parentes catho-lici officium quoque et ius habent ea eligendi media et instituta quibus, iuxta locorum adiuncta, catholicae filiorum educationi aptius prospicere queant.
§ 2. Parentibus ius est etiam iis fruendi auxiliis a societate civili praestandis, quibus in catholica educatione filiorum procuranda in-digeant.
Can. 794 — § 1. Singulari ratione officium et ius educandi spectat ad Ecclesiam, cui divinitus missio concredita est homines adiuvandi, ut ad christianae vitae plenitudinem pervenire valeant.
340
3. naslov — Katoliška vzgoja
789—794
Kan. 789 — Novokrščence je treba s prilagojenim poukom primerno usposobiti, da bodo evangeljsko resnico globlje spoznavali in dolžnosti, ki so jih s krstom sprejeli, spolnjevali; prepoji naj jih iskrena ljubezen do Kristusa in njegove Cerkve.
Kan. 790 — § 1. Naloga krajevnega škofa v misijonskih pokrajinah je:
1.	pospeševati, voditi in usklajevati pobude in dela v misijonski dejavnosti;
2.	skrbeti, da se sklenejo potrebni dogovori s predstojniki ustanov, ki se posvečajo misijonskemu delu, in da bodo medsebojni odnosi v prid misijonu.
§ 2. Predpisi, ki jih izda krajevni škof in o katerih je govor v § 1, št. 1, veljajo za vse misijonarje, tudi za redovnike in njihove sodelavce na območju njegove oblasti.
Kan. 791 — Da se bo v posameznih škofijah poživilo sodelovanje pri delu za misijone, je treba:
1.	pospeševati misijonske poklice;
2.	določiti duhovnika, ki bo učinkovito pospeševal pobude za misijone, v prvi vrsti papeške misijonske družbe;
3.	obhajati vsako leto poseben misijonski dan;
4.	oddati vsako leto ustrezen denarni prispevek in ga poslati svetemu sedežu.
Kan. 792 — Škofovske konference naj ustanovijo in podpirajo združenja, ki naj bratsko sprejemajo tiste, ki zaradi dela ali študija pridejo k njim iz misijonskih dežel, in jim s primerno pastoralno skrbjo pomagajo.
Tretji naslov KATOLIŠKA VZGOJA
Kan. 793 — § 1. Starši in njihovi namestniki imajo dolžnost in pravico vzgajati otroke; naloga in pravica katoliških staršev je tudi, da glede na krajevne razmere izbirajo tista sredstva in ustanove, ki morejo ustrezneje poskrbeti za katoliško vzgojo otrok.
§ 2. Starši imajo tudi pravico, da jim svetna družba daje tisto pomoč, ki jim je potrebna pri katoliški vzgoji otrok.
Kan. 794 — § 1. Prav posebno dolžnost in pravico vzgajati ima Cerkev, ki ji je Bog zaupal poslanstvo pomagati ljudem, da bi mogli doseči polnost krščanskega življenja.
341
765—771
Lib. Ill —	De Ecclesiae munere clocendi
§ 2. Animarum pastoribus officium est omnia disponendi, ut edu-catione catholica omnes fideles fruantur.
Can. 795 — Cum vera educatio integram persequi debeat personae humanae formationem, spectantem ad finem eius ultimum et simul ad bonum commune societatum, pueri et iuvenes ita excolantur ut suas dotes physicas, morales et intellectuales harmonice evolvere va-leant, perfectiorem responsabilitatis sensum libertatisque rectum usum acquirant et ad vitam socialem active participandam confoi'-mentur.
Caput I DE SCHOLIS
Can. 796 — § 1. Inter media ad excolendam educationem christi-fideles magni faciant scholas, quae quidem parentibus, in muñere educationis implendo, praecipuo auxilio sunt.
§ 2. Cum magistris scholarum, quibus filios educandos concre-dant, parentes arete cooperentur oportet; magistri vero in officio suo persolvendo intime collaborent cum parentibus, qui quidem libenter audiendi sunt eorumque consociationes vel conventus instaurentur atque magni existimentur.
Can. 797 — Parentes in scholis eligendis vera libertate gaudeant oportet; quare christifideles solliciti esse debent ut societas civilis hanc libertatem parentibus agnoscat atque, servata iustitia distributiva, etiam subsidiis tueatur.
Can. 798 — Parentes filios concredant illis scholis in quibus edu-cationi catholicae provideatur; quod si facere non valeant, obligatione tenentur curandi, ut extra scholas debitae eorundem educationi catholicae prospiciatur.
Can. 799 — Christifideles enitantur ut in societate civili leges qua iuvenum formationem ordinant, educationi eorum religiosae et morali quoque, iuxta parentum conscientiam, in ipsis scholis prospi-ciant.
Can. 800 — § 1. Ecclesiae ius est scholas cuiusvis diseiplinae, generis et gradus condendi ac moderandi.
§ 2. Christifideles scholas catholicas foveant, pro viribus adiutri-cem operam conferentes ad easdem condendas et sustentandas.
Can. 801 — Instituía religiosa quibus missio educationis propria est, fideliter hanc suam missionem retinentes, satagant educationi catholicae etiam per suas scholas, consentiente Episcopo dioecesano conditas, sese impendere.
342
3. naslov — Katoliška vzgoja
789—794
§ 2. Pastoralni delavci so dolžni vse storiti, da bodo vsi verniki deležni katoliške vzgoje.
Kan. 795 — Ker mora biti namen prave vzgoje celostno oblikovanje človeške osebnosti, ki je naravnano k njenemu končnemu cilju in hkrati v skupni blagor skupnosti, je treba otroke in mladino tako vzgajati, da bodo mogli skladno razvijati svoje telesne, nravne in umske sposobnosti, si pridobivati ostrejši čut odgovornosti, prav uporabljati svobodo in se pripraviti na dejavno udeležbo v družbenem življenju.
Prvo poglavje ŠOLE
Kan. 796 — § 1. Med vzgojnimi sredstvi naj verniki zelo cenijo šole, ki so staršem glavna pomoč za spolnjevanje njihove naloge glede vzgoje otrok.
§ 2. Starši naj tesno sodelujejo z učitelji, katerim zaupajo vzgojo svojih otrok; učitelji pa naj v svoji službi zaupno sodelujejo s starši, jih radi poslušajo, ustanavljajo njihova združenja in sestanke ter jih zelo cenijo.
Kan. 797 — Starši morajo biti v izbiri šole zares svobodni; zato naj si verniki prizadevajo, da bo svetna družba to svobodo staršem priznavala in jo, upoštevajoč delilno pravičnost, zavarovala tudi s podporo.
Kan. 798 — Starši naj otroke zaupajo tistim šolam, v katerih je poskrbljeno za katoliško vzgojo; če tega ne morejo, so dolžni poskrbeti, da bodo otroci zunaj šol deležni katoliške vzgoje.
Kan. 799 — Verniki naj si prizadevajo, da bodo zakoni, ki v svetni družbi urejajo vzgojo mladine, v skladu s prepričanjem staršev, tudi v samih šolah predvidevali njihovo versko in nravno vzgojo.
Kan. 800 — § 1. Cerkev ima pravico ustanavljati in voditi šole vsake stroke, vrste in stopnje.
§ 2. Verniki naj katoliške šole pospešujejo tako, da jih bodo po svojih močeh pomagali ustanavljati in vzdrževati.
Kan. 801 — Redovne ustanove, ki imajo vzgojo za svojo posebno nalogo, naj to svoje poslanstvo zvesto spolnjujejo in se na vso moč posvetijo katoliški vzgoji tudi s svojimi šolami, ki jih ustanovijo s privolitvijo krajevnega škofa.
343
765—771
Lib. Ill —	De Ecclesiae munere clocendi
Can. 802 — § 1. Si praesto non sint scholae in quibus educatio tradatur christiano spiritu imbuía, Episcopi dioecesani est curare ut condantur.
§ 2. Ubi id expediat, Episcopus dioecesanus provideat ut scholae quoque condantur professionales et technicae necnon aliae quae spe-cialibus necessitatibus requirantur.
Can. 803 — § 1. Schola catholica ea intellegitur quam auctoritas ecclesiastica competens aut persona iuridica ecclesiastica publica mo-deratur, aut auctoritas ecclesiastica documento scripto uti talem agnoscit.
§ 2. Intitutio et educatio in schola catholica principiis doctrinae catholicae nitatur oportet; magistri recta doctrina et vitae probitate praestent.
§ 3. Nulla schola, etsi reapse catholica, nomen scholae catholicae gerat, nisi de consensu competentis auctoritatis ecclesiasticae.
Can. 804 — § 1. Ecclesiae auctoritati subicitur institutio ed educatio religiosa catholica quae in quibuslibet scholis impertitur aut variis communicationis socialis instrumentis procuratur; Episcoporum con-ferentiae est de hoc actionis campo normas generales edicere, atque Episcopi dioecesani est eundem ordinäre et in eum invigilare.
§ 2. Loci Ordinarius sollicitus sit, ut qui ad religionis institutio-nem in scholis, etiam non catholicis, deputentur magistri recta doctrina, vitae christianae testimonio atque arte paedagogica sint praes-tantes.
Can. 805 — Loci Ordinario pro sua dioecesi ius est nominandi aut approbandi magistros religionis, itemque, si religionis morumve ratio id requirat, amovendi aut exigendi ut amoveantur.
Can. 806 — § 1. Episcopo dioecesano competit ius invigilandi et invisendi scholas catholicas in suo territorio sitas, eas etiam quae ab institutorum religiosorum sodalibus conditae sint aut dirigantur; eidem item competit praescripta edere quae ad generalem attinent ordinationem scholarum catholicarum: quae praescripta valent de scholis quoque quae ab iisdem sodalibus dirigunlur, salva quidem eorundem quoad internum earum scholarum moderamen autonomia.
§ 2. Curent scholarum catholicarum Moderatores, advigilante loci Ordinario, ut instituto quae in iisdem traditur pari saltern gradu ac in aliis scholis regionis, ratione scientifica sit praestans.
344
3. naslov — Katoliška vzgoja
789—794
Kan. 802 — § 1. Ce ni na voljo šol, ki bi vzgajale v krščanskem duhu, naj krajevni škof poskrbi, da se ustanovijo.
§ 2. Kjer je to primerno, naj krajevni škof poskrbi, da se ustanovijo tudi strokovne, tehnične in druge šole, ki jih narekujejo posebne potrebe.
Kan. 803 — § 1. Katoliška je tista šola, ki jo vodi pristojna cerkvena oblast ali javna cerkvena pravna oseba ali pa jo cerkvena oblast z listino kot tako priznava.
§ 2. Pouk in vzgoja v katoliški šoli morata temeljiti na načelih katoliškega nauka; učitelji naj se odlikujejo po pravem nauku in vzornem življenju.
§ 3. Nobena šola, pa četudi je dejansko katoliška, se ne more imenovati katoliška šola, razen s privolitvijo pristojne cerkvene oblasti.
Kan. 804 — § 1. Cerkveni oblasti sta podrejena katoliški verski pouk in vzgoja v katerihkoli šolah in različnih sredstvih družbenega obveščanja; škofovska konferenca mora za to področje izdati splošne določbe, krajevni škof pa ga mora urejati in nadzirati.
§ 2. Krajevni ordinarij naj skrbi, da se bodo učitelji, ki so v šolah, tudi nekatoliških, določeni za verski pouk, odlikovali po pravem nauku, krščanskem življenju in pedagoški stroki.
Kan. 805 — Krajevni ordinarij ima za svojo škofijo pravico imenovati ali potrditi veroučitelje in jih tudi odstraniti ali zahtevati, da se odstranijo, če je to potrebno zaradi vere ali nravnosti.
Kan. 806 — § 1. Krajevni škof ima pravico bedeti nad katoliškimi šolami, ki so na njegovem ozemlju, in nadzirati tudi tiste, ki so jih ustanovili ali jih vodijo člani redovnih ustanov; prav tako ima tudi pravico izdajati predpise o splošni ureditvi katoliških šol; ti predpisi veljajo tudi za šole, ki jih vodijo prej omenjeni člani, ostane pa neokrnjena njihova samostojnost glede notranjega vodstva teh šol.
§ 2. Predstojniki katoliških šol naj pod nazorstvom krajevnega ordinarija skrbijo, da bo pouk v njih glede znanstvene ravni vsaj na isti stopnji kot v drugih šolah tistega ozemlja.
345
765—771
Lib. Ill —
De Ecclesiae munere clocendi
Caput II
DE CATHOLICIS UNIVERSITATIBUS ALIISQUE STUDIORUM SUPERIORUM INSTITUTIS
Can. 807 — lus est Ecclesiae erigendi et moderandi studiorum universitates, quae quidem ad altiorem hominum culturam et ple-niorem personae humane promotionem necnon ad ipsius Ecclesiae munus docendi implendum conférant.
Can. 808 — Nulla studiorum universitas, etsi reapse catholica, ti-tulum seu nomen universitatis catholicae gerat, nisi de consensu competentis auctoritatis ecclesiasticae.
Can. 809 — Episcoporum conferentiae curent ut habeantur, si fieri possit et expediat, studiorum universitates aut saltern facilitates, in ipsarum territorio apte distributae, in quibus variae diciplinae, ser-vata quidem earum scientifica autonomia, investigentur et tradantur, doctrinae catholicae ratione habita.
Can. 810 — § 1. Auctoritati iuxta statuta competenti officium est providendi ut in universitatibus catholicis nominentur docentes qui, praeterquam idoneitate scientifica et paedagogica, doctrinae integri-tate et vitae probitate praestent utque, deficientibus his requisitis, servato modo procedendi in statutis definito, a muñere removeantur.
§ 2. Episcoporum conferentiae et Episcopi dioecesani, quorum interest, officium habent et ius invigilandi, ut in iisdem universitatibus principia doctrinae catholicae fideliter serventur.
Can. 811 — § 1. Curet auctoritas ecclesiastica competens ut in universitatibus catholicis exügatur facultas aut institutum aut saltem cathedra theologiae, in qua lectiones laicis quoque studentibus tradantur.
§ 2. In singulis universitatibus catholicis lectiones habeantur, in quibus eae praecipue tractentur quaestiones theologicae, quae cum disciplinis earundem facultatum sunt conexae.
Can. 812 — Qui in studiorum superiorum institutis quibuslibet disciplinas tradunt theologicas, auctoritatis ecclesiasticae competentis mandatum habeant oportet.
Can. 813 — Episcopus dioecesanus impensam habeat curam pastoralem studentium, etiam per paroeciae erectionem, vel saltem per sacerdotes ad hoc stabiliter deputatos, et provideat ut apud universitates, etiam non catholicas, centra habeantur universitaria catholica, quae iuventuti adiutorio sint, praesertim spirituali.
346
3. naslov — Katoliška vzgoja
789—794
Drugo poglavje
KATOLIŠKE UNIVERZE IN DRUGE VISOKOŠOLSKE USTANOVE
Kan. 807 — Cerkev ima pravico ustanavljati in voditi univerze, ki prispevajo svoj delež k višji človeški kulturi in spopolnjevanju človeške osebe, ter k učiteljski službi same Cerkve.
Kan. 808 — Nobena univerza, pa četudi je dejansko katoliška, se ne more nazivati ali imenovati katoliška univerza, razen s privolitvijo pristojne cerkvene oblasti.
Kan. 809 — Škofovske konference naj poskrbijo, da bodo, če je to mogoče in primerno, imele na svojem ozemlju ustrezno porazdeljene univerze ali vsaj fakultete, na katerih naj se, upoštevajoč njihovo znanstveno samostojnost in v skladu s katoliškim naukom, raziskujejo in poučujejo različne vede.
Kan. 810 — § 1. Pristojna oblast, kot je to določeno v statutu, je dolžna skrbeti, da bodo na katoliških univerzah imenovani za profesorje tisti, ki se ne odlikujejo samo po znanstveni in pedagoški sposobnosti, ampak tudi po pravem nauku in vzornem življenju, če pa nimajo teh zahtevanih lastnosti, naj se iz svoje službe odstranijo po postopku, ki je določen v statutu.
§ 2. Škofovske konference in krajevni škofje, ki se jih to tiče, imajo dolžnost in pravico nadzorovati, da se na teh univerzah zvesto ravnajo po načelih katoliškega nauka.
Kan. 811 — § 1. Pristojna cerkvena oblast naj poskrbi, da se na katoliških univerzah ustanovi teološka fakulteta ali institut ali vsaj stolica za teologijo s predavanji tudi za slušatelje laike.
§ 2. Na posameznih katoliških univerzah naj bodo predavanja, ki obravnavajo predvsem tista teološka vprašanja, ki so povezana s strokami teh fakultet.
Kan. 812 — Tisti, ki na katerihkoli visokošolskih ustanovah poučujejo bogoslovne vede, morajo imeti kanonično naročilo pristojne cerkvene oblasti.
Kan. 813 — Krajevni škof naj ima veliko pastoralno skrb za študente, tudi tako, da ustanovi župnijo ali pa vsaj za to določi stalne duhovnike in poskrbi, da se na univerzah, tudi nekatoliških, ustanovijo katoliška univerzitetna središča, ki naj bodo mladini v pomoč, predvsem duhovno.
347
765—771
Lib. Ill —
De Ecclesiae munere clocendi
Can. 814 — Quae de universitatibus statuuntur praescripta, pari ratione applicantur aliis studiorum superiorum institutis.
Caput III
DE UNIVERSITATIBUS ET FACULTATIBUS ECCLESIASTICIS
Can. 815 — Ecclesiae, vi muneris sui veritatem revelatam nun-tiandi, propriae sunt universitates vel facultates ecclesiasticae ad disciplinas sacras vel cum sacris conexas pervestigandas, atque stu-dentes in iisdem disciplinis scientifice instituendos.
Can. 816 — § 1. Universitates et facultates ecclesiasticae constitui tantum possunt erectione ab Apostólica Sede facta aut approbatione ab eadem concessa; eidem competit etiam earundem superius mo-deramen.
§ 2. Singulae universitates et facultates ecclesiasticae sua habere debent statuta et studiorum rationem ab Apostólica Sede approbata.
Can. 817 — Gradus académicos, qui effectus canonicos in Ecclesia habeant, nulla universitas vel facultas conferre valet, quae non sit ab Apostólica Sede erecta vel approbata.
Can. 818 — Quae de universitatibus catholicis in cann. 810, 812 et 813 statuuntur praescripta, de universitatibus facultatibusque eccle-siasticis quoque valent.
Can. 819 — Quatenus dioecesis aut instituti religiosi immo vel ipsius Ecclesiae universae bonum id requirat, debent Episcopi dioece-sani aut institutorum Superiores competentes ad universitates vel facultates ecclesiasticas mittere iuvenes et clericos et sodales indole, virtute et ingenio praestantes.
Can. 820 — Curent universitatum et facultatum ecclesiasticarum Moderatores ac professores ut variae universitatis facultates mutuam sibi, prout obiectum siverit, praestent operam, utque inter propriam universitatem vel facultatem et alias universitates et facultates, etiam non ecclesiasticas, mutua habeatur cooperatio, qua nempe eaedem coniuncta opera, conventibus, investigationibus scientificis coordinatis aliisque mediis, ad maius scientiarum incrementum conspirent.
Can. 821 — Provideant Episcoporum conferentia atque Episcopus dioecesanus ut, ubi fieri possit, condantur instituía superiora scientiarum religiosarum, in quibus nempe edoceantur disciplinae theolo-gicae aliaeque quae ad culturam christianam pertineant.
348
3. naslov — Katoliška vzgoja
789—794
Kan. 814 — Predpisi, določeni za univerze, naj enako veljajo tudi za druge visokošolske ustanove.
Tretje poglavje CERKVENE UNIVERZE IN FAKULTETE
Kan. 815 — Cerkev ima zaradi svoje službe oznanjevanja razode-te resnice lastne cerkvene univerze ali fakultete, da raziskujejo svete vede ali tiste, ki so z njimi povezane, in da študente v teh vedah znanstveno poučujejo.
Kan. 816 — § 1. Cerkvene univerze in fakultete se lahko ustanovijo samo, če jih ustanovi ali potrdi apostolski sedež; le-temu pripada tudi vrhovno vodstvo nad njimi.
§ 2. Posamezne cerkvene univerze in fakultete morajo imeti svoj statut in študijski red, ki ju potrdi apostolski sedež.
Kan. 817 — Akademskih stopenj, ki imajo v Cerkvi cerkveno-pravne učinke, ne more podeljevati nobena univerza ali fakulteta, ki je ni ustanovil ali potrdil apostolski sedež.
Kan. 818 — Predpisi glede katoliških univerz v kan. 810, 812 in 813 veljajo tudi za cerkvene univerze in fakultete.
Kan. 819 — Kolikor to zahteva korist škofije, redovne ustanove ali celo same vesoljne Cerkve, morajo krajevni škofje ali pristojni predstojniki redovnih ustanov na cerkvene univerze ali fakultete pošiljati mladeniče, klerike in člane reda, ki se odlikujejo po značaju, kreposti in nadarjenosti.
Kan. 820 — Predstojniki in profesorji cerkvenih univerz in fakultet naj skrbijo, da si bodo različne fakultete univerze med seboj pomagale, kakor predmet dopušča, in da se bo med njihovo univerzo ali fakulteto in drugimi univerzami ali fakultetami, četudi niso cerkvene, razvilo vzajemno sodelovanje, da bodo s skupnim delom, zborovanji, usklajenimi znanstvenimi raziskovanji in drugimi sredstvi prispevali k vse večjemu znanstvenemu napredku.
Kan. 821 — Škofovska konferenca in krajevni škof naj poskrbita, da se bodo, kjer je to mogoče, ustanovile visokošolske ustanove za verske znanosti, na katerih naj se poučujejo bogoslovne in druge vede, ki spadajo h krščanski kulturi.
349
765—771
Lib. Ill —	De Ecclesiae munere clocendi
Titulus IV
DE INSTRUMENTAS COMMUNICATIONS SOCIALIS ET IN SPECIE DE LIBRIS
Can. 822 — § 1. Ecclesiae pastores, in suo munere explendo iure Ecclesiae proprio utentes, instrumenta communicationis socialis adhi-bere satagant.
§ 2. Iisdem pastoribus curae sit fideles edocere se officio teneri cooperandi ut instrumentorum communicationis socialis usus hu-mano christianoque spiritu vivificetur.
§ 3. Omnes christifideles, ii praesertim qui quoquo modo in eorundem instrumentorum ordinatione aut usu partem habent, sol-liciti sint operam adiutricem actioni pastorali praestare, ita ut Ec-clesia etiam his instrumentis munus suum efficaciter exerceat.
Can. 823 — § 1. Ut veritatum fidei morumque integritas servetur, officium et ius est Ecclesiae pastoribus invigilandi, ne scriptis aut usu instrumentorum communicationis socialis christifidelium fidei aut moribus detrimentum afferatur; item exigendi, ut quae scripta fidem moresve tangant a christifidelibus edenda suo iudicio subician-tur; necnon reprobandi scripta quae rectae fidei aut bonis moribus noceant.
§ 2. Officium et ius, de quibus in § 1, competunt Episcopis, tum singulis tum in conciliis particularibus vel Episcoporum conferentiis adunatis quoad christifideles suae curae commissos, supremae autem Ecclesiae auctoritati quoad universum Dei populum.
Can. 824 — § 1. Nisi aliud statuatur, loci Ordinarius, cuius licentia aut approbatio ad libros edendos iuxta canones huius tituli est peten-da, est loci Ordinarius proprius auctoris aut Oi'dinarius loci in quo libri publici iuris fient.
§ 2. Quae in canonibus huius tituli statuuntur de libris, quibusli-bet scriptis divulgationi publicae destinatis applicanda sunt, nisi aliud constet.
Can. 825 — § 1. Libri sacrarum Scripturarum edi non possunt nisi ab Apostolica Sede aut ab Episcoporum conferentia approbati sint; itemque ut eorundem versiones in linguam vernaculam edi pos-sint, requiritur ut ab eadem auctoritate sint approbatao atque in-simul necessariis et sufficientibus explicationibus sint instructae.
§ 2. Versiones sacrarum Scripturarum convenientibus explicationibus instructas, communi etiam cum fratribus seiunctis opera, pa-rare atque edere possunt christifideles catholici de licentia Episcoporum conferentiae.
350
4. naslov — Družbeno obveščanje, knjige
822—825
Četrti naslov
SREDSTVA DRUŽBENEGA OBVEŠČANJA IN ZLASTI KNJIGE
Kan. 822 — § 1. Pri opravljanju svoje službe naj si pastirji Cerkve s pravico, ki je lastna Cerkvi, prizadevajo uporabljati sredstva družbenega obveščanja.
§ 2. Isti pastirji naj vernike skrbno poučujejo, da so dolžni pomagati, da bo rabo sredstev družbenega obveščanja navdihoval človeški in krščanski duh.
§ 3. Vsi verniki, posebej še tisti, ki kakorkoli sodelujejo pri urejanju ali rabi teh sredstev, naj skrbno pomagajo pri pastoralnem delu, tako da bo Cerkev tudi s temi sredstvi učinkovito opravljala svojo službo.
Kan. 823 — § 1. Da se ohrani neokrnjenost verskih resnic in nravi, imajo pastirji Cerkve dolžnost in pravico paziti, da ne bi bili spisi ali uporaba sredstev družbenega obveščanja v škodo veri ali nravem vernikov; prav tako zahtevati, da spise glede vere in nravi, ki jih izdajajo verniki, predložijo njihovi sodbi; končno zavrniti spise, ki škodujejo pravi veri in dobrim nravem.
§ 2. Dolžnost in pravica, o čemer govori § 1, pripadata škofom, tako posameznim kakor tudi zbranim na območnih cerkvenih zborih ali škofovskih konferencah, glede vernikov, ki so izročeni njihovi skrbi, najvišji cerkveni oblasti pa glede vsega božjega ljudstva.
Kan. 824 — § 1. Če ni določeno kaj drugega, je krajevni ordinarij, ki ga je treba po kanonih tega naslova pri izdajanju knjig zaprositi za dovoljenje ali potrditev, ali lastni krajevni ordinarij avtorja ali ordinarij kraja, kjer knjige izidejo.
§ 2. Kar je v kanonih tega naslova predpisano za knjige, je obvezno za vse javnosti namenjene spise, ako ni razvidno kaj drugega.
Kan. 825 — § 1. Svetopisemske knjige je mogoče izdati le, če jih je potrdil apostolski sedež ali škofovska konferenca; da se lahko izdajo prevodi le-teh v domačem jeziku, se prav tako zahteva, da jih potrdi ista oblast in da imajo hkrati potrebne in zadostne razlage.
§ 2. Z dovoljenjem škofovske konference lahko katoliški verniki skupaj z ločenimi brati pripravljajo in izdajajo prevode knjig svetega pisma z ustreznimi razlagami.
351
765—771
Lib. Ill —
De Ecclesiae munere clocendi
Can. 826 — § 1. Ad libros litúrgicos quod attinet, serventur prae-scripta can. 838.
§ 2. Ut iterum edantur libri liturgici necnon eorum versiones in linguam vernaculam eorumve partes, constare debet de concordantia cum editione approbata ex attestatione Ordinarii loci in quo publici iuris fiunt.
§ 3. Libri precum pro publico vel privato fidelium usu ne edantur nisi de licentia loci Ordinarii.
Can. 827 — § 1. Catechismi necnon alia scripta ad institutionem catecheticam pertinnetia eorumve versiones, ut edantur, approbatio-ne egent loci Ordinarii, firmo praescripto can. 775, § 2.
§ 2. Nisi cum approbatione competentis auetoritatis ecclesiasticae editi sint aut ab ea postea approbati, in scholis, sive elementariis sive mediis sive superioribus, uti textus, quibus institutio nititur, adhiberi non possunt libri qui quaestiones respiciunt ad sacram Scripturam, ad theologiam, ius canonicum, historiam ecclesiasticam, et ad religiosas aut morales disciplinas pertinentes.
§ 3. Commendatur ut libri materias de quibus in § 2 tractantes, licet non adhibeantur uti textus in institutione tradenda, itemque scripta in quibus aliquid habetur quod religionis aut morum hone-statis peculiai'iter intersit, iudicio subiciantur loci Ordinarii.
§ 4. In ecclesiis oratoriisve exponi, vendi aut dari non possunt libri vel alia scripta de quaestionibus religionis aut morum tractantia, nisi cum licentia competentis auetoritatis ecclesiasticae edita sint aut ab ea postea approbata.
Can. 828 — Collectiones decretorum aut actorum ab aliqua aueto-ritate ecclesiastica editas, iterum edere non licet, nisi impetrata prius eiusdem auetoritatis licentia et servatis condicionibus ab eadem praescriptis.
Can. 829 — Approbatio vel licentia alieuius operis edendi pro textu originali valet, non vero pro eiusdem novis editionibus vel translationibus.
Can. 830 — § 1. Integro manente iure uniuseuiusque loci Ordinarii committendi personis sibi probatis iudicium de libris, ab Episcoporum conferentia confici potest elenchus censorum, scientia, recta doctrina et prudentia praestantium, qui curiis dioecesanis praesto sint, aut constitui etiam potest commissio censorum, quam loci Ordinarii con-sulere possint.
§ 2. Censor, in suo obeundo officio, omni personarum aeeeptione seposita, prae oculis tantummodo habeat Ecclesiae de fide et moribus doctrinan!, uti a magisterio ecclesiastico proponitur.
352
4. naslov — Družbeno obveščanje, knjige
826—830
Kan. 826 — § 1. Glede liturgienih knjig veljajo predpisi kan. 838.
§ 2. Pri ponovni izdaji liturgienih knjig kakor tudi njihovih prevodov v domačem jeziku ali njihovih delov mora ordinarij kraja, kjer izidejo, potrditi, da se ujemajo z odobreno izdajo.
§ 3. Molitveniki za javno ali zasebno rabo vernikov naj se izdajajo samo z dovoljenjem krajevnega ordinarija.
Kan. 827 — § 1. Za izdajo katekizmov kakor tudi drugih kate-hetskemu pouku namenjenih spisov ali njihovih prevodov, je potrebna potrditev krajevnega ordinarija, velja pa predpis kan. 775, §2.
§ 2. V ljudskih, srednjih in višjih šolah se kot učno besedilo ne smejo uporabljati knjige, ki obravnavajo svetopisemska, bogoslovna, cerkvenopravna, cerkvenozgodovinska in verska ali nravna vprašanja, če niso izšle s potrditvijo pristojne cerkvene oblasti ali pa jih je ta vsaj pozneje potrdila.
§ 3. Priporoča se, da se knjige, ki obravnavajo vprašanja, omenjena v § 2, četudi se ne uporabljajo kot obvezna učna besedila, prav tako tudi spisi, v katerih kaj posebej zadeva ugled vere ali nravnosti, predložijo v presojo krajevnemu ordinariju.
§ 4. V cerkvah ali kapelah se ne smejo razstavljati, prodajati ali deliti knjige ali drugi spisi, ki razpravljajo o veri in nravnosti, razen če so izšli z dovoljenjem ali poznejšo potrditvijo pristojne cerkvene oblasti.
Kan. 828 — Zbirk odlokov in odločb ali uradnih spisov, ki jih je izdala kaka cerkvena oblast, ni dovoljeno vnovič izdati, razen če se prej dobi dovoljenje iste oblasti in se izpolnijo pogoji, ki jih ta predpiše.
Kan. 829 — Potrditev ali dovoljenje za izdajo kakšnega dela velja za izvirno besedilo, ne pa za njegove ponovne izdaje ali prevode.
Kan. 830 — § 1. Medtem ko ohrani vsak krajevni ordinarij neokrnjeno pravico zaupati sodbo o knjigah osebam, ki jih ima za sposobne, lahko škofovska konferenca sestavi seznam cenzorjev, ki se odlikujejo po znanju, pravem nauku in razsodnosti, da so na voljo škofijskim kurijam, ali pa ustanovi komisijo cenzorjev, ki lahko svetujejo krajevnim ordinarijem.
§ 2. Ko je cenzor pri opravljanju svoje dolžnosti odstranil vsako pristranost do oseb, naj ima pred očmi le verski in nravni nauk Cerkve, kakor ga razlaga cerkveno učiteljstvo.
23 — Codex
353
765—771
Lib. Ill —
De Ecclesiae munere clocendi
§ 3. Censor sententiam suam scripto dare debet; quae si faverit, Ordinarius pro suo prudenti iudicio licentiam concédât ut editio fiat, expresso suo nomine nccnon tempore ac loco concessae licentiae; quod si earn non concédât, rationes denegationis cum operis scriptore Ordinarius communicet.
Can. 831 — § 1. In diariis, libellis aut foliis periodicis quae re-ligionem catholicam aut bonos mores manifesto impetere soient, ne quidpiam conscribant christifideles, nisi iusta et rationabili de causa; clerici autem et institutorum religiosorum sodales, tantummodo de licentia loci Ordinarii.
§ 2. Episcoporum conferentiae est normas statuere de requisitis ut clericis atque sodalibus institutorum religiosorum partem habere liceat in tractandis via radiophonica aut televisifica quaestionibus, quae ad doctrinam catholicam aut mores attineant.
Can. 832 — Institutorum religiosorum sodales ut scripta quaestio-nes religionis morumve tractantia edere possint, licentia quoque egent sui Superioris maioris ad normam constitutionum.
Titulus V DE FIDEI PROFESSIONE
Can. 833 — Obligatione emittendi personaliter professionem fidei, secundum formulam a Sede Apostolica probatam, tenentur:
1° coram praeside eiusve delegate, omnes qui Concilio Oecume-nico vel particulari, synodo Episcoporum atque synodo dioecesanae intersunt cum voto sive deliberativo sive consultivo; praeses autem coram Concilio aut synodo;
2° promoti ad cardinalitiam dignitatem iuxta sacri Collegii statuta;
3° coram delegato ab Apostolica Sede, omnes promoti ad episco-patum, itemque qui Episcopo dioecesano aequiparantur;
4° coram collegio consultorum, Administrator dioecesanus;
5° coram Episcopo dioecesano eiusve delegato, Vicarii generales et Vicarii episcopales necnon Vicarii iudiciales;
6° coram loci Ordinario eiusve delegato, parochi, rector, magi-stri theologiae et philosophiae in seminariis, initio suscepti muneris; promovendi ad ordinem diaconatus;
7° coram Magno Cancellario eoque deficiente coram Ordinario loci eorumve delegatis, rector universitatis ecclesiasticae vel catholi-cae, initio suscepti muneris; coram rectore, si sit sacerdos, vel coram
354
5. naslov — Izpoved vere
831—833
§ 3. Cenzor mora svoje mnenje podati pismeno; če je to ugodno, naj ordinarij po svoji pametni sodbi da dovoljenje za izdajo z omembo svojega imena kakor tudi časa in kraja dovoljenja; če ga pa ne da, naj ordinarij pisatelju sporoči razloge za odklonitev.
Kan. 831 — § 1. V dnevnike, liste ali periodične publikacije, ki navadno očitno napadajo katoliško vero ali nravnost, naj verniki ne pišejo, razen iz upravičenega in pametnega razloga; kleriki in člani redovnih ustanov pa le z dovoljenjem krajevnega ordinarija.
§ 2. Škofovska konferenca mora predpisati, kaj se zahteva, da smejo kleriki in člani redovnih ustanov nastopati na radiu in televiziji pri obravnavanju vprašanj, ki se tičejo katoliškega nauka ali nravnosti.
Kan. 832 — Da lahko člani redovnih ustanov izdajo spise, ki obravnavajo verska ali nravna vprašanja, potrebujejo po določbi kon-stitucij še dovoljenje svojega višjega predstojnika.
Peti naslov IZPOVED VERE
Kan. 833 — Vero morajo po besedilu, ki ga je potrdil apostolski sedež, osebno izpovedati:
1.	pred predsednikom ali njegovim pooblaščencem vsi udeleženci vesoljnega ali območnega cerkvenega zbora, škofovske in škofijske sinode, ki imajo odločujoč ali posvetovalen glas, predsednik pa vpričo cerkvenega zbora ali sinode;
2.	novoimenovani kardinali po statutu svetega zbora;
3.	pred pooblaščencem apostolskega sedeža vsi novoimenovani škofje, kakor tudi tisti, ki so enaki krajevnemu škofu;
4.	pred zborom svetovalcev škofijski upravitelj;
5.	pred krajevnim škofom ali njegovim pooblaščencem generalni, škofovi in sodni vikarji;
6.	pred krajevnim ordinarijem ali njegovim pooblaščencem župniki, ravnatelj, profesorji bogoslovja in modroslovja v semeniščih, ob nastopu službe; prejemniki diakonata;
7.	pred velikim kanclerjem ali, če tega ni, pred krajevnim ordinarijem ali njunima pooblaščencema rektor cerkvene ali katoliške univerze ob nastopu službe; pred rektorjem, če je duhovnik, ali pred
355
833	Lib. III — De Ecclesiae muñere docendi
loci Ordinario eorumve delegatis, docentes qui disciplinas ad fidem vel mores pertinentes in quibusvis universitatibus tradunt, initio suscepti muneris;
8o Superiores in institutis religiosis et societatibus vitae aposto-licae clericalibus, ad normam constitutionum.
356
5. naslov — Izpoved vere	833
krajevnim oi*dinarijem ali pred njunima pooblaščencema profesorji, ki na katerihkoli univerzah predavajo predmete, zadevajoče vero ali nravnost, ob nastopu svoje službe;
8. predstojniki v redovnih ustanovah in kleriških družbah apostolskega življenja po določbi konstitucij.
357
834—837
Lib. IV — De Ecclesiae munere sanctificandi
Liber IV
DE ECCLESIAE MUNERE SANCTIFICANDI
Can. 834 — § 1. Munus sanctificandi Ecclesia peculiari modo adimplet per sacram liturgiam, quae quidem habetur ut Iesu Christi muneris sacerdotalis exercitatio, in qua hominum sanctificatio per signa sensibilia significatur ac modo singulis proprio efficitur, atque a mystico Iesu Christi Corpore. Capite nempe et membris, integer cultus Dei publicus exercetur.
§ 2. Huiusmodi cultus tunc habetur, cum defertur nomine Ecclesiae a personis legitime deputatis et per actus ab Ecclesiae auctoritate probatos.
Can. 835 — § 1. Munus sanctificandi exercent imprimis Episcopi, qui sunt magni sacerdotes, mysteriorum Dei praecipui dispensatores atque totius vitae liturgicae in Ecclesia sibi commissa moderatores, promotores atque custodes.
§ 2. Illud quoque exercent presbyteri, qui nempe, et ipsi Christi sacerdotii participes, ut eius ministri sub Episcopi auctoritate, ad cultum divinum celebrandum et populum sanctificandum conse-crantur.
§ 3. Diaconi in divino cultu celebrando partem habent, ad nor-mam iuris praescriptorum.
§ 4. In munere sanctificandi propriam sibi partem habent ceteri quoque christifideles actuose liturgicas celebrationes, eucharisticam praesertim, suo modo participando; peculiari modo idem munus participant parentes vitam coniugalem spiritu christiano ducendo et educationem christianam filiorum procurando.
Can. 836 — Cum cultus christianus, in quo sacerdotium commune christifidelium exercetur, opus sit quod a fide procedit et eadem innititur, ministri sacri eandem excitare et illustrare sedulo curent, ministerio praesertim verbi, quo fides nascitur et nutritur.
Can. 837 — § 1. Actiones liturgicae non sunt actiones privatae, sed celebrationes Ecclesiae ipsius, quae est «unitatis sacramentum», scilicet plebs sancta sub Episcopis adunata et ordinata; quare ad universum corpus Ecclesiae pertinent illudque manifestant et affi-ciunt; singula vero membra ipsius attingunt diverso modo, pro di-versitate ordinum, munerum et actualis participationis.
§ 2. Actiones liturgicae, quatenus suapte natura celebrationem communem secumferant, ubi id fieri potest, cum frequentia et ac-tuosa participatione christifidelium celebrentur.
358
knjiga — Posvečevalna služba Cerkve
834—837
Četrta knjiga POSVEČEVALNA SLUŽBA CERKVE
Kan. 834 — § 1. Posvečevalno službo opravlja Cerkev na poseben način s svetim bogoslužjem, ki velja za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa, v katerem vidna znamenja označujejo in vsako na svoj način povzročajo posvečenje ljudi in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč Glava in njegovi udje, izvršuje celotno javno bogočastje.
§ 2. Takšno je bogočastje takrat, ko ga v imenu Cerkve izkazujejo za to zakonito pooblaščene osebe in z dejanji, ki jih je odobrila cerkvena oblast.
Kan. 835 — § 1. Posvečevalno službo opravljajo najprej škofje, ki so veliki duhovniki, glavni oskrbniki božjih skrivnosti, in so v Cerkvi, ki jim je izročena, voditelji, pospeševalci in varuhi vsega bogosluž-nega življenja.
§ 2. To službo opravljajo tudi duhovniki, ki so prav tako deležni Kristusovega duhovništva, in so kot njegovi služabniki pod oblastjo škofa posvečeni za obhajanje bogoslužja in posvečevanje ljudstva.
§ 3. Diakoni imajo delež pri obhajanju bogoslužja po določbi pravnih predpisov.
§ 4. Pri posvečevalni službi imajo svoj lastni delež tudi drugi verniki tako, cla se na svoj način dejavno udeležujejo bogoslužnih opravil, zlasti evharistije; na poseben način so te službe deležni starši tako, da v krščanskem duhu živijo v zakonu in skrbijo za krščansko vzgojo otrok.
Kan. 836 — Ker mora krščansko bogočastje, s katerim se opravlja skupno duhovništvo vernikov, izhajati iz vere in temeljiti na njej, jo morajo posvečeni služabniki skrbno spodbujati in razlagati, zlasti s službo besede, po kateri se vera rodi in hrani.
Kan. 837 — § 1. Bogoslužna opravila niso zasebna dejanja, marveč opravila same Cerkve, ki je »zakrament edinosti«, sveto ljudstvo, ki ga zedinjajo in urejajo škofje; zato so stvar celotnega telesa Cerkve, ga razodevajo in bogatijo; posameznih njegovih udov pa se dotikajo na različen način, v skladu z različnostjo stopenj svetega reda, nalog in dejavnega sodelovanja.
§ 2. Kolikor bogoslužna opravila po svoji naravi zahtevajo ob-čestveno obhajanje, naj se jih verniki, kjer je to mogoče, udeležujejo in pri njih dejavno sodelujejo.
359
838—811
Lib. IV —
De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 838 — § 1. Sacrae liturgiae moderatio ab Ecclesiae auctoritate unice pendet: quae quidem est penes Apostolicam Sedem et, ad nor-mam iuris, penes Episcopum dioecesanum.
§ 2. Apostolicae Sedis est sacram liturgiam Ecclesiae universae ordinäre, libros litúrgicos edere eorumque versiones in linguas vernáculas recognoscere, necnon advigilare ut ordinationes liturgicae ubique fideliter observentur.
§ 3. Ad Episcoporum conferentias spectat versiones librorum li-turgicorum in linguas vernaculas, convenienter intra limites in ipsis libris liturgicis definitos aptatas, parare, easque edere, praevia re-cognitione Sanctae Sedis.
§ 4. Ad Episcopum dioecesanum in Ecclesia sibi commissa perti-net, intra limites suae competentiae, normas de re litúrgica dare, quibus omnes tenentur.
Can. 839 — § 1. Aliis quoque mediis munus sanctificationis peragit Ecclesia, sive orationibus, quibus Deum deprecatur ut christifideles sanctificati sint in veritate, sive paenitentiae et caritatis operibus, quae quidem magnopere ad Regnum Christi in animis radicandum et roborandum adiuvant et ad mundi salutem conferunt.
§ 2. Curent locorum Ordinarii ut orationes necnon pia et sacra exercitia populi christiani normis Ecclesiae plene congruant.
Pars I DE SACRAMENTIS
Can. 840 — Sacramenta Novi Testamenti, a Christo Domino instituía et Ecclesiae concredita, utpote actiones Christi et Ecclesiae, signa exstant ac media quibus fides exprimitur et roboratur, eultus Deo redditur et hominum sanctificatio efficitur, atque ideo ad corn-munionem ecclesiasticam inducendam, firmandam et manifestandam summopere conferunt; quapropter in iis celebrandis summa venera-tione debitaque diligentia uti debent tum sacri ministri tum ceteri christifideles.
Can. 841 — Cum sacramenta eadem sint pro universa Ecclesia et ad divinum depositum pertineant, unius supremae Ecclesiae aucto-ritatis est probare vel definire quae ad eorum validitatem sunt requisita, atque eiusdem aliusve auctoritatis competentis, ad normam can. 838, §§ 3 et 4, est decernere quae ad eorum celebrationem, administrationem et receptionem licitam necnon ad ordinem in eorum celebratione servandum spectant.
360
1. del — Zakramenti
838—811
Kan. 838 — § 1. Samo cerkvena oblast sme urejati sveto bogoslužje; to oblast ima apostolski sedež in v skladu s pravno določbo krajevni škof.
§ 2. Apostolski sedež je pi-istojen, da ureja bogoslužje celotne Cerkve, izdaja bogoslužne knjige in potrjuje njihove prevode v domače jezike ter skrbi, da liturgična določila povsod vestno spolnjujejo.
§ 3. Škofovske konference so pristojne, da v mejah, ki so določene v liturgičnih knjigah, na primeren način pripravljajo prilagojene prevode bogoslužnih knjig v domače jezike in jih izdajajo, ko jih je prej poti'dil sveti sedež.
§ 4. Naloga krajevnega škofa je, da v Cerkvi, ki mu je izročena, v mejah svoje pristojnosti za bogoslužje izdaja določbe, po katerih so se vsi dolžni ravnati.
Kan. 839 — § 1. Cerkev opravlja posvečevalno službo tudi z drugimi sredstvi, bodisi z molitvami, s katerimi prosi Boga, da bi bili verniki posvečeni v resnici, bodisi z deli spokornosti in krščanske dobrodelnosti, ki zelo pomagajo, da se Kristusovo kraljestvo za-korenini in utrdi v dušah, in prispevajo k odrešenju sveta.
§ 2. Krajevni ordinariji naj skrbijo, da se bodo molitve, ljudske in svete pobožnosti krščanskega ljudstva docela skladale z določbami Cerkve.
Prvi del ZAKRAMENTI
Kan. 840 — Zakramenti nove zaveze, postavljeni od Kristusa Gospoda in izročeni Cerkvi, so kot dejanja Kristusa in Cerkve znamenja in sredstva, s katerimi se vera izraža in krepi, daje Bogu čast in opravlja posvečevanje ljudi; zato zelo pripomorejo, da se cerkveno občestvo ustvarja, utrjuje in razodeva. Posvečeni služabniki in drugi verniki jih morajo zato čimbolj spoštljivo in s primerno skrbnostjo obhajati.
Kan. 841 — Ker so zakramenti isti za celotno Cerkev in del božjega izročila, lahko samo najvišja cerkvena oblast potrjuje in določa, kar je potrebno za njihovo veljavnost; te in druge pristojne oblasti po določbi kan. 838, §§ 3 in 4 pa smejo določati, kaj je potrebno za njihovo obhajanje, delitev in dopustno prejemanje in po kakšnem obredu se je treba ravnati pri zakramentalnih opravilih.
361
838—811
Lib. IV —
De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 842 — § 1. Ad cetera sacramenta valide admitti nequit, qui baptismum non recepit.
§ 2. Saci'amenta baptismi, confirmationis et sanctissimae Eucha-ristiae ita inter se coalescunt, ut ad plenam initiationem christianam requirantur.
Can. 843 — § 1. Ministri sacri denegare non possunt sacramenta iis qui opportune eadern petant, rite sint dispositi, nec iure ab iis recipiendis prohibeantur.
§ 2. Animarum pastores ceterique christifideles, pro suo quisque ecclesiastico muñere, officium habent curandi ut qui sacramenta petunt debita evangelizatione necnon catechetica institutione ad eadem recipienda praeparentur, attentis normis a competenti aucto-ritate editis.
Can. 844 — § 1. Ministri catholici sacramenta licite administrant solis christifidelibus catholicis, qui pariter eadem a solis ministris catholicis licite recipiunt, salvis huius canonis §§ 2, 3 et 4, atque can. 861, § 2 praescriptis.
§ 2. Quoties necessitas id postulet aut vera spiritualis utilitas id suadeat, et dummodo periculum vitetur erroris vel indifferentismi, licet christifidelibus quibus physice aut moraliter impossibile sit ac-cedei'e ad ministrum catholicum, sacramenta paenitentiae, Eucha-xùstiae et unctionis infirmorum recipei'e a ministris non catholicis, in quorum Ecclesia valida exsistunt px-aedicta sacramenta.
§ 3. Ministri catholici licite sacx'amenta paenitentiae, Eucharistiae et unctionis infix'morum administrant membris Ecclesarum ox'ienta-lium quae plenam cum Ecclesia catholica communionem non hàbent, si sponte id petant et rite sint disposita; quod etiam valet quoad membra aliarum Ecclesiarum, quae iudicio Sedis Apostolicae, ad sacramenta quod attinet, in pari condicione ac praedictae Ecclesiae orientales versantur.
§ 4. Si adsit periculum mortis aut, iudicio Episcopi dioecesani aut Episcoporum conferentiae, alia ui'geat gravis necessitas, ministri catholici licite eadem sacramenta administrant cetex^is quoque chri-stianis plenam communionem cum Ecclesia catholica non habentibus, qui ad suae communitatis ministrum accedere nequeant atque sponte id petant, dummodo quoad eadem sacx-amenta fidem catholicam manifestent et rite sint dispositi.
§ 5. Pro casibus de quibus in §§ 2, 3 et 4, Episcopus dioecesanus aut Episcoporum conferentia generales nox-mas ne ferant, nisi post consultationem cum auctox^itate competenti saltern locali Ecclesiae vel communitatis non catholicae, cuius interest.
362
1. del — Zakramenti
838—811
Kan. 842 — § 1. Kdor ni prejel krsta, ne more veljavno prejeti drugih zakramentov.
§ 2. Zakramenti krsta, birme in evharistije so tako med seboj povezani, da so vsi trije potrebni za polno uvajanje v krščanstvo.
Kan. 843 — § 1. Posvečeni služabniki ne morejo odreči zakramentov tistim, ki na pravi način zanje prosijo, so pravilno pripravljeni in jim pravo ne brani, da bi jih prejeli.
§ 2. Pastoralni delavci in drugi verniki so v skladu s službo, ki jo opravljajo v Cerkvi, dolžni skrbeti, da bodo prosilci za zakramente pripravljeni na njihov prejem s potrebnim oznanjevanjem evangelija in s katehezo po določbah, ki jih je izdala pristojna oblast.
Kan. 844 — § 1. Katoliški služabniki dopustno delijo zakramente samo katoliškim vernikom, ti pa le-te dopustno prejmejo samo od katoliških služabnikov, vendar veljajo predpisi §§ 2, 3 in 4 tega ka-nona in kan. 861, § 2.
§ 2. Kadar terja potreba ali svetuje resnična duhovna korist in če je odstranjena nevarnost zmote ali ravnodušnosti, smejo verniki, ki jim je fizično ali moralno nemogoče priti do katoliškega služabnika, prejeti zakramente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nekatoliških služabnikov, katerih Cerkve imajo veljavne te zakramente.
§ 3. Katoliški služabniki dopustno delijo zakramente sprave, ev-hariristije in bolniškega maziljenja članom vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če to želijo sami od sebe in so pravilno pripravljeni; isto velja tudi za člane drugih Cerkva, ki so po sodbi apostolskega sedeža glede teh zakramentov na istem kot prej omenjene vzhodne Cerkve.
§ 4. V smrtni nevarnosti ali, po presoji krajevnega škofa ali škofovske konference, v drugi hudi potrebi, katoliški služabniki dopustno delijo iste zakramente tudi drugim kristjanom, ki niso v polni edinosti s katoliško Cerkvijo, če ne morejo priti do služabnikov svoje skupnosti in to sami od sebe prosijo, če le glede teh zakramentov izpovedujejo katoliško vero in so pravilno pripravljeni.
§ 5. Glede primerov, naštetih v §§ 2, 3 in 4, naj krajevni škof ali škofovska konferenca izda splošne določbe le po predhodnem posvetovanju vsaj s pristojno krajevno oblastjo prizadete nekatoliške Cerkve ali skupnosti.
363
845—851
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 845 — § 1. Sacramenta baptismi, confirmationis et ordinis, quippe quae characterem imprimant, iterari nequeunt.
§ 2. Si, diligenti inquisitione peracta, prudens adhuc dubium supersit num sacramenta de quibus in § 1 revera aut valide collata fuerint, sub condicione conferantur.
Can. 84G — § 1. In sacramentis celebrandis fideliter serventur libri liturgici a competenti auctoritate probati; quapropter nemo in iisdem quidpiam proprio marte addat, demat aut mutet.
§ 2. Minister sacramenta celebret secundum proprium ritum.
Can. 847 — § 1. In administrandis sacramentis, in quibus sacra olea adhibenda sunt, minister uti debet oleis ex olivis aut aliis ex plantis expressis atque, salvo praescripto can. 999, n. 2, ab Episcopo consecratis vel benedictis, et quidem recenter; veteribus ne utatur, nisi adsit necessitas.
§ 2. Parochus olea sacra a proprio Episcopo impetret eaque de-centi custodia diligenter asservet.
Can. 848 — Minister, praeter oblationes a competenti auctoritate definitas, pro sacramentorum administratione nihil petat, cauto semper ne egentes priventur auxilio sacramentorum ratione paupertatis.
Titulus I DE BAPTISMO
Can. 849 — Baptismus, ianua sacramentorum, in re vel saltern in voto ad salutem necessarius, quo homines a peccatis liberantur, in Dei filios regenerantur atque indelebili charactere Christo configurati Ecclesiae incorporantur, valide confertur tantummodo per lavacrum aquae verae cum debita verborum forma.
Caput I
DE BAPTISMI CELEBRATIONE
Can. 850 — Baptismus ministratur secundum ordinem in probatis liturgicis libris praescriptum, excepto casu necessitatis urgentis, in quo ea tantum observan debent, quae ad validitatem sacramenti requiruntur.
Can. 851 — Baptismi celebratio debite praeparetur oportet; ita-que:



P 1
J. del — Zakramenti
845—851
364
Kan. 845 — § 1. Zakramenti krsta, birme in svetega reda, ki vtisnejo neizbrisno znamenje, se ne morejo ponoviti.
§ 2. Če kljub skrbnemu poizvedovanju ostane pameten dvom, ali so bili v § 1 omenjeni zakramenti v resnici ali veljavno podeljeni, naj se podelijo pogojno.
Kan. 846 — § 1. Pri obhajanju zakramentalnih obredov se je treba vestno ravnati po bogoslužnih knjigah, ki jih je potrdila pristojna oblast; zato v njih nihče ne sme po svoji volji ničesar dodajati, izpuščati ali spreminjati.
§ 2. Služabnik naj deli zakramente po lastnem obredu.
Kan. 847 — § 1. Pri delitvi zakramentov, pri katerih se uporablja sveta olja, mora služabnik uporabljati oljčna ali druga rastinska olja, ki jih je nedavno posvetil ali blagoslovil škof, velja pa predpis kan. 999, št. 2; stara olja sme uporabljati le v sili.
§ 2. Župnik naj sveta olja dobi pri lastnem škofu in naj jih skrbno hrani na primernem kraju.
Kan. 848 — Razen darov, ki jih določi pristojna oblast, ne sme služabnik za delitev zakramentov ničesar zahtevati; vedno je treba skrbeti, da ubogi zaradi revščine ne bodo ostali brez pomoči zakramentov.
Prvi naslov KRST
Kan. 849 — Krst, vrata zakramentov, čigar prejem, ali vsaj želja po njem, je za zveličanje potreben, rešuje ljudi grehov, jih preraja za božje otroke in jih z neizbrisnim znamenjem, upodobljene Kristusu, včlenja v Cerkev; veljavno se podeljuje samo s kopeljo pi-ave vode in predpisanim besedilom.
Prvo poglavje KRSTNO OPRAVILO
Kan. 850 — Krst se deli po obredu, predpisanem v potrjenih bogoslužnih knjigah, razen v hudi sili, ko je treba opraviti samo tisto, kar je potrebno za veljavnost zakramenta.
Kan. 851 — Krstno opravilo je treba primerno pripraviti; zato:
365
838—811
Lib. IV —	De Ecclesiae muñere sanctificandi
1° adultus, qui baptismum recipere intendit, ad catechumena-tum admittatur et, quatenus fieri potest, per varios gradus ad initia-tionem sacramentalem perducatur, secundum ordinem intiationis ab Episcoporum conferentia aptatum et peculiares normas ab eadem éditas;
2° infantis baptizandi parentes, itemque qui munus patrini sunt suscepturi, de significatione huius sacramenti deque obligationibus cum eo cohaerentibus rite edoceantur; parochus per se vel per alios curet ut ita pastoralibus monitionibus, immo et communi precatione, débité parentes instruantur, plures adunando familias atque, ubi fieri possit, eas visitando.
Can. 852 — § 1. Quae in canonibus de baptismo adulti habentur praescripta, applicantur omnibus qui, infantia egressi, rationis usum assecuti sunt.
§ 2. Infanti assimilatur, etiam ad baptismum quod attinet, qui non est sui compos.
Can. 853 — Aqua in baptismo conferendo adhibenda, extra casum necessitatis, benedicta sit oportet, secundum librorum liturgicorum praescripta.
Can. 854 — Baptismus conferatur sive per immersionem sive per infusionem, servatis Episcoporum conferentiae praescriptis.
Can. 855 — Curent parentes, patrini et parochus ne imponatur no-men a sensu christiano alienum.
Can. 856 — Licet baptismus quolibet die celebrari possit, commen-datur tamen ut ordinarie die dominica aut, si fieri possit, in vigilia Paschatis, celebretur.
Can. 857 — § 1. Extra casum necessitatis, proprius baptismi locus est ecclesia aut oratorium.
§ 2. Pro régula habeatur ut adultus baptizetur in propria ecclesia paroeciali, infans vero in ecclesia paroeciali parentum propria, nisi iusta causa aliud suadeat.
Can. 858 — § 1. Quaevis ecclesia paroecialis baptismalem fontem habeat, salvo iure comulativo aliis ecclesiis iam quaesito.
§ 2. Loci Ordinarius, audito loci parocho, potest ad fidelium com-moditatem permittere aut iubere, ut fons baptismalis habeatur etiam in alia ecclesia aut oratorio intra paroeciae fines.
Can. 859 — Si ad ecclesiam paroecialem aut ad aliam ecclesiam vel oratorium, de quo in can. 858, § 2, baptizandus, propter locorum
366
1. del — Zakramenti
838—811
1.	naj bo odrasli, ki namerava prejeti krst, sprejet v katehu-menat in naj, kolikor je mogoče, pride po različnih stopnjah do zakramentalnega uvajanja v skladu z obredom uvajanja, ki ga je pripravila škofovska konferenca, in s posebnimi določbami, ki jih je ta izdala;
2.	je treba starše otroka, ki bo krščen, in tiste, ki bodo prevzeli službo botrov, pravilno poučiti o pomenu tega zakramenta in o dolžnostih, ki so z njim povezane; župnik naj sam ali po drugih poskrbi za potreben pouk staršev s pastoralnimi spodbudami in tudi s skupno molitvijo, ko zbere več družin skupaj in jih, kjer je mogoče, obišče.
Kan. 852 — § 1. Predpisi, ki v kanonih veljajo za krst odraslega, se uporabljajo za vse, ki so odrasli otroštvu in prišli k pameti.
§ 2. Glede krsta je otroku enak tudi tisti, ki ni prišteven.
Kan. 853 — Voda, ki jo je treba uporabljati pri krščevanju, mora biti, razen v sili, blagoslovljena po predpisih bogoslužnih knjig.
Kan. 854 — Krst naj se deli s potapljanjem ali z oblivanjem v skladu s predpisi škofovske konference.
Kan. 855 — Starši, botri in župnik naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu.
Kan. 856 — Čeprav je dovoljeno krščevati vsak dan, se priporoča, da je krščevanje redno ob nedeljah ali, če je mogoče, med velikonočno vigilijo.
Kan. 857 — § 1. Pravi kraj za krščevanje je, razen v sili, cerkev ali kapela.
§ 2. Praviloma naj bo odrasli krščen v domači župnijski cerkvi, otrok pa v župnijski cerkvi svojih staršev, razen kadar bi upravičen razlog svetoval kaj drugega.
Kan. 858 — § 1. Vsaka župnijska cerkev naj ima krstilnik; velja pa zakonita pripadna pravica, ki so jo druge cerkve že pridobile.
§ 2. Ce vernikom ustreza, more krajevni ordinarij, po posvetu s krajevnim župnikom, dovoliti ali zapovedati, da je krstilnik tudi v drugi cerkvi ali kapeli iste župnije.
Kan. 859 — Če zaradi oddaljenosti kraja ali zaradi drugih okoliščin krščenec brez velike težave ne more priti ali ga ne morejo
367
838—811
distantiam aliave adiuncta, sine gravi incommodo accedere vel trans-ferri nequeat, baptismus conferri potest et debet in alia propinquiore ecclesia vel oratorio, aut etiam alio in loco decenti.
Can. 860 — § 1. Praeter casum necessitatis, baptismus ne confe-ratur in domibus privatis, nisi loci Ordinarius gravi de causa id per-miserit.
§ 2. In valetudinariis, nisi aliter Episcopus dioecesanus statuerit, baptismus ne celebretur, nisi in casu necessitatis vel alia ratione pa-storali cogente.
Caput II DE BAPTISMI MINISTRO
Can. 861 — § 1. Minister Ordinarius baptismi est Episcopus, presbyter et diaconus, firmo praescripto can. 530, n. 1.
§ 2. Absente aut impedito ministro ordinario, licite baptismum confert catechista aliusve ad hoc munus ab Ordinario loci deputatus, immo, in casu necessitatis, quilibet homo debita intentione motus; solliciti sint animarum pastores, praesertim parochus, ut christifi-deles de recto baptizandi modo edoceantur.
Can. 862 — Excepto casu necessitatis, nemini licet, sine debita licentia, in alieno territorio baptismum conferre, ne suis quidem sub-ditis.
Can. 863 — Baptismus adultorum, saltern eorum qui aetatem quattuordecim annorum expleverunt, ad Episcopum dioecesanum de-feratur ut, si id expedire iudicaverii, ab ipso administretur.
Caput III DE BAPTIZANDIS
Can. 864 — Baptismi capax est omnis et solus homo nondum baptizatus.
Can. 865 — § 1. Ut adultus baptizari possit, oportet voluntatem baptismum recipiendi manifestaverit, de fidei veritatibus obliga-tionibusque christianis sufficienter sit instructur atque in vita Christiana per catechumenatum sit probatus; admoneatur etiam ut de peccatis suis doleat.
§ 2. Adultus, qui in periculo mortis versatur, baptizari potest si, aliquam de praecipuis fidei veritatibus cognitionem habens, quovis modo intentionem suam baptismum recipiendi manifestaverit et promittat se christianae religionis mandata esse servaturum.
Lib. IV —	De Ecclesiae muñere sanctificandi
368
r
1. del — Zakramenti
8G0—8(>5
prinesti v župnijsko cerkev ali v drugo cerkev ali kapelo, o kateri govori kan. 858, § 2, je mogoče in treba krst podeliti v drugi bližnji cerkvi ali kapeli ali tudi na drugem primernem kraju.
Kan. 860 — § 1. V zasebnih hišah naj ne bo krščevanja razen v sili ali, če je to krajevni ordinarij dovolil iz tehtnega razloga.
§ 2. V bolnišnicah naj ne bo krščevanja razen v nujni potrebi ali iz drugega nujnega pastoralnega razloga, ali če bi krajevni škof določil drugače.
Drugo poglavje KRSTITELJ
Kan. 861 — § 1. Redni krstitelj je škof, duhovnik in diakon, velja pa predpis kan. 530, št. 1.
§ 2. Če ni rednega krstitelja ali je ta oviran, dopustno krsti katehist ali kdo drug, ki ga je za to pooblastil krajevni ordinarij, v sili pa celo vsak človek, ki ima potreben namen; pastoralni delavci, zlasti župniki, pa naj skrbijo, da bodo verniki poučeni, kako se px*avilno krščuje.
Kan. 862 — Razen v sili nihče ne sme brez potrebnega dovoljenja krščevati na tujem ozemlju, niti svojih podrejenih.
Kan. 863 — Krst odraslih, vsaj tistih, ki so spolnili štirinajst let, naj se priglasi krajevnemu škofu, da bo on krstil, če se mu bo zdelo primerno.
Tretje poglavje KRŠCENCI
Kan. 864 — Krst more prejeti vsak človek in samo človek, ki še ni krščen.
Kan. 865 — § 1. Da je odrasli lahko krščen, je potrebno, da iz-i-azi voljo glede prejema krsta, da je dovolj poučen v verskih resnicah in v krščanskih dolžnostih in da je s katehumenatom utrjen v krščanskem življenju; opozoriti ga je tudi treba, da se mora kesati svojih grehov.
§ 2. Odrasli, ki je v smrtni nevarnosti, je lahko krščen, če vsaj nekoliko pozna glavne verske resnice in na kakršenkoli način izrazi svojo voljo glede prejema krsta ter obljubi, da bo spolnjeval zapovedi krščanske vere.
24 — codex
369
838—811
Lib. IV —
De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 866 — Adultus qui baptizatur, nisi gravis obstet ratio, statim post baptismum confirmetur atque celebrationem eucharisticam, com-munionem etiam recipiendo, participet.
Can. 867 — § 1. Parentes obligatione tenentur eurandi ut infantes intra priores hebdomadas baptizentur; quam primum post nativita-tem, immo iam ante earn, parochum adeant ut sacramentum pro filio petant et débité ad illud praeparentur.
§ 2. Si infans in periculo mortis versetur, sine ulla mora bapti-zetur.
Can. 868 — § 1. Ut infans licite baptizetur, oportet:
1° parentes, saltern eorum unus aut qui legitime eorundem locum tenet, consentiant;
2° spes habeatur fundata eum in religione catholica educatum iri; quae si prorsus deficiat, baptismus secundum praescripta iuris particularis differatur, monitis de ratione parentibus.
§ 2. Infans parentum catholicorum, immo et non catholicorum, in periculo mortis licite baptizatur, etiam invitis parentibus.
Can. 869 — § 1. Si dubitetur num quis baptizatus fuerit, aut baptismus valide collatus fuerit, dubio quidem post seriam investigatio-nem permanente, baptismus eidem sub condicione conferatur.
§ 2. Baptizati in communitate ecclesiali non catholica non sunt sub condicione baptizandi, nisi, inspecta materia et verborum forma in baptismo collato adhibitis necnon attenta intentione baptizati adulti et ministri baptizantis, seria ratio adsit de baptismi validitate dubitandi.
§ 3. Quod si, in casibus de quibus in §§ 1 et 2, dubia remaneat baptismi collatio aut validitas, baptismus ne conferatur nisi post-quam baptizando, si sit adultus, doctrina de baptismi sacramento exponatur, atque eidem aut, si de infante agitur, eius parentibus ra-tiones dubiae validitatis baptismi celebrati declarentur.
Can. 870 — Infans expositus aut inventus, nisi re diligenter investigate de eius baptismo constet, baptizetur.
Can. 871 — Fetus abortivi, si vivant, quatenus fieri potest, baptizentur.
Caput IV DE PATRINIS
Can. 872 — Baptizando, quantum fieri potest, detur patrinus, cuius est baptizando adulto in initiatione Christiana adstare, et bap-tizandum infantem una cum parentibus ad baptismum praesentare
370
1. del — Zakramenti
838—811
Kan. 866 — Ako ne nasprotuje tehten razlog, naj bo odrasli krščenec takoj po krstu birman in naj se udeleži evharističnega opravila, pri katerem prejme tudi obhajilo.
Kan. 867 — § 1. Starši so dolžni poskrbeti, da bodo otroci krščeni v prvih tednih; čimprej po rojstvu, če ne že prej, naj gredo k župniku, da bodo prosili za otrokov krst in se nanj pripravili, kakor je prav.
§ 2. Ce je otx*ok v smrtni nevarnosti, ga je treba krstiti brez odlašanja.
Kan. 868 — § 1. Da bo otrok dopustno krščen, se zahteva:
1.	da starši, vsaj eden od obeh, ali tisti, ki ju zakonito nadomešča, v to privolijo;
2.	da je utemeljeno upanje, da ga bo mogoče vzgajati v katoliški veri; če tega upanja sploh ni, je treba krst odložiti v skladu s predpisi območnega prava, staršem pa je razloge treba pojasniti.
§ 2. Otroka katoliških in tudi nekatoliških staršev je v smrtni nevarnosti dopustno krstiti, celo proti volji staršev.
Kan. 869 — § 1. V dvomu, ali je bil kdo krščen ali krst veljavno podeljen, in če dvom ostane tudi po skrbni preiskavi, je treba krstiti pogojno.
§ 2. Krščenih v nekatoliški cerkveni skupnosti ni dovoljeno pogojno krstiti, razen če obstaja resen razlog za dvom o veljavnosti krsta tako glede snovi in besedila, ki je bilo uporabljeno pri kršče-vanju, kot glede namena odraslega krščenca in krstitelja.
§ 3. Kadar v primerih, o katerih govorita §§ 1 in 2, ostaja dvom o podelitvi ali veljavnosti krsta, naj se krst podeli šele potem, ko krščencu, če je odrasel, razložimo nauk o zakramentu krsta, in ko njemu ali njegovim staršem, če je otrok, pojasnimo razloge glede dvoma o veljavnosti podeljenega krsta.
Kan. 870 — Izpostavljen ali najden otrok naj se krsti, ako po skrbnem poizvedovanju ni ugotovljeno, da je krščen.
Kan. 871 — Splavljeni plodovi naj se krstijo, če živijo, kolikor je to mogoče.
četrto poglavje BOTRI
Kan. 872 — Če je le mogoče, naj ima krščenec botra; pri krstu odraslega je naloga botra, da sodeluje px~i uvajanju v krščanstvo, pri krstu otroka pa, da ga skupaj s starši pri krstu predstavi in da si
371
838—811	Lib. IV —	De Ecclesiae muñere sanctificandi
itemque operam dare ut baptizatus vitam christianam baptismo con-gruam ducat obligationesque eidem inhaerentes fideliter adimpleat.
Can. 873 — Patrinus unus tantum vel matrina una vel etiam unus et una assumantur.
Can. 874 — § 1. Ut quis ad munus patrini suscipiendum admitta-tur, oportet:
1° ab ipso baptizando eiusve parentibus aut ab eo qui eorum locum tenet aut, his deficientibus, a parocho vel ministro sit designa-tus atque aptitudinem et intentionem habeat hoc munus gerendi;
2° decimum sextum aetatis annum expleverit, nisi alia aetas ab Episcopo dioecesano statuta fuerit vel exceptio iusta de causa parocho aut ministro admittenda videatur;
3° sit catholicus, confirmatus et sanctissimum Eucharistiae sa-cramentum iam receperit, idemque vitam ducat fidei et muneri susci-piendo congruam;
4° nulla poena canonica legitime irrogata vel declarata sit in-nodatus;
5° non si pater aut mater baptizandi.
§ 2. Baptizatus ad communitatem ecclesialem non catholicam per-tinens, nonnisi una cum patrino catholico, et quidem ut testis tantum baptismi, admittatur.
Caput IV
DE COLLATI BAPTISMI PROBATIONE ET ADNOTATIONE
Can. 875 — Qui baptismum administrat curet ut, nisi adsit patrinus, habeatur saltern testis quo collatio baptismi probari possit.
Can. 876 — Ad collatum baptismum comprobandum, si nemini fiat praeiudicium, sufficit declaratio unius testis omni exceptione maioris, aut ipsius baptizati iusiurandum, si ipse in aetate adulta baptismum receperit.
Can. 877 — § 1. Parochus loci, in quo baptismus celebratur, debet nomina baptizatorum, mentione facta de ministro, parentibus, patri-nis necnon, si adsint, testibus, de loco ac die collati baptismi, in baptizatorum libro sedulo et sine ulla mora referre, simul indicatis die et loco nativitatis.
§ 2. Si de filio agatur e matre non nupta nato, matris nomen in-serendum est, si publice de eius maternitate constet aut ipsa sponte sua, scripto vel coram duobus testibus, id petat; item nomen patris inscribendum est, si eius paternitas probatur aliquo publico docu-mento aut ipsius declaratione coram parocho et duobus testibus fac-
372
1. del — Zakramenti
838—811
prizadeva, da bo krščeni po krstu živel, kakor je primerno za kristjana, in vestno spolnjeval dolžnosti, ki iz krsta izhajajo.
Kan. 873 - Boter ali botra naj bo samo eden ali ena, lahko pa sta eden in ena.
Kan. 874 — § 1. Da je komu dovoljeno sprejeti službo botra, je treba:
1.	da ga izbere krščenec sam ali njegovi starši oziroma njihov namestnik, če pa teh ni, župnik ali krstitelj; biti mora sposoben in voljan opravljati to službo;
2.	da je spolnil šestnajst let, razen če krajevni škof določi drugo starost ali iz upravičenega razloga župnik ali krstitelj sodi, da lahko dovoli izjemo;
3.	da je katoličan, da je bil že pri birmi in pri obhajilu in da živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel;
4.	da mu ni bila nobena cerkvena kazen zakonito naložena ali razglašena;
5.	da ni krščencu oče ali mati.
§ 2. Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta.
Peto poglavje DOKAZ IN ZAPIS PODELJENEGA KRSTA
Kan. 875 — Krstitelj naj skrbi, da bo takrat, kadar ni botra, navzoča vsaj priča, ki bo mogla izpričati, da je bil krst podeljen.
Kan. 876 — Za dokaz o podeljenem krstu zadostuje, če ni nikomur v škodo, izjava ene priče, proti kateri ni ugovora; ali prisega samega krščenega, če je bil krščen že odrasel.
Kan. 877 — § 1. Župnik kraja, kjer je bil krst opravljen, mora skrbno in brez odlašanja vpisati v krstno knjigo imena krščenih in navesti krstitelja, starše, botre in priče, če so navzoče, kraj in dan krsta, ko navede tudi dan in kraj rojstva.
§ 2. Ce gre za otroka neporočene matere, je treba vpisati ime matere, če je njeno materinstvo javno znano ali sama prostovoljno pismeno ali pred dvema pričama za to prosi; prav tako je treba
373
838—811
Lib. IV —	De Ecclesiae muñere sanctificandi
ta; in ceteris casibus, inscribatur baptizatus, nulla facta de patris aut parentum nomine indicatione.
§ 3. Si de filio adoptivo agitur, inscribantur nomina adoptantium necnon, saltern si ita fiat in actu civili regionis, parentum naturalium ad normam §§ 1 et 2, attentis Episcoporum conferentiae praescriptis.
Can. 878 — Si baptismus neque a parocho neque eo praesente administratus fuerit, minister baptismi, quicumque est, de collato baptismo certiorem facere debet parochum paroeciae in qua baptismus administratus est, ut baptismum adnotet ad normam can. 877, §1.
Titulus II
DE SACRAMENTO CONFIRMATIONS
Can. 879 — Sacramentum confirmations, quod characterem im-primit et quo baptizati, iter initiationis christianae prosequentes, Spiritus Sancti dono ditantur atque perfectius Ecclesiae vinculantur, eosdem roborat arctiusque obligat ut verbo et opere testes sint Christi fidemque diffundant et defendant.
Caput I
DE CONFIRMATIONS CELEBRATIONE
Can. 880 — § 1. Sacramentum confirmationis confertur per unctio-nem chrismatis in fronte, quae fit manus impositione atque per verba in probatis liturgicis libris praescripta.
§ 2. Chrisma in sacramento confirmationis adhibendum debet esse ab Episcopo consecratum, etiamsi sacramentum a presbytero mi-nistretur.
Can. 881 — Expedit ut confirmationis sacramentum in ecclesia, et quidem intra Missam, celebretur; ex causa tarnen iusta et rationabili, extra Missam et quolibet loco digno celebrari potest.
Caput II
DE CONFIRMATIONIS MINISTRO
Can. 882 — Confirmationis minister Ordinarius est Episcopus; va-lide hoc sacramentum confert presbyter quoque hac facultate vi iuris universalis aut peculiaris concessionis competentis auctoritatis in-structus.
374
1. del — Zakramenti
838—811
vpisati ime očeta, če je njegovo očetovstvo znano iz kake javne listine ali če sam to izjavi pred župnikom in dvema pričama; v drugih primerih se krščeni vpiše brez navedbe imena očeta ali staršev.
§ 3. Če gre za posvojenega otroka, je treba vpisati imena posvojiteljev in, če je tako vsaj v civilnih matičnih knjigah tiste regije, tudi naravnih staršev po določbi §§ 1 in 2, upoštevajoč predpise škofovske konference.
Kan. 878 — Če ni krstil župnik niti ni bil pri krstu navzoč, mora krstitelj, kdorkoli že je, sporočiti, da je bil krst podeljen, župniku župnije, v kateri je krščeval, da bo ta krst vpisal po določbi kan. 877, § 1.
Drugi naslov BIRMA
Kan. 879 — Zakrament birme vtisne neizbrisno znamenje in krščene, ki nadaljujejo pot uvajanja v krščanstvo, obogati z darom Svetega Duha in popolneje poveže s Cerkvijo, jih okrepi in jim naloži še večjo dolžnost, da so z besedo in dejanjem Kristusove priče ter širijo in branijo vero.
Prvo poglavje BIRMANSKO OPRAVILO
Kan. 880 — § 1. Zakrament birme se podeljuje z maziljenjem s krizmo na čelu med položitvijo roke in z besedami, ki so določene v odobrenih bogoslužnih knjigah.
§ 2. Krizmo, ki jo je treba uporabljati pri zakramentu birme, mora posvetiti škof, čeprav deli zakrament duhovnik.
Kan. 881 — Primerno je, da je birmansko opravilo v cerkvi in to med mašo; iz upravičenega in pametnega razloga pa more biti izven maše in na vsakem primernem kraju.
Drugo poglavje BIRMOVALEC
Kan. 882 — Redni birmovalec je škof; veljavno podeli ta zakrament tudi duhovnik, ki ima to pravico po splošnem pravu ali posebnem dovoljenju pristojne oblasti.
375
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 883 — Ipso iure facilitate confirmationem ministrandi gau-dent:
1° intra fines suae dicionis, qui iure Episcopo dioecesano aequi-parantur;
2° quoad personam de qua agitur, presbyter qui, vi officii vel mandati Episcopi dioecesani, infantia egressum baptizat aut iam bap-tizatum in plenam Ecclesiae catholicae communionem admittit;
3° quoad eos qui in periculo mortis versantur, parochus, immo quilibet presbyter.
Can. 884 — § 1. Episcopus dioecesanus confirmationem admini-stret per se ipse aut curet ut per alium Episcopum administretur; quod si necessitas id requirat, facultatem concedere potest uni vel pluribus determinatis presbyteris, qui hoc sacramentum administrent.
§ 2. Gravi de causa, Episcopus itemque presbyter, vi iuris aut peculiaris concessionis competentis auctoritatis facultate confirmandi donatus, possunt in singulis casibus presbyteros, ut et ipsi sacramentum administrent, sibi sociare.
Can. 885 — § 1. Episcopus dioecesanus obligatione tenetur curandi ut sacramentum confirmationis subditis rite et rationabiliter petenti-bus conferatur.
§ 2. Presbyter, qui hac facultate gaudet, eadem uti debet erga eos in quorum favorem facultas concessa est.
Can. 886 — § 1. Episcopus in sua dioecesi sacramentum confirmationis legitime administrai etiam fidelibus non subditis, nisi obstet expressa proprii ipsorum Ordinarii prohibitio.
§ 2. Ut in aliéna dioecesi confirmationem licite administret, Episcopus indiget, nisi agatur de suis subditis, licentia saltern rationabiliter praesumpta Episcopi dioecesani.
Can. 887 — Presbyter facultate confirmationem ministrandi gau-dens, in teiTitorio sibi designato hoc sacramentum extraneis quoque licite confert, nisi obstet proprii eorum Ordinarii vetitum; illud vero in alieno territorio nemini valide confert, salvo praescripto can. 883, n. 3.
Can. 888 — Intra territorium in quo confirmationem conferre valent, ministri in locis quoque exemptis earn ministrare possunt.
Caput III DE CONFIRMANDIS
Can. 889 — § 1. Confirmationis recipiendae capax est omnis et solus baptizatus, nondum confirmatus.
376
1. del —• Zakramenti
925—932

Kan. 883 — Po samem pravu imajo pravico birmovati:
1.	vsi, ki imajo enake pravice kot krajevni škof, v mejah svojega ozemlja;
2.	duhovnik, ki po službi ali naročilu krajevnega škofa krsti koga, ki je že odrasel otroški dobi, ali že krščenega sprejme v polno občestvo katoliške Cerkve;
3.	župnik in celo vsak duhovnik tiste, ki so v smrtni nevarnosti.
Kan. 884 — § 1. Krajevni škof naj birma sam ali pa poskrbi, da bo birmal drug škof; kadar je potrebno, lahko pooblasti enega ali več določenih duhovnikov, da bodo delili ta zakrament.
§ 2. Iz tehtnega razloga si sme škof in tudi duhovnik, ki po pravu ali posebnem pooblastilu pristojne oblasti sme birmovati, v posameznih primerih privzeti duhovnike, da tudi ti delijo zakrament.
Kan. 885 — § 1. Krajevni škof mora skrbeti, da se bo delil zakrament birme podrejenim, ki pravilno in po pameti zanj prosijo.
§ 2. Duhovnik, ki ima pravico birmovati, jo mora uporabljati za tiste, v korist katerih je bila pravica podeljena.
Kan. 886 — § 1. Škof zakonito birmuje v svoji škofiji tudi vernike, ki mu niso podrejeni, če njihov lastni ordinarij tega izrecno ne prepove.
§ 2. Da bo v tuji škofiji dopustno birmoval, potrebuje škof, razen če gre za njegove podrejene, dovoljenje krajevnega škofa, za katero se vsaj po pameti vnaprej domneva, da je dano.
Kan. 887 — Duhovnik, ki ima pravico birmovati, dopustno deli ta zakrament na ozemlju, ki mu je določeno, tudi tujcem, razen če je njihov lastni ordinarij to prepovedal; na tujem ozemlju pa ga nikomur ne podeli veljavno, velja pa predpis kan. 883, št. 3.
Kan. 888 — Na ozemlju, na katerem služabniki smejo birmovati, lahko delijo birmo tudi na izvzetih krajih.
Tretje poglavje BIRMANCI
Kan. 889 — § 1. Birmo more prejeti vsak krščen in samo krščen, ki še ni birman.
377
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
§ 2. Extra periculum mortis, ut quis licite confirmationem reci-piat, requiritur, si rationis usu polleat, ut sit apte institutus, rite dispositus et promissiones baptismales renovare valeat.
Can. 890 — Fideles tenentur obligatione hoc sacramentum tempe-stive recipiendi; curent parentes, animarum pastores, praesertim pa-rochi, ut fideles ad illud recipiendum rite instruantur et opportuno tempore accédant.
Can. 891 — Sacramentum confirmations conferatur fidelibus circa aetatem discretionis, nisi Episcoporum conferentia aliam aetatem determinaverit, aut adsit periculum mortis vel, de iudicio ministri, gravis causa aliud suadeat.
Caput IV DE PATRINIS
Can. 892 — Confirmando, quantum id fieri potest, adsit patrinus, cuius est curare ut confirmatus tamquam verus Christi testis se gerat obligationesque eidem sacramento inhaerentes fideliter adimpleat.
Can. 893 — § 1. Ut quis patrini muñere fungatur, condiciones adimpleat oportet, de quibus in can. 874.
§ 2. Expedit ut tamquam patrinus assumatur qui idem munus in baptismo suscepit.
Caput V
DE COLLATAE CONFIRMATIONS PROBATIONE ET ADNOTATIONE
Can. 894 — Ad collatam confirmationem probandam serventur praescripta can. 876.
Can. 895 — Nomina confirmatorum, facta mentione ministri, pa-rentum et patrinorum, loci et diei collatae confirmations in librum confirmatorum Curiae dioecesanae adnotentur, vel, ubi id praescrip-serit Episcoporum conferentia aut Episcopus dioecesanus, in librum in archivo paroeciali conservandum; parochus debet de collata confir-matione monere parochum loci baptismi, ut adnotatio fiat in libro baptizatorum, ad normam can. 535, § 2.
Can. 896 — Si parochus loci praesens non fuerit, eundem de collata confirmatione minister per se vel per alium quam primum certio-rem faciat.
378
1. del —• Zakramenti
925—932
§ 2. Izven smrtne nevarnosti mora za dopusten prejem birme tisti, ki lahko razumno ravna, biti primerno poučen, pravilno notranje pripravljen in zmožen obnoviti krstne obljube.
Kan. 890 — Vernike veže dolžnost, da prejmejo ta zakrament dovolj zgodaj; starši in pastoralni delavci, zlasti župniki, naj skrbijo, da bodo verniki za prejem birme pravilno poučeni in da jo bodo v primernem času prejeli.
Kan. 891 — Zakrament birme naj se deli vernikom približno v letih, ko pridejo k pameti, razen če je škofovska konferenca določila drugo starost ali če gre za smrtno nevarnost ali če po presoji bir-movalca tehten razlog svetuje kaj drugega.
Četrto poglavje BOTRI
Kan. 892 — Ce je mogoče, naj ima birmanec botra, ki je dolžan skrbeti, da bo birmani živel kot resnična Kristusova priča in vestno spolnjeval dolžnosti, ki so povezane s tem zakramentom.
Kan. 893 — § 1. Da kdo lahko opravlja službo botra, mora spolnjevati pogoje, naštete v kan. 874.
§ 2. Primerno je, da je za botra isti, ki je to službo sprejel pri krstu.
Peto poglavje DOKAZ IN ZAPIS PODELJENE BIRME
Kan. 894 — Glede dokaza podeljene birme se je treba ravnati po predpisih kan. 876.
Kan. 895 — Imena birmancev in tudi birmovalca, staršev in botrov, kraj in dan birme je treba vpisati v knjigo birmancev škofijske kurije ali, kjer je tako predpisala škofovska konferenca ali krajevni škof, v knjigo, ki se mora hraniti v župnijskem arhivu; o podeljeni birmi mora župnik obvestiti župnika kraja krsta, da to zaznamuje v krstni knjigi po določbi kan. 535, § 2.
Kan. 896 — Ce župnik kraja ni bil navzoč, naj ga birmovalec čimprej sam ali po kom drugem obvesti o podeljeni birmi.
379
1078—1081
Lib. IV — 
De Ecclesiae muñere sanctificandi
Titulus III DE SANCTISSIMA EUCHARISTIA
Can. 897 — Augustissimum Sacranientum est sanctissima Eucha-ristia, in qua ipsemet Christus Dominus continetur, offertur ac su-mitur, et qua continuo vivit et crescit Ecclesia. Sacrificium eucharisti-cum, memoriale mortis et resurrectionis Domini, in quo Sacrificium crucis in saecula perpetuatur, totius cultus et vitae christianae est culmen et fons, quo significatur et efficitur unitas populi Dei et corporis Christi aedificatio perficitur. Cetera enim sacramenta et omnia ecclesiastica apostolatus opera cum sanctissima Eucharistia cohae-rent et ad earn ordinantur.
Can. 898 — Christifideles máximo in honore sanctissimam Eucha-ristiam habeant, actuosam in celebratione augustissimi Sacrificii partem habentes, devotissime et frequenter hoc sacranientum recipientes, atque summa cum adoratione idem colentes; animarum pastores doctrinam de hoc sacramento illustrantes, fideles hanc obligationem sedulo edoceant.
Caput I
DE EUCHARISTICA CELEBRATIONE
Can. 899 — § 1. Eucharistica celebratio actio est ipsius Christi et Ecclesiae, in qua Christus Dominus, ministerio sacerdotis, semetip-sum, sub speciebus panis et vini substantialiter praesentem, Deo Patri offert atque fidelibus in sua oblatione sociatis se praebet ut cibum spiritualem.
§ 2. In eucharistica Synaxi populus Dei in unum convocatur, Epi-scopo aut, sub eius auctoritate presbytero praeside, personam Christi gerente, atque omnes qui intersunt fideles, sive clerici sive laici, suo quisque modo pro ordinum et liturgicorum munerum diversitate, participando concurrunt.
§ 3. Celebratio eucharistica ita ordinetur, ut omnes participantes exinde plurimos capiant fructus, ad quos obtinendos Christus Dominus Sacrificium eucharisticum instituit.
Art. 1
DE SANCTISSIMAE EUCHARISTIAE MINISTRO
Can. 900 — § 1. Minister, qui in persona Christi sacramentum Eu-charistiae conficere valet, est solus sacerdos valide ordinatus.
380
J. del — Zakramenti
897—900
Tretji naslov PRESVETA EVHARISTIJA
Kan. 897 — Najsvetejši zakrament je presveta evharistija, v kateri je sam Kristus Gospod navzoč, se daruje in je hrana, Cerkev pa po njej trajno živi in raste. Evharistična daritev, spominski obed Gospodove smrti in vstajenja, v kateri traja daritev na križu vse čase, je višek in vir vsega bogočastja in krščanskega življenja, po njej se označuje in uresničuje edinost božjega ljudstva in se do-vršuje graditev Kristusovega telesa. Drugi zakramenti in vsa cerkvena dela apostolata so namreč tesno povezani s presveto evharistijo in nanjo naravnani.
Kan. 898 — Verniki naj imajo presveto evharistijo v največji časti, dejavno naj se udeležujejo obhajanja najsvetejše daritve, ko zelo pobožno in pogostoma prejemajo ta zakrament in ga častijo z najvišjim češčenjem; pastoralni delavci naj v razlagi nauka o tem zakramentu skrbno poučujejo vernike glede te dolžnosti.
Prvo poglavje evharisticno opravilo
Kan. 899 — § 1. Evharistično opravilo je delo samega Kristusa in Cerkve, v katerem Kristus Gospod, po službi duhovnika podstatno navzoč pod podobama kruha in vina, sam sebe daruje Bogu Očetu, in se vernikom, ki so z njim združeni, v daritvi daje kot duhovna jed.
§ 2. Pri evharističnem obedu, ki mu predseduje škof ali od njega pooblaščeni duhovnik, oba pa delujeta v Kristusovi osebi, je božje ljudstvo poklicano v skupnost, vsi verniki, ki so navzoči, tako kleri-ki kot laiki, pa se ga udeležujejo vsak na svoj način po različnosti stopenj svetega reda in liturgičnih služb.
§ 3. Evharistično opravilo naj bo tako urejeno, da bodo vsi udeleženci iz tega prejemali čim več sadov, saj je Kristus Gospod postavil evharistično daritev zato, da bi jih prejemali.
Prvi člen
SLUŽABNIK PRESVETE EVHARISTIJE
Kan. 900 — § 1. Služabnik, ki v Kristusovi osebi more uresničiti evharistični zakrament, je samo veljavno posvečen duhovnik.
381
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
§ 2. Licite Eucharistiam celebrat sacerdos lege canónica non im-peditus, servatis praescriptis canonum qui sequuntur.
Can. 901 — Integrum est sacerdoti Missam applicare pro quibus-vis, turn vivis turn defunctis.
Can. 902 — Nisi utilitas christifidelium aliud requirat aut suadeat, sacerdotes Eucharistiam concelebrare possunt, integra tarnen pro singulis libertate manente Eucharistiam individuali modo celebrandi, non vero eo tempore, quo in eadem ecclesia aut oratorio concele-bratio habetur.
Can. 903 — Sacerdos ad celebrandum admittatur etiamsi rectori ecclesiae sit ignotus, dummodo aut litteras commendatitias sui Ordi-narii vel sui Superioris, saltern intra annum datas, exhibeat, aut prudenter existiman possit eundem a celebratione non esse impe-ditum.
Can. 904 — Sacerdotes, memoria semper tenentes in mysterio Sa-crificii eucharistici opus redemptionis continuo exerceri, frequenter celebrent; immo enixe commendatur celebratio cotidiana, quae qui-dem, etiam si praesentia fidelium haberi non possit, actus est Christi et Ecclesiae, in quo peragendo munus suum praecipuum sacerdotes adimplent.
Can. 905 — § 1. Exceptis casibus in quibus ad normam iuris lici-tum est pluries eadem die Eucharistiam celebrare aut concelebrare, non licet sacerdoti plus semel in die celebrare.
§ 2. Si sacerdotum penuria habeatur, concedere potest loci Ordinarius ut sacerdotes, iusta de causa, bis in die, immo, necessitate pa-storali id postulante, etiam ter in diebus dominicis et festis de prae-cepto, celebrent.
Can. 906 — Nisi iusta et rationabili de causa, sacerdos Sacrificium eucharisticum ne celebret sine participatione alicuius saltern fidelis.
Can. 907 — In celebratione eucharistica diaconis et laicis non licet orationes, speciatim precem eucharisticam, proferre vel actionibus fungi, quae sacerdotis celebrantis sunt propriae.
Can. 908 — Sacerdotibus catholicis vetitum est una cum sacerdo-tibus vel ministris Ecclesiarum communitatumve ecclesialium ple-nam communionem cum Ecclesia catholica non habentium, Eucharistiam concelebrare.
Can. 909 — Sacerdos ne omittat ad eucharistici Sacrificii celebra-tionem oratione debite se praeparare, eoque expleto Deo gratias agere.
382
§ 2. Dopustno obhaja evharistijo duhovnik, ki ga ne ovira cerk-venopravni zakon, ravnati pa se mora po predpisih naslednjih ka-nonov.
Kan. 901 — Duhovnik ima vso pravico darovati mašo za kogarkoli, tako za žive kot za mrtve.
Kan. 902 — Duhovniki lahko somašujejo, razen če korist vernikov zahteva ali svetuje kaj drugega, neokrnjena pa ostane svoboda vsakogar, da obhaja evharistijo posamič, vendar ne v istem času, ko je v isti cerkvi ali kapeli somaševanje.
Kan. 903 — Duhovniku naj se dovoli maševati, čeprav ga rektor cerkve ne pozna, da se le izkaže z največ leto dni starim pismenim priporočilom svojega ordinarija ali predstojnika ali če je po pameti mogoče soditi, da mu maševanje ni prepovedano.
Kan. 904 — V trajni zavesti, da se v skrivnosti evharistične daritve nenehno izvršuje delo odrešenja, naj duhovniki pogostoma mašu-jejo; zelo se priporoča maševanje celo vsak dan, ker je to dejanje Kristusa in Cerkve, s katerim duhovniki spolnjujejo svojo najod-ličnejšo nalogo, tudi takrat, ko ni mogoče, da bi bili verniki navzoči.
Kan. 905 — § 1. Razen v primerih, ko je po pravni določbi dovoljeno obhajati evharistijo ali somaševati večkrat isti dan, duhovnik ne sme maševati več kot enkrat na dan.
§ 2. Ob pomanjkanju duhovnikov lahko krajevni ordinarij dovoli, da duhovniki iz upravičenega razloga mašujejo dvakrat na dan ali, če to zahteva pastoralna potreba, ob nedeljah in zapovedanih pi*aznikih celo trikrat.
Kan. 906 — Razen iz upravičenega in pametnega razloga naj duhovnik ne obhaja evharistične daritve, če se je ne udeležuje vsaj kak vernik.
Kan. 907 — Pri obhajanju evharistije diakoni in laiki ne smejo moliti prošenj, zlasti ne evharistične molitve, ali opravljati tega, kar je lastno mašniku.
Kan. 908 — Katoliškim duhovnikom je prepovedano somaševati z duhovniki ali služabniki Cerkva in cerkvenih skupnosti, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo.
Kan. 909 — Duhovnik naj ne opušča potrebne molitvene priprave na obhajanje evharistične daritve, po njej pa zahvale Bogu.
383
■I
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 910 — § 1. Minister Ordinarius sacrae communionis est Epi-seopus, presbyter et diaconus.
§ 2. Extraordinarius sacrae communionis minister est acolythus necnon alius christifidelis ad normam can. 230, § 3 deputatus.
Can. 911 — § 1. Officium et ius sanctissimam Eucharistiam per modum Viatici ad infirmos deferendi habent parochus et vicarii pa-roeciales, cappellani, necnon Superior communitatis in clericalibus institutis religiosis aut societatibus vitae apostolicae quoad omnes in domo versantes.
§ 2. In casu necessitatis aut de licentia saltern praesumpta pa-rochi, cappellani vel Superioris, cui postea notitiam dari oportet, hoc facere debet quilibet sacerdos vel alius sacrae communionis minister.
Art. 2
DE SANCTISSIMA EUCHARISTIA PARTICIPANDA
Can. 912 — Quilibet baptizatus, qui iure non prohibeatur, admitti potest et debet ad sacram communionem.
Can. 913 — § 1. Ut sanctissima Eucharistia ministran possit pue-ris, requiritur ut ipsi sufficienti cognitione et accurata praeparatione gaudeant, ita ut mysterium Christi pro suo captu percipiant et Corpus Domini cum fide et devotione sumere valeant.
§ 2. Pueris tamen in periculo mortis versantibus sanctissima Eucharistia ministran potest, si Corpus Christi a communi cibo discer-nere et communionem reverenter suscipere possint.
Can. 914 — Parentum imprimis atque eorum qui parentum locum tenent necnon parochi officium est curandi ut pueri usum rationis assecuti debite praeparentur et quam primum, praemissa sacramen-tali confessione, hoc divino cibo reficiantur; parochi etiam est advi-gilare ne ad sacram Synaxim accedant pueri, qui rationis usum non sint adepti aut quos non sufficienter dispositos iudicaverit.
Can. 915 — Ad sacram communionem ne admittantur excommu-nicati et interdicti post irrogationem vel declarationem poenae aliique in manifesto gravi peccato obstinate perseverantes.
Can. 916 — Qui conscius est peccati gravis, sine praemissa sacramentan confessione Missam ne celebret neve Corpori Domini com-municet, nisi adsit gravis ratio et deficiat opportunitas confitendi; quo in casu meminerit se obligatione teneri ad eliciendum actum perfectae contritionis, qui includit propositum quam primum confitendi.
384
1. del — Zakramenti
910—916
Kan. 910 — § 1. Redni delivec obhajila je škof, duhovnik in diakon.
§ 2. Izredni delivec obhajila je mašni pomočnik in tudi drug vernik, pooblaščen po določbi kan. 230, § 3.
Kan. 911 — § 1. Dolžnost in pravico prinašati bolnikom evhari-stijo kot popotnico imajo župnik in župnijski kaplani, kaplani posebnih skupnosti in tudi predstojnik skupnosti v kleriških redovnih ustanovah in družbah apostolskega življenja vsem, ki so v hiši.
§ 2. V sili ali z vsaj domnevanim dovoljenjem župnika, kaplana posebnih skupnosti ali predstojnika, katerega je treba pozneje obvestiti, pa mora to opraviti vsak duhovnik ali drug delivec obhajila.
Drugi člen
UDELEŽBA PRI PRESVETI EVHARISTIJI
Kan. 912 — Kdor je krščen, se more in mora pustiti k obhajilu, če mu to po pravu ni prepovedano.
Kan. 913 — § 1. Da presveto evharistijo lahko delimo otrokom, morajo imeti zadostno spoznanje in biti skrbno pripravljeni, tako da, kolikor morejo, umevajo Kristusovo skrivnost in morejo z vero in pobožnostjo prejeti Gospodovo telo.
§ 2. V smrtni nevarnosti pa je mogoče presveto evharistijo podeliti otrokom, če morejo Kristusovo telo razlikovati od navadne jedi in spoštljivo prejeti obhajilo.
Kan. 914 — Zlasti starši in njihovi namestniki ter župniki so dolžni poskrbeti, da se bodo otroci, ko pridejo k pameti, na potreben način pripravili in čimprej po predhodni zakramentalni spovedi nahranili s to nebeško jedjo; župnik pa mora paziti, da k svetemu obedu ne bodo pristopili otroci, ki še niso prišli k pameti ali za katere sodi, da še niso dovolj pripravljeni.
Kan. 915 — K obhajilu naj se ne pusti izobčene in tiste, ki so v prepovedi bogoslužja, ko jim je bila ta kazen naložena ali razglašena, in druge, ki trdovratno vztrajajo v javnem velikem grehu.
Kan. 916 — Kdor se zaveda velikega greha, naj ne mašuje oziroma ne prejme obhajila, ne da bi prej opravil zakramentalno spoved, razen če je za to tehten razlog in ni priložnosti za spoved; v tem primeru naj se zaveda, da je dolžan obuditi popolno kesanje, ki vključuje tudi sklep čimprej opraviti spoved.
25 — Codex
385
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 917 — Qui sanctissimam Eucharistiam iam recepit, potest earn iterum eadem die suscipere solummodo intra eucharisticam ce-lebrationem cui participât, salvo praescripto can. 921, § 2.
Can. 918 — Maxime commendatur ut fideles in ipsa eucharistica celebratione sacram communionem recipiant; ipsis tamen iusta de causa petentibus extra Missam ministretur, servatis liturgicis ritibus.
Can. 919 — § 1. Sanctissimam Eucharistiam recepturus per spa-tium saltern unius horae ante sacram communionem abstineat a quo-cumque cibo et potu, excepta tantummodo aqua atque medicina.
§ 2. Sacerdos, qui eadem die bis aut ter sanctissimam Eucharistiam célébrât, aliquid sumere potest ante secundam aut tertiam ce-lebrationem, etiamsi non intercesserit spatium unius horae.
§ 3. Aetate provecti et infirmitate quadam laborantes necnon eo-rum curae addicti, sanctissimam Eucharistiam accipere possunt, etiamsi intra horam antecedentem aliquid sumpserint.
Can. 920 — § 1. Omnis fidelis, postquam ad sanctissimam Eucharistiam initiatus sit, obligatione tenetur semel saltern in anno, sacram communionem recipiendi.
§ 2. Hoc praeceptum impleri debet tempore paschali, nisi iusta de causa alio tempore intra annum adimpleatur.
Can. 921 — § 1. Christifideles qui versantur in periculo mortis, quavis ex causa procedenti, sacra communione per modum Viatici reficiantur.
§ 2. Etiamsi eadem die sacra communione refecti fuerint, valde tamen suadetur ut qui in vitae discrimen adducti sint, denuo commu-nicent.
§ 3. Perdurante mortis periculo, commendatur ut sacra commu-nio pluries, distinctis diebus, administretur.
Can. 922 — Sanctum Viaticum infirmis ne nimium differatur; qui animarum curam gerunt sedulo advigilent, ut eodem infirmi plene sui compotes reficiantur.
Can. 923 — Christifideles Sacrificium eucharisticum participare et sacram communionem suscipere possunt quolibet ritu catholico, fir-mo praescripto can. 844.
Art. 3 DE RITIBUS
ET CAEREMONIIS EUCHARISTICAE CELEBRATIONIS
Can. 924 — § 1. Sacrosanctum eucharisticum Sacrificium offerri debet ex pane et vino, cui modica aqua miscenda est.
386
del — Zakramenti
917—924
Kan. 917 — Kdor je že prejel presveto evharistijo, jo sme prejeti še enkrat isti dan samo med evharistienim opravilom, ki se ga udeleži, velja pa predpis kan. 921, § 2.
Kan. 918 — Kar najbolj se priporoča, da verniki prejmejo obhajilo med evharistienim opravilom; tistim, ki upravičeno prosijo, pa naj se obhajilo podeli izven maše v skladu z liturgičnimi obredi.
Kan. 919 — § 1. Kdor bo prejel presveto evharistijo, naj se vsaj eno uro pred obhajilom zdrži vsakršne hrane in pijače, izvzeta je samo voda in zdravilo.
§ 2. Duhovnik, ki isti dan mašuje dvakrat ali trikrat, sme nekaj zaužiti pred drugim in tretjim opravilom, čeprav je vmes manj kot ena ura.
§ 3. Ostareli in kakorkoli bolni ter tisti, ki jim strežejo, smejo prejeti presveto evharistijo, čeprav so v času ene ure pred tem kaj zaužili.
Kan. 920 — § 1. Vsak vernik, ki je že bil pri prvem obhajilu, je dolžan prejeti obhajilo vsaj enkrat v letu.
§ 2. To zapoved mora spolniti v velikonočnem času, razen če jo iz upravičenega razloga spolni v drugem času med letom.
Kan. 921 — § 1. Verniki, ki so v smrtni nevarnosti, pa naj izvira iz kateregakoli vzroka, naj se okrepčajo z obhajilom kot popotnico.
§ 2. Čeprav so se z obhajilom nahranili isti dan, se vendar zelo priporoča, da znova prejmejo obhajilo tisti, ki pridejo v smrtno nevarnost.
§ 3. Če smrtna nevarnost traja, se priporoča, da se obhajilo podeli večkrat v različnih dneh.
Kan. 922 — S sveto popotnico naj se pri bolnikih preveč ne odlaša; pastoralni delavci naj skrbno pazijo, da se bodo bolniki z njo okrepčali pri polni zavesti.
Kan. 923 — Verniki se lahko udeležijo evharistične daritve in prejmejo obhajilo po kateremkoli katoliškem obredu, velja pa predpis kan. 844.
Tretji člen
OBREDNI PREDPISI ZA EVHARISTIČNO OPRAVILO
Kan. 924 — § 1. Presveta evharistična daritev se mora opraviti s kruhom in vinom, kateremu je treba primešati malo vode.
387
1078—1081	Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
§ 2. Pañis debet esse mere triticeus et recenter confectus, ita ut nullum sit periculum corruptionis.
§ 3. Vinum debet esse naturale de genimine vitis et non corrup-tum.
Can. 925 — Sacra communio conferatur sub sola specie panis aut, ad normam legum liturgicarum, sub utraque specie; in casu autem necessitatis, etiam sub sola specie vini.
Can. 926 — In eucharistica celebratione secundum antiquam Ecclesiae latinae traditionem sacerdos adhibeat panem azymum ubi-cumque litat.
Can. 927 — Nefas est, urgente etiam extrema necessitate, alteram materiam sine altera, aut etiam utramque extra eucharisticam cele-brationem, consecrare.
Can. 928 — Eucharistica celebratio peragatur lingua latina aut alia lingua, dummodo textus liturgici legitime approbati fuerint.
Can. 929 — Sacerdotes et diaconi in Eucharistia celebranda et mi-nistranda sacra ornamenta rubricis praescripta déférant.
Can. 930 — § 1. Sacerdos infirmus aut aetate provectus, si stare nequeat, Sacrificium eucharisticum celebrare potest sedens, servatis quidem legibus liturgicis, non tarnen coram populo, nisi de licentia loci Ordinarii.
§ 2. Sacerdos caecus aliave infirmitate laborans licite eucharisticum Sacrificium célébrât, adhibendo textum quemlibet Missae ex probatis, adstante, si casus ferat, alio sacerdote vel diácono, aut etiam laico rite instructo, qui eundem adiuvet.
Art. 4
DE TEMPORE ET LOCO CELEBRATIONIS EUCHARISTIAE
Can. 931 — Eucharistiae celebratio et distributio fieri potest qua-libet die et hora, iis exceptis, quae secundum litúrgicas normas exclu-duntur.
Can. 932 — § 1. Celebratio eucharistica peragatur in loco sacro, nisi in casu particulari necessitas aliud postulet; quo in casu, in loco honesto celebratio fieri debet.
§ 2. Sacrificium eucharisticum peragendum est super altare dedi-catum vel benedictum; extra locum sacrum adhiberi potest mensa conveniens, retentis semper tobalea et corporali.
388
1. del —• Zakramenti
925—932
§ 2. Kruh mora biti čisto pšeničen in svež, tako da ni nobene nevarnosti, da bi bil pokvarjen.
§ 3. Vino mora biti naravno, od trte in nepokvarjeno.
Kan. 925 — Obhajilo naj se deli samo pod podobo kruha ali po določbi liturgičnih zakonov pod obema podobama; v sili pa tudi samo pod podobo vina.
Kan. 926 — Pri evharističnem opravilu naj mašnik v skladu s pradavnim izročilom latinske Cerkve uporablja nekvašen kruh, kjerkoli mašuje.
Kan. 927 — Tudi v skrajni sili ni dovoljeno posvetiti le eno snov brez druge ali tudi obe izven evharističnega opravila.
Kan. 928 — Evharistično opravilo je treba opraviti v latinskem ali drugem jeziku, da so le bila liturgična besedila zakonito odobrena.
Kan. 929 — Duhovniki in diakoni naj pri evharističnem opravilu in delitvi evharistije nosijo liturgično obleko po liturgičnih predpisih.
Kan. 930 — § 1. Bolan ali ostarel duhovnik lahko opravi evharistično daritev sede, če ne more stati, pri čemer se mora ravnati po liturgičnih predpisih, vendar ne vpričo ljudstva, razen z dovoljenjem krajevnega ordinarija.
§ 2. Slep ali drugače bolan duhovnik sme opraviti evharistično daritev s kakršnimkoli izmed odobrenih masnih besedil, ko mu je, če primer zahteva, v pomoč drug duhovnik, diakon ali tudi dobro poučen laik.
Četrti člen
CAS IN KRAJ EVHARISTIČNEGA OPRAVILA
Kan. 931 — Evharistično opravilo in delitev evharistije je lahko vsak dan in vsako uro razen tistih, za katere je to po liturgičnih določbah prepovedano.
Kan. 932 — § 1. Evharistično opravilo naj bo v svetem prostoru, razen če v posameznem primeru potreba zahteva kaj drugega; v tem primeru mora biti sveto opravilo na primernem kraju.
§ 2. Evharistično opravilo je treba opraviti na posvečenem ali blagoslovljenem oltarju; zunaj svetega prostora pa se lahko uporabi primerna miza, vendar vselej pokrita s prtom in korporalom.
389
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 933 — Iusta de causa et de licentia expressa Ordinarii loci licet sacerdoti Eucharistiam celebrare in templo alicuius Ecclesiae aut communitatis ecclesialis plenam communionem cum Ecclesia ca-tholica non habentium, remoto scandalo.
Caput II
DE SANCTISSIMA EUCHARISTIA ASSERVANDA ET VENERANDA
Can. 934 — § 1. Sanctissima Eucharistia:
1° asservari debet in ecclesia cathedrali aut eidem aequiparata, in qualibet ecclesia paroeciali necnon in ecclesia vel oratorio domui instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae adnexo;
2° asservari potest in sacello Episcopi et, de licentia Ordinarii loci, in aliis ecclesiis, oratoriis et sacellis.
§ 2. In locis sacris ubi sanctissima Eucharistia asservatur, adesse semper debet qui eius curam habeat et, quantum fieri potest, sacerdos saltern bis in mense Missam ibi celebret.
Can. 935 — Nemini licet sanctissimam Eucharistiam apud se reti-nere aut secum in itinere deferre, nisi necessitate pastorali urgente et servatis Episcopi dioecesani praescriptis.
Can. 936 — In domo instituti religiosi aliave pia domo, sanctissima Eucharistia asservetur tantummodo in ecclesia aut in oratorio principali domui adnexo; potest tamen iusta de causa Ordinarius permittere, ut etiam in alio oratorio eiusdem domus asservetur.
Can. 937 — Nisi gravis obstet ratio, ecclesia in qua sanctissima Eucharistia asservatur, per aliquot saltern horas cotidie fidelibus pa-teat, ut coram sanctissimo Sacramento orationi vacare possint.
Can. 938 — § 1. Sanctissima Eucharistia habitualiter in uno tan-tum ecclesiae vel oratorii tabernaculo asservetur.
§ 2. Tabernaculum, in quo sanctissima Eucharistia asservatur, si-tum sit in aliqua ecclesiae vel oratorii parte insigni, conspicua, decore ornata, ad orationem apta.
§ 3. Tabernaculum, in quo habitualiter sanctissima Eucharistia asservatur, sit inamovibile, materia solida non transparenti confec-tum, et ita clausum ut quam maxime periculum profanationis vitetur.
§ 4. Gravi de causa, licet sanctissimam Eucharistiam, nocturno praesertim tempore, alio in loco tutiore et decoro asservare.
390
j del Zakramenti
933—938
Kan. 933 — Iz upravičenega razloga in z izrecnim dovoljenjem krajevnega ordinarija sme duhovnik opraviti evharistijo v svetišču kakšne Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če se prepreči pohujšanje.
Drugo poglavje SHRANJEVANJE IN CEŠCENJE SV. REŠNJEGA TELESA
Kan. 934 — § 1. Sveto Rešnje telo:
1.	se mora hraniti v stolni ali njej enaki cerkvi, v vsaki župnijski cerkvi in v cerkvi ali kapeli, ki je združena s hišo redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja;
2.	se more hraniti v škofovi zasebni kapeli in z dovoljenjem krajevnega ordinarija v drugih cerkvah, kapelah in zasebnih kapelah.
§ 2. V svetih prostorih, kjer se hrani sv. Rešnje telo, mora vedno biti kdo, ki zanj skrbi, duhovnik pa naj, če je le mogoče, vsaj dvakrat na mesec tam mašuje.
Kan. 935 — Nihče ne sme imeti sv. Rešnjega telesa pri sebi ali ga nositi s seboj na potovanju, razen iz nujne pastoralne potrebe in v skladu s predpisi krajevnega škofa.
Kan. 936 — V hiši redovne ustanove ali v drugi verski hiši naj se sv. Rešnje telo hrani samo v cerkvi ali glavni kapeli, ki je združena s hišo; iz upravičenega razloga pa ordinarij lahko dovoli, da se hrani še v drugi kapeli iste hiše.
Kan. 937 — Razen iz tehtnega razloga naj bo cerkev, kjer se hrani sv. Rešnje telo, vsaj nekaj ur vsak dan odprta vernikom, da bodo lahko molili pred najsvetejšim zakramentom.
Kan. 938 — § 1. Sv. Rešnje telo naj se redno hrani samo v enem tabernaklju cerkve ali kapele.
§ 2. Tabernakelj, v katerem se hrani sv. Rešnje telo, naj bo v tistem delu cerkve ali kapele, ki je odličen, viden, lepo okrašen in primeren za molitev.
§ 3. Tabernakelj, v katerem se redno hrani sv. Rešnje telo, naj bo nepremičen, iz trdne in neprozorne snovi in tako zaprt, da je kar najbolj odstranjena nevarnost onečaščenja.
§ 4. Iz tehtnega razloga je dovoljeno, zlasti ponoči, hraniti sv. Rešnje telo na drugem, bolj varnem, vendar lepem kraju.
391
1078—1081
Lib. IV — 
De Ecclesiae muñere sanctificandi
§ 5. Qui ecclesiae vel oratorii curam habet, prospiciat ut clavis tabernaculi, in quo sanctissima Eucharistia asservatur, diligentissime custodiatur.
Can. 939 — Hostiae consecratae quantitate fidelium necessitatibus sufficienti in pyxide seu vasculo serventur, et frequenter, veteribus rite consuniptis, renoventur.
Can. 940 — Coram tabernaculo, in quo sanctissima Eucharistia asservatur, peculiaris perenniter luceat lampas, qua indicetur et ho-noretur Christi praesentia.
Can. 941 — § 1. In ecclesiis aut oratoriis quibus datum est asser-vare sanctissimam Eucharistiam, fieri possunt expositiones sive cum pyxide sive cum ostensorio, servatis normis in libris liturgicis prae-scriptis.
§ 2. Celebratione Missae durante, ne habeatur in eadem ecclesiae vel oratorii aula sanctissimi Sacramenti expositio.
Can. 942 — Commendatur ut in iisdem ecclesiis et oratoriis quo-tannis fiat sollemnis sanctissimi Sacramenti expositio per congruum tempus, etsi non continuum, protracta, ut communitas localis eucha-risticum mysterium impensius meditetur et adoret; huiusmodi tamen expositio fiat tantum si congruus praevideatur fidelium concursus et servatis normis statutis.
Can. 943 — Minister expositionis sanctissimi Sacramenti et bene-dictionis eucharisticae est sacerdos vel diaconus; in peculiaribus ad-iunctis, solius expositionis et repositionis, sine tamen benedictione, est acolythus, minister extraordinarius sacrae communionis aliusve ab Ordinario loci deputatus, servatis Episcopi dioecesani praescriptis.
Can. 944 — § 1. Ubi de iudicio Episcopi dioecesani fieri potest, in publicum erga sanctissimam Eucharistiam venerationis testimonium, habeatur, praesertim in sollemnitate Corporis et Sanguinis Christi, processio per vias publicas ducta.
§ 2. Episcopi dioecesani est de processionibus statuere ordina-tiones, quibus earum participationi et dignitati prospiciatur.
Caput III
DE OBLATA AD MISSAE CELEBRATIONEM STIPE
Can. 945 — § 1. Secundum probatum Ecclesiae morem, sacerdoti cuilibet Missam celebranti aut concelebranti licet stipem oblatam recipere, ut iuxta certam intentionem Missam applicet.
392
1. del —• Zakramenti
925—932
§ 5. Kdor je odgovoren za cerkev ali kapelo, naj poskrbi, da bo ključ tabernaklja, kjer se hrani sv. Rešnje telo, zelo skrbno shranjen.
Kan. 939 — Toliko posvečenih hostij je treba hraniti v ciboriju ali posodi, kolikor zadostuje potrebam vernikov; treba pa jih je pogosto obnavljati in stare naj se dostojno zaužijejo.
Kan. 940 — Pred tabernakljem, v katerem se hrani sv. Rešnje telo, naj stalno sveti posebna svetilka, s katero se označuje in časti Kristusova navzočnost.
Kan. 941 — § 1. V cerkvah in kapelah, kjer je dovoljeno hraniti sv. Rešnje telo, se sme le-to izpostavljati v ciboriju ali monštranci v skladu z določbami liturgičnih knjig.
§ 2. Med mašnim opravilom naj v istem prostoru cerkve ali kapele ne bo izpostavitve sv. Rešnjega telesa.
Kan. 942 — Priporoča se, da se v teh cerkvah in kapelah vsako leto sv. Rešnje telo primerno dolgo slovesno izpostavi, čeprav ne strogo zdržema, da bo krajevno občestvo evharistično skrivnost bolj goreče premišljevalo in častilo; takšna izpostavitev pa naj bo samo, če je pričakovati primeren obisk vernikov in v skladu z določbami.
Kan. 943 — Sv. Rešnje telo sme izpostavljati in z njim blagoslavljati duhovnik in diakon; v posebnih razmerah ga sme samo izpostaviti in shraniti, ne da bi dal blagoslov, mašni pomočnik, izredni delivec obhajila ali kdo drug, ki je pooblaščen od krajevnega ordi-narija, upoštevajoč predpise krajevnega škofa.
Kan. 944 — § 1. Kjer je po presoji krajevnega škofa mogoče, naj bo kot javno izpričanje češčenja sv. Rešnjega telesa procesija po javnih potih, zlasti na praznik sv. Rešnjega telesa in Rešnje krvi.
§ 2. Krajevni škof mora glede procesij dati navodila, da bo pri njih poskrbljeno za udeležbo in spoštljivost.
Tretje poglavje DAR ZA MAŠNO OPRAVILO
Kan. 945 — § 1. Po potrjeni cerkveni navadi sme vsak mašnik in somašnik sprejeti dar, da bo maševal po določenem namenu.
393
1078—1081
Lib. IV 
— De Ecclesiae muñere sanctificandi
§ 2. Enixe commendatur sacerdotibus ut, etiam nulla recepta stipe, Missam ad intentionem christifidelium praecipue egentium ce-lebrent.
Can. 946 - Christifldelies stipem offerentes ut ad suam intentionem Missa applicetur, ad bonum conferunt Ecclesiae atque eius euram in ministris operibusque sustinendis ea oblatione participant.
Can. 947 — A stipe Missarum qualibet etiam species negotationis vel mercaturae omnino arceatur.
Can. 948 — Distinctae applicandae sunt Missae ad eorum inten-tiones pro quibus singulis stips, licet exigua, oblata et acceptata est.
Can. 949 — Qui obligatione gravatur Missam celebrandi et appli-candi ad intentionem eorum qui stipem obtulerunt, eadem obligatione tenetur, etiamsi sine ipsius culpa stipes perceptae perierint.
Can. 950 — Si pecuniae summa offertur pro Missarum applica-tione, non indicato Missarum celebrandarum numero, hic supputetur attenta stipe statuta in loco in quo oblator commoratur, nisi aliam fuisse eius intentionem legitime praesumi debeat.
Can. 951 — § 1. Sacerdos plures eadem die Missas celebrans, sin-gulas applicare potest ad intentionem pro qua stips oblata est, ea tamen lege ut, praeterquam in die Nativitatis Domini, stipem pro una tantum Missa faciat suam, ceteras vero in fines ab Ordinario praescriptos concredat, admissa quidem aliqua retributione ex titulo extrínseco.
§ 2. Sacerdos alteram Missam eadem die concelebrans, nullo titulo pro ea stipem recipere potest.
Can. 952 — § 1. Concilii provincialis aut conventus Episcoporum provinciae est pro universa provincia per decretum definire quaenam pro celebratione et applicatione Missae sit offerenda stips, nec licet sacerdoti summam maiorem expetere; ipsi tamen fas est stipem spon-te oblatam definita maiorem pro Missae applicatione accipere, et etiam minorem.
§ 2. Ubi desit tale decretum, servetur consuetudo in dioecesi vigens.
§ 3. Sodales quoque institutorum religiosorum quorumlibet stare debent eidem decreto aut consuetudini loci, de quibus in §§ 1 et 2.
Can. 953 — Nemini licet tot stipes Missarum per se applicandarum accipere, quibus intra annum satisfacere non potest.
Can. 954 — Si certis in ecclesiis aut oratoriis Missae petuntur ce-lebrandae numero plures quam ut ibidem celebrari possint, earundem
394
1. del —• Zakramenti
925—932
§ 2. Duhovnikom se zelo priporoča, da mašujejo po namenu vernikov, zlasti revnih, tudi če niso prejeli nobenega daru.
Kan. 946 - Verniki, ki dajo dar, da se maša opravi po njihovem namenu, prispevajo za blagor Cerkve in se s tem darom udeležujejo njene skrbi za vzdrževanje služabnikov in dejavnosti.
Kan. 947 — Pri darovih za maše se je treba povsem varovati celo vsakršnega videza trgovanja ali kupčevanja.
Kan. 948 — Vsako mašo posebej je treba opraviti po posameznih namenih, za katere so bili dani in sprejeti, čeprav majhni darovi.
Kan. 949 — Kogar veže dolžnost opraviti mašo po namenu tistih, ki so dali dar, ga ta dolžnost veže, tudi če so prejeti darovi propadli brez njegove krivde.
Kan. 950 — Če se za mašne namene daruje vsota denarja, ne da bi bilo označeno število maš, ki jih je treba opraviti, se to število določi po višini daru v kraju, kjer biva darovalec, razen če se sme po pravici domnevati, da je bil njegov namen drugačen.
Kan. 951 — § 1. Duhovnik, ki isti dan opravi več maš, lahko vsako opravi po namenu, za katerega je sprejel dar, vendar pod pogojem, da razen na božič postane lastnik daru le za eno mašo, druge pa mora oddati za namene, ki jih določi ordinarij, dovoljeno pa je sprejeti kako povračilo iz drugega naslova.
§ 2. Duhovnik, ki isti dan drugo mašo somašuje, ne sme zanjo sprejeti daru iz nobenega naslova.
Kan. 952 — § 1. Pokrajinski cerkveni zbor ali zborovanje škofov pokrajine mora z odlokom določiti, kolikšen naj bo dar za maševanje po določenem namenu, in duhovnik ne sme zahtevati večje vsote; ima pa pravico sprejeti prostovoljno dan višji pa tudi nižji mašni dar od določenega.
§ 2. Kjer ni takega odloka, se je treba ravnati po običaju, ki velja v škofiji.
§ 3. Tudi člani katei-ihkoli redovnih ustanov se morajo ravnati po takem odloku ali krajevnem običaju, o katerih govorita §§ 1 in 2.
Kan. 953 — Nihče ne sme sprejeti zase toliko darov za mašne namene, da bi jih sam ne mogel opraviti v enem letu.
Kan. 954 — Če v nekaterih cei^kvah ali kapelah prosijo, da bi opravili več maš, kot pa jih je tam mogoče opraviti, jih je dovoljeno
395
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
celebratio alibi fieri licet, nisi contrariam voluntatem oblatores ex-presse manifestaverint.
Can. 955 — § 1. Qui celebrationem Missarum applicandarum aliis committere intendat, earum celebrationem quam primum sacerdoti-bus sibi acceptis committat, dummodo ipsi constet eos esse omni exceptione maiores; integram stipem receptam transmitiere debet, nisi certo constet excessum supra summam in dioecesi debitam datum esse intuitu personae; obligatione etiam tenetur Missarum celebrationem curandi, donee tum susceptae obligationis tum receptae stipis testimonium acceperit.
§ 2. Tempus intra quod Missae celebrandae sunt, initium habet a die quo sacerdos easdem celebraturus recepit, nisi aliud constet.
§ 3. Qui aliis Missas celebrandas committunt, sine mora in li-brum referant tum Missas quas acceperunt, tum eas, quas aliis tradi-derunt, notatis etiam earundem stipibus.
§ 4. Quilibet sacerdos accurate notare debet Missas quas celebrandas acceperit, quibusque satisfecerit.
Can. 956 — Ornnes et singuli administratores causarum piarum aut quoquo modo obligati ad Missarum celebrationem curandam, sive clerici sive laici, onera Missarum quibus intra annum non fuerit satisfactum suis Ordinariis tradant, secundum modum ab his defi-niendum.
Can. 957 — Officium et ius advigilandi ut Missarum onera adim-pleantur, in ecclesiis cleri saecularis pertinet ad loci Ordinarium, in ecclesiis institutorum religiosorum aut societatum vitae apostolicae ad eorum Superiores.
Can. 958 — § 1. Parochus necnon rector ecclesiae aliusve pii loci, in quibus stipes Missarum recipi solent, peculiarem habeant librum, in quo accurate adnotent Missarum celebrandarum numerum, inten-tionem, stipem oblatam, necnon celebrationem peractam.
§ 2. Ordinarius obligatione tenetur singulis annis huiusmodi libros per se aut per alios recognoscendi.
Titulus IV DE SACRAMENTO PAENITENTIAE
Can. 959 — In sacramento paenitentiae fideles peccata legitimo ministro confitentes, de iisdem contriti atque propositum sese emen-dandi habentes, per absolutionem ab eodem ministro impertitam, ve-niam peccatorum quae post baptismum commiserint a Deo obtinent, simulque reconciliantur cum Ecclesia, quam peccando vulneraverunt.
396
j. del — Zakramenti
955—959
opraviti drugod, razen če so darovalci izrečno izrazili drugačno voljo.
Kan. 955 — § 1. Kdor namerava drugim izročiti opravljanje maš po določenem namenu, naj čimprej zaupa maševanje duhovnikom po svoji izbiri, če jih le pozna kot popolnoma zanesljive; izročiti jim mora celoten dar, ki ga je prejel, razen če je nedvomno jasno, da je bil presežek nad škofijsko določeno vsoto dan osebi; dolžan je tudi poskrbeti, da bodo maše opravljene, dokler ni prejel potrdila o sprejeti obveznosti in o prevzemu daru za mašo.
§ 2. Čas, v katerem je treba maše opraviti, se začne šteti z dnem, ko jih je sprejel duhovnik, ki jih bo opravil, če ni razvidno kaj drugega.
§ 3. Tisti, ki zaupajo opravljanje maš drugim, naj takoj v knjigo vpišejo maše, ki so jih sprejeli, in tiste, ki so jih izročili drugim, pa tudi darove zanje.
§ 4. Vsak duhovnik mora natančno zapisovati maše, ki jih je sprejel, da jih bo opravil, in katere je že opravil.
Kan. 956 — Vsi in posamezni, ki upravljajo pobožne ustanove ali imajo kakršnokoli dolžnost skrbeti za maševanje, bodisi kleriki ali laiki, naj izročijo mašne obveznosti, ki v enem letu niso bile opravljene, svojim ordinarijem na način, ki ga ti določijo.
Kan. 957 — Dolžnost in pravico paziti, da se mašne obveznosti spolnjujejo, ima v cerkvah svetnih klerikov krajevni ordinarij, v cerkvah redovnih ustanov in družb apostolskega življenja pa njihovi predstojniki.
Kan. 958 — § 1. Župnik in rektor cerkve ali drugega svetega kraja, kjer se navadno sprejemajo darovi za maše, naj imata posebno knjigo, v katero naj se natančno vpisuje število maš, ki jih je treba opraviti, namen, dar za mašo in, da je maša opravljena.
§ 2. Ordinarij je dolžan vsako leto te knjige sam ali po drugih pregledati.
Četrti naslov zakrament pokore
Kan. 959 — V zakramentu pokore verniki, ki se spovedo gi'ehov zakonitemu spovedniku, se jih kesajo in sklenejo, da se bodo poboljšali, z odvezo, ki jo podeli isti spovednik, prejmejo od Boga odpuščanje grehov, ki so jih naredili po krstu, in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so jo z grehom ranili.
397
1053—1056
Lib. IV — De Ecclesiae miniere sanctificandi
Caput I
DE CELEBRATIONE SACRAMENTI
Can. 960 — Individualis et integra confessio atque absolutio uni-cum constituunt modum ordinarium, quo fidelis peccati gravis sibi eonseius cum Deo et Ecclesia reconciliatur; solummodo impossibilitas physica vel moralis ab huiusmodi confessione excusat, quo in casu aliis quoque modis reconciliatio haberi potest.
Can. 961 — § 1. Absolutio pluribus insimul paenitentibus sine praevia individuali confessione, generali modo impertiri non potest, nisi:
Io immineat periculum mortis et tempus non suppetat sacer-doti vel sacerdotibus ad audiendas singulorum paenitentium confes-siones;
2° adsit gravis necessitas, videlicet quando, attento paenitentium numero, confessariorum copia praesto non est ad rite audiendas singulorum confessiones intra congruum tempus, ita ut paenitentes, sine propria culpa, gratia sacramentali aut sacra communione diu carere cogantur; necessitas vero non censetur sufficiens, cum confes-sarii praesto esse non possunt, ratione solius magni concursus paenitentium, qualis haberi potest in magna aliqua festivitate aut pere-grinatione.
§ 2. Iudicium ferre an dentur condiciones ad normam § 1, n. 2 re-quisitae, pertinet ad Episcopum dioecesanum, qui, attentis criteriis cum ceteris membris Episcoporum conferentiae concordatis, casus talis necessitatis determinare potest.
Can. 962 — § 1. Ut christifidclis sacramentali absolutione una si-mul pluribus data valide fruatur, requiritur non tantum ut sit apte dispositus, sed ut insimul sibi proponat singillatim debito tempore confiten peccata gravia, quae in praesens ita confiteri nequit.
§ 2. Christifideles, quantum fieri potest etiam occasione absolutions generalis recipiendae, de requisitis ad normam § 1 edoceantur et absolutioni generali, in casu quoque periculi mortis, si tempus sup-petat, praemittatur exhortatio ut actum contritionis quisque elicere curet.
Can. 963 — Firma manente obligatione de qua in can. 989, is cui generali absolutione gravia peccata remittuntur, ad confessionem in-dividualem quam primum, occasione data, accedat, antequam aliam recipiat absolutionem generalem, nisi iusta causa interveniat.
Can. 964 — § 1. Ad sacramentales confessiones excipiendas locus proprius est ecclesia aut oratorium.
398
1. del —• Zakramenti
925—932
Prvo poglavje ZAKRAMENTALNO OPRAVILO
Kan. 960 — Posamična in celovita spoved ter odveza sta edini redni način sprave vernika, ki se zaveda velikega greha, z Bogom in Cerkvijo; od take spovedi opravičuje samo fizična ali moralna nezmožnost, ko je mogoče doseči spravo tudi na druge načine.
Kan. 961 — § 1. Odvezo več spokornikom hkrati brez predhodne posamične spovedi ni mogoče dati vsem skupaj, razen:
1.	če grozi smrtna nevarnost in ni dovolj časa, da bi duhovnik ali duhovniki mogli spovedati posamezne spovedance;
2.	če je velika sila, kadar namreč zaradi velikega števila spo-vedancev ni dovolj spovednikov, da bi v ustreznem času pravilno spovedali vsakega posameznika in bi zato spovedanci bili prisiljeni ostati brez lastne krivde dolgo časa brez zakramentalne milosti ali brez obhajila; sila pa ne velja za zadostno, ko samo zaradi velikega števila spovedancev ni mogoče imeti na voljo spovednike, kakor se lahko zgodi ob kaki veliki slovesnosti ali romanju.
§ 2. Sodba o tem, ali obstajajo pogoji po določbi § 1, št. 2, gre krajevnemu škofu, ki lahko določi primere take sile, upoštevajoč merila po soglasni presoji z drugimi člani škofovske konference.
Kan. 962 — § 1. Da je vernik lahko veljavno deležen skupne zakramentalne odveze, ni dovolj samo to, da je pravilno pripravljen, ampak mora hkrati tudi skleniti, da se bo v dolžnem času v posamični spovedi spovedal velikih grehov, ki se jih zdaj ne more tako spovedati.
§ 2. Tudi pred prejemom skupne odveze je treba vernike, kolikor je mogoče, poučiti o zahtevah določbe § 1 in, če le čas dopušča, naj bo tudi v primeru smrtne nevarnosti pred skupno odvezo spodbuden nagovor, da bo vsak mogel obuditi popolno kesanje.
Kan. 963 — Upoštevajoč trdno veljavno obveznost, o kateri govori kan. 989, mora tisti, ki prejme odpuščanje velikih grehov s skupno odvezo, čim ima priložnost, opraviti posamično spoved, preden bi ponovno prejel skupno odvezo, razen če nastopi upravičen razlog.
Kan. 964 — § 1. Pravi prostor za opravljanje zakramentalne spovedi je cerkev ali kapela.
399
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
§ 2. Ad sedem confcssionalcm quod attinet, normae ab Episcopo-rum conferentia statuantur, cauto tamen ut semper habeantur in loco patenti sedes confessionales crate fixa inter paenitentem et confessa-rium instructae, quibus libere uti possint fideles, qui id desiderent.
§ 3. Confessiones extra sedem confessionalem ne excipiantur, nisi iusta de causa.
Caput II
DE SACRAMENTI PAENITENTIAE MINISTRO
Can. 965 — Minister sacramenti paenitentiae est solus sacerdos.
Can. 966 — § 1. Ad validam peccatorum absolutionem requiritur ut minister, praeterquam potestate ordinis, facúltate gaudeat eandem in fideles, quibus absolutionem impertitur, exercendi.
§ 2. Hac facúltate donari potest sacerdos, sive ipso iure sive con-cessione ab auctoritate competenti facta ad normam can. 969.
Can. 967 — § 1. Praeter Romanum Pontificem, facúltate christifi-delium ubique terrarum confessiones excipiendi ipso iure gaudent Cardinales; itemque Episcopi, qui eadem et licite ubique utuntur, nisi Episcopus dioecesanus in casu pai'ticulari renuerit.
§ 2. Qui facúltate confessiones habitualiter excipiendi gaudent sive vi officii sive vi concessionis Ordinarii loci incardinationis aut loci in quo domicilium habent, eandem facultatem ubique exercere possunt, nisi loci Ordinarius in casu particulari renuerit, firmis prae-scriptis can. 974, §§ 2 et 3.
§ 3. Ipso iure eadem facúltate ubique potiuntur erga sodales ali-osque in domo instituti aut societatis diu noctuque degentes, qui vi officii aut concessionis Superioris competentis ad normam cann. 968, § 2 et 969, § 2 facúltate confessiones excipiendi sunt instructi; qui quidem eadem et licite utuntur, nisi aliquis Superior maior quoad proprios subditos in casu particulari renuerit.
Can. 968 — § 1. Vi officii pro sua quisque dicione facúltate ad confessiones excipiendas gaudent loci Ordinarius, canonicus paeniten-tiarius, itemque parochus aliique qui loco parochi sunt.
§ 2. Vi officii facúltate gaudent confessiones excipiendi suorum subditorum aliorumque, in domo diu noctuque degentium, Superiores instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae, si sint clericales iuris pontificii, ad normam constitutionum potestate regiminis exsecutiva fruentes, firmo tamen praescripto can. 630, § 4.
400
r
1. del — Zakramenti
910—916
§ 2. Glede spovedniee naj škofovska konferenca izda določbe, vendar tako, da so spovedniee vedno na odprtem mestu s pritrjeno mrežo med spovedancem in spovednikom, in jih lahko verniki, ki to želijo, prosto uporabljajo.
§ 3. Izven spovedniee naj se ne spoveduje, razen iz upravičenega razloga.
Drugo poglavje SLUŽABNIK ZAKRAMENTA POKORE
Kan. 965 — Služabnik zakramenta pokore je samo duhovnik.
Kan. 966 — § 1. Za veljavno odvezo grehov je potrebno, da ima služabnik poleg oblasti svetega reda tudi pravico, da to oblast izvršuje nad verniki, katerim podeljuje odvezo.
§ 2. To pravico lahko dobi duhovnik po samem pravu ali če mu jo pristojna oblast poveri po določbi kan. 969.
Kan. 967 — § 1. Poleg rimskega papeža imajo kardinali po samem pravu pravico spovedovati vernike po vsem svetu; prav tako škofje, ki povsod spovedujejo tudi dopustno, razen če bi v posameznem primeru krajevni škof temu ugovarjal.
§ 2. Tisti, ki imajo pravico za redno spovedovanje zaradi službe, ali zato, ker jim jo je poveril ordinarij kraja, kjer so inkardinirani. ali kraja, kjer imajo domovališče, lahko to pravico uporabljajo povsod, razen če bi v posameznem primeru krajevni ordinarij temu ugovarjal, veljajo pa predpisi kan. 974, §§ 2 in 3.
§ 3. Po samem pravu imajo povsod isto pravico nad člani družbe in drugimi, ki stalno prebivajo v hiši redovne ustanove ali družbe, tisti, ki imajo pravico spovedovati zaradi službe ali zato, ker jim jo je poveril pristojni predstojnik po določbi kan. 968, § 2 in 969, § 2; ti spovedujejo tudi dopustno, razen če bi kak višji predstojnik v posameznem primeru za svoje podrejene temu ugovarjal.
Kan. 968 — § 1. Zaradi službe ima na svojem območju pravico spovedovati vsak krajevni ordinarij, kanonik penitenciarij, enako župnik in drugi, ki so namesto župnika.
§ 2. Zaradi službe imajo pravico spovedovati svoje podrejene in druge, ki stalno prebivajo v hiši, predstojniki kleriške redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja, če sta papeškopravni, ki imajo po določbi redovnih pravil izvršno vodstveno oblast, velja pa predpis kan. 630, § 4.
26 — Codex	401
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 969 — § 1. Solus loci Ordinarius competens est qui faculta-tem ad confessiones quorumlibet fidelium excipiendas conférât pres-byteris quibuslibet; presbyteri autem qui sodales sunt institutorum religiosorum, eadem ne utantur sine licentia saltern praesumpta sui Superioris.
§ 2. Superior instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae, de quo in can. 968, § 2, competens est qui facultatem ad excipiendas confessiones suorum subditorium aliorumque in domo diu noctuque de-gentium presbyteris quibuslibet conférât.
Can. 970 — Facultas ad confessiones excipiendas ne concedatur nisi presbyteris qui idonei per examen reperti fuerint, aut de eorum idoneitate aliunde constet.
Can. 971 — Facultatem ad excipiendas habitualiter confessiones loci Ordinarius presbytero, etsi domicilium vel quasi-domicilium in sua dicione habenti, ne concédât, nisi prius, quantum fieri potest, au-dito eiusdem presbyteri Ordinario.
Can. 972 — Facultas ad confessiones excipiendas a competenti auctoritate, de qua in can. 969, concedi potest ad tempus sive indeter-minatum sive determinatum.
Can. 973 — Facultas ad confessiones habitualiter excipiendas scripto concedatur.
Can. 974 — § 1. Loci Ordinarius, itemque Superior competens, facultatem ad confessiones excipiendas habitualiter concessam ne re-vocet nisi gravem ob causam.
§ 2. Revocata facúltate ad confessiones excipiendas a loci Ordinario qui earn concessit, de quo in can. 967, § 2, presbyter eandem facultatem ubique amittit; revocata eadem facúltate ab alio loci Ordinario, eandem amittit tantum in territorio revocantis.
§ 3. Quilibet loci Ordinarius qui alicui presbytero revocaverit facultatem ad confessiones excipiendas, certiorem reddat Ordinarium qui ratione incardinationis est presbyteri proprius, aut, si agatur de sodali instituti religiosi, eiusdem competentem Superiorem.
§ 4. Revocata facúltate ad confessiones excipiendas a proprio Su-periore maiore, facultatem ad excipiendas confessiones ubique erga sodales instituti amittit presbyter; revocata autem eadem facúltate ab alio Superiore competenti, eadem amittit erga solos in eiusdem dicione subditos.
Can. 975 — Praeterquam revocatione, facultas de qua in can. 967, § 2 cessât amissione officii vel excardinatione aut amissione domicilii.
402
J. del — Zakramenti
969—975
Kan. 969 — § 1. Samo krajevni ordinarij je pristojen, da kateremukoli duhovniku poveri pravico spovedovati katerekoli vernike; duhovniki, ki so člani redovnih ustanov, pa naj te pravice ne uporabljajo brez vsaj domnevanega dovoljenja svojega predstojnika.
§ 2. Predstojnik redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja, o katerem govori kan. 968, § 2, je pristojen, da kateremukoli duhovniku poveri pravico spovedovati svoje podrejene in druge, ki stalno prebivajo v hiši.
Kan. 970 — Pravica za spovedovanje naj se podeli samo duhovnikom, pri katerih je z izpitom ugotovljeno, da so sposobni, ali je to znano na drug način.
Kan. 971 — Pravico za redno spovedovanje naj duhovniku, čeprav ima domovališče ali nepravo domovališče na njegovem območju, podeli krajevni ordinarij samo, če se prej, kolikor je to mogoče, posvetuje z njegovim ordinarijem.
Kan. 972 — Pravico za spovedovanje lahko podeli pristojni oblastnik, naveden v kan. 969, za nedoločen ali določen čas.
Kan. 973 — Pravica za redno spovedovanje naj se podeljuje pismeno.
Kan. 974 — § 1. Krajevni ordinarij in pristojni predstojnik naj pravice, ki jo je podelil za redno spovedovanje, ne prekliče, razen iz tehtnega razloga.
§ 2. Ce pravico za spovedovanje prekliče krajevni ordinarij, ki jo je podelil po kan. 967, § 2, izgubi duhovnik to pravico povsod; če pa jo prekliče drug krajevni ordinarij, jo izgubi samo na ozemlju tistega, ki jo je preklical.
§ 3. Vsak krajevni ordinarij, ki je kakemu duhovniku preklical pravico za spovedovanje, naj o tem obvesti ordinarija, ki je po in-kardinaciji duhovniku lasten ali, če gre za člana redovne ustanove, njegovega pristojnega predstojnika.
§ 4. Ce pravico za spovedovanje prekliče lastni višji predstojnik, izgubi duhovnik pravico za spovedovanje članov te ustanove povsod; če pa jo prekliče drug pristojen predstojnik, jo izgubi samo glede tistih, ki so le-temu na njegovem območju podrejeni.
Kan. 975 — Pravica, o kateri govori kan. 967, § 2, preneha ne samo s preklicem, ampak tudi z izgubo službe, ekskardinacijo in izgubo domovališča.
403
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 976 — Quilibet sacerdos, licet ad confessiones excipiendas facúltate careat, quoslibet paenitentes in periculo mortis versantes valide et licite absolvit a quibusvis censuris et peccatis, etiamsi praesens sit sacerdos approbatus.
Can. 977 — Absolutio complicis in peccato contra sextum Decalogi praeceptum invalida est, praeterquam in periculo mortis.
Can. 978 — § 1. Meminerit sacerdos in audiendis confessionibus se iudicis pariter et medici personam sustinere ac divinae iustitiae simul et misericordiae ministrum a Deo constitutum esse, ut honori divino et animarum saluti consulat.
§ 2. Confessarius, utpote minister Ecclesiae, in administrando sacramento, doctrinae Magisterii et normis a competenti auctoritate latis fideliter adhaereat.
Can. 979 — Sacerdos in quaestionibus ponendis cum prudentia et discretione procedat, attenta quidem condicione et aetate paenitentis, abstineatque a nomine complicis inquirendo.
Can. 980 — Si confessario dubium non est de paenitentis disposi-lione et hie absolutionem petat, absolutio ne denegetur nec differatur.
Can. 981 — Pro qualitate et numero peccatorum, habita tamen ra-tione paenitentis condicionis, salutares et convenientes satisfactiones confessarius iniungat; quas paenitens per se ipse implendi obligatione tenetur.
Can. 982 — Qui confitetur se falso confessarium innocentem apud auctoritatem ecclesiasticam denuntiasse de crimine sollicitationis ad peccatum contra sextum Decalogi praeceptum, ne absolvatur nisi prius falsam denuntiationem formaliter retractaverit et paratus sit ad damna, si quae habeantur, reparanda.
Can. 983 — § 1. Sacraméntale sigillum inviolabile est; quare nefas est confessario verbis vel alio quovis modo et quavis de causa aliquatenus prodere paenitentem.
§ 2. Obligatione secretum sei'vandi tenentur quoque interpres, si detur, necnon omnes alii ad quos ex confessione notitia peccatorum quoquo modo pervenerit.
Can. 984 — § 1. Omnino confessario prohibetur scientiae ex confessione acquisitae usus cum paenitentis gravamine, etiam quovis re-velationis periculo excluso.
§ 2. Qui in auctoritate est constitutus, notitia quam de peccatis in confessione quovis tempore excepta habuerit, ad exteriorem gu-bernationem nullo modo uti potest.
404
976—984
Kan. 976 — Vsak duhovnik, tudi če nima pravice za spovedova-nje, veljavno in dopustno odveže od vseh kazni in grehov katerekoli spovedance, ki so v smrtni nevarnosti, četudi je navzoč duhovnik, ki ima pravico za spovedovanje.
Kan. 977 — Odveza soudeleženca pri grehu zoper šesto božjo zapoved je neveljavna, razen v smrtni nevarnosti.
Kan. 978 — § 1. Duhovnik naj pri spovedovanju pomni, da je tako sodnik kot zdravnik in da ga je Bog postavil hkrati za služabnika božje pravičnosti in božjega usmiljenja, da bi skrbel za božjo čast in za zveličanje vernikov.
§ 2. Spovednik naj se kot služabnik Cerkve pri delitvi zakramenta zvesto ravna po nauku cerkvenega učiteljstva in po določbah, ki jih je izdala pristojna cerkvena oblast.
Kan. 979 — Duhovnik naj bo pri vpraševanju razsoden in nevsiljiv, upošteva naj tudi stan in starost spovedanca in se varuje, da ne bo poizvedoval po imenu soudeleženca.
Kan. 980 — Če spovednik ne dvomi o spovedančevi pripravljenosti in ta za odvezo prosi, naj mu odveze ne odreče in ne odloži.
Kan. 981 — Spovednik naj naloži zdravilno in primerno pokoro, oziraje se na vrsto in število grehov, upošteva pa naj spovedančevo zmožnost; spovedanec jo je dolžan sam opraviti.
Kan. 982 — Če se kdo spove, da je nedolžnega spovednika pri cerkveni oblasti po krivem ovadil zaradi zapeljevanja h grehu zoper šesto božjo zapoved, naj se mu ne da odveza, dokler neresnične ovadbe izrecno ne prekliče in ni pripravljen popraviti škodo, če je kakšno povzročil.
Kan. 983 — § 1. Spovedna molčečnost je nedotakljiva; zato je prepovedano, da bi spovednik z besedo ali na kakršenkoli način in iz kateregakoli 1'azloga kakorkoli izdal spovedanca.
§ 2. Obveznost spovedne molčečnosti veže tudi prevajalca, če je bil navzoč, in vse druge, ki so kakorkoli zvedeli za grehe iz spovedi.
Kan. 984 — § 1. Spovedniku je povsem prepovedano uporabljati vednost, dobljeno pri spovedi, kadar bi bilo to za spovedanca težko, čeprav je izključena vsaka nevarnost, da bi kaj razodel.
1078—1081
Lib. IV — 
De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 985 — Magister novitiorum eiusque socius, rector seminarii aliusve instituti educationis sacramentales confessiones suorum alum-norum in eadem domo commorantium ne audiant, nisi alumni in casibus particularibus sponte id petant.
Can. 986 — § 1. Omnis cui animarum cura vi muneris est deman-data, obligatione tenetur providendi ut audiantur confessiones fide-lium sibi commissorum, qui rationabiliter audiri petant, utque iisdem oppoi'tunitas praebeatur ad confessionem individualem, diebus ac horis in eorum commodum statutis, accedendi.
§ 2. Urgente necessitate, quilibet confessarius obligatione tenetur confessiones christifidelium excipiendi, et in periculo mortis quilibet sacerdos.
Caput III DE IPSO PAENITENTE
Can. 987 — Christifidelis, ut sacramenti paenitentiae remedium percipiat salutiferum, ita dispositus sit oportet ut, peccata quae com-miserit repudians et propositum sese emendandi habens, ad Deum convertatur.
Can. 988 — § 1. Christifidelis obligatione tenetur in specie et nu-mero confitendi omnia peccata gravia post baptismum perpetrata et nondum per claves Ecclesiae directe remissa neque in confessione individual! accusata, quorum post diligentem sui discussionem conscien-tiam habeat.
§ 2. Commendatur christifidelibus ut etiam peccata venialia con-fiteantur.
Can. 989 — Omnis fidelis, postquam ad annos discretionis perve-nerit, obligatione tenetur peccata sua gravia, saltern semel in anno, fideliter confitendi.
Can. 990 — Nemo prohibetur quominus per interpretem confitea-tur, vitatis quidem abusibus et scandalis atque firmo praescripto can. 983, § 2.
Can. 991 — Cuivis christifideli integrum est confessario legitime approbate etiam alius ritus, cui maluerit, peccata confiteri.
406
1. del —• Zakramenti	925—932
Kan. 985 — Učitelj novieev in njegov pomočnik, ravnatelj semenišča ali drugega vzgojnega zavoda naj ne spovedujejo svojih gojencev, ki bivajo skupaj z njimi v isti hiši, razen če gojenci v posameznih primerih sami od sebe za to prosijo.
Kan. 986 — § 1. Vsak, ki mu je po službi izročena pastoralna skrb, je dolžan poskrbeti, da morejo njemu izročeni verniki opraviti spoved, kadar po pameti zanjo prosijo, in da imajo priložnost za posamično spoved ob zanje ugodnih določenih dnevih in urah.
§ 2. Ce je nujna sila, veže vsakega spovednika, v smrtni nevarnosti pa vsakega duhovnika, dolžnost spovedati vernike.
Tretje poglavje SPOVEDANEC
Kan. 987 — Za zveličaven prejem zdravila zakramenta pokore mora biti vernik tako pripravljen, da se spreobrne k Bogu s tem, da zavrne grehe, ki jih je storil, in se sklene poboljšati.
Kan. 988 — § 1. Vernika veže dolžnost, da se spove po vrsti in številu vseh velikih grehov, ki jih je storil po krstu in še niso bili neposredno odpuščeni po cerkveni oblasti odpuščati grehe in se jih še ni obtožil pri posamični spovedi, a se jih po skrbnem spraševanju vesti zaveda.
§ 2. Vernikom se priporoča, da se spovedujejo tudi malih grehov.
Kan. 989 — Vsak vernik je dolžan, potem ko je prišel v leta razločevanja, da se vsaj enkrat na leto vestno spove svojih velikih grehov.
Kan. 990 — Nikomur se ne brani spovedati se po prevajalcu, vendar se je treba izogibati zlorabam in pohujšanju, velja pa predpis kan. 983, § 2.
Kan. 991 — Vsak vernik ima neokrnjeno pravico po lastni izbiri spovedati se grehov tudi zakonito potrjenemu spovedniku drugega obreda.
407
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Caput IV DE INDULGENTIIS
Can. 992 — Indulgentia est remissio coram Deo poenae temporalis pro peccatis, ad culpam quod attinet iam deletis, quam christifidelis, apte dispositus et certis ac definitis condicionibus, consequitur ope Ecclesiae quae, ut ministra redemptionis, thesaurum satisfactionum Christi et Sanctorum auctoritative dispensât et applicat.
Can. 993 — Indulgentia est partialis aut plenaria, prout a poena temporali pro peccatis débita libérât ex parte aut ex toto.
Can. 994 — Quivis fidelis potest indulgentias sive partiales sive plenarias, aut sibi ipsi lucrari, aut defunctis applicare ad modum suf-fragii.
Can. 995 — § 1. Praeter supremam Ecclesiae auctoritatem ii tan-tum possunt indulgentias elargiri, quibus haec potestas iure agnosci-tur aut a Romano Pontifice eonceditur.
§ 2. Nulla auctoritas infra Romanum Pontificem potest potesta-tem concedendi indulgentias aliis committere, nisi id ei a Sede Apo-stolica expresse fuerit indultum.
Can. 996 — § 1. Ut quis capax sit lucrandi indulgentias debet esse baptizatus, non excommunicatus, in statu gratiae saltern in fine ope-rum praescriptorum.
§ 2 Ut vero subiectum capax eas lucretur, habere debet intentionem saltern generalem eas acquirendi et opera iniuncta Implere statuto tempore ac debito modo, secundum concessionis tenorem.
Can. 997 — Ad indulgentiarum concessionem et usum quod attinet, servanda sunt insuper cetera praescripta quae in peculiaribus Ecclesiae legibus continentur.
Titulus V
DE SACRAMENTO UNCTIONIS INFIRMORUM
Can. 998 — Unctio infirmorum, qua Ecclesia fideles periculose aegrotantes Domino patienti et glorificato, ut eos allevet et salvet, commendat, confertur eos liniendo oleo atque verba proferendo in liturgicis libris praescripta.
408
1. del —• Zakramenti
925—932
Četrto poglavje ODPUSTKI
Kan. 992 — Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že izbrisana, in ga pravilno pripravljen vernik prejme pod določenimi in naštetimi pogoji ob pomoči Cerkve, ki v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad za-služenj Kristusa in svetnikov.
Kan. 993 — Odpustek je delen ali popoln, kakor pač delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki si jih nakopljemo za grehe.
Kan. 994 — Vsak vernik lahko odpustke, tako delne kot popolne, prejme zase ali jih nakloni rajnim v obliki prošnje.
Kan. 995 — § 1. Razen najvišje cerkvene oblasti morejo deliti odpustke samo tisti, ki jim to pravico priznava pravo ali jim jo poveri rimski papež.
§ 2. Nobena oblast, nižja od rimskega papeža, ne more drugim izročiti pravice podeljevati odpustke, če ji tega ni apostolski sedež izrecno dovolil.
Kan. 996 — § 1. Da je kdo sposoben prejeti odpustke, mora biti krščen, ne izobčen in v stanju milosti vsaj ob koncu predpisanih del.
§ 2. Da pa jih sposobni prejme, mora imeti vsaj splošen namen jih prejeti in opraviti predpisana dela v določenem času in na način, kakor določa besedilo podelitve.
Kan. 997 — Glede podeljevanja odpustkov in njihove rabe se je treba ravnati tudi po drugih predpisih, ki jih vsebujejo posebni cerkveni zakoni.
Peti naslov
ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA
Kan. 998 — Bolniško maziljenje, s katerim Cerkev priporoča nevarno bolne vernike trpečemu in poveličanemu Gospodu, naj jim polajša in jih reši, se deli tako, da jih mazilimo z oljem in izgovarjamo besede, ki so predpisane v liturgičnih knjigah.
409
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Caput I
DE SACRAMENTI CELEBRATIONE
Can. 999 — Praeter Episeopum, oleum in unctione infirmorum adhibendum benedicere possunt:
1° qui iure Episcopo dioecesano aequiparantur; 2° in casu necessitatis, quilibet presbyter in ipsa tarnen celebra-tione sacramenti.
Can. 1000 — § 1. Unctiones verbis, ordine et modo praescriptis in liturgicis libris, accurate peragantur; in casu tarnen necessitatis, suf-ficit unctio unica in fronte vel etiam in alia corporis parte, intégra formula prolata.
§ 2. Unctiones peragat minister propria manu, nisi gravis ratio usum instrumenti suadeat.
Can. 1001 — Curent animarum pastores et infirmorum propinqui, ut tempore opportuno infirmi hoc sacramento subleventur.
Can. 1002 — Celebratio communis unctionis infirmorum, pro plu-ribus infirmis simul, qui apte sint praeparati et rite dispositi, iuxta Episcopi dioecesani praescripta peragi potest.
Caput II
DE MINISTRO UNCTIONIS INFIRMORUM
Can. 1003 — § 1. Unctionem infirmorum valide administrât omnis et solus sacerdos.
§ 2. Officium et ius unctionis infirmorum ministrandi habent om-nes sacerdotes, quibus demandata est cura animarum, erga fideles suo pastoi'ali officio commissos; ex rationabili causa, quilibet alius sacerdos hoc sacramentum ministrare potest de consensu saltern prae-sumpto sacerdotis de quo supra.
§ 3. Cuilibet sacerdoti licet oleum benedictum secumferre ut, in casu necessitatis, sacramentum unctionis infirmorum ministrare valeat.
Caput III
DE IIS QUIBUS UNCTIO INFIRMORUM CONFERENDA SIT
Can. 1004 — § 1. Unctio infirmorum ministrari potest fideli qui, adepto rationis usu, ob infirmitatem vel senium in periculo incipit versari.
410
1. del — Zakramenti
1005—1012
Prvo poglavje ZAKRAMENTALNO OPRAVILO
Kan. 999 — Poleg škofa lahko blagoslovijo olje, ki je potrebno za bolniško maziljenje:
1.	tisti, ki imajo enako oblast kot krajevni škof;
2.	v sili vsak duhovnik, vendar samo med zakramentalnim opravilom.
Kan. 1000 — § 1. Maziljenja naj se opravijo skrbno z besedami, po redu in načinu, kakor je predpisano v liturgienih knjigah; če pa je sila, zadošča eno samo maziljenje na čelu ali tudi na drugem delu telesa s celotnim zakramentalnim besedilom.
§ 2. Maziljenja opravi služabnik s svojo roko, razen če bi tehten razlog svetoval uporabo orodja.
Kan. 1001 — Pastoralni delavci in bolnikovi bližnji naj skrbijo, da se bodo bolniki ob primernem času okrepili s tem zakramentom.
Kan. 1002 — Skupno opravilo maziljenja bolnikov za več bolnikov hkrati, ki naj bodo primerno in pravilno pripravljeni, se lahko opravi po predpisih krajevnega škofa.
Drugo poglavje SLUŽABNIK BOLNIŠKEGA MAZILJENJA
Kan. 1003 — § 1. Bolniško maziljenje veljavno deli vsak duhovnik in samo duhovnik.
§ 2. Dolžnost in pravico deliti bolniško maziljenje imajo vsi duhovniki, katerim je poverjena pastoralna skrb za vernike, ki so izročeni njihovi pastoralni skrbi; iz pametnega razloga pa lahko ta zakrament deli katerikoli drug duhovnik, če vsaj vnaprej domneva, da v to privoli pravkar omenjeni duhovnik.
§ 3. Vsak duhovnik sme nositi s seboj blagoslovljeno olje, da more v sili podeliti zakrament bolniškega maziljenja.
Tretje poglavje KOMU JE TREBA DELITI BOLNIŠKO MAZILJENJE
Kan. 1004 — § 1. Bolniško maziljenje se more podeliti verniku, ki je že pri pameti in začenja biti v nevarnosti zaradi bolezni ali starosti.
411
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
§ 2. Hoc sacramentum iteran potest, si infirmus, postquam con-valuerit, denuo in gravem infirmitatem incident aut si, eadem infir-mitate perdurante, discrimen factum gravius sit.
Can. 1005 — In dubio utrum infirmus rationis usum attigerit, an periculose aegrotet vel mortuus sit, hoc sacramentum ministretur.
Can. 1006 — Infirmis qui, cum suae mentis compotes essent, hoc sacramentum implicite saltern petierint, conferatur.
Can. 1007 — Unctio infirmorum ne conferatur illis, qui in manifesto gravi peccato obstinate perseverent.
Titulus VI DE ORDINE
Can. 1008 — Sacramento ordinis ex divma institutione inter chri-stifideles quidam, charactere indelebili quo signantur, constituuntur sacri ministri, qui nempe consecrantur et deputantur ut, pro suo quisque gradu, in persona Christi Capitis muñera docendi, sanctificandi et regendi adimplentes, Dei populum pascant.
Can. 1009 — § 1. Ordines sunt episcopatus, presbyteratus et dia-conatus.
§ 2. Conferuntur manuum impositione et precatione consecra-toria, quam pro singulis gradibus libri liturgici praescribunt.
Caput I
DE ORDINATIONIS CELEBRATIONE ET MINISTRO
Can. 1010 — Ordinatio intra Missarum sollemnia celebretur, die dominico vel festo de praecepto, sed ob rationes pastorales aliis etiam diebus, ferialibus non exceptis, fieri potest.
Can. 1011 — § 1. Ordinatio generaliter in cathedrali ecclesia celebretur; ob rationes tamen pastorales in alia ecclesia aut oratorio celebrari potest.
§ 2. Ad ordinationem invitandi sunt clerici aliique christifideles, ut quam maxima frequentia celebrationi intersint.
Can. 1012 — Sacrae ordinationis minister est Episcopus conse-cratus.
412
1. del — Zakramenti
1005—1012
§ 2. Ta zakrament lahko ponovimo, če je bolnik po ozdravitvi spet zbolel za nevarno boleznijo ali, če se mu v isti bolezni stanje poslabša.
Kan. 1005 — V dvomu, ali je bolnik že pri pameti, ali je res nevarno bolan oziroma ali je že umrl, naj se ta zakrament podeli.
Kan. 1006 — Bolnikom, ki so za ta zakrament vsaj vključno prosili, dokler so bili pri zavesti, naj se podeli.
Kan. 1007 — Bolniško maziljenje naj se ne podeli tistim, ki zakrknjeno vztrajajo v javnem znanem velikem grehu.
Šesti naslov SVETI RED
Kan. 1008 — Po božji ustanovi z zakramentom svetega reda nekateri izmed vernikov postanejo posvečeni služabniki z neizbrisnim znamenjem, ki ga prejmejo; posvečeni in pooblaščeni so, da vsak na svoji stopnji v osebi Kristusa Glave s spolnjevanjem službe učenja, posvečevanja in vodstva pasejo božje ljudstvo.
Kan. 1009 — § 1. Sveti red obsega episkopat, prezbiterat in dia-konat.
§ 2. Podeljuje se s polaganjem rok in posvetilno molitvijo, kakor je za vsako stopnjo predpisano v liturgičnih knjigah.
Prvo poglavje ODHAJANJE POSVETITVE IN NJEN SLUŽABNIK
Kan. 1010 — Posvetitev naj se opravi med mašnim opravilom v nedeljo ali na zapovedan praznik, iz pastoralnih razlogov pa lahko tudi na druge dneve, ne izvzemši delavnike.
Kan. 1011 — § 1. Posvetitev naj bo običajno v stolnici; iz pastoralnih razlogov pa je lahko tudi v drugi cerkvi ah kapeli.
§ 2. K posvetitvi je treba povabiti klerike in druge vernike, da se jih bo čim več udeležilo svetega opravila.
Kan. 1012 — Služabnik svetih redov je posvečeni škof.
413
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 1013 — Nulli Episcopo licet quemquam consecrare in Episco-pum, nisi prius constet de pontificio mandato.
Can. 1014 — Nisi Sedis Apostolicae dispensatio intercesserit, Epi-scopus consecrator principalis in consecratione episcopali duos saltern Episcopos consecrantes sibi adiungat; valde convenit autem, ut una cum iisdem omnes Episcopi praesentes electum consecrent.
Can. 1015 — § 1. Unusquisque ad presbyteratum et ad diacona-tum a proprio Episcopo ordinetur aut cum legitimis eiusdem litteris dimissoriis.
§ 2. Episcopus proprius, iusta de causa non impeditus, per se ipse suos subditos ordinet; sed subditum orientalis ritus, sine apostolico indulto, licite ordinare non potest.
§ 3. Qui potest litteras dimissorias ad ordines recipiendos dai'e, potest quoque eosdem ordines per se ipse confei're, si charactere episcopali polleat.
Can. 1016 — Episcopus proprius, quod attinet ad ordinationem diaconalem eorum qui clero saeculari se adscribi intendant, est Episcopus dioecesis, in qua promovendus habet domicilium, aut dioecesis cui promovendus sese devovere statuit; quod attinet ad ordinationem presbyteralem clericorum saecularium, est Episcopus dioecesis, cui promovendus per diaconatum est incardinatus.
Can. 1017 — Episcopus extra propriam dicionem nonnisi cum li-centia Episcopi dioecesani ordines conferre potest.
Can. 1018 — § 1. Litteras dimissorias pro saecularibus dare possunt: 1° Episcopus proprius, de quo in can. 1016;
2° Administrator apostolicus atque, de consensu collegii consul-torum, Administrator dioecesanus; de consensu consilii, de quo in can. 495, § 2, Pro-vicarius et Pro-praefectus apostolicus.
§ 2. Administrator dioecesanus, Pro-vicarius et Pro-praefectus apostolicus litteras dimissorias ne iis concédant, quibus ab Episcopo dioecesano aut a Vicario vel Praefecto apostolico accessus ad ordines denegatus fuerit.
Can. 1019 — § 1. Superiori maiori instituti religiosi clericalis iuris pontificii aut societatis clericalis vitae apostolicae iuris pontificii com-petit ut suis subditis, iuxta constitutiones perpetuo vel definitive in-stituto aut societati adscriptis, concédât litteras dimissorias ad diaconatum et ad presbyteratum.
§ 2. Ordinatio ceterorum omnium alumnorum cuiusvis instituti aut societatis regitur iure clericorum saecularim, revocato quolibet indulto Superioribus concesso.
414
1. del — Zakramenti
1005—1012
Kan. 1013 — Noben škof ne sme nikogar posvetiti za škofa, če ni prej ugotovljeno, da je papež izdal naročilo.
Kan. 1014 — Glavni škof posvečevalec naj si pri posvetitvi škofa privzame vsaj dva škofa posvečevalca, razen če je apostolski sedež dal spregled; zelo pa je primerno, da vsi navzoči škofje posvetijo izbranega skupaj z njimi.
Kan. 1015 — § 1. Vsakega naj za duhovnika in diakona posveti lastni škof ali pa drug škof, ki je od njega prejel zakonito od-pustnico.
§ 2. Lastni škof naj svojim podrejenim sam deli redove, če ga ne ovira upravičen razlog; toda podrejenemu vzhodnega obreda jih brez apostolskega dovoljenja ne more dopustno podeliti.
§ 3. Kdor lahko da odpustnico za prejem svetih redov, lahko iste redove tudi sam podeli, če ima škofovsko posvečenje.
Kan. 1016 — Lastni škof je glede posvetitve za diakona tistih, ki nameravajo postati člani svetnega klera, škof škofije, v kateri ima prejemnik domovališče, ali škofije, v katere službo se je odločil stopiti; glede posvetitve svetnih klerikov za duhovnike pa škof škofije, v katero je prejemnik inkardiniran z diakonatom.
Kan. 1017 — Zunaj svojega območja lahko škof deli svete redove samo z dovoljenjem krajevnega škofa.
Kan. 1018 — § 1. Odpustnico za svetne prejemnike more izdati:
1.	lastni škof, o katerem govori kan. 1016;
2.	apostolski upravitelj, s privolitvijo zbora svetovalcev pa tudi škofijski upravitelj; apostolski provikar in proprefekt pa s privolitvijo sveta, o katerem govori kan. 495, § 2.
§ 2. Škofijski upravitelj, apostolski provikar in proprefekt naj ne daje odpustnice tistim, katerim je krajevni škof, apostolski vikar ali prefekt odklonil dostop do svetih redov.
Kan. 1019 — § 1. Višji redovni predstojnik kleriške papeškoprav-ne redovne ustanove ali kleriške papeškopravne družbe apostolskega življenja je pristojen dati odpustnico za diakonat in prezbiterat tistim svojim podrejenim, ki so po konstitucijah trajno ali dokončno včlanjeni v redovno ustanovo ali družbo.
§ 2. Podeljevanje redov vsem drugim članom katerekoli ustanove ali družbe se ravna po pravu za svetne klerike, preklicano pa je vsakršno dovoljenje, dano predstojnikom.
415
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 1020 — Litterae dimissoriae ne concedantur, nisi habitis an-tea omnibus testimoniis et documentis, quae iure exiguntur ad nor-mam cann. 1050 et 1051.
Can. 1021 — Litterae dimissoriae mitti possunt ad quemlibet Epi-scopum communionem cum Sede Apostolica habentem, excepto tan-tum, citra apostolicum indultum, Episcopo ritus diversi a ritu pro-movendi.
Can. 1022 — Episcopus ordinans, acceptis legitimis litteris dimis-soriis, ad ordinationem ne procedat, nisi de germana litterarum fide plane constet.
Can. 1023 — Litterae dimissoriae possunt ab ipso concedente aut ab eius successore limitibus circumscribi aut revocari, sed semel con-cessae non extinguuntur resoluto iure concedentis.
Caput II DE ORDINANDIS
Can. 1024 — Sacram ordinationem valide recipit solus vir bapti-zatus.
Can. 1025 — § 1. Ad licite ordines presbyteratus vel diaconatus conferendos requiritur ut candidatus, probatione ad normam iuris peracta, debitis qualitatibus, iudicio proprii Episcopi aut Superioris maioris competentis, praeditus sit, nulla detineatur irregularitate nul-loque impedimento, atque praerequisita, ad normam cann. 1033-1039 adimpleverit; praeterea documenta habeantur, de quibus in can. 1050, atque scrutinium peractum sit, de quo in can. 1051.
§ 2. Insuper requiritur ut, iudicio eiusdem legitimi Superioris, ad Ecclesiae ministerium utilis habeatur.
§ 3. Episcopo ordinanti proprium subditum, qui servitio alius dio-ecesis destinetur, constare debet ordinandum huic dioecesi addictum iri.
Art. 1
DE REQUISITIS IN ORDINANDIS
Can. 1026 — Ut quis ordinetur debita libertate gaudeat oportet; nefas est quemquam, quovis modo, ob quamlibet causam ad ordines recipiendos cogere, vel canonice idoneum ab iisdem recipiendis aver-tere.
416
1020—1026
Kan. 1020 — Odpustnica se ne sme izdati, dokler niso zbrana vsa spričevala in listine, ki jih pravo zahteva po določbi kan. 1050 in 1051.
Kan. 1021 — Odpustnico je mogoče poslati vsakemu škofu, ki je v občestvu z apostolskim sedežem, izvzet pa je, če ni apostolskega dovoljenja, samo škof, ki je drugega obreda kot prejemnik.
Kan. 1022 — Škof posvečevalec naj po prejemu zakonite odpust-nice opravi posvetitev le, če je pristnost odpustnice popolnoma izpričana.
Kan. 1023 — Odpustnico more, kdor jo je izdal, ali njegov namestnik, omejiti ali preklicati, ko pa je izdana, ne izgubi veljave, če ugasne pravica tistega, ki jo je izdal.
Drugo poglavje PREJEMNIKI SVETIH REDOV
Kan. 1024 — Veljavno prejme svete redove le krščen moški.
Kan. 1025 — § 1. Za dopustno posvetitev v duhovnika ali diako-na je potrebno, da ima pripravnik po opravljeni pravno predpisani preizkušnji po presoji lastnega škofa ali pristojnega višjega redovnega predstojnika potrebne lastnosti, da ga ne ovira kaka iregu-larnost ali kak zadržek in da je spolnil zahteve po določbi kan. 1033—1039; da ima poleg tega listine, o katerih govori kan. 1050, in da je opravljen skrutinij po kan. 1051.
§ 2. Poleg tega je potrebno, da po presoji istega zakonitega predstojnika velja za koristnega za službo Cerkve.
§ 3. Škof, ki posvečuje lastnega podrejenega, določenega za službo v kaki drugi škofiji, mora ugotoviti, da bo pi-ejemnik sprejet v to škofijo.
Prvi člen
KAJ SE ZAHTEVA OD PREJEMNIKOV SVETIH REDOV
Kan. 1026 — Da bo kdo prejel sveti red, mora imeti potrebno svobodo; nedovoljeno je koga na kakršenkoli način in iz kateregakoli razloga siliti, da bi prejel sveti red, ali cerkvenopravno sposobnega od tega odvračati.
27 — Codex
417
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 1027 — Aspirantes ad diaconatum et presbyteratum accurata praeparatione efformentur, ad normam iuris.
Can. 1028 — Curet Episcopus dioecesanus aut Superior competens ut candidati, antequam ad ordinem aliquem promoveantur, rite edo-ceantur de iis, quae ad ordinem eiusque obligationes pertinent.
Can. 1029 — Ad ordines ii soli promoveantur qui, prudenti iudicio Episcopi proprii aut Superioris maioris competentis, omnibus per-pensis, integram habent fidem, recta moventur intentione, debita pollent scientia, bona gaudent existimatione, integris moribus pro-batisque virtutibus atque aliis qualitatibus physicis et psychicis ordini recipiendo congruentibus sunt praediti.
Can. 1030 — Nonnisi ex causa canonica, licet occulta, proprius Episcopus vel Superior maior competens diaconis ad presbyteratum destinatis, sibi subditis, ascensum ad presbyteratum interdicere potest, salvo recursu ad normam iuris.
Can. 1031 — § 1. Presbyteratus ne conferatur nisi iis qui aetatis annum vigesimum quintum expleverint et sufficienti gaudeant matu-ritate, servato insuper intervallo sex saltern mensium inter diaconatum et presbyteratum; qui ad presbyteratum destinantur, ad diaco-natus ordinem tantummodo post expletum aetatis annum vigesimum tertium admittantur.
§ 2. Candidatus ad diaconatum permanentem qui non sit uxo-ratus ad eundem diaconatum ne admittatur, nisi post expletum vigesimum quintum saltern aetatis annum; qui matrimonio coniunctus est, nonnisi post expletum trigesimum quintum saltern aetatis annum, atque de uxoris consensu.
§ 3. Integrum est Episcoporum conferentiis normam statuere, qua provectior ad presbyteratum et ad diaconatum permanentem requi-ratur aetas.
§ 4. Dispensatio ultra annum super aetate requisita ad normam §§ 1 et 2, Apostolicae Sedi reservatur.
Can. 1032 — § 1. Aspirantes ad presbyteratum promoveri possunt ad diaconatum solummodo post expletum quintum curriculi studio-rum philosophico-theologicorum annum.
§ 2. Post expletum studiorum curriculum, diaconus per tempus congruum, ab Episcopo vel a Superiore maiore competenti definien-dum, in cura pastorali partem habeat, diaconalem exercens ordinem, antequam ad presbyteratum promoveatur.
§ 3. Aspirans ad diaconatum permanentem, ad hunc ordinem ne promoveatur nisi post expletum formationis tempus.
418
1. del — Zakramenti
1005—1012
Kan. 1027 — Pripravniki za diakonat in prezbiterat naj se skrbno pripravljajo in vzgajajo po določbi prava.
Kan. 1028 — Krajevni škof ali pristojni redovni predstojnik mora poskrbeti, da bodo pripravniki, preden bodo prejeli kako stopnjo svetega reda, prav poučeni o tem, kar zadeva sveti red in njegove obveznosti.
Kan. 1029 — Stopnje svetega reda naj prejmejo samo tisti, ki imajo po pametni presoji lastnega škofa ali pristojnega višjega redovnega predstojnika ob upoštevanju vsega neokrnjeno vero, pravi namen, potrebno znanje, so na dobrem glasu, nravno neoporečni, preskušeni v krepostih in imajo druge telesne in duševne lastnosti, ki so primerne za prejem svetega reda.
Kan. 1030 — Lastni škof ali pristojni višji redovni predstojnik more sebi podrejenim za prezbiterat namenjenim diakonom samo iz cerkvenopravnega, čeprav tajnega razloga, prepovedati prejem prez-biterata, možna pa je pritožba po pravni določbi.
Kan. 1031 — § 1. Prezbiterat naj se podeljuje samo tistim, ki so spolnih petindvajset let in so dovolj zreli; poleg tega mora biti vsaj šest mesecev med diakonatom in prezbiteratom; tisti, ki so namenjeni za prezbiterat, pa smejo prejeti diakonat šele po spolnjenem triindvajsetem letu.
§ 2. Pripravnik za stalni diakonat, ki ni poročen, sme prejeti diakonat šele, ko je spolnil vsaj petindvajset let; kdor pa je poročen, šele, ko je dopolnil vsaj petintrideset let in s privolitvijo žene.
§ 3. Škofovske konference imajo neokrnjeno pravico določiti višjo starost za prejem prezbiterata in stalnega diakonata.
§ 4. Spregled za več kot eno leto glede starosti po določbi §§ 1 in 2 je pridržan apostolskemu sedežu.
Kan. 1032 — § 1. Pripravniki za prezbiterat smejo prejeti diakonat šele po končanem petem letu filozofsko-teološkega študija.
§ 2. Po koncu študija naj diakon primerno dolgo, kakor določi škof ali pristojni višji redovni predstojnik, sodeluje pri pastoralnem delu in opravlja diakonsko službo, preden prejme prezbiterat.
§ 3. Pripravnik za stalni diakonat naj prejme ta sveti red šele po končanem času študija in vzgoje.
419
1078—1081
Lib. IV — 
De Ecclesiae muñere sanctificandi
Art. 2
DE PRAEREQUISITIS AD ORDINATIONEM
Can. 1033 — Licite ad ordines promovetur tantum qui recepit sacrae confirmationis sacramentum.
Can. 1034 — § 1. Ad diaconatum vel presbyteratum aspirans ne ordinetur, nisi prius per liturgicum admissionis ritum ab auctoritate, de qua in cann. 1016 et 1019, adscriptionem inter candidatos obti-nuerit post praeviam suam petitionem propria manu exaratam et sub-sci'iptam, atque ab eadem auctoritate in scriptis acceptatam.
§ 2. Ad eandem admissionem obtinendam non tenetur, qui per vota in clericale institutum cooptatus est.
Can. 1035 — § 1. Antequam quis ad diaconatum siver permanentem sive transeuntem promoveatur, requiritur ut ministeria lectoris et acolythi receperit et per congruum tempus exercuerit.
§ 2. Inter acolythatus et diaconatus collationem intervallum intercédât sex saltem mensium.
Can. 1036 — Candidatus, ut ad ordinem diaconatus aut presby-teratus promoveri possit, Episcopo proprio aut Superiori maiori com-petenti declarationem tradat propria manu exaratam et subscriptam, qua testificetur se sponte ac libéré sacrum ordinem suscepturum atque se ministerio ecclesiastico perpetuo mancipaturum esse, insimul petens ut ad ordinem recipiendum admittatur.
Can. 1037 — Promovendus ad diaconatum permanentem qui non sit uxoratus, itemque promovendus ad presbyteratum, ad ordinem diaconatus ne admittantur, nisi ritu praescripto publice coram Deo et Ecclesia obligationem caelibatus assumpserint, aut vota perpetua in instituto religioso emiserint.
Can. 1038 — Diaconus, qui ad presbyteratum promoveri renuat, ab ordinis recepti exercitio prohiberi non potest, nisi impedimento detineatur canonico aliave gravi causa, de iudicio Episcopi dioecesani aut Superioris maioris competentis aestimanda.
Can. 1039 — Omnes qui ad aliquem ordinem promovendi sunt, exercitiis spiritualibus vacent per quinque saltem dies, loco et modo ab Ordinario determinatis; Episcopus, antequam ad ordinationem procedat, certior factus sit oportet candidatos rite iisdem exercitiis vacasse.
420
1. del — Zakramenti
1005—1012
Drugi člen
KAJ SE ZAHTEVA ZA PREJEM SVETEGA REDA
Kan. 1033 — Dopustno prejme sveti red samo, kdor je prejel zakrament svete birme.
Kan. 1034 — § 1. Kdor želi prejeti diakonat ali prezbiterat, naj se mu sveti red ne podeli, dokler ga ni predstojnik, o katerem govorita kan. 1016 in 1019, z bogoslužnim obredom sprejel med pripravnike, ko je prej lastnoročno napisal in podpisal svojo prošnjo, isti predstojnik pa je njen sprejem pismeno potrdil.
§ 2. Ta sprejem ni potreben za tistega, ki je bil z redovnimi zaobljubami sprejet v kleriško ustanovo.
Kan. 1035 — § 1. Preden kdo prejme red stalnega ali začasnega diakonata, mora biti sprejet v službo bravca in mašnega pomočnika in ju primerno dolgo opravljati.
§ 2. Med sprejetjem v službo mašnega pomočnika in podelitvijo diakonata je potrebna vmesna doba vsaj šest mesecev.
Kan. 1036 — Da bo pripravnik mogel prejeti sveti red diakonata ali prezbiterata, naj lastnemu škofu ali pristojnemu višjemu predstojniku izroči lastnoročno napisano in podpisano izjavo, s katero spričuje, da bo prostovoljno in svobodno prejel sveti red in ostal trajno v cerkveni službi, hkrati pa prosi, da bi smel prejeti sveti red.
Kan. 1037 — Prejemnik stalnega diakonata, ki ni poročen, in prav tako prejemnik prezbiterata ne sme prejeti diakonata, če ni s predpisanim obredom javno pred Bogom in Cerkvijo sprejel obveznosti celibata ali naredil večnih zaobljub v redovni ustanovi.
Kan. 1038 — Diakonu, ki se brani prejeti prezbiterat, ni mogoče prepovedati opravljanje prejetega reda, če ni kakega cerkvenoprav-nega zadržka ali drugega tehtnega razloga, o čemer sodi krajevni škof ali pristojni višji predstojnik.
Kan. 1039 — Vsi pripravniki za kak sveti red naj opravijo vsaj petdnevne duhovne vaje na kraju in na način, ki ga določi ordi-narij; preden škof opravi posvetitev, se mora prepričati, ali so pripravniki pravilno opravili te duhovne vaje.
421
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Art. 3
DE IRREGULARITATIBUS ALIISQUE IMPEDIMENTS
Can. 1040 — A recipiendis ordinibus arcentur qui quovis impedimento affieiuntur sive perpetuo, quod venit nomine irregularitatis, sive simpliei; nullum autem impedimentum contrahitur, quod in ca-nonibus qui sequuntur non contineatur.
Can. 1041 — Ad recipiendos ordines sunt irregulares:
1" qui aliqua forma laborat amentiae aliusve psychicae infirmi-tatis, qua, consultis peritis, inhabilis iudicatur ad ministerium rite implendum;
2° qui delictum apostasiae, haeresis aut schismatis commiserit;
3° qui matrimonium etiam civile tantum attentaverit, vel ipse-met vinculo matrimoniali aut ordine sacro aut voto publico perpetuo castitatis a matrimonio ineundo impeditus, vel cum muliere matrimonio valido coniuncta aut eodem voto adstricta;
4° qui voluntarium homicidium perpetraverit aut abortum procura verit, effectu secuto, omnesque positive cooperantes;
5° qui seipsum vel alium graviter et dolose mutilaverit vel sibi vitam adimere tentaverit;
6" qui actum ordinis posuerit constitutis in ordine episcopatus vel presbyteratus reservatum, vel eodem carens, vel ab eius exercitio poena aliqua canónica declarata vel irrogata prohibitus.
Can. 1042 — Sunt a recipiendis ordinibus simpliciter impediti:
lff vir uxorem habens, nisi ad diaconatum permanentem legitime destinetur;
2° qui officium vel administrationem gerit clericis ad normam cann. 285 et 286 vetitam cuius rationem reddere debet, donee, depo-sitis officio et administratione atque rationibus redditis, liber factus sit;
3° neophytus, nisi, iudicio Ordinarii, sufficienter probatus fuerit.
Can. 1043 — Christifideles obligatione tenentur impedimenta ad sacros ordines, si qua norint, Ordinario vel parocho ante ordinatio-nem revelandi.
Can. 1044 — § 1. Ad exercendos ordines receptos sunt irregulares:
Io qui irregularitate ad ordines recipiendos dum afficiebatur, illegitime ordines recepit;
2" qui delictum commisit, de quo in can. 1041, n. 2, si delictum est publicum;
422
1. del — Zakramenti
1005—1012
Tretji člen IREGULARNOSTI IN DRUGI ZADRŽKI
Kan. 1040 — Prejem svetih redov ni dovoljen tistim, ki jih ovira kakršenkoli zadržek, bodisi trajen, ki se imenuje iregularnost, bodisi preprost; ovirajo pa samo zadržki, ki so našteti v naslednjih kanonih.
Kan. 1041 — Za prejem svetih redov je iregularen:
1.	kdor trpi zaradi kakšne oblike brezumnosti ali druge duševne bolezni, zaradi katere po posvetovanju z izvedenci velja za nesposobnega za pravilno opravljanje službe;
2.	kdor je zagrešil kaznivo dejanje odpada, krivoverstva ali razkola;
3.	kdor je poskušal skleniti zakon, tudi samo civilni, bodisi da ga je pri sklenitvi zakonske zveze ovirala vez zakona ali svetega reda ali javne večne zaobljube čistosti, bodisi z žensko, ki je bila veljavno poročena ali jo je vezala enaka zaobljuba;
4.	kdor je zagrešil namerni umor ali učinkovito odpravil plod, in vsi, ki so pri tem pozitivno sodelovali;
5.	kdor je sebe ali drugega hudo in naklepno pohabil ali si poskušal vzeti življenje;
6.	kdor je opravil sveto dejanje, pridržano tistim, ki so v redu episkopata ali prezbiterata, pa ali tega reda nima, ali mu opravljanje tega reda prepoveduje kakšna razglašena ali naložena cerkvena kazen.
Kan. 1042 — Za prejem svetih redov je preprosto zadržan:
1.	mož, ki ima ženo, razen če je pravilno določen za prejem stalnega diakonata;
2.	kdor opravlja po določbi kan. 285 in 286 klerikom prepovedano službo ali upravo, za katero mora polagati obračun, dokler z odložitvijo službe ali uprave ter predložitvijo obračunov ne postane prost;
3.	novokrščeni, dokler po ordinarijevi sodbi ni zadosti preizkušen.
Kan. 1043 — Ce verniki vedo za kakšne zadržke, ki ovirajo prejem svetih redov, so jih dolžni pred podelitvijo redov razkriti ordi-nariju ali župniku.
Kan. 1044 — § 1. Za opravljanje prejetih redov je iregularen:
1.	kdor je nezakonito prejel kak sveti red, čeprav ga je ovirala iregularnost za njegov prejem;
2.	kdor je zagrešil kaznivo dejanje po kan. 1041, št. 2, če je to javno znano;
423
Mm
1078—1081
Lib. IV — 
De Ecclesiae muñere sanctificandi
3° qui delictum commisit, de quibus in can. 1041, nn. 3, 4, 5, 6.
§ 2. Ab ordinibus exercendis impediuntur:
Io qui impedimento ad ordines recipiendos detentus. illegitime ordines recepit;
2ff qui amentia aliave infirmitate psychica de qua in can. 1041, n. 1 afficitur, donee Ordinarius, consulto perito, eiusdem ordinis exer-citium permiserit.
Can. 1045 — Ignorantia irregularitatum atque impedimentorum ab eisdem non eximit.
Can. 1046 — Irregularitates et impedimenta multiplicantur ex di-versis eorundem causis, non autem ex repetita eadem causa, nisi agatur de irregularitate ex homicidio voluntario aut ex procurato abortu, effectu secuto.
Can. 1047 — § 1. Uni Apostolicae Sedi reservatur dispensatio ab omnibus irregularitatibus, si factum quo innituntur ad forum iudi-ciale deductum fuerit.
§ 2. Eidem etiam reservatur dispensatio ab irregularitatibus et impedimentis ad ordines recipiendos, quae sequuntur:
l" ab irregularitatibus ex delictis publicis, de quibus in can. 1041, nn. 2 et 3;
2° ab irregularitate ex delicto sive publico sive occulto, de quo in can. 1041, n. 4;
3" ab impedimento, de quo in can. 1042, n. 1.
§ 3. Apostolicae Sedi etiam reservatur dispensatio ab irregularitatibus ad exercitium ordinis suscepti, de quibus in can. 1041, n. 3, in casibus publicis tantum, atque in eodem canone, n. 4, etiam in casi-bus occultis.
§ 4. Ab irregularitatibus et impedimentis Sanctae Sedi non reser-vatis dispensare valet Ordinarius.
Can. 1048 — In casibus occultis urgentioribus, si adiri nequeat Ordinarius aut cum de irregularitatibus agatur de quibus in can. 1041, nn. 3 et 4, Paenitentiaria, et si periculum immineat gravis damni aut infamiae, potest qui irregularitate ab ordine exercendo impeditur eundem exercere, firmo tarnen mancnte onere quam pri-mum recurrendi ad Ordinarium aut Paenitentiariam, reticito nomine et per confessarium.
Can. 1049 — § 1. In precibus ad obtinendam irregularitatum et impedimentorum dispensationem, omnes irregularitates et impedimenta indicanda sunt; attamen, dispensatio generalis valet etiam pro retici-
424
1. del — Zakramenti
1082—1087
3. kdor je zagrešil kaznivo dejanje po kan. 1041, št. 3, 4, 5, 6.
§ 2. Zaradi zadržka ne sme opravljati svetega reda:
1.	kdor je nezakonito prejel sveti red, čeprav ga je oviral zadržek;
2.	kdor trpi zaradi brezumnosti ali druge duševne bolezni po kan. 1041, št. 1, dokler ordinarij po posvetovanju z izvedencem ne dovoli opravljanje tega svetega reda.
Kan. 1045 — Kdor za ii*egularnosti in zadržke ne ve, ni od njih izvzet.
Kan. 1046 — Iregularnosti in zadržki se pomnožijo, kolikor je različnih vzrokov zanje, ne pa, če se isti vzrok ponavlja, razen če gre za iregularnost zaradi namernega umora ali učinkovite odprave plodu.
Kan. 1047 — § 1. Samo apostolskemu sedežu so pridržani spregledi vseh iregularnosti, če je bilo dejanje, ki jih je povzročilo, izročeno sodišču.
§ 2. Njemu so pridržani tudi spregledi naslednjih iregularnosti in zadržkov glede prejema svetega reda:
1.	iregularnosti iz javno znanih kaznivih dejanj po kan. 1041, št. 2 in 3;
2.	iregularnosti iz javno znanega ali tajnega kaznivega dejanja po kan. 1041, št. 4;
3.	zadržka po kan. 1042, št. 1.
§ 3. Apostolskemu sedežu so pridržani tudi spregledi iregularnosti glede opravljanja prejetega reda po kan. 1041, št. 3, a samo glede javno znanih primerov, in po istem kanonu, št. 4, tudi glede tajnih primerov.
§ 4. Spregled iregularnosti in zadržkov, ki niso pridržani svetemu sedežu, lahko da ordinarij.
Kan. 1048 — V zelo nujnih tajnih primerih, ko se ni mogoče obrniti na ordinarija, ali če gre za iregularnosti po kan. 1041, št. 3 in 4, na penitenciarijo, in grozi nevarnost velike škode ali osramoče-nja, more tisti, ki ga ovira iregularnost glede opravljanja svetega reda, tega opravljati, ostane pa dolžnost, da se čimprej brez imena in po spovedniku obrne na ordinarija ali na penitenciarijo.
Kan. 1049 — § 1. V prošnjah za spregled iregularnosti in zadržkov se morajo navesti vse iregularnosti in vsi zadržki; vendar velja splošen spregled tudi za tiste, ki niso omenjeni v dobri veri, razen
425
1050—1052
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
tis bona fide, exceptis irregularitatibus de quibus in can. 1041, n. 4, aliisve ad forum iudiciale deductis, non autem pro reticitis mala fide.
§ 2. Si agatur de irregularitate ex voluntario homicidio aut ex procurato abortu, etiam numerus delictorum ad validitatem dispen-sationis exprimendus est.
§ 3. Dispensatio generalis ab irregularitatibus et impedimentis ad ordines recipiendos valet pro omnibus ordinibus.
Art. IV
DE DOCUMENTIS REQUISITIS ET DE SCRUTINIO
Can. 1050 — Ut quis ad sacros ordines promoveri possit, sequentia requiruntur documenta :
1" testimonium de studiis rite peractis ad normam can. 1032; 2° si agatur de ordinandis ad presbyteratum, testimonium re-cepti diaconatus;
3" si agatur de promovendis ad diaconatum, testimonium re-cepti baptismi et confirmationis, atque receptorum ministeriorum de quibus in can. 1035; item testimonium factae declarationis de qua in can. 1036, necnon, si ordinandus qui promovendus est ad diaconatum permanentem sit uxoratus, testimonia celebrati matrimonii et consensus uxoris.
Can. 1051 — Ad scrutinium de qualitatibus in ordinando requisitis quod attinet, serventur praescripta quae sequuntur:
la habeatur testimonium rectoris seminarii vel domus formations de qualitatibus ad ordinem recipiendum requisitis, scilicet de candidati recta doctrina, genuina pietate, bonis moribus, aptitudine ad ministerium exercendum; itemque, rite peracta inquisitione, de eius statu valetudinis physicae et psychicae;
Episcopus dioecesanus aut Superior maior, ut scrutinium rite peragatur, potest alia adhibere media quae sibi, pro temporis et loci adiunctis, utilia videantur, uti sunt litterae testimoniales, publications vel aliae informationes.
Can. 1052 — § 1. Ut Episcopus ordinationem iure proprio confe-rens ad earn procedere possit, ipsi constare debet documenta, de quibus in can. 1050, praesto esse atque, scrutinio ad normam iuris peracto, idoneitatem candidati positivis argumentis esse probatam.
§ 2. Ut Episcopus ad ordinationem procedat alieni subditi, suffi-cit ut litterae dimissoriae référant eadem documenta praesto esse, scrutinium ad normam iuris esse peractum atque de idoneitate candi-
426
1. del — Zakramenti
1082—1087
za iregularnosti v kan. 1041, št. 4, in tiste, ki so bile izročene sodišču, ne pa za zamolčane v slabi veri.
§ 2. Ce gre za iregularnost zaradi namernega umora ali odprave plodu, se mora navesti tudi število kaznivih dejanj, da bo spregled veljaven.
§ 3. Splošen spregled iregularnosti in zadržkov za sprejem svetih redov velja za vse redove.
Četrti člen POTREBNE LISTINE IN SKRUTINIJ
Kan. 1050 — Da more kdo prejeti sveti red, so potrebne naslednje listine:
1. potrdilo o pravilno opravljenem študiju po določbi kan.
1032;
2.	potrdilo o prejetem diakonatu za tiste, ki bodo prejeli prez-biterat;
3.	potrdilo o prejemu krsta in birme in o prejetih službah, o katerih govori kan. 1035, za tiste, ki bodo prejeli diakonat; tudi potrdilo o dani izjavi po kan. 1036, in če je prejemnik stalnega diakonata poročen, tudi potrdilo o poroki in o privolitvi žene.
Kan. 1051 — Glede skrutinija o potrebnih lastnostih prejemnika se je treba ravnati po naslednjih predpisih:
1.	treba je imeti potrdilo ravnatelja semenišča ali vzgojne hiše o lastnostih, ki so pripravniku potrebne za prejem svetega reda, to je glede pravega nauka, pristne pobožnosti, dobrih nravi, pripravnosti za opravljanje službe; in tudi, po prav opravljenem pregledu, o njegovem fizičnem in duševnem zdravstvenem stanju;
2.	krajevni škof ali višji predstojnik lahko za pravilno izvedbo skrutinija uporabi tudi druga sredstva, ki se mu glede na časovne in krajevne okoliščine zdijo koristna, kot so spričevala, oklici in druge poizvedbe.
Kan. 1052 — § 1. Da more škof, ki po lastnem pravu deli svete redove, pristopiti k delitvi, mora pred podelitvijo ugotoviti, da so listine po kan. 1050 izstavljene, da je opravljen skrutinij v skladu s pravno določbo in da je pripravnikova sposobnost dokazana s pozitivnimi razlogi.
§ 2. Da škof podeli sveti red tujemu podrejenemu, zadošča, če odpustnica izpričuje, da so bile listine izstavljene, da je bil opravljen skrutinij v skladu s pravno določbo, in da je ugotovljena pri-
427
1053—1056
Lib. IV — De Ecclesiae miniere sanctificandi
dati constare; quod si promovendus sit sodalis instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae, eaedem litterae insuper testari debent ipsum in institutum vel societatem definitive cooptatum fuisse et esse subditum Superioris qui dat litteras.
§ 3. Si, his omnibus non obstantibus, ob certas rationes Episco-pus dubitat num candidatus sit idoneus ad ordines recipiendos, eun-dem ne promoveat.
Caput III
DE ADNOTATIONE AC TESTIMONIO PERACTAE ORDINATIONIS
Can. 1053 — § 1. Expleta ordinatione, nomina singulorum ordina-torum ac ministri ordinantis, locus et dies ordinationis notentur in peculiari libro apud curiam loci ordinationis diligenter custodiendo, et omnia singularum ordinationum documenta accurate serventur.
§ 2. Singulis ordinatis det Episcopus ordinans authenticum ordinationis receptae testimonium; qui, si ab Episcopo extraneo cum lit— teris dimissoriis promoti fuerint, illud proprio Ordinario exhibeant pro ordinationis adnotatione in speciali libro in archivo servando.
Can. 1054 — Loci Ordinarius, si agatur de saecularibus, aut Superior maior competens, si agatur de ipsius subditis, notitiam unius-cuiusque celebratae ordinationis transmittat ad parochum loci bap-tismi, qui id adnotet in suo baptizatorum libro, ad normam can. 535, §2.
Titulus VII DE MATRIMONIO
Can. 1055 — § 1. Matrimoniale foedus, quo vir et mulier inter se totius vitae consortium constituunt, indole sua naturali ad bonum co-niugum atque ad prolis generationem et educationem ordinatum, a Christo Domino ad sacramenti dignitatem inter baptizatos evec-tum est.
§ 2. Quare inter baptizatos nequit matrimonialis contractus vali-dus consistere, quin sit eo ipso sacramentum.
Can. 1056 — Essentiales matrimonii proprietates sunt unitas et indissolubilitas, quae in matrimonio christiano ratione sacramenti pe-culiarem obtinent firmitatem.
428
1. del —■ Zakramenti
1057—1063
pravnikova sposobnost; če je prejemnik član redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja, mora odpustnica pričevati tudi o tem, da je bil dokončno sprejet v ustanovo ali družbo in da je podrejen predstojniku, ki daje odpustnico.
§ 3. Če škof iz določenih razlogov kljub temu, da glede vsega navedenega ni ovir, dvomi o pripravnikovi sposobnosti, da bi prejel svete redove, naj mu redov ne podeli.
Tretje poglavje
ZAPIS IN POTRDILO O OPRAVLJENI PODELITVI REDOV
Kan. 1053 — § 1. Po opravljeni podelitvi redov naj se imena posameznih prejemnikov in služabnika, kraj in dan podelitve zapišejo v posebno knjigo, ki se mora skrbno hraniti v kuriji kraja, kjer so bili redovi podeljeni, vestno naj se hranijo tudi vse listine, ki se tičejo posameznih podelitev.
§ 2. Vsakemu prejemniku svetega reda naj škof posvečevalec da izvirno potrdilo o prejetem redu; tisti, ki jim je z odpustnico podelil red tuj škof, naj ga predložijo lastnemu ordinariju, da se podelitev redov zaznamuje v posebno knjigo, ki se mora hraniti v arhivu.
Kan. 1054 — Krajevni ordinarij, če gre za svetne klerike, ali pristojni višji predstojnik, če gre za njemu podrejene, mora sporočiti vsako opravljeno podelitev redov župniku kraja, kjer je bil prejemnik krščen, da to zaznamuje po določbi kan. 535, § 2 v svoji krstni knjigi.
Sedmi naslov zakon
Kan. 1055 - § 1. Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita celovito življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta.
§ 2. Zato med krščenimi ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ki bi ne bila hkrati zakrament.
Kan. 1056 — Bistveni lastnosti zakona sta enost in nerazveza-nost, ki v krščanskem zakonu zaradi zakramenta dobita posebno trdnost.
429
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 1057 — § 1. Matrimonium facit partium consensus inter per-sonas iure habiles legitime manifestatus, qui nulla humana potestate suppleri valet.
§ 2. Consensus matrimonialis est actus voluntatis, quo vir et mulier foedere irrevocabili sese mutuo tradunt et accipiunt ad constitu-endum matrimonium.
Can. 1058 — Omnes possunt matrimonium contrahere, qui iure non prohibentur.
Can. 1059 — Matrimonium catholicorum, etsi una tantum pars sit catholica, regitur iure non solum divino, sed etiam canonico, salva competentia civilis potestatis circa mere civiles eiusdem matrimonii effectus.
Can. 1060 — Matrimonium gaudet favore iuris; quare in dubio standum est pro valore matrimonii, donee contrarium probetur.
Can. 1061 — § 1. Matrimonium inter baptizatos validum dicitur ratum tantum, si non est consummatum; ratum et consummatum, si coniuges inter se humano modo posuerunt coniugalem actum per sö aptum ad prolis generationem, ad quem natura sua ordinatur matrimonium, et quo coniuges fiunt una caro.
§ 2. Celebrato matrimonio, si coniuges cohabitaverint, praesumi-tur consummatio, donee contrarium probetur.
§ 3. Matrimonium invalidum dicitur putativum, si bona fide ab una saltern parte celebratum fuerit, donee utraque pars de eiusdem nullitate certa evadat.
Can. 1062 — § 1. Matrimonii promissio sive unilateralis sive bila-teralis, quam sponsalia vocant, regitur iure particulari, quod ab Epi-scoporum conferentia, habita ratione consuetudinum et legum civi-lium, si quae sint, statutum fuit.
§ 2. Ex matrimonii promissione non datur actio ad petendam matrimonii celebrationem; datur tamen ad reparationem damnorum, si qua debeatur.
Caput I
DE CURA PASTORALI ET DE IIS QUAE MATRIMONII CELEBRATIONI PRAEMITTI DEBENT
Can. 1063 — Pastores animarum obligatione tenentur curandi ut propria ecclesiastica communitas christifidelibus assistentiam prae-beat, qua status matrimonialis in spiritu christiano servetur et in per-fectione progrediatur. Haec assistentia imprimis praebenda est:
430
1. del —■ Zakramenti
1057—1063
Kan. 1057 — § 1. Zakon nastane s privolitvijo, ki jo pravno sposobni osebi zakonito izrazita in je ne more nadomestiti nobena človeška oblast.
§ 2. Zakonska privolitev je dejanje volje, s katerim se mož in žena v nepreklicni zvezi drug drugemu izročita in sprejmeta za ustanovitev zakona.
Kan. 1058 — Zakon lahko sklenejo vsi, ki jim pravo tega ne prepoveduje.
Kan. 1059 — Zakon katoličanov, tudi če je samo ena stran katoliška, ureja ne samo božje, ampak tudi cerkveno pravo, ob upoštevanju pristojnosti civilne oblasti glede čisto civilnih učinkov zakona.
Kan. 1060 — Zakon je pod posebnim varstvom prava, zaradi česar je v dvomu treba imeti zakon za veljaven, dokler se ne dokaže nasprotno.
Kan. 1061 - § 1. Veljaven zakon med krščenimi se imenuje trden, če ni izvršen, trden in izvršen pa, če sta zakonca na človeka vreden način opravila zakonsko dejanje, kije samo po sebi primerno za roditev otrok, h kateri je zakon naravnan po svoji naravi, in po katerem postaneta zakonca eno telo.
§ 2. Ce sta zakonca bivala skupaj, sklenjen zakon velja za izvršen, dokler se ne dokaže nasprotno.
§ 3. Neveljaven zakon se imenuje dozdeven, če ga je vsaj ena stran sklenila v dobri veri, dokler se vsaka od obeh strani ne prepriča o njegovi ničnosti.
Kan. 1062 — § 1. Enostransko in obojestransko obljubo zakona,, ki se imenuje zaroka, ureja območno pravo, kakor ga določi škofovska konferenca, ki pri tem upošteva običaje in civilne zakone, če kateri so.
§ 2. Tožba, ki zahteva sklenitev zakona zaradi obljube zakona, ni mogoča, pač pa tožba do povrnitve škode, če je ta nastala.
Prvo poglavje
PASTORALNA SKRB IN KAR JE POTREBNO PRED SKLENITVIJO ZAKONA
Kan. 1063 — Pastoralni delavci so dolžni skrbeti, da bo lastna cerkvena skupnost vernikom pomagala ohranjati zakonski stan v krščanskem duhu in ga spopolnjevati. To pomoč je treba dajati predvsem:
431
1053—1056
Lib. IV — 
De Ecclesiae miniere sanctificandi
pracdicatione, catechesi minoribus, iuvcnibus et adultis apta-ta, immo usu instrumentorum communicationis socialis, quibus chri-stifideles de significatione matrimonii christiani deque muñere coniu-gum ac parentum christianorum instituantur;
2" praeparatione personali ad matrimonium ineundum, qua sponsi ad novi sui status sanctitatem et officia disponantur;
3a fructuosa litúrgica matrimonii celebratione, qua eluceat co-niuges mysterium unitatis et fecundi amoris inter Christum et Eccle-siam significare atque participare;
4" auxilio coniugatis praestito, ut ipsi foedus coniugale fideliter servantes atque tuentes, ad sanctiorem in dies plenioremque in familia vitam ducendam perveniant.
Can. 1064 — Ordinarii loci est curare ut debite ordinetur eadem assistentia, auditis etiam, si opportunum videatur, viris et mulieribus experientia et peritia probatis.
Can. 1065 — § 1. Catholici qui sacramentum confirmationis non-dum receperint, illud, antequam ad matrimonium admittantur, reci-piant, si id fieri possit sine gravi incommodo.
§ 2. Ut fructuose sacramentum matrimonii recipiatur, enixe spon-sis commendatur, ut ad sacramenta paenitentiae et sanctissimae Eu-charistiae accedant.
Can. 1066 — Antequam matrimonium celebretur, constare debet nihil eius validae ac licitae celebrationi obsistere.
Can. 1067 — Episcoporum conferentia statuat normas de examine sponsorum, necnon de publicationibus matrimonialibus aliisve oppor-tunis mediis ad investigationes peragendas, quae ante matrimonium necessaria sunt, quibus diligenter observatis, parochus procedere possit ad matrimonio assistendum.
Can. 1068 — In periculo mortis, si aliae probationes haberi ne-queant, sufficit, nisi contraria adsint indicia, affirmatio contrahen-tium, si casus ferat etiam iurata, se baptizatos esse et nullo detineri impedimento.
Can. 1069 — Omnes fideles obligatione tenentur impedimenta, si quae norint, parocho aut loci Ordinario, ante matrimonii celebi'atio-nem, revelandi.
Can. 1070 — Si alius quam parochus, cuius est assistere matrimonio, investigationes peregerit, de harum exitu quam primum per authenticum documentum eundem parochum certiorem reddat.
432
1. del — Zakramenti
1064—1070
1.	s pridiganjem, prilagojeno katehezo otrok, mladine in odraslih, tudi s pomočjo sredstev družbenega obveščanja, s čimer se bodo verniki poučili o pomenu kr-ščanskega zakona in o nalogi krščanskih zakoncev in staršev;
2.	z osebno pripravo na sklenitev zakona, ki bo zaročence pripravila na svetost in dolžnosti njihovega novega stanu;
3.	s sadu polnim liturgičnim obhajanjem poroke, ki bo l^azode-valo, da sta zakonca znamenje skrivnosti edinosti in rodovitne ljubezni med Kristusom in Cerkvijo in da sta te skrivnosti deležna;
4.	s pomočjo poročenim, da bodo sami zakonsko zvezo zvesto ohranjali in varovali ter napredovali v vedno bolj svetem in bogatem družinskem življenju.
Kan. 1064 — Krajevni ordinarij mora skrbeti, da bo ta pomoč pravilno urejena, in če se zdi potrebno, naj se posvetuje tudi z izkušenimi ter izvedenimi možmi in ženami.
Kan. 1065 — § 1. Katoličani, ki še niso prejeli zakramenta birme, naj ga prejmejo pred sklenitvijo zakona, če je to mogoče brez velikih težav.
§ 2. Za sadu poln prejem zakramenta zakona se zaročencema zelo priporoča prejem zakramenta pokore in svete evharistije.
Kan. 1066 — Pred sklenitvijo zakona je treba ugotoviti, da veljavni in dopustni sklenitvi nič ne nasprotuje.
Kan. 1067 — Škofovska konferenca naj izda določbe o pripravi zaročencev, o oklicih pred sklenitvijo zakona in o drugih primernih načinih poizvedb, ki so potrebne pred poroko in jih mora župnik pred poroko vestno opraviti.
Kan. 1068 — V smrtni nevarnosti, če niso mogoči drugi dokazi, zadostuje, če ni nasprotnih indicev, izjava zaročencev, po potrebi tudi potrjena s prisego, da sta krščena in da ju ne veže noben zadržek.
Kan. 1069 — Vsi verniki so dolžni pred poroko razodeti župniku ali krajevnemu ordinariju zadržke, če zanje vedo.
Kan. 1070 — Ce kdo drug, ne pa župnik, ki ima pravico poročiti, opravi potrebne poizvedbe, naj o njih izidu čimprej obvesti tega župnika z verodostojno listino.
28 — Codex
433
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 1071 — § 1. Excepto casu necessitatis, sine licentia Ordinarii loci ne quis assistat:
matrimonio vagorum;
2a matrimonio quod ad normam legis civilis agnosci vel celebran nequeat;
3® matrimonio eius qui obligationibus teneatur naturalibus erga aliam partem filiosve ex praecedenti unione ortis;
4" matrimonio eius qui notorie catholicam fidem abiecerit;
5° matrimonio eius qui censura innodatus sit;
6" matrimonio filii familias minoris, insciis aut rationabiliter invitis parentibus;
7° matrimonio per procuratorem ineundo, de quo in can. 1105.
§ 2. Ordinarius loci licentiam assistendi matrimonio eius qui notorie catholicam fidem abiecerit ne concedat, nisi servatis normis de quibus in can. 1125, congrua congruis referendo.
Can. 1072 — Curent animarum pastores a matrimonii celebra-tione avertere iuvenes ante aetatem, qua secundum regionis receptos mores matrimonium iniri solet.
Caput II
DE IMPEDIMENTIS DIRIMENTIBUS IN GENERE
Can. 1073 — Impedimentum dirimens personam inhabilem reddit ad matrimonium valide contrahendum.
Can. 1074 — Publicum censetur impedimentum, quod probari in foro externo potest; secus est occultum.
Can. 1075 — § 1. Supremae tantum Ecclesiae auctoritatis est au-thentice declarare quandonam ius divinum matrimonium prohibeat vel dirimat.
§ 2. Uni quoque supremae auctoritati ius est alia impedimenta pro baptizatis constituere.
Can. 1076 — Consuetudo novum impedimentum inducens aut im-pedimentis exsistentibus contraria reprobatur.
Can. 1077 — § 1. Ordinarius loci propriis subditis ubique coramo-rantibus et omnibus in proprio territorio actu degentibus vetare potest matrimonium in casu peculiari, sed ad tempus tantum, gravi de causa eaque perdurante.
§ 2. Vetito clausulam dirimentem una suprema Ecclesiae auctori-tas addere potest.
434
1. del —■ Zakramenti
1057—1063
Kan. 1071 — § 1. Razen v nujnem primeru naj brez dovoljenja krajevnega ordinarija nihče ne prisostvuje poroki:
1.	brezdomcev;
2.	tistega, ki mu zakona po določbi civilnega prava ni mogoče priznati ali skleniti;
3.	tistega, ki ima naravne obveznosti do zakonca ali otrok iz prejšnje zveze;
4.	tistega, ki je javno zavrgel katoliško vero;
5.	tistega, ki ga bremeni cerkvena kazen;
6.	mladoletnika brez vednosti staršev ali, če ti iz pametnih razlogov nasprotujejo;
7.	po zastopniku, o katerem govori kan. 1105.
§ 2. Krajevni ordinarij naj ne da dovoljenja za prisostvovanje poroki tistega, ki je javno zavrgel katoliško vero, razen s primernim upoštevanjem določb kan. 1125.
Kan. 1072 — Pastoralni delavci naj skrbno odvračajo mlade od poroke pred tisto starostjo, ko se navadno sklepa zakon po v kraju veljavnem običaju.
Drugo poglavje RAZDIRALNI ZADRŽKI NA SPLOŠNO
Kan. 1073 — Zaradi razdiralnega zadržka je oseba nesposobna veljavno skleniti zakon.
Kan. 1074 — Zadržek je javen, če je dokazljiv v zunanjem področju, sicer je tajen.
Kan. 1075 — § 1. Samo vrhovna cerkvena oblast ima pravico verodostojno izjaviti, kdaj božje pravo prepoveduje ali onemogoča zakon.
§ 2. Samo vrhovna oblast ima tudi pravico določiti za krščene druge zadržke.
Kan. 1076 — Običaj, ki bi uvajal nov zadržek ali nasprotoval že obstoječim, je treba zavreči.
Kan. 1077 — § 1. Krajevni ordinarij more svojim podrejenim, kjerkoli prebivajo, in vsem, ki trenutno bivajo na njegovem ozemlju, v posameznem primeru prepovedati zakon, vendar samo začasno iz tehtnega razloga in dokler ta razlog traja.
§ 2. Prepovedi lahko doda razdiralni učinek samo vrhovna cerkvena oblast.
435
1078—1081
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 1078 — § 1. Ordinarius loci proprios subditos ubique coramo-rantes et omnes in proprio territorio actu degentes ab ómnibus impe-dimentis iuris ecclesiastici dispensare potest, exceptis iis, quorum dis-pensatio Sedi Apostolicae reservatur.
§ 2. Impedimenta quorum dispensatio Sedi Apostolicae reservatur sunt:
Io impedimentum ortum ex sacris ordinibus aut ex voto publico perpetuo castitatis in instituto religioso iuris pontificii;
2° impedimentum criminis de quo in can. 1090.
§ 3. Numquam datur dispensatio ab impedimento consanguinita-tis in linea recta aut in secundo gradu lineae collateralis.
Can. 1079 — § 1. Urgente mortis periculo, loci Ordinarius potest tum super forma in matrimonii celebratione servanda, tum super ómnibus et singulis impedimentis iuris ecclesiastici sive publicis sive occultis, dispensare proprios subditos ubique commorantes et omnes in proprio territorio actu degentes, excepto impedimento orto ex sacro ordine presbyteratus.
§ 2. In eisdem rerum adiunctis, de quibus in § 1, sed solum pro casibus in quibus ne loci quidem Ordinarius adiri possit, eadem dispensandi potestate pollet tum parochus, tum minister sacer rite delegatus, tum sacerdos vel diaconus qui matrimonio, ad normam can. 1116, § 2, assistit.
§ 3. In periculo mortis confessarius gaudet potestate dispensandi ab impedimentis occultis pro foro interno sive intra sive extra actum sacramentalis confessionis.
§ 4. In casu de quo in § 2, loci Ordinarius censetur adiri non posse, si tantum per telegraphum vel telephonum id fieri possit.
Can. 1080 — § 1. Quoties impedimentum detegatur cum iam om-nia sunt parata ad nuptias, nec matrimonium sine probabili gravis mali periculo differri possit usquedum a competenti auctoritate dispensatio obtineatur, potestate gaudent dispensandi ab ómnibus impedimentis, iis exceptis de quibus in can. 1078, § 2, n. 1, loci Ordinarius et, dummodo casus sit occultus, omnes de quibus in can. 1079, §§ 2-3, servatis condicionibus ibidem praescriptis.
§ 2. Haec potestas valet etiam ad matrimonium convalidandum, si idem periculum sit in mora nec tempus suppetat recurrendi ad Se-dem Apostolicam vel ad loci Ordinarium, quod attinet ad impedimenta a quibus dispensare valet.
Can. 1081 — Parochus aut sacerdos vel diaconus, de quibus in can. 1079, § 2, de concessa dispensatione pro foro externo Ordinarium loci statim certiorem faciat; eaque adnotetur in libro matrimoniorum.
436
1. del — Zakramenti
1082—1087
Kan. 1078 — § 1. Krajevni ordinarij more svojim podrejenim, kjerkoli bivajo, in vsem, ki trenutno bivajo na njegovem ozemlju, spregledati vse cerkvenopravne zadržke, razen tistih, ki so pridržani apostolskemu sedežu.
§ 2. Apostolskemu sedežu pridržani zadržki so:
1.	zadržek iz svetega reda ali iz javne večne zaobljube čistosti v papeškopravni redovni ustanovi;
2.	zadržek hudodelstva po kan. 1090.
§ 3. Nikoli se ne spregleda zadržek krvnega sorodstva v ravni črti ali v drugem kolenu stranske črte.
Kan. 1079 — § 1. V preteči smrtni nevarnosti more krajevni ordinarij svojim podrejenim, kjerkoli prebivajo, in vsem, ki trenutno bivajo na njegovem ozemlju, spregledati obvezno obliko poroke ter vse in posamezne cerkvenopravne zadržke, javne in tajne, razen zadržka, ki izhaja iz svetega reda prezbiterata.
§ 2. V enakih razmerah, o katerih govori § 1, vendar samo kadar ni mogoče doseči krajevnega ordinarija, ima enake pravice za spregled župnik in pravilno pooblaščeni sveti služabnik, bodisi duhovnik ali diakon, ki prisostvuje poroki po kan. 1116, § 2.
§ 3. V smrtni nevarnosti ima spovednik oblast pri zakramentalni spovedi ali zunaj nje spregledati tajne zadržke za notranje področje.
§ 4. Za primer, omenjen v § 2, velja, da krajevnega škofa ni mogoče doseči, če je dosegljiv samo brzojavno ali po telefonu.
Kan. 1080 — § 1. Kadar se odkrije zadržek, ko je že vse pripravljeno za svatbo in poroke ni mogoče brez verjetne velike škode odložiti, dokler ne bi dobili spregleda od pristojne oblasti, ima pravico spregledati vse zadržke, razen tistih, ki so našteti v kan. 1078, § 2, št. 1, krajevni ordinarij, tajne zadržke pa vsi, ki so omenjeni v kan. 1079, §§ 2—3, upoštevajoč tam predpisane pogoje.
§ 2. Enako pooblastilo velja tudi za poveljavitev zakona, če zaradi odlašanja grozi enaka nevarnost in ni časa obrniti se na apostolski sedež ali krajevnega ordinarija, če gre za zadržke, ki jih lahko ta spregleda.
Kan. 1081 — Župnik, duhovnik ali diakon, ki jih omenja kan. 1079, § 2, morajo o podeljenem spregledu za zunanje področje takoj obvestiti krajevnega ordinarija in to vpisati v poročno knjigo.
437
1088—1095
Lib. IV —
De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1082 — Nisi aliud ferat Paenitentiariae rescriptum, dispen-satio in foro interno non sacramentali concessa super impedimento oeeulto, adnotetur in libro, qui in seereto curiae archivo asservandus est, nec alia dispensatio pro foro externo est necessaria, si postea occultum impedimentum publicum evaserit.
Caput III
DE IMPEDIMENTIS DIRIMENTIBUS IN SPECIE
Can. 1083 — § 1. Vir ante decimum sextum aetatis annum com-pletum, mulier ante decimum quartum item completum, matrimo-nium validum inire non possunt.
§ 2. Integrum est Episcoporum conferentiae aetatem superiorem ad licitam matrimonii celebrationem statuere.
Can. 1084 — § 1. Impotentia coeundi antecedens et perpetua, sive ex parte viri sive ex parte mulieris, sive absoluta sive relativa, matri-monium ex ipsa eius natura dirimit.
§ 2. Si impedimentum impotentiae dubium sit, sive dubio iuris sive dubio facti, matrimonium non est impediendum nec, stante dubio, nullum declarandum.
§ 3. Sterilitas matrimonium nec prohibet nec dirimit, firmo prae-scripto can. 1098.
Can. 1085 — § 1. Invalide matrimonium attentat qui vinculo tene-tur prioris matrimonii, quamquam non consummati.
§ 2. Quamvis prius matrimonium sit irritum aut solutum qualibet ex causa, non ideo licet aliud contrahere, antequam de prioris nulli-tate aut solutione legitime et certo constiterit.
Can. 1086 — § 1. Matrimonium inter duas personas, quarum altera sit baptizata in Ecclesia catholica vel in eandem recepta nec actu formali ab ea defecerit, et altera non baptizata, invalidum est.
§ 2. Ab hoc impedimento ne dispensetur, nisi impletis condicioni-bus de quibus in cann. 1125 et 1126.
§ 3. Si pars tempore contracti matrimonii tamquam baptizata communiter habebatur aut eius baptismus erat dubius, praesumenda est, ad normam can. 1060, validitas matrimonii, donee certo probetur alteram partem baptizatam esse, alteram vero non baptizatam.
Can. 1087 — Invalide matrimonium attentant, qui in sacris ordi-nibus sunt constituti.
438
1. del — Zakramenti
1082—1087
Kan. 1082 — Ce reskript penitenciarije ne določa kaj drugega, je treba spregled tajnega zadržka, podeljen za notranje izvenzakra-mentalno področje, vpisati v knjigo, ki se mora hraniti v tajnem škofijskem arhivu, in ni potreben ponovni spregled za zunanje področje, če pozneje postane zadržek javen.
Tretje poglavje RAZDIRALNI ZADRŽKI POSAMIČ
Kan. 1083 — § 1. Moški pred dopolnjenim šestnajstim letom starosti in ženska pred dopolnjenim štirinajstim ne moreta skleniti veljavnega zakona.
§ 2. Škofovska konferenca ima neokrnjeno pravico določiti višjo starost za dopustno sklenitev zakona.
Kan. 1084 — § 1. Predhodna in trajna nezmožnost spolne združitve, pri moškem ali pri ženski, pa naj bo absolutna ali relativna, že po sami svoji naravi onemogoča zakon.
§ 2. Ce obstoji dvom o zadržku spolne nezmožnosti, pa naj je dvom o pravu ali dvom o dejstvu, se zakona ne sme preprečiti, niti ga, dokler traja dvom, razglasiti za ničnega.
§ 3. Nerodovitnost ne prepoveduje in ne onemogoča zakona, velja pa predpis kan. 1098.
Kan. 1085 — § 1. Neveljavno skuša skleniti zakon, kogar veže vez prejšnjega zakona, čeprav ni bil izvršen.
§ 2. Čeprav je bil prejšnji zakon iz kakršnegakoli razloga ničen ali razvezan, ni dovoljeno skleniti drugega, dokler se zakonito in z gotovostjo ne dokaže ničnost ali razveza prejšnjega.
Kan. 1086 — § 1. Neveljaven je zakon med osebama, če je ena krščena v katoliški Cerkvi ali je bila vanjo sprejeta in ni s formalnim dejanjem iz nje izstopila, druga pa nekrščena.
§ 2. Ta zadržek se ne spregleda, če niso spolnjeni pogoji, določeni v kan. 1125 in 1126.
§ 3. Če je stranka v času poroke splošno veljala za krščeno ali če je bil krst dvomen, je treba imeti po določbi kan. 1060 zakon za veljaven, dokler se nedvomno ne dokaže, da je bila ena stran krščena, druga pa nekrščena.
Kan. 1087 — Neveljavno poskušajo skleniti zakon tisti, ki so prejeli svete red o ve.
439
1088—1095
Lib. IV —
De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1088 — Invalide matrimonium attentant, qui voto publico perpetuo castitatis in instituto religioso adstricti sunt.
Can. 1089 — Inter virum et mulierem abductam vel saltern reten-tam intuitu matrimonii cum ea contrahendi, nullum matrimonium consistere potest, nisi postea mulier a raptore separata et in loco tuto ac libero constituía, matrimonium sponte eligat.
Can. 1090 — § 1. Qui intuitu matrimonii cum certa persona ine-undi, huius coniugi vel proprio coniugi mortem intulerit, invalide hoc matrimonium attentat.
§ 2. Invalide quoque matrimonium inter se attentant qui mutua opera physica vel morali mortem coniugi intulerunt.
Can. 1091 — § 1. In linea recta consanguinitatis matrimonium irri-tum est inter omnes ascendentes et descendentes turn legitimos turn naturales.
§ 2. In linea collaterali irritum est usque ad quartum gradum inclusive.
§ 3. Impedimentum consanguinitatis non multiplicatur.
§ 4. Numquam matrimonium permittatur, si quod subest dubium num partes sint consanguineae in aliquo gradu lineae rectae aut in secundo gradu lineae collateralis.
Can. 1092 — Affinitas in linea recta dirimit matrimonium in quolibet gradu.
Can. 1093 — Impedimentum publicae honestatis oritur ex matrimonio invalido post instauratam vitam communem aut ex notorio vel publico concubinatu; et nuptias dirimit in primo gradu lineae rectae inter virum et consanguíneas mulieris, ac vice versa.
Can. 1094 — Matrimonium inter se valide contrahere nequeunt qui cognatione legali ex adoptione orta, in linea x'ecta aut in secundo gradu lineae collateralis, coniuncti sunt.
Caput IV DE CONSENSU MATRIMONIAL!
Can. 1095 — Sunt incapaces matrimonii conti'ahendi :
Ia qui sufficienti rationis usu carent;
2° qui laborant gravi defectu discretionis iudicii circa iura et officia matrimoniaba essentialia mutuo tradenda et acceptanda;
3" qui ob causas naturae psychicae obligationes matrimonii essentiales assumere non valent.
440
1. del — Zakramenti	1082—1087
Kan. 1088 — Neveljavno poskušajo skleniti zakon tisti, ki jih veže večna javna zaobljuba čistosti v redovni ustanovi.
Kan. 1089 — Med moškim in žensko, ki je bila ugrabljena ali pridržana zaradi sklenitve zakona, zakon ni mogoč, razen če se ženska potem, ko je bila od ugrabitelja ločena in je na varnem ter svobodnem kraju, iz lastnega nagiba odloči za zakon.
Kan. 1090 — § 1. Kdor zaradi sklenitve zakona z določeno osebo njenega ali svojega sozakonca umori, neveljavno poskuša skleniti ta zakon.
§ 2. Prav tako neveljavno poskušata skleniti medsebojni zakon dva, ki sta fizično ali moralno sodelovala pri umoru sozakonca.
Kan. 1091 — § 1. Ničen je zakon v ravni črti krvnega sorodstva med vsemi zakonskimi in nezakonskimi predniki in potomci.
§ 2. V stranski črti je zakon ničen do vključno četrtega kolena.
§ 3. Zadržek krvnega sorodstva se ne pomnoži.
§ 4. Nikdar naj se zakon ne dovoli, če je kakorkoli dvomno, da sta si zaročenca v krvnem sorodstvu v kakšnem kolenu ravne črte ali v drugem kolenu stranske črte.
Kan. 1092 — Svaštvo v ravni črti onemogoča zakon v kateremkoli kolenu.
Kan. 1093 — Zadržek javne spodobnosti nastane iz neveljavnega zakona po skupnem bivanju in iz splošno znanega ali javnega pri-ležništva in onemogoča zakon v prvem kolenu ravne črte med možem in ženinimi sorodnicami ter narobe.
Kan. 1094 — Veljavno ne morejo med seboj skleniti zakona tisti, ki jih veže zakonito sorodstvo, ki izhaja iz posvojitve, v ravni črti in drugem kolenu stranske črte.
četrto poglavje ZAKONSKA PRIVOLITEV
Kan. 1095 — Nesposobni za sklenitev zakona so:
1.	tisti, ki ne morejo zadosti razumno ravnati;
2.	tisti, ki trpijo zaradi hudo pomanjkljive razsodnosti glede sprejema in izročitve bistvenih zakonskih pravic in dolžnosti;
3.	tisti, ki zaradi psihičnih vzrokov niso sposobni sprejeti bistvenih zakonskih obveznosti.
441
Hii
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1096 — § 1. Ut consensus matrimonialis haberi possit, necesse est ut contrahentes saltern non ignorent matrimonium esse consortium permanens inter virum et mulierem ordinatum ad prolem, co-operatione aliqua sexuali, procreandam.
§ 2. Haec ignorantia post pubertatem non praesumitur.
Can. 1097 — § 1. Error in persona invalidum reddit matrimonium.
§ 2. Error in qualitate personae, etsi det causam contractui, matrimonium irritum non reddit, nisi haec qualitas directe et princi-paliter intendatur.
Can. 1098 — Qui matrimonium init deceptus dolo, ad obtinendum consensum patrato, circa aliquam alterius partis qualitatem, quae suapte natura consortium vitae coniugalis graviter pertubare potest, invalide contrahit.
Can. 1099 — Error circa matrimonii unitatem vel indissolubilita-tem aut sacramentalem dignitatem, dummodo non determinet volun-tatem, non vitiat consensum matrimonialem.
Can. 1100 — Scientia aut opinio nullitatis matrimonii consensum matrimonialem non necessario excludit.
Can. 1101 — § 1. Internus animi consensus praesumitur conformis verbis vel signis in celebrando matrimonio adhibitis.
§ 2. At si alterutra vel utraque pars positivo voluntatis actu excludat matrimonium ipsum vel matrimonii essentiale aliquod ele-mentum, vel essentialem aliquam proprietatem, invalide contrahit.
Can. 1102 — § 1. Matrimonium sub condicione de futuro valide contrahi nequit.
§ 2. Matrimonium sub condicione de praeterito vel de praesenti initum est validum vel non, prout id quod condicioni subest, existit vel non.
§ 3. Condicio autem, de qua in § 2, licite apponi nequit, nisi cum licentia Ordinarii loci scripto data.
Can. 1103 — Invalidum est matrimonium initum ob vim vel me-tum gravem ab extrinseco, etiam haud consulto incussum, a quo ut quis se liberet, eligere cogatur matrimonium.
Can. 1104 — § 1. Ad matrimonium valide contrahendum necesse est ut contrahentes sint praesentes una simul sive per se ipsi, sive per procuratorem.
§ 2. Sponsi consensum matrimonialem verbis exprimant; si vero loqui non possunt, signis aequipollentibus.
442
1. del — Zakramenti
1082—1087
Kan. 1096 — § 1. Da pride do zakonske privolitve, je potrebno, da zaročenca vsaj to vesta, da je zakon trajna skupnost med moškim in žensko, naravnana na roditev otrok z nekakšnim spolnim sodelovanjem.
§ 2. Neznanje glede tega se po puberteti ne domneva.
Kan. 1097 — § 1. Zaradi zmote v osebi je zakon neveljaven.
§ 2. Zaradi zmote o lastnosti osebe, čeprav je bila razlog za pogodbo, zakon ni neveljaven, razen če je bila ta lastnost naravnost in predvsem hotena.
Kan. 1098 — Neveljavno je sklenjen zakon na temelju zvijačne prevare o takšni lastnosti druge strani, ki more po svoji naravi zakonsko življenjsko skupnost zelo motiti, in je namen prevare bil doseči privolitev.
Kan. 1099 — Zmota o enosti ali nerazveznosti in zakramentalnem dostojanstvu zakona ne prizadene veljavnosti zakonske privolitve, razen če odločujoče vpliva na voljo.
Kan. 1100 — Vednost ali mnenje, da je zakon ničen, ne izključuje nujno privolitev v zakon.
Kan. 1101 — § 1. Domneva se, da je notranja duševna privolitev v skladu z besedami ali znamenji, uporabljenimi pri poročnem obredu.
§ 2. Toda če en zaročenec ali pa oba s pozitivnim dejanjem volje izključita sam zakon ali kak bistveni sestavni del ali kako bistveno lastnost zakona, je sklenitev neveljavna.
Kan. 1102 — § 1. Zakona pod bodočim pogojem ni mogoče veljavno skleniti.
§ 2. Zakon, sklenjen pod preteklim ali sedanjim pogojem, je veljaven ali ne, glede na to, ali osnova za pogoj obstaja ali ne.
§ 3. Pogoj pod § 2 je nedopustno postavljati brez pismenega dovoljenja krajevnega ordinarija.
Kan. 1103 — Neveljaven je zakon, sklenjen zaradi sile ali hudega zunanjega strahu, čeprav ta ni bil povzročen z namero, da bi bil kdo primoran izbrati zakon, da se reši strahu.
Kan. 1104 — § 1. Za veljavno sklenitev zakona morata biti zaročenca navzoča hkrati osebno ali po zastopniku.
§ 2. Zaročenca naj zakonsko privolitev izrazita z besedami; če pa ne moreta govoriti, z enakovrednimi znamenji.
443
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1105 — § 1. Ad matrimonium per procuratorem valide ineun-dum requiritur:
Ia ut adsit mandatum speciale ad contrahendum cum certa persona;
2° ut procurator ab ipso mandante designetur, et muñere suo per se ipse fungatur.
§ 2. Mandatum, ut valeat, subscribendum est a mandante et praeterea a parocho vel Ordinario loci in quo mandatum datur, aut a sacerdote ab alterutro delegato, aut a duobus saltern testibus; aut confici debet per documentum ad normam iuris civilis authenticum.
§ 3. Si mandans scribere nequeat, id in ipso mandato adnotetur et alius testis addatur qui scripturam ipse quoque subsignet; secus mandatum irritum est.
§ 4. Si mandans, antequam procurator eius nomine contrahat, mandatum revocaverit aut in amentiam incident, invalidum est matrimonium, licet sive procurator sive altera pars contrahens haec ignoraverit.
Can. 1106 — Matrimonium per interpretem contrahi potest; cui tamen parochus ne assistai, nisi de interpretis fide sibi constet.
Can. 1107 — Etsi matrimonium invalide ratione impedimenti vel defectus formae initum fuerit, consensus praestitus praesumitur perseverare, donee de eius revocatione constiterit.
Caput V
DE FORMA CELEBRATIONIS MATRIMONII
Can. 1108 - § 1. Ea tantum matrimonia valida sunt, quae con-trahuntur coram loci Ordinario aut parocho aut sacerdote vel diácono ab alterutro delegato qui assistant, necnon coram duobus testibus, secundum tamen regulas expressas in canonibus qui seqimtur, et salvis exceptionibus de quibus in cann. 144, 1 1 12, § 1, 1 1 16 et 1 127, §§ 1-2.
§ 2. Assistens matrimonio intellegitur tantum qui praesens ex-quirit manifestationem contrahentium consensus eamque nomine Ecclesiae recipit.
Can. 1109 — Loci Ordinarius et parochus, nisi per sententiam vel per decretum fuerint excommunicati vel interdicti vel suspensi ab officio aut tales declarati, vi officii, intra fines sui territorii, valide matrimoniis assistunt non tantum subditorum, sed etiam non subdi-torum, dummodo eorum alteruter sit ritus latini.
444
1. del —• Zakramenti
1105—1109
Kan. 1105 — § 1. Za veljavno sklenitev zakona po zastopniku se zahteva:
1.	posebno pooblastilo za sklenitev zakona z določeno osebo;
2.	da pooblastitelj sam določi zastopnika, ki mora nalogo osebno opraviti.
§ 2. Da pooblastilo velja, ga mora podpisati pooblastitelj in župnik ali krajevni ordinarij, kjer je bilo pooblastilo izdano, ali duhovnik, ki ga je pooblastil eden teh dveh, ali vsaj dve priči; ali pa ga je treba izdati z verodostojno listino po določbi civilnega prava.
§ 3. Ce pooblastitelj ne more pisati, naj se to v pooblastilu omeni in se pritegne še ena priča, ki naj ga tudi podpiše; sicer je pooblastilo nično.
§ 4. Če pooblastitelj prekliče pooblastilo ali duševno zboli, preden zastopnik v njegovem imenu sklene zakon, je zakon neveljaven, čeprav zastopnik aH druga stran tega ni vedela.
Kan. 1106 — Zakon se lahko sklene po prevajalcu; vendar župnik lahko prisostvuje poroki šele, ko se prepriča o verodostojnosti prevajalca.
Kan. 1107 — Čeprav je bil zakon zaradi zadržka ali pomanjkljive oblike neveljavno sklenjen, se domneva, da dana privolitev traja, dokler se ne dokaže, da je bila preklicana.
Peto poglavje OBLIKA SKLENITVE ZAKONA
Kan. 1108 - § 1. Veljavni so le tisti zakoni, ki se sklenejo pred krajevnim ordinarijem ali župnikom ali pa pred duhovnikom ali diakonom, ki ju je eden od njiju pooblastil, in pred dvema pričama, vendar v skladu s pravili v naslednjih kanonih, veljajo pa izjeme v kan. 144, 11 12, § 1, 1 1 16 in 1 127, §§ 1-2.
§ 2. Poroki prisostvuje samo tisti, ki osebno navzoč vpraša zaročenca za znamenje privolitve in ga sprejme v imenu Cerkve.
Kan. 1109 — Krajevni ordinarij in župnik, če jima ni bila s sodbo ali z odločbo naložena kazen izobčenja, interdikta ali suspenza službe, ali če nista bila za taka razglašena, po službi v mejah svojega ozemlja veljavno prisostvujeta poroki ne samo podrejenih, ampak tudi drugih, da je le eden od obeh latinskega obreda.
445
1160—1165	Lib. IV — De Ecclesiae munere sanctificandi
1■ del — Zakramenti
1160—1165
Can. 1110 — Ordinarius et parochus personalis vi officii matri-monio solummodo eorum valide assistunt, quorum saltern alteruter subditus sit intra fines suae dicionis.
Can. 1111 — § 1. Loci Ordinarius et parochus, quamdiu valide officio funguntur, possunt facultatem intra fines sui territorii matri-moniis assistendi, etiam generalem, sacerdotibus et diaconis delegare.
§ 2. Ut valida sit delegatio facultatis assistendi matrimoniis, de-terminatis personis expresse dari debet; si agitur de delegatione spe-ciali, ad determinatum matrimonium danda est; si vero agitur de delegatione generali, scripto est concedenda.
Can. 1112 — § 1. Ubi desunt sacerdotes et diaconi, potest Episco-pus dioecesanus, praevio voto favorabili Episcoporum conferentiae et obtenta licentia Sanctae Sedis, delegare laicos, qui matrimoniis assistant.
§ 2. Laicus seligatur idoneus, ad institutionem nupturientibus tradendam capax et qui liturgiae matrimoniali rite peragendae ap-tus sit.
Can. 1113 — Antequam delegatio concedatur specialis, omnia pro-videantur, quae ius statuit ad libertatem status comprobandam.
Can. 1114 — Assistens matrimonio illicite agit, nisi ipsi constiterit de libero statu contrahentium ad normam iuris atque, si fieri potest, de licentia parochi, quoties vi delegationis generalis assistit.
Can. 1115 — Matrimonia celebrentur in paroecia ubi alterutra pars contrahentium habet domicilium vel quasi-domicilium vel mens-truam commorationem, aut, si de vagis agitur, in paroecia ubi actu commorantur; cum licentia proprii Ordinarii aut parochi proprii, alibi celebrari possunt.
Can. 1116 — § 1. Si haberi vel adiri nequeat sine gravi incommodo assistens ad normam iuris competens, qui intendunt verum matrimonium inire, illud valide ac licite coram solis testibus contrahere possunt:
1° in mortis periculo;
2" extra mortis periculum, dummodo prudenter praevideatur earum rerum condicionem esse per mensem duraturam.
§ 2. In utroque casu, si praesto sit alius sacerdos vel diaconus qui adesse possit, vocari et, una cum testibus, matrimonii celebra-tioni adesse debet, salva coniugii validitate coram solis testibus.
Can. 1117 - Statuta superius forma servanda est, si saltern alterutra pars matrimonium contrahentium in Ecclesir. catholica bapti-
Kan. 1110 - Osebni ordinarij in osebni župnik v mejah svojega območja po službi veljavno prisostvuje poroki samo tistih zaročencev, od katerih je vsaj eden pod njegovo oblastjo.
Kan. 1111 — § 1. Dokler krajevni ordinarij in župnik veljavno opravljata svojo službo, lahko v mejah svojega ozemlja dajeta pooblastilo za prisostvovanje poroki, tudi splošno, duhovnikom in diakonom.
§ 2. Da je pooblastilo za poroko veljavno, mora biti izrecno dano določenim osebam; če gre za posebno pooblastilo, se mora podeliti za določeno poroko; splošno pooblastilo je treba dati pismeno.
Kan. 1112 — § 1. Kjer ni duhovnikov ne diakonov, lahko krajevni škof, na priporočilo škofovske konference in ko dobi dovoljenje svetega sedeža, pooblasti za prisostvovanje poroki tudi laike.
§ 2. Izbrati je treba primernega laika, ki bo sposoben poučiti zaročenca in pravilno opraviti poročni obred.
Kan. 1113 — Preden se podeli posebno pooblastilo, je treba poskrbeti za vse, kar zahteva pravo za ugotovitev svobodnega stanu.
Kan. 1114 — Nedopustno prisostvuje poroki, kdor se ni prepričal o svobodnem stanu zaročencev po pravni določbi in, če se da, o žup-nikovem dovoljenju, kadarkoli prisostvuje poroki v moči splošnega pooblastila.
Kan. 1115 — Poroke naj bodo v župniji, kjer ima vsaj en zaročenec domovališče ali nepravo domovališče ali en mesec trajajoče bivališče, če pa gre za brezdomce, v župniji, kjer trenutno bivajo; z dovoljenjem lastnega ordinarija ali lastnega župnika se lahko poročijo drugod.
Kan. 1116 — § 1. Ce po določbi prava pristojnega poročitelja brez velike težave ni mogoče dobiti ali priti k njemu, se tisti, ki nameravajo skleniti resnični zakon, lahko veljavno in dopustno poročijo le pred pričama:
1.	v smrtni nevarnosti;
2.	izven smrtne nevarnosti, če se po pameti predvideva, da bodo take okoliščine trajale en mesec.
§ 2. Ako je na voljo drug duhovnik ali diakon, ki bi mogel biti navzoč, ga je treba v obeh primerih poklicati in mora skupaj s pričama biti navzoč pri poroki, toda zakon je veljaven, če se sklene samo pred pričama.
Kan. 1117 — Zgoraj določene oblike se je treba držati, če je vsaj eden od zaročencev krščen v katoliški Cerkvi ali je bil vanjo sprejet
446
447
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
zata vel in eandem recepta sit neque actu formali ab ea defecerit, salvis praescriptis can. 1127, § 2.
Can. 1118 — § 1. Mati'imonium inter catholicos vel inter partem catholicam et partem non catholicam baptizatam celebretur in ec-clesia paroeciali; in alia ecclesia aut oratorio celebrari poterit de licentia Ordinarii loci vel parochi.
§ 2. Matrimonium in alio convenienti loco celebrari Ordinarius loci permittere potest.
§ 3. Matrimonium inter partem catholicam et partem non baptizatam in ecclesia vel in alio convenienti loco celebrari poterit.
Can. 1119 — Extra casum necessitatis, in matrimonii celebratione serventur ritus in libris liturgicis, ab Ecclesia probatis, praescripti aut legitimis consuetudinibus recepti.
Can. 1120 — Episcoporum conferentia exarare potest ritum proprium matrimonii, a Sancta Sede recognoscendum, congruentem loco-rum et populorum usibus ad spiritum christianum aptatis, firma tarnen lege ut assistens matrimonio praesens requirat manifestationem consensus contrahentium eamque recipiat.
Can. 1121 — § 1. Celebrato matrimonio, parochus loci celebrationis vel qui eius vices gerit, etsi neuter eidem astiterit, quam primum adnotet in matrimoniorum regestis nomina coniugum, as-sistentis ac testium, locum et diem celebrationis matrimonii, iuxta modum ab Episcoporum conferentia aut ab Episcopo dioecesano pi'aescriptum.
§ 2. Quoties matrimonium ad normam can. 1116 contrahitur, sa-cerdos vel diaconus, si celebrationi adfuerit, secus testes tenentur in solidum cum contrahentibus parochum aut Ordinarium loci de inito coniugio quam primum certiorem reddere.
§ 3. Ad matrimonium quod attinet cum dispensatione a forma canonica contractum, loci Ordinarius, qui dispensationem concessit, curet ut inscribatur dispensatio et celebratio in libro matrimoniorum tum curiae tum paroeciae propriae partis catholicae, cuius parochus inquisitiones de statu libero peregit; de celebrato matrimonio eundem Ordinarium et parochum quam primum certiorem reddere tenetur coniux catholicus, indicants etiam locum celebrationis necnon for-mam publicam servatam.
Can. 1122 — § 1. Matrimonium contractum adnotetur etiam in regestis baptizatorum, in quibus baptismus coniugum inscriptus est.
§ 2. Si coniux matrimonium contraxerit non in paroecia in qua baptizatus est, parochus loci celebrationis notitiam initi coniugii ad parochum loci collati baptismi quam primum transmittat.
448
j. del — Zakramenti
1118—1122
in ni s formalnim dejanjem iz nje izstopil, upoštevati pa se morajo predpisi kan. 1127, § 2.
Kan. 1118 — § 1. Zakon med katoličanoma ali med katoličanom in krščenim nekatoličanom naj se sklene v župnijski cerkvi; v drugi cerkvi ali kapeli ga je mogoče skleniti z dovoljenjem krajevnega ordinarija ali župnika.
§ 2. Poroko na drugem primernem kraju lahko dovoli krajevni ordinarij.
§ 3. Poroka med katoličanom in nekrščenim je lahko v cerkvi ali na drugem primernem kraju.
Kan. 1119 — Razen v nujnem primeru se je pri poroki treba ravnati po obredih, predpisanih v liturgičnih knjigah, ki jih je Cerkev potrdila ali jih je uvedel zakonit običaj.
Kan. 1120 — Škofovska konferenca more izoblikovati svoj poročni obred, ki ustreza krščanskemu duhu prilagojenim običajem krajev in ljudstev in ga mora potrditi sveti sedež, vendar upoštevajoč predpis, da tisti, ki prisostvuje poroki, navzoč zahteva in sprejme znamenje privolitve zaročencev.
Kan. 1121 — § 1. Po poroki naj župnik kraja poroke ali njegov namestnik, tudi če sama nista prisostvovala poroki, čimprej vpiše v poročno knjigo imena zakoncev, tistega, ki je prisostvoval poroki, in prič, kraj in dan poroke na način, ki ga predpiše škofovska konferenca ali krajevni škof.
§ 2. Če se zakon sklene po določbi kan. 1116, mora duhovnik ali diakon, če je bil navzoč, sicer pa priči skupaj s poročenima o sklenitvi zakona čimprej obvestiti župnika ali krajevnega ordinarija.
§ 3. Glede zakona, ki je bil sklenjen s spregledom kanonične oblike, mora krajevni ordinarij, ki je spregled podelil, poskrbeti, da bosta spregled in poroka vpisana v poročno knjigo v kuriji in v lastni župniji katoliškega zakonca, čigar župnik je opravil poizvedbe o svobodnem stanu; katoliški zakonec mora čimprej obvestiti krajevnega ordinarija in župnika o opravljeni poroki, tudi z navedbo kraja in da je bila sklenjena v javni obliki.
Kan. 1122 — § 1. Sklenjeni zakon se zaznamuje tudi v krstni knjigi, v kateri je vpisan krst zakoncev.
§ 2. Če se zakonec ni poročil v župniji, kjer je bil krščen, naj župnik kraja poroke sklenitev zakona čimprej sporoči župniku kraja, kjer je bil podeljen krst.
29 — Codex
449
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1123 — Quoties matrimonium vel convalidatur pro foro ex-terno, vel nullum deelaratur, vel legitime praeterquam morte solvitur, parochus loci celebrationis matrimonii certior fieri debet, ut adno-tatio in regestis matrimoniorum et baptizatorum rite fiat.
Caput VI DE MATRIMONIIS MIXTIS
Can. 1124 — Matrimonium inter duas personas baptizatas, qua-rum altera sit in Ecclesia catholica baptizata vel in eandem post baptismum recepta, quaeque nee ab ea actu formali defecerit, altera vero Ecclesiae vel communitati ecclesiali plenam communionem cum Ecclesia catholica non habenti adscripta, sine expressa auctoritatis competentis licentia prohibitum est.
Can. 1125 — Huiusmodi licentiam concedere potest Ordinarius loci, si iusta et rationabilis causa habeatur; earn ne concedat, nisi impletis condicionibus quae sequuntur:
l0 pars catholica declaret se paratam esse pericula a fide defi-ciendi removere atque sinceram promissionem praestet se omnia pro viribus facturam esse, ut universa proles in Ecclesia catholica bapti-zetur et educetur;
2a de his promissionibus a parte catholica faciendis altera pars tempestive certior fiat, adeo ut constet ipsam vere consciam esse pro-missionis et obligationis partis catholicae;
3° ambae partes edoceantur de finibus proprietatibus essen-tialibus matrimonii, a neutro contrahente excludendis.
Can. 1126 — Episcoporum conferentiae est tum modum statuere, quo hae declarationes et promissiones, quae semper requiruntur, fa-ciendae sint, tum rationem definire, qua de ipsis et in foro externo constet et pars non catholica certior reddatur.
Can. 1127 — § 1. Ad formam quod attinet in matrimonio mixto adhibendam, serventur praescripta can. 1108; si tamen pars catholica matrimonium contrahit cum parte non catholica ritus orientalis, forma canonica celebrationis servanda est ad liceitatem tantum; ad va-liditatem autem requiritur interventus ministri sacri, servatis aliis de iure servandis.
§ 2. Si graves difficultates formae canonicae servandae obstent, Ordinario loci partis catholicae ius est ab eadem in singulis casibus dispensandi, consulto tamen Ordinario loci in quo matrimonium ce-
450
1. del — Zakramenti
1154—1159
Kan. 1123 — Kadar se zakon poveljavi za zunanje področje ali razglasi za ničnega ali se, razen s smrtjo, zakonito razveže, je treba obvestiti župnika kraja, kjer je bila poroka, da bo to pravilno vpisano v poročno in krstno knjigo.
Šesto poglavje MEŠANI ZAKONI
Kan. 1124 — Zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v katoliški Cerkvi ali je po krstu vanjo sprejeta in s formalnim dejanjem iz nje ni izstopila, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, je brez izrecnega dovoljenja pristojne oblasti prepovedan.
Kan. 1125 — Tako dovoljenje more podeliti krajevni ordinarij, če je za to upravičen in pameten razlog; tega dovoljenja naj ne da, če niso izpolnjeni naslednji pogoji:
1. katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere, in iskreno obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v katoliški Cerkvi;
2.	o teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran, in sicer tako, da je gotovo, da so ji resnično znane obljube in obveznosti katoliške strani;
3.	obe strani je treba poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti.
Kan. 1126 — Škofovska konferenca mora določiti način, kako je treba narediti te izjave in obljube, ki se vedno zahtevajo, obenem tudi določi, kako bo to ugotovljivo tudi v zunanjem področju in kako je treba obvestiti nekatoliško stran.
Kan. 1127 — § 1. Glede oblike pri mešanih zakonih se je treba ravnati po predpisih kan. 1108; če katoličan sklene zakon z nekatoli-čanom vzhodnega obreda, se zahteva kanonična oblika poroke samo za dopustnost; za veljavnost pa se zahteva sodelovanje posvečenega služabnika ob upoštevanju drugih pravnih predpisov.
§ 2. Ce kanonični obliki nasprotujejo velike težave, ima krajevni ordinarij katoličana pravico v posameznih primerih dati od nje spregled, vendar se mora posvetovati z ordinarijem kraja, kjer se
451
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
lebratur, et salva ad validitatem aliqua publica forma celebrationis; Episcoporum conferentiae est normas statuere, quibus praedicta dis-pensatio concordi ratione concedatur.
§ 3. Vetatur, ne ante vel post canonicam celebrationem ad noi'-mam § 1, alia habeatur eiusdem matrimonii celebratio religiosa ad matrimonialem consensum praestandum vel renovandum; item ne fiat celebratio religiosa, in qua assistens catholicus et minister non catholicus insimul, suum quisque ritum peragens, partium consensum exquirant.
Can. 1128 — Locorum Ordinarii aliique animarum pastores curent, ne coniugi catholico et filiis e matrimonio mixto natis auxilium spi-rituale desit ad eorum obligationes adimplendas atque coniuges adiu-vent ad vitae coniugalis et familiaris fovendam unitatem.
Can. 1129 — Praescripta cann. 1127 et 1128 applicanda sunt quo-que matrimoniis, quibus obstat impedimentum disparitatis cultus, de quo in can 1086, § 1.
Caput VII
DE MATRIMONIO SECRETO CELEBRANDO
Can. 1130 — Ex gravi et urgenti causa loci Ordinarius permittere potest, ut matrimonium secreto celebretur.
Can. 1131 — Permissio matrimonium secreto celebrandi secum-fert:
Ia ut secreto fiant investigationes quae ante matrimonium pe-ragendae sunt;
2° ut secretum de matrimonio celebrato servetur ab Ordinario loci, assistente, testibus, coniugibus.
Can. 1132 — Obligatio secretum servandi, de una in can. 1131, n. 2, ex parte Ordinarii loci cessat si grave scandalum aut gravis erga matrimonii sanctitatem iniuria ex secreti observantia immineat, idque notum fiat partibus ante matrimonii celebrationem.
Can. 1133 — Matrimonium secreto celebratum in peculiari tan-tummodo regesto, servando in secreto curiae archivo, adnotetur.
Caput VIII DE MATRIMONII EFFECTIBUS
Can. 1134 — Ex valido matrimonio enascitur inter coniuges vinculum natura sua perpetuum et exclusivum; in matrimonio praete-
452
1. del — Zakramenti
1154—1159
poroka obhaja, in za veljavnost zahtevati neko javno obliko poroke; škofovska konferenca mora izdati določbe glede enotnega podeljevanja omenjenega spregleda.
§ 3. Prepovedano je pred cerkveno poroko po določbi § 1 ali po njej imeti še enkrat verski obred iste poroke z izjavo ali s ponovitvijo zakonske privolitve; prav tako naj ne bo verskega obreda, pri katerem bi katoliški poročitelj in nekatoliški verski služabnik hkrati vsak med svojim obredom zahtevala privolitev zaročencev.
Kan. 1128 — Krajevni ordinariji in drugi pastoralni delavci naj skrbijo, da katoliški zakonec in otroci iz mešanega zakona ne bodo pogrešali duhovne pomoči pri spolnjevanju svojih dolžnosti in naj pomagajo zakoncema gojiti edinost zakonskega in družinskega življenja.
Kan. 1129 — Predpisi kan. 1127 in 1128 veljajo tudi za zakonce, ki jih ovira zadržek različnosti vere po kan. 1086, § 1.
Sedmo poglavje TAJNA SKLENITEV ZAKONA
Kan. 1130 - Iz težkega in nujnega razloga more krajevni ordinarij dovoliti tajno sklenitev zakona.
Kan. 1131 — Dovolitev tajno skleniti zakon vsebuje dolžnosti:
1.	da so poizvedbe, ki morajo biti pred sklenitvijo zakona, tajne;
2.	da ohranijo krajevni ordinarij, tisti, ki prisostvuje poroki, priči in zakonca poroko v tajnosti.
Kan. 1132 — Obveznost vai-ovati tajnost po kan. 1131, št. 2 za krajevnega ordinarija preneha, če bi zaradi tega grozilo veliko pohujšanje ali velika žalitev svetosti zakona, kar je treba stranema pred poroko povedati.
Kan. 1133 — Tajno sklenjeni zakon se vpiše samo v posebno knjigo, ki se hrani v tajnem arhivu kurije.
Osmo poglavje UČINKI ZAKONA
Kan. 1134 — Iz veljavnega zakona nastane med zakoncema vez, ki je po svoji naravi trajna in izključna; poleg tega krščanski zakon
453
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
rea christiano coniuges ad sui status officia et dignitatem peculiari sacramento roborantur et veluti consecrantur.
Can. 1135 — Utrique coniugi aequum officium et ius est ad ea quae pertinent ad consortium vitae coniugalis.
Can. 1136 — Parentes officium gravissimum et ius primarium ha-bent prolis educationem tum physicam, socialem et culturalem, tum moralem et religiosam pro viribus curandi.
Can. 1137 — Legitimi sunt filii concepti aut nati ex matrimonio valido vel putativo.
Can. 1138 — § 1. Pater is est, quem iustae nuptiae demonstrant, nisi evidentibus argumentis contrarium probetur.
§ 2. Legitimi praesumuntur filii, qui nati sunt saltern post dies 180 a die celebrati matrimonii, vel infra dies 300 a die dissolutae vitae coniugalis.
Can. 1139 — Filii illegitimi legitimantur per subsequens matrimo-nium parentum sive validum sive putativum, vel per rescriptum Sanctae Sedis.
Can. 1140 — Filii legitimati, ad effectus canonicos quod attinet, in omnibus aequiparantur legitimis, nisi aliud expresse iure cautum fuerit.
Caput IX DE SEPARATIONE CONIUGUM
Art. 1
DE DISSOLUTIONE VINCULI
Can. 1141 — Matrimonium ratum et consummatum nulla humana potestate nullaque causa, praeterquam morte, dissolvi potest.
Can. 1142 — Matrimonium non consummatum inter baptizatos vel inter partem baptizatam et partem non baptizatam a Romano Pon-tificie dissolvi potest iusta de causa, utraque parte rogante vel alteru-tra, etsi altera pars sit invita.
Can. 1143 — § 1. Matrimonium initum a duobus non baptizatis solvitur ex privilegio paulino in favorem fidei partis quae baptismum recepit, ipso facto quo novum matrimonium ab eadem parte contra-hitur, dummodo pars non baptizata discedat.
454
1. del — Zakramenti
1154—1159
zakonca s posebnim zakramentom utrjuje in nekako posvečuje za dolžnosti in dostojanstvo njunega stanu.
Kan. 1135 — Oba zakonca imata enake dolžnosti in pravice v tem, kar se nanaša na zakonsko življenjsko skupnost.
Kan. 1136 — Starši imajo zelo težko dolžnost in prvenstveno pravico po svojih močeh skrbeti za telesno, družbeno, kulturno, kakor tudi nravno in versko vzgojo otrok.
Kan. 1137 — Otroci so zakonski, če so spočeti ali rojeni iz veljavnega ali dozdevnega zakona.
Kan. 1138 — § 1. Oče je tisti, na katerega kaže pravilna sklenitev zakona, razen če se z očitnimi dokazi ugotovi nasprotno.
§ 2. Za zakonske veljajo otroci, ki so bili rojeni vsaj po 180 dneh od sklenitve zakona ali v 300 dneh, odkar je prenehalo zakonsko življenje.
Kan. 1139 — Nezakonski otroci se pozakonijo s poznejšim veljavnim ali dozdevnim zakonom staršev ali z reskriptom svetega sedeža.
Kan. 1140 — Pozakonjeni otroci so glede cerkvenopravnih učinkov v vsem izenačeni z zakonskimi, če ni izrecno v pravu določeno kaj drugega.
Deveto poglavje LOČITEV ZAKONCEV
Prvi člen RAZVEZA ZAKONSKE VEZI
Kan. 1141 — Trdnega in izvršenega zakona ne more raz vezati nobena človeška oblast in noben razlog; razveže ga le smrt.
Kan. 1142 — Neizvršen zakon med krščenima ali med krščenim in nekrščenim zakoncem more razvezati rimski papež iz upravičenega razloga na prošnjo obeh zakoncev ali pa samo enega, četudi proti volji drugega.
Kan. 1143 — § 1. Zakon, ki sta ga sklenila dva nekrščena, se razveže s pavlinskim privilegijem v varstvo vere zakonca, ki je prejel krst, čim ta sklene nov zakon, da se le nekrščena stran hoče ločiti.
455
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
§ 2. Discedere censetur pars non baptizata, si nolit cum parte baptizata cohabitare vel cohabitare pacifice sine contumelia Creato-ris, nisi haec post baptismum receptum iustam illi dederit discedendi causam.
Can. 1144 — § 1. Ut pars baptizata novum matrimonim valide contrahat, pars non baptizata semper interpellari debet an:
Io velit et ipsa baptismum recipei'e;
2° saltern velit cum parte baptizata pacificie cohabitare, sine contumelia Creatoris.
§ 2. Haec interpellate post baptismum fieri debet; at loci Oi'di-narius, gravi de causa, permitiere potest ut interpellate ante baptismum fiat, immo et ab interpellatione dispensare, sive ante sive post baptismum, dummodo constet modo procedendi saltern sum-mario et extraiudiciali earn fieri non posse aut fore inutilem.
Can. 1145 — § 1. Interpellate fiat regulariter de auctoritate loci Ordinarii partis conversae; a quo Ordinario concedendae sunt alteri coniugi, si quidem eas petierit, induciae ad respondendum, eodem tarnen monito ut, si induciae inutiliter praeterlabantur, eius silentium pro responsione negativa habeatur.
§ 2. Interpellate etiam privatim facta ab ipsa parte conversa valet, immo est licita, si forma superius praescripta servari nequeat.
§ 3. In utroque casu de interpellatione facta deque eiusdem exitu in foro externo legitime constare debet.
Can. 1146 — Pars baptizata ius habet novas nuptias contrahendi cum parte catholica:
si altera pars negative interpellation! respondent, aut si interpellate legitime omissa fuerit;
2° si pars non baptizata, sive iam interpellata sive non, prius perseverans in pacifica cohabitatione sine contumelia Creatoris, postea sine iusta casa discesserit, firmis praescriptis cann. 1144 et 1145.
Can. 1147 — Ordinarius loci tarnen, gravi de causa, concedere potest ut pars baptizata, utens privilegio paulino, contrahat matrimo-nium cum parte non catholica sive baptizata sive non baptizata, servatis etiam praescriptis canonum de matrimoniis mixtis.
Can. 1148 — § 1. Non baptizatus, qui plures uxores non baptiza-tas simul habeat, recepto in Ecclesia catholica baptismo, si durum ei sit cum earum prima permanere, unam ex illis, ceteris dimissis, retiñere potest. Idem valet de muliere non baptizata, quae plures maritos non baptizatos simul habeat.
456
1. del — Zakramenti
1154—1159
§ 2. Domneva se, da se hoče nekrščena stran ločiti, če noče s krščeno skupaj živeti ali v miru skupaj živeti brez sramotenja Stvarnika in ji krščeni po prejemu krsta ni dal upravičenega razloga za ločitev.
Kan. 1144 — § 1. Da krščena stran nov zakon veljavno sklene, je treba nekrščeno stran vedno vprašati:
1.	ali hoče tudi ona prejeti krst;
2.	ali vsaj hoče s krščeno v miru skupaj živeti brez sramotenja Stvarnika.
§ 2. Ti vprašanji je treba postaviti po krstu; krajevni ordinai'ij more iz tehtnega razloga dovoliti, da se vpraša pred krstom, ali celo dati spregled vprašanja pred krstom ali po njem, da je le vsaj v skrajšanem in nesodnem postopku ugotovljeno, da ni mogoče vprašati ali da bo vprašanje nekoristno.
Kan. 1145 — § 1. Vprašanji je treba redno postaviti v imenu krajevnega ordinarija spreobrnjenega zakonca; isti ordinarij mora tudi drugemu zakoncu dati čas za premislek, če ta to prosi, vendar naj ga opomni, da se bo domnevalo, da je odgovor nikalen, če v določenem času ne bo odgovoril.
§ 2. Tudi vprašanji, ki ju postavi spreobrnjena stran zasebno, sta veljavni; celo dopustni sta, kadar se zgoraj predpisana oblika ne more izvršiti.
§ 3. V obeh primerih morata biti vprašanji in njun izid ugotovljeni na zakonit način v zunanjem področju.
Kan. 1146 — Krščena stran ima pravico skleniti nov zakon s katoličanom:
1.	če je druga stran nikalno odgovorila na vprašanji, ali če sta bili vprašanji zakonito opuščeni;
2.	če je nekrščena stran, ki je bila že vprašana ali pa ne, najprej vztrajala v mirnem sožitju brez sramotenja Stvarnika, pozneje pa je brez upravičenega razloga odšla, upoštevati pa je treba kan. 1144 in 1145.
Kan. 1147 — Krajevni ordinarij pa vendar more iz tehtnega razloga dovoliti, da se krščena oseba v moči pavlinskega privilegija poroči s krščenim ali nekrščenim nekatoličanom, upoštevati pa je treba tudi predpise kanonov o mešanih zakonih.
Kan. 1148 — § 1. Nekrščeni, ki ima istočasno več nekrščenih žena, lahko po krstu v katoliški Cerkvi ostane pri eni izmed njih, potem ko je druge odpustil, če mu je pri prvi ženi težko ostati. Isto velja tudi za nekrščeno ženo, ki ima istočasno več nekrščenih mož.
457
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
§ 2. In casibus de quibus in § 1. matrimonium, recepto baptismo, forma légitima eontrahendum est, servatis etiam, si opus sit, praes-criptis de matrimoniis mixtis et aliis de iure servandis.
§ 3. Ordinarius loci, prae oculis habita condicione morali, sociali, oeconomica locorum et personarum, curet ut primae uxoris cetera-rumque dimissarum necessitatibus satis provisum sit, iuxta normas iustitiae, christianae caritatis et naturalis aequitatis.
Can. 1149 — Non baptizatus qui, recepto in Ecclesia catholica baptismo, cum coniuge non baptizato ratione captivitatis vel persecutio-nis cohabitationem restaurare nequeat, aliud matrimonium contra-here potest, etiamsi altera pars baptismum interea receperit, firmo praescripto can. 1141.
Can. 1150 — In re dubia Privilegium fidei gaudet favore iuris.
Art. 2
DE SEPARATIONE MANENTE VINCULO
Can. 1151 — Coniuges habent officium et ius servandi convictum coniugalem, nisi légitima causa eos excuset.
Can. 1152 — § 1. Licet enixe commendetur ut coniux, caritate christiana motus et boni familiae sollicitus, veniam non abnuat com-parti adulterae atque vitam coniugalem non disrumpat, si tamen eiusdem culpam expresse aut tacite non condonaverit, ius ipsi est solvendi coniugalem convictum, nisi in adulterium consenserit aut eidem causam dederit aut ipse quoque adulterium commiserit.
§ 2. Tacita condonatio habetur si coniux-innocens, postquam de adulterio certior factus est, sponte cum altero coniuge maritali af-fectu conversatus fuerit; praesumitur vero, si per sex menses coniugalem convictum servaverit, neque recursum apud auctoritatem ecclesiasticam vel civilem fecerit.
§ 3. Si coniux innocens sponte convictum coniugalem solvent, intra sex menses causam separationis déférât ad competentem auctoritatem ecclesiasticam, quae, omnibus inspectis adiunctis, perpen-dat si coniux innocens adduci possit ad culpam condonandam et ad separationem in perpetuum non protrahendam.
Can. 1153 — § 1. Si alteruter coniugum grave seu animi seu corporis periculum alteri aut proli facessat, vel aliter vitam communem nimis duram reddat, alteri legitimam praebet causam discedendi, decreto Ordinarii loci et, si periculum sit in mora, etiam propria auctoritate.
458
1. del — Zakramenti
1154—1159
§ 2. V primerih, o katerih govori § 1, se mora zakon po prejemu krsta skleniti v zakoniti obliki, upoštevajoč, če je treba, predpise o mešanih zakonih in drugo, po čemer se je treba po pravu ravnati.
§ 3. Krajevni ordinarij naj poskrbi, upoštevajoč nravne, družbene in gospodarske razmere krajev in oseb, da bodo prva in druge odpuščene žene zadostno preskrbljene v skladu s pi*avičnostjo, krščansko ljubeznijo in naravno pravšnostjo.
Kan. 1149 — Nekrščeni, ki zaradi ujetništva ali preganjanja po krstu v katoliški Cerkvi ne more obnoviti skupnega bivanja z ne-krščenim zakoncem, lahko sklene drug zakon, pa čeprav bi medtem drugi zakonec prejel krst; v veljavi pa ostane predpis kan. 1141.
Kan. 1150 — V dvomu uživa privilegij vere pravno varstvo.
Drugi člen
LOČITEV OB OBSTOJEČI ZAKONSKI VEZI
Kan. 1151 — Zakonci imajo dolžnost in pravico ohranjati zakonsko skupno življenje, razen če jih opravičuje zakonit razlog.
Kan. 1152 — § 1. Čeprav se zelo priporoča, da sozakonec iz krščanske ljubezni in zaradi skrbi za blagor družine svojemu pre-šuštnemu sozakoncu ne odreče sprave in ne razdre zakonskega skupnega življenja, če pa mu njegove krivde izrecno ali tiho ni odpustil, ima vendar pravico razdreti zakonsko skupno življenje, če ni privolil v prešuštvo ali dal zanj povod ali tudi sam prešuštvoval.
§ 2. Za tiho odpuščanje se šteje, če je nedolžni zakonec, potem ko je za prešuštvo zvedel, prostovoljno s sozakoncem živel kot zakonec; odpuščanje se domneva, če je šest mesecev vztrajal v zakonskem skupnem življenju, ne da bi se pritožil na cerkveno ali civilno oblast.
§ 3. Če je nedolžni zakonec prostovoljno razdrl zakonsko skupno življenje, naj v šestih mesecih razlog ločitve predloži pristojni cerkveni oblasti, ki bo upoštevala vse okoliščine in pretehtala, ali se ne bi dalo nedolžnega zakonca pripraviti k odpuščanju krivde in bi ločitev ne postala trajna.
Kan. 1153 — § 1. Če eden izmed zakoncev zelo ogroža duševne ali telesne dobrine sozakonca ali otrok ali drugače povzroča, da je skupno življenje pretežko, daje s tem sozakoncu zakonit razlog za ločitev z odločbo krajevnega ordinarija in tudi z lastno odločitvijo, če je odlašanje nevarno.
459
1088—1095	Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
§ 2. In omnibus casibus, causa separationis cessante, coniugalis convictus restaurandus est, nisi ab auctoritate ecclesiastica aliter statuatur.
Can. 1154 — Instituta separatione coniugum, opportune semper cavendum est debitae filiorum sustentationi et educationi.
Can. 1155 — Coniux innocens laudabiliter alterum coniugem ad vitam coniugalem rursus admittere potest, quo in casu iuri separationis renuntiat.
Caput X
DE MATRIMONII CON VALIDATIONS
Art. 1
DE CONVALIDATIONE SIMPLICI
Can. 1156 — § 1. Ad convalidandum matrimonium irritum ob impcdimentum dirimens, requiritur ut cesset impedimentum vel ab eodem dispensetur, et consensum renovet saltern pars impediment conscia.
§ 2. Haec renovatio iure ecclesiastico requiritur ad validitatem convalidationis, etiamsi initio utraque pars consensum praestiterit nec postea revocaverit.
Can. 1157 — Renovatio consensus debet esse novus voluntatis actus in matrimonium, quod pars renovans seit aut opinatur ab initio nullum fuisse.
Can. 1158 — § 1. Si impedimentum sit publicuum, consensus ab utraque parte renovandus est forma canonica, salvo praescripto can. 1127, § 2.
§ 2. Si impedimentum probari nequeat, satis est ut consensus re-novetur privatim et secreto, et quidem a parte impedimenti conscia, dummodo altera in consensu praestito perseveret, aut ab utraque parte, si impedimentum sit utrique parti notum.
Can. 1159 — § 1. Matrimonium irritum ob defectum consensus convalidatur, si pars quae non consenserat, iam consentiat, dummodo consensus ab altera parte praestitus perseveret.
§ 2. Si defectus consensus probari nequeat, satis est ut pars, quae non consenserat, privatim et secreto consensum pi-aestet.
§ 3. Si defectus consensus probari potest, necesse est ut consensus forma canonica praestetur.
460
1. del — Zakramenti
1154—1159
§ 2. V vseh primerih je treba obnoviti zakonsko skupno življenje, če preneha razlog za ločitev, razen če cerkvena oblast določi drugače.
Kan. 1154 — Kadar pride do ločitve zakoncev, mora biti vedno primerno zagotovljeno dolžno vzdrževanje in vzgoja otrok.
Kan. 1155 — Nedolžni zakonec more hvalevredno zopet sprejeti sozakonca v zakonsko življenje; v tem primeru se odpove pravici do ločitve.
Deseto poglavje POVELJAVITEV ZAKONA
Prvi člen NAVADNA POVELJAVITEV
Kan. 1156 — § 1. Za poveljavitev zakona, ki je ničen zaradi razdiralnega zadržka, se zahteva prenehanje ali spregled zadržka in obnovitev privolitve vsaj s strani zakonca, ki ve za zadržek.
§ 2. Ta obnovitev se po cerkvenem pravu zahteva za veljavnost poveljavitve, čeprav sta v začetku oba zakonca privolila v zakon in pozneje privolitve nista preklicala.
Kan. 1157 — Obnovitev pi-ivolitve mora biti novo dejanje volje za zakon, za katerega obnovitelj ve ali domneva, da je bil od začetka ničen.
Kan. 1158 — § 1. Če je zadržek javen, morata oba zakonca obnoviti privolitev v kanonični obliki, upoštevati pa je treba predpis kan. 1127, § 2.
§ 2. Če zadržka ni mogoče dokazati, je dovolj, da obnovi privolitev zasebno in tajno zakonec, ki ve za zadržek, da le drugi vztraja pri dani privolitvi, ali oba zakonca, če je zadržek obema znan.
Kan. 1159 — § 1. Zakon, ki je neveljaven zaradi pomanjkanja privolitve, se poveljavi, če privoli vanj zakonec, ki prej ni privolil, da le sozakonec, ki je že prej privolil, vztraja pri svoji privolitvi.
§ 2. Če pomanjkanja privolitve ni mogoče dokazati, je dovolj, da stran, ki ni privolila, zasebno in tajno privoli.
§ 3. Če je pomanjkanje privolitve mogoče dokazati, je potrebna privolitev v kanonični obliki.
461
1160—1165
Lib. IV — De Ecclesiae munere sanctificandi	1■ del — Zakramenti
1160—1165
Can. 1160 — Matrimonium nullum ob defectum formae, ut vali-dum fiat, contrahi denuo debet forma canonica, salvo praescripto can. 1127, § 2.
Art. 2
DE SANATIONE IN RADICE
Can. 1161 — § 1. Matrimonii irriti sanatio in radice est eiusdem, sine renovatione consensus, convalidatio, a competenti auctoritate concessa, secumferens dispensationem ab impedimento, si adsit, at-que a forma canonica, si servata non fuerit, necnon retrotractionem effectum canonicorum ad praeteritum.
§ 2. Convalidatio fit a momento concessionis gratiae; retrotractio vero intellegitur facta ad momentum celebrationis matrimonii, nisi aliud expresse caveatur.
§ 3. Sanatio in radice ne concedatur, nisi probabile sit partes in vita coniugali perseverare velle.
Can. 1162 — § 1. Si in utraque vel alterutra parte deficiat consensus, matrimonium nequit sanari in radice, sive consensus ab initio defuerit, sive ab initio praestitus, postea fuerit revocatus.
§ 2. Quod si consensus ab initio quidem defuerat, sed postea praestitus est, sanatio concedi potest a momento praestiti consensus.
Can. 1163 — § 1. Matrimonium irritum ob impedimentum vel ob defectum legitimae formae sanari potest, dummodo consensus utrius-que partis perseveret.
§ 2. Matrimonium irritum ob impedimentum iuris naturalis aut divini positivi sanari potest solummodo postquam impedimentum cessavit.
Can. 1164 — Sanatio valide concedi potest etiam alterutra vel ultraque parte inscia; ne autem concedatur nisi ob gravem causam.
Can. 1165 — § 1. Sanatio in radice concedi potest ab Apostolica Sede.
§ 2. Concedi potes ab Episcopo dioecesano in singulis casibus, etiam si plures nullitatis rationes in eodem matrimonio concurrant, impletis condicionibus, de quibus in can. 1125, pro sanatione matrimonii mixti; concedi autem ab eodem nequit, si adsit impedimentum cuius dispensatio Sedi Apostolicae reservatur ad normam can. 1078, § 2, aut agatur de impedimento iuris naturalis aut divini positivi quod iam cessavit.
Kan. 1160 — Zaradi pomanjkanja oblike nični zakon je treba znova skleniti v kanonični obliki, da postane veljaven, velja pa predpis kan. 1127, §2.
Drugi člen OZDRAVITEV V KORENINI
Kan. 1161 — § 1. Ozdravitev v korenini ničnega zakona je njegova poveljavitev, ki jo brez ponovne privolitve podeli pristojna oblast, in je z njo združen tudi spregled zadržka, če je kakšen, in spregled kanonične oblike, če ni bila upoštevana, ter glede cerkveno-pravnih učinkov učinkuje za nazaj.
§ 2. Poveljavitev velja od trenutka, ko je bila ugodnost podeljena; učinkuje pa za nazaj od trenutka sklenitve zakona, če ni izrecno določeno kaj drugega.
§ 3. Ozdravitev v korenini naj se ne podeli, če ni verjetno, da zakonca hočeta nadaljevati zakonsko življenje.
Kan. 1162 — § 1. Ce privolitve pri obeh ali pri enem zakoncu ni bilo, bodisi da privolitve ni bilo že od začetka ali pa je bila spočetka dana in pozneje preklicana, se zakon ne more ozdraviti v korenini.
§ 2. Če v začetku privolitve ni bilo, a je bila dana pozneje, je mogoče ozdravitev v korenini podeliti od trenutka, ko je bila privolitev dana.
Kan. 1163 — § 1. Zaradi zadržka ali pomanjkljive zakonite oblike ničen zakon je mogoče ozdraviti, da le privolitev obeh zakoncev še traja.
§ 2. Zaradi zadržka naravnega ali pozitivnega božjega prava ničen zakon je mogoče ozdraviti samo, ko je prenehal zadržek.
Kan. 1164 — Ozdravitev se lahko podeli tudi brez vednosti ene ali obeh strani, vendar naj se brez tehtnega razloga ne podeli.
Kan. 1165 — § 1. Ozdravitev v korenini more podeliti apostolski sedež.
§ 2. V posameznih primerih jo lahko podeli krajevni škof, tudi če je pri istem zakonu več ničnostnih razlogov, ko so izpolnjeni pogoji kan. 1125 za ozdravitev mešanega zakona; ne more pa je podeliti, če gre za zadržek, ki je po določbi kan. 1078, § 2 pridržan apostolskemu sedežu, ali če gre za zadržek naravnega ali pozitivnega božjega prava, ki je prenehal.
462
463
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Pars II
DE CETERIS ACTIBUS CULTUS DIVINI
Titulus I DE SACRAMENTAL! BUS
Can. 1166 — Sacramentalia sunt signa sacra, quibus, ad aliquam sacramentorum imitationem, effectus praesertim spirituales signifi-cantur et ex Ecclesiae impetratione obtinentur.
Can. 1167 — § 1. Nova sacramentalia constituere aut recepta authentice interpretan, ex eis aliqua abolere aut mutare, sola potest Sedes Apostólica.
§ 2. In sacramentalibus conficiendis seu administrandis accurate serventur ritus et formulae ab Ecclesiae auctoritate probata.
Can. 1168 — Sacramentalium minister est clericus debita potestate instructus; quadem sacramentalia, ad normam librorum liturgico-rum, de iudicio loci Ordinarii, a laicis quoque, congruis qualitatibus praeditis, administrari possunt.
Can. 1169 — § 1. Consecrationes et dedicationes valide peragere possunt qui charactere episcopali insigniti sunt, necnon presbyteri quibus iure vel legitima concessione id permittitur.
§ 2. Benedictiones, exceptis iis quae Romano Pontifici aut Epi-scopis reservantur, impertire potest quilibet presbyter.
§ 3. Diaconus illas tantum benedictiones impertire potest, quae ipsi expresse iure permittuntur.
Can. 1170 — Benedictiones, imprimis impertiendae catholicis, dari possunt catechumenis quoque, immo, nisi obstet Ecclesiae prohibitio, etiam non catholicis.
Can. 1171 — Res sacrae, quae dedicatione vel benedictione ad divinum cultum destinatae sunt, reverenter tractentur nec ad usum profanum vel non proprium adhibeantur, etiamsi in dominio sint privatorum.
Can. 1172 — § 1. Nemo exorcismos in obsessos prof erre legitime potest, nisi ab Ordinario loci peculiarem et expressam licentiam obtinuerit.
§ 2. Haec licentia ab Ordinario loci concedatur tantummodo pres-bytero pietate, scientia, prudentia ac vitae integritate praedito.
464
2. del — Druga bogoslužna opravila
1166—1172
Drugi del
DRUGA BOGOSLUŽNA OPRAVILA
Prvi naslov ZAKRAMENTALI
Kan. 1166 — Zakramentali so sveta znamenja, ki nekako posnemajo zakramente in označujejo predvsem duhovne učinke, ki jih zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo.
Kan. 1167 — § 1. Samo apostolski sedež more uvajati nove za-kramentale ali te, ki so sprejeti, verodostojno razlagati, in katere izmed njih odpravljati ali spreminjati.
§ 2. Pri opravljanju ali podeljevanju zakramentalov se je treba natančno ravnati po obredih in besedilih, ki jih je cerkvena oblast odobrila.
Kan. 1168 — Služabnik zakramentalov je klerik, ki ima potrebno oblast; nekatere zakramentale v skladu z določbo liturgičnih knjig po presoji krajevnega ordinarija lahko podeljujejo tudi laiki, ki so primerno usposobljeni.
Kan. 1169 - § 1. Posvečenja in posvetitve morejo veljavno opravljati samo tisti, ki imajo škofovsko posvečenje, in duhovniki, katerim to dovoljuje pravo ali zakonito pooblastilo.
§ 2. Blagoslove more deliti vsak duhovnik, razen tistih, ki so pridržani rimskemu papežu ali škofom.
§ 3. Diakon more deliti samo tiste blagoslove, za katere mu pravo to izrecno dovoljuje.
Kan. 1170 — Blagoslove, ki jih je treba deliti predvsem katoličanom, je mogoče deliti tudi katehumenom in, če ni cerkvene prepovedi, celo nekatoličanom.
Kan. 1171 — S svetimi rečmi, ki so s posvetitvijo ali z blagoslovom določene za bogoslužje, je treba spoštljivo ravnati in, čeprav so v zasebni lasti, se ne smejo uporabljati za svetne namene ali za namene, ki jim niso lastni.
Kan. 1172 — § 1. Brez posebnega in izrecnega dovoljenja krajevnega ordinarija ne more nihče zakonito izvrševati zarotovanja nad obsedenimi.
§ 2. To dovoljenje naj da krajevni ordinarij le pobožnemu, učenemu in razsodnemu duhovniku, ki je neomadeževanega življenja.
30 — Codex
465
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Titulus II DE LITURGIA HORARUM
Can. 1173 — Ecclesia, sacerdotale munus Christi adimplens, litur-giam horarum célébrât, qua Deum ad populum suum loquentem audiens et memoriam mysterii salutis agens, Ipsum sine intermissio-ne, cantu et oratione, laudat atque interpellât pro totius mundi salute.
Can. 1174 — § 1. Obligatione liturgiae horarum persolvendae ad-stringuntur clerici, ad normam can. 276, § 2, n. 3; sodales vero insti-tutorum vitae consecratae necnon societatum vitae apostolicae, ad normam suarum constitutionum.
§ 2. Ad participandam liturgiam horarum, utpote actionem Ecclesiae, etiam ceteri christifideles, pro adiunctis, enixe invitantur.
Can. 1175 — In liturgia horarum persolvenda, quantum fieri potest, verum tempus servetur uniuscuiusque horae.
Titulus III DE EXEQUIIS ECCLESIASTICIS
Can. 1176 — § 1. Christifideles defuncti exequiis ecclesiasticis ad normam iuris donandi sunt.
§ 2. Exequiae ecclesiasticae, quibus Ecclesia defunctis spiritualem opem impetrat eorumque corpora honorât ac simul vivis spei solarium affert, celebrandae sunt ad normam legum liturgicarum.
§ 3. Enixe commendat Ecclesia, ut pia consuetudo defunctorum corpora sepeliendi servetur; non tarnen prohibet cremationem, nisi ob rationes christianae doctrinae contrarias electa fuerit.
Caput I
DE EXEQUIARUM CELEBRATIONE
Can. 1177 — § 1. Exequiae pro quolibet fideli defuncto generatim in propriae paroeciae ecclesia celebrari debent.
§ 2. Fas est autem cuilibet fideli, vel iis quibus fidelis defuncti exequias curare competit, aliam ecclesiam funeris eligere de consensu eius, qui earn regit, et monito defuncti parocho proprio.
466
2. del — Druga bogoslužna opravila
1197—1203
Drugi naslov MOLITVENO BOGOSLUŽJE
Kan. 1173 — Cerkev izvršuje duhovniško službo Kristusa z opravljanjem molitvenega bogoslužja, pri katerem posluša Boga, ki govori svojemu ljudstvu, in obhaja spomin skrivnosti odrešenja, ga nenehno slavi s petjem in molitvijo in prosi za zveličanje vsega sveta.
Kan. 1174 — § 1. Dolžnost opravljati molitveno bogoslužje veže klerike po določbi kan. 276, § 2, št. 3; člane ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja pa po določbi njihovih kon-stitucij.
§ 2. Tudi drugi verniki so zelo povabljeni, da bi se v skladu z razmerami udeleževali molitvenega bogoslužja kot opravila Cerkve.
Kan. 1175 — Pri opravljanju molitvenega bogoslužja naj bi se, kolikor mogoče, držali pravega časa vsake molitvene ure.
Tretji naslov CERKVENO POGREBNO OPRAVILO
Kan. 1176 — § 1. Rajnim vernikom je treba po določbi prava oskrbeti cerkveno pogrebno opravilo.
§ 2. Cerkveno pogrebno opravilo, s katerim Cerkev rajnim duhovno pomaga, skazuje spoštovanje njihovim telesom in hkrati živim prinaša tolažbo upanja, je treba opraviti po določbi liturgičnih zakonov.
§ 3. Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada poko-pavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku.
Prvo poglavje POGREBNO OPRAVILO
Kan. 1177 — § 1. Pogrebno opravilo vsakega vernega rajnega mora na splošno biti v cerkvi lastne župnije.
§ 2. Vsak vernik ali tisti, ki imajo pravico poskrbeti za pogrebno opravilo rajnega vernika, pa sme izbrati za pogreb drugo cerkev s privolitvijo njenega upravitelja, obvestiti pa je treba lastnega župnika umrlega.
467
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
§ 3. Si extra propriam paroeeiam mors accident, neque cadaver ad earn translatum fuerit, neque aliqua ecclesia funeris legitime electa, exequiae celebrentur in ecclesia paroeciae ubi mors accidit, nisi alia iure particulari designata sit.
Can. 1178 — Exequiae Episcopi dioecesani in propria ecclesia ca-thedrali celebrentur, nisi ipse aliam ecclesiam elegerit.
Can. 1179 — Exequiae i'eligiosorum aut sodalium societatis vitae apostolicae generatim celebrentur in propria ecclesia aut oratorio a Superiore, si institutum aut societas sint clericalia, secus a cap-pellano.
Can. 1180 — § 1. Si paroecia proprium habeat coemeterium, in eo tumulandi sunt fideles defuncti, nisi aliud coemeterium legitime elec-tum fuerit ab ipso defuncto vel ab iis quibus defuncti sepulturam curare competit.
§ 2. Omnibus autem licet, nisi iure prohibeantur, eligere coemeterium sepulturae.
Can. 1181 — Ad oblationes occasione funerum quod attinet, ser-ventur praescripta can. 1264, cauto tamen ne ulla fiat in exequiis per-sonarum acceptio neve pauperes debitis exequiis priventur.
Can. 1182 — Expleta tumulatione, inscriptio in librum defuncto-rum fiat ad normam iuris particularis.
Caput II
DE IIS QUIBUS EXEQUIAE ECCLESIASTICAE CONCEDENDAE SUNT AUT DENEGANDAE
Can. 1183 — § 1. Ad exequias quod attinet, christifidelibus cate-chumeni accensendi sunt.
§ 2. Ordinarius loci permittere potest ut parvuli, quos parentes baptizare intendebant quique autem ante baptismum mortui sunt, exequiis ecclesiasticis donentur.
§ 3. Baptizatis alicui Ecclesiae aut communitati ecclesiali non catholicae adscriptis, exequiae ecclesiasticae concedi possunt de pru-denti Ordinarii loci iudicio, nisi constet de contraria eorum voluntate et dummodo minister proprius haberi nequeat.
Can. 1184 — § 1. Exequiis ecclesiasticis privandi sunt, nisi ante mortem aliqua dederint paenitentiae signa:
1° notorii apostatae, haeretici et schismatici;
468
2. del — Druga bogoslužna opravila
1197—1203
§ 3. Ce je kdo umrl zunaj lastne župnije in trupla ne prepeljejo tja niti ni bila kaka cerkev zakonito izbrana za pogreb, naj bo, če območno pravo ne določa druge cei4cve, pogrebno opravilo v cerkvi župnije, kjer je rajni umrl.
Kan. 1178 — Pogrebno opravilo za krajevnim škofom naj bo v lastni stolnici, razen če si je sam izbral drugo cerkev.
Kan. 1179 — Pogrebno opravilo za redovniki ali člani družb apostolskega življenja naj na splošno v lastni cerkvi ali kapeli opravi predstojnik, če je ustanova ali družba kleriška, sicer pa kaplan posebne skupnosti.
Kan. 1180 — § 1. Če ima župnija lastno pokopališče, naj bodo tam pokopani verni rajni, razen če si je drugo pokopališče izbral rajni sam ali tisti, ki imajo pravico oskrbeti pokop rajnega.
§ 2. Vsak pa sme sam izbrati pokopališče za pokop, razen če mu je to po pravu prepovedano.
Kan. 1181 — Glede darov ob pogrebu se je treba ravnati po predpisih kan. 1264, paziti pa je treba, da pri pogrebih ne pride do kakih osebnih prednosti in da revni ne bodo prikrajšani za primerno pogrebno opravilo.
Kan. 1182 — Po opravljenem pokopu je treba opraviti vpis v mrliško knjigo po določbi območnega prava.
Drugo poglavje
KOMU NAJ SE CERKVENO POGREBNO OPRAVILO DOVOLI
ALI ODREČE
Kan. 1183 — § 1. Glede pogrebnega opravila katehumeni veljajo za vernike.
§ 2. Krajevni ordinarij lahko dovoli cerkveno pogrebno opravilo za otroke, ki so jih starši nameravali dati krstiti, pa so umrli pred krstom.
§ 3. Krščenim članom kake nekatoliške Cerkve ali cerkvene skupnosti se sme dovoliti cerkveno pogrebno opravilo po pametni presoji krajevnega ordinarija, razen če je znano, da je to proti njihovi volji, in če je res nemogoče dobiti lastnega verskega služabnika.
Kan. 1184 — § 1. Cerkveno pogrebno opravilo je treba odreči, če niso pred smrtjo dali kakih znamenj spokoritve:
1. javno znanim odpadnikom, krivovercem in razkolnikom;
469
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
20 qui proprii corporis cremationem elegerint ob rationes fidei christianae ad versas;
3° alii peccatores manifesti, quibus exequiae ecclesiasticae non sine publico fidelium scandalo concedi possunt.
§ 2. Occurrente aliquo dubio, consulatur loci Ordinarius, cuius iudicio standum est.
Can. 1185 — Excluso ab ecclesiasticis exequiis deneganda quoque est quaelibet Missa exequialis.
Titulus IV
DE CULTU SANCTORUM, SACRARUM IMAGINUM ET RELIQUIARUM
Can. 1186 — Ad sanctificationem populi Dei fovendam, Ecclesia peculiari et filiali christifidelium venerationi commendat Beatam Ma-riam semper Virginem, Dei Matrem, quam Christus hominum omnium Matrem constituit, atque verum et authenticum promovet cultum aliorum Sanctorum, quorum quidem exemplo christifideles aedifi-cantur et intercessione sustentantur.
Can. 1187 — Cultu publico eos tantum Dei servos venerari licet, qui auctoritate Ecclesiae in album Sanctorum vel Beatorum relati sint.
Can. 1188 — Firma maneat praxis in ecclesiis sacras imagines fidelium venerationi proponendi; attamen moderato numéro et con-gruo ordine exponantur, ne populi christiani admiratio excitetur, neve devotioni minus rectae ansa praebeatur.
Can. 1189 — Imagines pretiosae, idest vetustate, arte, aut cultu praestantes, in ecclesiis vel oratoriis fidelium venerationi expositae, si quando reparatione indigeant, numquam restaurentur sine data scripto licentia ab Ordinario; qui, antequam earn concédât, peritos consulat.
Can. 1190 — § 1. Sacras reliquias vendere nefas est.
§ 2. Insignes reliquiae itemque aliae, quae magna populi vene-ratione honorantur, nequeunt quoquo modo valide alienari neque perpetuo transferri sine Apostolicae Sedis licentia.
§ 3. Praescriptum § 2 valet etiam pro imaginibus, quae in ali-qua ecclesia magna populi veneratione honorantur.
470
2. del — Druga bogoslužna opravila
1197—1203
2.	tistim, ki so iz krščanski veri nasprotnih razlogov izbrali, da se njihovo telo sežge;
3.	drugim javno znanim grešnikom, ki jim cerkvenega pogrebnega opravila ni mogoče dovoliti brez javnega pohujšanja vernikov.
§ 2. Ce nastane kak dvom, se je treba posvetovati s krajevnim ordinarijem in se ravnati po njegovi presoji.
Kan. 1185 — Komur ni dovoljeno cerkveno pogrebno opravilo, se mu mora odreči tudi vsakršna pogrebna maša.
Četrti naslov
ČEŠČENJE SVETNIKOV, SVETIH PODOB IN RELIKVIJ
Kan. 1186 — V pospešitev posvečevanja božjega ljudstva Cerkev priporoča vernikom, naj na poseben in otroško vdan način častijo blaženo vedno Devico božjo mater Marijo, ki jo je Kristus postavil za mater vseh ljudi; spodbuja tudi pravo in pristno češčenje drugih svetnikov, katerih zgled naj bi bil vernikom v spodbudo, pri-prošnja pa v pomoč.
Kan. 1187 — Javno češčenje je dovoljeno izkazovati samo tistim božjim služabnikom, ki so bili z oblastjo Cerkve vpisani v seznam svetnikov in blaženih.
Kan. 1188 — Ohrani naj se navada, da so v cerkvah vernikom na voljo za češčenje svete podobe; vendar naj se namestijo v zmernem številu in po primernem redu, da ne bodo zbujale začudenja pri krščanskem ljudstvu in dajale povoda manj pravilni pobožnosti.
Kan. 1189 — Če so dragocene svete podobe, ki se namreč odlikujejo po starosti, umetnosti ali češčenju in so izpostavljene v cerkvah ali kapelah vernikom v češčenje, kdaj potrebne popravila, naj se nikoli ne obnavljajo brez pismenega ordinarijevega dovoljenja; ta pa naj se, preden da dovoljenje, posvetuje z izvedenci.
Kan. 1190 — § 1. Svete relikvije ni dovoljeno prodajati.
§ 2. Pomembne relikvije in prav tako druge, ki jih ljudstvo zelo časti, se brez dovoljenja apostolskega sedeža nikakor ne morejo veljavno odtujiti ali za trajno prenesti.
§ 3. Določilo § 2 velja tudi za podobe, ki jih v kaki cerkvi ljudstvo zelo časti.
471
1088—1095
Lib. IV —
De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Titullis V DE VOTO ET IUREIURANDO
Caput I DE VOTO
Can. 1191 — § 1. Votum, idest promissio deliberata ac libera Deo facta de bono possibili et meliore, ex virtute religionis impleri debet.
§ 2. Nisi iure prohibeantur, omnes congruenti rationis usu pol-lentes, sunt voti capaces.
§ 3. Votum metu gravi et iniusto vel dolo emissum ipso iure nullum est.
Can. 1192 — § 1. Votum est publicum, si nomine Ecclesiae a legi-timo Superiore acceptetur; secus privatum.
§ 2. Sollemne, si ab Ecclesia uti tale fuerit agnitum; secus simplex.
§ 3. Personale, quo actio voventis promittitur; reale, quo promit-titur res aliqua; mixtum, quod personalis et realis naturam participat.
Can. 1193 — Votum non obligat, ratione sui, nisi emittentem.
Can. 1194 — Cessat votum lapsu temporis ad finiendam obligatio-nem appositi, mutatione substantiali materiae promissae, deficiente condicione a qua votum pendet aut eiusdem causa finali, dispensa-tione, commutatione.
Can. 1195 — Qui potestatem in voti materiam habet, potest voti obligationem tamdiu suspendere, quamdiu voti adimpletio sibi prae-iudicium afferat.
Can. 1196 — Praeter Romanum Pontificem, vota privata possunt iusta de causa dispensare, dummodo dispensatio ne laedat ius aliis quaesitum:
1° loci Ordinarius et parochus, quod attinet ad omnes ipsorum subditos atque etiam peregrinos;
2er Superior instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae, si sint clericalia iuris pontificii, quod attinet ad sodales, novitios atque personas, quae diu noctuque in domo instituti aut societatis degunt;
3" ii quibus ab Apostolica Sede vel ab Ordinario loci delegata fuerit dispensandi potestas.
472
2. del — Druga bogoslužna opravila	1197—1203
Peti naslov ZAOBLJUBA IN PRISEGA
Prvo poglavje ZAOBLJUBA
Kan. 1191 — § 1. Zaobljuba, to je premišljeno in svobodno Bogu dana obljuba o dobrem, ki je možno in boljše, se mora spolniti iz kreposti bogovdanosti.
§ 2. Vsi, ki morejo primerno uporabljati razum, so zmožni napraviti zaobljubo, če jim tega pravo ne prepoveduje.
§ 3. Zaobljuba, narejena pod vplivom velikega in krivičnega strahu ali z zvijačno prevaro, je po samem pravu nična.
Kan. 1192 — § 1. Zaobljuba, ki jo sprejme zakoniti predstojnik v imenu Cerkve, je javna; drugače je zasebna.
§ 2. Slovesna je, če jo Cerkev kot tako prizna; drugače je preprosta.
§ 3. Zaobljuba je osebna, ako kdo obljubi svoje dejanje; stvarna, ako obljubi kakšno stvar; mešana, če je osebna in stvarna hkrati.
Kan. 1193 — Zaobljuba veže sama po sebi le tistega, ki jo je napravil.
Kan. 1194 — Zaobljuba preneha, če preteče čas, določen za spol-nitev obveznosti, če se bistveno spremeni zaobljubljena stvar, če odpade pogoj, od katerega je odvisna zaobljuba, ali njen končni namen, če se spregleda ali spremeni.
Kan. 1195 — Kdor ima oblast nad zaobljubljeno stvarjo, more obveznost zaobljube za toliko časa odložiti, dokler mu je spolnitev zaobljube v škodo.
Kan. 1196 — Poleg rimskega papeža morejo iz upravičenega razloga dati spregled zasebnih obljub, če le spregled ne oškoduje pridobljene pravice drugih:
1.	krajevni ordinarij in župnik za vse svoje podrejene in tudi za tujce;
2.	predstojniki redovne ustanove in družbe apostolskega življenja, če sta kleriški papeškopravni, za svoje člane, novice in osebe, ki stalno prebivajo v hiši ustanove ali družbe;
3.	tisti, ki jih je apostolski sedež ali krajevni ordinarij pooblastil, da dajejo spregled.
473
1197—1203
Lib. ÍV — De Ecclesiae muñere sanctificandi
Can. 1197 — Opus voto privato promissum potest in maius vel in aequale bonum ab ipso vovente commutari; in minus vero bonum, ab illo cui potestas est dispensandi ad normam can. 1196.
Can. 1198 — Vota ante professionem religiosam emissa suspen-duntur, donec vovens in instituto religioso permanserit.
Caput II DE IUREIURANDO
Can. 1199 — § 1. Iusiurandum, idest invocatio Nominis divini in testem veritatis, praestari nequit, nisi in veritate, in iudicio et in iustitia.
§ 2. Iusiurandum quod cánones exigunt vel admittunt, per pro-curatorem praestari valide nequit.
Can. 1200 — § 1. Qui libere iurat se aliquid facturum, peculiari religionis obligatione tenetur implendi, quod iureiurando firmaverit.
§ 2. Iusiurandum dolo, vi aut metu gravi extortum, ipso iure nullum est.
Can. 1201 — § 1. Iusiurandum promissorium sequitur naturam et condiciones actus cui adicitur.
§ 2. Si actui directe vergenti in damnum aliorum aut in praeiudi-cium boni publici vel salutis aeternae iusiurandum adiciatur, nullam exinde actus consequitur firmitatem.
Can. 1202 — Obligatio iureiurando promissorio inducta desinit:
1° si remittatur ab eo in cuius commodum iusiurandum emis-sum fuerat;
2° si res iurata substantialiter mutetur, aut, mutatis adiunctis, fiat vel mala vel omnino indifferens, vel denique maius bonum im-pediat;
3° deficiente causa finali aut condicione sub qua forte iusiurandum datum est;
4" dispensatione, commutatione, ad normam can. 1203.
Can. 1203 — Qui suspendere, dispensare, commutare possunt Votum, eandem potestatem eademque ratione habent circa iusiurandum promissorium; sed si iurisiurandi dispensatio vergat in praeiudicium aliorum qui obligationem remitiere recusent, una Apostólica Sedes potest iusiurandum dispensare.
474
2. del — Druga bogoslužna opravila
1197—1203
Kan. 1197 — Delo, ki ga kdo obljubi z zasebno zaobljubo, more ta, ki ga je zaobljubil, sam spremeniti v boljše ali enako dobro; v manj dobro pa tisti, ki ima po določbi kan. 1196 oblast dati spregled.
Kan. 1198 — Zaobljube, narejene pred redovnimi zaobljubami, se prekinejo, dokler ta, ki jih je naredil, ostane v redovni ustanovi.
Drugo poglavje PRISEGA
Kan. 1199 — § 1. Prisegati, to je klicati Boga za pričo resnice, se sme le resnicoljubno, preudarno in ob upoštevanju pravičnosti.
§ 2. Prisege, ki jo zahtevajo ali dopuščajo kanoni, ni mogoče veljavno opraviti po zastopniku.
Kan. 1200 — § 1. Kdor svobodno priseže, da bo kaj storil, ga veže posebna dolžnost bogovdanosti, da spolni, kar je s prisego zatrdil.
§ 2. Prisega, izsiljena z zvijačo, silo ali v velikem strahu, je po samem pravu nična.
Kan. 1201 — § 1. Prisega, s katero se nekaj obljubi, se ravna po naravi in okoliščinah dejanja, kateremu je dodana.
§ 2. Če se prisega doda dejanju, ki je drugim ali javni blaginji ali večnemu zveličanju naravnost v škodo, dejanje iz tega ne pridobi nobene trdnosti.
Kan. 1202 — Obveznost prisege, s katero se nekaj obljubi, preneha:
1.	če jo odpusti ta, v čigar korist je bila prisega narejena;
2.	če se s prisego obljubljena stvar bistveno spremeni ali postane ob spremenjenih razmerah slaba ali popolnoma indiferentna ali če končno ovira večje dobro;
3.	če odpade končni nagib ali pogoj, pod katerim je nemara prisega bila narejena;
4.	s spregledom in spremembo po določbi kan. 1203.
Kan. 1203 — Tisti, ki morejo zaobljubo odložiti, dati od nje spregled, jo spremeniti, imajo isto oblast in iz istega razloga glede prisege, s katero se kaj obljubi; če pa bi bil spregled prisege v škodo drugim, ki se branijo obveznost odpustiti, more dati spregled prisege samo apostolski sedež.
475
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1204 — Iusiurandum stricte est interpretandum secundum ius et secundum intentionem iurantis aut, si hie dolo agat, secundum intentionem illius cui iusiurandum praestatur.
Pars III
DE LOCIS ET TEMPORIBUS SACRIS
Titulus I DE LOCIS SACRIS
Can. 1205 — Loca sacra ea sunt quae divino cultui fideliumve se-pulturae deputantur dedicatione vel benedictione, quam liturgici libri ad hoc praescribunt.
Can. 1206 — Dedicatio alicuius loci spectat ad Episcopum dioece-sanum et ad eos qui ipsi iure aequiparantur; iidem possunt cuilibet Episcopo vel, in casibus exceptionalibus, presbytero munus commit-tere dedicationem peragendi in suo territorio.
Can. 1207 — Loca sacra benedicuntur ab Ordinario; benedictio tarnen ecclesiarum reservatur Episcopo dioecesano; uterque vero potest alium sacerdotem ad hoc delegare.
Can. 1208 — De peracta dedicatione vel benedictione ecclesiae, itemque de benedictione coemeterii redigatur documentum, cuius al-terum exemplar in curia dioecesana, alterum in ecclesiae archivo ser-vetur.
Can. 1209 — Dedicatio vel benedictio alicuius loci, modo nemini damnum fiat, satis probatur etiam per unum testem omni exceptione maiorem.
Can. 1210 — In loco sacro ea tantum admittantur quae cultui, pie-tati, religioni exercendis vel promovendis inserviunt, ac vetatur quid-quid a loci sanctitate absonum sit. Ordinarius vero per modum actus alios usus, sanctitati tarnen loci non contrarios, permittere potest.
Can. 1211 — Loca sacra violantur per actiones graviter iniuriosas cum scandalo fidelium ibi positas, quae, de iudicio Ordinarii loci, ita graves et sanctitati loci contrariae sunt ut non liceat in eis cultum exercere, donee ritu paenitentiali ad normam librorum liturgicorum iniuria reparetur.
476
3. del — Sveti kraji in časi
1248—1253
Kan. 1204 — Prisega se mora ozko razlagati po pravu in po namenu tistega, ki prisega, ali, če ta vara, po namenu tistega, komur se priseže.
Tretji del SVETI KRAJI IN ČASI
Prvi naslov SVETI KRAJI
Kan. 1205 — Sveti so tisti kraji, ki so z obredom posvetitve ali blagoslovitve, kakor ga predpisujejo liturgične knjige, določeni za bogočastje ali pokopavanje vernikov.
Kan. 1206 — Za obred posvetitve kakega kraja je pristojen krajevni škof in tisti, ki so mu po pravu enaki; ti morejo za opravilo obreda posvetitve na svojem ozemlju pooblastiti kateregakoli škofa ali, v izjemnih primerih, duhovnika.
Kan. 1207 — Svete kraje blagoslavlja ordinarij; blagoslovitev cerkva pa je pridržana krajevnemu škofu; vsak od obeh pa lahko za to pooblasti drugega duhovnika.
Kan. 1208 — O opravljenem obredu posvetitve ali blagoslovitve cei*kve in prav tako o blagoslovitvi pokopališča naj se sestavi listina, katere en izvod naj se hrani v škofijski kuriji, drugi pa v arhivu cerkve.
Kan. 1209 — Za dokaz, da je kak kraj posvečen ali blagoslovljen, zadostuje, da le ni nikomur v škodo, tudi ena sama priča, proti kateri ni ugovora.
Kan. 1210 — Na svetem kraju so dovoljena le taka opravila, ki omogočajo ali pospešujejo bogočastje, pobožnost in vero, prepovedano pa je vse, kar je tuje svetosti kraja. Ordinarij pa lahko za posamezne primere dovoli drugačno uporabo, ki pa ne sme biti nasprotna svetosti kraja.
Kan. 1211 — Svete kraje oskrunijo hudo krivična v pohujšanje vernikov tam storjena dejanja, ki so po presoji krajevnega ordi-narija tako težka in nasprotna svetosti kraja, da v njih ni dovoljeno opravljati bogoslužje, dokler se krivica ne popravi s spokornim opravilom po določbi liturgičnih knjig.
477
1212—1220
Lib. IV — De Ecclesiae muñere sanctificandi	3. del — Sveti kraji in časi
1212—1220
Can. 1212 — Dedicationem vel benedictionem amittunt loca sacra, si magna ex parte destructa fuerint, vel ad usus profanos permanenter decreto competentis Ordinarii vel de facto reducta.
Can. 1213 — Potestates suas et muñera auctoritas ecclesiastica in locis sacris libere exercet.
Caput I DE ECCLESIIS
Can. 1214 — Ecclesiae nomine intellegitur aedes sacra divino cul-tui destinata, ad quam fidelibus ius est adeundi ad divinum cultum praesertim publice exercendum.
Can. 1215 — § 1. Nulla ecclesia aedificetur sine expresso Episcopi dioecesani consensu scriptis dato.
§ 2. Episcopus dioecesanus consensum ne praebeat nisi, audito consilio presbyterali et vicinarum ecclesiarum rectoribus, censeat no-vam ecclesiam bono animarum inservire posse, et media ad ecclesiae aedificationem et ad cultum divinum necessaria non esse defutura.
§ 3. Etiam instituta religiosa, licet consensum constituendae novae domus in dioecesi vel civitate ab Episcopo dioecesano rettulerint, antequam tamen ecclesiam in certo ac determinato loco aedificent, eiusdem licentiam obtinere debent.
Can. 1216 — In ecclesiarum aedificatione et refectione, adhibito peritorum consilio, serventur principia et normae liturgiae et artis sacrae.
Can. 1217 — § 1. Aedificatione rite peracta, nova ecclesia quam primum dedicetur aut saltem benedicatur, sacrae liturgiae legibus servatis.
§ 2. Sollemni ritu dedicentur ecclesiae, praesertim cathedrales et paroeciales.
Can. 1218 — Unaquaeque ecclesia suum habeat titulum qui, per-acta ecclesiae dedicatione, mutari nequit.
Can. 1219 — In ecclesia legitime dedicata vel benedicta omnes actus cultus divini perfici possunt, salvis iuribus paroecialibus.
Can. 1220 — § 1. Curent omnes ad quos res pertinet, ut in eccle-siis illa munditia ac decor serventur, quae domum Dei addeceant, et ab iisdem arceatur quidquid a sanctitate loci absonum sit.
Kan. 1212 — Sveti kraji nehajo biti posvečeni ali blagoslovljeni, če se večji del poruši ah se z odločbo pristojnega ordinarija ali dejansko za stalno izročijo za svetno rabo.
Kan. 1213 — Cerkvena oblast more na svetih krajih neovirano izvajati svojo oblast in službo.
Prvo poglavje CERKVE
Kan. 1214 — Ime cerkev označuje sveto stavbo, določeno za bogo-častje, v katero imajo verniki pravico prihajati zlasti za javno opravljanje bogoslužja.
Kan. 1215 — § 1. Nobena cerkev se ne sme zgraditi brez izrečne pismene privolitve krajevnega škofa.
§ 2. Kx*ajevni škof naj da privolitev le, če po posvetovanju z duhovniškim svetom in rektorji bližnjih cerkva presodi, da bo mogla biti nova cerkev v blagor vernikov in da ne bo primanjkovalo potrebnega za zidavo cerkve in za bogočastje.
§ 3. Tudi redovne ustanove morajo dobiti dovoljenje krajevnega škofa, preden gradijo cerkev na natanko določenem kx'aju, čeprav so že dobile njegovo privolitev za ustanovitev nove hiše v škofiji ali mestu.
Kan. 1216 — Pri zidanju in popx*avljanju cerkva se je treba po posvetovanju z izvedenci x^avnati po načelih in določbah bogoslužja in cerkvene umetnosti.
Kan. 1217 — § 1. Po zakonito dokončani zidavi naj se čimpi^ej opravi obx*ed posvetitve ali vsaj blagoslovitve nove cex'kve, upoštevajoč zakone svetega bogoslužja.
§ 2. Slovesno naj se opravi obred posvetitve cerkva, zlasti stolnih in župnijskih.
Kan. 1218 — Vsaka cerkev naj ima svoj naslov, ki ga po oprav-ljenem obredu posvetitve ni mogoče spremeniti.
Kan. 1219 — V zakonito posvečeni ali blagoslovljeni cerkvi se smejo opravljati vsa bogoslužna opravila, upoštevajoč župnijske pravice.
Kan. 1220 — § 1. Vsi, ki jih to zadeva, naj skrbijo, da se v cerkvah ohranjata tista čistoča in lepota, ki se spodobita za božjo hišo, iz njih pa naj se odstrani, karkoli je tuje svetosti kraja.
478
479
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
§ 2. Ad bona sacra et pretiosa tuenda ordinaria conservationis cura et opportuna securitatis media adhibeantur.
Can. 1221 — Ingressus in ecclesiam tempore sacrarum celebratio-num sit liber et gratuitus.
Can. 1222 — § 1. Si qua ecclesia nullo modo ad cultum divinum adhiberi queat et possibilitas non detur earn reficiendi, in usum pro-fanum non sordidum ab Episcopo dioecesano redigi potest.
§ 2. Ubi aliae graves causae suadeant ut aliqua ecclesia ad divinum cultum amplius non adhibeatur, earn Episcopus dioecesanus, audito consilio presbyterali, in usum profanum non sordidum redigere potest, de consensu eorum qui iura in eadem sibi legitime vindicent, et dum modo animarum bonum nullum inde detrimentum capiat.
Caput II
DE ORATORIIS ET DE SACELLIS PRIVATIS
Can. 1223 — Oratorii nomine intellegitur locus divino cultui, in commodum alicuius communitatis vel coetus fidelium eo convenien-tium de licentia Ordinai'ii destinatus, ad quem etiam alii fideles de consensu Superioi'is competentis accedere possunt.
Can. 1224 — § 1. Ordinarius licentiam ad constituendum orato-rium requisitam ne concedat, nisi prius per se vel per alium locum ad oratorium destinatum visitaverit et decenter instructum reppe-rerit.
§ 2. Data autem licentia, oratorium ad usus profanos converti nequit sine eiusdem Ordinarii auctoritate.
Can. 1225 — In oratoriis legitime constitutis omnes celebrationes sacrae peragi possunt, nisi quae iure aut Ordinarii loci praescripto excipiantur, aut obstent normae liturgicae.
Can. 1226 — Nomine sacelli privati intellegitur locus divino cultui, in commodum unius vel plurium personarum physicarum, de licentia Ordinarii loci destinatus.
Can. 1227 — Episcopi sacellum privatum sibi constituere possunt, quod iisdem iuribus ac oratorium gaudet.
Can. 1228 — Firmo praescripto can. 1227, ad Missam aliasve sa-cras celebrationes in aliquo sacello privato peragendas requiritur Ordinarii loci licentia.
480
3. del — Sveti kraji in časi	1221—1228
§ 2. Za varovanje svetih stvari in dragocenosti je treba skrbeti z rednim vzdrževanjem in uporabljanjem primernih varnostnih sredstev.
Kan. 1221 — V času svetih obredov naj bo dostop v cerkev prost in brezplačen.
Kan. 1222 — § 1. Če kake cerkve nikakor ni mogoče več uporabljati za bogoslužje in je ni mogoče popraviti, jo more krajevni škof izročiti za svetno rabo, ki ni nečastna.
§ 2. Kjer drugi tehtni razlogi svetujejo, naj se kaka cerkev ne uporablja več za bogoslužje, jo more krajevni škof po posvetovanju z duhovniškim svetom izročiti za svetno rabo, ki ni nečastna, privoliti pa morajo tisti, ki si zakonito lastijo pravice do nje, in če le blagor vernikov zaradi tega ne bo trpel nobene škode.
Drugo poglavje KAPELE IN ZASEBNE KAPELE
Kan. 1223 — Kapela se imenuje prostor, ki je z ordinarijevim dovoljenjem namenjen za bogočastje kake skupnosti ali skupine vernikov, ki se tam zbirajo, kamor pa s privolitvijo pristojnega predstojnika lahko prihajajo tudi drugi verniki.
Kan. 1224 — § 1. Ordinarij naj ne daje dovoljenja, ki je potrebno za ustanovitev kapele, ako si ni prej sam ali po drugem ogledal za kapelo določen prostor, in ugotovil, da je primerno opremljen.
§ 2. Ko je bilo dovoljenje dano, se kapela brez dovoljenja istega ordinarija ne sme določiti za svetno rabo.
Kan. 1225 — V zakonito ustanovljenih kapelah se morejo opravljati vsa sveta opravila, razen če pravo ali predpis krajevnega ordinarija katera izvzema ali nasprotujejo liturgične določbe.
Kan. 1226 — Zasebna kapela se imenuje prostor, ki je z dovoljenjem krajevnega ordinarija namenjen za bogočastje v korist ene ali več fizičnih oseb.
Kan. 1227 — Škofje si lahko uredijo zasebno kapelo, ki ima vse pravice kapele.
Kan. 1228 — Za maševanje in druga sveta opravila v kaki zasebni kapeli je potrebno dovoljenje krajevnega ordinarija, velja pa predpis kan. 1227.
31 — Codex
481
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1229 — Oratoria et sacella privata benedici convenit secundum x'itum in libris liturgicis praescriptum; debent autem esse divino tantum cultui reservata et ab omnibus domesticis usibus libera.
Caput III DE SANCTUARIIS
Can. 1230 — Sanctuarii nomine int^Ueguntur ecclesia vel alius locus sacer ad quos, ob peculiarem pietatis causam, fideles frequentes, approbante Ordinario loci, peregrinantur.
Can. 1231 — Ut sanctuarium dici possit nationale, accedere debet approbatio Episcoporum conferentiae; ut dici possit internationale, requiritur approbatio Sanctae Sedis.
Can. 1232 — § 1. Ad approbanda statuta sanctuarii dioecesani, competens est Ordinarius loci; ad statuta sanctuarii nationalis, Episcoporum conferentia; ad statuta sanctuarii internationalis, sola Sancta Sedes.
§ 2. In statutis determinentur praesertim finis, auctoritas rectoris, dominium et administratio bonorum.
Can. 1233 — Sanctuariis quaedam privilegia concedi poterunt, quoties locorum circumstantiae, peregrinantium frequentia et praesertim fidelium bonum id suadere videantur.
Can. 1234 — § 1. In sanctuariis abundantius fidelibus suppediten-tur media salutis, verbum Dei sedulo annuntiando, vitam liturgicam praesertim per Eucharistiae et paenitentiae celebrationem apte fo-vendo, necnon probatas pietatis popularis formas colendo.
§ 2. Votiva artis popularis et pietatis documenta in sanctuariis aut locis adiacentibus spectabilia serventur atque secure custodiantur.
Caput IV DE ALTARIBUS
Can. 1235 — § 1. Altare, seu mensa super quam Sacrificium eucha-risticum celebratur, fixum dicitur, si ita exstruatur ut cum pavi-mento cohaereat ideoque amoveri nequeat; mobile vero, si transferri possit.
§ 2. Expedit in omni ecclesia altare fixum inesse; ceteris vero in locis, sacris celebrationibus destinatis, altare fixum vel mobile.
482
3. del — Sveti kraji in časi
1248—1253
Kan. 1229 — Primerno je, da se kapele in zasebne kapele blagoslovijo po obredu, ki je predpisan v liturgičnih knjigah; morajo pa se uporabljati samo za bogočastje, ne pa za kakršnokoli domačo rabo.
Tretje poglavje BOŽJEPOTNA SVETIŠČA
Kan. 1230 — Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega or-dinarija romajo številni verniki.
Kan. 1231 — Da se božjepotno svetišče lahko imenuje narodno, mora to potrditi škofovska konferenca; da se lahko imenuje mednarodno, je potrebna potrditev svetega sedeža.
Kan. 1232 — § 1. Krajevni ordinarij je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca za statut narodnega božjepotnega svetišča; samo sveti sedež pa za statut mednarodnega božjepotnega svetišča.
§ 2. V statutu naj se določi zlasti namen, oblast predstojnika, posest in uprava premoženja.
Kan. 1233 — Božjepotnim svetiščem se lahko podelijo privilegiji, kadar se zdi, da to svetujejo krajevne razmere, veliko število romarjev in zlasti blagor vernikov.
Kan. 1234 — § 1. V božjepotnih svetiščih naj se vernikom obil-neje oskrbijo sredstva odrešenja, ko se skrbno oznanja božja beseda, primerno goji liturgično življenje zlasti z obhajanjem evharistije in svete pokore, in negujejo odobi'ene oblike ljudske pobožnosti.
§ 2. Znamenite zaobljubljene dragocenosti ljudske umetnosti in pobožnosti v božjepotnih svetiščih ali v njim pridruženih prostorih naj se hranijo in varno čuvajo.
Četrto poglavje OLTARJI
Kan. 1235 — § 1. Oltar ali miza, na kateri se obhaja evharistična daritev, je nepremičen, če je postavljen tako, da je trdno povezan s tlemi in ga zato ni mogoče premikati; premičen pa je, če ga lahko premikamo.
§ 2. Primerno je, da ima vsaka cerkev nepremičen oltar; drugi za sveta opravila določeni kraji pa nepremičen ali premičen oltar.
483
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1236 — § 1. Iuxta traditum Ecclesiae morem mensa altaris fixi sit lapidea, et quidem ex único lapide naturali; attamen etiam alia materia digna et solida, de iudicio Episcoporum conferentiae, adhiberi potest. Stipites vero seu basis ex qualibet materia confici possunt.
§ 2. Altare mobile ex qualibet materia solida, usui litúrgico con-gruenti, extrui potest.
Can. 1237 — § 1. Altaria fixa dedicanda sunt, mobilia vero dedi-canda aut benedicenda, iuxta ritus in liturgicis libris praescriptos.
§ 2. Antiqua traditio Martyrum aliorumve Sanctorum reliquias sub altari fixo condendi servetur, iuxta normas in libris liturgicis traditas.
Can. 1238 — § 1. Altare dedicationem vel benedictionem amittit ad normam can. 1212.
§ 2. Per reductionem ecclesiae vel alius loci sacri ad usus profanos, altaria sive fixa sive mobilia non amittunt dedicationem vel benedictionem.
Can. 1239 — § 1. Altare tum fixum tum mobile divino dumtaxat cultui reservandum est, quolibet profano usu prorsus excluso.
§ 2. Subtus altare nullum sit reconditum cadaver; secus Missam super illud celebrare non licet.
Caput V DE COEMETERIIS
Can. 1240 — § 1. Coemeteria Ecclesiae propria, ubi fieri potest, habeantur, vel saltern spatia in coemeteriis civilibus fidelibus defunc-tis destinata, rite benedicenda.
§ 2. Si vero hoc obtineri nequeat, toties quoties singuli tumuli rite benedicantur.
Can. 1241 — § 1. Paroeciae et instituta religiosa coemeterium proprium habere possunt.
§ 2. Etiam aliae personae iuridicae vel familiae habere possunt peculiare coemeterium seu sepulcrum, de iudicio Ordinarii loci be-nedicendum.
Can. 1242 — In ecclesiis cadavera ne sepeliantur, nisi agatur de Romano Pontifice aut Cardinalibus vel Episcopis dioecesanis etiam emeritis in propria ecclesia sepeliendis.
484
3. del — Sveti kraji in časi
1248—1253
Kan. 1236 — § 1. Po izročenem običaju Cerkve naj bo miza nepremičnega oltarja iz kamna, in to iz enega kosa naravnega kamna; po presoji škofovske konference pa se vendar lahko uporablja tudi druga primerna in trdna snov. Noga ali podstavek pa je lahko narejen iz katerekoli snovi.
§ 2. Premičen oltar je lahko narejen iz katerekoli trdne snovi, ki je primerna za bogoslužno rabo.
Kan. 1237 — § 1. Nepremične oltarje je treba posvetiti, premične pa posvetiti ali blagosloviti po obredih, ki so predpisani v liturgičnih knjigah.
§ 2. Prastari običaj, da položimo pod nepremični oltar relikvije mučencev ali drugih svetnikov, naj se ohrani v skladu z določbami v liturgičnih knjigah.
Kan. 1238 — § 1. Oltar neha biti posvečen ali blagoslovljen po določbi kan. 1212.
§ 2. Ako se cerkev ali drug svet kraj izroči za svetno rabo, nepremični in premični oltarji ne nehajo biti posvečeni ali blagoslovljeni.
Kan. 1239 — § 1. Nepremični in premični oltar je namenjen samo bogočastju, ko je vsaka svetna raba popolnoma prepovedana.
§ 2. Pod oltarjem ne sme biti pokopano nobeno truplo, sicer se na oltarju maša ne sme opravljati.
Peto poglavje POKOPALIŠČA
Kan. 1240 — § 1. Kjer je mogoče, naj ima Cerkev lastna pokopališča ali vsaj na civilnih pokopališčih prostore, določene za rajne vernike, oboje pa je treba pravilno blagosloviti.
§ 2. Kjer tega ni mogoče doseči, je treba vsak grob sproti pravilno blagosloviti.
Kan. 1241 — § 1. Župnije in redovne ustanove imajo lahko lastno pokopališče.
§ 2. Tudi druge pravne osebe ali družine imajo lahko posebno pokopališče ali grob, ki se blagoslovi po presoji krajevnega ordi-narija.
Kan. 1242 — V cerkvah naj se trupla ne pokopavajo, razen če gre za papeža, kardinale in krajevne, tudi upokojene, škofe, ki naj se pokopljejo v lastni cerkvi.
485
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
Can. 1243 — Opportunae normae de disciplina in coemeteriis servanda, praesertim ad eorum indolem saeram tuendam et fovendam quod attinet, iure particulari statuantur.
Titulus II DE TEMPORIBUS SACRIS
Can. 1244 — § 1. Dies festos itemque dies paenitentiae, universae Ecclesiae communes, constituere, transferre, abolere, unius est su-premae ecclesiasticae auctoritatis, firmo praescripto can. 1246, § 2.
§ 2. Episcopi dioecesani peculiares suis dioecesibus seu locis dies festos aut dies paenitentiae possunt, per modum tantum actus, in-dicere.
Can. 1245 — Firmo iure Episcoporum dioecesanorum de quo in can. 87, parochus, iusta de causa et secundum Episcopi dioecesani praescripta, singulis in casibus concedere potest dispensationem ab obligatione servandi diem festum vel diem paenitentiae aut commu-tationem eiusdem in alia pia opera; idque potest etiam Superior instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae, si sint clericalia iuris pontificii, quoad proprios subditos aliosque in domo diu noctuque degentes.
Caput I DE DIEBUS PESTIS
Can. 1246 — § 1. Dies dominica in qua mysterium paschale cele-bratur, ex apostolica traditione, in universa Ecclesia uti primordialis dies festus de praecepto servanda est. Itemque servari debent dies Nativitatis Domini Nostri Iesu Christi, Epiphaniae, Ascensionis et sanctissimi Corporis et Sanguinis Christi, Sanctae Dei Genetricis Mariae, eiusdem Immaculatae Conceptionis et Assumptionis, sancti Ioseph, sanctorum Petri et Pauli Apostolorum, omnium denique Sanctorum.
§ 2. Episcoporum conferentia tamen potest, praevia Apostolicae Sedis approbatione, quosdam ex diebus festis da praecepto abolere vel ad diem dominicam transferre.
Can. 1247 — Die dominica aliisque diebus festis de praecepto fi-deles obligatione tenentur Missam participandi; abstineant insuper ab illis operibus et negotiis quae cultum Deo reddendum, laetitiam
486
3. del — Sveti kraji in časi
1248—1253
Kan. 1243 — Primerne določbe o redu, po katerem se je treba ravnati na pokopališčih, zlasti glede varovanja in ohranjanja njihovega svetega značaja, naj se določijo v območnem pravu.
Drugi naslov SVETI ČASI
Kan. 1244 — § 1. Samo vrhovna cerkvena oblast ima pravico uvajati, prestavljati in odpravljati praznike in prav tako spokorne dneve, ki so vsej Cerkvi skupni, velja pa predpis kan. 1246, § 2.
§ 2. Krajevni škofje morejo v svojih škofijah ali krajih le v posameznem primeru predpisati izredne praznike in spokorne dneve.
Kan. 1245 — Ob neokrnjeni pravici krajevnih škofov, o čemer govori kan. 87, župnik iz upravičenega razloga in po predpisih krajevnega škofa lahko da v posameznih primerih spregled obveznosti praznovanja praznika ali spokornega dneva ali pa ju zamenja za druga dobra dela; isto more tudi predstojnik redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja, če sta kleriški papeškopravni, za lastne podrejene in za druge, ki stalno prebivajo v hiši.
Prvo poglavje PRAZNIKI
Kan. 1246 — § 1. Nedeljo, na katero se obhaja velikonočna skrivnost, je treba po apostolskem izročilu v celotni Cerkvi praznovati kot glavni zapovedani praznični dan. Prav tako je treba praznovati dan rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa, razglašenja, vnebohoda, sv. Rešnjega telesa in sv. Rešnje krvi, Marije, svete božje matere, njenega brezmadežnega spočetja in vnebovzetja, sv. Jožefa, svetih apostolov Petra in Pavla in vseh svetih.
§ 2. Škofovska konferenca pa sme po predhodni odobritvi apostolskega sedeža odpraviti nekatere izmed zapovedanih praznikov ali jih prenesti na nedeljo.
Kan. 1247 — V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše; vzdržijo pa naj se poleg tega tistih
487
1088—1095
Lib. IV —	De Ecclesiae vxunere sanctijicandi
diei Domini propriam, aut debitam mentis ac corporis relaxationem impediant.
Can. 1248 — § 1. Praecepto de Missa participanda satisfacit qui Missae assistit ubicumque celebratur ritu catholico vel ipso die festo vel vespere diei praecedentis.
§ 2. Si deficiente ministro sacro aliave gravi de causa participatio eucharisticae celebrationis impossibilis evadat, valde commendatur ut fideles in liturgia Verbi, si quae sit in ecclesia paroeciali aliove sacro loco, iuxta Episcopi dioecesani praescripta celebrata, partem habeant, aut orationi per debitum tempus personaliter aut in familia vel pro opportunitate in familiarum coetibus vacent.
Caput II DE DIEBUS PAENITENTIAE
Can. 1249 — Omnes christifideles, suo quisque modo, paenitentiam agere ex lege divina tenentur; ut vero cuncti communi quadam paeni-tentiae observatione inter se coniungantur, dies paenitentiales prae-scribuntur, in quibus christifideles speciali modo orationi vacent, opera pietatis et caritatis exerceant, se ipsos abnegent, proprias obliga-tiones fidelius adimplendo et praesertim ieiunium et abstinentiam, ad normam canonum qui sequuntur, observando.
Can. 1250 — Dies et tempora paenitentialia in universa Ecclesia sunt singulae feriae sextae totius anni et tempus quadragesimae.
Can. 1251 — Abstinentia a carnis comestione vel ab alio cibo iuxta conferentiae Episcoporum praescripta, servetur singulis anni sextis feriis, nisi cum aliquo die inter sollemnitates recensito occurrant; abstinentia vero et ieiunium, feria quarta Cinerum et feria sexta in Passione et Morte Domini Nostri Iesu Christi.
Can. 1252 — Lege abstinentiae tenentur qui decimum quartum aetatis annum expleverint; lege vero ieiunii adstringuntur omnes aetate maiores usque ad annum inceptum sexagesimum. Curent ta-men animarum pastores et parentes ut etiam ii qui, ratione minoris aetatis ad legem ieiunii et abstinentiae non tenentur, ad genuinum paenitentiae sensum informentur.
Can. 1253 — Episcoporum conferentia potest pressius determinare observantiam ieiunii et abstinentiae, necnon alias formas paenitentiae, praesertim opera caritatis ex exercitationes pietatis, ex toto vel ex parte pro abstinentia et ieiunio substituere.
488
3. del — Sveti kraji in časi
1248—1253
del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek.
Kan. 1248 — § 1. Zapovedi, udeležiti se maše, zadosti, kdor je navzoč pri maši, ki se opravi kjerkoli po katoliškem obredu na sam praznični dan ali zvečer prejšnjega dne.
§ 2. Kadar je udeležba pri evharističnem opravilu nemogoča, ker ni posvečenega služabnika ali zaradi drugega tehtnega razloga, se zelo priporoča, da se verniki udeležijo opravila božje besede, če se obhaja v župnijski cerkvi ah na drugem svetem kraju po predpisih krajevnega škofa, ali pa nekaj časa posvetijo molitvi osebno ali v družini, ali, če je priložnost, v skupinah družin.
Drugo poglavje SPOKORNI DNEVI
Kan. 1249 — Vsi verniki so vsak na svoj način po božjem pravu dolžni delati pokoro; da bi pa vse med seboj povezovalo vsaj kako skupno opravljanje pokore, se zapovedujejo spokorni dnevi, ko se verniki na poseben način posvečajo molitvi, opravljajo dela pobož-nosti in krščanske dobrodelnosti, se premagujejo, zvesteje spolnjujejo svoje dolžnosti in se zlasti držijo posta in zdržka po določbi naslednjih kanonov.
Kan. 1250 — Spokorni dnevi in časi za vso Cerkev so vsi petki v vsem letu in postni čas.
Kan. 1251 — Zdržclt od mesnih ali drugih jedi v skladu s predpisi škofovske konference naj se ohranja vse petke v letu, razen če je kdaj ta dan slovesni praznik; zdržek in post pa na pepelnico in veliki petek.
Kan. 1252 — Postava o zdržku veže vse, ki so spolnili štirinajsto leto; postava o postu pa zavezuje vse polnoletne [nad osemnajst let] do začetega šestdesetega leta. Pastoralni delavci in starši pa naj poskrbijo, da se bodo tudi tisti, ki jih zaradi premajhne starosti še ne veže postava o postu in zdržku, poučili o pravem pomenu spokor-nosti.
Kan. 1253 — Škofovska konferenca lahko natančneje določi postavo o postu in zdržku ter zdržek in post v celoti ali deloma nadomesti tudi z drugimi oblikami spokornosti, zlasti z deli krščanske dobrodelnosti in pobožnimi vajami.
489
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
Liber V
DE BONIS ECCLESIAE TEMPORALIBUS
Can. 1254 — § 1. Ecclesia catholica bona temporalia iure nativo, independenter a civili potestate, aequirere, retiñere, administrai'e et alienare valet ad fines sibi proprios prosequendos.
§ 2. Fines vero proprii praecipue sunt: cultus divinus ordinandus, honesta cleri aliorumque ministrorum sustentatio procuranda, opera sacri apostolatus et caritatis, praesertim erga egenos, exercenda.
Can. 1255 — Ecclesia universa atque Apostólica Sedes, Ecclesiae particulares necnon alia quaevis persona iuridica, sive publica sive privata, subiecta sunt capacia bona temporalia acquirendi, retinendi, administrandi et alienandi ad normam iuris.
Can. 1256 — Dominium bonorum, sub suprema auctoritate Roma-ni Pontificis, ad earn pertinet iuridicam personam, quae eadem bona legitime acquisiverit.
Can. 1257 — § 1. Bona temporalia omnia quae ad Ecclesiam uni-versam, Apostolicam Sedem aliasve in Ecclesia personas iuridicas publicas pertinent, sunt bona ecclesiastica et reguntur canonibus qui sequuntur, necnon propriis statutis.
§ 2. Bona temporalia personae iuridicae privatae reguntur propriis statutis, non autem hisce canonibus, nisi expresse aliud caveatur.
Can. 1258 — In canonibus qui sequuntur nomine Ecclesiae signifi-catur non solum Ecclesia universa aut Sedes Apostólica, sed etiam quaelibet persona iuridica publica in Ecclesia, nisi ex contextu ser-monis vel ex natura rei aliud appareat.
Titulus I DE ACQUISITIONE BONORUM
Can. 1259 — Ecclesia acquirere bona temporalia potest omnibus iustis modis iuris sive naturalis sive positivi, quibus aliis licet.
Can. 1260 — Ecclesiae nativum ius est exigendi a christifidelibus, quae ad fines sibi proprios sint necessaria.
Can. 1261 — § 1. Integrum est christifidelibus bona temporalia in favorem Ecclesiae conferre.
490
1. naslov —■ Pridobivanje premoženja
1254—1261
Peta knjiga CERKVENO PREMOŽENJE
Kan. 1254 — § 1. Katoliška Cerkev ima neodvisno od državne oblasti naravno pravico pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje za namene, ki so ji lastni.
§ 2. Nameni, ki so ji lastni, pa so pi*edvsem: opravljanje božje službe, dostojno vzdrževanje klerikov in drugih služabnikov, opravljanje del svetega apostolata in krščanske dobrodelnosti, predvsem do ubogih.
Kan. 1255 — Vesoljna Cerkev in apostolski sedež, delne Cerkve in katerakoli druga javna ali zasebna pravna oseba so po pravni določbi sposobni pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje.
Kan. 1256 — Lastninsko pravico na premoženju ima pod vrhovno oblastjo rimskega papeža pravna oseba, ki si je premoženje zakonito pridobila.
Kan. 1257 — § 1. Vse premoženje, ki pripada vesoljni Cerkvi, apostolskemu sedežu ali drugim javnim pravnim osebam v Cerkvi, sestavlja cerkveno premoženje; zanj veljajo naslednji kanoni in tudi lasten statut.
§ 2. Za premoženje zasebne pravne osebe velja lasten statut, ne pa ti kanoni, razen če je izrecno določeno kaj drugega.
Kan. 1258 — V naslednjih kanonih pomeni beseda Cerkev, če ni iz besedne zveze ali iz narave stvari razvidno kaj drugega, ne samo vesoljno Cerkev ali apostolski sedež, temveč tudi katerokoli javno pravno osebo v Cerkvi.
Prvi naslov PRIDOBIVANJE PREMOŽENJA
Kan. 1259 — Cerkev more premoženje pridobivati na vse pravične načine naravnega ali pozitivnega prava, kakor smejo to drugi.
Kan. 1260 — Cerkev ima po naravi pravico zahtevati od vernikov, kar potrebuje za namene, ki so ji lastni.
Kan. 1261 — § 1. Verniki imajo neokrnjeno pravico darovati premoženje v korist Cerkve.
491
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
§ 2. Episcopus dioecesanus fideles de obligatione, de qua in can. 222, § 1, monere tenetur et opportuno modo earn urgere.
Can. 1262 — Fideles subsidia Ecclesiae conferant per subventiones rogatas et iuxta normas ab Episcoporum conferentia latas.
Can. 1263 — Ius est Episcopo dioecesano, auditis consilio a rebus oeconomicis et consilio presbyterali, pro dioecesis necessitatibus, per-sonis iuridicis publicis suo regimini subiectis moderatum tributum, earum redditibus proportionatum, imponendi; ceteris personis physi-cis et iuridicis ipsi licet tantum, in casu gravis necessitatis et sub iisdem condicionibus, extraordinariam et moderatam exactionem im-ponere, salvis legibus et consuetudinibus particularibus quae eidem potiora iura tribuant.
Can. 1264 — Nisi aliud iure cautum sit, conventus Episcoporum provinciae est:
l" praefinire taxas pro actibus potestatis exsecutivae gratiosae vel pro exsecutione rescriptorum Sedis Apostolicae, ab ipsa Sede Apostolica approbandas;
2" definire oblationes occasione ministrationis sacramentorum et sacramentalium.
Can. 1265 — § 1. Salvo iure religiosorum mendicantium, vetatur persona quaevis privata, sive physica sive iuridica, sine proprii Ordi-narii et Ordinarii loci licentia, in scriptis data, stipem cogere pro quolibet pio aut ecclesiastico instituto vel fine.
§ 2. Episcoporum conferentia potest normas de stipe quaeritanda statuere, quae ab omnibus servari debent, iis non exclusis, qui ex institutione mendicantes vocantur et sunt.
Can. 1266 — In omnibus ecclesiis et oratoriis, etiam ad instituta religiosa pertinentibus, quae de facto habitualiter christifidelibus pa-teant, Ordinarius loci praecipere potest ut specialis stips colligatur pro determinatis inceptis paroecialibus, dioecesanis, nationalibus vel universalibus, ad curiam dioecesanam postea sedulo mittenda.
Can. 1267 — § 1. Nisi contrarium constet, oblationes quae fiunt Superioribus vel administratoribus cuiusvis personae iuridicae eccle-siasticae, etiam privatae, praesumuntur ipsi personae iuridicae factae.
§ 2. Oblationes, de quibus in § 1, repudiari nequeunt nisi iusta de causa et, in rebus maioris momenti, de licentia Ordinarii, si agitur de persona iuridica publica; eiusdem Ordinarii licentia requiritur ut acceptentur quae onere modali vel condicione gravantur, firmo praescripto can. 1295.
492
1. naslov — Pridobivanje premoženja
1262—1267
§ 2. Krajevni škof mora vernike opozarjati na dolžnost, ki jo omenja kan. 222, § 1, in to na primeren način zahtevati.
Kan. 1262 — Verniki naj podpirajo Cerkev s prispevki, za katere so naprošeni, in po določbah, ki jih je izdala škofovska konferenca.
Kan. 1263 — Krajevni škof ima glede na potrebe škofije, potem ko se je posvetoval z gospodarskim in duhovniškim svetom, pravico naložiti javnim pravnim osebam, ki so pod njegovo oblastjo, zmeren, njihovim dohodkom ustrezen davek; drugim fizičnim in pravnim osebam pa sme samo v veliki sili in pod istimi pogoji naložiti izredno in zmerno dajatev, veljajo pa območni zakoni in običaji, ki mu dajejo večje pravice.
Kan. 1264 — Ce ni pravno predvideno kaj drugega, pripada zborovanju škofov cerkvene pokrajine:
1.	določati pristojbine za dejanja upravne oblasti, ki daje kakšno ugodnost, ali za izvršitev reskriptov apostolskega sedeža, ki jih mora apostolski sedež potrditi;
2.	določati darove pri podeljevanju zakramentov in zakramen-
talov.
Kan. 1265 — § 1. Sleherni zasebni fizični ali pravni osebi je brez pismenega dovoljenja lastnega in krajevnega ordinarija prepovedano pobirati miloščino za kakršnokoli pobožno ali cerkveno ustanovo ali namen, ostane pa neprizadeta pravica beraških redov.
§ 2. Škofovska konferenca lahko glede pobiranja miloščine izda določbe, ki se morajo po njih ravnati vsi, tudi tisti, ki se po ustanovitvi imenujejo in so beraški redovi.
Kan. 1266 — Krajevni ordinarij lahko zapove, da se v vseh cerkvah in kapelah, tudi v tistih, ki pripadajo redovnim ustanovam in so dejansko redno odprte vernikom, nabirajo posebni darovi za določene župnijske, škofijske, narodne ali vesoljne namene, ki jih je treba potem skrbno oddati škofijski kuriji.
Kan. 1267 — § 1. Če nasprotno ni razvidno, se domneva, da so darovi, izročeni predstojnikom ali upraviteljem katerekoli, tudi zasebne cerkvene pravne osebe, namenjeni sami pravni osebi.
§ 2. Darov, o katerih govori § 1, ni dovoljeno zavrniti razen iz upravičenega razloga in v pomembnejših stvareh z ordinarijevim dovoljenjem, če gre za javno pravno osebo; dovoljenje istega ordinarija se zahteva za sprejem darov, ki so povezani z določenim bremenom v načinu ali pogoju, velja pa predpis kan. 1295.
493
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
§ 3. Oblationes a fidelibus ad certum finem factae, nonnisi ad eundem finem destinari possunt.
Can. 1268 — Praescriptionem, tamquam aequirendi et se liberandi modum, Ecclesia pro bonis temporalibus recipit, ad normam cann. 197-199.
Can. 1269 — Res sacrae, si in dominio privatorum sunt, prae-scriptione acquiri a privatis personis possunt, sed eas adhibere ad usus profanos non licet, nisi dedicationem vel benedictionem amise-rint; si vero ad personam iuridicam ecclesiasticam publicam pertinent, tantum ab alia persona iuridica ecclesiastica publica acquiri possunt.
Can. 1270 — Res immobiles, mobiles pretiosae, iura et actiones sive personales sive reales, quae pertinent ad Sedem Apostolicam, spatio centum annorum praescribuntur; quae ad aliam personam iuridicam publicam ecclesiasticam pertinent, spatio triginta annorum.
Can. 1271 — Episcopi, ratione vinculi unitatis et caritatis, pro suae dioecesis facultatibus, conferant ad media procuranda, quibus Sedes Apostolica secundum temporum condiciones indiget, ut servitium erga Ecclesiam universam rite praestare valeat.
Can. 1272 — In regionibus ubi beneficia proprie dicta adhuc exsi-stunt, Episcoporum conferentiae est, opportunis normis cum Apostolica Sede concordatis et ab ea approbatis, huiusmodi beneficiorum regimen moderari, ita ut reditus, immo quatenus possibile sit ipsa dos beneficiorum ad institutum, de quo in can. 1274, § 1, paulatim deferatur.
Titulus II DE ADMINISTRATION BONORUM
Can. 1273 — Romanus Pontifex, vi primatus regiminis, est omnium bonorum ecclesiasticorum supremus administrator et dispen-sator.
Can. 1274 — § 1. Habeatur in singulis dioecesibus speciale institutum, quod bona vel oblationes colligat eum in finem ut sustentationi clericorum, qui in favorem dioecesis servitium praestant, ad normam can. 281 provideatur, nisi aliter eisdem provisum sit.
§ 2. Ubi praevidentia socialis in favorem cleri nondum apte ordinata est, curet Episcoporum conferentia ut habeatur institutum, quo securitati sociali clericorum satis provideatur.
494
2. naslov — Uprava premoženja
1285—1287
§ 3. Darove, ki jih verniki dajo v določen namen, je mogoče nameniti samo v ta namen.
Kan. 1268 — Zastaranje kot način v premoženjskih zadevah kaj pridobiti ali se česa znebiti, sprejema Cerkev, kakor je določeno v kan. 197-199.
Kan. 1269 — Če so svete stvari v zasebni lasti, jih morejo zasebniki pridobiti z zastaranjem, vendar jih ni dovoljeno uporabljati za svetne namene, razen če so izgubile posovetitev ali blagoslov, če pa pripadajo javni cerkveni pravni osebi, jih lahko pridobi samo druga javna cerkvena pravna oseba.
Kan. 1270 — Nepremičnine, dragocene premičnine, pravice in osebne ali stvarne tožbe, ki pripadajo apostolskemu sedežu, zastarajo v sto letih; kar pripada kaki drugi javni cerkveni pravni osebi, zastara v tridesetih letih.
Kan. 1271 — Zaradi vezi edinosti in ljubezni naj škofje po zmožnostih svoje škofije prispevajo k sredstvom, ki jih glede na časovne razmere potrebuje apostolski sedež, da more prav opravljati svoje služenje vesoljni Cerkvi.
Kan. 1272 — V deželah, kjer so še nadarbine v pravem pomenu, mora škofovska konferenca s primernimi določbami, ki jih uskladi z apostolskih sedežem, ta pa potrdi, urediti upravljanje takih nadar-bin tako, da se bodo dohodki, kolikor pa je mogoče, celo sama nadarbinska osnova polagoma prenesli na ustanovo, o kateri govori kan. 1274, § 1.
Drugi naslov UPRAVA PREMOŽENJA
Kan. 1273 — Rimski papež je po prvenstvu vodstva vrhovni upravitelj in oskrbnik vsega cerkvenega premoženja.
Kan. 1274 — § 1. V posameznih škofijah naj bo posebna ustanova, ki zbira premoženje ali darove, da bo tako po določbi kan. 281 poskrbljeno za vzdrževanje klerikov, ki opravljajo službo v korist škofije, če ni zanje poskrbljeno drugače.
§ 2. Kjer socialna varnost klerikov še ni primerno urejena, naj škofovska konferenca poskrbi za ustanovo, s katero bo zadostno poskrbljeno za socialno varnost klerikov.
495
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
§ 3. In singulis dioecesibus constituatur, quatenus opus sit, mas-sa communis qua valeant Episcopi obligationibus erga alias personas Ecclesiae deservientes satisfacere variisque dioecesis necessitatibus occurrere, quaque etiam dioeceses divitiores possint pauperioribus subvenire.
§ 4. Pro diversis locorum adiunctis, fines de quibus in §§ 2 et 3 aptius obtineri possunt per instituta dioecesana inter se foederata, vel per cooperationem aut etiam per convenientem consociationem pro variis dioecesibus, immo et pro toto territorio ipsius Episcoporum conferentiae constitutam.
§ 5. Haec instituta, si fieri possit, ita constituenda sunt, ut effica-ciam quoque in iure civili obtineant.
Can. 1275 — Massa bonorum ex diversis dioecesibus provenien-tium administratur secundum normas ab Episcopis, quorum interest, opportune concordatas.
Can. 1276 — § 1. Ordinarii est sedulo advigilare administrationi omnium bonorum, quae ad personas iuridicas publicas sibi subiectas pertinent, salvis legitimis titulis quibus eidem Ordinario potiora iura tribuantur.
§ 2. Habita ratione iurium, legitimarum consuetudinum et cir-cumstantiarum, Ordinarii, editis peculiaribus instructionibus intra fines iuris universalis et particularis, universum administrationis bonorum ecclesiasticorum negotium ordinandum curent.
Can. 1277 — Episcopus dioecesanus quod attinet ad actus administrationis ponendos, qui, attento statu oeconomico dioecesis, sunt maioris momenti, consilium a rebus oeconomicis et collegium consul-torum audire debet; eiusdem tamen consilii atque etiam collegii con-sultorum Consensu eget, praeterquam in casibus iure universali vel tabulis fundationis specialiter expressis, ad ponendos actus extraor-dinariae administrationis. Conferentiae autem Episcoporum est defi-nire quinam actus habendi sint extraordinariae administrationis.
Can. 1278 — Praeter munera de quibus in can. 494, §§ 3 et 4, oeconomo committi possunt ab Episcopo dioecesano munera de quibus in cann. 1276, § 1 et 1279, § 2.
Can. 1279 — § 1. Administratio bonorum ecclesiasticorum ei com-petit, qui immediate regit personam ad quam eadem bona pertinent, nisi aliud ferant ius particulare, statuta aut legitima consuetudo, et salvo iure Ordinarii interveniendi in casu neglegentiae administra-toris.
§ 2. In administratione bonorum personae iuridicae publicae, quae ex iure vel tabulis fundationis aut propriis statutis suos non
496
2. naslov — Uprava premoženja
1275—1279
§ 3. V posameznih škofijah naj se, kolikor je to potrebno, ustanovi skupen sklad, iz katerega morejo škofje poravnavati svoje obveznosti do drugih oseb, ki so v službi Cerkve, in zadostiti različnim potrebam škofije, in bi iz njega tudi bogatejše škofije mogle pomagati revnejšim.
§ 4. Glede na različne krajevne razmere je mogoče namene, o katerih govorita §§ 2 in 3, ustrezneje doseči z med seboj povezanimi škofijskimi ustanovami ali v sodelovanju ali tudi z ustreznim združenjem, ki se ustanovi za različne škofije in celo za celotno ozemlje škofovske konference.
§ 5. Če je mogoče, je treba te ustanove tako urediti, da bodo priznane tudi po civilnem pravu.
Kan. 1275 — Skupni sklad, ki se steka iz različnih škofij, se upravlja po primerno usklajenih določbah škofov tistih škofij.
Kan. 1276 — § 1. Ordinarij mora skrbno bedeti nad upravo vsega premoženja njemu podrejenih javnih pravnih oseb, veljajo pa zakoniti naslovi, ki mu dajejo še večje pravice.
§ 2. Ordinariji naj, upoštevajoč pravna določila, zakonite običaje in okoliščine, v mejah splošnega in območnega prava izdajajo posebna navodila o celotnem upravljanju cerkvenega premoženja.
Kan. 1277 — Krajevni škof se mora pri upravnih poslih, ki so za gospodarsko stanje škofije važnejši, posvetovati z gospodarskim svetom in zborom svetovalcev; privolitev gospodarskega sveta in tudi zbora svetovalcev pa poleg primerov, ki so v splošnem pravu ali ustanovni listini posebej našteti, potrebuje le pri poslih izredne uprave. Škofovska konferenca pa mora določiti, katere posle je treba imeti za posle izredne uprave.
Kan. 1278 — Razen dolžnosti, o katerih govori kan. 494, §§ 3 in 4, more krajevni škof zaupati ekonomu naloge, o katerih govorita kan. 1276, § 1 in 1279, § 2.
Kan. 1279 — § 1. Cerkveno premoženje mora upravljati tisti, ki neposredno vodi osebo, kateri to premoženje pripada, razen če območno pravo, statut ali zakoniti običaji določajo kaj drugega; velja pa ordinarijeva pravica, da v primeru upraviteljeve malomarnosti posreduje.
§ 2. Za upravo premoženja javne pravne osebe, ki po pravu ali ustanovni listini ali svojem statutu nima svojih upraviteljev, naj
32 — Codex
497
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
habeat administratores, Ordinarius, cui eadem subiecta est, personas idóneas ad triennium assumat; eaedem ab Ordinario iterum nominari possunt.
Can. 1280 — Quaevis persona iuridica suum habeat consilium a rebus oeconomicis vel saltern duos consiliarios, qui administratorem, ad normam statutorum, in muñere adimplendo adiuvent.
Can. 1281 — § 1. Firmis statutorum praescriptis, administratores invalide ponunt actus qui fines modumque ordinariae administratio-nis excedunt, nisi prius ab Ordinario facultatem scripto datam ob-tinuerint.
§ 2. In statutis definiantur actus qui finem et modum ordinariae administrationis excedunt; si vero de hac re sileant statuta, competit Episcopo dioecesano, audito consilio a rebus oeconomicis, huiusmodi actus pro personis sibi subiectis determinare.
§ 3. Nisi quando et quatenus in rem suam versum sit, persona iuridica non tenetur respondere de actibus ab administratoribus invalide positis de actibus autem ab administratoribus illegitime sed valide positis respondebit ipsa persona iuridica, salva eius actione seu recursu adversus administratores qui damna eidem intulerint.
Can. 1282 — Omnes, sive clerici sive laici, qui legitimo titulo partes habent in administratione bonorum ecclesiasticorum, muñera sua adimplere tenentur nomine Ecclesiae, ad normam iuris.
Can. 1283 — Antequam administratores suum munus ineant: 1" debent se bene et fideliter administraturos coram Ordinario vel eius delegato iureiurando spondere;
2° accuratum ac distinctum inventarium, ab ipsis subscriben-dum, rerum immobilium, rerum mobilium sive pretiosarum sive ut-cumque ad bona culturalia pertinentium aliarumve cum descriptione atque aestimatione earundem redigatur, redactumque recognoscatur;
3° huius inventarii alterum exemplar conservetur in tabulario administrationis, alterum in archivo curiae; et in utroque quaelibet immutatio adnotetur, quam Patrimonium subiré contingat.
Can. 1284 — § 1. Omnes administratores diligentia boni patris-familias suum munus implere tenentur.
§ 2. Exinde debent:
Io vigilare ne bona suae curae concredita quoquo modo pereant aut detrimentum capiant, initis in hunc finem, quatenus opus sit, contractibus assecurationis;
2° curare ut proprietas bonorum ecclesiasticorum modis civiliter validis in tuto ponatur;
498
2. naslov — Uprava premoženja
1285—1287
ordinarij, ki mu je ta podrejena, privzame sposobne osebe za dobo treh let; te osebe lahko ordinarij še enkrat imenuje.
Kan. 1280 — Vsaka pravna oseba naj ima svoj gospodarski svet ali vsaj dva svetovalca, ki po določbi statuta upravitelju pomagata pri njegovi službi.
Kan. 1281 — § 1. Dejanja, pri katerih upravitelji presežejo mejo in način redne uprave, so neveljavna, če le-ti niso prej dobili ordi-narijevega pismenega dovoljenja; ostanejo pa v veljavi predpisi statuta.
§ 2. V statutih naj se opredelijo dejanja, ki presegajo mejo in način redne uprave; če pa v statutu ni ničesar o tej stvari, ima krajevni škof po posvetovanju z gospodarskim svetom pravico določiti tovrstna dejanja za osebe, ki so mu podrejene.
§ 3. Pravna oseba ni odgovorna za neveljavno storjena dejanja upraviteljev, razen kadar in kolikor je imela korist; za dejanja, ki so jih upravitelji nezakonito, a veljavno storili, odgovarja pravna oseba sama ob neokrnjeni pravici do tožbe ali pritožbe zoper upravitelje, ki so ji naredili škodo.
Kan. 1282 — Vsi, kleriki in laiki, ki imajo iz zakonitega naslova delež pri upravi cerkvenega premoženja, morajo svojo službo opravljati v imenu Cerkve, po določbi prava.
Kan. 1283 — Preden upravitelji nastopijo svojo službo:
1.	morajo priseči pred ordinarijem ali njegovim pooblaščencem, da jo bodo dobro in vestno opravljali;
2.	podpišejo natančno in podrobno sestavljen inventarni zapisnik o nepremičninah, o dragocenih ali kakorkoli h kulturni dediščini spadajočih premičninah in drugih predmetih z njihovim popisom in ocenitvijo, in sestavljenega preverijo;
3.	en izvod tega zapisnika naj se hrani v arhivu uprave, drugi pa v arhivu kurije; vsaka poznejša sprememba na premoženju naj se vpiše v oba izvoda.
Kan. 1284 — § 1. Vsi upravitelji so dolžni svojo službo opravljati s skrbnostjo dobrega družinskega gospodarja.
§ 2. Zato morajo:
1.	paziti, da premoženje, ki je zaupano njihovi skrbi, ne bo kako propadlo ali trpelo škode, in v ta namen, kolikor je potrebno, skleniti zavarovalne pogodbe;
2.	skrbeti, da bo lastnina cerkvenega premoženja po civilnih pravnih predpisih varna;
499
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
3° praescripta servare iuris tarn canonici quam civilis, aut quae a fundatore vel donatore vel legitima auctoritate imposita sint, ac praesertim cavere ne ex legum civilium inobservantia damnum Ecclesiae obveniat;
4a reditus bonorum ac proventus accurate et iusto tempore exi-gere exactosque tuto servare et secundum fundatoris mentem aut legitimas normas impendere;
5° foenus vel mutui vel hypothecae causa solvendum, statuto tempore solvere, ipsamque debiti summam capitalem opportune red-dendam curare;
6° pecuniam, quae de expensis supersit et utiliter collocari pos-sit, de consensu Ordinarii in fines personae iuridicae occupare;
7a accepti et expensi libros bene ordinatos habere;
8° rationem administrationis singulis exeuntibus annis com-ponere;
9" documenta et instrumenta, quibus Ecclesiae aut instituti iura in bona nituntur, rite ordinäre et in archivo convenienti et apto custodire; authentica vero eorum exemplaria, ubi commode fieri potest, in archivo curiae deponere.
§ 3. Provisiones accepti et expensi, ut ab administratoribus quot-annis componantur, enixe commendatur; iuri autem particulari relin-quitur eas praecipere et pressius determinare modos quibus exhiben-dae sint.
Can. 1285 — Intra limites dumtaxat ordinariae administrationis fas est administratoribus de bonis mobilibus, quae ad Patrimonium stabile non pertinent, donationes ad fines pietatis aut christianae caritatis facere.
Can. 1286 — Administratores bonorum:
l® in operarum locatione leges etiam civiles, quae ad laborem et vitam socialem attinent, adamussim servent, iuxta principia ab Ecclesia tradita;
2a iis, qui operam ex condicto praestant, iustam et honestam mercedem tribuant, ita ut iidem suis et suorum necessitatibus con-venienter providere valeant.
Can. 1287 — § 1. Reprobata contraria consuetudine, administratores tarn clerici quam laici quorumvis bonorum ecclesiasticorum, quae ab Episcopi dioecesani potestate regiminis non sint legitime subducta, singulis annis officio tenentur rationes Ordinario loci ex-hibendi, qui eas consilio a rebus oeconomicis examinandas committat.
500
2. naslov — Uprava premoženja
1285—1287
3.	ravnati se po predpisih cerkvenega in civilnega prava in po tem, kar je odredil ustanovitelj ali darovalec ali zakonita oblast, in še posebej paziti, da ne bi zaradi neupoštevanja civilnih zakonov Cerkev utrpela škode;
4.	dohodke in donose skrbno in pravočasno izterjevati, jih varno hraniti in uporabljati po ustanoviteljevem namenu ali zakonitih določbah;
5.	obresti, ki se morajo izplačevati zaradi posojila ali zastavne pravice, v določenem času plačati in skrbeti, da bo tudi sama glavnica dolga pi-avočasno vrnjena;
6.	gotovino, ki ostane po poravnanih stroških in bi jo bilo mogoče koristno uporabiti, z ordinarijevo privolitvijo naložiti za namene pravne osebe;
7.	urejeno voditi knjige dohodkov in izdatkov;
8.	ob koncu vsakega leta sestaviti obračun gospodarjenja;
9.	imeti listine in dokazila, ki se iz njih izvajajo premoženjske pravice Cerkve ali ustanove, vestno urejene in jih hraniti v primernem in ustrezno opremljenem arhivu; njihove izvirnike pa shraniti v arhivu kurije, kjer je to mogoče.
§ 3. Zelo se priporoča, da upravitelji vsako leto sestavijo predračun dohodkov in izdatkov; območno pravo pa to lahko ukaže in natančneje določi način izvedbe.
Kan. 1285 — Od premičnin, ki ne spadajo k stalnemu premoženju, upravitelji lahko samo v mejah redne uprave kaj darujejo v pobožne namene ali namene krščanske dobrodelnosti.
Kan. 1286 — Upravitelji premoženja:
1.	naj pri oddajanju del natančno spolnjujejo tudi civilne zakone glede dela in socialnega življenja po načelih, ki jih uči Cerkev;
2.	tistim, ki delajo po pogodbi, naj dajejo pravično in pošteno plačo, da bodo mogli ti primerno poskrbeti za svoje in svojih domačih potrebe.
Kan. 1287 — § 1. Tako kleriški kakor laiški upravitelji kakršnegakoli cerkvenega premoženja, ki ni zakonito odtegnjeno vodstveni oblasti krajevnega škofa, morajo po uradni dolžnosti vsako leto predložiti krajevnemu ordinariju obračun, ki ga le-ta izroči v pregled gospodarskemu svetu; vsak nasproten običaj je treba zavreči.
501
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
§ 2. De bonis, quae a fidelibus Ecclesiae offeruntur, administra-tores rationes fidelibus reddant iuxta normas iure particulari sta-tuendas.
Can. 1288 — Administrators litem nomine personae iuridicae pu-blicae ne inchoent neve contestentur in foro civili, nisi licentiam scripto datam Ordinarii proprii obtinuerint.
Can. 1289 — Quamvis ad administrationem non teneantur titulo officii ecclesiastici, administratores munus susceptum arbitratu suo dimittere nequeunt; quod si ex arbitraria dimissione damnum Ecclesiae obveniat, ad restitutionem tenentur.
Titulus III
DE CONTRACTIBUS AC PRAESERTIM DE ALIENATIONE
Can. 1290 — Quae ius civile in territorio statuit de contractibus tarn in genere, quam in specie et de solutionibus, eadem iure canonico quoad res potestati regiminis Ecclesiae subiectas iisdem cum effecti-bus serventur, nisi iuri divino contraria sint aut aliud iure canonico caveatur, et firmo praescripto can. 1547.
Can. 1291 — Ad valide alienanda bona, quae personae iuridicae publicae ex légitima assignatione Patrimonium stabile constituunt et quorum valor summam iure definitam excedit, requiritur licentia auctoritatis ad normam iuris competentis.
Can. 1292 — § 1. Salvo praescripto can. 638, § 3, cum valor bonorum, quorum alienatio proponitur, continetur intra summam mi-nimam et summam maximam ab Episcoporum conferentia pro sua cuiusque regione definiendas, auctoritas competens, si agatur de per-sonis iuridicis Episcopo dioecesano non subiectis, propriis determina-tur statutis; secus, auctoritas competens est Episcopus dioecesanus cum consensu consilii a rebus oeconomicis et collegii consultorum necnon eorum quorum interest. Eorundem quoque consensu eget ipse Episcopus dioecesanus ad bona dioecesis alienanda.
§ 2. Si tamen agatur de rebus quarum valor summam maximam excedit, vel de rebus ex voto Ecclesiae donatis, vel de rebus pretiosis artis vel historiae causa, ad validitatem alienationis requiritur insuper licentia Sanctae Sedis.
§ 3. Si res alienanda sit divisibilis, in petenda licentia pro aliena-tione exprimi debent partes antea alienatae; secus licentia irrita est.
§ 4. Ii, qui in alienandis bonis consilio vel consensu partem habere debent, ne praebeant consilium vel consensum nisi prius exacte fue-
502
3. naslov — Pogodbe, zlasti odtujitev
1288—1292
§ 2. O premoženju, ki ga verniki darujejo Cerkvi, naj upravitelji dajo vernikom obračun po določbah območnega prava.
Kan. 1288 — Upravitelji naj pri civilnem sodišču v imenu javne pravne osebe ne začenjajo in ne sprejemajo tožbe, če niso dobili pismenega dovoljenja lastnega ordinarija.
Kan. 1289 — Čeprav upraviteljev ne veže dolžnost upravljanja iz naslova cerkvene službe, ne smejo svojevoljno zapustiti sprejete naloge, če pa Cerkev zaradi svojevoljne zapustitve trpi škodo, so jo dolžni povrniti.
Tretji naslov POGODBE, ZLASTI ODTUJITEV
Kan. 1290 — Kar na nekem ozemlju civilno pravo določa o pogodbah na splošno in posamič in o njihovem izpolnjevanju, to naj glede stvari, ki spadajo pod cerkveno vodstveno oblast, cerkveno pravo upošteva z istimi učinki, če ni v nasprotju z božjim pravom ali če ni v cerkvenem pravu določeno kaj drugega; velja pa predpis kan. 1547.
Kan. 1291 — Za veljavno odtujitev premoženja, ki po zakonitem zapisku sestavlja stalno premoženje javne pravne osebe in katerega vrednost presega po pravu določeno vsoto, se zahteva dovoljenje oblasti, ki je pravno pristojna.
Kan. 1292 — § 1. Kadar gre za odtujitev v mejah najnižje in najvišje vsote, ki ju mora določiti vsaka škofovska konferenca za svoje področje, ob veljavnosti predpisa kan. 638, § 3, za pravne osebe, ki niso pod oblastjo krajevnega škofa, to določi pristojna oblast z lastnim statutom; sicer je pristojna oblast krajevni škof s privolitvijo gospodarskega sveta in zbora svetovalcev ter prizadetih. Privolitev le-teh potrebuje tudi krajevni škof sam za odtujitev škofijskega premoženja.
§ 2. Če gre za stvari, katerih vrednost presega najvišjo vsoto ali za stvari, ki so podarjene Cerkvi iz zaobljube, ali za dragocene umetnine ali starine, se za veljavno odtujitev dodatno zahteva dovoljenje svetega sedeža.
§ 3. Če gre za odtujitev deljive stvari, je treba v prošnji za dovolitev odtujitve navesti že prej odtujene dele; sicer je dovoljenje nično.
§ 4. Tisti, ki morajo z nasvetom ali s privolitvijo sodelovati pri odtujitvi premoženja, naj svetujejo ali privolijo šele potem, ko so se
503
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
rint edocti tam de statu oeconomico personae iuridicae cuius bona alienanda proponuntur, quam de alienationibus iam peractis.
Can. 1293 — § 1. Ad alienanda bona, quorum, valor summam mi-nimam definitam excedit, requiritur insuper:
iusta causa, veluti urgens necessitas, evidens utilitas, pietas, caritas vel gravis alia ratio pastoralis;
2° aestimatio rei alienandae a peritis scripto facta.
§ 2. Aliae quoque cautelae a légitima auctoritate praescriptae serventur, ut Ecclesiae damnum vitetur.
Can. 1294 — § 1. Res alienari minore pretio ordinarie non debet, quam quod in aestimatione indicatur.
§ 2. Pecunia ex alienatione percepta vel in commodum Ecclesiae caute collocetur vel, iuxta alienationis fines, prudenter erogetur.
Can. 1295 — Requisita ad normam cann. 1291-1294, quibus etiam statuta personarum iuridicarum conformanda sunt, servari debent non solum in alienatione, sed etiam in quolibet negotio, quo condicio patrimonialis personae iuridicae peior fieri possit.
Can. 1296 — Si quando bona ecclesiastica sine debitis quidem sol-lemnitatibus canonicis alienata fuerint, sed alienatio sit civiliter valida, auctoritatis competentis est decernere, omnibus mature perpen-sis, an et qualis actio, personalis scilicet vel realis, a quonam et contra quemnam instituenda sit ad Ecclesiae iura vindicanda.
Can. 1297 — Conferentiae Episcoporum est, attentis locorum adiunctis, normas statuere de bonis Ecclesiae locandis, praesertim de licentia a competenti auctoritate ecclesiastica obtinenda.
Can. 1298 — Nisi res sit minimi momenti, bona ecclesiastica pro-priis administratoribus eorumve propinquis usque ad quartum con-sanguinitatis vel affinitatis gradum non sunt vendenda aut locanda sine speciali competentis auctoritatis licentia scripto data.
Titulus IV
DE PUS VOLUNTATIBUS IN GENERE ET DE PUS FUNDATIONIBUS
Can. 1299 — § 1. Qui ex iure naturae et canonico libéré valet de suis bonis statuere, potest ad causas pias, sive per actum inter vivos sive per actum mortis causa, bona relinquere.
504
3. naslov — Pogodbe, zlasti odtujitev
1288—1292
natančno poučili tako o gospodarskem stanju pravne osebe, katere premoženje naj bi se odtujilo, kakor tudi o že izvršenih odtujitvah.
Kan. 1293 — § 1. Za odtujitev premoženja, katerega vrednost presega najnižjo določeno vsoto, se dodatno zahteva:
1.	upravičen razlog, kot je velika nuja, očitna korist, bogo-ljubnost, krščanska dobrodelnost ali drug tehten pastoralen razlog;
2.	pismena cenitev izvedencev predmeta, ki se bo odtujil.
§ 2. Ravnati se je treba tudi po določbah o varnosti, ki jih je predpisala zakonita oblast, da se prepreči škoda za Cerkev.
Kan. 1294 — § 1. Stvar se redno ne sme odtujiti za nižjo ceno, kot jo navaja cenitev.
§ 2. Denar, ki se pri odtujitvi dobi, naj se preudarno naloži v dobro Cerkve ali pametno uporabi v namene, zaradi katerih se je odtujitev opravila.
Kan. 1295 - Zahteve po določbah kan. 1291-1294, katerim se morajo prilagoditi tudi statuti pravnih oseb, je treba upoštevati ne samo pri odtujitvi, temveč tudi pri kakršnemkoli poslu, kjer bi se mogel premoženjski položaj pravne osebe poslabšati.
Kan. 1296 — Ce bi se kdaj cerkveno premoženje odtujilo brez potrebnih cerkvenopravnih obličnosti, pa bi bila odtujitev civilno veljavna, ima pristojna oblast, ko vse modro pretehta, nalogo odločiti, ali in kakšna tožba, osebna ali stvarna, po kom in proti komu naj se uvede, da se zavarujejo pravice Cerkve.
Kan. 1297 — Naloga škofovske konference je, upoštevajoč krajevne razmere, izdati določbe o dajanju cerkvenega premoženja v najem ali zakup, posebej o dovoljenju, ki ga je treba dobiti od pristojne cerkvene oblasti.
Kan. 1298 — Brez posebnega pismenega dovoljenja pristojne oblasti se cerkveno premoženje ne sme prodati ali dati v najem ali v zakup njenim lastnim upraviteljem in njih sorodnikom ter svakom do četrtega kolena, razen če gre za manjše stvari.
Četrti naslov
VOLILA V POBOŽNE NAMENE NA SPLOŠNO IN POBOŽNE USTANOVE
Kan. 1299 — § 1. Kdor more po naravnem in cerkvenem pravu prosto razpolagati s svojim premoženjem, ga more s pravnim poslom med živimi ali s poslednjevoljno odredbo zapustiti v pobožne namene.
505
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
§ 2. In dispositionibus mortis causa in bonum Ecclesiae serventur, si fieri possit, sollemnitates iuris civilis; quae si omissae fuerint, heredes moneri debent de obligatione, qua tenentur, adimplendi te-statoris voluntatem.
Can. 1300 — Voluntates fidelium facultates suas in pias causas donantium vel relinquetium, sive per actum inter vivos sive per actum mortis causa, legitime acceptatae, diligentissime impleantur etiam circa modum administrationis et erogationis bonorum, firmo praescripto can. 1301, § 3.
Can. 1301 — § 1. Ordinarius omnium piarum voluntatum tam mortis causa quam inter vivos exsecutor est.
§ 2. Hoc ex iure Ordinarius vigilare potest ac debet, etiam per visitationem, ut piae voluntates impleantur, eique ceteri exsecutores, perfuncti munere, reddere rationem tenentur.
§ 3. Clausulae huic Ordinarii iuri contrariae, ultimis voluntatibus adiectae, tamquam non appositae habeantur.
Can. 1302 — § 1. Qui bona ad pias causas sive per actum inter vivos sive ex testamento fiduciarie accepit, debet de sua fiducia Ordi-narium certiorem reddere, eique omnia istiusmodi bona mobilia vel immobilia cum oneribus adiunctis indicare; quod si donator id expresse et omnino prohibuerit, fiduciam ne acceptet.
§ 2. Ordinarius debet exigere ut bona fiduciaria in tuto collocen-tur, itemque vigilare pro executione piae voluntatis ad normam can. 1301.
§ 3. Bonis fiduciariis alicui sodali instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae commissis, si quidem bona sint attributa loco seu dioecesi eorumve incolis aut piis causis iuvandis, Ordinarius, de quo in §§ 1 et 2, est loci Ordinarius; secus est Superior maior in instituto clericali iuris pontificii et in clericalibus societatibus vitae apostolicae iuris pontificii, aut Ordinarius eiusdem sodalis proprius in aliis institutis religiosis.
Can. 1303 — § 1. Nomine piarum fundationum in iure veniunt: 1° piae fundationes autonomae, scilicet universitates rerum ad fines de quibus in can. 114, § 2 destinatae et a competenti auctoritate ecclesiastica in personam iuridicam erectae;
2° piae fundationes non autonomae, scilicet bona temporalia alicui personae iuridicae publicae quoquo modo data cum onere in diuturnum tempus, iure particulari determinandum, ex reditibus annuis Missas celebrandi aliasque praefinitas functiones ecclesiasticas peragendi, aut fines de quibus in can. 114, § 2 aliter persequendi.
506
4. naslov — Volila in pobožne ustanove
1300—1303
§ 2. Pri poslednjevoljnih odredbah v korist Cerkve se je treba, če je mogoče, ravnati po obličnostih civilnega prava; če so se pa te opustile, je treba dediče opozoriti na obveznost, po kateri so dolžni spolniti zapustnikovo voljo.
Kan. 1300 — Zakonito sprejeta volja vernikov, ki s pravnim poslom med živimi ali s poslednjevoljno odredbo podarijo ali zapustijo svoje imetje v pobožne namene, se mora kar najbolj vestno spolnjevati tudi glede načina upravljanja in uporabljanja premoženja; velja pa predpis kan. 1301, § 3.
Kan. 1301 — § 1. Ordinarij je izvršilec vseh volil v pobožne namene v poslednjevoljnih odredbah in v pravnih poslih med živimi.
§ 2. Zaradi te pravice more in mora ordinarij paziti tudi z vi-zitacijami, da se pobožna naročila spolnjujejo in drugi izvršilci mu morajo predložiti obračun o opravljeni obveznosti.
§ 3. Ce določila v poslednjevoljnih odredbah nasprotujejo tej or-narijevi pravici, velja, kakor da niso dane.
Kan. 1302 — § 1. Tisti, ki je s pravnim poslom med živimi ali z oporoko na zaupanje sprejel premoženje v pobožne namene, mora o tem zaupanju obvestiti ordinarija in mu navesti vse to premično ali nepremično premoženje z bremeni vred; če pa darovalec to izrecno in popolnoma prepove, naj zaupništva ne sprejme.
§ 2. Ordinarij mora zahtevati, da se zaupano premoženje spravi na varno, in enako po določbi kan. 1301 bedeti nad izvajanjem pobožnega volila.
§ 3. Če je premoženje, ki je na zaupanje izročeno kakemu članu redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja, dano v pomoč kraju ali škofiji ali njenim prebivalcem ali pobožnim namenom, je ordinarij, ki ga omenjata §§ 1 in 2, krajevni ordinarij, sicer je to v kleriški papeškopravni ustanovi in v kleriških papeškopravnih družbah apostolskega življenja višji predstojnik, v drugih redovnih ustanovah pa ordinarij, ki je lasten tistemu članu.
Kan. 1303 — § 1. Z imenom pobožne ustanove v pravu označujemo:
1.	samostojne pobožne ustanove, se pravi vse stvari, določene v namene, katere omenja kan. 114, § 2, in ki jih je pristojna cerkvena oblast povzdignila v pravne osebe;
2.	nesamostojne pobožne ustanove, se pravi premoženje, dano na kakršen koli način kaki javni pravni osebi z obveznostjo, da se za daljši čas, ki ga mora določiti območno pravo, iz letnih dohodkov opravljajo maše in druga določena cerkvena opravila ali da se drugače spolnjujejo nameni, omenjeni v kan. 114, § 2.
507
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
§ 2. Bona piae fundationis non autonomae, si concredita fuerint personae iuridicae Episcopo dioecesano subiectae, expleto tempore, ad institutum de quo in can. 1274, § 1 destinan debent, nisi alia fuerit fundatoris voluntas expresse manifestata; secus ipsi personae iuridicae cedunt.
Can. 1304 — § 1. Ut fundatio a persona iuridica valide acceptari possit, requiritur licentia Ordinarii in scriptis data; qui earn ne praebeat, antequam legitime compererit personam iuridicam tum novo oneri suscipiendo, tum iam susceptis satisfacere posse; maxi-meque caveat ut reditus omnino respondeant oneribus adiunctis, secundum cuiusque loci vel regionis morem.
§ 2. Ulteriores condiciones ad constitutionem et acceptationem fundationum quod attinet, iure particulari definiantur.
Can. 1305 — Pecunia et bona mobilia, dotationis nomine assignata, statim in loco tuto ab Ordinario approbando deponantur eum in fi-nem, ut eadem pecunia vel bonorum mobilium pretium custodiantur et quam primum caute et utiliter secundum prudens eiusdem Ordinarii iudicium, auditis et iis quorum interest et proprio a rebus oeco-nomicis consilio, collocentur in commodum eiusdem fundationis cum expressa et individua mentione oneris.
Can. 1306 — § 1. Fundationes, etiam viva voce factae, scripto con-signentur.
§ 2. Alterum tabularum exemplar in curiae archivo, alterum in archivo personae iuridicae ad quam fundatio spectat, tuto asser-ventur.
Can. 1307 - § 1. Servatis praescriptis cann. 1300-1302, et 1287, onerum ex piis fundationibus incumbentium tabella conficiatur, quae in loco patenti exponatur, ne obligationes adimplendae in oblivionem cadant.
§ 2. Praeter librum de quo in can. 958, § 1, alter liber retineatur et apud parochum vel rectorem servetur, in quo singula onera eorum-que adimpletio et eleemosynae adnotentur.
Can. 1308 — § 1. Reductio onerum Missarum, ex iusta tantum et necessaria causa facienda, reservatur Sedi Apostolicae, salvis praescriptis quae sequuntur.
§ 2. Si in tabulis fundationum id expresse caveatur, Ordinarius ob imminutos reditus onera Missarum reducere valet.
§ 3. Episcopo dioecesano competit potestas reducendi ob deminu-tionem redituum, quamdiu causa perduret, ad rationem eleemosynae in dioecesi legitime vigentis, Missas legatorum vel quoquo modo fun-
508
4. naslov — Volila in pobožne ustanove
1300—1303
§ 2. Če je bilo premoženje nesamostojne pobožne ustanove izročeno pravni osebi, ki je podrejena krajevnemu škofu, ga je, ko preteče čas, treba dodeliti ustanovi, omenjeni v kan. 1274, § 1, če ni ustanovitelj izrečno določil drugače; sicer pripadejo pravni osebi sami.
Kan. 1304 — § 1. Px*avna oseba more veljavno sprejeti ustanove le s pismenim dovoljenjem ordinarija, ki pa naj ga ne da, dokler ni zakonito poizvedel, da bo pravna oseba mogla spolnjevati novo dolžnost, ki naj jo prevzame, in dolžnosti, ki jih je že sprejela; zlasti pa naj pazi, da bodo dohodki po krajevnem ali regionalnem običaju popolnoma ustrezali bremenom.
§ 2. Nadaljnje pogoje glede ustanovitve in sprejema pobožnih ustanov naj opredeli območno pravo.
Kan. 1305 — Gotovina in premičnine, ki so namenjene za ustanovo, se morajo takoj shraniti na varnem kraju, ki ga mora odobriti ordinarij, da se zavaruje sama gotovina ali vrednost premičnine in se po razumni ordinarijevi presoji, ko se je posvetoval s prizadetimi in svojim gospodarskim svetom, čimprej preudarno in koristno naloži v dobro te ustanove, ko se izrečno in posamič naštejejo bremena.
Kan. 1306 — § 1. Ustanove, tudi tiste, ki se napravijo ustno, naj se zapišejo.
§ 2. En izvod listine naj se varno shrani v arhivu kurije, drugi pa v arhivu pravne osebe, ki ji ustanova pripada.
Kan. 1307 — § 1. Upoštevajoč predpise kan. 1300-1302 in kan. 1287, naj se napravi seznam bremen iz pobožnih ustanov, ki naj bo na vidnem mestu, da se ne pozabijo obveznosti, ki jih je treba spolniti.
§ 2. Poleg knjige, omenjene v kan. 958, § 1, naj bo še druga knjiga, ki naj se hrani pri župniku ali rektorju; vanjo naj se vpišejo posamezne obveznosti in njihova izpolnitev ter darovi.
Kan. 1308 — § 1. Zmanjšanje mašnih obveznosti, ki se sme opraviti le iz upravičenega in nujnega razloga, je pridržano apostolskemu sedežu; veljajo pa predpisi, ki sledijo.
§ 2. Če je v ustanovni listini to izrečno določeno, lahko ordinarij zaradi zmanjšanih dohodkov zmanjša mašne obveznosti.
§ 3. Krajevni škof ima pravico zar-adi zmanjšanih dohodkov, dokler ta razlog traja, zmanjšati obveznosti sorazmerno višini zakonito veljavnega škofijskega daru za maše iz volil ali kakorkoli
509
1254—1261
Lib. V — De boíiis Ecclesiae temporalibus
datas, quae sint per se stantia, dummodo nemo sit qui obligatione te-neatur et utiliter cogi possit ad eleemosynae augmentum faciendum.
§ 4. Eidem competit potestas reducendi onera seu legata Missa-rum gravantia institutum ecclesiasticum, si reditus insufficientes eva-serint ad finem proprium eiusdem instituti congruenter consequen-dum.
§ 5. Iisdem potestatibus, de quibus in §§ 3 et 4, gaudet supremus Moderator instituti religiosi clericalis iuris pontificii.
Can. 1309 — Iisdem auctoritatibus, de quibus in can. 1308, potestas insuper competit transferendi, congrua de causa, onera Missarum in dies, ecclesias vel altaria diversa ab illis, quae in fundationibus sunt statuta.
Can. 1310 — § 1. Fidelium voluntatum pro piis causis reductio, moderatio, commutatio, si fundator potestatem hanc Ordinario expresse concesserit, potest ab eodem fieri ex iusta tantum et neces-saria causa.
§ 2. Si executio onerum impositorum, ob imminutos reditus aliamve causam, nulla administratorum culpa, impossibilis evaserit, Ordinarius, auditis iis quorum interest et proprio consilio a rebus oeconomicis atque servata, meliore quo fieri potest modo, fundatoris voluntate, poterit eadem onera aeque imminuere, excepta Missarum reductione, quae praescriptis can. 1308 regitur.
§ 3. In ceteris casibus recurrendum est ad Sedem Apostolicam.
510
4. naslov — Volila in pobožne ustanove
1300—1303
ustanovnih, ki so samostojne, če le ni nikogar, ki bi bil dolžan in bi se ga dalo koristno prisiliti, da bi povečal dar za mašno opravilo.
§ 4. Krajevni škof ima tudi pravico zmanjšati mašne obveznosti ali maše iz volil, ki bremenijo cerkveno ustanovo, če so dohodki postali nezadostni, da bi se lahko dosegel namen, ki je isti cerkveni ustanovi lasten.
§ 5. Iste pravice, ki so omenjene v §§ 3 in 4, ima tudi vrhovni predstojnik kleriške papeškopravne redovne ustanove.
Kan. 1309 — Iste oblasti, ki so omenjene v kan. 1308, imajo dodatno pravico iz primernega razloga prenesti mašne obveznosti na dneve, cerkve in oltarje, ki so različni od določenih v ustanovah.
Kan. 1310 — § 1. Volila vernikov v pobožne namene lahko ordi-narij, če mu je ustanovitelj to oblast izrecno podelil, zmanjša, ublaži ali spremeni, a le iz upravičenega in nujnega razloga.
§ 2. Če brez krivde upraviteljev postane opravljanje naloženih bremen zaradi zmanjšanih dohodkov ali iz kakega drugega razloga nemogoče, more ordinarij, ko se posvetuje s prizadetimi in svojim gospodarskim svetom in ko ohrani ustanoviteljevo voljo, kakor najbolj more, ta bremena primerno zmanjšati; izvzeto pa je zmanjšanje mašnih obveznosti, ki se ravna po predpisih kan. 1308.
§ 3. V drugih primerih se je treba obrniti na apostolski sedež..
511
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
Liber VI
DE SANCTIONIBUS IN ECCLESIA
Pars I
DE DELICTIS ET POENIS IN GENERE Titulus I
DE DELICTORUM PUNITIONE GENERATIM
Can. 1311 — Nativum et proprium Ecclesiae ius est christifideles delinquentes poenalibus sanctionibus coercex*e.
Can. 1312 — § 1. Sanctiones poenales in Ecclesia sunt:
Io poenae medicinales seu censurae, quae in cann. 1331-1333 recensentur;
2a poenae expiatoriae, de quibus in can. 1336.
§ 2. Lex alias poenas expiatorias constituere potest, quae chri-stifidelem aliquo bono spirituali vel temporali privent et supernatu-rali Ecclesiae fini sint consentaneae.
§ 3. Praeterea remedia poenalia et paenitentiae adhibentur, illa quidem praesertim ad delicta praecavenda, hae potius ad poenam substituendam vel augendam.
Titulus II
DE LEGE POENALI AC DE PRAECEPTO POENALI
Can. 1313 — § 1. Si post delictum commissum lex mutetur, appli-canda est lex reo favorabilior.
§ 2. Quod si lex posterior tollat legem vel saltern poenam, haec statim cessât.
Can. 1314 — Poena plerumque est ferendae sententiae, ita ut reum non teneat, nisi postquam irrogata sit; est autem latae sententiae, ita ut in earn incurratur ipso facto commissi delicti, si lex vel praeceptum id expresse statuat.
Can. 1315 — § 1. Qui legislativam habet potestatem, potest etiam poenales leges ferre; potest autem suis legibus etiam legem divinam
512
1. del —• Kazniva dejanja in kazni
1311—1315
Šesta knjiga SANKCIJE V CERKVI
Prvi del
KAZNIVA DEJANJA IN KAZNI NA SPLOŠNO
Prvi naslov
KAZNOVANJE KAZNIVIH DEJANJ NA SPLOŠNO
Kan. 1311 — Cerkev ima naravno in lastno pravico s kazenskimi sankcijami kaznovati vernike, ki so storili kaznivo dejanje.
Kan. 1312 — § 1. Kazenske sankcije v Cerkvi so:
1.	zdravilne kazni ali cenzure, ki so naštete v kan. 1331—1333;
2.	zadostilne kazni, o katerih govori kan. 1336.
§ 2. Zakon lahko določi druge zadostilne kazni, ki verniku odvzamejo kakšno duhovno ali časno dobrino in so v skladu z nadnaravnim namenom Cerkve.
§ 3. Poleg tega so v rabi pokorila in pokore, prva naj zlasti preprečijo kazniva dejanja, druge naj kazen bolj nadomestijo ali po-strožijo.
Drugi naslov KAZENSKI ZAKON IN KAZENSKI UKAZ
Kan. 1313 — § 1. Če se potem, ko je kaznivo dejanje storjeno, zakon spremeni, je treba uporabiti zakon, ki je za storilca ugodnejši.
§ 2. Ce pa poznejši zakon odpravlja prejšnjega ali vsaj kazen, le-ta takoj preneha.
Kan. 1314 — Kazen je navadno zagrožena, tako da storilca ne zadene, dokler ni naložena; je pa vnaprej izrečena, tako da zadene že s samim storjenim kaznivim dejanjem, če zakon ali ukaz to izrecno določa.
Kan. 1315 — § 1. Kdor ima zakonodajno oblast, lahko izdaja tudi kazenske zakone; more pa s svojimi zakoni zavarovati z ustrezno
33 — Codex	513
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
vel legem ecclesiasticam, a superiore auctoritate latam, congrua poena munire, servatis suae competentiae limitibus ratione territorii vel personarum.
§ 2. Lex ipsa potest poenam determinare vel prudenti iudicis ae-stimatione determinandam relinquere.
§ 3. Lex particulates potest etiam poenis universali lege constituas in aliquod delictum alias addere; id autem ne faciat, nisi ex gra-vissima necessitate. Quod si lex universalis indeterminatam vel fa-cultativam poenam comminetur, lex particularis potest etiam in illius locum poenam determinatam vel obligatoriam constituere.
Can. 1316 — Curent Episcopi dioecesani ut, quatenus fieri potest, in eadem civitate vel regione uniformes ferantur, si quae ferendae sint, poenales leges.
Can. 1317 — Poenae eatenus constituantur, quatenus vere neces-sariae sint ad aptius providendum ecclesiasticae disciplinae. Dimissio autem e statu clericali lege particulari constitui nequit.
Can. 1318 — Latae sententiae poenas ne comminetur legislator, nisi forte in singularia quaedam delicta dolosa, quae vel graviori esse possint scandalo vel efficaciter puniri poenis ferendae sententiae non possint; censuras autem, praesertim excommunicationem, ne constituât, nisi maxima cum moderatione et in sola delicta graviora.
Can. 1319 — § 1. Quatenus quis potest vi potestatis regiminis in foro externo praecepta imponere, eatenus potest etiam poenas deter-minatas, exceptis expiatoriis perpetuis, per praeceptum comminari.
§ 2. Praeceptum poenale ne feratur, nisi re mature perpensa, et iis servatis, quae in cann. 1317 et 1318 de legibus particularibus sta-tuuntur.
Can. 1320 — In omnibus in quibus religiosi subsunt Ordinario loci, possunt ab eodem poenis coerceri.
Titulus III
DE SUBIECTO POENALIBUS SANCTIONIBUS OBNOXIO
Can. 1321 — § 1. Nemo punitur, nisi externa legis vel praecepti violatio, ad eo commissa, sit graviter imputabilis ex dolo vel ex culpa.
§ 2. Poena lege vel praecepto statuta is tenetur, qui legem vel praeceptum deliberate violavit; qui vero id egit ex omissione debitae diligentiae, non punitur, nisi lex vel praeceptum aliter caveat.
§ 3. Posita externa violatione, imputabilitas praesumitur, nisi aliud appareat.
514
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
kaznijo tudi božji ali cerkveni zakon, ki ga je izdala višja oblast, upoštevajoč meje svoje pristojnosti glede ozemlja ali oseb.
§ 2. Zakon lahko določa kazen sam ali določitev prepusti pametni presoji sodnika.
§ 3. Območni zakon lahko kaznim, ki so določene za kako kaznivo dejanje po splošnem zakonu, doda druge; to pa naj stori le v zelo nujni potrebi. Če pa splošni zakon grozi le z nedoločeno ali možno kaznijo, more območni zakon namesto nje določiti določeno ali obvezno kazen.
Kan. 1316 — Krajevni škofje naj, kolikor je to mogoče, skrbijo, da bodo v isti državi ali regiji kazenski zakoni, če je treba kakšne sprejeti, enotni.
Kan. 1317 — Kazni naj bo le toliko, kolikor je resnično potrebno za ustrezno zagotovitev cerkvene discipline. Odslovitve iz kleriške-ga stanu pa ni mogoče določiti z območnim zakonom.
Kan. 1318 — Zakonodajalec naj ne grozi z vnaprej izrečenimi kaznimi, razen za nekatera posamezna naklepna kazniva dejanja, ki so lahko v večje pohujšanje ali jih ni mogoče učinkovito kaznovati z zagroženimi kaznimi; cenzure, zlasti izobčenje, pa naj predpisuje samo z veliko zmernostjo in le za hujša kazniva dejanja.
Kan. 1319 — § 1. Kolikor more kdo v moči vodstvene oblasti izdajati ukaze za zunanje področje, toliko more tudi z ukazom zagroziti z določenimi kaznimi, ne pa s trajnimi zadostilnimi kaznimi.
§ 2. Kazenski ukaz naj se izda le po zrelem preudarku in upoštevajoč, kar je določeno v kan. 1317 in 1318 glede območnih zakonov.
Kan. 1320 — Krajevni ordinarij lahko kaznuje redovnike v vsem, v čemer so mu podrejeni.
Tretji naslov
OSEBA, KI JO LAHKO ZADENEJO KAZENSKE SANKCIJE
Kan. 1321 — § 1. Nihče ne more biti kaznovan, razen če je za zunanjo kršitev zakona ali ukaza, ki jo je zagrešil iz naklepa ali malomarnosti, težko odgovoren.
§ 2. Kazen, ki jo določa zakon ali ukaz, zadene tistega, ki je zakon ali ukaz premišljeno kršil; kdor je to storil zaradi opustitve dolžne skrbnosti, se ne kaznuje, razen če zakon ali ukaz določa kaj drugega.
§ 3. Pri izvršeni zunanji kršitvi se odgovornost domneva, razen če se izkaže kaj drugega.
515
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
Can. 1322 — Qui habitualiter rationis usu carent, etsi legem vel praeeeptum violaverint dum sani videbantur, delicti incapaces ha-bentur.
Can. 1323 — Nulli poenae est obnoxius qui, cum legem vel praeeeptum violavit:
1" sextum decimum aetatis annum nondum explevit;
2° sine culpa ignoravit se legem vel praeeeptum violare; igno-rantiae autem inadvertentia et error aequiparantur;
3" egit ex vi physica vel ex casu fortuito, quem praevidere vel cui praeviso occurrere non potuit;
4° metu gravi, quamvis relative tantum, coactus egit, aut ex necessitate vel gravi incommodo, nisi tamen actus sit intrinsece ma-lus aut vergat in animarum damnum;
5° legitimae tutelae causa contra iniustum sui vel alterius ag-gressorem egit, debitum servans moderamen;
6" rationis usu carebat, firmis praescriptis cann. 1324, § 1, n. 2 et 1325;
7° sine culpa putavit aliquam adesse ex circumstantiis, de qui-bus in nn. 4 vel 5.
Can. 1324 — § 1. Violationis auctor non eximitur a poena, sed poena lege vel praecepto statuta temperari debet vel in eius locum paenitentia adhiberi, si delictum patratum sit:
1® ab eo, qui rationis usum imperfectum tantum habuerit;
2° ab eo qui rationis usu carebat propter ebrietatem aliamve similem mentis perturbationem, quae culpabilis fuerit;
3ff ex gravi passionis aestu, qui non omnem tamen mentis deli-berationem et voluntatis consensum pracccsscrit ct impedierit, et dummodo passio ipsa ne fuerit voluntarie excitata vel nutrita;
4° a minore, qui aetatem sedecim annorum explevit;
5° ab eo, qui metu gravi, quamvis relative tantum, coactus est, aut ex necessitate vel gravi incommodo, si delictum sit intrinsece malum vel in animarum damnum vergat;
6° ab eo, qui legitimae tutelae causa contra iniustum sui vel alterius aggressorem egit, nec tamen debitum servavit moderamen;
7° adversus aliquem graviter et iniuste provocantem;
8° ab eo, qui per errorem, ex sua tamen culpa, putavit aliquam adesse ex circumstantiis, de quibus in can. 1323, nn. 4 vel 5;
9" ab eo, qui sine culpa ignoravit poenam legi vel praecepto esse adnexam;
10° ab eo, qui egit sine plena imputabilitate, dummodo haec gravis permanserit.
516
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
Kan. 1322 — Tisti, ki navadno ne morejo razumno ravnati, veljajo za nezmožne kaznivega dejanja, čeprav so kršili zakon ali ukaz, dokler so bili videti zdravi.
Kan. 1323 — Kazen ne zadene tistega, ki je kršil zakon ali ukaz:
1.	če še ni dopolnil šestnajstega leta starosti;
2.	če brez krivde ni vedel, da krši zakon ali ukaz; z nevednostjo sta izenačeni tudi nepazljivost in zmota;
3.	če je ravnal zaradi fizične prisile ali v slučaju, ki ga ni mogel predvideti ali predvidenega preprečiti;
4.	če je ravnal prisiljen zaradi velikega strahu, čeprav le relativnega, ali v sili ali veliki stiski, vendar samo, če dejanje ni samo v sebi slabo ali se ne sprevrže v duhovno škodo;
5.	če je ravnal v zakoniti obrambi sebe ali koga drugega proti krivičnemu napadalcu, ko se je pri tem držal potrebne meje;
6.	če ni mogel ravnati razumno, upoštevajoč predpise kan. 1324, § 1, št. 2 in kan. 1325;
7.	če je brez krivde menil, da obstaja katera od okoliščin, o katerih govorita št. 4 in 5.
Kan. 1324 — § 1. Storilec kaznivega dejanja ni prost kazni, vendar je treba z zakonom ali ukazom določeno kazen omiliti ali namesto nje uporabiti pokoro, če je kaznivo dejanje storil:
1.	kdor je mogel le delno razumno ravnati;
2.	kdor ni mogel razumno ravnati zaradi pijanosti ali kake druge podobne duševne motnje, ki je bila zakrivljena;
3.	v velikem navalu strasti, ki pa ni prehitela in preprečila popolnega umskega preudarka in privolitve volje in da le strast sama ni bila prostovoljno zbujena ali negovana;
4.	mladoletnik, ki je dopolnil šestnajst let starosti;
5.	kdor je ravnal prisiljen zaradi velikega strahu, čeprav le relativnega, ali v sili ali veliki stiski, če je kaznivo dejanje samo v sebi slabo ali se sprevrže v duhovno škodo;
6.	kdor je ravnal v zakoniti obrambi sebe ali koga drugega proti krivičnemu napadalcu, se pa pri tem ni držal potrebne meje;
7.	proti tistemu, ki ga je hudo in krivično izzval;
8.	kdor je, vendar po svoji krivdi, zmotno menil, da obstaja katera od okoliščin, o katerih govorita v kan. 1323, št. 4 in 5;
9.	kdor brez svoje krivde ni vedel, da je zakonu ali ukazu pridružena kazen;
10.	kdor je ravnal brez polne odgovornosti, če je le-ta ostala velika.
517
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
§ 2. Idem potest iudex facere, si qua alia adsit circumstantia, quae delicti gravitatem deminuat.
§ 3. In circumstantiis, de quibus in § 1, reus poena latae senten-tiae non tenetur.
Can. 1325 — Ignorantia crassa vel supina vel affectata numquam considerari potest in applicandis praescriptis cann. 1323 et 1324; item ebrietas aliaeve mentis perturbationes, si sint de industria ad delictum patrandum vel excusandum quaesitae, et passio, quae voluntarie excitata vel nutrita sit.
Can. 1326 — § 1. Iudex gravius punire potest quam lex vel prae-ceptum statuit:
1° eum, qui post condemnationem vel poenae declarationem ita delinquere pergit, ut ex adiunctis prudenter eius pertinacia in mala voluntate conici possit;
2° eum, qui in dignitate aliqua constitutus est, vel qui auctori-tate aut officio abusus est ad delictum patrandum;
30 reum, qui, cum poena in delictum culposum constituta sit, eventum praevidit et nihilominus cautiones ad eum vitandum omisit, quas diligens quilibet adhibuisset.
§ 2. In casibus, de quibus in § 1, si poena constituta sit latae sen-tentiae, alia poena addi potest vel paenitentia.
Can. 1327 — Lex particularis potest alias circumstantias eximen-tes, atténuantes vel aggravantes, praeter casus in cann. 1323-1326, statuere, sive generali norma, sive pro singulis delictis. Item in prae-cepto possunt circumstantiae statui, quae a poena praecepto constituta eximant, vel earn attenuent vel aggravent.
Can. 1328 — § 1. Qui aliquid ad delictum patrandum egit vel omisit, nec tarnen, praeter suam voluntatem, delictum consummavit, non tenetur poena in delictum consummatum statuta, nisi lex vel prae-ceptum aliter caveat.
§ 2. Quod si actus vel omissiones natura sua ad delicti exsecutio-nem conducant, auctor potest paenitentiae vel remedio poenali subici, nisi sponte ab incepta delicti exsecutione destiterit. Si autem scan-dalum aliudve grave damnum vel periculum evenerit, auctor, etsi sponte destiterit, iusta potest poena puniri, leviore tarnen quam quae in delictum consummatum constituta est.
Can. 1329 — § 1. Qui communi delinquendi consilio in delictum concurrunt, neque in lege vel praecepto expresse nominantur, si poenae ferendae sententiae in auctorem principalem constitutae sint, iis-dem poenis subiciuntur vel aliis eiusdem vel minoris gravitatis.
518
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
§ 2. Enako lahko ravna sodnik, če obstaja kakšna druga okoliščina, ki zmanjšuje težo kaznivega dejanja.
§ 3. V okoliščinah, ki so naštete v § 1, storilca ne zadene vnaprej izrečena kazen.
Kan. 1325 — Groba, malomarna ali hotena nevednost se pri uporabi predpisov kan. 1323 in 1324 ne more nikoli upoštevati; enako velja za pijanost in druge duševne motnje, če so povzročene namenoma za izvršitev ali v opravičilo kaznivega dejanja, in za strast, ki je prostovoljno zbujena ali negovana.
Kan. 1326 — § 1. Sodnik more strožje kaznovati, kakor določa zakon ali ukaz:
1.	tistega, ki po obsodbi ali po izreku kazni tako nadaljuje s kaznivimi dejanji, da je iz okoliščin mogoče pametno sklepati na njegovo trdovratnost v slabi nameri;
2.	tistega, ki je povzdignjen v kako dostojanstvo ali je zlorabil oblast ali službo za izvršitev kaznivega dejanja;
3.	storilca, ki je, kadar je kazen določena za kaznivo dejanje iz malomarnosti, predvidel posledico in je vseeno opustil ukrepe, ki bi jih vsak skrben človek uporabil, da bi se ji izognil.
§ 2. Ce je za primere, o katerih govori § 1, določena vnaprej izrečena kazen, je mogoče dodati drugo kazen ali pokoro.
Kan. 1327 — Območni zakon more s splošno določbo ali za posamezna kazniva dejanja določiti druge oprostilne, olajševalne ali obteževalne okoliščine, razen primerov v kan. 1323—1326. Enako se v ukazu lahko določijo okoliščine, ki oprostijo kazni, predpisane v ukazu, ali jo omilijo ali postrožijo.
Kan. 1328 — § 1. Kdor je kaj storil ali opustil, da bi izvršil kaznivo dejanje, pa vendar kaznivega dejanja mimo svoje volje ni dovršil, ga ne zadene kazen, ki je določena za izvršeno kaznivo dejanje, razen če zakon ali ukaz določa drugače.
§ 2. Ce pa dejanja ali opustitve po svoji naravi vodijo k izvršitvi kaznivega dejanja, je storilcu mogoče naložiti pokoro ali pokorilo, če iz lastnega nagiba ne odstopi od začetne izvršitve kaznivega dejanja. Če pa pride do pohujšanja ali druge velike škode ali nevarnosti, se lahko storilec, čeprav je iz lastnega nagiba odstopil, kaznuje s pravično kaznijo, vendar lažjo, kot je določena za izvršeno kaznivo dejanje.
Kan. 1329 — § 1. Če so določene zagrožene kazni za glavnega storilca, zadenejo tiste, ki se po skupnem posvetu združijo za kaznivo dejanje in v zakonu ali ukazu niso izrecno omenjeni, enake, druge enake ali manj težke kazni.
519
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
§ 2. In poenam latae sententiae delicto adnexam incurrunt complices, qui in lege vel praecepto non nominantur, si sine eorum opera delictum patratum non esset, et poena sit talis naturae, ut ipsos affi-cere possit; secus poenis ferendae sententiae puniri possunt.
Can. 1330 — Delictum quod in declaratione consistât vel in alia voluntatis vel doctrinae vel scientiae manifestatione, tamquam non consummatum censendum est, si nemo earn declarationem vel mani-festationem percipiat.
Titulus IV DE POENIS ALIISQUE PUNITIONIBUS
Caput I DE CENSURIS
Can. 1331 — § 1. Excommunicatus vetatur:
Ia ullam habere participationem ministerialem in celebrandis Eucharistiae Sacrificio vel quibuslibet aliis cultus caerimoniis;
2o sacramenta vel sacramentalia celebrare et sacramenta re-cipere;
3° ecclesiasticis officiis vel ministeriis vel muneribus quibuslibet fungi vel actus regiminis ponere.
§ 2. Quod si excommunicato irrogata vel declarata sit, reus:
Io si agere velit contra praescriptum § 1, n. 1, est arcendus aut a litúrgica actione est cessandum, nisi gravis obstet causa;
2° invalide ponit actus regiminis, qui ad normam § 1, n. 3, sunt illicit!;
3" vetatur frui privilegiis antea concessis;
4° nequit valide consequi dignitatem, officium aliudve munus in Ecclesia;
5" fructus dignitatis, officii, muneris cuiuslibet, pensionis, quam quidem habeat in Ecclesia, non facit suos.
Can. 1332 — Interdictus tenetur vetitis, de quibus in can. 1331, § 1, nn. 1 et 2; quod si interdictum irrogatum vel declaratum sit, praescriptum can. 1331, § 2, n. 1 servandum est.
Can. 1333 — § 1. Suspensio, quae clericos tantum afficere potest, vetat:
520
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
§ 2. Soudeležence, ki jih zakon ali ukaz ne omenjata, zadene vnaprej izrečena kazen, ki je določena za kaznivo dejanje, če bi se brez njihovega sodelovanja kaznivo dejanje ne izvršilo, in je kazen takšne narave, da jih lahko zadene; sicer jih je mogoče kaznovati z zagroženimi kaznimi.
Kan. 1330 — Kaznivo dejanje, ki obstaja v izjavi ali v drugem izražanju volje, nauka ali vednosti, je treba imeti za neizvršeno, če te izjave ali izražanja nihče ne zazna.
Četrti naslov KAZNI IN DRUGA KAZNOVANJA
Prvo poglavje CENZURE
Kan. 1331 — § 1. Izobčencu je prepovedano:
1.	biti kakorkoli kot sveti služabnik soudeležen pri obhajanju evharistične daritve ali pri katerihkoli drugih bogoslužnih opravilih;
2.	obhajati zakramente ali zakramentale in zakramente prejemati;
3.	opravljati katerekoli cerkvene službe, opravila ali naloge in izvrševati vodstvena dejanja.
§ 2. Če je izobčenje naloženo ali razglašeno, storilec:
1.	če hoče ravnati proti predpisu § 1, št. 1, mora biti odstranjen, ali pa je treba prenehati z bogoslužnim opravilom, razen če to ovira tehten razlog;
2.	neveljavno opravi vodstvena dejanja, ki so po določbi § 1, št. 3, nedopustna;
3.	ne more uživati prej podeljenih privilegijev;
4.	ne more veljavno doseči dostojanstva, službe ali druge naloge v Cei-kvi;
5.	ne postane lastnik dohodkov dostojanstva, službe, katerekoli naloge ali plače, ki naj jo sicer ima v Cerkvi.
Kan. 1332 — Kogar zadene interdikt, ga vežejo prepovedi, o katerih govorijo kan. 1331, § 1, št. 1 in 2; če je interdikt naložen ali razglašen, se je treba držati predpisa kan. 1331, § 2, št. 1.
Kan. 1333 — § 1. Suspenz, ki moi*e zadeti samo klerike, prepoveduje:
521
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
1" vel omnes vel aliquos actus potestatis ordinis; 2° vel omnes vel aliquos actus potestatis regiminis; 3Ö exercitium vel omnium vel aliquorum iurium vel munerum officio inhaerentium.
§ 2. In lege vel praecepto statui potest, ut post sententiam con-demnatoriam vel declaratoriam actus regiminis suspensus valide ponere nequeat.
§ 3. Vetitum numquam afficit:
l" officia vel regiminis potestatem, quae non sint sub potestate Superioris poenam constituentis;
2° ius habitandi, si quod reus ratione officii habeat; 3" ius administrandi bona, quae ad ipsius suspensi officium forte pertineant, si poena sit latae sententiae.
§ 4. Suspensio vetans fructus, Stipendium, pensiones aliave eius-modi percipere, obligationem secumfert restituendi quidquid illegitime, quamvis bona fide, perceptum sit.
Can. 1334 — § 1. Suspensionis ambitus, intra limites canone prae-cedenti statutos, aut ipsa lege vel praecepto definitur, aut sententia vel decreto quo poena irrogatur.
§ 2. Lex, non autem praeceptum, potest latae sententiae suspen-sionem, nulla addita determinatione vel limitatione, constituere; eius-modi autem poena omnes effectus habet, qui in can. 1333, § 1 recen-sentur.
Can. 1335 — Si censura vetet celebrare sacramenta vel sacramentaba vel ponere actum regiminis, vetitum suspenditur, quoties id ne-cessarium sit ad consulendum fidelibus in mortis periculo constitutis; quod si censura latae sententiae non sit declarata, vetitum praeterea suspenditur, quoties fidelis petit sacramentum vel sacraméntale vel actum regiminis; id autem petere ex qualibet iusta causa licet.
Caput II DE POENIS EXPIATORIIS
Can. 1336 — § 1. Poenae expiatoriae, quae delinquentem afficere possunt aut in perpetuum aut in tempus praefinitum aut in tempus indeterminatum, praeter alias, quas forte lex constituent, hae sunt: Ia prohibitio vel praescriptio commorandi in certo loco vel territorio ;
2° privatio potestatis, officii, muneris, iuris, privilegii, faculta-tis, gratiae, tituli, insignis, etiam mere honorifici;
522
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
1.	vsa ali nekatera dejanja oblasti svetega reda;
2.	vsa ali nekatera dejanja vodstvene oblasti;
3.	izvrševanje vseh ali nekaterih pravic ali nalog, ki so povezane s službo.
§ 2. V zakonu ali ukazu je mogoče določiti, da po obsodilni ali ugotovitveni sodbi suspendirani ne more veljavno opravljati vodstvenih dejanj.
§ 3. Prepoved nikoli ne zadene:
1.	služb ali vodstvene oblasti, ki niso pod oblastjo predstojnika, ki je kazen naložil;
2.	pravice do stanovanja, če storilec kakšnega ima zaradi službe;
3.	pravice do upravljanja premoženja, ki morda pripada službi samega suspendiranega, če gre za vnaprej izrečeno kazen.
§ 4. Suspenz, ki prepoveduje prejemanje dohodkov, plačila, plače ali kaj podobnega, vsebuje obveznost povrniti, karkoli je kdo nezakonito, čeprav v dobri veri, prejel.
Kan. 1334 — § 1. Obseg suspenza v mejah, ki jih določa prejšnji kanon, določi sam zakon ali ukaz in sodba ali odločba, ki kazen nalaga.
§ 2. Vnaprej izrečeni suspenz more določiti zakon, ne da bi dodal kakšno določitev ali omejitev, ne pa ukaz; takšna kazen pa ima vse učinke, ki jih našteva kan. 1333, § 1.
Kan. 1335 — Ce cenzura prepoveduje obhajati zakramente ali za-kramentale ali opravljati vodstvena dejanja, prepoved preneha, če je treba poskrbeti za vernike v smrtni nevarnosti; če vnaprej izrečena cenzura ni razglašena, prepoved poleg tega preneha, če vernik prosi za zakrament, zakramental ali za vodstveno dejanje; za to pa je dovoljeno prositi iz kateregakoli upravičenega razloga.
Drugo poglavje ZADOSTILNE KAZNI
Kan. 1336 — § 1. Zadostilne kazni, ki lahko zadenejo storilca za stalno, za vnaprej določen ali za nedoločen čas, so poleg tistih, ki jih je morda določil zakon, tele:
1.	prepoved ali zapoved bivanja v določenem kraju ali ozemlju;
2.	odvzem oblasti, službe, naloge, pravice, privilegija, pooblastila, ugodnosti, naslova, častnih znamenj, tudi zgolj častnih;
523
1311—1315
Lib. VI 
— De sanctionibus in Ecclesia
3° prohibitio ea exercendi, quae sub n. 2 recensentur, vel prohi-bitio ea in eerto loeo vel extra certum locum exercendi; quae prohibi-tiones numquam sunt sub poena nullitatis;
4° translatio poenalis ad aliud officium;
5" dimissio e statu clericali.
§ 2. Latae sententiae eae tantum poenae expiatoriae esse possunt, quae in § 1, n. 3 recensentur.
Can. 1337 — § 1. Prohibitio commorandi in certo loco vel terri-torio sive clericos sive religiosos afficere potest; praescriptio autem commorandi, clericos saeculares et, intra limites constitutionum, religiosos.
§ 2. Ut praescriptio commorandi in certo loco vel territorio irro-getur, accedat oportet consensus Ordinarii illius loci, nisi agatur de domo extradioecesanis quoque clericis paenitentibus vel emendandis destinata.
Can. 1338 — § 1. Privationes et prohibitiones, quae in can. 1336, § 1, nn. 2 et 3 recensentur, numquam afficiunt potestates, officia, mu-nera, iura, privilegia, facultates, gratias, titulos, insignia, quae non sint sub potestate Superioris poenam constituentis.
§ 2. Potestatis ordinis privatio dari nequit, sed tantum prohibitio eam vel aliquos eius actus exercendi; item dari nequit privatio gra-duum academicorum.
§ 3. De prohibitionibus, quae in can. 1336, § 1, n. 3 indicantur, norma servanda est, quae de censuris datur in can. 1335.
Caput III
DE REMEDIIS POENALIBUS ET PAENITENTIIS
Can. 1339 — § 1. Eum, qui versatur in proxima delinquendi occa-sione, vel in quem, ex investigatione peracta, gravis cadit suspicio delicti commissi, Ordinarius per se vel per alium monere potest.
§ 2. Eum vero, ex cuius conversatione scandalum vel gravis ordinis perturbatio oriatur, etiam corripere potest, modo peculiaribus pei'sonae et facti condicionibus accommodato.
§ 3. De monitione et correptione constare semper debet saltern ex aliquo documento, quod in secreto curiae archivo servetur.
Can. 1340 — § 1. Paenitentia, quae imponi potest in foro externo, est aliquod religionis vel pietatis vel caritatis opus peragendum.
524
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
3.	prepoved opravljati, kar je našteto pod št. 2, ali prepoved to opravljati na določenem kraju ali zunaj določenega kraja; zaradi teh prepovedi dejanja niso nikoli nična;
4.	kazenska premestitev v drugo službo;
5.	odslovitev iz kleriškega stanu.
§ 2. Vnaprej izrečene so lahko samo tiste zadostilne kazni, ki so naštete v § 1, št. 3.
Kan. 1337 — § 1. Prepoved bivanja v določenem kraju ali ozemlju more zadeti tako klerike kakor redovnike; zapoved bivanja pa svetne klerike in, v mejah konstitucij, redovnike.
§ 2. Da se naloži zapoved bivanja v določenem kraju ali ozemlju, je potrebna privolitev ordinarija tistega kraja, razen če gre za dom, namenjen tudi izvenškofijskim klerikom, da bi delali pokoro ali se poboljšali.
Kan. 1338 — § 1. Odvzemi in prepovedi, ki so naštete v kan. 1336, § 1, št. 2 in 3, nikoli ne zadenejo oblasti, služb, nalog, pravic, privilegijev, pooblastil, ugodnosti, naslovov in častnih znamenj, ki niso pod oblastjo predstojnika, ki kazen nalaga.
§ 2. Odvzem oblasti svetega reda ni mogoč, pač pa samo prepoved izvrševati jo ali nekatera njena dejanja; prav tako ni mogoč odvzem akademskih naslovov.
§ 3. Glede prepovedi, ki so omenjene v kan. 1336, § 1, št. 3, se je treba ravnati po določbi, ki je dana v kan. 1335 glede cenzur.
Tretje poglavje POKORILA IN POKORE
Kan. 1339 — § 1. Ordinarij more sam ali po drugem opomniti tistega, ki je v bližnji priložnosti, da bo zagrešil kaznivo dejanje, ali tistega, ki je po opravljeni preiskavi hudo sumljiv, da je kaznivo dejanje storil.
§ 2. Tistega pa, ki s svojim obnašanjem povzroča pohujšanje ali hudo moti red, more, primerno posebnim osebnim in dejanskim okoliščinam, tudi grajati.
§ 3. Opomin in graja mora biti vedno razvidna vsaj iz kake listine, ki naj se hrani v tajnem arhivu kurije.
Kan. 1340 — § 1. Pokora, ki jo je mogoče naložiti v zunanjem področju, je kako dejanje bogovdanosti, pobožnosti ali krščanske dobrodelnosti, ki ga je treba opraviti.
525
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
§ 2. Ob transgressionem occultam numquam publica imponatur paenitentia.
§ 3. Paenitentias Ordinarius pro sua prudentia addere potest poe-nali remedio monitionis vel correptionis.
Titulus V DE POENIS APPLICANDIS
Can. 1341 — Ordinarius proceduram iudicialem vel administrativam ad poenas irrogandas vel declarandas tunc tantum promoven-dam curet, cum perspexerit neque fraterna correctione neque correp-tione neque aliis pastoralis sollicitudinis viis satis posse scandalum reparari, iustitiam restitui, reum emendari.
Can. 1342 — § 1. Quoties iustae obstent causae ne iudicialis processus fiat, poena irrogari vel declarari potest per decretum extra iudicium; remedia poenalia autem et paenitentiae applicari possunt per decretum in quolibet casu.
§ 2. Per decretum irrogari vel declarari non possunt poenae per-petuae, neque poenae quas lex vel praeceptum eas constituens vetet per decretum applicare.
§ 3. Quae in lege vel praecepto dicuntur de iudice, quod attinet ad poenam irrogandam vel declarandam in iudicio, applicanda sunt ad Superiorem, qui per decretum extra iudicium poenam irroget vel declaret, nisi aliter constet neque agatur de praescriptis quae ad pro-cedendi tantum rationem attineant.
Can. 1343 — Si lex vel praeceptum iudici det potestatem appli-candi vel non applicandi poenam, iudex potest etiam, pro sua con-scientia et prudentia, poenam temperare vel in eius locum paeniten-tiam imponere.
Can. 1344 — Etiamsi lex utatur verbis praeceptivis, iudex pro sua conscientia et prudentia potest:
1" poenae irrogationem in tempus magis opportunum differre, si ex praepropera rei punitione maiora mala eventura praevideantur;
2° a poena irroganda abstinere vel poenam mitiorem irrogare aut paenitentiam adhibere, si reus emendatus sit et scandalum repa-raverit, aut si ipse satis a civili auctoritate punitus sit vel punitum iri praevideatur;
3° si reus primum post vitam laudabiliter peractam deliquerit neque necessitas urgeat reparandi scandalum, obligationem servandi poenam expiatoriam suspendere, ita tamen ut, si reus intra tempus
526
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
§ 2. Za skrivni prestopek naj se nikoli ne naloži javna pokora.
§ 3. Ordinarij more po svoji uvidevnosti pokorilu opomina ali graje dodati pokore.
Peti naslov NALAGANJE KAZNI
Kan. 1341 — Ordinarij naj samo tedaj poskrbi za sodni ali upravni postopek za naložitev ali razglasitev kazni, ko spozna, da ni mogoče ne z bratskim svarilom ne z grajo ne z drugimi načini pastoralnega prizadevanja zadostno popraviti pohujšanje, vzpostaviti pravičnost in storilca poboljšati.
Kan. 1342 — § 1. Kadar obstajajo upravičeni razlogi, da se sodni postopek ne izvede, je mogoče kazen naložiti ali razglasiti z odločbo mimo sodbe; pokorila in pokore pa je mogoče v vsakršnem primeru naložiti z odločbo.
§ 2. Z odločbo ni mogoče naložiti ali razglasiti trajnih kazni in ne kazni, ki jih zakon ali ukaz, s katerim so določene, prepoveduje naložiti z odločbo.
§ 3. Kar je v zakonu ali ukazu rečeno o sodniku glede nalaganja ali razglašanja kazni s sodbo, velja tudi za predstojnika, ki nalaga ali razglaša kazen z odločbo mimo sodbe, razen če je razvidno drugače, in če gre za predpise, ki se tičejo samo načina postopka.
Kan. 1343 — Če zakon ali ukaz daje sodniku oblast naložiti ali ne naložiti kazen, sme sodnik po svoji vesti in preudarnosti kazen tudi omiliti ali namesto nje naložiti pokoro.
Kan. 1344 — Čeprav zakon uporablja zapovedujoče besede, more sodnik po svoji vesti in preudarnosti:
1.	naložitev kazni odložiti na ugodnejši čas, če predvideva, da bo zaradi prenaglega kaznovanja storilca nastalo večje zlo;
2.	naložitev kazni opustiti ali naložiti milejšo kazen ali določiti pokoro, če se je storilec poboljšal in je pohujšanje popravil, ali če je bil zadostno kaznovan, ali se predvideva, da bo kaznovan od civilne oblasti;
3.	odložiti obveznost prestati zadostilno kazen, če je storilec po zglednem življenju prvič storil kaznivo dejanje in ni treba takoj odpraviti pohujšanja, vendar tako, da bo prestal za vsako od obeh kaznivih dejanj dolžno kazen, če bo storilec v času, ki ga določi
527
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
ab ipso iudice determinatum rursus deliquerit, poenam utrique delicto debitam luat, nisi interim tempus decurrerit ad actionis poenalis pro priore delicto praescriptionem.
Can. 1345 — Quoties delinquens vel usum rationis imperfectum tantum habuerit, vel delictum ex metu vel necessitate vel passionis aestu vel in ebrietate aliave simili mentis perturbatione patraverit, iudex potest etiam a qualibet punitione irroganda abstinere, si cen-seat aliter posse melius consuli eius emendationi.
Can. 1346 — Quoties reus plura delicta patraverit, si nimius vi-deatur poenarum ferendae sententiae cumulus, prudenti iudicis ar-bitrio relinquitur poenas intra aequos terminos moderari.
Can. 1347 — § 1. Censura irrogari valide nequit, nisi antea reus semel saltern monitus sit aut a contumacia recedat, dato congruo ad resipiscentiam tempore.
§ 2. A contumacia recessisse dicendus est reus, quem delicti vere paenituerit, quique praeterea congruam damnorum et scandali repa-rationem dederit vel saltem serio promiserit.
Can. 1348 — Cum reus ab accusatione absolvitur vel nulla poena ei irrogatur, Ordinarius potest opportunis monitis aliisque pastoralis sollicitudinis viis, vel etiam, si res ferat, poenalibus remediis eius uti-litati et publico bono consulere.
Can. 1349 — Si poena sit indeterminata neque aliud lex caveat, iudex poenas graviores, praesertim censuras, ne irroget, nisi casus gravitas id omnino postulet; perpetuas autem poenas irrogare non potest.
Can. 1350 — § 1. In poenis clerico irrogandis semper cavendum est, ne iis quae ad honestam sustentationem sunt necessaria ipse ca-reat, nisi agatur de dimissione e statu clericali.
§ 2. Dimisso autem e statu clericali, qui propter poenam vere in-digeat, Ordinarius meliore quo fieri potest modo providere curet.
Can. 1351 — Poena reum ubique tenet, etiam resoluto iure eius qui poenam constituit vel irrogavit, nisi aliud expresse caveatur.
Can. 1352 — § 1. Si poena vetet recipere sacramenta vel sacramen-talia, vetitum suspenditur, quamdiu reus in mortis periculo versatur.
§ 2. Obligatio servandi poenam latae sententiae, quae neque de-clarata sit neque sit notoria in loco ubi delinquens versatur, eatenus
528
1. del 
—• Kazniva dejanja in kazni
1311—1315
sodnik sam, spet storil kaznivo dejanje, razen če je medtem potekel čas zastaranja za kazensko ukrepanje glede prejšnjega kaznivega dejanja.
Kan. 1345 — Kadar je storilec kaznivega dejanja mogel le nepopolno razumno ravnati, ali je kaznivo dejanje stoiul iz strahu, v sili, v navalu strasti, v pijanosti ali zaradi druge podobne duševne motnje, more sodnik opustiti tudi naložitev katerekoli kazni, če meni, da bo drugače mogoče bolje poskrbeti za njegovo poboljšanje.
Kan. 1346 — Kadar je storilec storil več kaznivih dejanj in, če se zdi, da bo zagroženih kazni preveč, se prepušča sodnikovemu razsodnemu preudarku, da kazni odmeri v primernih mejah.
Kan. 1347 — § 1. Cenzure ni mogoče veljavno naložiti, razen če je bil storilec prej vsaj enkrat posvarjen, naj odstopi od trdovrat-nosti in mu je bil dan ustrezen čas za spametovanje.
§ 2. Reči je treba, da se je storilec odvrnil od trdovratnosti, če se je kaznivega dejanja resnično kesal in če je poleg tega ustrezno popravil škodo in pohujšanje ali je to vsaj resno obljubil.
Kan. 1348 — Ce je storilec oproščen obtožbe ali mu ni naložena nobena kazen, more ordinarij v njegovo korist in javni blagor poskrbeti z ustreznimi opomini in drugimi načini pastoralnega prizadevanja ali tudi, če je potrebno, s pokorili.
Kan. 1349 — Če je kazen nedoločena in zakon tudi ne predvideva kaj drugega, naj sodnik ne nalaga hujših kazni, zlasti ne cenzur, razen če teža primera to vsekakor zahteva; ne more pa naložiti trajnih kazni.
Kan. 1350 — § 1. Pri nalaganju kazni kleriku je treba vedno paziti, da ne bo ostal brez tistega, kar potrebuje za dostojno vzdrževanje, razen če gre za odslovitev iz kleriškega stanu.
§ 2. Za tistega, ki je odslovljen iz kleriškega stanu in je zaradi kazni v resnični stiski, naj ordinarij poskrbi na kar najboljši način.
Kan. 1351 — Storilca veže kazen povsod, tudi če je prenehalo pravo tistega, ki je kazen določil ali naložil, razen če ni izrecno določeno kaj drugega.
Kan. 1352 — § 1. Če kazen prepoveduje prejemati zakramente ali zakramentale, prepoved preneha, dokler je storilec v smrtni nevarnosti.
§ 2. Dolžnost prestajanja vnaprej izrečene kazni, ki ni bila razglašena in ni splošno znana v kraju, kjer se storilec kaznivega dejanja zadržuje, toliko preneha v celoti ali delno, kolikor se je
31 — Codex
529
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
ex toto vel ex parte suspenditur, quatenus reus earn servare nequeat sine periculo gravis scandali vel infamiae.
Can. 1353 — Appellatio vel recursus a sententiis iudicialibus vel a decretis, quae poenam quamlibet irrogent vel declarent, habent effectum suspensivum.
Titulus VI DE POENARUM CESSATIONE
Can. 1354 — § 1. Praeter eos, qui in cann. 1355-1356 recensentur, omnes, qui a lege, quae poena munita est, dispensare possunt vel a praeeepto poenam comminanti eximere, possunt etiam earn poenam remittere.
§ 2. Potest praeterea lex vel praeceptum, poenam constituens, aliis quoque potestatem facere remittendi.
§ 3. Si Apostólica Sedes poenae remissionem sibi vel aliis reser-vaverit, reservatio stricte est interpretanda.
Can. 1355 — § 1. Poenam lege constitutam, si sit irrogata vel de-clarata, remittere possunt, dummodo non sit Apostolicae Sedi reser-vata:
Io Ordinarius, qui iudicum ad poenam irrogandam vel decla-randam promovit vel decreto earn per se vel per alium irrogavit vel declaravit;
2° Ordinarius loci in quo delinquens versatur, consulto tarnen, nisi propter extraordinarias circumstantias impossibile sit, Ordinario, de quo sub n. 1.
§ 2. Poenam latae sententiae nondum declaratam lege constitutam, si Sedi Apostolicae non sit reservata, potest Ordinarius remittere suis subditis et iis qui in ipsius territorio versantur vel ibi delique-rint, et etiam quilibet Episcopus in actu tamen sacramentalis con-fessionis.
Can. 1356 — § 1. Poenam ferendae vel latae sententiae constitutam praeeepto quod non sit ab Apostólica Sede latum, remittere possunt:
Io Ordinarius loci, in quo delinquens versatur;
2" si poena sit irrogata vel declarata, etiam Ordinarius qui iudi-cium ad poenam irrogandam vel declarandam promovit vel decreto earn per se vel per alium irrogavit vel declaravit.
§ 2. Antequam remissio fiat, consulendus est, nisi propter extraordinarias circumstantias impossibile sit, praecepti auctor.
530
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
storilec ne more držati brez nevarnosti velikega pohujšanja ali sramote.
Kan. 1353 — Priziv ali pritožba zoper sodbe sodišča ali zoper odločbe, ki nalagajo ah razglašajo katerokoli kazen, imata odložilni učinek.
Šesti naslov PRENEHANJE KAZNI
Kan. 1354 — § 1. Razen tistih, ki so našteti v kan. 1355—1356, morejo vsi, ki lahko dajo spregled zakona, ki je zavarovan s kaznijo, ali izvzamejo od ukaza, ki grozi s kaznijo, to kazen tudi odpustiti.
§ 2. Zakon ali ukaz, ki določa kazen, more poleg tega tudi drugim dati oblast odpustiti kazen.
§ 3. Ce je apostolski sedež sebi ali drugim pridržal odpustitev kazni, je treba pridržanje ozko razlagati.
Kan. 1355 — § 1. Kazen, ki je določena po zakonu, pa naj je naložena ah razglašena, more odpustiti, da le ni pridržana apostolskemu sedežu:
1.	ordinarij, ki je uvedel postopek za naložitev ali razglasitev kazni, ali jo je sam ali po drugem z odločbo naložil ali razglasil;
2.	ordinarij kraja, kjer se storilec kaznivega dejanja zadržuje, vendar po posvetu z ordinarijem, o katerem govori št. 1, razen če je zaradi izrednih okoliščin to nemogoče.
§ 2. Ordinarij more svojim podrejenim in tistim, ki se zadržujejo na njegovem ozemlju ali so tam storili kaznivo dejanje, odpustiti z zakonom določeno vnaprej izrečeno še ne razglašeno kazen, če ni pridržana apostolskemu sedežu, pa tudi katerikoli škof, vendar v dejanju zakramentalne spovedi.
Kan. 1356 — § 1. Zagroženo ali vnaprej izrečeno kazen, ki je določena po ukazu, ki ga ni izdal apostolski sedež, more odpustiti:
1.	ordinarij kraja, kjer se storilec zadržuje;
2.	tudi ordinarij, ki je uvedel sodni postopek za naložitev ali razglasitev kazni, ali jo je sam ali po drugem z odločbo naložil ali razglasil, če je kazen naložena ali razglašena.
§ 2. Preden se podeli odpustitev, se je treba posvetovati s tistim, ki je izdal ukaz, razen če je to zaradi izrednih okoliščin nemogoče.
531
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
Can. 1357 — § 1. Firmis praescriptis cann. 508 et 976, censuram latae sententiae excommunicationis vel interdicti non declaratam con-fessarius remitiere potest in foro interno sacramentali, si paenitenti durum sit in statu gravis peccati permanere per tempus necessarium ut Superior competens provideat.
§ 2. In remissione concedenda confessarius paenitenti onus iniun-gat recurrendi intra mensem sub poena reincidentiae ad Superiorem competentem vel ad sacerdotem facúltate praeditum, et standi huius mandatis; interim imponat congruam paenitentiam et, quatenus ur-geat, scandali et damni reparationem; recursus autem fieri potest etiam per confessarium, sine nominis mentione.
§ 3. Eodem onere recurrendi tenentur, postquam convaluerint, ii quibus ad normam can. 976 remissa est censura irrogata vel declarata vel Sedi Apostolicae reservata.
Can. 1358 — § 1. Remissio censurae dari non potest nisi delinquent! qui a contumacia, ad normam can. 1347, § 2, recesserit; rece-denti autem denegari nequit.
§ 2. Qui censuram remittit, potest ad normam can. 1348 providere vel etiam paenitentiam imponere.
Can. 1359 — Si quis pluribus poenis detineatur, remissio valet tantummodo pro poenis in ipsa expressis; generalis autem remissio omnes aufert poenas, iis exceptis quas in petitione reus mala fide reticuerit.
Can. 1360 — Poenae remissio metu gravi extorta irrita est.
Can. 1361 — § 1. Remissio dari potest etiam absenti vel sub condicione.
§ 2. Remissio in foro externo detur seripto, nisi gravis causa aliud suadeat.
§ 3. Caveatur ne remissionis petitio vel ipsa remissio divulgetur, nisi quatenus id vel utile sit ad rei famam tuendam vel necessarium ad scandalum reparandum.
Can. 1362 — § 1. Actio criminalis praescriptione extinguitur trien-nio, nisi agatur:
Ia de delictis Congregationi pro Doctrina Fidei reservatis; 2° de actione ob delicta de quibus in cann. 1394, 1395, 1397, 1398, quae quinquennio praescribitur;
3° de delictis quae non sunt iure communi punita, si lex parti-cularis alium praescriptionis terminum statuerit.
532
1. del — Kazniva dejanja in kazni
1357—1362
Kan. 1357 — § 1. Ce je spovedaneu težko ostati v stanju velikega greha za čas, ki je potreben, da pristojni predstojnik v zadevi odloči, more spovednik v notranjem zakramentalnem področju odpustiti vnaprej izrečeno nerazglašeno cenzuro izobčenja ali interdikta, upoštevajoč predpise kan. 508 in 976.
§ 2. Spovednik naj spovedaneu pri podelitvi odpustitve naloži dolžnost, da se mora pod kaznijo ponovne zapadlosti cenzuri v enem mesecu obrniti na pristojnega predstojnika ali pooblaščenega duhovnika in se ravnati po njegovih naročilih; medtem naj naloži ustrezno pokoro in, če je nujno, poravnanje pohujšanja in škode; to pa je mogoče storiti tudi po spovedniku, brez navedbe imena.
§ 3. Prav taka dolžnost obrniti se na pristojnega predstojnika ali pooblaščenega duhovnika veže tiste, ki so po določbi kan. 976 dobili odpustitev naložene ali razglašene ali apostolskemu sedežu pridržane cenzure, potem ko so ozdraveli.
Kan. 1358 - § 1. Cenzuro odpustiti je mogoče samo storilcu, kije po določbi kan. 1347, § 2 odstopil od trdovratnosti; tistemu, ki odstopi od trdovratnosti, pa je ni mogoče odreči.
§ 2. Kdor odpusti cenzuro, more ukrepati po kan. 1348 ali tudi naložiti pokoro.
Kan. 1359 — Če je koga zadelo več kazni, velja odpustitev samo za kazni, ki so v njej izrecno omenjene; splošna odpustitev pa odvzame vse kazni razen tistih, ki jih je storilec v prošnji zamolčal v slabi veri.
Kan. 1360 — Odpustitev kazni, ki je bila izsiljena z velikim strahom, je nična.
Kan. 1361 — § 1. Odpustitev je mogoče podeliti tudi odsotnemu ali pogojno.
§ 2. Odpustitev v zunanjem področju naj se da pismeno, razen če tehten razlog svetuje kaj drugega.
§ 3. Paziti je treba, da se za prošnjo za odpustitev ali za samo odpustitev ne zve, razen kolikor je to koristno za varovanje dobrega imena storilca ali potrebno za popravo pohujšanja.
Kan. 1362 — § 1. Kazenska tožba zastara v treh letih, razen če gre za:
1.	kazniva dejanja, ki so pridržana kongregaciji za verski
nauk;
2.	tožbo zaradi kaznivih dejanj, naštetih v kan. 1394, 1395, 1397, 1398, ki zastara v petih letih;
3.	kazniva dejanja, ki niso kazniva po splošnem pravu, če je območni zakon določil drug rok zastaranja.
533
1311—1315
Lib. VI 
— De sanctionibus in Ecclesia
§ 2. Praescriptio decurrit ex die quo delictum patratum est, vel, si delictum sit permanens vel habituale, ex die quo cessavit.
Can. 1363 — § 1. Si intra terminos de quibus in can. 1362, ex die quo sententia condemnatoria in rem iudicatam transient computan-dos, non sit reo notificatum exsecutorium iudicis decretum de quo in can. 1651, actio ad poenam exsequendam praescriptione extinguitur.
§ 2. Idem valet, servatis servandis, si poena per decretum extra iudicium irrogata sit.
Pars II
DE POENIS IN SINGULA DELICTA Titulus I
DE DELICTIS CONTRA RELIGIONEM ET ECCLESIAE UNITATEM
Can. 1364 — § 1. Apostata a fide, haereticus vel schismaticus in excommunicationem latae sententiae incurrit, firmo praescripto can. 194, § 1, n. 2; clericus praeterea potest poenis, de quibus in can. 1336, § 1, nn. 1, 2 et 3, puniri.
§ 2. Si diuturna contumacia vel scandali gravitas postulet, aliae poenae addi possunt, non excepta dimissione e statu clericali.
Can. 1365 — Reus vetitae communicationis in sacris iusta poena puniatur.
Can. 1366 — Parentes vel parentum locum tenentes, qui liberos in religione acatholica baptizandos vel educandos tradunt, censura aliave iusta poena puniantur.
Can. 1367 — Qui species consecratas abicit aut in sacrilegum fi-nem abducit vel retinet, in excommunicationem latae sententiae Sedi Apostolicae reservatam incurrit; clericus praeterea alia poena, non exclusa dimissione e statu clericali, puniri potest.
Can. 1368 — Si quis, asserens vel promittens aliquid coram eccle-siastica auctoritate, periurium committit, iusta poena puniatur.
Can. 1369 — Qui in publico spectaculo vel concione, vel in scripto publice evulgato, vel aliter instrumentis communicationis socialis
534
2. del — Kazni za posamezna kazniva dejanja
1391—1396
§ 2. Zastaranje začne teči od dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno ali, če je kaznivo dejanje trajajoče ali iz navade, od dne, ko je prenehalo.
Kan. 1363 - § 1. Ce v rokih, o katerih govori kan. 1362, ki jih je treba šteti od dne, ko je obsodilna sodba postala pravnomočna, storilcu ni sporočena izvršna odločba sodnika, o kateri govori kan. 1651, postopek za izvršitev kazni zastara.
§ 2. Isto velja, upoštevajoč ustrezna določila, če je kazen naložena z odločbo mimo sodnega postopka.
Drugi del
KAZNI ZA POSAMEZNA KAZNIVA DEJANJA
Prvi naslov
KAZNIVA DEJANJA PROTI VERI IN EDINOSTI CERKVE
Kan. 1364 — § 1. Ob veljavnosti predpisa kan. 194, § 1, št. 2 zadene vnaprej izrečeno izobčenje odpadnika od vere, krivoverca ali razkolnika; klerika je poleg tega mogoče kaznovati s kaznimi, o katerih govori kan. 1336, § 1, št. 1, 2 in 3.
§ 2. Če zahteva dolgotrajna trdovratnost ali veliko pohujšanje, je mogoče dodati druge kazni, ne izvzemši odslovitev iz kleriškega stanu.
Kan. 1365 - Kdor je zagrešil prepovedano udeležbo pri skupnosti svetih obredov, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Kan. 1366 — Starši ali njihovi namestniki, ki dajo otroke krstiti ali vzgajati v nekatoliški veri, naj se kaznujejo s cenzuro ali z drugo pravično kaznijo.
Kan. 1367 — Kdor svete podobe kruha in vina odvrže, jih s sve-toskrunskim namenom vzame ah obdrži, ga zadene vnaprej izrečeno apostolskemu sedežu pridržano izobčenje; klerika je poleg tega mogoče kaznovati z drugo kaznijo, ne izvzemši odslovitev iz kleriškega stanu.
Kan. 1368 — Če kdo zagreši krivo prisego, ko pred cerkveno oblastjo nekaj potrjuje ali obljublja, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Kan. 1369 — Kdor na javnem prostoru, v govoru, v pisanju, razširjenem v javnosti ali, uporabljajoč sredstva družbenega obvešča-
535
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
utens, blasphemiam profert, aut bonos mores graviter laedit, aut in religionem vel Eeelesiam iniurias exprimit vel odium eontemptumve excitât, iusta poena puniatur.
Titulus II
DE DELICTIS CONTRA ECCLESIASTICAS AUCTORITATES ET ECCLESIAE LIBERTATEM
Can. 1370 — § 1. Qui vim physicam in Romanum Pontificem adhi-bet, in excommunicationem latae sententiae Sedi Apostolicae reser-vatam incurrit, cui, si clericus sit, alia poena, non exclusa dimissione e statu clericali, pro delicti gravitate addi potest.
§ 2. Qui id agit in eum qui episcopali charactere pollet, in inter-dictum latae sententiae et, si sit clericus, etiam in suspensionem latae sententiae incurrit.
§ 3. Qui vim physicam in clericum vel religiosum adhibet in fidei vel Ecclesiae vel ecclesiasticae potestatis vel ministerii contemptum, iusta poena puniatur.
Can. 1371 — Iusta poena puniatur:
1" qui, praeter casum de quo in can. 1364, § 1, doctrinam a Romano Pontifice vel a Concilio Oecumenico damnatam docet vel doctrinam, de qua in can. 752, pertinaciter respuit, et ab Apostolica Sede vel ab Ordinario admonitus non retractat;
2" qui aliter Sedi Apostolicae, Ordinario, vel Superiori legitime praecipienti vel prohibenti non obtemperat, et post monitum in ino-boedientia pei'sistit.
Can. 1372 — Qui contra Romani Pontificis actum ad Concilium Oecumenicum vel ad Episcoporum collegium recurrit censura puniatur.
Can. 1373 — Qui publice aut subditorum simultates vel odia ad-versus Sedem Apostolicam vel Ordinarium excitât propter aliquem potestatis vel ministerii ecclesiastici actum, aut subditos ad inoboe-dientiam in eos provocat, interdicto vel aliis iustis poenis puniatur.
Can. 1374 — Qui nomen dat consociationi, quae contra Eeelesiam machinatur, iusta poena puniatur; qui autem eiusmodi consociatio-nem promovet vel moderatur, interdicto puniatur.
Can. 1375 — Qui impediunt libertatem ministerii vel electionis vel potestatis ecclesiasticae aut legitimum bonorum sacrorum alior-
536
2. del 
— Kazni za posamezna kazniva dejanja
1391—1396
nja, bogokletno nastopi ali hudo žali nravnost ali se žaljivo izraža glede vere ali Cerkve ali zbuja sovraštvo ali prezir, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Drugi naslov
KAZNIVA DEJANJA PROTI CERKVENIM OBLASTEM IN SVOBODI CERKVE
Kan. 1370 — § 1. Kdor uporabi fizično silo proti rimskemu papežu, ga zadene vnaprej izrečeno apostolskemu sedežu pridržano izobčenje, ki mu je, če je klerik, mogoče glede na težo kaznivega dejanja dodati drugo kazen, ne izvzemši odšlovitev iz kleriškega stanu.
§ 2. Kdor to stori proti tistemu, ki ima škofovsko neizbrisno znamenje, ga zadene vnaprej izrečen interdikt in, če je klerik, tudi vnaprej izrečen suspenz.
§ 3. Kdor uporabi fizično silo proti kleriku ali redovniku iz prezira vere, Cerkve, cerkvene oblasti ali službe, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Kan. 1371 — S pravično kaznijo naj se kaznuje:
1.	tisti, ki razen primera, o katerem govori kan. 1364, § 1, uči nauk, obsojen od rimskega papeža ali vesoljnega cerkvenega zbora, ali nauk, o katerem govori kan. 752, trdovratno zavrača, in tega, ko ga je apostolski sedež ali ordinarij posvaril, ne opusti;
2.	tisti, ki drugače ni pokoren apostolskemu sedežu, ordinariju ali predstojniku, ko zakonito zapoveduje ali prepoveduje, in po opominu vztraja v nepokorščini.
Kan. 1372 — Kdor se proti odločitvi rimskega papeža pritoži na vesoljni cerkveni zbor ali na škofovski zbor, naj se kaznuje s cenzuro.
Kan. 1373 — Kdor javno zbuja mržnjo ali sovraštvo podrejenih proti apostolskemu sedežu ali ordinariju zaradi kakega dejanja cerkvene oblasti ali službe, ali podrejene poziva k nepokorščini do njiju, naj se kaznuje z interdiktom ali drugimi pravičnimi kaznimi.
Kan. 1374 — Kdor se vpiše v združenje, ki spletkari proti Cerkvi, naj se kaznuje s pravično kaznijo; kdor pa takšno združenje razširja ali vodi, naj se kaznuje z interdiktom.
Kan. 1375 — Tisti, ki ovirajo svobodo službe ali volitev ali cerkvene oblasti ali zakonito rabo svetih dobrin ali drugega cerkve-
537
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
umve ecclesiasticorum bonorum usum, aut perterrent electorera vel electum vel eum qui potestatem vel ministerium ecclesiasticum exer-cuit, iusta poena puniri possunt.
Can. 1376 — Qui rem sacram, mobilem vel immobilem, profanat iusta poena puniatur.
Can. 1377 — Qui sine praescripta licentia bona ecclesiastica aliénât, iusta poena puniatur.
Titulus III
DE MUNERUM ECCLESIASTICORUM USURPATIONE DEQUE DELICTIS IN IIS EXERCENDIS
Can. 1378 — § 1. Sacerdos qui contra praescriptum can. 977 agit, in excommunicationem latae sententiae Sedi Apostolicae reservatam incurrit.
§ 2. In poenam latae sententiae interdicti vel, si sit clericus, suspensions incurrit:
Io qui ad ordinem sacerdotalem non promotus liturgicam eu-charistici Sacrificii actionem attentat;
2° qui, praeter casum de quo in § 1, cum sacramentalem abso-lutionem dare valide nequeat, earn impertire attentat, vel sacramentalem confessionem audit.
§ 3. In casibus de quibus in § 2, pi'o delicti gravitate, aliae poenae, non exclusa excommunicatione, addi possunt.
Can. 1379 — Qui, praeter casus de quibus in can. 1378, sacramen-tum se administrare simulât, iusta poena puniatur.
Can. 1380 — Qui per simoniam sacramentum célébrât vel recipit, interdicto vel suspensione puniatur.
Can. 1381 — § 1. Quicumque officium ecclesiasticum usurpât, iusta poena puniatur.
§ 2. Usurpationi aequiparatur illegitima, post privationem vel ces-sationem a muñere, eiusdem retentio.
Can. 1382 — Episcopus qui sine pontificio mandato aliquem con-secrat in Episcopum, itemque qui ab eo consecrationem recipit, in excommunicationem latae sententiae Sedi Apostolicae reservatam incurrunt.
Can. 1383 — Episcopus qui, contra praescriptum can. 1015, alie-num subditum sine legitimis litteris dimissoriis ordinavit, prohibetur
538
2. del — Kazni za posamezna kazniva dejanja
1391—1396
nega premoženja, ali strahujejo volivca ali izvoljenega ali tistega, ki je izvrševal cerkveno oblast ali službo, se lahko kaznujejo s pravično kaznijo.
Kan. 1376 — Kdor premično ali nepremično sveto stvar oskruni, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Kan. 1377 — Kdor brez predpisanega dovoljenja odtuji cerkveno premoženje, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Tretji naslov
PRISVAJANJE CERKVENIH OPRAVIL IN KAZNIVA DEJANJA PRI NJIHOVEM OPRAVLJANJU
Kan. 1378 — § 1. Duhovnika, ki ravna proti predpisu kan. 977, zadene vnaprej izrečeno apostolskemu sedežu pridržano izobčenje.
§ 2. Vnaprej izrečena kazen interdikta ali suspenza, če je klerik, zadene:
1.	tistega, ki ni povzdignjen v duhovniški red, pa poskuša opraviti liturgično opravilo evharistične daritve;
2.	tistega, ki, razen primera, o katerem govori § 1, poskuša podeliti zakramentalno odvezo, ko je ne more veljavno dati, ali sprejme zakramentalno spoved.
§ 3. V primerih, o katerih govori § 2, je mogoče glede na težo dejanja dodati druge kazni, ne izvzemši izobčenje.
Kan. 1379 — Tisti, ki poleg primerov, naštetih v kan. 1378, hlini podeljevanje zakramenta, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Kan. 1380 — Kdor simonistično obhaja ali prejme zakrament, naj se kaznuje z interdiktom ali suspenzom.
Kan. 1381 — § 1. Kdorkoli si prisvoji cerkveno službo, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
§ 2. Prisvojitvi je enako nezakonito zadrževanje le-te po odvzemu ali prenehanju naloge.
Kan. 1382 — Škofa, ki brez papeškega naročila posveti koga za škofa, in enako tistega, ki od njega prejme posvečenje, zadene vnaprej izrečeno apostolskemu sedežu pridržano izobčenje.
Kan. 1383 — Škof, ki proti predpisu kan. 1015 brez zakonite od-pustnice podeli sveti red tujemu podrejenemu, ne sme eno leto po-
539
1311—1315
Lib. VI 
— De sanctionibus in Ecclesia
per annum ordinem conferre. Qui vero ordinationem recepit, est ipso facto a recepto ordine suspensus.
Can. 1384 — Qui, praeter casus, de quibus in cann. 1378-1383, sacerdotale munus vel aliud sacrum ministerium illegitime exsequitur, iusta poena puniri potest.
Can. 1385 — Qui quaestum illegitime facit ex Missae stipe, censura vel alia iusta poena puniatur.
Can. 1386 — Qui quidvis donat vel pollicetur ut quis, munus in Ecclesia exercens, illegitime quid agat vel omittat, iusta poena puniatur; item qui ea dona vel pollicitationes acceptat.
Can. 1387 — Sacerdos, qui in actu vel occasione vel praetextu confessionis paenitentem ad peccatum contra sextum Decalogi prae-ceptum sollicitât, pro delicti gravitate, suspensione, prohibitionibus, privationibus puniatur, et in casibus gravioribus dimittatur e statu clericali.
Can. 1388 — § 1. Confessarius, qui sacramentale sigillum directe violât, in excommunicationem latae sententiae Sedi Apostolicae reser-vatam incurrit; qui vero indirecte tantum, pro delicti gravitate puniatur.
§ 2. Interpres aliique, de quibus in can. 983, § 2, qui secretum violant, iusta poena puniantur, non exclusa excommunicatione.
Can. 1389 — § 1. Ecclesiastica potestate vel munere abutens pro actus vel omissionis gravitate puniatur, non exclusa officii privatione, nisi in eum abusum iam poena sit lege vel praecepto constituta.
§ 2. Qui vero, ex culpabili neglegentia, ecclesiasticae potestatis vem ministerii vel muneris actum illegitime cum damno alieno ponit vel omittit, iusta poena puniatur.
Titulus IV DE CRIMINE FALSI
Can. 1390 — § 1. Qui confessarium de delicto, de quo in can. 1387, apud ecclesiasticum Superiorem falso denuntiat, in interdictum latae sententiae incurrit et, si sit clericus, etiam in suspensionem.
§ 2. Qui aliam ecclesiastico Superiori calumniosam praebet delicti denuntiationem, vel aliter alterius bonam famam laedit, iusta poena, non exclusa censura, puniri potest.
540
2. del — Kazni za posamezna kazniva dejanja
1391—1396
deljevati svetih redov. Tisti, ki sveti red prejme, pa je že s tem dejanjem suspendiran od prejetega reda.
Kan. 1384 — Kdor poleg primerov, naštetih v kan. 1378—1383, nezakonito opravlja duhovniško nalogo ali drugo sveto službo, ga je mogoče kaznovati s pravično kaznijo.
Kan. 1385 — Kdor si z dai-ovi za maše nezakonito ustvarja dobiček, naj se kaznuje s cenzuro ali drugo pravično kaznijo.
Kan. 1386 — Kdor karkoli podari ali obljubi, da bi kdo, ki v Cerkvi opravlja nalogo, kaj nezakonito storil ali opustil, naj se kaznuje s pravično kaznijo; prav tako tisti, ki te darove ali obljube sprejme.
Kan. 1387 — Duhovnik, ki pri sami spovedi, ob priložnosti ali pod pretvezo spovedi spovedanca zapeljuje h grehu proti šesti božji zapovedi, naj se glede na težo kaznivega dejanja kaznuje s suspenzom, prepovedmi ali odvzemi, v hujših primerih pa naj se odslovi iz kleriškega stanu.
Kan. 1388 — § 1. Spovednika, ki neposredno prekrši spovedno molčečnost, zadene vnaprej izrečeno apostolskemu sedežu pridržano izobčenje; kdor pa le posredno, naj se kaznuje po teži kaznivega dejanja.
§ 2. Prevajalec in drugi, o katerih govori kan. 983, § 2, ki prekršijo spovedno molčečnost, naj se kaznujejo s pravično kaznijo, ne izvzemši izobčenje.
Kan. 1389 — § 1. Kdor zlorabi cerkveno oblast ali nalogo, naj se kaznuje po teži dejanja ali opustitve, ne izvzemši odvzem službe, razen če je za to zlorabo v zakonu ali ukazu kazen že določena.
§ 2. Kdor pa zaradi zakrivljene malomarnosti nezakonito opravi ali opusti dejanje cerkvene oblasti, službe ali naloge v tujo škodo, naj se kaznuje s pravično kaznijo.
Četrti naslov KRIVA OVADBA IN PONEVERBA
Kan. 1390 — § 1. Kdor spovednika pri cerkvenem predstojniku po krivem ovadi za kaznivo dejanje, o katerem govori kan. 1387, ga zadene vnaprej izrečen interdikt; če pa je klerik, tudi suspenz.
§ 2. Kdor cerkvenemu predstojniku poda drugo krivo ovadbo o kaznivem dejanju ali drugače škoduje dobremu imenu drugega, ga je mogoče kaznovati s pravično kaznijo, ne izvzemši cenzuro.
541
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
§ 3. Calumniator potest cogi etiam ad congruam satisfactionem praestandam.
Can. 1391 — Iusta poena pro delicti gravitate puniri potest:
qui ecclesiasticum documentum publicum falsum conficit, vel verum mutât, destruit, occultât, vel falso vel mutato utitur;
2° qui alio falso vel mutato documento utitur in re ecclesiastica;
3° qui in publico ecclesiastico documento falsum asserit.
Titulus V
DE DELICTIS CONTRA SPECIALES OBLIGATIONES
Can. 1392 — Clerici vel religiosi mercaturam vel negotiationem contra canonum praescripta exercentes pro delicti gravitate pu-niantur.
Can. 1393 — Qui obligationes sibi ex poena impositas violât, iusta poena puniri potest.
Can. 1394 — § 1. Firmo praescripto can. 194, § 1, n. 3, clericus matrimonium, etiam civiliter tantum, attentans, in interdictum latae sententiae incurrit; quod si monitus non resipuerit et scandalum dare perrexerit, gradatim privationibus ac vel etiam dimissione e statu clericali puniri potest.
§ 2. Religiosus a votis perpetuis, qui non sit clericus, matrimonium etiam civiliter tantum attentans in interdictum latae sententiae incurrit, firmo praescripto can. 694.
Can. 1395 — § 1. Clericus concubinarius, praeter casum de quo in can. 1394, et clericus in alio peccato externo contra sextum Deca-logi praeceptum cum scandalo permanens, suspensione puniantur, cui, persistente post monitionem delicto, aliae poenae gradatim addi pos-sunt usque ad dimissionem e statu clericali.
§ 2. Clericus qui aliter contra sextum Decalogi praeceptum deli-querit, si quidem delictum vi vel minis vel publice vel cum minore infra aetatem sedecim annorum patratum sit, iustis poenis puniatur, non exclusa, si casus ferat, dimissione e statu clericali.
Can. 1396 — Qui graviter violât residentiae obligationem cui ra-tione ecclesiastici officii tenetur, iusta poena puniatur, non exclusa, post monitionem, officii privatione.
542
2. del — Kazni za posamezna kazniva dejanja
1391—1396
§ 3. Od tistega, ki je podal krivo ovadbo, je mogoče zahtevati tudi, da da primerno zadoščenje.
Kan. 1391 — S pravično kaznijo je po teži krivde mogoče kaznovati:
1.	tistega, ki javno cerkveno listino ponaredi ali verodostojno listino spremeni, uniči, skriva ali ponarejeno ali spremenjeno uporabi;
2.	tistega, ki uporabi drugo ponarejeno ali spremenjeno listino v cerkveni zadevi;
3.	tistega, ki v javni cerkveni listini zatrjuje neresnico.
Peti naslov
KAZNIVA DEJANJA PROTI POSEBNIM DOLŽNOSTIM
Kan. 1392 — Kleriki ali redovniki, ki proti predpisom kanonov opravljajo trgovske ali kupčijske posle, naj se kaznujejo po teži kaznivega dejanja.
Kan. 1393 — Kdor krši obveznosti, ki so mu naložene kot kazen, se lahko kaznuje s pravično kaznijo.
Kan. 1394 - § 1. Klerika, ki poskuša skleniti zakon, čeprav samo civilni, zadene vnaprej izrečena suspenza, velja pa predpis kan. 194, § 1. št. 3; če se po opominu ne spametuje in še naprej daje pohujšanje, gaje mogoče postopoma kaznovati z odvzemi ali tudi celo z odslovitvijo iz kleriškega stanu.
§ 2. Redovnika z večnimi zaobljubami, ki ni klerik, in poskuša skleniti zakon, čeprav samo civilni, zadene vnaprej izrečena suspenza, velja pa kan. 694.
Kan. 1395 — § 1. Klerik priležnik, poleg primera, o katerem govori kan. 1394, in klerik, ki s pohujšanjem vztraja v drugem zunanjem grehu proti šesti božji zapovedi, naj se kaznujeta s suspenzom, mogoče pa mu je, če tudi po opominu vztraja v kaznivem dejanju, postopoma dodati druge kazni do odslovitve iz kleriškega stanu.
§ 2. Klerik, ki seje drugače pregrešil proti šesti božji zapovedi, a je kaznivo dejanje storil z nasiljem ali grožnjo ali javno ali z osebo pod šestnajstim letom starosti, naj se kaznuje s pravično kaznijo, ne izvzemši odslovitev iz kleriškega stanu, če primer zahteva.
Kan. 1396 — Kdor se hudo pregreši proti dolžnostim rezidence, ki ga veže zaradi cerkvene službe, naj se kaznuje s pravično kaznijo, ne izvzemši odvzem službe, ko je bil prej opomnjen.
543
1311—1315
Lib. VI — De sanctionibus in Ecclesia
Titulus VI
DE DELICTIS CONTRA HOMINIS VITAM ET LIBERTATEM
Can. 1397 — Qui homicidium patrat, vel hominem vi aut fraude rapit vel detinet vel mutilât vel graviter vulnerat, privationibus et prohibitionibus, de quibus in can. 1336, pro delicti gravitate puniatur; homicidium autem in personas de quibus in can. 1370, poenis ibi sta-tutis punitur.
Can. 1398 — Qui abortum procurât, effectu secuto, in excommuni-cationem latae sententiae incurrit.
Titulus VII NORMA GENERALIS
Can. 1399 — Praeter casus hac vel aliis legibus statutos, divinae vel canonicae legis externa violatio tunc tantum potest iusta quidem poena puniri, cum specialis violationis gravitas punitionem postulat, et necessitas urget scandala praeveniendi vel reparandi.
544
2. del — Kazni za posamezna kazniva dejanja
1397—1399
Šesti naslov
KAZNIVO DEJANJE PROTI ČLOVEŠKEMU ŽIVLJENJU
IN SVOBODI
Kan. 1397 — Kdor zagreši umor, človeka s silo ali zvijačo ugrabi, zadržuje, pohabi ali hudo rani, naj se po teži kaznivega dejanja kaznuje z odvzemi in prepovedmi, o katerih govori kan. 1336; umor oseb, o katerih govori kan. 1370, se kaznuje s tam določenimi kaznimi.
Kan. 1398 — Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje.
Sedmi naslov SPLOŠNA DOLOČBA
Kan. 1399 — Poleg primerov, ki jih določajo ta ali drugi zakoni, je zunanjo kršitev božjega ali cerkvenega zakona mogoče kaznovati s pravično kaznijo le tedaj, kadar posebna teža kršitve kaznovanje zahteva in je nujno treba pohujšanja preprečiti ali popraviti.
35 — Codex	545
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
Liber VII DE PROCESSIBUS
Pars I
DE IUDICIIS IN GENERE
Can. 1400 — § 1. Obiectum iudicii sunt:
1° personarum physicarum vel iuridicarum iura persequenda aut vindicanda, vel facta iuridica declaranda;
2° delicta, quod spectat ad poenam irrogandam vel declarandam.
§ 2. Attamen controversiae ortae ex actu potestatis administrati-vae deferri possunt solummodo ad Superiorem vel ad tribunal admi-nistrativum.
Can. 1401 — Ecclesia iure proprio et exclusivo cognoscit: 1° de causis quae respiciunt res spirituales et spiritualibus adnexas;
2" de violatione legum ecclesiasticarum deque omnibus in qui-bus inest ratio peccati, quod attinet ad culpae definitionem et poe-narum ecclesiasticarum irrogationem.
Can. 1402 — Omnia Ecclesiae tribunalia reguntur canonibus qui sequuntur, salvis noi'mis tribunalium Apostolicae Sedis.
Can. 1403 — § 1. Causae canonizationis Servorum Dei reguntur peculiari lege pontificia.
§ 2. lisdem causis applicantur praeterea praescripta huius Codi-cis, quoties in eadem lege ad ius universale remissio fit vel de normis agitur quae, ex ipsa rei natura, easdem quoque causas afficiunt.
Titulus I DE FORO COMPETENTI
Can. 1404 — Prima Sedes a nemine iudicatur.
Can. 1405 — § 1. Ipsius Romani Pontificis dumtaxat ius est iudi-candi in causis de quibus in can. 1401:
1" eos qui supremum tenent civitatis magistratum; 2° Patres Cardinales;
3ff Legatos Sedis Apostolicae, et in causis poenalibus Episcopos; 4° alias causas quas ipse ad suum advocaverit iudicium.
546
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Sedma knjiga POSTOPKI
Prvi del SODSTVO NA SPLOŠNO
Kan. 1400 — § 1. Predmet sodstva so:
1.	uveljavljanje ali varovanje pravic fizičnih in pravnih oseb ali ugotavljanje pravnih dejstev;
2.	kazniva dejanja glede na nalaganje ali razglašanje kazni.
§ 2. Vendar je spore, nastale iz dejavnosti upravne oblasti, mogoče predložiti samo predstojniku ali upravnemu sodišču.
Kan. 1401 — Cerkev po lastnem in izključnem pravu presoja:
1.	o pravdah, ki se tičejo duhovnih in z duhovnimi povezanih stvari;
2.	o kršitvi cerkvenih zakonov in o vsem, kar ima značaj greha, kolikor gre za določitev krivde in naložitev cerkvenih kazni.
Kan. 1402 — Vsa cerkvena sodišča se ravnajo po naslednjih ka-nonih, določbe sodišč apostolskega sedeža pa ohranijo veljavo.
Kan. 1403 — § 1. Postopke pri razglašanju božjih služabnikov za svetnike ureja poseben papeški zakon.
§ 2. Za iste postopke se poleg tega uporabljajo predpisi tega zakonika, kadar se v tistem zakonu opozarja na splošno pravo ali gre za določbe, ki se jih po sami naravi stvari tičejo tudi ti postopki.
Prvi naslov PRISTOJNO SODIŠČE
Kan. 1404 — Prvega sedeža ne sodi nihče.
Kan. 1405 — § 1. Samo rimski papež ima pravico soditi v zadevah, o katerih govori kan. 1401:
1.	državne poglavarje;
2.	kardinale;
3.	odposlance apostolskega sedeža in v kazenskih zadevah škofe;
4.	druge pravdne zadeve, ki jih je sam pritegnil pod svojo sodbo.
547
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
§ 2. Iudex de aetu vol instrumenta a Romano Pontifice in forma specifica confirmato videre non potest, nisi ipsius praecesserit man datum.
§ 3. Rotae Romanae reservatur iudicare:
1° Episcopos in contentiosis, firmo praescripto can. 1419, § 2;
20 Abbatem primatem, vel Abbatem superiorem congregationis monasticae, et supremum Moderatorem institutorum religiosorum iuris pontificii;
3" dioeceses aliasve personas ecclesiasticas, sive physicas sive iuridicas, quae Superiorem infra Romanum Pontificem non habent.
Can. 1406 — § 1. Violato praescripto can. 1404, acta et decisiones pro infectis habentur.
§ 2. In causis, de quibus in can. 1405, aliorum iudicum incompe-tentia est absoluta.
Can. 1407 — § 1. Nemo in prima instantia conveniri potest, nisi coram iudice ecclesiastico qui competens sit ob unum ex titulis qui in cann. 1408-1414 determinantur.
§ 2. Incompetentia iudicis, cui nullus ex his titulis suffragatur, dicitur relativa.
§ 3. Actor sequitur forum partis conventae; quod si pars conventa multiplex forum habet, optio fori actori conceditur.
Can. 1408 — Quilibet conveniri potest coram tribunali domicilii vel quasi-domicilii.
Can. 1409 — § 1. Vagus forum habet in loco ubi actu commoratur.
§ 2. Is, cuius neque domicilium aut quasi-domicilium neque locus commorationis nota sint, conveniri potest in foro actoris, dummodo aliud forum legitimum non suppetat.
Can. 1410 — Ratione rei sitae, pars conveniri potest coram tribunali loci, ubi res litigiosa sita est, quoties actio in rem directa sit, aut de spolio agatur.
Can. 1411 — § 1. Ratione contractus pars conveniri potest coram tribunali loci in quo contractus initus est vel adimpleri debet, nisi partes concorditer aliud tribunal elegerint.
§ 2. Si causa versetur circa obligationes quae ex alio titulo pro-veniant, pars conveniri potest coram tribunali loci, in quo obligato vel orta est vel est adimplenda.
Can. 1412 — In causis poenalibus accusatus, licet absens, conveniri potest coram tribunali loci, in quo delictum patratum est.
548
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
§ 2. Sodnik ne more soditi o dejanju ali listini, ki jo je v posebni obliki potrdil rimski papež, razen če je prej dobil njegovo naročilo.
§ 3. Rimski roti je pridržano soditi:
1.	škofe v spornih zadevah, velja pa predpis kan. 1419, § 2;
2.	prvega ali višjega opata zveze samostanov in vrhovnega predstojnika papeškopravnih redovnih ustanov;
3.	škofije in druge fizične ali pravne cerkvene osebe, ki razen rimskega papeža nimajo nad seboj drugega predstojnika.
Kan. 1406 — 1. Kadar se prekrši predpis kan. 1404, veljajo listine in odločitve za nične.
§ 2. V pravdnih zadevah, o katerih govori kan. 1405, so drugi •sodniki absolutno nepristojni.
Kan. 1407 — § 1. Na prvi stopnji je mogoče koga tožiti le pred cerkvenim sodnikom, ki je pristojen iz enega od naslovov, določenih v kan. 1408-1414.
§ 2. Nepristojnost sodnika, ki ga ne priporoča nobeden od teh naslovov, se imenuje relativna.
§ 3. Tožnik more tožiti toženo stranko le v kraju njene podsod-nosti; če pa ima tožena stranka več podsodnosti, sme tožnik pod-sodnost izbirati.
Kan. 1408 — Vsakogar je mogoče tožiti pri sodišču domovališča ali nepravega domovališča.
Kan. 1409 — § 1. Brezdomec ima podsodnost v kraju, kjer se trenutno zadržuje.
§ 2. Tistega, čigar domovališče ali nepravo domovališče ali kraj bivanja niso znani, je mogoče tožiti v kraju tožnikove podsodnosti, če ni na voljo druge zakonite podsodnosti.
Kan. 1410 — Glede na kraj, kjer je stvar, je mogoče stranko tožiti pri sodišču, kjer je sporna stvar, kadar je pravda naravnana na stvar ali gre za odvzem posesti.
Kan. 1411 — § 1. Zaradi pogodbe je mogoče stranko tožiti pri sodišču kraja, kjer je bila pogodba sklenjena ali jo je treba spolniti, razen če sta stranki spoi-azumno izbrali drugo sodišče.
§ 2. Ce teče pravda o obveznostih, ki izhajajo iz drugega naslova, je mogoče stranko tožiti pred sodiščem kraja, kjer je obveznost nastala ali jo je treba spolniti.
Kan. 1412 — V kazenskih zadevah je mogoče tožiti obtoženca, čeprav je odsoten, pred sodiščem kraja, kjer je bilo kaznivo dejanje izvršeno.
549
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
Can. 1413 — Pars conveniri potest:
1° in causis quae circa administrationem versantur, coram tri-bunali loci ubi administratio gesta est;
2° in causis quae respiciunt hereditates vel legata pia, coram tribunali ultimi domicilii vel quasi-domicilii vel commorationis, ad normam cann. 1408-1409, illius de cuius hereditate vel legato pio agitur, nisi agatur de mera exsecutione legati, quae videnda est secundum ordinarias competentiae normas.
Can. 1414 — Ratione conexionis, ab uno eodemque tribunali et in eodem processu cognoscendae sunt causae inter se conexae, nisi legis praescriptum obstet.
Can. 1415 — Ratione praeventionis, si duo vel plura tribunalia aeque competentia sunt, ei ius est causam cognoscendi, quod prius partem conventam legitime citaverit.
Can. 1416 — Conflictus competentiae inter tribunalia eidem tribunali appellationis subiecta, ab hoc tribunali solvuntur; a Signatura Apostolica, si eidem tribunali appellationis non subsunt.
Titulus II
DE VARUS TRIBUNALIUM GRADIBUS ET SPECIEBUS
Can. 1417 — § 1. Ob primatum Romani Pontificis integrum est cuilibet fideli causam suam sive contentiosam sive poenalem, in quovis iudicii gradu et in quovis litis statu, cognoscendam ad Sanctam Sedem deferre vel apud eandem introducere.
§ 2. Provocatio tamen ad Sedem Apostolicam interposita non su-spendit, praeter casum appellationis, exercitium iurisdictionis in iudi-ce qui causam iam cognoscere coepit; quique idcirco poterit iudicium prosequi usque ad definitivam sententiam, nisi Sedes Apostolica iudi-ci significaverit se causam advocasse.
Can. 1418 — Quodlibet tribunal ius habet in auxilium vocandi aliud tribunal ad causam instruendam vel ad actus intimandos.
550
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Kan. 1413 — Stranko je mogoče tožiti:
1.	v sporih glede uprave pred sodiščem kraja, kjer se je uprava vršila;
2.	v sporih glede dediščin ali pobožnih volil pred sodiščem zadnjega domovališča, nepravega domovališča ali kraja bivanja, po določbi kan. 1408—1409, tistega, za čigar dediščino ali pobožno volilo gre, razen če gre samo za izvršitev volila, ki se mora presojati po rednih določbah o pristojnosti.
Kan. 1414 — Zaradi zveze mora eno in isto sodišče in v istem postopku soditi v sporih, ki so med seboj povezani, razen če temu nasprotuje zakonski predpis.
Kan. 1415 — Če je dvoje ali več sodišč enako pristojnih, ima na temelju prehitevanja pravico soditi v sporni zadevi tisto, ki je prej zakonito pozvalo toženo stranko.
Kan. 1416 — Spore o pristojnosti med sodišči, ki so podrejena istemu prizivnemu sodišču, rešuje prizivno sodišče; če niso podrejena istemu prizivnemu sodišču, apostolska signatura.
Drugi naslov RAZLIČNE STOPNJE IN VRSTE SODIŠČ
Kan. 1417 — § 1. Zaradi prvenstva rimskega papeža ima vsak vernik neokrnjeno pravico svojo pravdno ali kazensko zadevo na katerikoli stopnji in v kateremkoli stanju postopka predložiti v sojenje svetemu sedežu ali jo pri njem začeti.
§ 2. S tem, da se kdo obrne na apostolski sedež, se ne ustavi izvrševanje sodne oblasti pri sodniku, ki je že začel postopek, razen v primeru priziva; zato mora le-ta sojenje nadaljevati do končnega izreka sodbe, razen če je apostolski sedež sodnika obvestil, da je zadevo pritegnil predse.
Kan. 1418 — Katerokoli sodišče ima pravico, da za zbiranje procesnega gradiva ali vročanje spisov zaprosi za pomoč drugo sodišče.
551
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
Caput I
DE TRIBUNALI PRIMAE INSTANTIAE
Art. 1 DE IUDICE
Can. 1419 — § 1. In unaquaque dioecesi et pro omnibus causis iure expresse non exceptis, iudex primae instantiae est Episcopus dioecesanus, qui iudicialem potestatem exercere potest per se ipse vel per alios, secundum cánones qui sequuntur.
§ 2. Si vero agatur de iuribus aut bonis temporalibus personae iuridicae ab Episcopo repraesentatae, iudicat in primo gradu tribunal appellationis.
Can. 1420 — § 1. Quilibet Episcopus dioecesanus tenetur Vicarium iudicialem seu Officialem constituere cum potestate ordinaria iudi-candi, a Vicario generali distinctum, nisi parvitas dioecesis aut pauci-tas causarum aliud suadeat.
§ 2. Vicarius iudicialis unum constituit tribunal cum Episcopo, sed nequit iudicare causas quas Episcopus sibi reservat.
§ 3. Vicario iudiciali dari possunt adiutores, quibus nomen est Vicariorum iudicialium adiunctorum seu Vice-officialium.
§ 4. Tum Vicarius iudicialis tum Vicarii iudiciales adiuncti esse debent sacerdotes, integrae famae, in iure canonico doctores vel saltern licentiati, annos nati non minus triginta.
§ 5. Ipsi, sede vacante, a muñere non cessant nee ab Amdinistra-tore dioecesano amoveri possunt; adveniente autem novo Episcopo, indigent confirmatione.
Can. 1421 — § 1. In dioecesi constituantur ab Episcopo iudices dioecesani, qui sint clerici.
§ 2. Episcoporum conferentia permitiere potest ut etiam laici iudices constituantur, e quibus, suadente necessitate, unus assumi potest ad collegium efformandum.
§ 3. Iudices sint integrae famae et in iure canonico doctores vel saltem licentiati.
Can. 1422 — Vicarius iudicialis, Vicarii iudiciales adiuncti et ce-teri iudices nominantur ad definitum tempus, firmo praescripto can. 1420, § 5, nec removeri possunt nisi et legitima gravique causa.
Can. 1423 — § 1. Plures dioecesani Episcopi, probante Sede Apostólica, possunt concordes, in locum tribunalium dioecesanorum de quibus in cann. 1419-1421, unicum constituere in suis dioecesibus
552
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Prvo poglavje SODIŠČE PRVE STOPNJE
Prvi člen SODNIK
Kan. 1419 — § 1. V vsaki škofiji in za vse zadeve, ki niso po pravu izrecno izvzete, je sodnik prve stopnje krajevni škof, ki more po naslednjih kanonih sodno oblast izvrševati sam ali po drugih.
§ 2. Ce pa gre za pravice ali premoženje pravne osebe, ki jo zastopa škof, sodi na prvi stopnji prizivno sodišče.
Kan. 1420 — § 1. Katerikoli krajevni škof je dolžan postaviti sodnega vikarja ali oficiala, ki ima redno sodno oblast in ni generalni vikar, razen če majhna velikost škofije ali majhno število zadev priporoča kaj drugega.
§ 2. Sodni vikar s škofom tvori eno sodišče, ne more pa soditi v zadevah, ki jih škof pridrži sebi.
§ 3. Sodnemu vikarju je mogoče dati pomočnike, ki se imenujejo adjunkti sodnega vikarja ali viceoficiali.
§ 4. Sodni vikar in adjunkti sodnega vikarja morajo biti duhovniki, neoporečni, doktorji ali vsaj licenciati cerkvenega prava, stari vsaj trideset let.
§ 5. Kadar je sedež izpraznjen, njihova služba ne preneha in jih škofijski upravitelj ne more odstraniti; ko pa nastopi nov škof, potrebujejo potrditev.
Kan. 1421 — § 1. V škofiji naj škof postavi škofijske sodnike, ki naj bodo kleriki.
§ 2. Škofovska konferenca lahko dovoli, da se postavijo za sodnike tudi laiki, izmed katerih se, če je potrebno, lahko eden privzame, da se sestavi sodni zbor.
§ 3. Sodniki naj bodo neoporečni in doktorji ali vsaj licenciati cerkvenega prava.
Kan. 1422 — Sodni vikar, adjunkti sodnega vikarja in drugi sodniki se imenujejo za določen čas, upoštevajoč predpis kan. 1420, § 5, in jih je mogoče odstraniti le iz zakonitega in tehtnega razloga.
Kan. 1423 — § 1. Več krajevnih škofov more z odobritvijo apostolskega sedeža namesto škofijskih sodišč, o katerih govorijo kan. 1419—1421, za svoje škofije sporazumno ustanoviti eno samo sodišče
553
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
tribunal primae instantiae; quo in casu ipsorum Episcoporum coetui vel Episcopo ab eisdem designato omnes competunt potestates, quas Episcopus dioecesanus habet circa suum tribunal.
§ 2. Tribunalia, de quibus in § 1, constitui possunt vel ad causas quaslibet vel ad aliqua tantum causarum genera.
Can. 1424 — Unicus iudex in quolibet iudicio duos assessores, clericos vel laicos probatae vitae, sibi consulentes asciscere potest.
Can. 1425 — § 1. Reprobata contraria consuetudine, tribunali col-legiali trium iudicum reservantur:
1° causae contentiosae: a) de vinculo sacrae ordinationis; b) de vinculo matrimonii, firmis praescriptis cann. 1686 et 1688;
2" causae poenales: a) de delictis quae poenam dimissionis e statu clericali secumferre possunt; b) de irroganda vel declaranda excommunicatione.
§ 2. Episcopus causas difficiliores vel maioris momenti commit-tere potest iudicio trium vel quinque iudicum.
§ 3. Vicarius iudicialis ad singulas causas cognoscendas iudices ex ordine per turnum advocet, nisi Episcopus in singulis casibus aliter statuerit.
§ 4. In primo iudicii gradu, si forte collegium constitui nequeat, Episcoporum conferentia, quamdiu huiusmodi impossibilitas perduret, permittere potest ut Episcopus causas unico iudici clerico committat, qui, ubi fieri possit, assessorem et auditorem sibi asciscat.
§ 5. Iudices semel designatos ne subroget Vicarius iudicialis, nisi ex gravissima causa in decreto exprimenda.
Can. 1426 — § 1. Tribunal collegiale collegialiter procedere debet, et per maiorem suffragiorum partem sententias ferre.
§ 2. Eidem praeesse debet, quatenus fieri potest, Vicarius iudicialis vel Vicarius iudicialis adiunctus.
Can. 1427 — § 1. Si controversia sit inter religiosos vel domos eiusdem instituti religiosi clericalis iuris pontificii, iudex primae instantiae, nisi aliud in constitutionibus caveatur, est Superior pro-vincialis, aut, si monasterium sit sui iuris, Abbas localis.
§ 2. Salvo diverso constitutionum praescripto, si res contentiosa agatur inter duas provincias, in prima instantia iudicabit per se ipse vel per delegatum supremus Moderator; si inter duo monasteria, Abbas superior congregationis monasticae.
§ 3. Si demum controversia enascatur inter religiosas personas physicas vel iuridicas diversorum institutorum religiosorum, aut etiam eiusdem instituti clericalis iuris dioecesani vel laicalis, aut
554
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
prve stopnje; v tem primeru ima skupnost teh škofov ali od njih določeni škof vso oblast, ki jo ima krajevni škof glede svojega sodišča.
§ 2. Sodišča, o katerih govori § 1, se morejo ustanoviti za katerekoli zadeve ali samo za nekatere vrste zadev.
Kan. 1424 — Sodnik posameznik si more v kateremkoli postopku privzeti kot svetovalca dva prisednika, klerika ali laika, neoporečnega življenja.
Kan. 1425 — § 1. Ko je nasproten običaj zavržen, so sodnemu zboru treh sodnikov pridržane:
1.	sporne zadeve: a) glede vezi svetega reda; b) glede zakonske vezi, veljajo pa predpisi kan. 1686 in 1688;
2.	kazenske zadeve: a) glede kaznivih dejanj, ki morejo imeti za posledico kazen odslovitve iz kleriškega stanu; b) glede naložitve ali razglasitve izobčenja.
§ 2. Skof more sodišču treh ali petih sodnikov poveriti težavnej-še ali pomembnejše zadeve.
§ 3. Sodni vikar naj za sojenje posameznih zadev pokliče sodnike po vrstnem redu, če ni škof v posameznih primerih določil drugače.
§ 4. Če morebiti na sodišču prve stopnje sodnega zbora ni mogoče sestaviti, more škofovska konferenca, dokler ta nezmožnost traja, dovoliti, da škof poveri zadevo sodniku posamezniku kleriku, ki naj si, kjer je mogoče, privzame prisednika ali zasliševalca.
§ 5. 2e določenih sodnikov naj sodni vikar ne nadomesti, razen iz zelo tehtnega razloga, ki ga je treba v odločbi navesti.
Kan. 1426 — § 1. Sodni zbor mora voditi postopke na zborni način in izrekati sodbe z večino glasov.
§ 2. Predsedovati mu mora, kolikor je mogoče, sodni vikar ali adjunkt sodnega vikarja.
Kan. 1427 — § 1. Ce je spor med redovniki ali hišami iste kleri-ške papeškopravne redovne ustanove, je sodnik prve stopnje, razen če je v konstitucijah določeno kaj drugega, predstojnik province ali, če je samostan samopraven, krajevni opat.
§ 2. Če se obravnava spor med dvema provincama, bo na prvi stopnji sodil vrhovni predstojnik sam ali po pooblaščencu, velja pa drugačen predpis konstitucij; če med dvema samostanoma, opat, ki je predstojnik samostanske zveze.
§ 3. Če končno nastane spor med redovnimi fizičnimi ali pravnimi osebami različnih redovnih ustanov ali tudi iste kleriške škofij-skopravne ali laiške ustanove, ali med redovno osebo in svetnim kle-
555
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
inter personam religiosam et clericum saeeularem vel laicum vel personam iuridicam non religiosam, iudicat in prima instantia tribunal dioecesanum.
Art. 2
DE AUDITORIBUS ET RELATORIBUS
Can. 1428 — § 1. Iudex vel tribunalis collegialis praeses possunt auditorem designare ad causae instructionem peragendam, eum se-ligentes aut ex tribunalis iudicibus aut ex personis ab Episcopo ad hoc munus approbatis.
§ 2. Episcopus potest ad auditoris munus approbare clericos vel laicos, qui bonis moribus, prudentia et doctrina fulgeant.
§ 3. Auditoris est, secundum iudicis mandatum, probationes tan-tum colligere easque collectas iudici tradere; potest autem, nisi iudicis mandatum obstet, interim decidere quae et quomodo probationes col-ligendae sint, si forte de hac re quaestio oriatur, dum ipse munus suum exercet.
Can. 1429 — Tribunalis collegialis praeses debet unum ex iudicibus collegii ponentem seu relatorem designare, qui in coetu iudicum de causa referat et sententias in scriptis redigat; in ipsius locum idem praeses alium ex iusta causa substituere potest.
Art. 3
DE PROMOTORE IUSTITIAE, VINCULI DEFENSORE ET NOTARIO
Can. 1430 — Ad causas contentiosas, in quibus bonum publicum in discrimen vocari potest, et ad causas poenales constituatur in dioecesi promotor iustitiae, qui officio tenetur providendi bono publico.
Can. 1431 — § 1. In causis contentiosis, Episcopi dioeeesani est iudicare utrum bonum publicum in discrimen vocari possit necne, nisi interventus promotoris iustitiae lege praecipiatur vel ex natura rei evidenter necessarius sit.
§ 2. Si in praecedenti instantia intervenerit promotor iustitiae, in ulteriore gradu huius interventus praesumitur necessarius.
Can. 1432 — Ad causas, in quibus agitur de nullitate sacrae ordi-nationis aut de nullitate vel solutione matrimonii, constituatur in
556
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
rikom ali laikom ali pravno neredovno osebo, sodi na prvi stopnji škofijsko sodišče.
Drugi člen
SODNIKI ZASLIŠEVALCI IN POROČEVALCI
Kan. 1428 — § 1. Sodnik ali predsednik sodnega zbora moreta določiti sodnika zasliševalca za zbiranje procesnega gradiva, ko ga izbereta ali izmed sodnikov sodišča ali izmed oseb, ki jih je za to nalogo potrdil škof.
§ 2. Škof more za nalogo sodnika zasliševalca potrditi klerike ali laike, ki se odlikujejo po dobrih nraveh, razsodnosti in znanju.
§ 3. Naloga sodnika zasliševalca je po naročilu sodnika samo zbrati dokaze in zbrane izročiti sodniku; more pa, če ne nasprotuje sodnikovo naročilo, medtem odločiti, katere dokaze in kako jih je treba zbrati, če morebiti glede tega nastane vprašanje, ko on izvršuje svojo nalogo.
Kan. 1429 — Predsednik sodnega zbora mora enega izmed sodnikov zbora določiti za ponensa ali poročevalca, ki v sodnem zboru poroča o pravdni zadevi in pismeno sestavi sodbo; na njegovo mesto more isti predsednik iz upravičenega razloga postaviti namesto njega drugega.
Tretji člen
PRAVDNIK, BRANILEC VEZI IN NOTAR
Kan. 1430 — Za sporne zadeve, v katerih more nastati nevarnost za javni blagor, in za kazenske zadeve naj se v škofiji postavi pravdnik, ki je po službi dolžan skrbeti za javni blagor.
Kan. 1431 — § 1. V spornih zadevah mora krajevni škof presoditi, ali more nastati nevarnost za javni blagor ali ne, razen če posredovanje pravdnika ukazuje zakon ali je po naravi stvari očitno potrebno.
§ 2. Če je pravdnik posredoval na prejšnji stopnji, se domneva, da je njegovo posredovanje na nadaljnji stopnji nujno.
Kan. 1432 — Za zadeve, v katerih gre za ničnost svetega reda ali za ničnost oziroma razvezo zakona, naj se v škofiji postavi bra-
557
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
dioecesi defensor vineuli, qui officio tenetur proponendi et exponendi omnia quae rationabiliter adduci possint adversus nullitatem vel solutionem.
Can. 1433 — In causis in quibus promotoris iustitiae aut defen-soris vineuli praesentia requiritur, iis non citatis, acta irrita sunt, nisi ipsi, etsi non citati, revera interfuerint, aut saltern ante senten-tiam, actis inspectis, munere suo fungi potuerint.
Can. 1434 — Nisi aliud expresse caveatur:
1" quoties lex praecipit ut iudex partes earumve alteram audiat, etiam promotor iustitiae et vineuli defensor, si iudicio intersint, audiendi sunt;
29 quoties instantia partis requiritur ut iudex aliquid decernere possit, instantia promotoris iustitiae vel vineuli defensoris, qui iudicio intersint, eandem vim habet.
Can. 1435 — Episcopi est promotorem iustitiae et vineuli defen-sorem nominare, qui sint clerici vel laici, integrae famae, in iure canonico doctores vel licentiati, ac prudentia et iustitiae zelo probati.
Can. 1436 — § 1. Eadem persona, non autem in eadem causa, officium promotoris iustitiae et defensoris vineuli gerere potest.
§ 2. Promotor et defensor constitui possunt tum ad universitatem causarum tum ad singulas causas; possunt autem ab Episcopo, iusta de causa, removeri.
Can. 1437 — § 1. Cuilibet processui intersit notarius, adeo ut nulla habeantur acta, si non fuerint ab eo subscripta.
§ 2. Acta, quae notarii conficiunt, publicam fidem faciunt.
Caput II
DE TRIBUNALI SECUNDAE INSTANTIAE
Can. 1438 — Firmo praescripto can. 1444, § 1, n. 1:
1" a tribunali Episcopi suffraganei appellatur ad tribunal Me-tropolitae, salvo praescripto can. 1439;
20 in causis in prima instantia pertractatis coram Metropolita fit appellatio ad tribunal quod ipse, probante Sede Apostolica, stabi-liter designaverit;
3ff pro causis coram Superiore provinciali actis tribunal secun-dae instantiae est penes supremum Moderatorem; pro causis actis coram Abbate locali, penes Abbatem superiorem congregationis rao-nasticae.
558
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
nilec vezi, ki je po svoji službi dolžan predložiti in pojasniti vse, kar je mogoče pametno navajati proti ničnosti ali razvezi.
Kan. 1433 — V pravdah, v katerih se zahteva navzočnost pravd-nika ali branilca vezi, in nista bila povabljena, so opravila nična, razen če sta se jih, čeprav nista bila povabljena, v resnici udeležila, ali sta vsaj pred izrekom sodbe po pregledu spisov mogla izvršiti svojo nalogo.
Kan. 1434 — Ce ni izrecno določeno kaj drugega:
1.	je treba, kadar zakon ukazuje, naj sodnik zasliši stranki ali katero od njiju, zaslišati tudi pravdnika in branilca vezi, če se udeležujeta sodnega postopka;
2.	ima, kadar je potrebna zahteva stranke, da more sodnik kaj odločiti, zahteva pravdnika ali branilca vezi, ki se udeležujeta sodnega postopka, isto moč.
Kan. 1435 — Škof ima pravico imenovati pravdnika in branilca vezi, ki naj bosta klerika ali laika, neoporečna, doktorja ali licen-ciata cerkvenega prava ter preizkušena v razsodnosti in gorečnosti za pravičnost.
Kan. 1436 — § 1. Ista oseba more opravljati službo pravdnika in branilca vezi, toda ne v isti pravdi.
§ 2. Pravdnik in bi-anilec vezi moreta biti postavljena tako za skupnost zadev kakor za posamezne zadeve; iz upravičenega razloga pa ju more škof odstraniti.
Kan. 1437 — § 1. Vsakega postopka naj se udeleži notar tako, da so neveljavni spisi, ki jih on ni podpisal.
§ 2. Spisi, ki jih sestavijo notarji, uživajo javno zaupanje.
Drugo poglavje SODIŠČE DRUGE STOPNJE
Kan. 1438 — Upoštevajoč predpis kan. 1444, § 1, št. 1:
1.	od sodišča podrejenega škofa se vlagajo prizivi na sodišče metropolita, velja pa predpis kan. 1439;
2.	v zadevah, ki so se na prvi stopnji obravnavale pred metro-politom, se vloži priziv na sodišče, ki ga je z odobritvijo apostolskega sedeža, sam za stalno določil;
3.	za zadeve, ki so se obravnavale pred provincialnim predstojnikom, je sodišče druge stopnje pri vrhovnem predstojniku; za pravde, ki so se obravnavale pred krajevnim opatom, pri opatu predstojniku samostanske zveze.
559
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
Can. 1439 — § 1. Si quod tribunal primae instantiae unicum pro pluribus dioecesibus, ad normam can. 1423, constitutum sit, Episco-porum conferentia debet tribunal secundae instantiae, probante Sede Apostólica, constituere, nisi dioeceses sint omnes eiusdem archidioe-cesis suffraganeae.
§ 2. Episcoporum conferentia potest, probante Sede Apostólica, unum vel plura tribunalia secundae instantiae constituere, etiam praeter casus de quibus in § 1.
§ 3. Quod attinet ad tribunalia secundae instantiae, de quibus in §§ 1-2, Episcoporum conferentia vel Episcopus ab ea designatus omnes habent potestates, quae Episcopo dioecesano competunt circa suum tribunal.
Can. 1440 — Si competentia ratione gradus, ad normam cann. 1438 et 1439 non servetur, incompetentia iudicis est absoluta.
Can. 1441 — Tribunal secundae instantiae eodem modo quo tribunal primae instantiae constituí debet. Si tamen in primo iudicii gradu, secundum can. 1425, § 4, iudex unicus sententiam tulit, tribunal secundae instantiae collegialiter procedat.
Caput III
DE APOSTOLICAE SEDIS TRIBUNALIBUS
Can. 1442 — Romanus Pontifex pro toto orbe catholico iudex est supremus, qui vel per se ipse ius dicit, vel per ordinaria Sedis Apo-stolicae tribunalia, vel per iudices a se delegatos.
Can. 1443 — Tribunal ordinarium a Romano Pontifice constitutum appellationibus recipiendis est Rota Romana.
Can. 1444 — § 1. Rota Romana iudicat:
Io in secunda instantia, causas quae ab ordinariis tribunalibus primae instantiae diiudicatae fuerint et ad Sanctam Sedem per ap-pellationem legitimam deferantur;
2° in tertia vel ulteriore instantia, causas ab ipsa Rota Romana et ab aliis quibusvis tribunalibus iam cognitas, nisi res iudicata habeatur.
§ 2. Hoc tribunal iudicat etiam in prima instantia causas de quibus in can. 1405, § 3, aliasve quas Romanus Pontifex sive motu proprio, sive ad instantiam partium ad suum tribunal advocaverit et Rotae Romanae commiserit; easque, nisi aliud cautum sit in commissi muneris rescripto, ipsa Rota iudicat etiam in secunda et ulteriore instantia.
560
1. del — Sodstvo na splošno
1439—1444
Kan. 1439 — § 1. Ce je katero sodišče prve stopnje po določbi kan. 1423 ustanovljeno kot skupno za več škofij, mora škofovska konferenca z odobritvijo apostolskega sedeža ustanoviti sodišče druge stopnje, razen če so vse škofije podrejene isti nadškofiji.
§ 2. Škofovska konferenca more tudi poleg primerov, o katerih govori § 1, z odobritvijo apostolskega sedeža ustanoviti eno ali več sodišč druge stopnje.
§ 3. Škofovska konferenca ali od nje določen škof imata, kar se tiče sodišč druge stopnje, o katerih govorita §§ 1—2, vse oblasti, ki pripadajo krajevnemu škofu glede njegovega sodišča.
Kan. 1440 — Če pristojnost po določbi kan. 1438 in 1439 glede stopnje ni upoštevana, je nepristojnost sodnika absolutna.
Kan. 1441 — Sodišče druge stopnje se mora tako sestaviti kakor sodišče prve stopnje. Če pa je na prvi stopnji sodišča po kan. 1425, § 4 sodnik posameznik izrekel sodbo, naj sodišče druge stopnje vodi postopek zborno.
Tretje poglavje SODIŠČI APOSTOLSKEGA SEDEŽA
Kan. 1442 — Rimski papež je za ves katoliški svet vrhovni sodnik, ki izvršuje sodno oblast sam osebno ali po i*ednih sodiščih apostolskega sedeža ali po sodnikih, ki jih pooblasti.
Kan. 1443 — Redno sodišče, ki ga je rimski papež ustanovil za sprejemanje prizivov, je rimska rota.
Kan. 1444 — § 1. Rimska rota sodi:
1.	na drugi stopnji v zadevah, ki so jih razsodila redna sodišča prve stopnje in se svetemu sedežu predložijo v zakonitem prizivu;
2.	na tretji ali nadaljnji stopnji v zadevah, ki jih je že presodila sama rimska rota in katerakoli druga sodišča, razen če naj stvar velja za pravnomočno rešeno zadevo.
§ 2. To sodišče sodi tudi na prvi stopnji v zadevah, ki se omenjajo v kan. 1405, § 3, ali v drugih, ki jih je rimski papež po lastnem nagibu ali na prošnjo strank pritegnil pred svoje sodišče in izročil rimski roti; o njih pa sodi rota sama tudi na drugi in nadaljnji stopnji, če ni v reskriptu o zaupani nalogi določeno kaj drugega.
3G — Codex
561
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
Can. 1445 — § 1. Supremum Signaturae Apostolicae Tribunal co-gnoscit:
Ia querelas nullitatis et petitiones restitutionis in integrum et alios recursus contra sententias rotales;
2° recursus in causis de statu personarum, quas ad novum examen Rota Romana admittere renuit;
3° exceptiones suspicionis aliasque causas contra Auditores Ro-tae Romanae propter acta in exercitio ipsorum muneris;
4° conflictus competentiae de quibus in can. 1416.
§ 2. Ipsum Tribunal videt de contentionibus ortis ex actu pote-statis administrativae ecclesiasticae ad earn legitime delatis, de aliis controversiis administrativis quae a Romano Pontifice vel a Romanae Curiae dicasteriis ipsi deferantur, et de conflictu competentiae inter eadem dicasteria.
§ 3. Supremi huius Tribunalis praeterea est:
lff rectae administrationi iustitiae invigilare et in advocatos vel procuratores, si opus sit, animadvertere;
2° tribunalium competentiam prorogare;
3° promovere et approbare erectionem tribunalium, de quibus in cann. 1423 et 1439.
Titulus III
DE DISCIPLINA IN TRIBUNALIBUS SERVANDA
Caput I
DE OFFICIO IUDICUM ET TRIBUNALIS MINISTRORUM
Can. 1446 — § 1. Christifideles omnes, in primis autem Episcopi, sedulo annitantur ut, salva iustitia, lites in populo Dei, quantum fieri possit, vitentur et pacifice quam primum componantur.
§ 2. Iudex in limine litis, et etiam quolibet alio momento, quoties-cumque spem aliquam boni exitus perspicit, partes hortari et adiu-vare ne omittat, ut de aequa controversiae solutione quaerenda com-muni consilio curent, viasque ad hoc propositum idóneas ipsis indicet, gravibus quoque hominibus ad mediationem adhibitis.
§ 3. Quod si circa privatum partium bonum lis versetur, dispiciat iudex num transactione vel arbitrorum iudicio, ad normam cann. 1713—1716, controversia finem habere utiliter possit.
562
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Kan. 1445 — § 1. Vrhovno sodišče apostolske signature rešuje:
1.	ničnostne pritožbe in prošnje za vrnitev v prejšnje stanje in druge pritožbe proti sodbam rote;
2.	pritožbe v zadevah o statusu oseb, ki jih rimska rota ni sprejela v novo sojenje;
3.	ugovore nezaupanja in druge ugovore zoper sodnike zasliše-valce rimske rote zaradi dejanj pri izvrševanju njihove naloge;
4.	spore glede pristojnosti, ki se omenjajo v kan. 1416.
§ 2. Isto sodišče presoja v sporih, nastalih iz dejavnosti cerkvene upravne oblasti, ki so mu zakonito predloženi, v drugih upravnih sporih, ki jih rimski papež ah uradi rimske kurije njemu predložijo in v sporu o pristojnosti med temi uradi.
§ 3. Poleg tega je naloga tega vrhovnega sodišča:
1.	nadzirati pravilno izvajanje sodstva in kaznovati odvetnike ali zastopnike, če je potrebno;
2.	podaljšati pristojnost sodišč;
3.	pospeševati in potrjevati ustanavljanje sodišč, ki se omenjajo v kan. 1423 in 1439.
Tretji naslov SODNI RED
Prvo poglavje SLUŽBA SODNIKOV IN SODNIH USLUŽBENCEV
Kan. 1446 - § 1. Vsi verniki, predvsem pa škofje, naj se vneto trudijo, da se ob neokrnjeni pravičnosti spori med božjim ljudstvom kolikor je mogoče preprečujejo in čimprej mirno poravnavajo.
§ 2. Sodnik naj na začetku postopka in tudi v vsakem drugem trenutku, kadar vidi kako upanje za dober izid, ne opusti spodbujati stranki in jima pomagati, da skušata po skupnem posvetovanju poiskati pravšno rešitev spora in jima tudi pokaže v ta namen primerna pota, ko za posredovanje privzame resne ljudi.
§ 3. Ce gre za spor o zasebni dobrini strank, naj sodnik presodi, ali bi bilo mogoče spor uspešno končati s poravnavo ali sodbo razsodnikov po določbi kan. 1713—1716.
563
1419—1423	Lib. VII ■— De processibus
Can. 1447 — Qui causae interfuit tamquam iudex, promotor iusti-tiae, defensor vinculi, procurator, advocatus, testis aut peritus, nequit postea valide eandem causam in alia instantia tamquam iudex defi-nire aut in eadem munus assessoris sustinere.
Can. 1448 — § 1. Iudex cognoscendam ne suscipiat causam, in qua ratione consanguinitatis vel affinitatis in quolibet gradu lineae rectae et usque ad quartum gradum lineae collateralis, vel ratione tutelae et curatelae, intimae vitae consuetudinis, magnae simultatis, vel lucri faciendi aut damni vitandi, aliquid ipsius intersit.
§ 2. In iisdem adiunctis ab officio suo abstinere debent iustitiae promotor, defensor vinculi, assessor et auditor.
Can. 1449 — § 1. In casibus, de quibus in can. 1448, nisi iudex ipse abstineat, pars potest eum recusare.
§ 2. De recusatione videt Vicarius iudicialis; si ipse recusetui*, videt Episcopus qui tribunali praeest.
§ 3. Si Episcopus sit iudex et contra eum recusatio opponatur, ipse abstineat a iudicando.
§ 4. Si recusatio opponatur contra promotorem iustitiae, defen-sorem vinculi aut alios tribunalis administros, de hac exceptione videt praeses in tribunali collegiali vel ipse iudex, si unicus sit.
Can. 1450 — Recusatione admissa, personae mutari debent, non vero iudicii gradus.
Can. 1451 — § 1. Quaestio de recusatione expeditissime definienda est, auditis partibus, promotore iustitiae vel vinculi defensore, si in-tersint, neque ipsi recusati sint.
§ 2. Actus positi a iudice antequam recusctur, validi sunt; qui autem positi sunt post propositam recusationem, rescindi debent, si pars petat intra decern dies ab admissa recusatione.
Can. 1452 — § 1. In negotio quod privatorum solummodo interest, iudex procedere potest dumtaxat ad instantiam partis. Causa autem legitime introducta, iudex procedere potest et debet etiam ex officio in causis poenalibus aliisque, quae publicum Ecclesiae bonum aut animarum salutem respiciunt.
§ 2. Potest autem praeterea index partium neglegentiam in pro-bationibus afferendis vel in exceptionibus opponendis supplere, quo-ties id necessarium censeat ad vitandam graviter iniustam senten-tiam, firmis praescriptis can. 1600.
Can. 1453 — Iudices et tribunalia curent ut quam primum, salva iustitia, causae omnes terminentur, utque in tribunali primae instan-
564
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Kan. 1447 — Kdor se je udeležil pravde kot sodnik, pravdnik, branilec vezi, zastopnik, odvetnik, priča ali izvedenec, ne more v isti zadevi na drugi stopnji pozneje veljavno odločati kot sodnik ali na njej prevzeti nalogo prisednika.
Kan. 1448 — § 1. Sodnik naj ne sprejme sojenja v zadevi, v kateri je kaj prizadet zaradi sorodstva ali svaštva v kateremkoli kolenu ravne črte in do četrtega kolena stranske črte ali zaradi varuštva ali skrbstva, tesne prijateljske vezi, velikega sovraštva ali pridobitve koristi ali odvrnitve škode.
§ 2. V istih okoliščinah se morajo vzdržati izvrševanja svoje službe pravdnik, branilec vezi, prisednik in sodnik zasliševalec.
Kan. 1449 — § 1. V primerih, ki so omenjeni v kan. 1448, lahko stranka sodnika odkloni, če se že sodnik sam ne vzdrži.
§ 2. O odklonitvi odloča sodni vikar; če je on odklonjen, odloča škof, ki predseduje sodišču.
§ 3. Ce naj bo škof sodnik in se zoper njega uveljavlja odklonitev, naj se sam vzdrži sojenja.
§ 4. Ce se uveljavlja odklonitev zoper pravdnika, branilca vezi ali druge sodne uslužbence, o tem ugovoru odloča predsednik sodnega zbora ali sam sodnik, če sodi kot posameznik.
Kan. 1450 — Če se odklonitev dopusti, je treba zamenjati osebe, ne pa stopnjo sodišča.
Kan. 1451 — § 1. Vprašanje glede odklonitve je treba kar najhitreje rešiti, ko se zaslišijo stranki, pravdnik ali branilec vezi, če sta udeležena in nista sama odklonjena.
§ 2. Dejanja, ki jih je sodnik izvršil, preden je prišlo do odklonitve, so veljavna; tista, ki so bila izvršena po predloženi odklonitvi, se morajo razveljaviti, če stranka vloži zahtevo v roku desetih dni, odkar je bila odklonitev dopuščena.
Kan. 1452 — § 1. V zadevi, ki se tiče le zasebnikov, more sodnik voditi postopek samo na zahtevo stranke. Ko pa je zakonito uveden, more in mora sodnik voditi postopek tudi po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in v drugih, ki se tičejo javnega blagra Cerkve ali blagra duš.
§ 2. Sodnik pa more poleg tega dopolniti vnemarnost strank pri predložitvi dokazov ali uveljavljanju ugovorov, kadar ima to za potrebno, da prepreči hudo krivično sodbo, veljajo pa predpisi kan. 1600.
Kan. 1453 — Sodniki in sodišča naj skrbijo, da se vse zadeve ob neokrnjeni pravičnosti čimprej zaključijo in da pri sodišču prve
565
1419—1423
Lib. VII ■— De processibus
tiae ultra annum ne protrahantur, in tribunali vero secundae instan-tiae, ultra sex menses.
Can. 1454 — Omnes qui tribunal constituunt aut eidem opem fe-runt, iusiurandum de munere rite et fideliter implendo praestare debent.
Can. 1455 — § 1. In iudicio poenali semper, in contentioso autem si ex revelatione alicuius actus processualis praeiudicium partibus obvenire possit, iudices et tribunalis adiutores tenentur ad secretum officii servandum.
§ 2. Tenentur etiam semper ad secretum servandum de discussio-ne quae inter iudices in tribunali collegiali ante ferendam sententiam habetur, tum etiam de variis suffragiis et opinionibus ibidem prola-tis, firmo praescripto can. 1609, § 4.
§ 3. Immo, quoties natura causae vel probationum talis sit ut ex actorum vel probationum evulgatione aliorum fama periclitetur, vel praebeatur ansa dissidiis, aut scandalum aliudve id genus incommo-dum oriatur, iudex poterit testes, peritos, partes earumque advocatos vel procuratores iureiurando astringere ad secretum servandum.
Can. 1456 — Iudex et omnes tribunalis administri, occasione agen-di iudicii, dona quaevis acceptare prohibentur.
Can. 1457 — § 1. Iudices qui, cum certe et evidenter competentes sint, ius reddere recusent, vel nullo suffragante iuris praescripto se competentes declarent atque causas cognoscant ac definiant, vel se-creti legem violent, vel ex dolo aut gravi neglegentia aliud litiganti-bus damnum inferant, congruis poenis a competenti auctoritate pu-niri possunt, non exclusa officii privatione.
§ 2. Iisdem sanctionibus subsunt tribunalis ministri ex adiutores, si officio suo, ut supra, defuerint; quos omnes etiam iudex punire potest.
Caput II DE ORDINE COGNITIONUM
Can. 1458 — Causae cognoscendae sunt eo ordine quo fuerunt propositae et in albo inscriptae, nisi ex iis aliqua celerem prae ceteris expeditionem exigat, quod quidem peculiari decreto, rationibus suf-fulto, statuendum est.
Can. 1459 — § 1. Vitia, quibus sententiae nullitas haberi potest, in quolibet iudicii statu vel gradu excipi possunt itemque a iudice ex officio declarari.
566
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
stopnje ne bodo trajale nad eno leto, pri sodišču druge stopnje pa ne nad šest mesecev.
Kan. 1454 — Vsi, ki sestavljajo sodišče ali so mu v pomoč, morajo priseči, da bodo nalogo pravilno in vestno opravljali.
Kan. 1455 — § 1. V kazenskem postopku so sodniki in sodni pomočniki vedno dolžni varovati uradno tajnost, v pravdnem pa, če bi iz odkritja kakega procesnega dejanja mogla za stranki nastati škoda.
§ 2. Dolžni so tudi vedno varovati tajnost o razpravljanju, ki je med sodniki v sodnem zboru pred izrekom sodbe, kakor tudi o različnih glasovanjih in mnenjih, ki so bila pri tem izrečena, velja pa predpis kan. 1609, § 4.
§ 3. Kadar je narava zadeve ali dokazov takšna, da bi moglo zaradi objave spisov ali dokazov trpeti dobro ime drugih, ali bi bilo to povod za spore, ali bi nastalo pohujšanje ali kakšna druga te vrste nevšečnost, lahko sodnik priče, izvedence, stranke in njihove odvetnike ali zastopnike s prisego zaveže k molčečnosti.
Kan. 1456 — Sodniku in vsem sodnim uslužbencem je pri izvrševanju sodstva prepovedano sprejemati kakršnakoli darila.
Kan. 1457 — § 1. Sodnike, ki se branijo soditi, čeprav so gotovo in očitno pristojni, ali se brez opore v kakšnem pravnem predpisu razglasijo za pristojne in zadeve preiskujejo ter razsojajo, ali kršijo zakon tajnosti, ali prizadenejo naklepno ali iz velike malomarnosti pravdnim strankam drugo škodo, jih more pristojna oblast kaznovati s primernimi kaznimi, ne izvzemši odvzem službe.
§ 2. Iste sankcije veljajo za sodne uslužbence in pomočnike, če zanemarijo svojo službo, kakor je zgoraj navedeno; vse te more kaznovati tudi sodnik.
Drugo poglavje VRSTNI RED PRI REŠEVANJU ZADEV
Kan. 1458 — Pravdne stvari se morajo reševati po istem redu, kakor so bile predložene in vpisane v seznam, razen če katera med njimi zahteva hitrejšo rešitev kot druge, kar pa je treba ugotoviti s posebno odločbo, podprto z razlogi.
Kan. 1459 — § 1. Zoper kršitve, zaradi katerih more biti sodba nična, je mogoče ugovarjati pri kakršnemkoli stanju ali stopnji sojenja in enako jih more sodnik razglasiti po uradni dolžnosti.
567
1460—1465
Lib. VII — De processibus
§ 2. Praeter casus de quibus in § 1, exceptiones dilatoriae, eae praesertim quae respiciunt personas et modum iudicii, proponendae sunt ante contestationem litis, nisi contestata iam lite emerserint, et quam primum definiendae.
Can. 1460 — § 1. Si exceptio proponatur contra iudicis competen-tiam, hac de re ipse iudex videre debet.
§ 2. In casu exceptionis de incompetentia relativa, si iudex se competentem pronuntiet, eius decisio non admittit appellationem, at non prohibentur querela nullitatis et restitutio in integrum.
§ 3. Quod si iudex se incompetentem declaret, pars quae se gra-vatam reputat, potest intra quindecim dies utiles provocare ad tribunal appellationis.
Can. 1461 — Iudex in quovis stadio causae se absolute incompetentem agnoscens, suam incompetentiam declarare debet.
Can. 1462 — § 1. Exceptiones rei iudicatae, transactionis et aliae peremptoriae quae dicuntur litis finitae, proponi et cognosci debent ante contestationem litis; qui serius eas opposuerit, non est reicien-dus, sed condemnetur ad expensas, nisi probet se oppositionem mali-tiose non distulisse.
§ 2. Aliae exceptiones peremptoriae proponantur in contestatione litis, et suo tempore tractandae sunt secundum regulas circa quae-stiones incidentes.
Can. 1463 — § 1. Actiones reconventionales proponi valide ne-queunt, nisi intra triginta dies a lite contestata.
§ 2. Eaedem autem cognoscantur simul cum conventionali actione, hoc est pari gradu cum ea, nisi eas separatem cognoscere neces-sarium sit aut iudex id opportunius existimaverit.
Can. 1464 — Quaestiones de cautione pro expensis iudicialibus praestanda aut de concessione gratuiti patrocinii, quod statim ab initio postulatum fuerit, et aliae huiusmodi regulariter videndae sunt ante litis contestationem.
Caput III DE TERMINIS ET DILATIONIBUS
Can. 1465 — § 1. Fatalia legis quae dicuntur, id est termini peri-mendis iuribus lege constituti, prorogari non possunt, neque valide, nisi petentibus partibus, coarctaxü.
568
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
§ 2. Razen primerov, ki so omenjeni v § 1, je treba odložilne ugovore, zlasti tiste, ki se tičejo oseb in načina sodnega postopka, predložiti pred ugotavljanjem pravdnega spora, razen če so se pojavili med ugotavljanjem spora, in jih je treba čimprej rešiti.
Kan. 1460 — § 1. Če se ugovor vloži proti sodnikovi pristojnosti, mora o tej stvari odločiti sodnik sam.
§ 2. Če se sodnik ob ugovoru o relativni nepristojnosti razglasi za pristojnega, zoper njegovo odločitev ni dopuščen priziv, ni pa prepovedana ničnostna tožba in vrnitev v prejšnje stanje.
§ 3. Če se sodnik razglasi za nepristojnega, se more stranka, ki se čuti prizadeto, v petnajstih uporabnih dneh pritožiti na prizivno sodišče.
Kan. 1461 — Sodnik, ki v kateremkoli stanju zadeve ugotovi, da je absolutno nepristojen, mora svojo nepristojnost razglasiti.
Kan. 1462 — § 1. Ugovori pravnomočno rešene zadeve, poravnave in drugi tako imenovani strogi ugovori o končanem sporu se morajo vlagati in reševati pred ugotavljanjem pravdnega spora; če jih kdo uveljavlja pozneje, se ne sme zavrniti, marveč naj se obsodi, da nosi stroške, razen če dokaže, da z uveljavitvijo ni zlobno odlašal.
§ 2. Drugi strogi ugovori se morajo vložiti pri ugotavljanju pravdnega spora in jih je treba pravočasno obravnavati po pravilih o vmesnih vprašanjih.
Kan. 1463 — § 1. Nasprotnih tožb ni mogoče veljavno vložiti, razen v tridesetih dneh od ugotovitve pravdnega spora.
§ 2. Obravnavajo pa naj se hkrati z glavno tožbo, to se pravi, na isti stopnji z njo, razen če je potrebno, ali po sodnikovem mnenju primerneje, da se obravnavajo ločeno.
Kan. 1464 — Vprašanja o položitvi varščine za sodne stroške ali o podelitvi pravice ubogih, ki je bila takoj na začetku zaprošena, in druga podobna je treba praviloma odločiti pred ugotavljanjem pravdnega spora.
Tretje poglavje ROKI IN PODALJŠANJA
Kan. 1465 — § 1. Tako imenovanih zakonitih strogih rokov, to je takšnih, ki so po zakonu določeni, da v njih ugasnejo pravice, ni mogoče podaljšati, ne veljavno skrajšati, razen če stranke prosijo.
569
1460—1465
Lib. VII — De processibus
§ 2. Termini autem iudiciales et conventionales, ante eorum lap-sum, poterunt, iusta intercedente causa, a iudice, auditis vel petenti-bus partibus, prorogari, numquam autem, nisi partibus consentienti-bus, valide coarctari.
§ 3. Caveat tarnen iudex ne nimis diuturna lis fiat ex proroga-tione.
Can. 1466 — Ubi lex terminos haud statuat ad actus processuales peragendos, iudex illos praefinire debet, habita ratione naturae uni-uscuiusque actus.
Can. 1467 — Si die ad actum iudicialem indicto vacaverit tribunal, terminus intellegitur prorogatus ad primum sequentem diem non feriatum.
Caput IV DE LOCO IUDICII
Can. 1468 — Uniuscuiusque tribunalis sedes sit, quantum fieri potest, stabilis, quae statutis horis pateat.
Can. 1469 — § 1. Iudex e territorio suo vi expulsus vel a iurisdic-tione ibi exercenda impeditus, potest extra territorium iurisdictio-nem suam exercere et sententiam ferre, certiore tamen hac de re facto Episcopo dioecesano.
§ 2. Praeter casum de quo in § 1, iudex, ex iusta causa et auditis partibus, potest ad probationes acquirendas etiam extra proprium territorium se conferre, de licentia tarnen Episcopi dioecesani loci adeundi et in sede ab eodem designata.
Caput V
DE PERSONIS IN AULAM ADMITTENDIS ET DE MODO CONFICIENDI ET CONSERVANDI ACTA
Can. 1470 — § 1. Nisi aliter lex particularis caveat, dum causae coram tribunali aguntur, ii tantummodo adsint in aula quos lex aut iudex ad processum expediendum necessarios esse statuerit.
§ 2. Omnes iudicio assistentes, qui reverentiae et oboedientiae tribunali debitae graviter defuerint, iudex potest congruis poenis ad officium reducere, advocatos praeterea et procuratores etiam a muñere apud tribunalia ecclesiastica exercendo suspendere.
570
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
§ 2. Sodniške in dogovorjene roke more sodnik, preden se iztečejo, podaljšati, če nastopi upravičen razlog, ko zasliši stranki ali na njuno prošnjo, nikdar pa jih veljavno skrajšati, razen če stranki soglašata.
§ 3. Vendar naj sodnik pazi, da pravda zaradi podaljšanja ne bo predolgo trajala.
Kan. 1466 — Kjer zakon ne določa rokov za izvršitev procesnih dejanj, jih mora sodnik vnaprej določiti, ko upošteva naravo vsakega opravila.
Kan. 1467 — Ce na dan, ki je določen za napovedano sodno opravilo, sodišče ne uraduje, velja, da je rok podaljšan na prvi naslednji nepraznični dan.
Četrto poglavje KRAJ SOJENJA
Kan. 1468 — Vsako sodišče naj ima, kolikor je mogoče, stalni sedež, ki naj bo odprt ob določenih urah.
Kan. 1469 — § 1. Sodnik, ki je s silo izgnan s svojega ozemlja ali oviran, da bi tam izvrševal sodstvo, more svojo oblast izvrševati in izrekati sodbe zunaj ozemlja, vendar mora o tem obvestiti krajevnega škofa.
§ 2. Razen primera, ki ga omenja § 1, more sodnik iz upravičenega razloga in po zaslišanju strank iti izven lastnega ozemlja, da opravi dokazni postopek, vendar z dovoljenjem krajevnega škofa kraja, kamor naj pride, in na sedežu, ki ga le-ta določi.
Peto poglavje
OSEBE, KI IMAJO PRISTOP V SODNO DVORANO,
IN NAČIN, KAKO SE SESTAVLJAJO IN HRANIJO SPISI
Kan. 1470 — § 1. Med obravnavanjem zadeve na sodišču, razen če območni zakon določa drugače, smejo biti v dvorani navzoči le tisti, za katere določa zakon ali sodnik, da so za potek postopka potrebni.
§ 2. Sodnik more vse pri sojenju navzoče, ki bi se težko pregrešili proti sodišču dolžnemu spoštovanju in poslušnosti, s primernimi kaznimi pripraviti k izpolnjevanju dolžnosti, odvetnikom in zastopnikom pa more poleg tega odvzeti tudi opravljanje službe pri cerkvenih sodiščih.
571
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1471 — Si qua persona interroganda utatur lingua iudici vel partibus ignota, adhibeatur interpres iuratus a iudice designatus. De-clarationes tamen scripto redigantur lingua originaria et translatio addatur. Interpres etiam adhibeatur si surdus vel mutus interrogari debet, nisi forte malit iudex quaestionibus a se datis scripto respon-deatur.
Can. 1472 — § 1. Acta iudicialia, tum quae meritum quaestionis respiciunt, seu acta causae, turn quae ad formam procedendi pertinent, seu acta processus, scripto redacta esse debent.
§ 2. Singula folia actorum numerentur et authenticitatis signo muniantur.
Can. 1473 — Quoties in actis iudicialibus partium aut testium subscripts requiritur, si pars aut testis subscribere nequeat vel nolit, id in ipsis actis adnotetur, simulque iudex et notarius fidem faciant actum ipsum de verbo ad verbum parti aut testi perlectum fuisse, et partem aut testem vel non potuisse vel noluisse subscribere.
Can. 1474 — § 1. In casu appellationis, actorum exemplar, fide facta a notario de eius authenticitate, ad tribunal superius mittatur.
§ 2. Si acta exarata fuerint lingua tribunali superiori ignota, transferantur in aliam eidem tribunali cognitam, cautelis adhibitis, ut de fideli translatione constet.
Can. 1475 — § 1. ludicio expleto, documenta quae in privatorum dominio sunt, restitui debent, retento tamen eorum exemplari.
§ 2. Notarii et cancellarius sine iudicis mandato tradere prohi-bentur exemplar actorum iudicialium et documentorum, quae sunt processui acquisita.
Titulus IV DE PARTIBUS IN CAUSA
Caput I
DE ACTORE ET DE PARTE CONVENTA
Can. 1476 — Quilibet, sive baptizatus sive non baptizatus, potest in iudicio agere; pars autem legitime conventa respondere debet.
Can. 1477 — Licet actor vel pars conventa procuratorem vel advo-catum constituent, semper tamen tenetur in iudicio ipsemet adesse ad praescriptum iuris vel iudicis.
572
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Kan. 1471 — Ce kaka oseba, ki jo je treba izprašati, govori jezik, ki ga sodnik ali stranki ne razumejo, naj se privzame od sodnika določeni zapriseženi tolmač. Vendar naj se izjave sestavijo pismeno v izvirnem jeziku in doda prevod. Tolmač naj se tudi privzame, če je treba izprašati gluhega ali nemega, razen če je sodniku morebiti ljubše, da mu odgovarja na njegova pismena vprašanja.
Kan. 1472 — § 1. Sodna dejanja, tako tista, ki zadevajo bistvo vprašanja, to je dejanja, ki se tičejo stvari same, kakor tista, ki spadajo k obliki postopka, to je procesna dejanja, se morajo opraviti pismeno.
§ 2. Posamezne liste sodnih spisov je treba oštevilčiti in opremiti z znakom pristnosti.
Kan. 1473 — Ce stranka ali priča, kadar se v sodnih spisih zahteva podpis strank ali prič, ne more ali noče podpisati, naj se to v samih spisih omeni in hkrati naj sodnik in notar potrdita, da so bili spisi sami stranki ali priči dobesedno prebrani in da stranka ali priča ni mogla ali ni hotela podpisati.
Kan. 1474 — § 1. V primeru priziva je treba prepis spisov z ove-i"itvijo notarja o njegovi pristnosti poslati višjemu sodišču.
§ 2. Ce so bili spisi sestavljeni v jeziku, ki ga višje sodišče ne razume, naj se prevedejo v drug jezik, ki ga to sodišče razume, ob uporabi primernih ukrepov, da je zagotovljena točnost prevoda.
Kan. 1475 — § 1. Ko je postopek končan, je treba listine, ki so v zasebni lasti, vrniti, vendar se zadrži njihov prepis.
§ 2. Notarjem in kanclerju je prepovedano brez sodnikovega naročila izročiti prepis sodnih spisov in listin, ki so bile pridobljene za postopek.
Četrti naslov PRAVDNE STRANKE
Prvo poglavje TOŽNIK IN TOŽENA STRANKA
Kan. 1476 — Vsakdo, bodisi krščen ali nekrščen, more nastopiti kot tožnik; stranka pa, ki je zakonito tožena, mora odgovarjati.
Kan. 1477 — Čeprav si je tožnik ali tožena stranka postavila zastopnika ali odvetnika, vendar mora biti po predpisu prava ali sodnika vedno sama navzoča pred sodiščem.
573
1478—1481
Lib. VU — De processibus
Can. 1478 — § 1. Minores et ii, qui rationis usu destituti sunt, stare in iudicio tantummodo possunt per eorum parentes aut tutores vel curatores, salvo praescripto § 3.
§ 2. Si iudex existimet minorum iura esse in conflictu cum iuri-bus parentum vel tutorum vel curatorum, aut hos non satis tueri posse ipsorum iura, tunc stent in iudicio per tutorem vel curatorem a iudice datum.
§ 3. Sed in causis spiritualibus et cum spiritualibus conexis, si minores usum rationis assecuti sint, agere et respondere queunt sine parentum vel tutoris consensu, et quidem per se ipsi, si aetatem quat-tuordecim annorum expleverint; secus per curatorem a iudice constitutum.
§ 4. Bonis interdicti, et ii qui minus firmae mentis sunt, stare in iudicio per se ipsi possunt tantummodo ut de propriis delictis respondeat, aut ad praescriptum iudicis; in ceteris agere et respondere debent per suos curatores.
Can. 1479 — Quoties adest tutor aut curator ab auctoritate civili constitutus, idem potest a iudice ecclesiastico admitti, audito, si fieri potest, Episcopo dioecesano eius cui datus est; quod si non adsit aut non videatur admittendus, ipse iudex tutorem aut curatorem pro causa designabit.
Can. 1480 — § 1. Personae iuridicae in iudicio stant per suos legitimes repraesentantes.
§ 2. In casu vero defectus vel neglegentiae repraesentantis, potest ipse Ordinarius per se vel per alium stare in iudicio nomine persona-rum iuridicarum, quae sub eius potestate sunt.
Caput II
DE PROCURATORIBUS AD LITES ET ADVOCATIS
Can. 1481 — § 1. Pars libere potest advocatum et procuratorem sibi constituere; sed praeter casus in §§ 2 et 3 statutos, potest etiam per se ipsa agere et respondere, nisi iudex procuratoris vel advocati ministerium necessarium existimaverit.
§ 2. In iudicio poenali accusatus aut a se constitutum aut a iudice datum semper habere debet advocatum.
§ 3. In iudicio contentioso, si agatur de minoribus aut de iudicio in quo bonum publicum vertitur, exceptis causis matrimonialibus, iudex parti carenti defensorem ex officio constituât.
574
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Kan. 1478 — § 1. Mladoletni in tisti, ki ne morejo razumno ravnati, morejo pred sodiščem nastopiti samo po svojih starših, varuhih ali skrbnikih, velja pa predpis § 3.
§ 2. Če sodnik meni, da so pravice mladoletnih v navzkrižju s pravicami staršev, varuhov ali skrbnikov, ali da ti ne morejo dovolj varovati njihovih pravic, tedaj naj nastopijo pred sodiščem po varuhu ali skrbniku, ki ga določi sodnik.
§ 3. Toda v duhovnih in z duhovnimi povezanih zadevah morejo mladoletniki, če morejo razumno ravnati, nastopati in odgovarjati brez privolitve staršev ali skrbnika in sicer sami osebno, če so dopolnili štirinajst let starosti; sicer pa po skrbniku, ki ga postavi sodnik.
§ 4. Sodno preklicani in duševno manj sposobni morejo sami osebno le toliko nastopati pred sodiščem, da odgovarjajo za svoja kazniva dejanja, ali na ukaz sodnika; v drugih zadevah morajo tožiti in biti toženi po svojih skrbnikih.
Kan. 1479 — Kadar je navzoč varuh ali skrbnik, ki ga je postavila civilna oblast, ga more cerkveni sodnik dopustiti, ko po možnosti poizve za mnenje krajevnega škofa tistega, komur je postavljen; če ga pa ni ali se zdi, da ga ne sme dopustiti, bo sodnik sam določil varuha ali skrbnika za zadevo.
Kan. 1480 — § 1. Pravne osebe nastopajo pred sodiščem po svojih zakonitih predstavnikih.
§ 2. V primeru, da ni predstavnika ali je ta vnemaren, more ordinarij sam osebno ali po drugem nastopiti pred sodiščem v imenu pravnih oseb, ki so pod njegovo oblastjo.
Drugo poglavje PRAVDNI ZASTOPNIKI IN ODVETNIKI
Kan. 1481 — § 1. Stranka si more svobodno določiti odvetnika in zastopnika; toda razen v §§ 2 in 3 določenih primerih more tudi sama nastopati kot tožnik in tožena stranka, razen če sodnik meni, da je sodelovanje zastopnika ali odvetnika potrebno.
§ 2. V kazenski zadevi mora obtoženec vedno imeti odvetnika, ki ga postavi sam ali pa mu ga da sodnik.
§ 3. Če gre v sporni zadevi za mladoletnike ali za javni blagor, izvzemši zakonske pravde, naj sodnik po uradni dolžnosti dodeli branilca stranki, ki ga nima.
575
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1482 — § 1. Unicum sibi quisque potest constituere procura-torem, qui nequit alium sibimet substituere, nisi expressa facultas eidem facta fuerit.
§ 2. Quod si tamen, iusta causa suadente, plures ab eodem consti-tuantur, hi ita designentur, ut detur inter ipsos locus praeventioni.
§ 3. Advocati autem plures simul constitui queunt.
Can. 1483 — Procurator et advocatus esse debent aetate maiores et bonae famae; advocatus debet praeterea esse catholicus, nisi Epi-scopus dioecesanus aliter permittat, et doctor in iure canonico, vel alioquin vere peritus et ab eodem Episcopo approbatus.
Can. 1484 — § 1. Procurator et advocatus antequam munus susci-piant, mandatum authenticum apud tribunal deponere debent.
§ 2. Ad iuris tamen extinctionem impediendam iudex potest pro-curatorem admittere etiam non exhibito mandato, praestita, si res ferat, idonea cautione; actus autem qualibet vi caret, si intra termi-num peremptorium a iudice statuendum, procurator mandatum rite non exhibeat.
Can. 1485 — Nisi speciale mandatum habuerit, procurator non potest valide renuntiare actioni, instantiae vel actis iudicialibus, nee transigere, pacisci, compromittere in arbitros et generatim ea agere pro quibus ius requirit mandatum speciale.
Can. 1486 — § 1. Ut procuratoris vel advocati remotio effectum sortiatur, necesse est ipsis intimetur, et, si lis iam contestata fuerit, iudex et adversa pars certiores facti sint de remotione.
§ 2. Lata definitiva sententia, ius et officium appellandi, si man-dans non renuat, procuratori manet.
Can. 1487 — Tum procurator tum advocatus possunt a iudice, dato decreto, repelli sive ex officio sive ad instantiam partis, gravi tamen de causa.
Can. 1488 — § 1. Vetatur uterque emere litem, aut sibi de immo-dico emolumento vel rei litigiosae parte vindicata pacisci. Quae si fecerint, nulla est pactio, et a iudice poterunt poena pecuniaria mulc-tari. Advocatus praeterea tum ab officio suspendi, tum etiam, si reci-divus sit, ab Episcopo, qui tribunali praeest, ex albo advocatorum ex-pungi potest.
§ 2. Eodem modo puniri possunt advocati et procuratores qui a competentibus tribunalibus causas, in fraudem legis, subtrahunt ut ab aliis favorabilius definiantur.
576
1. del — Sodstvo na splošno
1482—1488
Kan. 1482 — § 1. Vsakdo more izbrati samo enega zastopnika, ki pa si ne more postaviti namestnika, razen če je bila ta pravica izrecno dana.
§ 2. Ce pa upravičen razlog svetuje, naj jih postavi več, in sicer tako, da tisti, ki prej začne, izključi druge.
§ 3. Mogoče pa je postaviti več odvetnikov hkrati.
Kan. 1483 — Zastopnik in odvetnik morata biti polnoletna in na dobrem glasu; odvetnik mora poleg tega biti katoličan, razen če krajevni škof dovoli drugače, in doktor cerkvenega prava ali drugače resnično izveden in potrjen od istega škofa.
Kan. 1484 — § 1. Preden zastopnik ali odvetnik prevzameta nalogo, morata pri sodišču vložiti verodostojno pooblastilo oziroma naročilo.
§ 2. Da pa se prepreči ugasnitev pravice, more sodnik dopustiti zastopnika, četudi ni predložil pooblastila, da je le, če stvar to zahteva, dana primerna varščina; sodno dejanje pa nima nobene moči, če zastopnik v nepodaljšljivem roku, ki ga mora določiti sodnik, pooblastila ne predloži pravilno.
Kan. 1485 — Zastopnik se brez posebnega pooblastila ne more veljavno odpovedati tožbi, postopku ali sodnim dejanjem in ne izvesti poravnavo, se pogoditi, se dogovoriti o razsodnikih in na splošno opraviti dejanj, za katera pravo zahteva posebno pooblastilo.
Kan. 1486 — § 1. Da odstranitev zastopnika ali odvetnika postane učinkovita, se jima mora sporočiti, in če se je ugotovitev pravdnega spora že izvršila, naj se o odstranitvi obvestita sodnik in nasprotna stranka.
§ 2. Ko je izdana končna sodba, ima zastopnik pravico in dolžnost vložiti priziv, če pooblastitelj tega ne odkloni.
Kan. 1487 — Sodnik pa more, vendar iz tehtnega razloga, po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke z odločbo zavrniti tako zastopnika kakor odvetnika.
Kan. 1488 — § 1. Vsakemu od obeh je prepovedano odkupiti pravdo ali se pogoditi o čezmerni koristi ali o delu spornega predmeta. Ce sta to storila, je pogodba nična in sodnik ju more kaznovati z denarno kaznijo. Odvetnika je poleg tega mogoče razrešiti službe in, če je povratnik, ga more škof, ki predseduje sodišču, izbrisati iz seznama odvetnikov.
§ 2. Na isti način je mogoče kaznovati odvetnike in zastopnike, ki z izigravanjem zakona umaknejo pravde pri pristojnih sodiščih, da bi jih druga ugodneje rešila.
37 — Codex
577
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1489 — Advocati ac procuratores qui ob dona aut pollicita-tiones aut quamlibet aliam rationem suum officium prodiderint, a patrocinio exercendo suspendantur, et muleta pecuniaria aliisve con-gruis poenis plectantur.
Can. 1490 — In unoquoque tribunali, quatenus fieri possit, stabiles patroni constituantur, ab ipso tribunali Stipendium recipientes, qui munus advocati vel procuratoris in causis praesertim matrimonialibus pro partibus quae eos seligere malint, exerceant.
Titulus V
DE ACTIONIBUS ET EXCEPTIONIBUS Caput I
DE ACTIONIBUS ET EXCEPTIONIBUS IN GENERE
Can. 1491 — Quodlibet ius non solum actione munitur, nisi aliud expresse cautum sit, sed etiam exceptione.
Can. 1492 — § 1. Quaevis actio extinguitur praescriptione ad nor-mam iuris aliove legitimo modo, exceptis actionibus de statu perso-narum, quae numquam extinguuntur.
§ 2. Exceptio, salvo praescripto can. 1462, semper competit et est suapte natura perpetua.
Can. 1493 — Actor pluribus simul actionibus, quae tamen inter se non confligant, sive de eadem re sive de diversis, aliquem convcnire potest, si aditi tribunalis competentiam non egrediantur.
Can. 1494 — § 1. Pars conventa potest coram eodem iudice in eodem iudicio contra actorem vel propter causae nexum cum actione principali vel ad submovendam vel ad minuendam actoris petitionem, actionem reconventionalem instituere.
§ 2. Reconventio reconventionis non admittitur.
Can. 1495 — Actio reconventionalis proponenda est iudici coram quo actio prior instituta est, licet ad unam causam dumtaxat delegato vel alioquin relative incompetenti.
578
1. del —■ Sodstvo na splošno
1433—1438
Kan. 1489 — Odvetniki in zastopniki, ki bi se zaradi daril, obljub ali iz kakega drugega razloga izneverili svoji službi, naj se razrešijo izvrševanja zastopstva in kaznujejo z denarno kaznijo ali drugimi primernimi kaznimi.
Kan. 1490 — Pri vsakem sodišču naj se, kolikor je to mogoče, postavijo stalni zagovorniki, ki prejemajo nagrado od samega sodišča in naj opravljajo nalogo odvetnika ali zastopnika predvsem v zakonskih pravdah za stranke, ki si jih želijo izbrati.
Peti naslov TOŽBE IN UGOVORI
Prvo poglavje TOŽBE IN UGOVORI NA SPLOŠNO
Kan. 1491 — Vsakršno pravico ne varuje le tožba, razen če je izrecno določeno kaj drugega, marveč tudi ugovor.
Kan. 1492 — § 1. Vsaktera tožba ugasne z zastaranjem po določbi prava ali na drug zakonit način, izvzete pa so tožbe o statusu oseb, ki nikdar ne ugasnejo.
§ 2. Ugovor je ob veljavnosti predpisa kan. 1462 vedno primeren in je po svoji naravi trajen.
Kan. 1493 — Tožnik more proti toženi stranki hkrati naperiti v isti ali v različnih stvareh več med seboj ne nasprotujočih si tožb, če ne presegajo pristojnosti sodišča, na katero se obrača.
Kan. 1494 — § 1. Tožena stranka more pri istem sodniku v istem postopku ali zaradi povezanosti zadeve z glavno tožbo ali zato, da izpodbija ali zmanjša tožnikov zahtevek, zoper tožnika naperiti nasprotno tožbo.
§ 2. Nasprotna tožba proti nasprotni tožbi ni dopustna.
Kan. 1495 — Nasprotna tožba se mora vložiti pri sodniku, pri katerem je bila vložena prva tožba, čeprav je ta pooblaščen samo za eno pravdo ali je drugače relativno nepristojen.
579
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Caput II
DE ACTIONIBUS ET EXCEPTIONIBUS IN SPECIE
Can. 1496 — § 1. Qui probabilibus saltern argumentis ostenderit super aliqua re ab alio detenta ius se habere, sibique damnum immi-nere nisi res ipsa custodienda tradatur, ius habet obtinendi a iudice eiusdem rei sequestrationem.
§ 2. In similibus rerum adiunctis obtinere potest, ut iuris exerci-tium alicui inhibeatur.
Can. 1497 — § 1. Ad crediti quoque securitatem sequestratio rei admittitur, dummodo de créditons iure satis constet.
§ 2. Sequestratio extendi potest etiam ad res debitoris quae quolibet titulo apud alias personas reperiantur, et ad debitoris crédita.
Can. 1498 — Sequestratio rei et inhibitio exercitii iuris decerni nullatenus possunt, si damnum quod timetur possit aliter reparari et idonea cautio de eo reparando offeratur.
Can. 1499 — Iudex potest ei, cui sequestrationem rei vel inhibi-tionem exercitii iuris concedit, praeviam imponere cautionem de dam-nis, si ius suum non probaverit, resarciendis.
Can. 1500 — Ad naturam et vim actionis possessoriae quod atti-net, serventur praescripta iuris civilis loci ubi sita est res de cuius possessione agitur.
Pars II
DE IUDICIO CONTENTIOSO Sectio I
DE IUDICIO CONTENTIOSO ORDINARIO
Titulus I DE CAUSAE INTRODUCTIONE
Caput I
DE LIBELLO LITIS INTRODUCTORY
Can. 1501 — Iudex nullam causam cognoscere potest, nisi petitio, ad normam canonum, proposita sit ab eo cuius interest, vel a pro-motore iustitiae.
580
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Drugo poglavje POSEBNE TOŽBE IN UGOVORI
Kan. 1496 — § 1. Kdor vsaj z verjetnimi razlogi izkaže, da ima pravico do kake stvari, ki jo drug zadržuje, in da mu grozi škoda, če se ta stvar ne izroči v varstvo, ima pravico doseči, da sodnik odredi začasno upravo te stvari.
§ 2. V podobnih okoliščinah more doseči, da se komu prepove izvrševanje pravice.
Kan. 1497 — § 1. Tudi za zavarovanje tei^jatve se dovoli začasna uprava stvari, če je le upnikova pravica zadosti izkazana.
§ 2. Začasna uprava se more raztegniti tudi na tiste dolžnikove stvari, ki se iz kakršnegakoli naslova odkrijejo pri drugih osebah, in na dolžnikove terjatve.
Kan. 1498 — Začasne uprave in prepovedi izvrševanja pravice nikakor ni mogoče odrediti, če je mogoče škodo, ki se je kdo boji, drugače popraviti in se za njeno poravnavo ponudi primerna var-ščina.
Kan. 1499 — Sodnik more tistemu, ki mu dovoli začasno upravo stvari ali prepoved izvrševanja pravice, naložiti predhodno varščino za povrnitev škode, če ne bo dokazal svoje pravice.
Kan. 1500 — Kar zadeva naravo in učinek posestne tožbe, naj veljajo predpisi civilnega prava kraja, kjer je predmet, za katerega posest gre.
Drugi del SPORNI SODNI POSTOPEK
Prvi oddelek REDNI SPORNI SODNI POSTOPEK
Prvi naslov UVEDBA PRAVDE
Prvo poglavje TOŽBENI SPIS
Kan. 1501 — Sodnik ne more soditi nobene zadeve, če ni po določbi kanonov predložil zahtevka tisti, ki se ga tiče, ali pravdnik.
581
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1502 — Qui aliquem convenire vult, debet libellum competent iudici exhibere, in quo controversiae obiectum proponatur, et ministerium iudicis expostuletur.
Can. 1503 — § 1. Petitionem oralem iudex admittere potest, quo-ties vel actor libellum exhibere impediatur vel causa sit facilis investigations et minoris momenti.
§ 2. In utroque tamen casu iudex notarium iubeat scriptis actum redigere qui actori legendus est et ab eo probandus, quique locum tenet libelli ab actore scripti ad omnes iuris effectus.
Can. 1504 — Libellus, quo lis introducitur, debet:
lff exprimere coram quo iudice causa introducatur, quid petatur et a quo petatur;
2° indicare quo iure innitatur actor et generatim saltern quibus factis et probationibus ad evincenda ea quae asseruntur;
3° subscribi ab actore vel eius procuratore, appositis die, mense et anno, necnon loco in quo actor vel eius procurator habitant, aut residere se dixerint actorum recipiendorum gratia;
4° indicare domicilium vel quasi-domicilium partis conventae.
Can. 1505 — § 1. Iudex unicus vel tribunalis collegialis praeses, postquam viderint et rem esse suae competentiae et actori legitimam personam standi in iudicio non deesse, debent suo decreto quam pri-mum libellum aut admittere aut reicere.
§ 2. Libellus reici potest tantum:
si iudex vel tribunal incompetens sit;
2° si sine dubio constet actori legitimam deesse personam standi in iudicio;
3ff si non servata sint praescripta can. 1504, nn. 1-3;
4° si certo pateat ex ipso libello petitionem quolibet carere fun-damento, neque fieri posse, ut aliquod ex processu fundamentum ap-pareat.
§ 3. Si libellus reiectus fuerit ob vitia quae emendari possunt, actor novum libellum rite confectum potest eidem iudici denuo exhibere.
§ 4. Adversus libelli reiectionem integrum semper est parti intra tempus utile decern dierum recursum rationibus suffultum inter-ponere vel ad tribunal appellationis vel ad collegium, si libellus reiectus fuerit a praeside; quaestio autem reiectionis expeditissime de-finienda est.
Can. 1506 — Si iudex intra mensem ab exhibito libello decretum non ediderit, quo libellum admittit vel reicit ad normam can. 1505,
582
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Kan. 1502 — Kdor- hoče koga tožiti, mora pristojnemu sodniku izročiti tožbeni spis, v katerem naj navede sporni predmet in prosi sodnika za pomoč.
Kan. 1503 — § 1. Sodnik more dopustiti ustni zahtevek, kadar je tožnik oviran v izročitvi tožbenega spisa, ali je zadevo lahko preiskati in je manjšega pomena.
§ 2. V vsakem od obeh primerov pa naj sodnik naroči notarju, da pismeno napravi zapisnik, ki ga je treba tožniku prebrati in ga mora on odobriti, in ki z vsemi pravnimi učinki nadomešča od tožnika napisani tožbeni spis.
Kan. 1504 — Tožbeni spis, s katerim se uvede pravda, mora:
1.	izraziti, pred katerim sodnikom naj se pravda uvede, kaj in od koga se zahteva;
2.	navesti, na katero pravico in, vsaj splošno na katera dejstva in dokazila za svoje navedbe se tožnik opira;
3.	podpisati tožnik ali njegov zastopnik z dostavitvijo dneva, meseca in leta pa tudi kraja, kjer tožnik ali njegov zastopnik prebivata, ali pravita, da bosta bivala za sprejemanje sodnih spisov;
4.	navesti domovališče ali nepravo domovališče tožene stranke.
Kan. 1505 — § 1. Potem ko sta sodnik posameznik ali predsednik sodnega zbora spoznala, da spada stvar v njuno pristojnost in da je tožnik pravdno sposoben, mora tožbeni spis s svojo odločbo čimprej sprejeti ali zavrniti.
§ 2. Tožbeni spis je mogoče zavrniti samo:
1.	če sodnik ali sodišče ni pristojno;
2.	če je nedvomno ugotovljeno, da tožnik pravdno ni sposoben;
3.	če niso upoštevani predpisi kan. 1504, št. 1—3;
4.	če je iz samega tožbenega spisa razvidno, da je zahtevek brez vsakršne podlage, in da ni mogoče, da bi se v sodnem postopku pokazala kaka podlaga.
§ 3. Če je bil tožbeni spis zavrnjen zaradi napak, ki jih je mogoče popraviti, more tožnik pred istim sodnikom znova vložiti nov pravilno sestavljen tožbeni spis.
§ 4. Zoper zavrnitev tožbenega spisa ima stranka vedno neokrnjeno pravico v uporabnem času desetih dni vložiti z razlogi podprto pritožbo pri prizivnem sodišču ali sodnem zboru, če je predsednik tožbeni spis zavrnil; vprašanje o zavrnitvi je treba kar najhitreje odločiti.
Kan. 1506 — Če sodnik v enem mesecu, odkar je bil tožbeni spis vložen, ni izdal odločbe, s katero tožbeni spis sprejme ali zavrne po
583
1460—1465
Lib. VII — De processibus
pars, cuius interest, instare potest ut iudex suo munere fungatur; quod si nihilominus iudex sileat, inutiliter lapsis decern diebus a facta instantia, libellus pro admisso habeatur.
Caput II
DE CITATIONE ET DENUNTIATIONE ACTORUM IUDICIALIUM
Can. 1507 — § 1. In decreto, quo actoris libellus admittitur, debet iudex vel praeses ceteras partes in iudicium vocare seu citare ad litem contestandam, statuens utrum eae scripto respondere debeant an coram ipso se sistere ad dubia concordanda. Quod si ex scriptis responsionibus perspiciat necessitatem partes convocandi, id potest novo decreto statuere.
§ 2. Si libellus pro admisso habetur ad normam can. 1506, decre-tum citationis in iudicium fieri debet intra viginti dies a facta instantia, de qua in eo canone.
§ 3. Quod si partes litigantes de facto coram iudice se sistant ad causam agendam, opus non est citatione, sed actuarius significet in actis partes iudicio adfuisse.
Can. 1508 — § 1. Decretum citationis in iudicium debet statim parti conventae notificari, et simul ceteris, qui comparere debent, notum fieri.
§ 2. Citationi libellus litis introductorius adiungatur, nisi iudex propter graves causas censeat libellum significandum non esse parti, antequam haec deposuerit in iudicio.
§ 3. Si lis moveatur adversus eum qui non habet liberum exerci-tium suorum iurium, vel liberam administrationem rerum de quibus disceptatur, citatio denuntianda est, prout casus ferat, tutori, curatori, procuratori speciali, seu ei qui ipsius nomine iudicium suscipere te-netur ad normam iuris.
Can. 1509 — § 1. Citationum, decretorum, sententiarum aliorum-que iudicialium actorum notificatio facienda est per publicos tabel-larios vel alio modo qui tutissimus sit, servatis normis lege particular! statutis.
§ 2. De facto notificationis et de eius modo constare debet in actis.
Can. 1510 — Conventus, qui citatoriam schedam recipere recuset, vel qui impedit quominus citatio ad se perveniat, legitime citatus habeatur.
584
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
določbi kan. 1505, more prizadeta stranka vztrajati, naj sodnik opravi svojo nalogo; če sodnik ne glede na to molči, naj po brezuspešnem preteku desetih dni, odkar je zahteva vložena, velja tožbeni spis za sprejet.
Drugo poglavje VABLJENJE IN SPOROČANJE SODNIH DEJANJ
Kan. 1507 — § 1. V odločbi, s katero se sprejme tožbeni spis, mora sodnik ali predsednik poklicati ali pozvati druge stranke pred sodišče k ugotovitvi pravdnega spora, ko določi, ali morajo le-te odgovoriti pismeno ali priti pred njega za ugotovitev spornih točk. Če iz pismenih odgovorov spozna, da je nujno treba sklicati stranki, more to določiti z novo odločbo.
§ 2. Če tožbeni spis po določbi kan. 1506 velja za sprejet, se mora odločba o pozivu pred sodišče izvršiti v dvajsetih dneh od vložitve zahteve, ki jo omenja ta kanon.
§ 3. Vabilo ni potrebno, če pravdni stranki dejansko prideta pred sodnika zaradi pravde, zapisnikar pa naj v spisih zaznamuje, da sta stranki prišli pred sodišče.
Kan. 1508 — § 1. Odločba o vabljenju pred sodišče se mora takoj sporočiti v vednost toženi stranki in hkrati sporočiti drugim, ki morajo priti pred sodišče.
§ 2. Vabilu naj se priloži tožbeni spis, razen če sodnik iz tehtnih razlogov meni, da se tožbeni spis stranki ne sme izročiti v vednost, dokler ta ni dala izpovedbe pred sodiščem.
§ 3. Če teče pravda zoper koga, ki ne more svobodno izvi'ševati svojih pravic, ali stvari, o katerih se razpravlja, ne upravlja svobodno, se mora vabilo glede na primer sporočiti varuhu, skrbniku, posebnemu zastopniku ali tistemu, ki je po določbi prava dolžan v njegovem imenu nastopati pred sodiščem.
Kan. 1509 — § 1. Vročitev vabil, odločb, sodb in drugih sodnih spisov je treba opraviti po pošti ali na drug način, ki je najvarnejši, ravnati pa se je treba po določbah, ki so določene z območnim zakonom.
§ 2. Iz spisov mora biti razvidno dejstvo in način vročitve.
Kan. 1510 — Toženec, ki se brani sprejeti vabilo ali prepreči, da bi vabilo prišlo do njega, velja za zakonito vabljenega.
585
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1511 — Si citatio non fuerit legitime notificata, nulla sunt acta processus, salvo praescripto can. 1507, § 3.
Can. 1512 — Cum citatio legitime notificata fuerit aut partes coram iudice steterint ad causam agendam:
1° res desinit esse intégra;
2a causa fit propria illius iudicis aut tribunalis ceteroquin com-petentis, coram quo actio instituta est;
3° in iudice delegato firma redditur iurisdictio, ita ut non expi-ret resoluto iure delegantis;
4" interrumpitur praescriptio, nisi aliud cautum sit;
5° lis pendere incipit; et ideo statim locum habet principium «lite pendente, nihil innovetur».
Titulus II DE LITIS CONTESTATIONE
Can. 1513 — § 1. Contestatio litis habetur cum per iudicis decre-tum controversiae termini, ex partium petitionibus et responsionibus desumpti, definiuntur.
§ 2. Partium petitiones responsionesque, praeterquam in libello litis introductorio, possunt vel in responsione ad citationem exprimi vel in declarationibus ore coram iudice factis; in causis autem diffici-lioribus partes convocandae sunt a iudice ad dubium vel dubia con-cordanda, quibus in sententia respondendum sit.
§ 3. Decretum iudicis partibus notificandum est; quae nisi iam consenserint, possunt intra decern dies ad ipsum iudicem recurrere, ut mutetur; quaestio autem expeditissime ipsius iudicis decreto diri-menda est.
Can. 1514 — Controversiae termini semel statuti mutari valide ne-queunt, nisi novo decreto, ex gravi causa, ad instantiam partis et auditis reliquis partibus earumque rationibus perpensis.
Can. 1515 — Lite contestata, possessor rei alienae desinit esse bo-nae fidei; ideoque, si damnatur ut rem restituât, fructus quoque a contestationis die reddere debet et damna sarcire.
Can. 1516 — Lite contestata, iudex congruum tempus partibus praestituat probationibus proponendis et explendis.
586
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Kan. 1511 — Ce vabilo ni bilo vročeno zakonito, so procesna dejanja nična, velja pa predpis kan. 1507, § 3.
Kan. 1512 — Ko je bilo vabilo zakonito vročeno ali sta stranki prišli pred sodnika zaradi pravde:
1.	preneha stvar biti nedotaknjena;
2.	je pravda vezana na tega sodnika ali sicer pristojno sodišče, pri katerem je bila tožba vložena;
3.	se utrdi jurisdikcija pooblaščenega sodnika, tako da ne ugasne, če preneha oblast tistega, ki je pooblastilo dal;
4.	se pretrga zastaranje, če ni določeno kaj drugega;
5.	spor prične teči; in zato takoj začne veljati načelo »ko spor teče, naj se nič ne uvaja na novo.«
Drugi naslov UGOTOVITEV PRAVDNEGA SPORA
Kan. 1513 — § 1. Ugotovitev pravdnega spora je v tem, da se s sodnikovo odločbo opredelijo meje spora, povzete iz zahtevkov in odgovorov pravdnih strank.
§ 2. Zahtevke in odgovore strank je mogoče razen v tožbenem spisu izraziti v odgovoru na vabilo ali z ustnimi izjavami pred sodnikom; v težjih zadevah pa mora sodnik poklicati stranki za ugotovitev spora ali spornih točk, na katere je treba v sodbi odgovoriti.
§ 3. Sodnikovo odločbo je treba strankama vročiti; če ti ne soglašata takoj, se moreta v desetih dneh obrniti na samega sodnika, naj se spremeni; vprašanje je treba z odločbo tega sodnika kar najhitreje razrešiti.
Kan. 1514 — Ko so meje spora enkrat ugotovljene, jih ni mogoče veljavno spremeniti, razen z novo odločbo, iz tehtnega razloga, na zahtevo stranke in po zaslišanju drugih strank ter po pretresu njihovih razlogov.
Kan. 1515 — Ko je pravdni spor ugotovljen, preneha posestnik tuje stvari biti v dobri veri; če je obsojen na vrnitev stvari, mora zato vrniti tudi njene plodove od dneva ugotovitve in poravnati škodo.
Kan. 1516 — Ko je pravdni spor ugotovljen, naj sodnik strankama določi primeren rok za predložitev in dopolnitev dokazov.
587
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Titulus III DE LITIS INSTANTIA
Can. 1517 — Instantiae initium fit citatione; finis autem non solum pronuntiatione sententiae definitivae, sed etiam aliis modis iure praefinitis.
Can. 1518 — Si pars litigans moriatur aut statum mutet aut cesset ab officio cuius ratione agit:
1° causa nondum conclusa, instantia suspenditur donee heres defuncti aut successor aut is, cuius intersit, litem résumât;
2° causa conclusa, iudex procedere debet ad ulteriora, citato procuratore, si adsit, secus defuncti herede vel successore.
Can. 1519 — § 1. Si a munere cesset tutor vel curator vel procurator, qui sit ad normam can. 1481, §§ 1 et 3 necessarius, instantia interim suspenditur.
§ 2. Alium autem tutorem vel curatorem iudex quam primum constituât; procuratorem vero ad litem constituere potest, si pars neglexerit intra brevem terminum ab ipso iudice statutum.
Can. 1520 — Si nullus actus processualis, nullo obstante impedi-mento, ponatur a partibus per sex menses, instantia perimitur. Lex particulars alios peremptionis terminos statuere potest.
Can. 1521 — Peremptio obtinet ipso iure et adversus omnes, minores quoque aliosve minoribus aequiparatos, atque etiam ex officio declarari debet, salvo iure petendi indemnitatem adversus tutores, curatores, administratores, procuratores, qui culpa se caruisse non probaverint.
Can. 1522 — Peremptio exstinguit acta processus, non vero acta causae; immo haec vim habere possunt etiam in alia instantia, dum-modo causa inter easdem personas et super eadem re intercedat; sed ad extraneos quod attinet, non aliam vim obtinent nisi documen-torum.
Can. 1523 — Perempti iudicii expensas, quas quisque ex litigan-tibus fecerit, ipse ferat.
Can. 1524 — § 1. In quolibet statu et gradu iudicii potest actor instantiae renuntiare; item tum actor tum pars conventa possunt processus actis renuntiare sive omnibus sive nonnullis tantum.
§ 2. Tutores et administratores personarum iuridicarum, ut renuntiare possint instantiae, egent consilio vel consensu eorum, quorum concursus requiritur ad ponendos actus, qui ordinariae admini-strationis fines excedunt.
588
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Tretji naslov TEK PRAVDE
Kan. 1517 — Pravda začne teči z vabljenjem; konča pa se ne le z razglasitvijo končne sodbe, marveč tudi na druge v pravu vnaprej določene načine.
Kan. 1518 — Če pravdna stranka umre, spremeni stan ali izgubi službo, zaradi katere nastopa:
1.	se še nezaključeni postopek v trenutku prekine, dokler dedič umrlega ali naslednik ali tisti, ki se ga tiče, ne prevzame postopka;
2.	če je postopek zaključen, mora sodnik voditi postopek naprej, ko pozove zastopnika, če je, sicer pa dediča umrlega ali naslednika.
Kan. 1519 — § 1. Če varuhu, skrbniku ali zastopniku, ki je potreben po določbi kan. 1481, §§ 1 in 3, preneha naloga, se postopek medtem prekine.
§ 2. Sodnik pa naj čimprej določi drugega varuha ali skrbnika; zastopnika pa more določiti za pravdo, če je stranka v kratkem od sodnika določenem roku pustila zadevo vnemar.
Kan. 1520 — Če stranki v šestih mesecih ne izvršita nobenega procesnega dejanja, ko ni nobene ovire, se postopek takoj prekine. Območni zakon more določiti druge roke prenehanja.
Kan. 1521 — Prekinitev nastopi po samem pravu in zoper vse, tudi zoper mladoletnike in druge, ki se izenačujejo z mladoletniki, in se mora tudi po uradni dolžnosti razglasiti, velja pa pravica zahtevati odškodnino od varuhov, skrbnikov, upraviteljev, zastopnikov, ki niso dokazali, da so bili brez krivde.
Kan. 1522 — Prekinitev vzame pravni učinek procesnim dejanjem, ne pa dejanjem same zadeve; te morejo celo imeti moč v drugem postopku, da le teče pravda med istima osebama in v isti stvari; nasproti tujim osebam pa imajo le veljavo listin.
Kan. 1523 — Stroške sodnega postopka, ki je prenehal, mora vsaka pravdna stranka, ki jih je povzročila, nositi sama.
Kan. 1524 — § 1. Tožnik se more pri vsakem stanju in stopnji pravde odpovedati teku pravde; prav tako se moreta tožnik in tožena stranka odpovedati vsem ali samo nekaterim procesnim dejanjem.
§ 2. Da se morejo varuhi in upravitelji v pravdo vpletenih pravnih oseb odpovedati teku pravde, potrebujejo posvetovanje ali privolitev tistih, katerih sodelovanje se zahteva za opravljanje dejanj, ki presegajo meje redne uprave.
589
1460—1465
Lib. VII — De processibus
§ 3. Renuntiatio, ut valeat, peragenda est scripto, eademque a parte vel ab eius proeuratore, speeiali tamen mandato munito, debet subscribi, cum altera parte communicari, ab eaque acceptari vel saltern non impugnari, et a iudice admitti.
Can. 1525 — Renuntiatio a iudice admissa, pro actis quibus renun-tiatum est, eosdem parit effectus ac peremptio instantiae, itemque obligat renuntiantem ad solvendas expensas actorum, quibus renun-tiatum fuit.
Titulus IV DE PROBATIONIBUS
Can. 1526 — § 1. Onus probandi incumbit ei qui asserit.
§ 2. Non indigent probatione:
1° quae ab ipsa lege praesumuntur;
2° facta ab uno ex contendentibus asserta et ab altero admissa, nisi iure vel a iudice probatio nihilominus exigatur.
Can. 1527 — § 1. Probationes cuiuslibet generis, quae ad causam cognoscendam utiles videantur et sint licitae, adduci possunt.
§ 2. Si pars instet ut probatio a iudice reiecta admittatur, ipse iudex rem expeditissime definiat.
Can. 1528 — Si pars vel testis se sistere ad respondendum coram iudice renuant, licet eos audire etiam per laicum a iudice designatum aut requirere eorum declarationem coram publico notario vel quovis alio legitimo modo.
Can. 1529 — Iudex ad probationes colligendas ne procedat ante litis contestationem nisi ob gravem causam.
Caput I
DE PARTIUM DECLARATIONIBUS
Can. 1530 — Iudex ad veritatem aptius eruendam partes interro-gare semper potest, immo debet, ad instantiam partis vel ad proban-dum factum quod publice interest extra dubium poni.
Can. 1531 — § 1. Pars legitime interrogata respondere debet et veritatem integre fateri.
§ 2. Quod si respondere recusaverit, iudicis est aestimare quid ad factorum probationem exinde erui possit.
590
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
§ 3. Da bo odpoved veljavna, jo je treba dati pismeno in jo mora podpisati stranka ali njen zastopnik, vendar s posebnim pooblastilom, se mora sporočiti drugi stranki, ta pa jo mora sprejeti ali jo vsaj ne izpodbijati, sodnik pa jo mora dopustiti.
Kan. 1525 — Odpoved, ki jo sodnik dopusti, ima za dejanja, katerim se je odpovedalo, iste učinke kakor prenehanje pravdnega teka, in enako obvezuje tistega, ki jo poda, da plača stroške za dejanja, ki se jim je odpovedal.
Četrti naslov DOKAZOVANJE
Kan. 1526 — § 1. Dokazovanje bremeni tistega, ki trdi.
§ 2. Dokazovati ni treba:
1.	kar domneva sam zakon;
2.	dejstev, ki jih ena izmed pravdnih strank zatrjuje, druga pa priznava, razen če pravo ali sodnik kljub temu zahteva dokazovanje.
Kan. 1527 — § 1. Dokaze katerekoli vrste, ki se zdijo koristni za presojo pravde in so dopustni, je mogoče navajati.
§ 2. Če stranka vztraja, da se dokaz, ki ga je sodnik odklonil, dopusti, naj sodnik sam stvar kar najhitreje odloči.
Kan. 1528 — Če stranka ali priča odkloni priti in odgovarjati pred sodnikom, je dovoljeno, da ju zasliši tudi laik, ki ga je sodnik določil, ali da se zahteva njuna izjava pred javnim notarjem ali na katerikoli drug zakonit način.
Kan. 1529 — Sodnik naj ne začne z dokaznim postopkom pred ugotovitvijo pravdnega spora, razen iz tehtnega razloga.
Prvo poglavje IZJAVE STRANK
Kan. 1530 — Da sodnik lažje dožene resnico, more stranki vedno izpraševati, vsekakor pa ju mora na zahtevo stranke, ali da se nedvomno dokaže dejstvo, ki je v javnem interesu.
Kan. 1531 — § 1. Zakonito vprašana stranka mora odgovarjati in neokrnjeno izpovedati resnico.
§ 2. Če pa je odgovor odklonila, je sodnikova stvar, da presodi, kaj je iz tega mogoče povzeti za dokazovanje dejstev.
591
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1532 — In casibus, in quibus bonum publicum in causa est, iudex partibus iusiurandum de veritate dicenda aut saltern de veri-tate dictorum deferat, nisi gravis causa aliud suadeat; in aliis casibus, potest pro sua prudentia.
Can. 1533 — Partes, promotor iustitiae et defensor vinculi possunt iudici exhibere articulos, super quibus pars interrogetur.
Can. 1534 — Circa partium interrogationem cum proportione ser-ventur, quae in cann. 1548, § 2, n. 1, 1552 et 1558-1565 de testibus sta-tuuntur.
Can. 1535 — Assertio de aliquo facto, scripto vel ore, coram iudice competenti, ab aliqua parte circa ipsam iudicii materiam, sive sponte sive iudice interrogante, contra se peracta, est confessio iudicialis.
Can. 1536 — § 1. Confessio iudicialis unius partis, si agatur de ne-gotio aliquo privato et in causa non sit bonum publicum, ceteras relevât ab onere probandi.
§ 2. In causis autem quae respiciunt bonum publicum, confessio iudicialis et partium declarationes, quae non sint confessiones, vim probandi habere possunt, a iudice aestimandam una cum ceteris causae adiunctis, at vis plenae probationis ipsis tribui nequit, nisi alia accédant elementa quae eas omnino corroborent.
Can. 1537 — Quoad extraiudicialem confessionem in iudicium de-ductam, iudicis est, perpensis omnibus adiunctis, aestimare quanti ea sit facienda.
Can. 1538 — Confessio vel alia quaevis partis declaratio qualibet vi caret, si constet earn ex errore facti esse prolatam, aut vi vel metu gravi extortam.
Caput II
DE PROBATIONE PER DOCUMENTA
Can. 1539 — In quolibet iudicii genere admittitur probatio per documenta tum publica tum privata.
Art. 1
DE NATURA ET FIDE DOCUMENTORUM
Can. 1540 — § 1. Documenta publica ecclesiastica ea sunt, quae persona publica in exercitio sui muneris in Ecclesia confecit, servatis sollemnitatibus iure praescriptis.
592
T
2. del — Sporni sodni postopek	1532—1540
Kan. 1532 — V primerih, kadar daje pravdi povod javni blagor, mora sodnik stranki zapriseči, da bosta ali da vsaj sta govorili resnico, razen če tehten razlog svetuje kaj drugega; v drugih primerih more to po svoji presoji.
Kan. 1533 — Stranki, pravdnik in branilec vezi morejo sodniku predlagati vprašanja, o katerih naj stranko izpraša.
Kan. 1534 — Glede izpraševanja strank je treba skladno upoštevati, kar je glede prič določeno v kan. 1548, § 2, št. 1, 1552 in 1558-1565.
Kan. 1535 — Ce katera stranka sama od sebe ali na sodnikovo vprašanje pred pristojnim sodnikom pismeno ali ustno zatrdi glede samega predmeta sojenja kako dejstvo proti sebi, je to sodno priznanje.
Kan. 1536 — § 1. Ce gre za kako zasebno zadevo in ni povod javni blagor, sodno priznanje ene stranke drugim olajša breme dokazovanja.
§ 2. V pravdah, ki se tičejo javnega blagra, pa morejo sodno priznanje in izjave strank, ki niso priznanje, imeti dokazno moč, ki jo mora sodnik presoditi skupno z drugimi okoliščinami zadeve, moči polnega dokaza pa jim ne more dati, razen če se pridružijo druga dejstva, ki jih povsem utrdijo.
Kan. 1537 — Glede sodišču predloženega izvensodnega priznanja mora sodnik, ko je pretehtal vse okoliščine, presoditi, koliko je vredno.
Kan. 1538 — Priznanje ali katerakoli druga izjava stranke je brez moči, če se ugotovi, da je bila izrečena v zmoti o dejstvu ali izsiljena s silo ali hudim ustrahovanjem.
Drugo poglavje DOKAZ Z LISTINAMI
Kan. 1539 — V postopku katerekoli vrste je dopusten dokaz z javnimi in zasebnimi listinami.
Prvi člen
NARAVA IN DOKAZNA MOC LISTIN
Kan. 1540 — § 1. Javne cerkvene listine so tiste, ki jih je sestavila javna oseba pri izvrševanju svoje naloge v Cerkvi, ko je upoštevala po pravu predpisane obličnosti.
38 — Codex
593
1419—1423	Lib. VII ■— De processibus
§ 2. Documenta publica civilia ea sunt, quae secundum uniuscui-usque loci leges talia iure censentur.
§ 3. Cetera documenta sunt privata.
Can. 1541 — Nisi contrariis et evidentibus argumentis aliud evin-catur, documenta publica fidem faciunt de omnibus quae dii'ecte et principaliter in iis affirmantur.
Can. 1542 — Documentum privatum, sive agnitum a parte sive re-cognitum a iudice, eandem probandi vim habet adversus auctorem vel subscriptorem et causam ab iis habentes, ac confessio extra iudi-cium facta; adversus extraneos eandem vim habet ac partium decla-rationes quae non sint confessiones, ad normam can. 1536, § 2.
Can. 1543 — Si abrasa, correcta, interpolata aliove vitio documenta infecta demonstrentur, iudicis est aestimare an et quanti huius-modi documenta sint facienda.
Art. 2
DE PRODUCTIONE DOCUMENTORUM
Can. 1544 — Documenta vim probandi in iudicio non habent, nisi originalia sint aut in exemplari authentico exhibita et penes tribu-nalis cancellariam deposita, ut a iudice et ab adversario examinari possint.
Can. 1545 — Iudex praecipere potest ut documentum utrique parti commune exhibeatur in processu.
Can. 1546 — § 1. Nemo exhibere tenetur documenta, etsi communia, quae communicari nequeunt sine periculo damni ad normam can. 1548, § 2, n. 2 aut sine periculo violationis secreti servandi.
§ 2. Attamen si qua saltem documenti particula describi possit et in exemplari exhiberi sine memoratis incommodis, iudex decernere potest ut eadem producatur.
Caput III
DE TESTIBUS ET ATTESTATIONIBUS
Can. 1547 — Probatio per testes in quibuslibet causis admittitur, sub iudicis moderatione.
Can. 1548 — § 1. Testes iudici legitime interroganti veritatem fa-teri debent.
594
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
§ 2. Javne civilne listine so tiste, ki pravno veljajo za takšne po zakonih vsakega posameznega kraja.
§ 3. Druge listine so zasebne.
Kan. 1541 — Ce nasprotni in razvidni razlogi ne dokazujejo kaj drugega, imajo javne listine dokazno moč za vse, kar se v njih naravnost in prvenstveno zatrjuje.
Kan. 1542 — Zasebna, od stranke priznana ali od sodnika preverjena listina ima isto dokazno moč zoper sestavljalca ali podpisnika in zadevo, ki jo ta dva zastopata, kakor izvensodno priznanje; zoper tretje osebe ima isto moč kakor izjave strank, ki niso priznanja, po določbi kan. 1536, § 2.
Kan. 1543 — Ce se izkaže, da je v listinah kaj izbrisano, popravljeno, vstavljeno ali drugače popačeno, mora sodnik presoditi, ali in koliko so take listine vredne.
Drugi člen PREDLAGANJE LISTIN
Kan. 1544 — Listine nimajo pri sodišču dokazne moči, razen če so izvirne ali se predložijo v verodostojnem prepisu in se izročijo v hrambo sodni pisarni, da jih moreta sodnik in nasprotna stranka pregledati.
Kan. 1545 — Sodnik more ukazati, da se vsaki od obeh strank skupna listina predloži v postopku.
Kan. 1546 — § 1. Nihče ni dolžan predložiti listin, tudi skupnih, ki jih ni mogoče objaviti brez nevarnosti za škodo po določbi kan. 1548, § 2, št. 2 ali brez nevarnosti kršitve tajnosti, ki jo je treba varovati.
§ 2. Če bi bilo mogoče izpisati vsaj kakšen del listine in ga v prepisu predložiti brez omenjenih nevšečnosti, more sodnik odločiti, naj se ta predloži.
Tretje poglavje PRIČE IN PRIČEVANJA
Kan. 1547 — Dokazovanje s pričami pod sodnikovim vodstvom je dopustno v katerihkoli pravdah.
Kan. 1548 — § 1. Priče morajo sodniku, ki jih zakonito izprašuje, govoriti resnico.
595
1460—1465
Lib. VII — De processibus
§ 2. Salvo praescripto can. 1550, § 2, n. 2, ab obligatione respondent eximuntur:
Io clerici, quod attinet ad ea quae ipsis manifestata sunt ratione sacri ministerii; civitatum magistratus, medici, obstetrices, advocati, notarii aliique qui secretum officii etiam ratione praestiti consilii tenentur, quod attinet ad negotia huic secreto obnoxia;
2° qui ex testificatione sua sibi aut coniugi aut proximis con-sanguineis vel affinibus infamiam, periculosas vexationes, allave mala gravia obventura timent.
Art. 1
QUI TESTES ESSE POSSINT
Can. 1549 — Omnes possunt esse testes, nisi expresse iure repel-lantur vel in totum vel ex parte.
Can. 1550 — § 1. Ne admittantur ad testimonium ferendum minores infra decimum quartum aetatis annum et mente debiles; audiri tamen poterunt ex decreto iudicis, quo id expedire declaretur.
§ 2. Incapaces habentur:
l" qui partes sunt in causa, aut partium nomine in iudicio con-sistunt, iudex eiusve assistentes, advocatus aliique qui partibus in eadem causa assistunt vel astiterunt;
2° sacerdotes, quod attinet ad ea omnia quae ipsis ex confes-sione sacramentali innotuerunt, etsi poenitens eorum manifestatio-nem petierit; immo audita a quovis et quoquo modo occasione con-fessionis, ne ut indicium quidem veritatis recipi possunt.
Art. 2
DE INDUCENDIS ET EXCLUDENDIS TESTIBUS
Can. 1551 — Pars, quae testem induxit, potest eius examini re-nuntiare; sed adversa pars postulare potest ut nihilominus testis exa-minetur.
Can. 1552 — § 1. Cum probatio per testes postulatur, eorum nomina et domicilium tribunali indicentur.
§ 2. Exhibeantur, intra terminum a iudice praestitutum, articuli argumentorum super quibus petitur testium interrogatio; alioquin petitio censeatur deserta.
596
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
§ 2. Ob veljavnosti predpisa kan. 1550, § 2, št. 2 so od dolžnosti pričevanja izvzeti:
1.	kleriki glede tega, kar jim je bilo odkrito zaradi svete službe; državni uradniki, zdravniki, babice, odvetniki, notarji in drugi, ki morajo po uradni dolžnosti varovati tajnost tudi glede danega nasveta, ki se tiče zadev, za katere velja ta tajnost;
2.	tisti, ki se bojijo, da bo zaradi njihovega pričevanja nje same, zakonca ali bližnje sorodnike po krvi ali svaštvu zadela sramota, nevarne nadloge ali kako drugo hudo zlo.
Prvi člen KDO MORE BITI PRlCA
Kan. 1549 — Priča more biti vsak, razen če ga pravo v celoti ali delno izrecno zavrača.
Kan. 1550 — § 1. Mladoletnikom pod štirinajstim letom starosti in slaboumnim naj se pričevanje ne dovoli; zaslišati pa jih je mogoče po sodnikovi odločbi, ki izjavlja, da je to primerno.
§ 2. Za nezmožne veljajo:
1.	pravdni stranki ali tisti, ki pri sodišču nastopajo v imenu strank, sodnik in njegovi prisedniki, odvetnik in drugi, ki strankama v isti pravdi pomagajo ali so pomagali;
2.	duhovniki glede vsega, kar jim je postalo znano v zakramentalni spovedi, čeprav je spovedanec prosil, da to razodenejo; tudi tistega, kar je kdorkoli in na kakršenkoli način slišal ob spo-vedovanju, ni mogoče sprejeti niti kot indic za resnico.
Drugi člen
PRIČE, KI JIH JE TREBA PRIVESTI ALI IZKLJUČITI
Kan. 1551 — Stranka, ki je pričo privedla, se more odreči njenemu zaslišanju; toda nasprotna stranka more zahtevati, da se priča kljub temu zasliši.
Kan. 1552 — § 1. Ko se zahteva dokaz s pričami, naj se sodišču navedejo njihova imena in domovališče.
§ 2. V roku, ki ga je določil sodnik, naj se navedejo predmeti dokazovanj, za katere se zahteva zaslišanje prič; sicer zahteva velja za umaknjeno.
597
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1553 — Iudicis est nimiam multitudinem testium refrenare.
Can. 1554 — Antequam testes examinentur, eorum nomina cum partibus communicentur; quod si id, prudenti iudicis existimatione, fieri sine gravi difficultate nequeat, saltern ante testimoniorum publi-cationem fiat.
Can. 1555 — Firmo praescripto can. 1550, pars petere potest ut testis excludatur, si iusta exclusionis causa demonstretur ante testis excussionem.
Can. 1556 — Citatio testis fit decreto iudicis testi legitime no-tificato.
Can. 1557 — Testis rite citatus pareat aut causam suae absentiae iudici notam faciat.
Art. 3
DE TESTIUM EXAMINE
Can. 1558 — § 1. Testes sunt examini subiciendi in ipsa tribunalis sede, nisi aliud iudici videatur.
§ 2. Cardinales, Patriarchae, Episcopi et ii qui, suae civitatis iure, simili favore gaudent, audiantur in loco ab ipsis selecto.
§ 3. Iudex decernat ubi audiendi sint ii, quibus propter distan-tiam, morbum aliudve impedimentum impossibile vel difficile sit tribunalis sedem adiré, firmis praescriptis cann. 1418 et 1469, § 2.
Can. 1559 — Examini testium partes assistere nequeunt, nisi iudex, praesertim cum res est de bono privato, eas admittendas cen-suerit. Assistere tamen possunt earum advocati vel procuratores, nisi iudex propter rerum et personarum adiuncta censuerit secreto esse procedendum.
Can. 1560 — § 1. Testes seorsim singuli examinandi sunt.
§ 2. Si testes inter se aut cum parte in re gravi dissentiant, iudex discrepantes inter se conferre seu comparare potest, remotis, quantum fieri poterit, dissidiis et scandalo.
Can. 1561 — Examen testis fit a iudice, vel ab eius delegato aut auditore, cui assistai oportet notarius; quapropter partes, vel promo-tor iustitiae, vel defensor vinculi, vel advocati qui examini intersint, si alias interrogationes testi faciendas habeant, has non testi, sed iudici vel eius locum tenenti proponant, ut eas ipse deferat, nisi aliter lex particularis caveat.
598
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Kan. 1553 — Sodnik ima neokrnjeno pravico omejiti preveliko število prič.
Kan. 1554 — Preden se priče zaslišijo, naj se njihova imena sporočijo strankama; če se to po pametni sodnikovi presoji ne more izvršiti brez velike težave, naj se izvrši vsaj pred objavo pričevanj.
Kan. 1555 — Stranka more zahtevati, naj se priča izključi, če se pred zasliševanjem priče izkaže upravičen razlog za izključitev, velja pa predpis kan. 1550.
Kan. 1556 — Pričo povabi sodnik z odločbo, ki se priči zakonito sporoči.
Kan. 1557 — Pravilno povabljena priča naj pride ali pa sodniku sporoči vzrok svoje odsotnosti.
Tretji člen ZASLIŠEVANJE PRlC
Kan. 1558 — § 1. Priče je treba zaslišati na samem sedežu sodišča, če sodnik ne odloči kaj drugega.
§ 2. Kardinale, patriarhe, škofe in tiste, ki po pravu svoje države uživajo podobno ugodnost, naj se zasliši na kraju, ki ga sami izberejo.
§ 3. Sodnik naj odloči, kje naj se zaslišijo tisti, ki jim je zaradi oddaljenosti, bolezni ali druge ovire nemogoče ali težko priti na sedež sodišča, veljajo pa predpisi kan. 1418 in 1469, § 2.
Kan. 1559 — Pri zasliševanju prič stranki ne moreta biti navzoči, razen če sodnik meni, zlasti kadar gre za zasebno dobrino, da ju je treba pripustiti. Navzoči pa morejo biti njuni odvetniki ali zastopniki, razen če sodnik zaradi stvarnih in osebnih okoliščin meni. da je treba postopek voditi tajno.
Kan. 1560 — § 1. Priče je treba zasliševati vsako zase.
§ 2. Ce si priče med seboj ali s stranko v važni stvari nasprotujejo, more sodnik tiste, ki ne soglašajo med seboj, privesti skupaj ali jih soočiti, ko, kolikor je mogoče, odstrani razprtije in pohujšanje.
Kan. 1561 — Zaslišanje priče opravi sodnik, njegov pooblaščenec ali sodnik zasliševalec, pri čemer mora biti navzoč notar; zato naj stranki, pravdnik, branilec vezi ali odvetniki, ki so pri zaslišanju navzoči, če hočejo priči zastaviti druga vprašanja, teh ne postavljajo priči, marveč sodniku ali njegovemu namestniku, da jih on postavi, razen če območni zakon določa drugače.
599
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1562 — § 1. Iudex testi in mentem revocet gravem obliga-tionem dicendi totam et solam veritatem.
§ 2. Iudex testi deferat iuramentum iuxta can. 1532; quod si testis renuat illud emittere, iniuratus audiatur.
Can. 1563 — Iudex imprimis testis identitatem comprobet; exqui-rat quaenam sit ipsi cum partibus necessitudo et, cum ipsi interroga-tiones specificas circa causam defert, sciscitetur quoque fontes eius scientiae et quo definito tempore ea, quae asserit, cognoverit.
Can. 1564 — Interrogationes breves sunto, interrogandi captui ac-commodatae, non plura simul complectentes, non captiosae, non sub-dolae, non suggerentes responsionem, remotae a cuiusvis offensione et pertinentes ad causam quae agitur.
Can. 1565 — § 1. Interrogationes non sunt cum testibus antea communicandae.
§ 2. Attamen si ea quae testificanda sunt ita a memoria sint remota, ut nisi prius recolantur certo affirmari nequeant, poterit iudex nonnulla testem praemonere, si id sine periculo fieri posse censeat.
Can. 1566 — Testes ore testimonium dicant, et scriptum ne legant, nisi de calculo et rationibus agatur; hoc enim in casu, adnotationes, quas secum attulerint, consulere poterunt.
Can. 1567 — § 1. Responsio statim redigenda est scripto a notario et referre debet ipsa editi testimonii verba, saltern quod attinet ad ea quae iudicii materiam directe attingunt.
§ 2. Admitti potest usus machinae magnetophonicae, dummodo dein responsiones scripto consignentur et subscribantur, si fieri potest, a deponentibus.
Can. 1568 — Notarius in actis mentionem faciat de praestito, re-misso aut recusato iureiurando, de partium aliorumque praesentia, de interrogationibus ex officio additis et generatim de omnibus memoria dignis quae forte acciderint, cum testes excutiebantur.
Can. 1569 — § 1. In fine examinis, testi legi debent quae notarius de eius depositione scripto redegit, vel ipsi audita facere quae ope magnetophonii de eius depositione incisa sunt, data eidem testi facúltate addendi, supprimendi, corrigendi, variandi.
§ 2. Denique actui subscribere debent testis, iudex et notarius.
Can. 1570 — Testes, quamvis iam excussi, poterunt parte postulante aut ex officio, antequam acta seu testificationes publici iuris
600
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Kan. 1562 — § 1. Sodnik naj pričo opomni na strogo obveznost, da mora govoriti vso resnico in samo resnico.
§ 2. Sodnik naj od priče zahteva prisego po kan. 1532; če pa jo priča odkloni, naj se zasliši nezaprisežena.
Kan. 1563 — Sodnik naj predvsem ugotovi istovetnost priče; naj razišče, v kakšnih odnosih je s pravdnima strankama, in ko ji postavlja posebna vprašanja glede zadeve, naj povpraša tudi za vire njene poučenosti in v katerem določenem času je zvedela to, kar zatrjuje.
Kan. 1564 — Vprašanja naj bodo ki'atka, prilagojena umski sposobnosti tistega, ki mora biti vprašan, naj ne obsegajo več vprašanj hkrati, naj ne bodo lovilna, ne zahrbtna, ne takšna, da podtikajo odgovor, prosta vsakršne žaljivosti, naj se nanašajo na zadevo, ki se obravnava.
Kan. 1565 — § 1. Vprašanja se pričam ne smejo vnaprej sporočiti.
§ 2. Če pa je to, o čemer morajo pričati, spominu tako oddaljeno, da ne morejo nekaj z gotovostjo trditi, če tega prej ne premislijo, more sodnik pričo na nekatere reči prej spomniti, če meni, da se more to zgoditi brez nevarnosti.
Kan. 1566 — Priče naj podajo pričevanje ustno in napisanega naj ne berejo, razen če gre za številke in račune; tedaj morejo namreč uporabiti zapiske, ki so jih prinesle s seboj.
Kan. 1567 — § 1. Odgovor mora notar takoj zapisati in navesti dobesedno dano pričevanje, vsaj kar se neposredno tiče predmeta sodnega postopka.
§ 2. Sme se dovoliti uporaba magnetofona, vendar le, če se potem odgovori zapišejo in jih, če je mogoče, podpišejo tisti, ki so jih dali.
Kan. 1568 — Notar mora v zapisniku omeniti, da se je prisega opravila, opustila ali odklonila, navzočnost strank in drugih, po uradni dolžnosti dodana vprašanja in sploh vse, kar se je morda pri zasliševanju prič zgodilo omembe vrednega.
Kan. 1569 — § 1. Na koncu zaslišanja je treba priči prebrati, kar je notar iz njenega pričevanja zapisal, ali ji omogočiti poslušati, kar je bilo o njenem pričevanju z magnetofonom posneto, ko se sami priči da možnost, kaj dodati, izpustiti, popraviti, spremeniti.
§ 2. Potem morajo zapisnik podpisati priče, sodnik in notar.
Kan. 1570 — Preden se spisi ali pričevanja objavijo, je mogoče priče na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti znova poklicati
601
1460—1465
Lib. VII — De processibus
fiant, denuo ad examen vocari, si iudex id necessarium vel utile ducat, dummodo collusionis vel corruptelae quodvis absit periculum.
Can. 1571 — Testibus, iuxta aequam iudicis taxationem, refundi debent tum expensae, quas fecerint, turn lucrum, quod amiserint, testificationis reddendae causa.
Art. 4
DE TESTIMONIORUM FIDE
Can. 1572 — In aestimandis testimoniis iudex, requisitis, si opus sit, testimonialibus litteris, consideret:
1° quae condicio sit personae, quaeve honestas; 2" utrum de scientia propria, praesertim de visu et auditu proprio testificetur, an de sua opinione, de fama, aut de auditu ab aliis;
3° utrum testis constans sit et firmiter sibi cohaereat, an varius, incertus vel vacillans;
4° utrum testimonii contestes habeat, aliisve probationis ele-mentis confirmetur necne.
Can. 1573 — Unius testis depositio plenam fidem facere non potest, nisi agatur de teste qualificato qui deponat de rebus ex officio gestis, aut rerum et personarum adiuncta aliud suadeant.
Caput IV DE PERITIS
Can. 1574 — Peritorum opera utendum est quoties ex iuris vel iudicis praescripto eorum examen et votum, praeceptis artis vel scientiae innixum, requiruntur ad factum aliquod comprobandum vel ad veram alicuius rei naturam dignoscendam.
Can. 1575 — Iudicis est peritos nominare, auditis vel proponen-tibus partibus, aut, si casus ferat, relationes ab aliis peritis iam factas assumere.
Can. 1576 — Easdem ob causas quibus testis, etiam periti exclu-duntur aut recusari possunt.
Can. 1577 — § 1. Iudex, attentis iis quae a litigantibus forte dedu-cantur, singula capita decreto suo definiat circa quae periti opera versari debeat.
602
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
k zaslišanju, čeprav so bile že zaslišane, če sodnik meni, da je to potrebno ali koristno, da le ni nikakršne nevarnosti za zvijačen dogovor ali podkupitev.
Kan. 1571 — Pričam je treba po pravšni sodnikovi oceni povrniti stroške, ki so jih imele, in dobiček, ki so ga izgubile zato, ker so morale pričati.
Četrti člen DOKAZNA MOČ PRIČEVANJ
Kan. 1572 — Pri ocenjevanju pričevanj naj sodnik, če je potrebno, zahteva spričevala in preudari:
1.	kakšen je položaj in kakšna poštenost osebe;
2.	ali pričuje iz lastne vednosti, zlasti o tem, kar je sama videla in slišala, ali po svojem mnenju, po govorici ali o tem, kar je slišala od drugih;
3.	ali je priča stanovitna in trdna v svojih izjavah, ali nestanovitna, negotova ali omahljiva;
4.	ali ima sopriče za pričevanje, ali jo potrjujejo druge sestavine dokazovanja ali ne.
Kan. 1573 — Izpovedba ene priče ne more imeti polne vere, razen če gre za kvalificirano pričo, ki izpove o uradnih stvareh ali če stvarne in osebne okoliščine priporočajo kaj drugega.
Četrto poglavje IZVEDENCI
Kan. 1574 — Pomoč izvedencev je treba uporabiti, kadar pravni ali sodnikov predpis zahtevata njihovo zasliševanje in mnenje, ki se opira na pravila stroke ali znanosti, da se dokaže kako dejstvo ali prepozna prava narava kake stvari.
Kan. 1575 — Sodnik ima pravico imenovati izvedence po zaslišanju ali na predlog strank, ali pa, če primer zahteva, sprejeti poročila, ki so jih že sestavili drugi izvedenci.
Kan. 1576 — Iz istih razlogov kakor pričo je mogoče izključiti ali odkloniti tudi izvedence.
Kan. 1577 — § 1. Sodnik naj, upoštevajoč, kar morebiti pravdni stranki navajata, v svoji odločbi opredeli posamezne točke, ki jih mora obdelati izvedenec.
603
1460—1465
Lib. VII — De processibus
§ 2. Perito remittenda sunt acta causae aliaque documenta et subsidia quibus egere potest ad suum munus rite et fideliter exse-quendum.
§ 3. Iudex, ipso perito audito, tempus praefiniat intra quod examen perficiendum est et relatio proferenda.
Can. 1578 — § 1. Periti suam quisque relationem a ceteris distinc-tam conficiant, nisi iudex unam a singulis subscribendam fieri iubeat: quod si fiat, sententiarum discrimina, si qua fuerint, diligenter ad-notentur.
§ 2. Periti debent indicare perspicue quibus documentis vel aliis idoneis modis certiores facti sint de personarum vel rerum vel lo-corum identitate, qua via et ratione processerint in explendo muñere sibi demandato et quibus potissimum argumentis suae conclusiones nitantur.
§ 3. Peritus accersiri potest a iudice ut explicationes, quae ulte-rius necessariae videantur, suppeditet.
Can. 1579 — § 1. Iudex non peritorum tantum conclusiones, etsi concordes, sed cetera quoque causae adiuncta attente perpendat.
§ 2. Cum reddit rationes decidendi, exprimere debet quibus motus argumentis peritorum conclusiones aut admiserit aut reiecerit.
Can. 1580 — Peritis solvenda sunt expensae et honoraria a iudice ex bono et aequo determinanda, servato iure particulari.
Can. 1581 — § 1. Partes possunt peritos privatos, a iudice proban-dos, designare.
§ 2. Hi, si iudex admittat, possunt acta causae, quatenus opus sit, inspicere, peritiae exsecutioni interesse; semper autem possunt suam relationem exhibere.
Caput V
DE ACCESSU ET DE RECOGNITIONE IUDICIALI
Can. 1582 — Si ad definitionem causae iudex opportunum duxerit ad aliquem locum accedere vel aliquam rem inspicere, decreto id praestituat, quo ea quae in accessu praestanda sint, auditis partibus, summatim describat.
Can. 1583 — Peractae recognitionis instrumentum conficiatur.
604
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
§ 2. Izvedencu je treba izročiti pravdne spise in druge listine in pripomočke, ki so mu potrebni, da svojo nalogo pravilno in vestno izvrši.
§ 3. Sodnik naj po zaslišanju samega izvedenca določi rok, v katerem je treba opraviti izvid in predložiti mnenje.
Kan. 1578 — § 1. Izvedenci naj vsak svoje mnenje sestavijo ločeno, razen če sodnik ukaže, naj se sestavi eno, ki ga morajo posamič podpisati; če se to zgodi, naj se skrbno zaznamujejo razlike v mnenjih, če kakšne so.
§ 2. Izvedenci morajo jasno navesti, iz katerih listin ali na druge primerne načine so zvedeli za istost oseb, stvari ali krajev, kakšno metodo so uporabili pri spolnitvi naloge, ki jim je bila zaupana, in na katere razloge se njihovi zaključki najbolj opirajo.
§ 3. Izvedenca more sodnik pozvati, naj da pojasnila, ki se še zdijo potrebna.
Kan. 1579 — § 1. Sodnik naj skrbno pretehta ne le zaključke izvedencev, čeprav so skladni, marveč tudi druge okoliščine zadeve.
§ 2. Ko navaja razloge za odločitev, mora navesti, kateri razlogi so ga nagnili, da je zaključke izvedencev sprejel ali zavrnil.
Kan. 1580 — Izvedencem je treba plačati stroške in nagrade, ki jih mora sodnik določiti, kakor je pravično in prav, upoštevajoč območno pravo.
Kan. 1581 — § 1. Stranki moreta navesti zasebne izvedence, ki pa jih mora sodnik potrditi.
§ 2. Če sodnik dopusti, morejo ti, kolikor je potrebno, pregledati pravdne spise, se udeležiti izvršitve izvedenskega dela; vedno pa morejo dodati svoje mnenje.
Peto poglavje SODNI PRISTOP IN OGLED
Kan. 1582 — Ce sodnik meni, da je za razrešitev pravde koristno iti v kak kraj ali si ogledati kako stvar, naj to določi z odločbo, v kateri naj po zaslišanju strank na kratko opiše, kaj je treba pri ogledu ugotoviti.
Kan. 1583 — O izvršenem ogledu naj se sestavi zapisnik.
605
1584—1591
Lib. VII — De processibas
Caput VI DE PRAESUMPTIONIBUS
Can. 1584 — Praesumptio est rei incertae probabilis coniectura; eaque alia est iuris, quae ab ipsa lege statuitur; alia hominis, quae a iudice conicitur.
Can. 1585 — Qui habet pro se iuris praesumptionem, liberatur ab onere probandi, quod recidit in partem adversam.
Can. 1586 — Pi-aesumptiones, quae non statuuntur a iure, iudex ne eonieiat, nisi ex facto certo et detex-minato, quod cum eo, de quo controversia est, directe cohaereat.
Titulus V DE CAUSIS INCIDENTIBUS
Can. 1587 — Causa incidens habetur, quoties, incepto per citatio-nem iudicio, quaestio proponitur quae, tametsi libello, quo lis intro-ducitur, non contineatur expresse, nihilominus ita ad causam pertinet ut resolvi plerumque debeat ante quaestionem principalem.
Can. 1588 — Causa incidens proponitur scripto vel ore, indicato nexu qui intercedit inter ipsam et causam principalem, coram iudice competenti ad causam principalem definiendam.
Can. 1589 — § 1. Iudex, recepta petitione et auditis partibus, ex-peditissime decernat utrum proposita incidens quaestio fundamentum habere videatur et nexum cum principali iudicio, an vero sit in limine reicienda; et, si earn admittat, utrum talis sit gravitatis, ut sol vi debeat per sententiam interlocutoriam vel per decretum.
§ 2. Si vero iudicet quaestionem incidentem non esse resolven-dam ante sententiam definitivam, decernat ut eiusdem ratio habea-tur, cum causa principalis definietur.
Can. 1590 — § 1. Si quaestio incidens solvi debeat per sententiam, serventur normae de processu contentioso orali, nisi, attenta rei gravitate, aliud iudici videatur.
§ 2. Si vero solvi debeat per decretum, tribunal potest rem com-mittere auditori vel praesidi.
Can. 1591 — Antequam finiatur causa principalis, iudex vel tribunal potest decretum vel sententiam interlocutoriam, iusta interce-dente ratione, revocare aut reformare, sive ad partis instantiam, sive ex officio, auditis partibus.
606
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Šesto poglavje DOMNEVE
Kan. 1584 — Domneva je verjetno sklepanje o negotovi stvari; če jo določa sam zakon, je pravna; če jo pa postavi sodnik, je sodniška.
Kan. 1585 — Komur je pravna domneva v prid, je oproščen bi*e-mena dokazovanja, ki pade na nasprotno stranko.
Kan. 1586 — Domnev, ki jih pravo ne določa, naj sodnik ne postavlja, razen iz gotovega in določenega dejstva, ki je v neposredni zvezi s tem, kar je sporno.
Peti naslov VMESNI SPORI
Kan. 1587 — Vmesni spor nastane, kadar se, ko se je postopek z vabilom začel, postavi vprašanje, ki kljub temu, da ga tožbeni spis, s katerim se pravda uvede, izrecno ne vsebuje, tako spada k stvari, da ga je navadno treba rešiti pred glavnim vprašanjem.
Kan. 1588 — Vmesni spor za rešitev glavnega spora se predloži pristojnemu sodniku pismeno ali ustno, ko se označi zveza med njim samim in glavnim sporom.
Kan. 1589 — § 1. Ko sodnik prejme zahtevo in zasliši stranki, naj kar najhitreje odloči, ali se predloženi vmesni spor zdi utemeljen in povezan z glavnim sodnim postopkom, ali pa ga je treba takoj zavrniti; če pa ga dopusti, ali je tako važen, da ga je treba rešiti z vmesno sodbo ali z odločbo.
§ 2. Če pa sodi, da vmesnega spora ni treba rešiti pred končno sodbo, naj odloči, da se bo o njem razpravljalo, ko bo rešen glavni spor.
Kan. 1590 — § 1. Če je vmesni spor treba rešiti s sodbo, naj se upoštevajo določbe o spornem ustnem postopku, razen če ob upoštevanju važnosti stvari sodnik ne odloči kaj drugega.
§ 2. Če pa se mora rešiti z odločbo, more sodišče stvar izročiti sodniku zasliševalcu ali predsedniku.
Kan. 1591 — Preden se zaključi glavna zadeva, more sodnik ali sodišče po zaslišanju strank, če je nastopil upravičen razlog, na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti odločbo ali vmesno sodbo preklicati ali spremeniti.
607
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Caput I
DE PARTIBUS NON COMPARENTIBUS
Can. 1592 — § 1. Si pars conventa citata non comparuerit nec idoneam absentiae excusationem attulerit aut non respondent ad normam can. 1507, § 1, iudex earn a iudicio absentem declaret et decernat ut causa, servatis servandis, usque ad sententiam defini-tivam eiusque exsecutionem procedat.
§ 2. Antequam decretum, de quo in § 1, feratur, debet, etiam per novam citationem si opus fuerit, constare citationem, legitime factam, ad partem conventam tempore utili pervenisse.
Can. 1593 — § 1. Si pars conventa dein in iudicio se sistat aut responsum dederit ante causae definitionem, conclusiones probatio-nesque afferre potest, firmo praescripto can. 1600; caveat autem iudex, ne de industria in longiores et non necessarias moras iudicium protrahatur.
§ 2. Etsi non comparuerit aut r-esponsum non dederit ante causae definitionem, impugnationibus uti potest adversus sententiam; quod si probet se legitimo impedimento fuisse detentam, quod sine sua culpa antea demonstrare non potuerit, querela nullitatis uti potest.
Can. 1594 — Si die et hora ad litis contestationem praestitutis actor neque comparuerit neque idoneam excusationem attulerit:
1° iudex eum citet iterum;
2a si actor novae citationi non paruerit, px^aesumitur instantiae renuntiasse ad normam cann. 1524-1525;
3° quod si postea in processu intervenire velit, servetur can.
1593.
Can. 1595 — § 1. Pars absens a iudicio, sive actor sive pars conventa, quae iustum impedimentum non comprobaverit, tenetur obli-gatione tum solvendi litis expensas, quae ob ipsius absentiam factae sunt, tum etiam, si opus sit, indemnitatem alteri parti praestandi.
§ 2. Si tum actor tum pars conventa fuerint absentes a iudicio. ipsi obligatione expensas litis solvendi tenentur in solidum.
Caput II
DE INTERVENTU TERTII IN CAUSA
Can. 1596 — § 1. Is cuius interest admitti potest ad intervenien-dum in causa, in qualibet litis instantia, sive ut pars quae proprium ius defendit, sive accessorie ad aliquem litigantem adiuvandum.
608
2. del — Sporni sodni postopek
1532—1540
Prvo poglavje STRANKI, KI NE PRIDETA NA SODIŠČE
Kan. 1592 — § 1. Če tožena stranka na vabilo ne pride in ni primerno opravičila svoje odsotnosti ali ni odgovorila po določbi kan. 1507, § 1, naj jo sodnik razglasi za odsotno v sodnem postopku in odloči, da se postopek, upoštevajoč vse potrebno, nadaljuje do končne sodbe in njene izvršitve.
§ 2. Preden se izda odločba, o kateri govori § 1, mora biti, tudi s ponovnim vabilom, če je potrebno, dognano, da je zakonito izvršeno vabilo prišlo v uporabnem času do tožene stranke.
Kan. 1593 — § 1. Če tožena stranka potem pride k sodišču ali odgovori, preden se zadeva odloči, more predložiti zaključke in dokaze, velja pa predpis kan. 1600; sodnik pa naj pazi, da se postopek ne bo namenoma dalj časa in po nepotrebnem zavlačeval.
§ 2. Četudi ni prišla k sodišču ali odgovorila pred odločitvijo zadeve, more izpodbijati sodbo; če pa dokaže, da jo je oviral zakonit zadržek, ki ga prej brez svoje krivde ni mogla navesti, more uporabiti ničnostno pritožbo.
Kan. 1594 — Če na dan in uro, ki sta določena za ugotovitev pravdnega spora tožnik ne pride k sodišču in tudi ne navede primernega opravičila:
1.	naj ga sodnik znova pozove;
2.	če tožnik novemu vabilu ni poslušen, se domneva, da se je po določbi kan. 1524—1525 odpovedal teku pravde;
3.	če se pozneje želi vključiti v postopek, se je treba ravnati po kan. 1593.
Kan. 1595 — § 1. V sodnem postopku odsotna stranka, pa naj je tožnik ali tožena stranka, ki ni dokazala zakonite ovire, je dolžna plačati pravdne stroške, ki so nastali zaradi njene odsotnosti, in tudi, če je treba, povrniti povzročeno škodo drugi stranki.
§ 2. Če sta tožnik in tožena stranka bila odsotna v sodnem postopku, sta dolžna nerazdelno plačati pravdne stroške.
Drugo poglavje UDELEŽBA TRETJEGA V PRAVDI
Kan. 1596 — § 1. Kdor ima interes, mu je mogoče dopustiti, da se udeleži pravde v kakršnemkoli njenem teku kot stranka, ki brani lastno pravico, ali kot udeleženec, da je v pomoč kaki pravdni stranki.
39 — Codex
609
1460—1465
Lib. VII — De processibus
§ 2. Sed ut admittatur, debet ante conclusionem in causa libel-lum iudici exhibere, in quo breviter suum ius interveniendi de-monstret.
§ 3. Qui intervenit in causa, admittendus est in eo statu in quo causa reperitur, assignato eidem brevi ac peremptorio termino ad probationes suas exhibendas, si causa ad periodum probatoriam per-venerit.
Can. 1597 — Tertium, cuius interventus videatur necessarius, iudex, auditis partibus, debet in iudicium vocare.
Titulus VI
DE ACTORUM PUBLICATIONS DE CONCLUSIONE IN CAUSA ET DE CAUSAE DISCUSSIONE
Can. 1598 — § 1. Acquisitis probationibus, iudex decreto partibus et earum advocatis permittere debet, sub poena nullitatis, ut acta nondum eis nota apud ti'ibunalis cancellariam inspiciant; quin etiam advocatis id petentibus dari potest actorum exemplar; in causis vero ad bonum publicum spectantibus iudex ad gravissima pericula evitanda aliquod actum nemini manifestandum esse decernere potest, cauto tamen ut ius defensionis semper integrum maneat.
§ 2. Ad probationes complendas partes possunt alias iudici pro-ponere; quibus acquisitis, si iudex necessarium duxerit, iterum est locus decreto de quo in § 1.
Can. 1599 — § 1. Expletis omnibus quae ad probationes producen-das pertinent, ad conclusionem in causa devenitur.
§ 2. Haec conclusio habetur quoties aut partes declarent se nihil aliud adducendum habere, aut utile proponendis probationibus tern-pus a iudice praestitutum elapsum sit, aut iudex declaret se satis instructam causam habere.
§ 3. De peracta conclusione in causa, quocumque modo ea accident, iudex decretum ferat.
Can. 1600 — § 1. Post conclusionem in causa iudex potest adhuc eosdem testes vel alios vocare aut alias probationes, quae antea non fuerint petitae, disponere tantummodo:
1° in causis, in quibus agitur de solo privato partium bono, si omnes partes consentiant;
610
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
§ 2. Da pa se dopusti, mora pred zaključkom postopka predložiti sodniku spis, v katerem kratko navede svojo pravico do udeležbe v pravdi.
§ 3. Kdor se udeleži pravde, jo mora sprejeti v tistem stanju, v katerem pravda je, ko se mu, če je pravda prišla v dokazni postopek, določi kratek in nepodaljšljiv rok za predložitev njegovih dokazov.
Kan. 1597 — Tretjega, čigar udeležba se zdi potrebna, sodnik mora po zaslišanju strank pozvati pred sodišče.
Šesti naslov
OBJAVA PRAVDNIH SPISOV, ZAKLJUClTEV DOKAZNEGA POSTOPKA IN RAZPRAVA O ZADEVI
Kan. 1598 — § 1. Ko so dokazi zbrani, mora sodnik z odločbo strankama in njunim odvetnikom pod kaznijo ničnosti dovoliti, da v sodni pisai*ni pregledajo spise, ki jih še ne poznajo; mogoče pa je odvetnikom celo dati prepis spisov, če to zahtevajo; v pravdah ki se tičejo javnega blagra, pa more sodnik v izognitev najhujšim nevarnostim odločiti, da se kakega spisa ne sme nikomur razkriti, vendar pa mora biti zagotovljeno, da ostane pravica obrambe vedno nedotaknjena.
§ 2. Da dopolnita dokaze, moreta stranki sodniku predložiti še druge; ko so ti zbrani, je, če ima sodnik za potrebno, spet na vrsti odločba, o kateri govori § 1.
Kan. 1599 — § 1. Ko je izpolnjeno vse, kar spada k zbiranju dokazov, se preide k zaključitvi dokaznega postopka.
§ 2. Ta zaključitev se izvrši, kadar stranki izjavita, da nimata več kaj navesti, ali je potekel uporabni čas, ki ga je sodnik določil za predložitev dokazov, ali sodnik izjavi, da ima stvar za zadosti preiskano.
§ 3. Sodnik naj izda odločbo o zaključitvi dokaznega postopka, pa naj se je končal na kakršenkoli način.
Kan. 1600 — § 1. Po zaključitvi dokaznega postopka more sodnik še poklicati iste ali druge priče ali odrediti druge dokaze, ki se prej niso zahtevali, samo:
1. v pravdah, v katerih gre za izključno zasebno dobrino strank, če vse stranke soglašajo;
611
1460—1465
Lib. VII — De processibus
2° in ceteris causis, auditis partibus et dummodo gravis ex-stet ratio itemque quodlibet fraudis vel subornationis periculum re-moveatur;
3" in omnibus causis, quoties verisimile est, nisi probatio nova admittatur, sententiam iniustam futuram esse propter rationes, de quibus in can. 1645, § 2, nn. 1-3.
§ 2. Potest autem iudex iubere vel admittere ut exhibeatur do-cumentum, quod forte antea sine culpa eius cuius interest, exhiberi non potuit.
§ 3. Novae probationes publicentur, servato can. 1598, § 1.
Can. 1601 — Facta conclusione in causa, iudex congruum tem-poris spatium praestituat ad defensiones vel animadversiones ex-hibendas.
Can. 1602 — § 1. Defensiones et animadversiones scriptae sint, nisi disputationem pro tribunali sedente iudex, consentientibus partibus, satis esse censeat.
§ 2. Si defensiones cum praecipuis documentis typis impriman-tur, praevia iudicis licentia requiritur, salva secreti obligatione, si qua sit.
§ 3. Quoad extensionem defensionum, numerum exemplarium, aliaque huiusmodi adiuncta, servetur ordinatio tribunalis.
Can. 1603 — § 1. Communicatis vicissim defensionibus atque ani-madversionibus, utrique parti responsiones exhibere licet, intra breve tempus a iudice praestitutum.
§ 2. Hoc ius partibus semel tantum esto, nisi iudici gravi ex causa iterum videatur concedendum; tunc autem concessio, uni parti facta, alteri quoque data censeatur.
§ 3. Promotor iustitiae et defensor vinculi ius habent iterum replicandi partium x^esponsionibus.
Can. 1604 — § 1. Omnino px-ohibentur partium vel advocatorum vel etiam aliorum informationes iudici datae, quae maneant extra acta causae.
§ 2. Si causae discussio scripto facta sit, iudex potest statuere ut moderata disputatio fiat ore pix) tribunali sedente, ad quaestiones nonnullas illustrandas.
Can. 1605 — Disputationi orali, de qua in cann. 1602, § 1 et 1604, § 2, assistat notaxius ad hoc ut, si iudex px'aecipiat aut pars postulet et iudex consentiat, de disceptatis et conclusis scripto statim referre possit.
612
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
2.	v drugih pravdah po zaslišanju strank in, če le obstaja tehten razlog in je tudi odstranjena vsakršna nevarnost za prevaro ali skrivno nagovarjanje;
3.	v vseh pravdah, ko je verjetno, da bi bila sodba krivična iz razlogov, ki so omenjeni v kan. 1645, § 2, št. 1—3, če se ne dopusti novo dokazovanje.
§ 2. Sodnik pa more ukazati ali dopustiti, naj se predloži listina, ki je morebiti prizadeti prej brez krivde ni mogel predložiti.
§ 3. Novi dokazi naj se objavijo, upoštevajoč kan. 1598, § 1.
Kan. 1601 — Po zaključitvi dokaznega postopka naj da sodnik na voljo primeren rok, da se predložijo obrambe ali oporekanja.
Kan. 1602 — § 1. Obrambe in oporekanja naj bodo pismena, razen če sodnik v soglasju s strankama meni, da zadošča razpravljanje med zasedanjem sodišča.
§ 2. Če naj se obrambe s posebnimi listinami natisnejo, se zahteva predhodno dovoljenje sodnika, ko ostane neokrnjena dolžnost tajnosti, če kakšna obstaja.
§ 3. Glede obsega obramb, števila izvodov in drugega temu podobnega naj se ravna po sodnem redu.
Kan. 1603 — § 1. Vsaka od obeh strank sme, ko sta si izmenjali obrambi in oporekanja, predložiti odgovore v kratkem roku, ki ga določi sodnik.
§ 2. To pravico naj imata stranki samo enkrat, razen če se sodniku iz tehtnega razloga zdi, da jo je treba še enkrat podeliti; tedaj pa naj velja, da je dovoljenje, ki ga je dobila ena stranka, dano tudi drugi.
§ 3. Pravdnik in branilec vezi imata pravico spet odgovoriti na odgovore strank.
Kan. 1604 — § 1. Povsem so prepovedana sodniku dana pojasnila strank, odvetnikov ali tudi drugih, ki naj bi ostala izven sodnih spisov.
§ 2. Če je razpi^avljanje o zadevi bilo pismeno, more sodnik določiti, naj se za osvetlitev nekaterih vprašanj opravi zmerna ustna razprava med zasedanjem sodišča.
Kan. 1605 — Ustne razprave, ki jo omenjata kan. 1602, § 1 in 1604, § 2, naj se udeležuje notar zato, da bo, če bo sodnik ukazal ali stranka zahtevala in sodnik privolil, mogel takoj zapisati, kar se bo razpravljalo in sklenilo.
613
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1606 — Si partes parare sibi tempore utili defensionem ne-glexerint, aut se remittant iudicis scientiae et conscientiae, iudex, si ex actis et probatis rem habeat plane perspectam, poterit statim sen-tentiam pronuntiare, requisitis tarnen animadversionibus promotoris iustitiae et defensoris vinculi, si iudicio intersint.
Titulus VII DE IUDICIS PRONUNTIATIONIBUS
Can. 1607 — Causa iudiciali modo pertractata, si sit principalis, definitur a iudice per sententiam definitivam; si sit incidens, per sententiam interlocutoriam, firmo praescripto can. 1589, § 1.
Can. 1608 — § 1. Ad pronuntiationem cuiuslibet sententiae re-quiritur in iudicis animo moralis certitudo circa rem sententia de-finiendam.
§ 2. Plane certitudinem iudex haurire debet ex actis et probatis.
§ 3. Probationes autem aestimare iudex debet ex sua conscientia, firmis praescriptis legis de quarundam probationum efficacia.
§ 4. Iudex qui earn certitudinem adipisci non potuit, pronuntiet non constare de iure actoris et conventum absolutum dimittat, nisi agatur de causa iuris favore fruente, quo in casu pro ipsa pronun-tiandum est.
Can. 1609 — § 1. In tribunali collegiali, qua die et hora iudices ad deliberandum conveniant, collegii praeses statuat, et nisi peculiaris causa aliud suadeat, in ipsa tribunalis sede conventus habeatur.
§ 2. Assignata conventui die, singuli iudices scriptas afferant conclusiones suas in mérito causae, et rationes tarn in iure quam in facto, quibus ad conclusionem suam venerint; quae conclusiones actis causae adiungantur, secreto servandae.
§ 3. Post divini Nominis invocationem, prolatis ex ordine singu-lorum conclusionibus secundum praecedentiam, ita tarnen ut semper a causae ponente seu relatore initium fiat, habeatur discussio sub tribunalis praesidis ductu, praesertim ut constabiliatur quid statuen-dum sit in parte dispositiva sententiae.
§ 4. In discussione autem fas unicuique est a pristina sua conclu-sione recedere. Iudex vero qui ad decisionem aliorum accedere no-luit, exigere potest ut, si fiat appellatio, suae conclusiones ad tribunal superius transmittantur.
§ 5. Quod si iudices in prima discussione ad sententiam devenire aut nolint aut nequeant, differri poterit decisio ad novum conventum,
614
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Kan. 1606 — Če sta stranki zanemarili pripraviti obrambo v zanju uporabnem času, ali se prepustita sodnikovi vednosti in vesti, more sodnik, če mu je stvar iz spisov in dokazov popolnoma jasna, takoj izreči sodbo, vendar mora zahtevati pripombe pravdnika in branilca vezi, če se udeležujeta postopka.
Sedmi naslov SODNIŠKI IZREKI
Kan. 1607 — Če je spor, ki se je obravnaval na sodni način, glavni, ga sodnik odloči s končno sodbo; če je vmesni, pa z vmesno sodbo, velja pa predpis kan. 1589, § 1.
Kan. 1608 — § 1. Da more sodnik izreči kakršnokoli sodbo, mora biti moralno gotov o stvari, ki jo je treba s sodbo odločiti.
§ 2. To gotovost mora sodnik zajeti iz spisov in dokazov.
§ 3. Dokaze pa mora sodnik ocenjevati po svoji vesti ob veljavnosti zakonitih predpisov o učinkovitosti posameznih dokazov.
§ 4. Sodnik, ki si ni mogel pridobiti te gotovosti, naj izreče, da tožnikova pravica ni dokazana, in toženo stranko oprosti, razen če gre za zadevo, ki uživa pravno varstvo, ko je v takem primeru treba izreči sodbo v njeno korist.
Kan. 1609 — § 1. Pri sodnem zboru naj predsednik zbora določi, kateri dan in uro naj se sodniki zberejo k posvetovanju, in seja, razen če poseben razlog svetuje kaj drugega, naj bo na samem sedežu sodišča.
§ 2. Na za sejo določen dan naj posamezni sodniki predložijo svoje pismene zaključke o bistvu stvari in pravne ter dejanske razloge, po katerih so prišli do svojega zaključka; te zaključke je treba dodati pravdnim spisom in hraniti v tajnosti.
§ 3. Ko so po klicanju božjega imena po pi*ednostnem vrstnem redu, a posamezni po vrsti, predložili zaključke, vendar tako, da vedno začne ponens ali sodnik poi*očevalec v pravdi, naj bo pod vodstvom predsednika sodišča razprava, zlasti da se skupno utrdi, kaj je treba določiti v izreku sodbe.
§ 4. Pri razpravi ima vsakdo pravico odstopiti od svojega prvotnega zaključka. Sodnik pa, ki se ni hotel pridružiti odločitvi drugih, more zahtevati, da se njegovi zaključki pošljejo višjemu sodišču, če se vloži priziv.
§ 5. Če sodniki pri prvi razpravi nočejo ali ne morejo priti do sodbe, je mogoče odločitev odložiti do nove seje. vendar ne nad
615
1460—1465
Lib. VII — De processibus
non tarnen ultra hebdomadam, nisi ad normam can. 1600 complenda sit causae instructio.
Can. 1610 — § 1. Si iudex sit unicus, ipse sententiam exarabit.
§ 2. In tribunali collegiali, ponentis seu relatoris est exarare sententiam, desuniendo motiva ex iis quae singuli iudices in discussione attulcrunt, nisi a maiore numero iudicum praefinita fuerint motiva praeferenda; sententia dein singulorum iudicum subicienda est approbation!.
§ 3. Sententia edenda est non ultra mensem a die quo causa de-finita est, nisi, in tribunali collegiali, iudices gravi ex ratione longius tempus praestituerint.
Can. 1611 — Sententia debet:
Io definire controversiam coram tribunali agitatam, data singulis dubiis congrua responsione;
2a determinare quae sint partium obligationes ex iudicio ortae et quomodo implendae sint;
3a exponere rationes seu motiva, tarn in iure quam in facto, quibus dispositiva sententiae pars innititur; 4° statuere de litis expensis.
Can. 1612 — § 1. Sententia, post divini Nominis invocationem, exprimat oportet ex ordine qui sit iudex aut tribunal; qui sit actor, pars conventa, procurator, nominibus et domiciliis rite designatis, promotor iustitiae, defensor vinculi, si partem in iudicio habuerint.
§ 2. Referre postea dobet breviter facti speciem cum partium conclusionibus et formula dubiorum.
§ 3. Hisce subsequatur pars dispositiva sententiae, praemissis ra-tionibus quibus innititur.
§ 4. Claudatur cum indicatione diei et loci in quibus prolata est et cum subscriptione iudicis vel, si de tribunali collegiali agatur, omnium iudicum et notarii.
Can. 1613 — Regulae superius positae de sententia definitiva, sententiae quoque interlocutoriae aptandae sunt.
Can. 1614 — Sententia quam primum publicetur, indicatis modis quibus impugnan potest; ñeque ante publicationem vim ullam habet, etiamsi dispositiva pars, iudice permitiente, partibus significata sit.
Can. 1615 — Publicatio seu intimatio sententiae fieri potest vel tradendo exemplar sententiae partibus aut earum procuratoribus, vel eisdem transmitiendo idem exemplar ad normam can. 1509.
616
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
teden dni, razen če je treba dokazni postopek dopolniti po določbi kan. 1600.
Kan. 1610 — § 1. Ce je sodnik posameznik, bo sam izdelal sodbo.
§ 2. Pri sodnem zboru mora ponens ali sodnik poročevalec izdelati sodbo, ko povzame motive izmed tistih, ki so jih posamezni sodniki prispevali v razpravi, če ni večina sodnikov prej določila motive, ki morajo imeti prednost; nato je treba sodbo podvreči odobritvi posameznih sodnikov.
§ 3. Sodbo je treba izdati najkasneje v enem mesecu od dne, ko je bila zadeva odločena, razen če so v sodnem zboru sodniki iz tehtnega razloga določili daljši čas.
Kan. 1611 — Sodba mora:
1.	rešiti spor, ki se je obravnaval pred sodiščem, ko da primeren odgovor na posamezne sporne točke;
2.	določiti, kakšne so obveznosti strank, ki so nastale iz pravdnega postopka, in kako jih je treba spolniti;
3.	navesti pravne in dejanske razloge ali motive, na katere se sodba opira;
4.	odločiti glede pravdnih stroškov.
Kan. 1612 — § 1. Po klicanju božjega imena mora sodba po vrsti navesti, kdo je sodnik ali sodišče; kdo je tožnik, tožena stranka, zastopnik, s pravilno navedbo imen in domovališč, pravdnik in branilec vezi, če sta se udeležila postopka.
§ 2. Nato mora kratko popisati dejanski stan z zaključki strank in navedbo spornih točk.
§ 3. Temu sledi izrek sodbe, ko prej navede razloge, na katere se opira.
§ 4. Konča naj se z navedbo dneva in kraja, kjer je bila izrečena, in s podpisom sodnika ali, če gre za sodni zbor, vseh sodnikov in notarja.
Kan. 1613 — Gornje določbe o končni sodbi naj se primerno uporabljajo tudi pri vmesni sodbi.
Kan. 1614 — Sodba naj se čimprej objavi z navedbo načinov, po katerih se more izpodbijati; in pred objavo tudi nima nobene veljave, čeprav je s sodnikovim dovoljenjem izrek sodbe bil strankama povedan.
Kan. 1615 — Objava ali vročitev sodbe se more izvršiti z izročitvijo izvoda sodbe strankama ali njihovima zastopnikoma, ali ko se izvod tega pošlje po določbi kan. 1509.
617
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Can. 1616 — § 1. Si in sententiae textu vel error irrepserit in cal-eulis, vel error materialis acciderit in transcribenda parte dispositiva aut in factis vel partium petitionibus referendis, vel omissa sint quae can. 1612, § 4 requirit, sententia ab ipso tribunali, quod earn tulit, corrigi vel compleri debet sive ad partis instantiam sive ex officio, semper tamen auditis partibus et decreto ad calcem sententiae ap-posito.
§ 2. Si qua pars refragetur, quaestio incidens decreto definiatur.
Can. 1617 — Ceterae iudicis pronuntiationes, praeter sententiam, sunt decreta, quae si mere ordinatoria non sint, vim non habent, nisi saltern summarie motiva exprimant, vel ad motiva in alio actu ex-pressa remittant.
Can. 1618 — Sententia interlocutoria vel decretum vim sententiae definitivae habent, si iudicium impediunt vel ipsi iudicio aut alicui ipsius gradui finem ponunt, quod attinet ad aliquam saltern partem in causa.
Titulus VIII DE IMPUGNATIONE SENTENTIAE
Caput I
DE QUERELA NULLITATIS CONTRA SENTENTIAM
Can. 1619 — Firmis cann. 1622 et 1623, nullitates actuum, positivo iure statutae, quae, cum essent notae parti querelam proponenti, non sint ante sententiam iudici denuntiatae, per ipsam sententiam sanan-tur, quoties agitur de causa ad privatorum bonum attinenti.
Can. 1620 — Sententia vitio insanabilis nullitatis laborat, si:
Io lata est a iudice absolute incompetenti;
2° lata est ab eo, qui careat potestate iudicandi in tribunali in quo causa definita est;
3° iudex vi vel metu gravi coactus sententiam tulit;
4" iudicium factum est sine iudiciali petitione, de qua in can. 1501, vel non institutum fuit ad versus aliquam partem conventam;
5° lata est inter partes, quarum altera saltern non habeat personam standi in iudicio;
nomine alterius quis egit sine legitimo mandato;
618
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Kan. 1616 — § 1. Ce se je v besedilo prikradla pomota v številkah ali zgodila stvarna napaka pri prepisovanju izreka sodbe ali pri navajanju dejstev ali zahtevkov strank ali je bilo opuščeno, kar zahteva kan. 1612, § 4, mora sodbo samo sodišče, ki jo je izdalo, popraviti ali dopolniti na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, vendar vedno po zaslišanju strank in z odločbo, dodano na koncu sodbe.
§ 2. Če se katera stranka upira, naj se vmesni spor reši z odločbo.
Kan. 1617 — Drugi sodniški izreki, razen sodbe, so odločbe, ki nimajo veljave, če ne zadevajo samo vzdrževanje reda, razen če vsaj na kratko navajajo motive ali se sklicujejo na motive, ki so izraženi v drugem spisu.
Kan. 1618 — Vmesna sodba ali odločba imata veljavo končne sodbe, če preprečujeta sodni postopek ali zaključujeta postopek ali katero njegovo stopnjo, ki se nanaša vsaj na kako stranko v postopku.
Osmi naslov IZPODBIJANJE SODBE
Prvo poglavje NIČNOSTNA PRITOŽBA ZOPER SODBO
Kan. 1619 — Ničnosti sodnih dejanj, določene s pozitivnim pravom, katere, čeprav so bile znane stranki, ki vlaga ničnostno pritožbo, niso bile prijavljene sodniku pred izrekom sodbe, se popravijo s samo sodbo, kadar gre za zadevo, ki se tiče dobrine zasebnikov; veljata pa kan. 1622 in 1623.
Kan. 1620 — Sodba je nepopravljivo nična, če:
1.	jo je izdal absolutno nepristojen sodnik;
2.	jo je izdal tisti, ki nima oblasti soditi na sodišču, na katerem je bila zadeva odločena;
3.	je sodbo izdal sodnik pod vplivom sile ali hudega strahu;
4.	je bil sodni postopek izveden brez sodnega zahtevka, ki se omenja v kan. 1501, ali ni bil uveden zoper kako toženo stranko;
5.	je bila izdana med strankama, od katerih vsaj ena ni pravdno sposobna;
6.	je kdo brez zakonitega pooblastila oziroma naročila nastopal v imenu drugega;
619
1460—1465
Lib. VII — De processibus
7° ius defensionis alterutri parti denegatum fuit;
8ff controversia ne ex parte quidem definita est.
Can. 1621 — Querela nullitatis, de qua in can. 1620, proponi potest per modum exceptionis in perpetuum, per modum vero actionis coram iudice qui sententiam tulit intra decern annos a die publications sententiae.
Can. 1622 — Sententia vitio sanabilis nullitatis dumtaxat laborat,
si:
1° lata est a non legitimo numero iudicum, contra praescriptum can. 1425, § 1;
2" motiva seu rationes decidendi non continet;
3° subscriptionibus caret iure praescriptis;
4a non refert indicationem anni, mensis, diei et loci in quo pro-lata fuit;
5° actu iudiciali nullo innititur, cuius nullitas non sit ad nor-mam can. 1619 sanata;
6" lata est contra partem legitime absentem, iuxta can. 1593, § 2.
Can. 1623 — Querela nullitatis in casibus, de quibus in can. 1622, proponi potest intra tres menses a notitia publicationis sententiae.
Can. 1624 — De querela nullitatis videt ipse iudex qui sententiam tulit; quod si pars vereatur ne iudex, qui sententiam querela nullitatis impugnatam tulit, praeoccupatum animum habeat ideoque eum suspectum existimet, exigere potest ut alius iudex in eius locum sub-rogetur ad normam can. 1450.
Can. 1625 — Querela nullitatis proponi potest una cum appella-tione, intra terminum ad appellationem statutum.
Can. 1626 — § 1. Querelam nullitatis interponere possunt non solum partes, quae se gravatas putant, sed etiam promotor iustitiae aut defensor vinculi, quoties ipsis ius est interveniendi.
§ 2. Ipse iudex potest ex officio sententiam nullam a se latam retractare vel emendare intra terminum ad agendum can. 1623 statutum, nisi interea appellatio una cum querela nullitatis interposita fuerit, aut nullitas sanata sit per decursum termini de quo in can. 1623.
Can. 1627 — Causae de querela nullitatis secundum normas de processu contentioso orali tractari possunt.
620
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
7.	je bila odklonjena pravica obrambe eni izmed obeh strank;
8.	spor ni bil vsaj delno odločen.
Kan. 1621 — Ničnostno pritožbo, ki se omenja v kan. 1620, je vedno mogoče predložiti z ugovorom, s tožbo pred sodnikom, ki je sodbo izrekel, pa deset let od dneva, ko je bila sodba objavljena.
Kan. 1622 — Sodba je popravljivo nična le, če:
1.	jo je izdalo nezakonito število sodnikov v nasprotju s predpisom kan. 1425, § 1;
2.	ne vsebuje odločujočih motivov ali razlogov;
3.	nima po pravu predpisanih podpisov;
4.	ne navaja leta, meseca, dneva in kraja, kjer je bila izrečena;
5.	se opira na nično sodno dejanje, katerega ničnost ni bila popravljena po določbi kan. 1619;
6.	je bila izrečena zoper zakonito odsotno stranko, po kan. 1593, § 2.
Kan. 1623 — Ničnostno pritožbo je mogoče v primerih, navedenih v kan. 1622, vložiti v treh mesecih, odkar se je zvedelo za objavo sodbe.
Kan. 1624 — O ničnostni pritožbi odloča tisti sodnik, ki je sodbo izrekel; če pa se stranka boji, da bi sodnik, ki je izrekel z ničnostno pritožbo izpodbijano sodbo, imel predsodke in ga ima zato za pristranskega, more zahtevati, da se na njegovo mesto po določbi kan. 1450 postavi drug sodnik.
Kan. 1625 — Ničnostno pritožbo je mogoče vložiti hkrati s pri-zivom v roku, ki je določen za priziv.
Kan. 1626 — § 1. Ničnostno pritožbo moreta uveljavljati ne le stranki, ki se čutita prizadeti, ampak tudi pravdnik in branilec vezi, kadar imata pravico posredovati.
§ 2. Sam sodnik more po uradni dolžnosti nično sodbo, ki jo je sam izrekel, umakniti ali popraviti v roku, ki je po kan. 1623 določen za vložitev pritožbe, razen če je bil medtem vložen priziv hkrati z ničnostno pritožbo ali je bila ničnost popravljena s potekom roka, ki se omenja v kan. 1623.
Kan. 1627 — Postopke o ničnostni pritožbi je mogoče voditi po določbah za ustni sporni postopek.
621
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Caput II DE APPELLATIONE
Can. 1628 — Pars quae aliqua sententia se gravatam putat, item-que promotor iustitiae et defensor vinculi in causis in quibus eorum praesentia requiritur, ius habent a sententia appellandi ad iudicem superiorem, salvo praescripto can. 1629.
Can. 1629 — Non est locus appellationi:
1" a sententia ipsius Summi Pontificis vel Signaturae Aposto-
licae;
2° a sententia vitio nullitatis infecta, nisi cumuletur cum querela nullitatis ad normam can. 1625;
3* a sententia quae in rem iudicatam transiit;
4° a iudicis decreto vel a sententia interlocutoria, quae non habeant vim sententiae definitivae, nisi cumuletur cum appellatione a sententia definitiva;
5° a sententia vel a decreto in causa de qua ius cavet expedi-tissime rem esse definiendam.
Can. 1630 — § 1. Appellatio interponi debet coram iudice a quo sententia prolata sit, intra peremptorium tei'minum quindecim die-rum utilium a notitia publicationis sententiae.
§ 2. Si ore fiat, notarius earn scripto coram ipso appellante re-digat.
Can. 1631 — Si quaestio oriatur de iure appellandi, de ea videat expeditissime tribunal appellationis iuxta normas processus conten-tiosi oralis.
Can. 1632 — § 1. Si in appellatione non indicetur ad quod tribunal ipsa dirigatur, praesumitur facta tribunali de quo in cann. 1438 et 1439.
§ 2. Si alia pars ad aliud tribunal appellationis provocaverit, de causa videt tribunal quod superioris est gradus, salvo can. 1415.
Can. 1633 — Appellatio prosequenda est coram iudice ad quem dirigitur intra mensem ab eius interpositione, nisi iudex a quo lon-gius tempus ad earn prosequendam parti praestituerit.
Can. 1634 — § 1. Ad prosequendam appellationem requiritur et sufficit ut pars ministerium invocet iudicis superioris ad impugnatae sententiae emendationem, adiuncto exemplari huius sententiae et in-dicatis appellationis rationibus.
622
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Drugo poglavje PRIZIV
Kan. 1628 — Stranka, ki misli, da ji je s kako sodbo prizadejana krivica, enako pravdnik in branilec vezi v pravdah, v katerih se zahteva njuna navzočnost, imajo pravico zoper sodbo vložiti priziv na višjega sodnika, velja pa predpis kan. 1629.
Kan. 1629 — Za priziv ni možnosti:
1.	zoper sodbo samega papeža ali apostolske signature;
2.	zoper nično sodbo, razen če se združi z ničnostno pritožbo po določbi kan. 1625;
3.	zoper sodbo, ki je postala pravnomočna;
4.	zoper sodnikovo odločbo ali zoper vmesno sodbo, ki nimata moči končne sodbe, razen če se združi s prizivom zoper končno sodbo;
5.	zoper sodbo ali zoper odločbo v zadevi, za katero pravo določa, da se mora kar najhitreje rešiti.
Kan. 1630 — § 1. Priziv se mora vložiti pri sodniku, ki je sodbo izrekel, v nepodaljšljivem roku petnajstih uporabnih dni, odkar se je zvedelo za objavo sodbe.
§ 2. Če se vloži ustno, ga notar pismeno sestavi pred samim prizivateljem.
Kan. 1631 — Če nastane vprašanje o pravici do priziva, naj o tem kar najhitreje odloči prizivno sodišče po določbah ustnega spornega postopka.
Kan. 1632 — § 1. Če v prizivu ni naznačeno, na katero sodišče se obrača, se domneva, da je vložen na sodišče, ki se omenja v kan. 1438 in 1439.
§ 2. Če je druga stranka vložila priziv pri drugem prizivnem sodišču, o stvari odloči sodišče, ki je višje stopnje, velja pa kan. 1415.
Kan. 1633 — Priziv se mora v mesecu dni, odkar je bil vložen, nadaljevati pri sodniku, na katerega se obrača, razen če je sodnik, ki je izrekel sodbo, stranki dovolil za izvršitev priziva daljši čas.
Kan. 1634 — § 1. Za nadaljevanje priziva se zahteva in zadošča, da se stranka obrne za pomoč na višjega sodnika, da ta popravi izpodbijano sodbo, ko priloži prepis te sodbe in navede prizivne razloge.
623
1460—1465
Lib. VII — De processibus
§ 2. Quod si pars exemplar impugnatae sententiae intra utile tempus a tribunali a quo obtinere nequeat, interim termini non de-currunt, et impedimentum significandum est iudici appellationis, qui iudicem a quo praecepto obstringat officio suo quam primum satisfa-ciendi.
§ 3. Interea iudex a quo debet acta ad normam can. 1474 iudici appellationis transmittere.
Can. 1635 — Inutiliter elapsis fatalibus appellatoriis sive coram iudice a quo sive coram iudice ad, quem, deserta censetur appellatio.
Can. 1636 — § 1. Appellans potest appellationi renuntiare cum ef-fectibus, de quibus in can. 1525.
§ 2. Si appellatio proposita sit a vinculi defensore vel a promo-tore iustitiae, renuntiatio fieri potest, nisi lex aliter caveat, a vinculi defensore vel promotore iustitiae tribunalis appellationis.
Can. 1637 — § 1. Appellatio facta ab actore prodest etiam con-vento, et vicissim.
§ 2. Si plures sunt conventi vel actores et ab uno vel contra unum tantum ex ipsis sententia impugnetur, impugnatio censetur ab omnibus et contra omnes facta, quoties res petita est individua aut obligatio solidalis.
§ 3. Si interponatur ab una parte super aliquo sententiae capite, pars adversa, etsi fatalia appellationis fuerint transacta, potest super aliis capitibus incidenter appellare intra terminum peremptorium quindecim dierum a die, quo ipsi appellatio principalis notificata est.
§ 4. Nisi aliud constet, appellatio praesumitur facta contra omnia sententiae capita.
Can. 1638 — Appellatio exsecutionem sententiae suspendit.
Can. 1639 — § 1. Salvo praescripto can. 1683, in gradu appellationis non potest admitti nova petendi causa, ne per modum quidem utilis cumulationis; ideoque litis contestatio in eo tantum versari potest, ut prior sententia vel confirmetur vel reformetur sive ex toto sive ex parte.
§ 2. Novae autem probationes admittuntur tantum ad normam can. 1600.
Can. 1640 — In gradu appellationis eodem modo, quo in prima instantia, congrua congruis referendo, procedendum est; sed, nisi forte complendae sint probationes, statim post litem ad normam can. 1513, § 1 et can. 1639, § 1 contestatam, ad causae discussionem deve-niatur et ad sententiam.
624
2. del — Sporni sodni postopek
1532—1540
§ 2. Ce pa stranka v uporabnem času od sodišča, ki je izreklo sodbo, ne more dobiti prepisa izpodbijane sodbe, medtem roki ne tečejo in oviro je treba naznaniti prizivnemu sodniku, ki naj z ukazom zaveže sodnika, ki je izrekel sodbo, da mora čimprej izpolniti svojo dolžnost.
§ 3. Medtem mora sodnik, ki je izrekel sodbo, po določbi kan. 1474, poslati spise prizivnemu sodniku.
Kan. 1635 — Ce stroga prizivna roka za vložitev ali za nadaljevanje priziva potečeta neuporabljena, velja priziv za opuščen.
Kan. 1636 — § 1. Prizivatelj se more prizivu odpovedati z učinki, ki se omenjajo v kan. 1525.
§ 2. Ce je priziv vložil branilec vezi ali pravdnik, se more prizivu odpovedati branilec vezi ali pravdnik prizivnega sodišča, razen če zakon določa drugače.
Kan. 1637 — § 1. Priziv, ki ga vloži tožnik, koristi tudi toženi stranki in narobe.
§ 2. Če je toženih strank ali tožnikov več in izpodbija sodbo eden ali se izpodbija zoper enega izmed njih, velja, da jo izpodbijajo vsi in zoper vse, kadar je predmet, za katerega gre, nedeljiv in obveznost nerazdelna.
§ 3. Če ena stranka vloži priziv proti kakemu delu sodbe, more nasprotna stranka, čeprav je že potekel strogi rok za priziv, vložiti vmesni priziv proti drugim delom v nepodaljšljivem roku petnajstih dni od dneva, ko je bila obveščena o glavnem prizivu.
§ 4. Če ni razvidno kaj drugega, se domneva, da je priziv vložen proti vsem delom sodbe.
Kan. 1638 — Priziv odloži izvršitev sodbe.
Kan. 1639 — § 1. Ob veljavnosti predpisa kan. 1683 na prizivni stopnji ni mogoče dopustiti novega pravdnega zahtevka niti po načinu koristne združitve s prejšnjim; zato se more ugotavljanje spora ukvarjati samo s tem, da se prejšnja sodba potrdi ali pa v celoti ah delno spremeni.
§ 2. Novi dokazi pa se dopustijo samo po določbi kan. 1600.
Kan. 1640 — Na prizivni stopnji je treba voditi postopek na isti način kakor na prvi stopnji, z vsemi ustreznimi prilagoditvami; razen če je morebiti treba dopolniti dokaze, pa naj se takoj po ugotovitvi spora po določbi kan. 1513, § 1 in kan. 1639, § 1 preide k razpravi o zadevi in k sodbi.
40 — Coclex
625
1460—1465
Lib. VII — De processibus
Titulus IX
DE RE IUDICATA ET DE RESTITUTIONE IN INTEGRUM
Caput I DE RE IUDICATA
Can. 1641 — Firmo praescripto can. 1643, res iudicata habetur:
1° si duplex intercesserit inter easdem partes sententia confor-mis de eodem petito et ex eadem causa petendi;
2" si appellatio adversus sententiam non fuerit intra tempus utile proposita;
3° si, in gradu appellationis, instantia perempta sit vel eidem renuntiatum fuerit;
4" si lata sit sententia definitiva, a qua non datur appellatio ad normam can. 1629.
Can. 1642 — § 1. Res iudicata firmitate iuris gaudet nec impug-nari potest directe, nisi ad normam can. 1645, § 1.
§ 2. Eadem facit ius inter partes et dat actionem iudicati atque exceptionem rei iudicatae, quam iudex ex officio quoque declarare potest ad impediendam novam eiusdem causae introductionem.
Can. 1643 — Numquam transeunt in rem iudicatam causae de statu personarum, haud exceptis causis de coniugum separatione.
Can. 1644 — § 1. Si duplex sententia conformis in causa de statu personarum prolata sit, potest quovis tempore ad tribunal appellationis provocari, novis iisque gravibus probationibus vel argumentis intra peremptorium terminum triginta dierum a proposita impugna-tione allatis. Tribunal autem appellationis intra mensem ab exhibitis novis probationibus et argumentis debet decreto statuere utrum nova causae propositio admitti debeat necne.
§ 2. Provocatio ad superius tribunal ut nova causae propositio ob-tineatur, exsecutionem sententiae non suspendit, nisi aut lex aliter caveat aut tribunal appellationis ad normam can. 1650, § 3, suspen-sionem iubeat.
Caput II
DE RESTITUTIONE IN INTEGRUM
Can. 1645 — § 1. Adversus sententiam quae transient in rem iudicatam, dummodo de eius iniustitia manifesto constet, datur restitutio in integrum.
626
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Deveti naslov
PRAVNOMOČNOST IN VRNITEV V PREJŠNJE STANJE
Prvo poglavje PRAVNOMOČNOST
Kan. 1641 — Ob veljavi predpisa kan. 1643 pravnomočnost nastopi, če:
1.	je bila med istima strankama izdana dvojna soglasna sodba o istem tožbenem zahtevku in iz istega tožbenega razloga;
2.	priziv proti sodbi ni bil vložen v uporabnem času;
3.	je bil na prvi prizivni stopnji postopek končan ali pa je bila glede njega dana odpoved;
4.	je bila izrečena končna sodba, proti kateri po določbi kan. 1629 ni priziva.
Kan. 1642 — § 1. Pravnomočnost uživa pravno trdnost in je naravnost ni mogoče izpodbijati, razen po določbi kan.1645. § 1.
§ 2. Le-ta ustvarja pravo med strankama in omogoča izvršbo ter daje ugovor glede pravnomočnosti, ki jo more sodnik tudi razglasiti po uradni dolžnosti, da se prepreči nova uvedba iste pravde.
Kan. 1643 — Pravnomočnost nikoli ne nastopi v pravdah o statusu oseb, in tudi ne v pravdah o ločitvi zakoncev.
Kan. 1644 — § 1. Če je bila v pravdi o statusu oseb izrečena dvojna soglasna sodba, je mogoče v vsakem času vložiti priziv na prizivno sodišče, ko se v nepodaljšljivem roku tridesetih dni od vloženega izpodbijanja predloži nove in tehtne dokaze ali razloge. Prizivno sodišče pa mora v mesecu dni, odkar so bili predloženi novi dokazi in razlogi, z odločbo določiti, ali se nova predložitev pravde mora dopustiti ali ne.
§ 2. Priziv na višje sodišče, da bi se dosegla nova predložitev pravde, ne odloži izvršitve sodbe, razen če zakon določa drugače, ali če prizivno sodišče po določbi kan. 1650 § 3 odredi odložitev.
Drugo poglavje VRNITEV V PREJŠNJE STANJE
Kan. 1645 — § 1. Zoper sodbo, ki je postala pravnomočna, če je le očitno gotovo, da je krivična, je mogoča vrnitev v prejšnje stanje.
627
1750—1752
Lib. VII — De processibus
§ 2. De iniustitia autem manifesto constare non censetur, nisi:
lö sententia ita probationibus innitatur, quae postea falsae de-prehensae sint, ut sine illis probationibus pars sententiae dispositiva non sustineatur;
2er postea detecta fuerint documenta, quae facta nova et contra-riam decisionem exigentia indubitanter probent;
3° sententia ex dolo partis prolata fuerit in damnum alterius;
4" legis non mere processualis praescriptum evidenter neglec-tum fuerit;
5° sententia adversetur praecedenti decisioni, quae in rem iudi-catam transient.
Can. 1646 — § 1. Restitutio in integrum propter motiva, de quibus in can. 1645, § 2, nn. 1-3, petenda est a iudice qui sententiam tulit intra tres menses a die cognitionis eorundem motivorum compu-tandos.
§ 2. Restitutio in integrum propter motiva, de quibus in can. 1645, § 2, nn. 4 et 5, petenda est a tribunali appellationis, intra tres menses a notitia publicationis sententiae; quod si in casu, de quo in can. 1645. § 2, n. 5, notitia praecedentis decisionis serius habeatur, terminus ab hac notitia decurrit.
§ 3. Termini de quibus supra non decurrunt, quamdiu laesus mi-noris sit aetatis.
Can. 1647 — § 1. Petitio restitutionis in integrum sententiae exse-cutionem nondum inceptam suspendit.
§ 2. Si tamen ex probabilibus indiciis suspicio sit petitionem fac-tam esse ad moras exsecutioni nectendas, iudex decernere potest ut sententia exsecutioni demandetur, assignata tamen restitutionem pe-tenti idonea cautione ut, si restituatur in integrum, indemnis fiat.
Can. 1648 — Concessa restitutione in integrum, iudex pronuntiare debet de merito causae.
Titulus X
DE EXPENSIS IUDICIALIBUS ET DE GRATUITO PATROCINIO
Can. 1649 — § 1. Episcopus, cuius est tribunal moderari, statuat normas:
1° de partibus damnandis ad expensas iudiciales solvendas vel compensandas;
628
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
§ 2. Da je sodba krivična, velja za očitno ugotovljeno le, če:
1.	se sodba tako opira na dokaze, ki so se pozneje izkazali za neresnične, da brez teh dokazov izrek sodbe ne obvelja;
2.	so se pozneje odkrile listine, ki nedvomno dokazujejo nova in nasprotno odločitev zahtevajoča dejstva;
3.	je bila po prevari stranke izrečena sodba v škodo druge;
4.	je bil očitno prezrt predpis zakona, ki ni samo procesnega značaja;
5.	je sodba nasprotna prejšnji odločitvi, ki je postala pravnomočna.
Kan. 1646 — § 1. Vrnitev v prejšnje stanje iz razlogov, ki se omenjajo v kan. 1645, § 2, št. 1—3, je treba zahtevati pri sodniku, ki je izrekel sodbo, v treh mesecih, ki jih je treba šteti od dneva, ko se je zvedelo za te razloge.
§ 2. Vrnitev v prejšnje stanje iz razlogov, ki se omenjajo v kan. 1645, § 2, št. 4 in 5, je treba zahtevati pri prizivnem sodišču v treh mesecih, odkar se je zvedelo za objavo sodbe; če se je v primeru, ki se omenja v kan. 1645, § 2, št. 5, zvedelo za prejšnjo odločitev pozneje, teče rok, odkar se je zanjo zvedelo.
§ 3. Roki, ki se omenjajo zgoraj, ne tečejo, dokler je prizadeti mladoleten.
Kan. 1647 — § 1. Zahteva za vrnitev v prejšnje stanje odloži izvršitev sodbe, ki se še ni začela.
§ 2. Ce pa iz verjetnih indicev obstaja sum, da je bil zahtevek vložen zato, da se zavleče izvršitev, more sodnik odločiti, da se sodba izroči v izvršitev, vlagalcu zahtevka za vrnitev v prejšnje stanje pa določiti primerno varščino, da, če se vrne v prejšnje stanje, ne bo oškodovan.
Kan. 1648 — Ce se je dovolila vrnitev v prejšnje stanje, mora sodnik razsoditi o stvari sami.
Deseti naslov SODNI STROŠKI IN PRAVICA UBOGIH
Kan. 1649 — § 1. Skof, katerega dolžnost je voditi sodišče, naj izda določbe:
1. o strankah, ki jih je treba obsoditi na plačilo sodnih stroškov ali na pobotanje;
629
1750—1752
Lib. VII — De processibus
2° de procuratorum, advocatorum, peritorum et interpretum honorariis deque testium indemnitate;
3° de gratuito patrocinio vel expensarum deminutione conce-dendis;
4" de damnorum refeetione quae debetur ab eo qui non solum in iudicio succubuit, sed temere litigavit;
5" de pecuniae deposito vel cautione praestanda circa expensas solvendas et damna reficienda.
§ 2. A pronuntiatione circa expensas, honoraria et damna reficienda non datur distincta appellatio, sed pars recurrere potest intra quindecim dies ad eundem iudicem, qui poterit taxationem emen-dare.
Titulus XI DE EXSECUTIONE SENTENTIAE
Can. 1650 — § 1. Sententia quae transiit in rem iudicatam, exse-cutioni mandari potest, salvo praescripto can. 1647.
§ 2. Iudex qui sententiam tulit et, si appellatio proposita sit, etiam iudex appellationis, sententiae, quae nondum transient in rem iudicatam, provisoriam exsecutionem iubere possunt ex officio vel ad instantiam partis, idoneis, si casus ferat, praestitis cautionibus, si agatur de provisionibus seu praestationibus ad necessariam sustenta-tionem ordinatis, vel alia iusta causa urgeat.
§ 3. Quod si sententia, de qua in § 2, impugnetur, iudex qui de impugnatione cognoscere debet, si videt hanc probabiliter fundatam esse et irreparabile damnum ex exsecutione oriri posse, potest vel exsecutionem ipsam suspendere vel earn cautioni subicere.
Can. 1651 — Non antea exsecutioni locus esse poterit, quam exse-cutorium iudicis decretum habeatur, quo edicatur sententiam ipsam exsecutioni mandari debere; quod decretum pro diversa causarum natura vel in ipso sententiae tenore includatur vel separatim edatur.
Can. 1652 — Si sententiae exsecutio praeviam rationum redditio-nem exigat, quaestio incidens habetur, ab illo ipso iudice decidenda, qui tulit sententiam exsecutioni mandandam.
Can. 1653 — § 1. Nisi lex particularis aliud statuat, sententiam exsecutioni mandare debet per se vel per alium Episcopus dioecesis, in qua sententia primi gradus lata est.
§ 2. Quod si hie renuat vel neglegat, parte cuius interest instante vel etiam ex officio, exsecutio spectat ad auctoritatem cui tribunal appellationis ad normam can. 1439, § 3 subicitur.
630
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
2.	o nagradah zastopnikov, odvetnikov, izvedencev in prevajalcev in o odškodnini pričam;
3.	o pravici ubogih ali dovoljenju znižati stroške;
4.	o povrnitvi škode, katero dolguje tisti, ki ni le izgubil pravdo, marveč se je lahkomiselno pravdal;
5.	o položitvi denarja ali dajanju varščine za plačilo stroškov in povrnitev škode.
§ 2. Zoper izrek o stroških, nagradah in povrnitvi škode ni samostojnega priziva, pač pa se more stranka v petnajstih dneh pritožiti istemu sodniku, ki more odmero popraviti.
Enajsti naslov IZVRŠITEV SODBE
Kan. 1650 — § 1. Za sodbo, ki je postala pravnomočna, je mogoče odrediti izvršbo, velja pa predpis kan. 1647.
§ 2. Sodnik, ki je sodbo izrekel, in, če je bil vložen priziv, tudi prizivni sodnik, moreta pri sodbi, ki še ni postala pravnomočna, po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke odrediti začasno izvršbo, ko so, če primer zahteva, dane primerne varščine, kadar gre za oskrbo ali dajatve, ki so namenjene za potrebno vzdrževanje, ali če priganja kak pravičen razlog.
§ 3. Če se sodba, omenjena v § 2, izpodbija, more sodnik, ki mora razsoditi o izpodbijanju, ko opazi, da je to verjetno utemeljeno in da more z izvršbo nastati nepopravljiva škoda, samo izvršbo odložiti ali jo odrediti proti varščini.
Kan. 1651 — Sodba se ne more izvršiti, dokler ni sodnikove odločbe o izvršbi, s katero se izreče, da se sodba sama mora izvršiti; odločba naj se glede na različno naravo zadev vključi v sam izrek sodbe, ali pa izda posebej.
Kan. 1652 — Če izvršitev sodbe zahteva predhodni obračun, nastane vmesno vprašanje, ki ga mora rešiti tisti sodnik sam, ki je izrekel sodbo, za katere izvršitev gre.
Kan. 1653 — § 1. Če območni zakon ne določa kaj drugega, mora škof škofije, v kateri je bila izrečena sodba prve stopnje, izvršitev sodbe odrediti sam ali po kom drugem.
§ 2. Če pa se ta brani ali pusti vnemar, naj izvršbo odredi na zahtevo prizadete stranke ali tudi po uradni dolžnosti oblast, ki ji je prizivno sodišče po določbi kan. 1439, § 3 podrejeno.
631
1750—1752
Lib. VII — De processibus
§ 3. Inter religiosos exsecutio sententiae spectat ad Superiorem qui sententiam exsecutioni mandandam tulit aut iudicem delegavit.
Can. 1654 — § 1. Exsecutor, nisi quid eius arbitrio in ipso sententiae tenore fuerit permissum, debet sententiam ipsam, secundum ob-vium verborum sensum, exsecutioni mandare.
§ 2. Licet ei videre de exceptionibus circa modum et vim exse-cutionis, non autem de merito causae; quod si habeat aliunde com-pertum sententiam esse nullam vel manifeste iniustam ad normam cann. 1620, 1622, 1645, abstineat ab exsecutione, et rem ad tribunal a quo lata est sententia remittat, partibus certioribus factis.
Can. 1655 — § 1. Quod attinet ad reales actiones, quoties adiudi-cata actori res aliqua est, haec actori tradenda est statim ac res iudicata habetur.
§ 2. Quod vero attinet ad actiones personales, cum reus damnatus est ad rem mobilem praestandam, vel ad solvendam pecuniam, vel ad aliud dandum aut faciendum, iudex in ipso tenore sententiae vel exsecutor pro suo arbitrio et prudentia terminum statuat ad implen-dam obligationem, qui tarnen neque infra quindecim dies coarctetur neque sex menses excedat.
Sectio II
DE PROCESSU CONTENTIOSO ORALI
Can. 1656 — § 1. Processu contentioso orali, de quo in hac sectio-ne, tractari possunt omnes causae a iure non exclusae, nisi pars processum contentiosum ordinarium petat.
§ 2. Si processus oralis adhibeatur extra casus iure permissos, actus iudiciales sunt nulli.
Can. 1657 — Processus contentiosus oralis fit in primo gradu coram iudice unico, ad normam can. 1424.
Can. 1658 — § 1. Libellus quo lis introducitur, praeter ea quae in can. 1504 recensentur, debet:
1° facta quibus actoris petitiones innitantur, breviter, integre et perspicue exponere;
2" probationes quibus actor facta demonstrare intendit, quas-que simul afferre nequit, ita indicare ut statim colligi a iudice possint.
§ 2. Libello adnecti debent, saltern in exemplari authentico, documenta quibus petitio innititur.
632
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
§ 3. Pri redovnikih izvršitev sodbe pripada predstojniku, ki je izrekel sodbo, za katere izvršitev gre, ali pooblastil sodnika.
Kan. 1654 — § 1. Izvršilec mora za samo sodbo, razen če je v izreku sodbe kaj prepuščeno njegovi presoji, odrediti izvršbo po naravnem smislu njenega besedila.
§ 2. Odločati sme o ugovorih glede načina in moči izvršbe, ne pa o stvari sami; če pa je od drugod zvedel, da je sodba nična ali očitno krivična po določbi kan. 1620, 1622, 1645, naj izvršitev zadrži in, ko je obvestil stranki, stvar vrne sodišču, ki je izreklo sodbo.
Kan. 1655 — § 1. Kadar je bila, kar se tiče stvarnih tožb, kaka stvar prisojena tožniku, jo je treba izročiti tožniku takoj, ko postane sodba pravnomočna.
§ 2. Kar se tiče osebnih tožb, ko je toženec obsojen, da mora izročiti premično stvar ali plačati v denarju ali kaj drugega dati ali storiti, naj sodnik v samem izreku sodbe ali izvršilec po svoji presoji in preudarnosti določi rok za spolnitev obveznosti, ki pa naj ne bo krajši od petnajstih dni in ne daljši od šestih mesecev.
Drugi oddelek USTNI SPORNI POSTOPEK
Kan. 1656 — § 1. V ustnem spornem postopku, o katerem govori ta oddelek, je mogoče obravnavati vse zadeve, ki jih pravo ne izključuje, razen če stranka zahteva redni sporni sodni postopek.
§ 2. Ce se ustni postopek uporabi zunaj po pravu dovoljenih primerov, so sodna dejanja nična.
Kan. 1657 — Ustni sporni postopek teče na prvi stopnji pred sodnikom posameznikom po določbi kan. 1424.
Kan. 1658 — § 1. Tožbeni spis, s katerim se uvede spor, mora poleg tega, kar našteva kan. 1504:
1.	kratko, v celoti in jasno navesti dejstva, na katera se opirajo tožnikovi zahtevki;
2.	dokaze, s katerimi namerava tožnik dokazati dejstva in jih hkrati ne more predložiti, tako naznačiti, da jih more sodnik takoj zbrati.
§ 2. Tožbenemu spisu je treba, vsaj v verodostojnem prepisu, priložiti listine, na katere se zahtevek opira.
633
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Can. 1659 — § 1. Si conamen conciliationis ad normam can. 1446, § 2 inutile cesserit, iudex, si aestimet libellum aliquo fundamento niti, intra tres dies, decreto ad calcem ipsius libelli apposito, praeci-piat ut exemplar petitionis notificetur parti conventae, facta huic facultate mittendi, intra quindecim dies, ad cancellariam tribunalis scriptam responsionem.
§ 2. Haec notificatio effectus habet citationis iudicialis, de quibus in can. 1512.
Can. 1660 — Si exceptiones partis conventae id exigant, iudex parti actrici praefiniat terminum ad respondendum, ita ut ex allatis utriusque partis elementis ipse controversiae obiectum perspectum habeat.
Can. 1661 — § 1. Elapsis terminis, de quibus in cann. 1659 et 1660, iudex, perspectis actis, formulam dubii determinet; dein ad audien-tiam, non ultra triginta dies celebrandam, omnes citet qui in ea inte-resse debent, addita pro partibus dubii formula.
§ 2. In citatione partes certiores fiant se posse, tres saltern ante audientiam dies, aliquod breve scriptum tribunali exhibere ad sua asserta comprobanda.
Can. 1662 — In audientia primum tractantur quaestiones de quibus in cann. 1459-1464.
Can. 1663 — § 1. Probationes colliguntur in audientia, salvo prae-scripto can. 1418.
§ 2. Pars eiusque advocatus assistere possunt excussioni cetera-rum partium, testium et peritorum.
Can. 1664 — Responsiones partium, testium, peritorum, petitiones et exceptiones advocatorum, redigendae sunt scripto a notario, sed summatim et in iis tantummodo quae pertinent ad substantiam rei controversae, et a deponentibus subsignandae.
Can. 1665 — Probationes, quae non sint in petitione vel respon-sione allatae aut petitae, potest iudex admittere tantum ad normam can. 1452; postquam autem vel unus testis auditus est, iudex potest tantummodo ad normam can. 1600 novas probationes decernere.
Can. 1666 — Si in audientia probationes omnes colligi non potue-rint, altera statuatur audientia.
Can. 1667 — Probationibus collectis, fit in eadem audientia di-scussio oralis.
Can. 1668 — § 1. Nisi ex discussione aliquid supplendum in causae instructione comperiatur, vel aliud exsistat quod impediat sen-
634
2. del —• Sporni sodni postopek
1610—1615
Kan. 1659 — § 1. Ce je poskus sprave po določbi kan. 1446, § 2 potekel brezuspešno, naj sodnik, če meni, da se tožbeni spis opira na kako podlago, na koncu samega tožbenega spisa doda odločbo in v treh dneh odredi, naj se prepis zahtevka dostavi toženi stranki in ji s tem da možnost, da v petnajstih dneh pošlje pismen odgovor sodni pisarni.
§ 2. To obvestilo ima učinke sodnega vabila, ki se omenja v kan. 1512.
Kan. 1660 — Ce ugovori tožene stranke to zahtevajo, naj sodnik tožniku vnaprej določi rok za odgovor, da tako sam iz predloženih podatkov vsake od obeh strank pozna predmet spora.
Kan. 1661 — § 1. Po preteku rokov, ki se omenjajo v kan. 1659 in 1660, naj sodnik po pregledu spisov določi sporne točke; nato naj pozove k naroku, ki ga je treba opraviti v tridesetih dneh, vse, ki se ga morajo udeležiti, ko za stranki navede sporne točke.
§ 2. V vabilu naj se stranki obvesti, da moreta vsaj tri dni pred narokom sodišču izročiti kak kratek spis v potrdilo svojih trditev.
Kan. 1662 — Pri naroku naj se najprej obravnavajo vprašanja, ki se omenjajo v kan. 1459—1464.
Kan. 1663 — § 1. Dokazi se zberejo pri naroku, velja pa določba kan. 1418.
§ 2. Stranka in njen odvetnik moreta biti navzoča pri izpraševanju drugih strank, prič in izvedencev.
Kan. 1664 — Notar mora odgovore strank, prič, izvedencev, zahtevke in ugovore odvetnikov sestaviti pismeno, toda na kratko in samo v tistih rečeh, ki spadajo k bistvu sporne stvari, in izjavitelji jih morajo podpisati.
Kan. 1665 — Dokaze, ki v zahtevku ali odgovoru niso predloženi ali zahtevani, more sodnik dopustiti samo po določbi kan. 1452; ko pa je bila zaslišana vsaj ena priča, more sodnik odrediti nove dokaze samo po določbi kan. 1600.
Kan. 1666 — Če v enem naroku ni bilo mogoče zbrati vseh dokazov, naj se določi drug narok.
Kan. 1667 — Ko so dokazi zbrani, se pri istem naroku opravi ustna obravnava.
Kan. 1668 — § 1. Če se iz obravnave ne pokaže, da je treba procesno gradivo v čem dopolniti, ali če ni kaj drugega, kar bi pre-
635
1750—1752
Lib. VII — De processibus
tentiam rite proferri, iudex illico, expleta audientia, causam seorsum decidat; dispositiva sententiae pars statim coram partibus praesenti-bus legatur.
§ 2. Potest autem tribunal propter rei difficultatem vel aliam ius-tam causam usque ad quintum utilem diem decisionem differre.
§ 3. Integer sententiae textus, motivis expressis, quam primum, ordinarie non ultra quindecim dies, partibus notificetur.
Can. 1669 — Si tribunal appellationis perspiciat in inferiore iudi-cii gradu processum contentiosum oralem esse adhibitum in casibus a iure exclusis, nullitatem sententiae declaret et causam remittat tri-bunali quod sententiam tulit.
Can. 1670 — In ceteris quae ad rationem procedendi attinent, ser-ventur praescripta canonum de iudicio contentioso ordinario. Tribunal autem potest suo decreto, motivis praedito, normis processualibus, quae non sint ad validitatem statutae, derogare, ut celeritati, salva iustitia, consulat.
Pars III
DE QUIBUSDAM PROCESSIBUS SPECIALIBUS
Titulus I
DE PROCESSIBUS MATRIMONIALIBUS Caput I
DE CAUSIS AD MATRIMONII NULLITATEM DECLARANDAM
Art. 1
DE FORO COMPETENTI
Can. 1671 — Causae matrimoniales baptizatorum iure proprio ad iudicem ecclesiasticum spectant.
Can. 1672 — Causae de effectibus matrimonii mere civilibus pertinent ad civilem magistratum, nisi ius particulare statuat easdem causas, si incidenter et accessorie agantur, posse a iudice ecclesiastico cognosci ac definiri.
636
3. del — Nekateri posebiii postopki
1673—1677
prečevalo pravilno izreči sodbo, naj sodnik takoj po končanem naroku posebej odloči o zadevi; izrek sodbe naj se takoj prebere pred navzočima strankama.
§ 2. Sodišče pa more zaradi težavnosti stvari ali iz drugega upravičenega razloga odložiti odločitev do petega uporabnega dneva.
§ 3. Celotno besedilo sodbe z navedbo razlogov naj se strankama čimprej sporoči, redno vsaj v petnajstih dneh.
Kan. 1669 — Če prizivno sodišče spozna, da je na nižji stopnji sodišča bil uporabljen ustni sporni postopek v primerih, ki jih pravo izključuje, naj razglasi ničnost sodbe in zadevo vrne sodišču, ki je sodbo izreklo.
Kan. 1670 — V drugih rečeh, ki se tičejo postopka, naj se upoštevajo predpisi kanonov o rednem spornem postopku. Sodišče pa more s svojo odločbo, podprto z razlogi, določbe o postopku, ki niso pogoj za veljavnost, delno preklicati, da brez kršitve pravičnosti pospeši postopek.
Tretji del NEKATERI POSEBNI POSTOPKI
Prvi naslov POSTOPKI V ZAKONSKIH ZADEVAH
Prvo poglavje NIČNOSTNE ZAKONSKE PRAVDE
Prvi člen PRISTOJNO SODIŠČE
Kan. 1671 — Zakonske pravde krščenih spadajo po lastnem pravu pred cerkvenega sodnika.
Kan. 1672 — Pravde o zgolj civilnih učinkih zakona spadajo pred civilnega sodnika, razen če območno pravo določa, da more iste zadeve, kadar je spor o njih le vmesen in postranski, obravnavati in o njih odločati cerkveni sodnik.
637
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Can. 1673 — In causis de matrimonii nullitate, quae non sint Sedi Apostolicae reservatae, competentia sunt:
l® tribunal loci in quo matrimonium celebratum est; 2° tribunal loci in quo pars conventa domicilium vel quasi-domicilium habet;
3° tribunal loci in quo pars actrix domicilium habet, dummodo utraque pars in territorio eiusdem Episcoporum conferentiae degat et Vicarius iudicialis domicilii partis conventae, ipsa audita, con-sentiat;
4° tribunal loci in quo de facto colligendae sunt pleraeque pro-bationes, dummodo accedat consensus Vicarii iudicialis domicilii partis conventae, qui prius ipsam interroget, num quid excipiendum habeat.
Art. 2
DE IURE IMPUGNANDI MATRIMONIUM
Can. 1674 — Habiles sunt ad matrimonium impugnandum: 1° coniuges;
2" promotor iustitiae, cum nullitas iam divulgata est, si matrimonium convalidari nequeat aut non expediat.
Can. 1675 — § 1. Matrimonium quod, utroque coniuge vivente, non fuit accusatum, post mortem alterutrius vel utriusque coniugis accusari non potest, nisi quaestio de validitate sit praeiudicialis ad aliam solvendam controversiam sive in foro canonico sive in foro civili.
§ 2. Si autem coniux moriatur pendente causa, servatur can. 1518.
Art. 3
DE OFFICIO IUDICUM
Can. 1676 — Iudex, antequam causam acceptet et quotiescumque spem boni exitus perspicit, pastoralia media adhibeat, ut coniuges, si fieri potest, ad matrimonium forte convalidandum et ad coniuga-lem convictum restaurandum inducantur.
Can. 1677 — § 1. Libello acceptato, praeses vel ponens procedat ad notificationem decreti citationis ad normam can. 1508.
§ 2. Transacto termino quindecim dierum a notificatione, praeses vel ponens, nisi alterutra pars sessionem ad litem contestandam petie-rit, intra decern dies formulam dubii vel dubiorum decreto suo sta-tuat ex officio et partibus notificet.
638
3. del — Nekateri posebiii postopki
1673—1677
Kan. 1673 — V ničnostnih zakonskih pravdah, ki niso pridržane apostolskemu sedežu, je pristojno sodišče kraja:
1.	kjer je bil zakon sklenjen;
2.	kjer ima tožena stranka domovališče ali nepravo domova-
lišče;
3.	kjer ima tožeča stranka domovališče, če le obe stranki živita na ozemlju iste škofovske konference, in sodni vikar domovališča tožene stranke, ko jo je zaslišal, soglaša;
4.	kjer je dejansko treba zbrati večji del dokazov, če le privoli sodni vikar domovališča tožene stranke, katero naj prej vpraša, ali ima kak ugovor.
Drugi člen PRAVICA IZPODBIJATI ZAKON
Kan. 1674 — Za izpodbijanje zakona so sposobni:
1.	zakonca;
2.	pravdnik, kadar je ničnost že postala javno znana, če zakona ni mogoče ali ni primerno poveljaviti.
Kan. 1675 — § 1. Glede zakona, zoper katerega za življenja vsakega od obeh zakoncev ni bila vložena tožba, se po smrti enega ali obeh zakoncev tožba ne more vložiti, razen če je veljavnost predhodno vprašanje za rešitev drugega spora pred cerkvenim ali civilnim sodiščem.
§ 2. Če pa zakonec umre, ko pravda teče, velja kan. 1518.
Tretji člen DOLŽNOSTI SODNIKOV
Kan. 1676 — Preden sodnik pravdo sprejme in kolikorkrat upa v dober izid, naj, če je mogoče, uporabi pastoralna sredstva, da zakonca navede k morebitni poveljavitvi zakona in k obnovitvi skupnega zakonskega življenja.
Kan. 1677 — § 1. Ko se tožbeni spis sprejme, naj predsednik ali ponens odredi priobčitev odločbe o vabljenju po določbi kan. 1508.
§ 2. Po preteku roka petnajstih dni od priobčitve naj predsednik ali ponens, razen če je katera od obeh strank zahtevala sejo za ugotovitev pravdnega spora, v desetih dneh s svojo odločbo po uradni dolžnosti določi sporne točke in to sporoči strankama.
639
1750—1752
Lib. VII — De processibus
§ 3. Formula dubii non tantum quaerat an constet de nullitate matrimonii in easu, sed determinare etiam debet quo capite vel quibus capitibus nuptiarum validitas impugnetur.
§ 4. Post decern dies a notificatione decreti, si partes nihil oppo-suerint, praeses vel ponens novo decreto causae instructionem dis-ponat.
Art. 4
DE PROBATIONIBUS
Can. 1678 — § 1. Defensori vinculi, partium patronis et, si in iudi-cio sit, etiam promotori iustitiae ius est:
1er examini partium, testium et peritorum adesse, salvo prae-scripto can. 1559;
2° acta iudicialia, etsi nondum publicata, invisere et documenta a partibus producta recognoscere.
§ 2. Examini, de quo in § 1, n. 1, partes assistere nequeunt.
Can. 1679 — Nisi probationes aliunde plenae habeantur, iudex, ad partium depositiones ad normam can. 1536 aestimandas, testes de ipsarum partium credibilitate, si fieri potest, adhibeat, praeter alia indicia et adminicula.
Can. 1680 — In causis de impotentia vel de consensus defectu propter mentis morbum iudex unius periti vel plurium opera uta-tur, nisi ex adiunctis inutilis evidenter appareat; in ceteris causis servetur praescriptum can. 1574.
Art. 5
DE SENTENTIA ET APPELLATIONE
Can. 1681 — Quoties in instructione causae dubium valde proba-bile emerserit de non secuta matrimonii consummatione, tribunal potest, suspensa de consensu partium causa nullitatis, instructionem complere pro dispensatione super rato, ac tandem acta transmittere ad Sedem Apostolicam una cum petitione dispensationis ab alterutro vel utroque coniuge et cum voto tribunalis et Episcopi.
Can. 1682 — § 1. Sententia, quae matrimonii nullitatem primum declaraverit, una cum appellationibus, si quae sint, et ceteris iudicii actis, intra viginti dies a sententiae publicatione ad tribunal appella-tionis ex officio transmittatur.
640
3. del — Nekateri posebni postopki
1678—1682
§ 3. V spornih točkah naj se ne i"azišče samo, ali gre v primeru za ničnost zakona, ampak se mora tudi določiti, iz katerega razloga ali katerih razlogov se izpodbija veljavnost sklenitve zakona.
§ 4. Če stranki nista nič ugovarjali, predsednik ali ponens po desetih dneh od priobčitve odločbe z novo odločbo odredi zbiranje procesnega gradiva o zadevi.
Četrti člen DOKAZOVANJE
Kan. 1678 — § 1. Branilec vezi, zagovornik strank in tudi pravd-nik, če se udeležuje sodnega postopka, imajo pravico:
1.	biti navzoči pri zasliševanju strank, prič in izvedencev, velja pa predpis kan. 1559;
2.	imeti vpogled v sodne spise, čeprav še niso bili objavljeni, in pregledati listine, ki sta jih stranki predložili.
§ 2. Pri zasliševanju, ki se omenja v § 1, št. 1, stranki ne moreta biti navzoči.
Kan. 1679 — Če ni polnih dokazov od drugod, naj sodnik zaradi presoje izpovedb strank po določbi kan. 1536 poleg drugih indicev in pripomočkov, če je mogoče, pritegne priče o verodostojnosti samih strank.
Kan. 1680 — V pravdah, kjer gre za spolno nezmožnost ali za hibo v privolitvi zaradi duševne bolezni, naj sodnik pritegne enega ali več izvedencev, razen če se iz okoliščin očitno izkaže kot nepotreben; v drugih pravdah naj se upošteva predpis kan. 1574.
Peti člen SODBA IN PRIZIV
Kan. 1681 — Kadar med pripravljanjem ničnostne zakonske pravde nastane zelo verjeten dvom, da zakon še ni bil izvršen, more sodišče, ko je s privolitvijo strank ničnostno pravdo odložilo, izpopolniti gradivo za spregled trdnega zakona in končno spise poslati apostolskemu sedežu hkrati s prošnjo enega ali vsakega od obeh zakoncev za spregled ter mnenjem sodišča in škofa.
Kan. 1682 — § 1. Sodba, ki je najprej razglasila ničnost zakona, naj se skupaj s prizivi, če kakšni so, in drugimi spisi sodnega postopka v dvajsetih dneh po objavi sodbe po uradni dolžnosti pošlje priziv-nemu sodišču.
41 — Codex
641
1750—1752
Lib. VII — De processibus
§ 2. Si sententia pro matrimonii nullitate prolata sit in primo iudicii gradu, tribunal appellationis, perpensis animadversionibus de-fensoris vinculi et, si quae sint, etiam partium, suo decreto vel deci-sionem continenter eonfirmet vel ad ordinarium examen novi gradus causam admittat.
Can. 1683 — Si in gradu appellationis novum nullitatis matrimonii caput afferatur, tribunal potest, tamquam in prima instantia, illud admittere et de eo iudicare.
Can. 1684 — § 1. Postquam sententia, quae matrimonii nullitatem primum declaravit, in gradu appellationis confirmata est vel decreto vel altera sententia, ii, quorum matrimonium declaratum est nullum, possunt novas nuptias contrahere statim ac decretum vel altera sententia ipsis notificata est, nisi vetito ipsi sententiae aut decreto appo-sito vel ab Ordinario loci statuto id prohibeatur.
§ 2. Praescripta can. 1644 servanda sunt, etiam si sententia, quae matrimonii nullitatem declaraverit, non altera sententia sed decreto confirmata sit.
Can. 1685 — Statim ac sententia facta est exsecutiva, Vicarius iudicialis debet eandem notificare Ordinario loci in quo matrimonium celebratum est. Is autem curare debet ut quam primum de decreta nullitate matrimonii et de vetitis forte statutis in matrimoniorum et baptizatorum libris mentio fiat.
Art. 6
DE PROCESSU DOCUMENTALI
Can. 1686 — Recepta petitione ad normam can. 1677 proposita, Vicarius iudicialis vel iudex ab ipso designatus potest, praetermissis sollemnitatibus ordinarii processus sed citatis partibus et cum inter-ventu defensoris vinculi, matrimonii nullitatem sententia declarare, si ex documento, quod nulli contradictioni vel exceptioni sit obnoxium. certo constet de exsistentia impedimenti dirimentis vel de defectu le-gitimae formae, dummodo pari certitudine pateat dispensationem datam non esse, aut de defectu validi mandati procuratoris.
Can. 1687 — § 1. Adversus hanc declarationem defensor vinculi, si prudenter existimaverit vel vitia de quibus in can. 1686 vel dispensations defectum non esse certa, appellare debet ad iudicem secun-dae instantiae, ad quem acta sunt transmittenda quique scripto mo-nendus est agi de processu documentali.
642
3. del — Nekateri posebiii postopki
1673—1677
§ 2. Ce je bila sodba o ničnosti zakona izrečena na prvi stopnji, naj prizivno sodišče, ko je pretehtalo oporeke branilca vezi in tudi strank, če so jih vložile, s svojo odločbo odločitev vsebinsko potrdi ah pa prepusti pravdo rednemu postopku nove stopnje.
Kan. 1683 — Ce se na prizivni stopnji predloži nov razlog za ničnost zakona, ga more sodišče dopustiti in o njem razsojati kakor na prvi stopnji.
Kan. 1684 — § 1. Ko je sodba, ki je prvič razglasila ničnost zakona, na prizivni stopnji potrjena z odločbo ah z drugo sodbo, morejo tisti, katerih zakon je razglašen za ničen, skleniti nov zakon takoj, čim jim je bila odločba ah druga sodba priobčena, razen če koga pri tem ovira prepoved v sami sodbi ali dodana odločbi ali določena od krajevnega ordinarija.
§ 2. Po predpisih kan. 1644 se je treba ravnati tudi, če sodba, ki je razglasila ničnost zakona, ni bila potrjena z drugo sodbo, ampak z odločbo.
Kan. 1685 — Cim je sodba postala izvršljiva, jo mora sodni vikar priobčiti ordinariju kraja, kjer je bil zakon sklenjen. Ta pa mora poskrbeti, da se priznana ničnost zakona in morebiti določene prepovedi čimprej zaznamujejo v poročnih in krstnih knjigah.
Šesti člen POSTOPEK Z LISTINAMI
Kan. 1686 — Po sprejemu zahtevka, ki je bil predložen po določbi kan. 1677, more sodni vikar ah od njega določeni sodnik, ko je opustil obličnosti rednega postopka, pač pa pozval stranki, in s sodelovanjem branilca vezi s sodbo razglasiti zakon za ničen, če je iz listine, kateri ni mogoče ugovarjati ali je izpodbijati, zanesljivo ugotovljeno, da obstaja razdiralni zadržek ah pomanjkljivost zakonite oblike, da je le z enako gotovostjo jasno, da spregled ni bil podeljen, ali da zastopnik ni imel veljavnega pooblastila.
Kan. 1687 — § 1. Zoper to razglasitev mora branilec vezi, če po pameti meni, da sta obstoj hib, ki se omenjajo v kan. 1686, ali pomanjkanje spregleda negotova, vložiti priziv pri sodniku druge stopnje, katei'emu je treba poslati spise in ga pismeno opozoriti, da gre za postopek z listinami.
§ 2. Stranki, ki misli, da je prizadeta, ostane neokrnjena pravica do priziva.
643
1750—1752
Lib. VII — De processibus
§ 2. Integrum manet parti, quae se gravatam putet, ius appel-landi.
Can. 1688 — Iudex alterius instantiae, cum interventu defensoris vinculi et auditis partibus, decernet eodem modo, de quo in can. 1686, utrum sententia sit confirmanda, an potius procedendum in causa sit iuxta ordinarium tramitem iuris; quo in casu earn remittit ad tribunal primae instantiae.
Art. 7
NORMAE GENERALES
Can. 1689 — In sententia partes moneantur de obligationibus mo-ralibus vel etiam civilibus, quibus forte teneantur, altera erga alteram ct erga prolem, ad sustentationem et educationem praestandam.
Can. 1690 — Causae ad matrimonii nullitatem declarandam ne-queunt processu contentioso orali tractari.
Can. 1691 — In ceteris quae ad rationem procedendi attinent, ap-plicandi sunt, nisi rei natura obstet, canones de iudiciis in genere et de iudicio contentioso ordinario, servatis specialibus normis circa causas de statu personarum et causas ad bonum publicum spectantes.
Caput II
DE CAUSIS SEPARATIONS CONIUGUM
Can. 1692 — § 1. Separatio personalis coniugum baptizatorum, nisi aliter pro locis particularibus legitime provisum sit, decerni potest Episcopi dioecesani decreto vel iudicis sententia ad normam cano-num qui sequuntur.
§ 2. Ubi decisio ecclesiastica effectus civiles non sortitur, vel si sententia civilis praevidetur non contraria iuri divino, Episcopus dioe-cesis commorationis coniugum poterit, perpensis peculiaribus adiunc-tis, licentiam concedere adeundi forum civile.
§ 3. Si causa versetur etiam circa effectus mere civiles matrimonii, satagat iudex ut, servato praescripto § 2, causa inde ab initio ad forum civile deferatur.
Can. 1693 — § 1. Nisi qua pars vel promotor iustitiae processum contentiosum ordinarium petant, pi'ocessus contentiosus oralis adhi-beatur.
644
3. del — Nekateri posebiii postopki
1673—1677
Kan. 1688 — Sodnik druge stopnje naj ob sodelovanju branilca vezi in, ko zasliši stranki, odloči na isti način, ki se omenja v kan. 1686, ali je treba sodbo potrditi ali pa naj se zadeva raje nadaljuje po rednem sodnem postopku; v tem primeru jo vrne sodišču prve stopnje.
Sedmi člen SPLOŠNE DOLOČBE
Kan. 1689 — V sodbi naj se stranki opomnita na moralne ali tudi civilne obveznosti, ki ju morebiti vežejo drugo do druge in do otrok, da poskrbita za vzdrževanje in vzgojo.
Kan. 1690 — Pravde za razglasitev ničnosti zakona se ne morejo obravnavati po ustnem spornem postopku.
Kan. 1691 — Kar se tiče načina postopka, se je treba v drugem ravnati po kanonih o sodstvu na splošno in o rednem spornem sodnem postopku, razen če narava stvari temu nasprotuje, ob upoštevanju posebnih določb za pravde o statusu oseb in za pravde, ki se tičejo javnega blagra.
Drugo poglavje PRAVDE O LOČITVI ZAKONCEV
Kan. 1692 — § 1. Osebna ločitev krščenih zakoncev, razen če je za posamezne kraje zakonito določeno drugače, se more odločiti z odločbo krajevnega škofa ali s sodnikovo sodbo po določbi naslednjih kanonov.
§ 2. Kjer cerkvena odločitev nima civilnih učinkov ali, če se predvideva civilna sodba, ki ne nasprotuje božjemu pravu, more krajevni škof kraja bivanja zakoncev, ko je pretehtal posebne okoliščine, dovoliti, da gresta na civilno sodišče.
§ 3. Če pravda obravnava tudi čisto civilne učinke zakona, naj si sodnik prizadeva, da se, ob upoštevanju predpisa § 2, pravda od vsega začetka prenese na civilno sodišče.
Kan. 1693 — § 1. Uporabi naj se ustni sporni postopek, razen če katera stranka ali pravdnik zahtevata redni sporni postopek.
645
1694—1700
Lib. VII — De processibles
§ 2. Si processus contentiosus Ordinarius adhibitus sit et appel-latio proponatur, tribunal secundi gradus ad normam can. 1682, § 2 procedat, servatis servandis.
Can. 1694 — Quod attinet ad tribunalis competentiam, serventur praescripta can. 1673.
Can. 1695 — Iudex, antequam causam acceptet et quotiescumque spem boni exitus perspicit, pastoralia media adhibeat, ut coniuges concilientur et ad coniugalem convictum restaurandum inducantur.
Can. 1696 — Causae de coniugum separatione ad publicum quoque bonum spectant; ideoque iis interesse semper debet promotor iusti-tiae, ad normam can. 1433.
Caput III
DE PROCESSU AD DISPENSATIONEM SUPER MATRIMONIO RATO ET NON CONSUMMATO
Can. 1697 — Soli coniuges, vel alteruter, quamvis altero invito, ius habent petendi gratiam dispensationis super matrimonio rato et non consummato.
Can. 1698 — § 1. Una Sedes Apostolica cognoscit de facto incon-summationis matrimonii et de exsistentia iustae causae ad dispensa-tionem concedendam.
§ 2. Dispensatio vero ab uno Romano Pontifice conceditur.
Can. 1699 — § 1. Competens ad accipiendum libellum, quo petitur dispensatio, est Episcopus dioecesanus domicilii vel quasi-domicilii oratoris, qui, si constiterit de fundamento precum, processus instruc-tionem disponere debet.
§ 2. Si tamen casus propositus spéciales habeat difficultates or-dinis iuridici vel moralis, Episcopus dioecesanus consulat Sedem Apo-stolicam.
§ 3. Adversus decretum quo Episcopus libellum reicit, patet re-cursus ad Sedem Apostolicam.
Can. 1700 — § 1. Firmo praescripto can. 1681, horum processuum instructionem committat Episcopus, stabiliter vel in singulis casibus, tribunali suae vel alienae dioecesis aut idoneo sacerdoti.
§ 2. Quod si introducta sit petitio iudicialis ad declarandam nul-litatem eiusdem matrimonii, instructio ad idem tribunal committatur.
646
3. del — Nekateri posebiii postopki
1673—1677
§ 2. Ce je bil uporabljen redni sporni postopek in se vloži pri-ziv, naj sodišče druge stopnje, upoštevajoč vse potrebno, postopa po določbi kan. 1682, § 2.
Kan. 1694 — Kar zadeva pristojnost sodišča, veljajo predpisi kan. 1673.
Kan. 1695 — Preden sodnik pravdo sprejme in kadar upa v dober izid, naj uporabi pastoralna sredstva, da se zakonca pobotata in pri-vedeta k obnovitvi skupnega zakonskega življenja.
Kan. 1696 — Pravde o ločitvi zakoncev se tičejo tudi javnega blagra; zato pa se jih mora vedno udeleževati pravdnik, po določbi kan. 1433.
Tretje poglavje POSTOPEK
ZA SPREGLED TRDNEGA IN NEIZVRŠENEGA ZAKONA
Kan. 1697 — Samo zakonca ali eden od obeh, čeprav proti volji drugega, imata pravico prositi za ugodnost spregleda trdnega in ne-izvršenega zakona.
Kan. 1698 — § 1. Samo apostolski sedež presoja o dejstvu neiz-vršenega zakona in o obstoju upravičenega razloga za podelitev spregleda.
§ 2. Spregled pa daje samo rimski papež.
Kan. 1699 — § 1. Za sprejem prošnje, s katero se prosi za spregled, je pristojen krajevni škof domovališča ali nepravega domova-lišča prosilca in ta mora odrediti pripravljalni postopek, če je ugotovljena utemeljenost prošnje.
§ 2. Če pa so v predloženem primeru posebne težave pravnega ali nravnega reda, naj krajevni škof vpraša za svet apostolski sedež.
§ 3. Zoper odločbo, s katero škof prošnjo odkloni, je dovoljena pritožba na apostolski sedež.
Kan. 1700 — § 1. Pripravljalni postopek naj škof poveri, za stalno ali za posamezne primere, sodišču svoje ali tuje škofije ali sposobnemu duhovniku, velja pa predpis kan. 1681.
§ 2. Če pa je uveden sodni zahtevek za razglasitev ničnosti istega zakona, naj se pripravljalni postopek poveri istemu sodišču.
647
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Can. 1701 — § 1. In his processibus semper intervenire debet vin-culi defensor.
§ 2. Patronus non admittitur, sed, propter casus difficultatem, Episcopus permittere potest ut iurisperiti opera orator vel pars con-venta iuvetur.
Can. 1702 — In instructione uterque coniux audiatur et serventur, quatenus fieri possit, canones de probationibus colligendis in iudicio contentioso ordinario et in causis de matrimonii nullitate, dummodo cum horum processuum indole componi queant.
Can. 1703 — § 1. Non fit publicatio actorum; iudex tamen, si con-spiciat petitioni partis oratricis vel exceptioni partis conventae grave obstaculum obvenire ob adductas probationes, id parti cuius interest prudenter patefaciat.
§ 2. Parti instanti documentum allatum vel testimonium recep-tum iudex ostendere poterit et tempus praefinire ad deductiones ex-hibendas.
Can. 1704 — § 1. Instructor, peracta instructione, omnia acta cum apta relatione deferat ad Episcopum, qui votum pro rei veritate pro-mat turn super facto inconsummationis turn super iusta causa ad dispensandum et gratiae opportunitate.
§ 2. Si instructio processus commissa sit alieno tribunali ad nor-mam can. 1700, animadversiones pro vinculo in eodem foro confician-tur, sed votum de quo in § 1 spectat ad Episcopum committentem, cui instructor simul cum actis aptam relationem tradat.
Can. 1705 — § 1. Acta omnia Episcopus una cum suo voto et ani-madversionibus defensoris vinculi transmittat ad Sedem Apostoli-cam.
§ 2. Si, iudicio Apostolicae Sedis, requiratur supplementum in-structionis, id Episcopo significabitur, indicatis elementis circa quae instructio complenda est.
§ 3. Quod si Apostolica Sedes rescripserit ex deductis non con-stare de inconsummatione, tunc iurisperitus de quo in can. 1701, § 2 potest acta processus, non vero votum Episcopi, invisere in sede tri-bunalis ad perpendendum num quid grave adduci possit ad petitio-nem denuo proponendam.
Can. 1706 — Rescriptum dispensationis a Sede Apostolica trans-mittitur ad Episcopum; is vero rescriptum partibus notificabit et praeterea parocho turn loci contracti matrimonii turn suscepti bap-tismi quam primum mandabit, ut in libris matrimoniorum et bapti-zatorum de concessa dispensatione mentio fiat.
648
3. del — Nekateri posebiii postopki
1673—1677
Kan. 1701 — § 1. Teh postopkov se mora vedno udeleževati branilec vezi.
§ 2. Zagovornik se ne dopusti, toda zaradi težavnega primera more škof dovoliti, da prosilcu ali toženi stranki pomaga pravni izvedenec.
Kan. 1702 — V pripravljalnem postopku naj se zasliši oba zakonca in naj se, kolikor je mogoče, upošteva kanone o zbiranju dokazov v rednem spornem sodnem postopku in v ničnostnih zakonskih pravdah, da jih je le mogoče uskladiti z značajem teh postopkov.
Kan. 1703 — § 1. Spisi se ne objavljajo; vendar naj sodnik, če opazi, da se zaradi predloženih dokazov pojavlja težka ovira za prošnjo stranke prosilke ali za ugovor tožene stranke, to stranki, ki se je tiče, razsodno razkrije.
§ 2. Stranki, ki zahteva, more sodnik predloženo listino ali prejeto spričevalo pokazati in vnaprej določiti čas, da se o tem izjavi.
Kan. 1704 — § 1. Ko je pripravljalec gradiva zaključil pripravo dokazov, naj vse spise s primernim poročilom izroči škofu, ki naj izrazi mnenje o resničnosti stvari, tako o dejstvu neizvršenosti kakor tudi o upravičenem razlogu za podelitev spregleda in o primei'-nosti te ugodnosti.
§ 2. Ce je bil pripravljalni postopek poverjen drugemu sodišču po določbi kan. 1770, naj se oporekanja v prid vezi sestavi pri istem sodišču, toda mnenje, ki se omenja v § 1, pripada škofu naročniku, kateremu mora pripravljalec sporov hkrati s spisi izročiti urejeno poročilo.
Kan. 1705 — § 1. Vse spise skupaj s svojim mnenjem in opore-kami branilca vezi naj škof pošlje apostolskemu sedežu.
§ 2. Ce se po sodbi apostolskega sedeža zahteva dopolnitev pripravljalnega postopka, bo o tem obveščen škof, z navedbo dejstev, glede katerih je treba pripravljalni postopek dopolniti.
§ 3. Če bi apostolski sedež pismeno odgovoril, da iz zaključkov ni ugotovljena neizvršenost zakona, tedaj more pravni izvedenec, ki se omenja v kan. 1701, § 2, na sedežu sodišča pregledati procesne spise, ne pa škofovo mnenje, da pretehta, ali je mogoče navesti kaj tehtnega za ponovno predložitev prošnje.
Kan. 1706 — Reskript o spregledu apostolski sedež pošlje škofu; ta bo pa reskript priobčil strankama in bo poleg tega župniku kraja, kjer je bil zakon sklenjen, in kraja prejetega krsta čimprej naročil, da se podeljeni spregled zaznamuje v poročnih in krstnih knjigah.
649
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Caput IV
DE PROCESSU PRAESUMPTAE MORTIS CONIUGIS
Can. 1707 — § 1. Quoties coniugis mors authentico documento ec-clesiastico vel civili comprobad nequit, alter coniux a vinculo matrimonii solutus non habeatur, nisi post declarationem de morte prae-sumpta ab Episcopo dioecesano prolatam.
§ 2. Declarationem, de qua in § 1, Episcopus dioecesanus tantum-modo proferre valet si, peractis opportunis investigationibus, ex te-stium depositionibus, ex fama aut ex indiciis moralem certitudinem de coniugis obitu obtinuerit. Sola coniugis absentia, quamvis diu-turna, non sufficit.
§ 3. In casibus incertis et implexis Episcopus Sedem Apostolicam consulat.
Titulus II
DE CAUSIS AD SACRAE ORDINATIONIS NULLITATEM DECLARANDAM
Can. 1708 — Validitatem sacrae ordinationis ius habent accusan-di sive ipse clericus sive Ordinarius, cui clericus subest vel in cuius dioecesi ordinatus est.
Can. 1709 — § 1. Libellus mitti debet ad competentem Congrega-tionem, quae deceiTiet utrum causa ab ipsa Curiae Romanae Con-gregatione an a tribunali ab ea designato sit agenda.
§ 2. Misso libello, clericus ordines exerccrc ipso iure vetatur.
Can. 1710 — Si Congregatio causam ad tribunal remiserit, serven-tur, nisi rei natura obstet, cánones de iudiciis in genere et de iudicio contentioso ordinario, salvis praescriptis huius tituli.
Can. 1711 — In his causis defensor vinculi iisdem gaudet iuribus iisdemque tenetur officiis, quibus defensor vinculi matrimonialis.
Can. 1712 — Post secundam sententiam, quae nullitatem sacrae ordinationis confirmavit, clericus omnia iura statui clericali propria amittit et ab omnibus obligationibus liberatur.
650
3. del — Nekateri posebiii postopki
1673—1677
Četrto poglavje POSTOPEK O DOMNEVNI SMRTI ZAKONCA
Kan. 1707 — § 1. Kadar smrti zakonca z verodostojno cerkveno ali civilno listino ni mogoče dokazati, naj drugi zakonec ne velja za prostega zakonske vezi, razen po razglasitvi, ki jo je o domnevni smrti izdal krajevni škof.
§ 2. Razglasitev, ki se omenja v § 1, more krajevni škof izreči samo, če je iz izpovedi prič, iz javnega mnenja in iz indicev po izvršenih primernih poizvedbah dobil moralno gotovost o smrti zakonca. Zgolj odsotnost zakonca, čeprav dolgotrajna, ne zadostuje.
§ 3. V negotovih in zapletenih primerih naj škof vpraša za svet apostolski sedež.
Drugi naslov
PRAVDE ZA RAZGLASITEV NIČNOSTI SVETEGA REDA
Kan. 1708 — Tožbo zoper veljavnost podelitve svetega reda imata pravico vložiti sam klerik ali ordinarij, kateremu je klerik podrejen, ali v čigar škofiji je klerik prejel sveti red.
Kan. 1709 — § 1. Tožbeni spis je treba poslati pristojni kongre-gaciji, ki odloči, ali naj zadevo obravnava sama kongregacija rimske kurije ali sodišče, ki ga ona določi.
§ 2. Čim je bil tožbeni spis poslan, je kleriku po samem pravu prepovedano izvrševati svete redove.
Kan. 1710 — Če je kongregacija zadevo vrnila sodišču, je treba, če ne nasprotuje narava stvari, upoštevati kanone o sodstvu na splošno in o rednem spornem sodnem postopku, veljajo pa predpisi tega naslova.
Kan. 1711 — V teh pravdah ima branilec vezi iste pravice in ga vežejo iste dolžnosti kakor branilca zakonske vezi.
Kan. 1712 — Po drugi sodbi, ki je potrdila ničnost svetega reda, izgubi klerik vse pravice, ki so lastne kleriškemu stanu, in je oproščen vseh obveznosti.
651
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Titulus III DE MODIS EVITANDI IUDICIA
Can. 1713 — Ad evitandas iudiciales contentiones transactio seu reconciliatio utiliter adhibetur, aut controversia iudicio unius vel plurium arbitrorum committi potest.
Can. 1714 — De transactione, de compromisso, deque iudicio ar-bitrali serventur normae a partibus selectae vel, si partes nullas se-legerint, lex ab Episcoporum conferentia lata, si qua sit, vel lex civilis vigens in loco ubi conventio initur.
Can. 1715 — § 1. Nequit transactio aut compromissum valide fieri circa ea quae ad bonum publicum pertinent, aliaque de quibus libere disponere partes non possunt.
§ 2. Si agitur de bonis ecclesiasticis temporalibus, serventur, quo-ties materia id postulat, sollemnitates iure statutae pro rerum ec-clesiasticarum alienatione.
Can. 1716 — § 1. Si lex civilis arbitrali sententiae vim non agno-scat, nisi a iudice confirmetur, sententia arbitralis de controversia ecclesiastica, ut vim habeat in foro canonico, confirmatione indiget iudicis ecclesiastici loci, in quo lata est.
§ 2. Si autem lex civilis admittat sententiae arbitralis coram civili iudice impugnationem, in foro canonico eadem impugnatio proponi potest coram iudice ecclesiastico, qui in primo gradu competens est ad controversiam iudicandam.
Pars IV DE PROCESSU POENALI
Caput I
DE PRAEVIA INVESTIGATIONS
Can. 1717 — § 1. Quoties Ordinarius notitiam, saltern veri simi-lem, habet de delicto, caute inquirat, per se vel per aliam idoneam personam, circa facta et circumstantias et circa imputabilitatem, nisi haec inquisitio omnino superflua videatur.
§ 2. Cavendum est ne ex hac investigatione bonum cuiusquam nomen in discrimen vocetur.
652
4. del — Kazenski postopek
1718—1721
Tretji naslov
NAČINI, KAKO SE IZOGNITI SODNIM POSTOPKOM
Kan. 1713 — Da bi se izognili spornim sodnim postopkom, se koristno uporabi poravnava ali sprava ali pa je mogoče sporno zadevo poveriti v presojo enemu ali več razsodnikom.
Kan. 1714 — Za poravnavo, sporazum in postopek razsodnikov naj se upoštevajo določbe, ki so jih izbrale stranke, ali, če si stranke niso nobenih izbrale, zakon, ki ga je izdala škofovska konferenca, če sploh kakšen je, ali civilni zakon, ki velja v kraju, kjer se dogovor sklene.
Kan. 1715 — § 1. Poravnava ali sporazum ne more postati veljaven v stvareh, ki se tičejo javnega blagra, in v drugem, s čimer stranke ne morejo svobodno razpolagati.
§ 2. Če gre za cerkveno premoženje, je treba, kadar to stvar zahteva, upoštevati po pravu določene obličnosti za odtujitev cerkvenih stvari.
Kan. 1716 — § 1. Če civilni zakon ne priznava pravne moči odločitvi razsodnikov, razen če jo sodnik potrdi, potrebuje odločitev razsodnikov v cerkvenem sporu, da ima veljavno moč v cerkvenem področju, potrditev cerkvenega sodnika kraja, kjer je bila izdana.
§ 2. Če pa civilni zakon dopušča izpodbijanje odločitve razsodnikov pred civilnim sodnikom, je mogoče isto izpodbijanje v cerkvenem področju predložiti pred cerkvenim sodnikom, ki je na prvi stopnji pristojen za presojo spora.
Četrti del KAZENSKI POSTOPEK
Prvo poglavje PREDHODNO PREISKOVANJE
Kan. 1717 — § 1. Kadar ordinarij dobi vsaj verjetno sporočilo o kaznivem dejanju, naj sam ali po drugi primerni osebi previdno preišče dejstva in okoliščine in odgovornost, razen če se zdi ta preiskava povsem odvečna.
§ 2. Varovati se je treba, da zaradi te preiskave ne pride v nevarnost dobro ime kogarkoli.
653
1718—1721
Lib. VII — De processibxis
§ 3. Qui investigationem agit, easdem habet, quas auditor in pro-eessu, potestates et obligationes; idemque nequit, si postea iudieialis processus promoveatur, in eo iudicem agere.
Can. 1718 — § 1. Cum satis collecta videantur elementa, decernat Ordinarius:
1° num processus ad poenam irrogandam vel declarandam pro-moveri possit;
2° num id, attento can. 1341, expediat;
3er utrum processus iudieialis sit adhibendus an, nisi lex vetet, sit procedendum per decretum extra iudicium.
§ 2. Ordinarius decretum, de quo in § 1, revocet vel mutet, quoties ex novis elementis aliud sibi decernendum videtur.
§ 3. In ferendis decretis, de quibus in §§ 1 et 2, audiat Ordinarius, si prudenter censeat, duos iudices aliosve iuris peritos.
§ 4. Antequam ad normam § 1 decernat, consideret Ordinarius num, ad vitanda inutilia iudicia, expediat ut, partibus consentienti-bus, vel ipse vel investigator quaestionem de damnis ex bono et aequo dirimat.
Can. 1719 — Investigationis acta et Ordinarii decreta, quibus investigate initur vel clauditur, eaque omnia quae investigationem praecedunt, si necessaria non sint ad poenalem processum, in secreto curiae archivo custodiantur.
Caput II DE PROCESSUS EVOLUTIONE
Can. 1720 — Si Ordinarius censuerit per decretum extra iudicium esse procedendum:
1° reo accusationem atque probationes, data facultate sese de-fendendi, significet, nisi reus, rite vocatus, comparere neglexerit;
2° probationes et argumenta omnia cum duobus assessoribus accurate perpendat;
3ff si de delicto certo constet neque actio criminalis sit extincta, decretum ferat ad normam cann. 1342-1350, expositis, breviter saltern, rationibus in iure et in facto.
Can. 1721 — § 1. Si Ordinarius decreverit processum poenalem iudicialem esse ineundum, acta investigationis promotori iustitiae tra-dat, qui accusationis libellum iudici ad normam cann. 1502 et 1504 exhibeat.
§ 2. Coram tribunali superiore partes actoris gerit promotor iustitiae apud illud tribunal constitutus.
654
4. del — Kazenski postopek
1718—1721
§ 3. Kdor vodi preiskavo, ima enake oblasti in dolžnosti kakor sodnik zasliševalec v postopku; če se pozneje nadaljuje sodni postopek, le-ta v njem ne more biti sodnik.
Kan. 1718 — § 1. Ko se zdi, da je zbranih dejstev dovolj, naj ordinarij odloči, ali:
1.	se lahko začne postopek za naložitev ali razglasitev kazni;
2.	je ob upoštevanju kan. 1341 to primerno;
3.	se mora uporabiti sodni postopek ali se, razen če zakon prepoveduje, izda izvensodna odločba.
§ 2. Ordinarij naj odločbo, ki se omenja v § 1, prekliče ali spremeni, kadar se mu zdi, da je treba na podlagi novih dejstev odločiti kaj drugega.
§ 3. Pred izdajo odločb, ki se omenjajo v §§ 1 in 2, naj ordinarij, če ima za pametno, zasliši dva sodnika ali druge pravne izvedence.
§ 4. Preden ordinarij odloči po določbi § 1, naj premisli, ali je v izognitev nekoristnim sodnim postopkom primerno, da s privolitvijo strank sam ali preiskovalni sodnik reši vprašanje o škodi, kakor je pravično in prav.
Kan. 1719 — Preiskovalni spisi in ordinarijeve odločbe, s katerimi se preiskava začne ali zaključi, in vse, kar je bilo opravljeno pred preiskovanjem, naj se, če niso potrebni za kazenski postopek, hranijo v tajnem arhivu kurije.
Drugo poglavje POTEK POSTOPKA
Kan. 1720 — Ce ordinarij meni, da je treba voditi postopek z odločbo izven sodišča, naj:
1.	obdolžencu sporoči obtožbo in dokaze, ko mu da možnost, da se brani, razen če je pravilno pozvani obdolženec zanemaril priti;
2.	vse dokaze in razloge z dvema prisednikoma skrbno pretehta ;
3.	če je kaznivo dejanje zanesljivo ugotovljeno in pravica kazenskega pregona ni ugasnila, izda odločbo po določbi kan. 1342—1350 z vsaj kratko obrazložitvijo pravnih in dejanskih razlogov.
Kan. 1721 — § 1. Ce ordinai"ij odloči, da je treba začeti sodni kazenski postopek, naj spise preiskave izroči pravdniku, ki naj predloži obtožnico sodniku po določbi kan. 1502 in 1504.
§ 2. Pred višjim sodiščem nastopa kot tožilec pravdnik, ki je postavljen pri tem sodišču.
655
1750—1752
Lib. VII — 
De processibus
Can. 1722 — Ad scandala praevenienda, ad testium libertatem protegendam et ad iustitiae cursum tutandum, potest Ordinarius, audito promotore iustitiae et citato ipso accusato, in quolibet processus stadio accusatum a sacro ministerio vel ab aliquo officio et muñere ecclesiastico arcere, ei imponere vel interdicere commorationem in aliquo loco vel territorio, vel etiam publicam sanctissimae Eucha-ristiae participationem prohibere; quae omnia, causa cessante, sunt revocanda, eaque ipso iure finem habent, cessante processu poenali.
Can. 1723 — § 1. Iudex reum citans debet eum invitare ad advo-catum, ad normam can. 1481, § 1, intra terminum ab ipso iudice praefinitum, sibi constituendum.
§ 2. Quod si reus non providerit, iudex ante litis contestationem advocatum ipse nominet, tamdiu in muñere mansurum quamdiu reus sibi advocatum non constituerit.
Can. 1724 — § 1. In quolibet iudicii gradu renuntiatio instantiae fieri potest a promotore iustitiae, mandante vel consentiente Ordinario, ex cuius deliberatione processus promotus est.
§ 2. Renuntiatio, ut valeat, debet a reo acceptari, nisi ipse sit a iudicio absens declaratus.
Can. 1725 — In causae discussione, sive scripto haec fit sive ore, accusatus semper ius habet ut ipse vel eius advocatus vel procurator postremus scribat vel loquatur.
Can. 1726 — In quolibet poenalis iudicii gradu et stadio, si evidenter constet delictum non esse a reo patratum, iudex debet id sententia declarare et reum absolvere, etiamsi simul constet actionem criminalem esse extinctam.
Can. 1727 — § 1. Appellationem proponere potest reus, etiam si sententia ipsum ideo tantum dimiserit, quia poena erat facultativa, vel quia iudex potestate usus est, de qua in cann. 1344 et 1345.
§ 2. Promotor iustitiae appellare potest quoties censet scandali reparationi vel iustitiae restitutioni satis provisum non esse.
Can. 1728 — § 1. Salvis praescriptis canonum huius tituli, in iudicio poenali applicandi sunt, nisi rei natura obstet, cánones de iudiciis in genere et de iudicio contentioso ordinario, servatis specialibus normis de causis quae ad bonum publicum spectant.
§ 2. Accusatus ad confitendum delictum non tenetur, nec ipsi iusiurandum deferri potest.
656
4. del — Kazenski postopek
1722—1728
Kan. 1722 — Da se prepreči pohujšanje, varuje svoboda prič in zavaruje pot pravici, more ordinarij, ko je zaslišal pravdnika in poklical samega obtoženca, v kateremkoli stanju postopka obtožencu pi-epovedati izvrševati sveto službo ali kako cerkveno službo in nalogo, mu naložiti ali prepovedati bivanje v kakem kraju ali ozemlju, ali tudi prepovedati javno udeležbo pri sveti evharistiji; če odpade razlog, je vse to treba preklicati, po samem pravu pa to preneha, ko je kazenski postopek končan.
Kan. 1723 — § 1. Sodnik, ki obdolženca pokliče, ga mora povabiti, da si mora postaviti odvetnika po določbi kan. 1481, § 1, v roku, ki mu ga je sam sodnik naprej določil.
§ 2. Če obdolženec to ne oskrbi, naj sodnik pred ugotovitvijo pravdnega spora sam imenuje odvetnika, ki bo toliko časa ohranil nalogo, dokler si obdolženec ne postavi odvetnika.
Kan. 1724 — § 1. Na vsaki stopnji sodnega postopka more pravd-nik po naročilu ali s privolitvijo ordinarija, po čigar sklepu je postopek uveden, tek postopka odpovedati.
§ 2. Da je odpoved veljavna, jo mora obdolženec sprejeti, razen če ga je sodišče razglasilo za odsotnega.
Kan. 1725 — Pri obravnavanju zadeve, pa naj poteka pismeno ali Ostno, naj ima obtoženec vedno pravico, da sam ali njegov odvetnik ali zastopnik zadnji piše ali govori.
Kan. 1726 — Če je očitno ugotovljeno, da obdolženec ni izvršil kaznivega dejanja, mora sodnik na vsaki stopnji in stanju kazenskega postopka s sodbo to razglasiti in obdolženca oprostiti, četudi se hkrati ugotovi, da je pravica kazenskega pregona ugasnila.
Kan. 1727 — § 1. Obdolženec more vložiti priziv, četudi ga je sodba oprostila samo zato, ker je bila kazen prepuščena osebni presoji, ali, ker je sodnik uporabil oblast, ki se omenja v kan. 1344 in 1345.
§ 2. Pravdnik more vložiti priziv, kadar meni, da ni bilo zadosti poskrbljeno za popravo pohujšanja ali vzpostavitev pravičnosti.
Kan. 1728 — § 1. V kazenskem postopku je treba, razen če nasprotuje narava stvari, uporabljati kanone o sodstvu na splošno in o rednem spornem sodnem postopku ob upoštevanju posebnih določb o zadevah, ki se nanašajo na javni blagor, veljajo pa predpisi kano-nov tega naslova.
§ 2. Obtoženec ni dolžan priznati kaznivo dejanje in mu ni mogoče naložiti prisege.
42 — Codex
657
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Caput III
DE ACTIONE AD DAMNA REPARANDA
Can. 1729 — § 1. Pars laesa potest actionem contentiosam ad dam-na reparanda ex delicto sibi illata in ipso poenali iudicio exercere, ad normam can. 1596.
§ 2. Interventus partis laesae, de quo in § 1, non amplius admitti-tur, si factus non sit in primo iudicii poenalis gradu.
§ 3. Appellatio in causa de damnis fit ad normam cann. 1628-1640, etiamsi appellatio in poenali iudicio fieri non possit; quod si utraque appellatio, licet a diversis partibus, proponatur, unicum fiat iudicium appellationis, salvo praescripto can. 1730.
Can. 1730 — § 1. Ad nimias poenalis iudicii moras vitandas potest iudex iudicium de damnis differre usque dum sententiam definitivam in iudicio poenali protulerit.
§ 2. Iudex, qui ita egerit, debet, postquam sententiam tulerit in poenali iudicio, de damnis cognoscere, etiamsi iudicium poenale propter propositam impugnationem adhuc pendeat, vel reus absolutus sit propter causam quae non auferat obligationem reparandi damna.
Can. 1731 — Sententia lata in poenali iudicio, etiamsi in rem iudi-catam transient, nullo modo ius facit erga partem laesam, nisi haec intervenerit ad normam can. 1729.
Pars V
DE RATIONE PROCEDENDI IN RECURSIBUS ADMINISTRATIVE ATQUE IN PAROCHIS AMOVENDIS VEL TRANSFERENDIS
Sectio I
DE RECURSU ADVERSUS DECRETA ADMINISTRATIVA
Can. 1732 — Quae in canonibus huius sectionis de decretis sta-tuuntur, eadem applicanda sunt ad omnes administrativos actus singulares, qui in foro externo extra iudicium dantur, iis exceptis, qui ab ipso Romano Pontifice vel ab ipso Concilio Oecumenico ferantur.
658
5. del — Postopek v upravnih pritožbah
1729—1732
Tretje poglavje PRAVDA ZA PORAVNAVO ŠKODE
Kan. 1729 — § 1. Oškodovana stranka more začeti sporni postopek za poravnavo škode, ki ji je bila prizadejana s kaznivim dejanjem, v samem kazenskem postopku po določbi kan. 1596.
§ 2. Zahtevek oškodovane stranke, ki se omenja v § 1, se ne dovoli več, če ni bil vložen na prvi stopnji kazenskega postopka.
§ 3. Priziv v pravdi o škodi se izvrši po določbi kan. 1628—1640, čeprav priziv v kazenskem postopku ni mogoč; če se vloži vsak od obeh prizivov, čeprav od različnih strank, naj bo prizivni sodni po-> stopek samo eden, velja pa določba kan. 1730.
Kan. 1730 — § 1. Da se izogne prehudemu zavlačevanju kazenskega postopka, more sodnik sodni postopek za poravnavo škode odložiti, dokler ne izreče končne sodbe v kazenskem postopku.
§ 2. Sodnik, ki je tako ukrepal, mora, potem ko je izrekel sodbo v kazenskem postopku, presoditi o škodi, četudi kazenski postopek zaradi predloženega izpodbijanja še visi, ali če je obdolženec oproščen iz razloga, ki ne oprošča od obveznosti poravnave škode.
Kan. 1731 — Čeprav je sodba, izrečena v kazenskem postopku, postala pravnomočna, nikakor ne ustvarja prava v prid oškodovani stranki, razen če je vložen zahtevek po določbi kan. 1729.
Peti del
POSTOPEK V UPRAVNIH PRITOŽBAH IN PRI ODSTRANITVI ALI PREMESTITVI ŽUPNIKOV
Prvi oddelek
PRITOŽBA PROTI UPRAVNIM ODLOČBAM
Kan. 1732 — Kar je v kanonih tega oddelka določeno za odločbe, isto je treba uporabiti za vse posamične upravne akte, ki se v zunanjem področju izdajo izven sodnega postopka, z izjemo tistih, ki jih izda sam rimski papež ali sam vesoljni cerkveni zbor.
659
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Can. 1733 — § 1. Valde optandum est ut, quoties quis gravatum se decreto putet, vitetur inter ipsum et decreti auctorem contentio atque inter eos de aequa solutione quaerenda communi consilio cure-tur, gravibus quoque personis ad mediationem et studium forte ad-hibitis, ita ut per idoneam viam controversia praecaveatur vel diri-matur.
§ 2. Episcoporum conferentia statuere potest ut in unaquaque dioecesi officium quoddam vel consilium stabiliter constituatur, cui, secundum normas ab ipsa conferentia statuendas, munus sit aequas solutiones quaerere et suggerere; quod si conferentia id non iusserit, potest Episcopus eiusmodi consilium vel officium constituere.
§ 3. Officium vel consilium, de quo in § 2, tunc praecipue operam navet, cum revocatio decreti petita est ad normam can. 1734, neque termini ad recurrendum sunt elapsi; quod si ad versus decretum re-cursus propositus sit, ipse Superior, qui de recursu videt, recurrentem et decreti auctorem hortetur, quotiescumque spem boni exitus perspi-cit, ad eiusmodi solutiones quaerendas.
Can. 1734 — § 1. Antequam quis recursum proponat, debet decreti revocationem vel emendationem scripto ab ipsius auctore petei'e; qua petitione proposita, etiam suspensio exsecutionis eo ipso petita intellegitur.
§ 2. Petitio fieri debet intra peremptorium terminum decern die-rum utilium a decreto legitime intimato.
§ 3. Normae §§ 1 et 2 non valent:
Ia de recursu proponendo ad Episcopum adversus decreta lata ab auctoritatibus, quae ei subsunt;
2a de recui'su proponendo adversus decretum, quo recursus hierarchicus deciditur, nisi decisio data sit ab Episcopo;
3° de recursibus proponendis ad normam cann. 57 et 1735.
Can. 1735 — Si intra triginta dies, ex quo petitio, de qua in can. 1734, ad auctorem decreti pervenit, is novum decretum intimet, quo vel prius emendet vel petitionem reiciendam esse decernat, termini ad recurrendum decurrunt ex novi decreti intimatione; si autem intra triginta dies nihil decernat, termini decurrunt ex tricésimo die.
Can. 1736 — § 1. In iis materiis, in quibus recursus hierarchicus suspendit decreti exsecutionem, idem efficit etiam petitio, de qua in can. 1734.
§ 2. In ceteris casibus, nisi intra decern dies, ex quo petitio de qua in can. 1734 ad ipsum auctorem decreti pervenit, is exsecutionem suspendendam decreverit. potest suspensio interim peti ab eius Su-
660
5. del — Postopek v upravnih pritožbah
1729—1732
Kan. 1733 — § 1. Zelo je želeti, da se, kadar se kdo z odločbo čuti prizadetega, izogne sporu med njim in tistim, ki je odločbo izdal, in se poskrbi, da se med njima najde pravšna rešitev po skupnem posvetovanju, ko se morebiti pritegne tudi resne osebe za posredovanje in prizadevanje, tako da se po primerni poti prepreči ali reši spor.
§ 2. Škofovska konferenca more določiti, da se v vsaki škofiji za stalno ustanovi nekakšna služba ali svet, ki ima po določbah, katere mora izdati sama konfei-enca, nalogo iskati in predlagati pravšne rešitve; če pa bi konferenca tega ne ukazala, more škof ustanoviti takšen svet ali službo.
§ 3. Služba ali svet, ki se omenja v § 2, naj zavzeto pomaga predvsem tedaj, kadar se po kan. 1734 prosi za preklic odločbe in niso potekli roki za pritožbe; če pa je bila zoper odločbo vložena pritožba, naj sam predstojnik, ki odloča o pritožbi, spodbuja pritožnika in tistega, ki je odločbo izdal, naj se išče takšne rešitve, koli-korkrat upa v dober izid.
Kan. 1734 — § 1. Preden kdo vloži pritožbo, mora samega izdajatelja pismeno prositi za preklic ali popravek odločbe; ko je predložena ta prošnja, se umeva, da je z njo zaprošena tudi odložitev izvršitve.
§ 2. Prošnjo je treba vložiti v nepodaljšljivem roku desetih uporabnih dni, odkar je bila odločba zakonito sporočena.
§ 3. Določbe §§ 1 in 2 ne veljajo:
1.	za pritožbo, ki jo je treba predložiti škofu zoper odločbe, ki so jih izdale njemu podrejene oblasti;
2.	za pritožbo, ki jo je treba vložiti zoper odločbo, s katero se odloči hierarhična pritožba, razen če je odločitev izdal škof;
3.	za pritožbe, ki jih je treba vložiti po določbi kan. 57 in 1735.
Kan. 1735 — Če v tridesetih dneh, odkar je prošnja, ki se omenja v kan. 1734, prišla do tistega, ki je odločbo izdal, ta vroči novo odločbo, s katero prvo popravi ali odloči, da je treba prošnjo zavrniti, tečejo roki za pritožbe od vročitve nove odločbe; če pa v tridesetih dneh nič ne odloči, tečejo roki od tridesetega dne.
Kan. 1736 — § 1. V tistih zadevah, v katerih hierarhična pritožba odloži izvršitev odločbe, ima isti učinek tudi prošnja, ki se omenja v kan. 1734.
§ 2. V drugih primerih je mogoče, razen če je v desetih dneh, odkar je prošnja, ki se omenja v kan. 1734, prišla do tistega, ki je odločbo izdal, ta sklenil odložiti izvršitev, medtem izprositi odložitev
661
1750—1752
Lib. VII — De processibus
periore hierarchico, qui earn decernere potest gravibus tantum de eausis et cauto semper ne quid salus animarum detrimenti capiat.
§ 3. Suspensa decreti exsecutione ad normam § 2, si postea re-cursus proponatur, is qui de recursu videre debet, ad normam can. 1737, § 3 decernat utrum suspensio sit confirmanda an revocanda.
§ 4. Si nullus recursus intra statutum terminum adversus decre-tum proponatur, suspensio exsecutionis, ad normam § 1 vel § 2 interim effecta, eo ipso cessat.
Can. 1737 — § 1. Qui se decreto gravatum esse contendit, potest ad Superiorem hierarchicum eius, qui decretum tulit, propter quod-libet iustum motivum recurrere; recursus proponi potest coram ipso decreti auctore, qui eum statim ad competentem Superiorem hierarchicum transmittere debet.
§ 2. Recursus proponendus est intra peremptorium terminum quindecim dierum utilium, qui in casibus de quibus in can. 1734, § 3 decurrunt ex die quo decretum intimatum est, in ceteris autem casibus decurrunt ad normam can. 1735.
§ 3. Etiam in casibus, in quibus recursus non suspendit ipso iure decreti exsecutionem neque suspensio ad normam can. 1736, § 2 de-creta est, potest tarnen gravi de causa Superior iubere ut exsecutio suspendatur, cauto tamen ne quid salus animarum detrimenti capiat.
Can. 1738 — Recurrens semper ius habet advocatum vel procura-torem adhibendi, vitatis inutilibus moris; immo vero patronus ex officio constituatur, si recurrens patrono careat et Superior id ne-cessarium censeat; semper tamen potest Superior iubere ut recurrens ipse compareat ut interrogetur.
Can. 1739 — Superiori, qui de recursu videt, licet, prout casus fe-rat, non solum decretum confirmare vel irritum declarare, sed etiam rescindere, revocare, vel, si id Superiori magis expedire videatur, emendare, subrogare, ei obrogare.
662
5. del — Postopek v upravnih pritožbah
1729—1732
od njegovega hierarhičnega predstojnika, ki jo more odrediti samo iz tehtnih razlogov in vedno s poroštvom, da ne bo blagor duš trpel kaj škode.
§ 3. Po odložitvi izvršitve odločbe po določbi § 2 naj, če se pozneje vloži pritožba, tisti, ki mora odločiti o pritožbi, po določbi kan. 1737, § 3, odloči, ali je treba odložitev potrditi ali preklicati.
§ 4. Če se v določenem roku zoper odločbo ne vloži nobena pritožba, odložitev izvršitve, ki je medtem po § 1 ali § 2 postala učinkovita, sama po sebi preneha.
Kan. 1737 — § 1. Kdor zatrjuje, da ga odločba hudo prizadeva, se more iz kakršnegakoli upravičenega razloga pritožiti hierarhičnemu predstojniku tistega, ki je odločbo izdal; pritožbo je mogoče vložiti pri samem izdajatelju odločbe, ki jo mora takoj poslati pristojnemu hierarhičnemu predstojniku.
§ 2. Pritožbo je treba vložiti v nepodaljšljivem roku petnajstih uporabnih dni, ki v primerih, kateri se omenjajo v kan. 1734, § 3, tečejo od dneva, ko je bila odločba vročena, v drugih primerih pa tečejo po določbi kan. 1735.
§ 3. Tudi v primerih, v katerih pritožba po samem pravu ne odloži izvršitve odločbe in odložitev po določbi kan. 1736, § 2 ni odrejena, more vendar predstojnik iz tehtnega razloga ukazati, naj se izvršitev odloži, toda s poroštvom, da blagor duš ne bo trpel kaj škode.
Kan. 1738 — Pritožnik ima vedno pravico privzeti odvetnika ali zastopnika, ko se prepreči nekoristno zavlačevanje; če pa pritožnik nima zagovornika in ima predstojnik to za potrebno, naj se mu zagovornik postavi celo po uradni dolžnosti, vedno pa more predstojnik ukazati, naj pritožnik pride sam, da bo zasližan.
Kan. 1739 — Predstojnik, ki odloča o pritožbi, sme glede na primer, ne le potrditi odločbo ali jo razglasiti za nično, ampak tudi razveljaviti, preklicati ali, če ima predstojnik to za bolj primerno, popraviti, nadomestiti, odpraviti.
663
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Sectio II
DE PROCEDURA IN PAROCHIS AMOVENDIS VEL TRANSFERENDIS
Caput I
DE MODO PROCEDENDI IN AMOTIONE PAROCHORUM
Can. 1740 — Cum alicuius parochi ministerium ob aliquam causam, etiam citra gravem ipsius culpam, noxium aut saltern inefficax evadat, potest ipse ab Episcopo dioecesano a paroecia amoveri.
Can. 1741 — Causae, ob quas parochus a sua paroecia legitime amoveri potest, hae praesertim sunt;
Io modus agendi qui ecclesiasticae communioni grave detrimen-tum vel perturbationem afferat;
2° imperitia aut permanens mentis vel corporis infirmitas, quae parochum suis muneribus utiliter obeundis imparem reddunt;
3" bonae existimationis amissio penes probos et graves paroecia-nos vel aversio in parochum, quae praevideantur non brevi ces-saturae;
4" gravis neglectus vel violatio officiorum paroecialium quae post monitionem persistat;
5° mala rerum temporalium administratio cum gravi Ecclesiae damno, quoties huic malo aliud remedium afferri nequeat.
Can. 1742 — § 1. Si ex instructione peracta constiterit adesse causam de qua in can. 1740, Episcopus rem discutiat cum duobus parochis e coetu ad hoc stabiliter a consilio presbyterali, Episcopo proponente, selectis; quod si exinde censeat ad amotionem esse de-veniendum, causa et argumentis ad validitatem indicatis, parocho paterne suadeat ut intra tempus quindecim dierum renuntiet.
§ 2. De parochis qui sunt sodales instituti religiosi aut societatis vitae apostolicae, servetur praescriptum can. 682, § 2.
Can. 1743 — Renuntiatio a parocho fieri potest non solum pure et simpliciter, sed etiam sub condicione, dummodo haec ab Episcopo legitime acceptari possit et reapse acceptetur.
Can. 1744 — § 1. Si parochus intra praestitutos dies non respondent, Episcopus iteret invitationem prorogando tempus utile ad respondendum.
664
5. del —	Postopek pri jjremestitvi župnikov
1745—1749
Drugi oddelek
POSTOPEK PRI ODSTRANITVI ALI PREMESTITVI ŽUPNIKOV
Prvo poglavje POSTOPEK PRI ODSTRANITVI ŽUPNIKOV
Kan. 1740 — Ko opravljanje službe kakega župnika iz kakega vzroka, tudi brez njegove velike krivde, postaja škodljivo ali vsaj neučinkovito, ga more krajevni škof odstraniti iz župnije.
Kan. 1741 — Razlogi, zaradi katerih je mogoče župnika zakonito odstraniti iz njegove župnije, so zlasti tile:
1.	način delovanja, ki cerkveni skupnosti prinaša veliko škodo ali zmedo;
2.	nespretnost ali trajna duševna ali telesna bolezen, ki naredijo župnika nesposobnega za koristno opravljanje njegovih nalog;
3.	izguba dobrega imena pri poštenih in resnih župljanih ali odpor do župnika, za katera se predvideva, da ne bosta hitro ponehala;
4.	hudo zanemarjanje ali kršitev župnijskih dolžnosti, ki se nadaljuje tudi po opozorilu;
5.	slabo upravljanje premoženja z veliko škodo za Cerkev, kadar tega zla ni mogoče odpraviti z drugim sredstvom.
Kan. 1742 — § 1. Če je iz opravljenega preiskovanja ugotovljeno, da obstaja razlog, ki se omenja v kan 1740, naj škof zadevo razišče z dvema župnikoma iz skupine, ki jo je v ta namen na škofov predlog za stalno izbral duhovniški svet; če zato meni, da je treba preiti k odstranitvi, naj, ko navede vzrok in razloge za veljavnost, župniku očetovsko svetuje, naj se v roku petnajstih dni odpove.
§ 2. Glede župnikov, ki so člani redovne ustanove ali družbe apostolskega življenja, naj se upošteva predpis kan. 682, § 2.
Kan. 1743 - Župnik se more odpovedati ne samo brezpogojno, ampak tudi pogojno, da le more škof pogoj zakonito sprejeti in ga v resnici sprejme.
Kan. 1744 — § 1. Če župnik v določenih dneh ne odgovori, naj škof vabilo ponovi, ko podaljša uporabni čas za odgovor.
665
1745—1749
Lib. VII — De processibus
§ 2. Si Episcopo constiterit parochum alteram invitationem récépissé, non autem respondisse etsi nullo impedimento detentum, aut si parochus renuntiationem nullis adductis motivis recuset, Episcopus decretum amotionis ferat.
Can. 1745 — Si vero parochus causam adductam eiusque rationes oppugnet, motiva allegans quae insufficientia Episcopo videantur, hic ut valide agat:
1° invitet ilium ut, inspectis actis, suas impugnationes in relatione scripta colligat, immo probationes in contrarium, si quas habeat, af ferat;
2° deinde, compléta, si opus sit, instructione, una cum iisdem parochis de quibus in can. 1742, § 1, nisi alii propter illorum impos-sibilitatem sint designandi, rem perpendat;
3° tandem statuat utrum parochus sit amovendus necne, et mox decretum de re ferat.
Can. 1746 — Amoto parocho, Episcopus consulat sive assignatione alius officii, si ad hoc idoneus sit, sive pensione, prout casus ferat et adiuncta permittant.
Can. 1747 — § 1. Parochus amotus debet a parochi munere exer-cendo abstinere, quam primum liberam relinquere paroecialem do-mum, et omnia quae ad paroeciam pertinent ei tradere, cui Episcopus paroeciam commiserit.
§ 2. Si autem de infirmo agatur, qui e paroeciali domo sine in-commodo nequeat alio transferi, Episcopus eidem relinquat eius usum etiam exclusivum, eadem necessitate durante.
§ 3. Pendente recursu adversus amotionis decretum, Episcopus non potest novum parochum nominare, sed per administratorcm paroecialem interim provideat.
Caput II
DE MODO PROCEDENDI IN TRANSLATIONE PAROCHORUM
Can. 1748 — Si bonum animarum vel Ecclesiae necessitas aut uti-litas postulet, ut parochus a sua, quam utiliter regit, ad aliam paroeciam aut ad aliud officium transferatur, Episcopus eidem translatio-nem scripto proponat ac suadeat ut pro Dei atque animarum amore consentiat.
Can. 1749 — Si parochus consilio ac suasionibus Episcopi obsequi non intendat, rationes in scriptis exponat.
fié'
666	I g LJUBLJANA
5. del —
Postopek pri jjremestitvi župnikov
1745—1749
§ 2. Ce pa škof ugotovi, da je župnik drugo povabilo prejel in ni odgovoril, čeprav ga ni oviral noben zadržek, ali če župnik odpoved odkloni, ne da bi navedel kake razloge, naj škof izda odločbo o odstranitvi.
Kan. 1745 — Če pa župnik uvedeno zadevo in njene razloge izpodbija z razlogi, ki se škofu zdijo nezadostni, naj le-ta, da veljavno ravna:
1.	njega povabi, naj, ko je pregledal spise, strne svoja izpodbijanja v pismenem poročilu, navede pa tudi nasprotne dokaze, če kakšne ima;
2.	ko je preiskovalni postopek, če je potreben, zaključen, zadevo pretrese skupaj z istima župnikoma, ki sta omenjena v kan. 1742, § 1, razen če je treba zaradi njune nezmožnosti določiti dva druga;
3.	slednjič določi, ali je treba župnika odstraniti ali ne, in v kratkem o zadevi izda odločbo.
Kan. 1746 — Po odstranitvi župnika, naj škof poskrbi zanj z dodelitvijo druge službe, če je zanjo primeren, ali s pokojnino, kakor zahteva primer in dopuščajo razmere.
Kan. 1747 — § 1. Odstranjeni župnik se mora vzdržati izvrševanja župnikove službe, čimprej izprazniti župnišče in vse, kar pripada župniji, izročiti tistemu, ki mu je škof župnijo zaupal.
§ 2. Če pa gre za bolnika, ki ga brez nevšečnosti ni mogoče preseliti iz župnišča drugam, naj mu škof prepusti župnišče, tudi v izključno rabo, dokler traja ta potreba.
§ 3. V času negotovosti izida pritožbe zoper odločbo o odstranitvi škof ne more imenovati novega župnika, ampak naj za to medtem poskrbi po župnijskem upravitelju.
Drugo poglavje POSTOPEK PRI PREMESTITVI ŽUPNIKOV
Kan. 1748 — Če blagor duš ali potreba in korist Cerkve zahteva, da se župnik iz svoje župnije, ki jo koristno vodi, premesti v drugo ali v drugo službo, naj mu škof premestitev pismeno predlaga in svetuje, naj iz ljubezni do Boga in duš privoli.
Kan. 1749 — Če župnik ne namerava ravnati po škofovem nasvetu in priporočilih, naj pismeno pojasni razloge.
667
1750—1752
Lib. VII — De processibus
Can. 1750 — Episcopus, si, non obstantibus allatis rationibus, iudi-cet a proposito non esse recedendum, cum duobus parochis ad nor-mam can. 1742, § 1 selectis, rationes perpendat quae translationi fa-veant vel obstent; quod si exinde translationem peragendam censeat, paternas exhortationes parocho iteret.
Can. 1751 — § 1. His peractis, si adhuc et parochus renuat et Episcopus putet translationem esse faciendam, hie decretum translations ferat, statuens paroeciam, elapso praefinito tempore, esse vacaturam.
§ 2. Hoc tempore inutiliter transacto, paroeciam vacantem de-claret.
Can. 1752 — In causis translations applicentur praescripta cano-nis 1747, servata aequitate canónica et prae oculis habita salute ani-marum, quae in Ecclesia suprema semper lex esse debet.
668
5. del —	Postopek pri jjremestitvi župnikov
1745—1749
Kan. 1750 — Ce škof kljub navedenim razlogom meni, da namere ne kaže opustiti, naj z dvema župnikoma, ki sta izbrana po določbi kan. 1742, § 1, pretrese razloge, ki premestitev priporočajo ali ji nasprotujejo; če pa potem meni, da je premestitev potrebna, naj župnika znova očetovsko spodbudi.
Kan. 1751 — § 1. Ko je to izvedeno in, če župnik še odklanja, škof pa misli, da je premestitev potrebna, naj škof izda odločbo o premestitvi, ko določi, da bo župnija po preteku vnaprej določenega časa izpraznjena.
§ 2. Ko je ta čas neuporabljen potekel, naj župnijo razglasi za izpraznjeno.
Kan. 1752 — V primerih premestitve naj se uporabijo predpisi kan. 1747, upoštevajoč eerkvenopravno pravšnost in blagor duš, ki mora v Cerkvi vedno biti najvišji zakon.
669
stvarno kazalo
(Številke pomenijo kanone)
Acta Apostolicae Sediš
—	objava zakonov v A AS, 8. Ad bcneplacitum
—	določilo za privilegij, 81. Adjunkt
—	sodnega vikarja ali viceoficial, 1420, §§ 3—4; imenovanje in odstranitev, 1422.
Administratura
—	je določen del božjega ljudstva, 371, § 2. Akademske stopnje
—	kdo jih podeljuje, 817; lahko jih dosežejo laiki, 229, § 2;
—	ni jih moč odvzeti, 1338, § 2. Akt
—	kdo izda posamezni upravni a., 35; kako ga razumeti, 36; za zunanje področje ga je treba izdati pismeno, 37; veljavnost dodatnih pogojev, 39; kdaj ne preneha veljati, 46; preklic, 47.
Apostolat
—	redovnih ustanov, 673; v podrejenosti škofu, 678, 681; glej: Ustanove. Apostolska administratura
—	glej: Administratura. Apostolska signatura
—	sodišče apostolskega sedeža z nalogami, 1445. Apostolski administrator
—	vodi apostolsko administraturo, 371, § 2. Apostolski prefekt
—• kdo je, 371, §1; nima obveznosti ad limina, 400, § 3. Apostolski sedež
—	koga označuje, 361;
—	sodišča a. s., glej: Sodišči. Arhiv
—< škofijske kurije hrani listine, 486; bodi zaklenjen in dostop vanj, 487; odnašanje listin iz njega, 488; tajni arhiv, 489; ključ, 490; preiskovalni spisi in ordinarijeve odločbe, 1719; zgodovinski arhiv, 491, § 2;
—	kurije hrani listine ustanov, 1306, § 2;
—	kaj hrani župnijski arhiv, 535, § 4;
—■ kolegija hrani zapisnik volitev, 173, § 4;
—	krajevni škof in njegova skrb za arhive, 491.
Beraški redovi
—• pravica in določbe o pobiranju miloščine, 1265, § 1. Bigamija
—• vez prejšnjega zakona je ovira, 1085; iregularnost, 1041, št. 3. Binacija
—	lahko jo dovoli krajevni ordinarij, 905, § 2; glej: Ordinarij. Birma
—	nadaljuje uvajanje v krščanstvo, 879; opravilo, 880; kdaj in kje, 881;
671
Stvarno kazalo
—	birmovalec, 882—888; birmanec in lastnosti, 889; priprava, 890; starost, 891; botri, 892, 893; dokaz in zapis podeljene birme, 894, 895.
Blagor duš
—	najvišji zakon, 1752; zveličanje ljudi, 747, § 2; sodni postopek po uradni dolžnosti v zadevah blagra duš, 1452, § 1.
Blagoslov
—	glej: Zakramentali;
—	delivec, 1169, § 2; kdaj diakon, 1169, § 3; komu se smejo deliti, 1170<; če so reči z blagoslovom določene za bogoslužje, 1171; kdo blagoslavlja svete kraje in cerkve, 1207, 1217; kdaj blagoslovitev preneha, 1212;
—	kdo deli evharistični blagoslov, 943; kdo blagoslovi sveta olja, 999;
—	obred za kapele in zasebne kapele, 1229;
—	premičnega oltarja, 1237, § 1.
Bogočastje
—	kdaj v imenu Cerkve, 834; spodbujati in razlagati, 836; se opravlja po zakramentih, 840; višek in vir v evharistični daritvi, 897.
Bogokletje
—	kazni za javno bogokletje, 1369.
Bogoslovci
—	njihova vzgoja v velikem semenišču, 235, § 1; v škofijskem, medško-fijskem ali drugem semenišču, 237, § 1;
—	ki zakonito bivajo zunaj semenišča, 235, § 2;
—	lastnosti in pogoji za sprejem v veliko semenišče, 241; duhovna, pastoralna in bogoslužna vzgoja, 245—246; znanstvena vzgoja, 248—252; vzgoja za samsko življenje, 247, § 1; seznanjenje z dolžnostmi in bremeni posvečenih duhovnikov, 247, § 2; ponižna in sinovska ljubezen do rimskega papeža, 245, § 2; oklepanje škofa in vzgoja za bratsko edinost, 245, § 2; sprejem tistih, ki prihajajo iz drugega semenišča ali redovne ustanove, 241, § 3;
—	glej: Praksa pastoralna.
Bogoslužje
—	zakonik ga na splošno ne določa, 2; pristojna oblast, ki ga ureja, 838; glej: Knjige bogoslužne, Opravila bogoslužna.
Bolniško maziljenje
—	obred, 998; služabnik, 1003, § 1; zakramentalno opravilo, 999—1002; kdo naj skrbi za to, 1001; komu ga je treba podeliti, 1004—1006; komu ne, 1007; v nezavesti, 1006; v dvomu, ali je bolnik še pri pameti, 1005; glej: Olje.
Boter
—	krstni, 872; birmanski, 892; primerno je, da je isti kot pri krstu, 893, § 2; naj bo samo eden ali eden in ena, 873; pogoji za botra, 874, 893; ne moreta biti oče in mati krščenca, 874, § 1, št. 1; priprava na krst, 851, § 2; naloge birmanskega botra, 892; naloge vseh botrov, 774, § 2.
Božje ljudstvo
—	postanejo verniki s krstom, 204, § 1; gradijo ga zakonci, 226, § 1; škofija je njegov del, 369; prelatura ali ozemeljska opatija, 370; apostolski vikariat ali apostolska prefektura, 371; del božjega ljudstva se opredeli z ozemljem, 372.
672
Stvarno kazalo
Božjepotno svetišče
—	katero je, 1230; kdo ga določi, 1231—1232; privilegiji, 1233; oskrbovanje vernikov v njem, 1234.
Branilec vezi
—	za katere zadeve je postavljen, 1432; njegova odsotnost in nična opravila, 1433; lastnosti, 1435; odstranitev, 1436; obramba in oporekanje, 1601—1603; priziv, 1628; opustitev priziva, 1636; priziv v postopku z listinami, 1687; odločba v postopku za spregled trdnega zakona, 1701; v pravdah za razglasitev ničnosti svetega reda, 1711.
Bratje
—	krajevni škof in bratje, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, 383, § 3; glej: Ekumenizem;
—	člani nekatoliške Cerkve in skupnosti kot opazovalci na škofijski sinodi, 463, § 3;
—• delitev zakramentov nekatoličanom v smrtni nevarnosti, 844, § 4; članom vzhodnih Cerkva, 844, § 3;
—	pripravljanje izdaje prevoda svetega pisma skupaj z njimi, 825, § 2.
Bravec
—• sprejem v službo pred diakonatom, 1035; lahko so tudi moški laiki, 230.
Breme
—	dokazovanje bremeni tistega, ki trdi, 1526;
—	kdaj je breme dokazovanja olajšano, 1536.
Bremena
—	javnih pravnih oseb, 121—123; pobožnih ustanov morajo biti vpisana v seznamu, 1307; zmanjšanje mašnih obveznosti, 1308; glej: Mašne obveznosti.
Brezdomec
—	kdo je to, 100; njegov župnik in ordinarij, 107, § 2;
—	klerik brezdomec ni dopusten, 265; glej: Predstojniki.
Brezumnost
—	vzrok iregularnosti za prejem svetih redov, 1041, št. 1.
Celibat
—	obveznost klerikov, 277, § 1; spregled podeli samo papež, 291.
Cerkev
—	katoliška Cerkev je pravna oseba, 113; sposobnost za vodstveno oblast v Cerkvi, 129; ustanovljena je kot družba, 204; člani v Cerkvi, 207; glej: Občestvo; dolžnost in pravica oznanjati vsem, 747; lastna in izključna pravica vzgajati za sveto službo, 232; pravica ustanavljati in voditi šole, 800; pravica do premoženja, 1254; pravica kaznovati s kazenskimi sankcijami, 1311;
—	latinska Cerkev, zakonik le zanjo, 1; sprejem vanjo, 111, §§ 1—2;
—	kdo so delne Cerkve, 368; kdo jih ustanovi, so pravne osebe, 373; njih ozemeljska razdelitev, 374; glej: Škofija, vikariat; oblast v delnih Cerkvah, 391,§ 1;
—	samopravna Cerkev drugega obreda, 372, § 2; kdo se njej pridruži, 112; kdo jo svobodno izbere, 111, § 2;
—	nekatoliške Cerkve in prejem zakramentov, 844, § 2—3;
43 — Codex
673
Stvarno kazalo
—	koga označuje beseda Cerkev v premoženjskih zadevah, 1258;
—	kot stavba, 1214; graditev in popravljanje, 1215, 1216; posvetitev in naslov, 1217, 1218; čistoča in lepota cerkve, 1220; prost in brezplačen dostop vanjo, 1221; izročitev za svetno rabo, 1222.
Cerkvena umetnost
—	pri zidanju in popravljanju cerkva, 1216.
Cenitev
—	stvari pri odtujitvi, 1294, § 1.
Cenzor
—	za knjige, 830; glej: Knjige.
Cenzure
—	zdravilne kazni, 1312; katere so, 1331—1333; glej: Izobčenje, interdikt, suspenz; prenehanje cenzure, ki prepoveduje obhajanje zakramentov ali zakramentalov ali opravljati vodstvena dejanja, 1335; odveza, glej: Odveza, odpustitev.
Cerkveni zbor
—	vesoljni izvršuje oblast nad vso Cerkvijo, 337; sklicanje, 338; udeleženci, 339; se prekine z izpraznitvijo apostolskega sedeža, 340; moč, odobritev, potrditev in razglasitev odlokov, 341; kazni za tistega, ki uči od njega obsojen nauk, 1371, št. 1;
—	glej: Nezmotljivost;
—	območni plenarni in škofovska konferenca, 439, § 1, 441; pokrajinski in škofje pokrajine, 439, § 2, 440, 442; obvezni in povabljeni udeleženci, 443; namestnik udeležencev, 444, § 2; namembnost, 445; odloki se razglasijo po pregledu pri apostolskem sedežu, 446.
Cerkveno vodstvo
—	povezanost krščenih z njim, 205; škofje so služabniki v vodstvu, 375, § 1.
Ciborij
—■ hranitev hostij v njem, 939; izpostavljanje v njem, 941, § 1.
Civilni predpisi
—	glej: Pravo civilno.
Cas
—	štetje časa, 200, 202; glej: Leto, mesec, teden, dan; vračunavanje dni v rok, 203; neprekinjen in uporaben čas, 201.
Častna znamenja
—	odvzem le-teh kot zadostilna kazen, 1336, § 1, št. 2.
češčenje
—	svetnikov in blaženih, 1186, 1187; svetih podob v cerkvah, 1188, 1189; relikvij, 1190.
Dajatve
—	cerkvenih pravnih oseb za semenišče, 264; vernikov in v katere namene, 222, 1261, 1262; glej: Darovi.
Darila
—	sodnik in sodni uslužbenec jih ne smeta sprejemati, 1456; kazni za odvetnike in zastopnike zaradi daril, 1489.
Daritev
—	evharistična, 897; obhajilo pri maši, 923; kruh in vino, 924; glej: Evha-ristija, maša.
674
Stvarno kazalo
Darovi
—	komu pripadajo darovi vernikov pri opravljanju župnijskih nalog; 531; darovi župnijskemu kaplanu, 551;
—	določitev darov pri podeljevanju zakramentov in zakramentalov, 1264;
—	darovi ob pogrebu, 1181;
—	izročeni predstojnikom in upraviteljem so namenjeni pravni osebi, 1267;
—• dar za maševanje po določenem namenu, 945; za vsak, čeprav majhen
dar, opraviti mašo, 948; propadli darovi in dolžnost opraviti maše, 949; duhovnik ohrani za isti dan dar le za eno mašo, razen na božič, 951, § 1; somaševanje druge maše brez daru, 951, § 2; višino daru določi pokrajinski cerkveni zbor ali zborovanje škofov pokrajine, 952, § 1; ta odlok veže tudi redovnike, 952, § 3; ne sme se sprejeti več darov kot za eno leto, 953; darove za neopravljene maše oddati, 956; kdo nadzoruje spolnjevanje masnih obveznosti, 957; knjige za vpis prejetih maš, 958, 955, § 4; pogoji za izročitev maš drugim, 955; obveznosti za maše ne zastarajo, 199, št. 5; kazni za ustvarjanje dobička z darovi za maše, 1385;
—	upravitelj premoženja lahko od nepremičnin daruje v pobožne namene, 1285.
Dejanje
—	kdaj nastane zborno dejanje škofovskega zbora, 337, § 2;
—	dejanje izvoljenega, ki še ni potrjen, je nično, 179, § 4;
—	sodno dejanje je treba opraviti pismeno, 1472, § 1; pravni učinek pravnih dejanj, 1522; ničnosti sodnih dejanj se popravijo s samo sodbo, 1619;
—• procesno dejanje, 1472, § 1, 1522; šestmesečna opustitev procesnega dejanja prekine postopke, 1520;
—	razveljavitev dejanja, glej: Razveljavitev;
—	nepoznanje ali zmota glede lastnega ali tujega splošno znanega dejanja, 15, § 2.
Dekan
—	vodi dekanijo, 553, § 1; imenovanje, 554, § 2; naloge, 555;
—	kardinal dekan posveti papeža v škofa, 355; predseduje kardinalskemu zboru, 352; njegov naslov, 350, § 4.
Dekanija
—	je posebna zveza župnij, 374, § 2.
Delavci
—	upravitelji cerkvenega premoženja jih morajo pravično in pošteno plačati, 1286, št. 2.
Delitev
—	komu se delijo zakramenti, 844; pogojna delitev krsta, birme in svetega reda, 845, § 2; treba se je vestno ravnati po bogoslužnih knjigah, 846; kdo določa darove pri delitvi zakramentov, 1264; ubogi zaradi revščine ne smejo ostati brez pomoči zakramentov, 848; kazen za hlinjeno podeljevanje zakramenta, 1379.
Delivci
—	posvečeni delivci zakramentov, glej: Služabniki zakramentov.
Device
—	red devic, 604.
675
Stvarno kazalo
Diakoni
—	posvečeni z diakonatom postane klerik, 266; glej: Služabniki posvečeni; starost, 1031, § 1; kdo je lastni škof za posvetitev v diakona, 1016; kdo in kdaj sme prepovedati prejem prezbiterata, 1030(; pogoji za prejem diakonata, 1032;
—	stalni diakonat: priprava kandidatov, 236; dolžnost molitvenega bogoslužja, 276, § 2, št. 3; kateri predpisi jih ne vežejo, 288; plačilo za opravljanje službe, 281, § 3; starost, 1031, § 2; študij in vzgoja, 1032, § 3; obveznost celibata za neporočene in večnih zaobljub v redovni skupnosti, 1037;
—	so redni krstitelji, 861, § 1; redni delivci obhajila, 910, § 1;
—	s pooblastilom veljavno prisostvujejo sklenitvi zakona, 1108, § 1;
—■ smejo deliti nekatere blagoslove, 1169, § 3; izpostavljati in blagoslavljati s sv. Rešnjim telesom, 943.
Disciplina
—	krajevni škof jo mora pospeševati, 392, § 1; in nad njo bedeti, 392, § 2;
—	redovna disciplina je predmet vizitacije krajevnega škofa, 628, § 2;
—	glej: Sodni red.
Dnevi
—	kako se štejejo, 202, § 1; kako se vračunava j o v rok, 203;
—	zapovedani praznični dnevi, 1246; njihova odprava ali prenos, 1246, § 2; zapoved in oblika praznovanja, 1247, 1248;
—	spokorni dnevi, 1249—1251; glej: Zdržek, post.
Dober glas
—	na dobrem glasu mora biti zastopnik in odvetnik, 1483;
—	lastnost kandidata za škofovsko službo, 378, § 1, št. 2; glej: Dobro ime, neoporečen.
Dobra vera
—	je pogoj za zastaranje, 198; kdaj posestnik tuje stvari preneha biti v dobri vei"i, 1515; spregled zadržkov in iregulai-nosti, ki v dobri veri niso omenjeni, 1049, § 1.
Dobrina
—	sodnikove naloge v sporu za zasebno dobrino strank, 1446, § 3; pravde o zasebni dobrini in popravek ničnosti sodnih dejanj, 1619; javna dobrina, glej: Javni blagor.
Dobro ime
—	nihče ne sme nezakonito škodovati dobremu imenu, 220; kazni za oškodovanje dobrega imena, 1390, § 2; kazen za krivo ovadbo, ki škoduje dobremu imenu, 1390, § 2; izguba dobrega imena kot vzrok za odstranitev župnika, 1741, št. 3; glej tudi: Dober glas, neoporočen.
Dogovor
—	za volitve, 174; kdaj ta dogovor preneha veljati, 175;
—	pismen dogovor škofa z redovniki glede izročitve župnije, 520, § 2;
—• pismen dogovor obeh krajevnih škofov ob premestitvi klerikov v drugo škofijo, 271, § 1; glej: Pogodbe.
Dohodki
—	prenos nadarbinskih dohodkov na ustanovo, 1272; kdaj se darove pridruži župnijskim darovom, 531.
Dokaz
—	poveritev je treba dokazati, 131, § 3; o podeljenem krstu, 875, 876; o podeljeni birmi, 894;
676
Stvarno kazalo
—• bremeni tistega, ki trdi, 1526;
—	katere dokaze je mogoče navajati za presojo pravde, 1527; kdaj jih začne sodnik zbirati, 1529; glej: Stranka v postopku, izjava, listine, pričevanje, izvedenec, ogled, domneva.
Doktorat
—	glej: Akademske stopnje.
—	je primeren za škofovstvo, 378, § 1, št. 5; za generalnega in škofovega vikarja, 478, § 1; za sodnega vikarja in adjunkta, 1420, § 4; za sodnike, 1421, § 3; za pravdnika in branilca vezi, 1435.
Dolg
—	pravne osebe ali redovnika, 639.
Dom
—	za uvajanje stalnih diakonov, 236, št. 1;
—	za pokoritev in poboljšanje klerikov, 1337, § 2.
Domneva
—	kaj je, 1584; pravna domneva opi*ošča dokazovanja, 1585; kakšne domneve lahko sodnik postavlja, 1586;
—	ne domneva se: nepoznanje ali zmota glede zakona ali kazni, 15; v dvomu preklic prejšnjega zakona, 21; neznanje glede spolnega sodelovanja v zakonu po puberteti, 1096, § 2;
—	domneva se: da območni zakoni niso osebni, ampak ozemeljski, 13; po-deljenost privilegija zaradi stoletne ali starodavne posesti, 76, § 2; trajnost privilegija, 78, § 1; razumno ravnanje po dopolnjenem sedmem letu, 97, § 2; nerazdelna poveritev oblasti več osebam, 140, § 3; izvrše-nost zakona, 1061, 2; skladnost notranje duševne privolitve z zunanjimi znamenji, 1101, § 1; trajanje privolitve v zakonu, 1107; da se je tožnik odpovedal teku pravde, če novemu vabilu ni poslušen, 1594, št. 2; odgovornost pri izvršeni zunanji kršitvi, 1321, § 3; zakonskost otrok glede na čas rojstva, 1138, § 2; nujnost posredovanja pravdnika na naslednji stopnji, 1431, § 2;
—	domneva se veljavnost: pravnega dejanja, ki je pravilno opravljeno, 124, § 2; sklenjenega mešanega zakona s stranko, katere krst je dvo-men, 1086, § 3;
—	domnevani odklonilni odgovor pristojne oblasti ne odveže od dolžnosti, 57, § 3.
Domovališče
—	kako se pridobi, 102; redovnikov, 103; zakoncev, 104; mladoletnikov, 105; izguba domovališča, 106; pridobitev svojega župnika in ordinarija, 107; pristojnost sodišča, 1408; kraj poroke, 1115; določitev lastnega škofa glede posvetitve za diakona ali duhovnika, 1016.
Dopust
—	škofov, 410; župnika, 533, § 2; župnijskega kaplana, 550, § 3.
Dopustitev
—	kanonična podelitev cerkvene službe z dopustitvijo po postulaciji, 147;
—	civilno postavljenih varuhov in skrbnikov pri cerkvenem sodišču, 1479:
—	pravdnega zastopnika brez pooblastila, 1484, § 2.
Dostojanstvo
—	osebe kot obteževalna okoliščina, 1326, § 1, št. 2; zakonskega stanu, 1134.
Dovoljenje
—	predpisi o podelitvi dovoljenja, 59, § 2; glej: Reskripti;
677
Stvarno kazalo
—	klerikom za odhod v drugo delno Cerkev, 271; škofijski upravitelj ga more dati po enem letu, 272;
—	za krščevanje, 862; krajevnega ordinarija za prisostvovanje poroki določenih oseb, 1071; župnikovo splošno pooblastilo za prisostvovanje poroki, 1114; lastnega župnika za poroko drugod, 1115;
—• ordinarija in pogoji za mešani zakon, 1125;
—	krajevnega ordinarija za tajno sklenitev zakona in dolžnosti, 1131;
—	za izstop iz redovne ustanove, 691—693; iz svetne ustanove po trajni inkorporaciji, 727; učinki dovoljenja za izstop, 728; za izstop iz družbe apostolskega življenja, 743; za življenje zunaj družbe apostolskega življenja, 745;
—	za bivanje zunaj redovne hiše, 686; obveznosti in pravice v tem primeru, 687;
—	svetega sedeža za prestop iz svetne ustanove ali družbe apostolskega življenja v drugo redovno ustanovo, 684, § 5;
—	škofovske konference za skupne prevode svetega pisma z ločenimi brati, 825, § 2; krajevnega ordinarija za pisanje v veri nasprotnem časopisu, 831, § 1; višjega predstojnika za redovnike za pismeno obravnavanje verskih ali nravnih vprašanj, 832;
—• za veljavno odtujitev cerkvenega premoženja, 638, § 3, 1291; za pravno osebo ali redovnika pri zadolžitvah ali prevzemu obveznosti, 639; škofovske konference za izročitev cerkvenega premoženja v najem ali zakup, 1297;
—	sodnika za natis obrambe z listinami, 1602, § 2.
Družba
—	pravica staršev do pomoči svetne družbe pri katoliški vzgoji otrok, 793, § 2; za varovanje svobode staršev v izbiri šole, 797;
—	kaj so družbe apostolskega življenja, 731, § 1; ustanovitev hiše in krajevne skupnosti, 733; vodstvo določijo konstitucije, 734; sprejem članov, 735, §§ 1—2; inkardinacija in določbe za klerike, 736; inkorporacija, 737; notranje življenje in odnos do škofa, 738; obveznosti klerikov, 739; skupno življenje članov, 740; uprava premoženja družbe in članov, 741; izstop in odslovitev, 742, 743, 746; prestop v drugo družbo, 744; dovoljenje za življenje zunaj družbe, 745.
Državno pravo
—	glej: Pravo civilno.
Duhovna pomoč
—	katoliškemu zakoncu in otrokom iz mešanega zakona, 1128;
—	skrb krajevnega škofa za študente, 813.
Duhovne stvari
—	pravde o duhovnih in z duhovnimi povezanih stvareh, 1401, št. 1; sposobnost mladoletnikov za nastop v takih pravdah, 1478, § 3.
Duhovniki
—	so prejeli sveti red prezbiterata, glej: Prezbiterat;
—< krajevni škof naj prav posebno skrb posveča duhovnikom, 384;
—	mogoče jih je povabiti na območni cerkveni zbor, 443, § 4;
—	ki jim je kot skupini zaupana skrb za eno ali več župnij, 542; vsak od njih ima naloge in službe župnika z omejitvami, 543; prenehanje službe posameznikov ne izprazni službe, 544; glej: Služabniki posvečeni.
—	bolan ali ostarel lahko opravi evharistično daritev sede, 930, §§ 1—2; slepi ali drugače bolni duhovniki in evharistična daritev, 930, § 2.
678
Stvarno kazalo
Duhovniški svet
—	glej: Svet duhovniški.
Duhovništvo
—	pot do duhovništva, 235; skupno duhovništvo vernikov morajo posvečeni služabniki spodbujati in razlagati, 836.
Duhovni vodja
—	v semeniščih, 239, § 2, 240, § 2, 246, § 4.
Duševne bolezni
—	vzrok iregular-nosti za prejem svetih redov, 1041, št. 1;
—	za zakon niso sposobni tisti, ki zaradi psihičnih vzrokov niso sposobni sprejeti bistvenih zakonskih obveznosti, 1095, št. 3.
Dvom
—	v pozitivnem in utemeljenem dvomu o pravu ali dejstvu Cerkev nadomesti izvršno vodstveno oblast, 144, § 1;
—• v dvomu o pravu zakoni ne vežejo, 14; glede zadostnega razloga je spregled veljaven, 90, § 2; je treba imeti zakon za veljaven, 1060; uživa privilegij vere pravno varstvo, 1150;
—	v dvomu o veljavnosti krsta se krsti pogojno, 869, §§ 1 in 3;
—	v dvomu glede sposobnosti pripravnika za svete redove se redov ne podeli, 1052, § 3;
—	v dvomu glede veljavnosti reskripta vprašati tistega, ki ga je izdal, 67, § 3.
Effectu secuto
—	dokler odpoved službi ni učinkovita, jo je mogoče preklicati, 189, § 4;
—	za učinkovito odpravo plodu zadene vnaprej izrečeno izobčenje, 1398.
Ekonom
—■ škofijski ekonom, 494; njegove možne naloge, 1278; semeniški ekonom, 239, § 1; ne more biti hkrati škofijski upravitelj, 423, § 2;
—• v vsaki redovni ustanovi, pi-ovinci in krajevni skupnosti, 636.
Ekskardinacija
—	listina o tem, 267, § 1; kdaj ima učinek, 267, § 2; klerika ob sprejemu v ustanovo posvečenega življenja ali v družbo apostolskega življenja, 268, § 2; podeljena kot pogoj za inkardinacijo, 269, št. 2: škofijski upravitelj jo more dati šele po enem letu, 272.
Eksklavstracija
—	dovoljenje za bivanje zunaj redovne hiše, 686; obveznosti in pravice, 687; glej: Volilna pravica.
Ekumenizem
—	kaj je ekumensko gibanje, 755.
Enotnost
—• cerkvenih kazenskih zakonov v isti državi ali pokrajini, 1316.
Evangeljski sveti
—- so božji dar, 575; med kleriki in laiki z zaobljubami ali svetimi vezmi, 207, § 2; razlaga in ureja jih pristojna cerkvena oblast, 576, 598;
—	kaj nalaga čistost, 599; kaj uboštvo, 600; kaj pokorščina, 601.
Evharistični obed
—	kliče božje ljudstvo v skupnost, 899, § 2; skrb staršev in drugih do otrok, 914.
679
Stvarno kazalo
Evharistija
—	vir življenja in rasti Cerkve, 897; opravilo je delo Kristusa in Cerkve, 899; služabnik je samo posvečen duhovnik, 900; somaševanje, 902, 951, § 2; zelo se priporoča maševanje vsak dan, 904; priporočilo za maše-vanje, 903; potrebna udeležba vernikov, 906; diakoni in laiki ne smejo moliti evharistične molitve in prošenj, 907; Kdaj je prepovedano somaševanje z duhovniki druge Cerkve ali skupnosti, 908; kazni za pi-e-povedano udeležbo, 1365; duhovnikova priprava in zahvala, 909; snov zakramenta, 924; liturgična obleka, 929; glej: Obhajilo, izpostavljanje, popotnica, maša.
Fatalia legis
—	glej: Zakoniti strogi roki.
Generalni kapitelj
—	sestava, obseg oblasti, naloge in poslovanje, 631, 632; njegova izvršna in posvetovalna telesa, 633.
Glas
—	pri volitvah in glasovanju, 119; pogoji za veljavnost glasovanja in glasu, 172; glej: Predsednik, števci, volitve.
Graja
—	je pokorilo, 1339, § 2.
Greh
—	Cerkev presoja o vsem, kar ima značaj greha, 1401, § 2;
—	odpuščanje časnih kazni pred Bogom za greh, 992; glej: Odpustek;
—	zakrament pokore, 959; spoved in odveza, 960, 963, 966, 977; primerna pokora, 981; spoved grehov, 988, 989, 991; odpustitev cenzur, 1357;
—• kazen za zapeljevanje v greh proti šesti božji zapovedi, 1387.
Grešniki
—	kdaj je javno znanim grešnikom treba odreči cerkveno pogrebno opravilo, 1184, § 1, št. 3; v dvomu posvetovanje s krajevnim ordinarijem, 1184, § 2.
Hierarhična pritožba
—	zoper odločbo, 1736, § 2, 1737.
Hierarhija
—	verniki, ki se v Cerkvi z zaobljubami ali drugimi svetimi vezmi posvetijo Bogu, niso del hierarhije, 207, § 2.
Hiša
—	redovna hiša, glej: Redovna hiša; obveznost bivanja v hiši družbe apostolskega življenja, 740.
Hišna pravila
—	v vsakem semenišču, 243.
Hlinjenje
—	kazni za hlinjenje pri delitvi zakramentov, 1379; glej: Privolitev zakonska.
Ilomilija
—	kot odlična oblika pridiganja je px-idržana duhovniku ali diakonu, 767, § 1; za vestno spolnjevanje predpisov so dolžni skrbeti škofje, 386, § 1; in župnik ter rektor cerkve, 767.
680
Stvarno kazalo
Hudodelstvo
—	umor sozakonca je ta zadržek, 1090; pridržan apostolskemu sedežu, 1078, § 2, št. 2.
Hud strah
—	pri storitvi dejanj, 125, § 2;
—	razveljavlja glas na volitvah, 172, § 1, št. 1; odpoved cerkveni službi, 188; zaobljubo, 1191, § 3; sklenitev zakona, 1103;
—	naredi prisego nično, 1200, § 2; naredi odpustitev kazni nično, 1360; oprosti kazni, 1323, št. 4.
Ideologije
—	javna privrženost ideologiji materializma in ateizma je vzrok za odslo-vitev redovnika, 696, § 1.
Ime
—	krščenca naj ne bo tuje krščanskemu čutu, 855; glej: Dobro ime.
Imenovanje
—	škofa in raziskava, 377, §§ 1 in 3; generalnega in škofovskega vikarja, 477; članov gospodarskega sveta, 492; nekaj članov duhovniškega sveta, 497, št. 3; članov zbora svetovalcev, 502, § 1; župnika, 522; redovnika za cerkveno službo, 682, § 1; dekana, 554; rektorja cerkve, 557; župnijskega kaplana, 547; kaplana posebne skupnosti, 565; kanonikov, 509; kaplana ali cerkvenega asistenta v javnih združenjih, 317, § 1; veroučiteljev, 805.
Impotcnca
—	glej: Nezmožnost.
Inkardinacija
—	velja za vse klerike, 265; se izvede s prejemom diakonata, 266; za in-kardinacijo v drugo delno Cerkev je potrebna listina, 267; glej: Pismo; pogoji za inkardinacijo, 269;
—• se izvede po samem pravu, 268, 693; glej: Dovoljenje za odhod v drugo delno Cerkev; škofijski upravitelj jo more dati po enem letu, 272;
—	v kleriških družbah apostolskega življenja, 736, § 1, 738, § 3; v osebnih prelaturah, 295, § 1.
Inkorporacija
—	v redovno ustanovo, 654; glej: Zaobljube;
—< začasno, trajno in dokončno v svetno ustanovo, 723; zapustitev ustanove ob koncu začasne inkorporacije, 726; za zapustitev ob trajni inkorpora-ciji je potrebno dovoljenje, 727;
—	v družbo apostolskega življenja, 735, 737; dovoljenje za izstop iz družbe, 743; za prestop v drugo družbo, 744; za življenje zunaj družbe, 745.
Intersticij
—	glej: Vmesni čas.
Intcrdikt
—	kakšna cenzura je, 1332; prepovedi za osebo pod interdiktom, 1331, § 1, št. 1 in 2; kdaj se naloži, 1373, 1374, 1380; kdaj nastopi po samem pravu. 1370, § 2, 1378, § 2, 1390, § 1, 1394, § 2.
Inventar
—	listin v škofijskem arhivu, 486, § 3; upravitelji podpišejo sestavljeni in-ventarni zapisnik, 1283, št. 2 in 3.
681
Stvarno kazalo
Iregularnosti
—	so trajen zadržek za prejem svetih redov, 1040; katere so, 1041; nevednost je brez učinka, 1045; za opravljanje prejetih redov, 1044, § 1; se pomnožijo, 1046;
—	spregled pridržanih daje apostolski sedež, drugih ordinarij, 1047; v zelo nujnih tajnih primerih, 1048; navedbe v prošnjah za spregled, 1049.
Izdaja
—	dovoljenje za izdajo odlokov in odločb ali uradnih spisov cerkvene oblasti, 828, 829.
Izgon
—	člana iz redovne hiše ob velikem zunanjem pohujšanju ali preteči veliki škodi, 703.
Izguba
—	kleriškega stanu, 290; ne oprosti od obveznosti celibata, 291; odstranitev iz cerkvene službe po samem pravu, 194; z odstranitvijo izgubi kle-riške pravice in dolžnosti, opravljanje oblasti svetega reda, 292; razen v smrtni nevarnosti, 976; ponoven sprejem med klerike samo z re-skriptom apostolskega sedeža, 293;
—	načini izgube cerkvene službe, 184; glej: Odpoved, premestitev, odstranitev, odvzem; kdaj je učinkovita glede na vnaprej določen čas ali dopolnitev starosti, 186;
—	dobrega imena kot razlog za zakonito odstranitev župnika, 1741, št. 3.
Izjava
—	nezaznano kaznivo dejanje v izjavi in izražanju velja za neizvršeno, 13301;
—	pismena izjava prejemnikov diakonata in prezbitei'ata, 1036; potrdilo o tem, 1050, št. 3;
—	zanesljive priče za dokaz o podeljenem krstu, 876; katoliške strani pred sklenitvijo mešanega zakona, 1125, št. 1, 1126;
—	izjave in odloke škofijske sinode poslati metropolitu in škofovski konferenci, 467.
Izobčenje
—	kaj obsega, 1331.
Izpodbijanje
—	ničnostna pritožba zoper sodbo, 1619—1640; glej: Ničnostna pritožba, priziv;
—	upravne odločbe in posebna služba v škofiji, 1733; glej: Pritožba;
—	kdo je sposoben izpodbijati zakon, 1674.
Izpostavljanje
—	obred izpostavljanja sv. Rešnjega telesa, 941; v slovesno češčenje, 942; kdo sme izpostavljati, 943.
Izpoved vere
—	kdo, pred kom in kdaj, 833.
Izpraševanje
—	prič, glej: Priče; kdo je izvzet, 1548, § 2; postavljanje vprašanj, 1564, 1565; način pričevanja in uporaba sredstev, 1566, 1567, 1569;
—	strank, 1531, 1533; sodno priznanje, 1534.
Izvedenec
—	kdaj je potrebna njegova pomoč, 1574; imenovanje, 1575; naloge in sredstva, 1577; izvedenčevo mnenje, 1578, §§ 1—2; odvisnost sodnika
682
Stvarno kazalo
od tega mnenja, 1578, § 3, 1579; stroški in nagrade, 1580; izključitev ali odklonitev izvedenca, 1576; potrditev zasebnih izvedencev, 1581.
Izvolitev
—	glej: Volitve.
Izvršba
—	omogoča jo pravnomočnost sodbe, 1642, § 2, 1650 si; pripada škofu, redovnemu predstojniku ali nadrejeni oblasti prizivnega sodišča, 1653; glej: Izvršitev.
Izvršen zakon
—	pri skupnem bivanju velja zakon za izvršen, 1061, § 2; postopek v verjetnem dvomu glede tega v ničnostnih zakonskih pravdah, 1681; glej: Postopek za spregled trdnega zakona.
Izvrševanje
—	vodstvene oblasti s sodelovanjem vernikov laikov po pravni določbi, 129, § 2;
—	zakonodajne, izvršne in sodne oblasti, 135; predpisi za izvajanje izvršne oblasti, 136—144;
—	celotne skrbi za duše le povzdignjeni v duhovništvo, 150; prepoved izvrševanja svetega reda ni odvzem te oblasti, 1338, § 2; glej: Suspenz;
—	volilne pravice v kolegiju ali skupini, 165;
—	kazenska dejanja pri izvrševanju cerkvenih služb in kazni zanj a, 1379, 1380, 1382—1389.
Izvršitev
—	posameznega upravnega akta in njena veljavnost, 40; izvršilec je ne more odkloniti, razen v izjemah, 41; kdaj je nična, 42; kdaj si sme izvršilec postaviti namestnika, 43; jo je mogoče naročiti nasledniku v službi, a ne vselej, 44; glej: Zmota;
—	sodbe, glej: Izvršba sodbe; zakona, glej: Izvršen zakon;
—	kaznivega dejanja in posledice, 1328; je neizvršeno, če ga v izjavi nihče ne zazna,1330;
—	kdaj se izvršitev sodbe odloži in kdaj ne, 1647, 1638; izvršitev omogoči sodnikova odločba o izvršbi, 1651; pripada krajevnemu škofu, 1653, § 1; ali redovnim predstojnikom, 1653, § 3; izvršbo odredi prizivno sodišče, 1654; v stvarnih tožbah, 1655, § 1; v osebnih tožbah, 1655, § 2; če izvršitev zahteva predhodni obračun, 1652.
Izvzetost
—	razlog za izvzetost ustanov posvečenega življenja, 591.
Javna spodobnost
—• kdaj nastane ta razdiralni zadržek, 1093.
Javni blagor
—- Cerkve in sodni postopek zaradi tega, 1452, § 1; glej: Blagor duš; ravnanje v spornih zadevah, ki ga spravljajo v nevarnost, 1430, 1431, 1481, § 3; javni blagor in pravde o ločitvi zakoncev, 1696; ter zaprisega prič, 1532, 1536, § 2.
Jezik
—	bogoslovci naj se učijo domačega, latinskega in potrebnih tujih jezikov, 249;
—	pri evharističnem opravilu je latinski ali drug, 928.
Jurisdikcija
—	glej: Oblast vodstvena.
683
Stvarno kazalo
Kakor-župnija
—	je določena skupnost vernikov z lastnim pastirjem, 516, § 1.
Kancler
—	škofijske kurije, njegova naloga, je tudi notar in tajnik, 482; lastnosti, 483, § 2; opravila notarjev, 484; odstranitev iz službe, 485; podpisuje spise kurije, 474; je navzoč pri prevzemu službe škofa pomočnika in pomožnega škofa, 404;
—	cerkvenega sodišča, 1475, § 2; glej: Notar.
Kanclerjev namestnik
—	v škofijski kuriji je notar in tajnik kurije, 482, § 3.
Kandidat
—	za škofovstvo, 377, §§ 2—5; lastnosti za škofovstvo, 378;
—	za stalni diakonat, glej: Pripravnik;
—	za sprejem v noviciat redovnih ustanov, 645, § 1.
Kanonikat
—	podeljuje ga krajevni škof, 509, § 1; komu, 509, § 2.
Kanoniki
—	glej: Kapitclj kanonikov.
Kanonizacija
—	glej: Postopek pri razglašanju.
Kapela
—	kaj je in njen namen, 1223; dovoljenje za ustanovitev in posledice, 1224; katera sveta opravila se vršijo v njej, 1225; blagoslovitev kapele, 1229.
Kapitelj
—	kaj navaja statut, 506; ima predstojnika, 507; se mu župnija ne pridruži, 510; glej: Kanonikat; stolni in kolegiatni kapitelj z nalogami, 503; ustanovitev, obnovitev ali razpustitev je pridržana apostolskemu sedežu, 504; naloge zbora svetovalcev se zaupajo stolnemu kapitlju, 502, §3;
—	redovnikov, glej: Generalni kapitelj.
Kaplan
—	njegovo delo v posebnih skupnostih, 564; imenuje ga krajevni škof, 565; odstranitev 572; njegova pooblastila, 566;
—	v hiši laiške redovne ustanove z nalogami, 567; za begunce, popotnike, izgnance, nomade in mornarje, 568; vojaški kaplan, 569;
—	župnijski kaplan, čemu se postavi, 545; začasno vodi izpraznjeno župnijo ali, če je župnik oviran ali odsoten, 541, 549; imenovanje, 546, 547; pravice in dolžnosti, 548; rezidenca in počitnice, 550; njemu izročeni darovi, 551; odstranitev, 552.
Kardinal
—	kardinal prvi diakon naznani novoizvoljenega papeža in podeljuje palije, 355, § 2; glej: Zbor kardinalski; imenovanje kardinalov, 351; opravilo kardinala dekana in poddekan, 355, § 1; dolžnosti kardinalov, 356, 357.
Katehet
—	župnik naj pritegne k sodelovanju predvsem laike katehete, 776; njihovo strokovno usposabljanje, 780.
684
Stvarno kazalo
Katchetska vzgoja
—	je lastna in odgovorna dolžnost zlasti pastoralnih delavcev, 773; je skrb vseh udov Cerkve, zlasti staršev, 774; je župnikova dolžnost po službi, 776, 777; skrb redovnih predstojnikov in družb apostolskega življenja za to, 778; glej: Vzgoja katehetska; katehetski pripomočki, 779.
Katekizem
—	mora oskrbeti krajevni škof, 775, § 1; in škofovska konferenca, 775, § 2.
Katehumeni
—	kako so povezani s Cerkvijo, 206, § 1; Cerkev jim posveča posebno skrb, 206, § 2; po končanem predkatehumenatu so sprejeti z bogoslužnimi obredi, 788, § 1; navaja se jih na življenje vere, 788, § 2; škofovska konferenca s pravili ureja katehumenat, 788, § 3; glede pogrebnega opravila veljajo za vernike, 1183, § 1.
Katoliška vera
—	kaj je treba verovati s katoliško vero, 750; izobčenje odpadnika od katoliške vere, 1364; nikogar ni dovoljeno proti vesti siliti k oklenitvi le-te, 748, § 2.
Kazenske sankcije
—	Cerkev ima pravico kaznovati vernike, 1311; katere so te kazni, 1312; koga lahko zadenejo, 1321; koga ne, 1322; glej: Kazni, pokorila, zakrament pokore.
Kazni
—	glej: Kazenske sankcije, cenzure, zakon kazenski, ukaz kazenski, pokorila, pokore; zdravilne, glej: Cenzure;
—	katere so zadostilne kazni, 1336; zakon lahko določi druge, 1312, § 2; obseg in učinki, 1337, 1338;
—	nalaganje kazni, glej: Nalaganje; prenehanje kazni, glej: Odpustitev;
—	storilca veže kazen povsod, 1351; glej: Odložitev kazni;
—	v čem lahko krajevni ordinarij kaznuje i'edovnike, 1320.
Kaznivo dejanje
—	kaznovanje storilcev, 1311; kdaj zadene kazen, 1321; glej: Odgovornost; premišljena kršitev zakona ali ukaza in opustitev dolžne skrbnosti, 1321, § 2; komu se kazen omili, 1324;
—	nedovršeno kaznivo dejanje mimo svoje volje, 1328;
—	kazni pri sodelovanju v kaznivem dejanju, 1329;
—	nezaznana izjava ali izražanje volje, nauka ali vednosti je neizvršeno kaznivo dejanje, 1330;
—	opomin ob hudem sumu storitve kaznivega dejanja, 1339;
—	kraj kaznivega dejanja in pristojnost sodišča, 1412;
—	proti veri in edinosti Cerkve, 1364—1369;
—	proti cerkvenim oblastem in svobodi Cerkve, 1370—1377;
—	pri opravljanju cerkvenih opravil in njihovem prisvajanju, 1378—1389;
—	kriva ovadba in poneverba, 1390—1391;
—	px-oti posebnim dolžnostim, 1392—1396;
—	proti človeškemu življenju in svobodi, 1397—1398.
Klavzura
—	v vseh redovnih hišah, 667, § 1; strožja v kontemplativnih samostanih, 667, § 2; papeška v nunskih samostanih, 667, § 3; vstop in zapustitev klavzure nunskih samostanov, 667, § 4.
685
Stvarno kazalo
KIcriki
—	glej: Služabniki posvečeni;
—	kazni, ki zadenejo klerike za krivo ovadbo, 1390; za trgovanje, in kup-čevanje, 1392; za poskus sklenitve zakona, 1394, § 1; za zapeljevanje, 1387; za zakramentalno odvezo soudeleženca pri grehu, 1378, § 1; glej: Poskus; za priležništvo, 1395, § 1; za drugačno pregrešitev proti šesti božji zapovedi, 1395, § 2.
Ključ
—	škofijskega arhiva, 487; tajnega arhiva, 490, § 1; tabernaklja naj se zelo skrbno hrani, 938, § 5.
Knjige
—	bogoslužne knjige, pri obhajanju zakramentov se je treba vestno ravnati po njih, 846, § 1; izdaja teh knjig in prevodi, 826, 838;
—	katehetske in druge učne knjige v šolah, 827;
—	izdaja svetopisemskih knjig in prevodov v sodelovanju z ločenimi brati, 825; glej: Dovoljenje, cenzor;
—	v škofijski kuriji o podelitvi redov, 1053; o tajno sklenjenih zakonih, 1133; birmancev, če je predpisana, 895;
—	v župniji krstna, poročna, mrliška in druge predpisane knjige, 535; knjiga birmancev, 895;
—	o prejetih darovih za maše, 958; o obveznostih in izpolnitvi pobožnih ustanov, 1307.
Koadjutor
—	glej: Škofje pomočniki.
Kolegiatni kapitelj
—	glej: Kapitelj.
Kolegij
—	je skupnost oseb, 115, § 2; volitve v kolegiju, 165, 166; predsednik, zapisnikar in števci glasov, 173; volitve z dogovorom, 174; glej: Skupnost.
Konkordat
—	je skrb papeških odposlancev, 365, § 1, št. 2.
Konstitucija
—	glej: Vodilo.
Konzistorij
—	kardinali na rednih in izrednih, javnih itd. konzistorijih, 353.
Korist
—	resnična duhovna korist je razlog za prejemanje zakramentov pri ne-katoličanih, 844, § 2.
Kraj
—	kje je rojstni kraj, 101;
—	pravi kraj za krst, 857, 859; 860; za birmo, 881; evharistijo, 932; zakramentalne spovedi, 964; posvetitve za svete redove je običajno stolnica, 1115, 1118;
—	kraj sojenja, 1468, 1469.
Kriva ovadba
—	kot kaznivo dejanje in odveza, 982; kazen zanjo, 1390; glej: Ovadba, listine ponarejene, dober glas.
Krivovereo
—	kdo je, 751; kazni, 1364, § 1.
686
Stvarno kazalo
Krst
—	kaj je in njegova potrebnost, 849; včleni človeka v Cerkev in pokliče k poslanstvu, 96, 204, § 1; kako se deli, 850; kakšna mora biti voda, 849, 853; priprava odraslega na krst, 851, št. 1; priprava oti-okovih staršev in botrov, 851, št. 2; čas in kraj krsta, 856—859, 862; krstilnik v župniji, 858; kdo je krstitelj, 861; krst odraslega priglasiti škofu, 863; botri, 872, 873; kdo sme biti boter, 874, § 1; krščeni nekatoličan je samo priča krsta, 874, § 2; kaj se zahteva za dopusten krst, 868; krst otroka v prvih tednih, 867; pogojni krst, 869; vpis krsta, 877, 878; dokaz o podeljenem krstu s pričo, 876; glej: Delitev zakramentov, botri, krščenec.
—	krst s potapljanjem ali oblivanjem, 854;
—	vsaj želja po krstu je potrebna za zveličan je, 849;
—■ dvomen krst v času poroke in veljavnost zakona, 1086, § 3.
Krstilnik
—	v župnijski in drugih cerkvah, 858.
Krščenec
—	more biti vsak nekrščen človek, 864; kdaj je odrasli pripravljen na krst, 865, 851, št. 1; ime krščenca, 855; odrasli krščenci naj bodo takoj birmani in pri obhajilu, 866;
—	krst odraslega v smrtni nevarnosti, 865, § 2; krst otrok tedaj brez odlašanja, 867, § 2, 868, § 2.
Krščeni
—	čisto cerkveni zakoni vežejo le krščene v katoliški Cerkvi, 11;
—• nekrščeni so škofu zaupani v Gospodu, 383, § 4; krščeni v nekatoliški cerkveni skupnosti in njihov pogojen krst, 869, §§ 2 in 3;
—	pogoji krščenih za prejem birme, 889.
Kršitev
—	pravice do zasebnega življenja in dobrega imena kogarkoli, 220;
—	pri zunanji kršitvi zakona ali ukaza se domneva odgovornost, 1321; glej: Kazni;
—	kazen za neposredno in posredno kršitev spovedne molčečnosti, 1388.
Kruh
—	za evharistično daritev mora biti čisto pšeničen in svež, 924; nekvašen, 926;
—	obhajilo samo pod podobo kruha in kdaj drugače, 925.
Laiki
—	njihovo mesto v Cerkvi, 207, § 1; imajo pravice in dolžnosti vernikov, so naštete v kanonih, 224; prizadevati si za širjenje oznanila odrešenja, 225, § 1; pravica do svobode vseh državljanov v zadevah svetne družbe, 227; pravica do cerkvenih služb in nalog, ki jih lahko opravljajo, 228, § 1; kot izvedenci ali svetovalci so v pomoč pastirjem Cerkve, 228, § 2; dolžnost in pravica do poznanja krščanskega nauka, 229;
—	v posebni službi Cerkve imajo pi-avico do dostojnega plačila in zavarovanja, 231, § 2;
—	dolžnost prepojiti časno ureditev stvari z evangeljskim duhom, 225, § 2; pričevati za Kristusa, 225, § 2;
—	moški laiki so lahko za stalno sprejeti v službo bravca ali mašnega pomočnika, 230, § 1; vsi laiki so po potrebi lahko bravci, voditelji molitev in petja, če pa razmere zahtevajo, opravljajo službo besede, vodijo liturgično molitev, krščujejo in delijo obhajilo, 230, §§ 2—3;
687
Stvarno kazalo
—	kleriki in župniki naj priznavajo in pospešujejo njihovo poslanstvo, 275, § 2, 529, § 2; glej: Združenja vernikov.
Lastnosti
—	zmota v lastnostih, glej: Zmota;
—	pomanjkanje izrecno zahtevanih lastnosti pri podelitvi cerkvenih služb napravi podelitev nično, 149, § 2; potrebne lastnosti za službe, glej: posamezne službe.
Legatus alatere
—• je papežev drugi jaz, 358.
Leto
—	kako se šteje, 202, § 2.
Listine
—	skrbna hranitev škofijskih listin, 486; odnašanje iz škofijskega arhiva ni dovoljeno, 488, 490, § 3; določbe krajevnega škofa o tem, 491, § 3; kateri spisi naj se vsako leto uničijo, 489, § 2;
—	kazni za ponarejevalce in uporabnike ponaredb, 1391;
—	kdo ima pravico dobiti listine in katere, 487, § 2;
—	listine za sprejem v semenišče, 241, §§ 2 in 3; za sprejem v noviciat, 645; o ekskardinaciji in inkardinaciji, 267; za prejem svetega reda, 1050; glej: Odpustnica;
—	o obredu posvetitve ali blagoslovitve svetih krajev, 1208;
—	v postopku je dokaz z listinami vedno dopusten, 1539; po končanem postopku je treba zasebne listine vrniti, 1475;
—	katere so javne cerkvene in civilne listine ter njihova dokazna moč, 1540,1541;
—	dokazna moč zasebnih listin, 1542;
—	presoja popravljenih ali popačenih listin, 1543;
—	dokazna moč izvirnih listin ali v verodostojnem prepisu, 1544; predložitev dela listine ali prepisa, 1546, § 2;
—	skupna listina se predloži strankama na sodnikov ukaz, 1545; glej: Postopek z listinami.
Ločitev
—	zakoncev z razvezo zakona, glej: Postopek za spregled ti'dnega zakona, privilegij pavlinski, »petrinski«;
—	dolžnost zakoncev ohranjati in obnoviti zakonsko skupno življenje,
1151,	1153, § 2; kdaj ima kdo pravico razdreti zakonsko skupno življenje,
1152,	1153; dolžnost poskrbeti za otroke, 1154; odpoved nedolžnega zakonca pravici do ločitve, 1155; glej: Ničnostne zakonske pravde.
Magnetofon
—	uporaba magnetofona pri zasliševanju prič, 1567, § 2, 1569, § 1.
Malomarnost
—	pri sklicevanju volivcev in posledice, 166;
—	pri opustitvi ukrepov za preprečitev kaznivega dejanja, 1326, § 1, št. 3;
—	pri kanonični vizitaciji podrejenega škofa jo nadomesti metropolit, 436, § 1, št. 2;
—	župnika do župnijskih dolžnosti kot vzrok zakonite odstranitve, 1741, št. 4;
—	zakrivljena malomarnost pri nezakonitem opx-avljanju ali opustitvi dejanja cerkvene oblasti, službe ali naloge v tujo škodo, 1389, § 2;
—	malomarnost in odgovornost za kaznivo dejanje, 1321.
688
Stvarno kazalo
Maša
—	je opravilo Kristusa in Cerkve, 899; uresniči ga samo veljavno posvečen duhovnik, 900, § 1; dopustno le duhovnik, ki ga ne ovira cerkveno-pravni zakon, 900, §2; v korist vernikov in ne istočasno v isti cerkvi, 902; ne med izpostavitvijo, 941, § 2; duhovnik naj pogosto mašuje, celo vsak dan, 904; vendar le enkrat na dan, razen iz pastoralne potrebe, 905; glej: Binacija, trinacija; duhovnikova priprava in zahvala, 909; v latinskem ali drugem jeziku, 928; v liturgični obleki, 929; navodila za bolne, ostarele in slepe duhovnike, 903; čas in kraj, 931, 932; v svetišču Cerkve, ki ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, 933;
—	namen: lahko za kogarkoli od živih in mrtvih, 901; primernost masnega daru, 945; maše opraviti po posameznih namenih, 948; duhovnik isti dan obdrži dar le za eno mašo, razen na božič, 951;
—	sprejem večjega števila maš, 954, 956; izročitev opravljanja maš drugim, 955; opraviti obveznost vsaj v enem letu, sicer oddati, 956; dolžnost krajevnega ordinarija bedeti nad spolnjevanjem mašnih obveznosti, 957; natančno vpisovanje števila maš, ki jih je treba opraviti, 958, 955,§ 4;
—	sprejem daru za mašno opravilo, 945; varovati se tudi videza trgovanja in kupčevanja, 947; višino masnega daru določi pokrajinski cerkveni zbor ali zborovanje škofov pokrajine, 952; koliko in kje sprejeti, kdaj in kako opraviti, 953, 954;
—	kdaj veže dolžnost udeležbe pri maši, 1247, 1248;
—	komu se mora odreči pogrebna maša, 1185;
—	krajevni škof naj pogosto mašuje v stolnici ali drugi cerkvi, 389;
—	za ljudstvo: dolžnost škofa, 388; škofijskega upravitelja, 429; župnika, 534, 543, § 2, št. 2;
—	zmanjšanje in prenos mašnih obveznosti, 1308, 1309; glej: Zmanjšanje mašnih obveznosti.
Masne obveznosti
—	njihovo zmanjšanje, 1308; glej: Zmanjšanje mašnih obveznosti.
Matice
—	glej: Knjige.
Meje
—• cerkvenih ozemelj ne zastarajo, 199, št. 4.
Menihi
—	njihova redovna hiša je samopravna, 613, § 1.
Mesec
—	štetje časa, 202, § 1.
Metropolit
—	njegova oblast in sedež, 432, 435; njegove pravice, 436; obvešča sveti sedež o nezakoniti odsotnosti podrejenih škofov, 395, § 4; o nesposobnosti škofov za opravljanje službe, 415; če v predpisanem času ni zakonito izvoljen škofijski upravitelj, odloči metropolit, pri metro-politanski Cerkvi pa starejši škof po posvečenju, 421, § 2, 425, § 3; predlaga kandidate za škofe v pokrajini, 377, § 3; kdaj in kako mora prositi za palij, 437.
Miloščina
—	komu jo je prepovedano nabirati brez dovoljenja, 1265; v cerkvah in kapelah, 1264.
44 — Codex
689
Stvarno kazalo
Mirovanje
—	redne oblasti zaradi priziva ali pritožbe, 143, § 2.
Misijonarji
—	kdo so, 784; pošilja jih Cerkev in doklej, 786; vzpostavljati dialog z nekristjani in poučevati pripravljene za krst, 787; naloga krajevnega škofa v misijonih, 790; delo za misijone v posameznih škofijah, 791.
Misijoni
—	pobude in delo za misijone ob odgovornosti posameznih škofov, 782; oblike prizadevanja v posameznih škofijah, 791; vključitev članov ustanov posvečenega življenja v to delo, 783; skrb škofovskih konferenc za študente in delavce iz teh dežel, 792;
—	ljudski misijon v župniji, 770.
Mladoletniki
—	so stari do 18 let, 97, § 2; izvrševanje njihovih pravic, 98, § 2; njihovo domovališče itd., 105, § 1; ne morejo narediti začasnih zaobljub, 656, št. 1; njihova poroka, 1072, 1083; kdaj so lahko priče na sodišču, 1550, §1;
—	udeležba v pravdi: nastopajo pred sodiščem samo po svojih starših, varuhih ali skrbnikih, 1478, §§ 1 in 2; kdaj nastopajo sami v duhovnih stvareh, 1478, § 3; dodelitev branilca po uradni dolžnosti, 1481, § 3.
Mnenje
—	zbora ali skupine za veljavnost dejanj, 127; za odtujitev imetja šele po natančni poučitvi o gospodarskem stanju pravne osebe, 1292, § 4.
Moderator
—	škofijske kurije kot usklajevalec opravil, 473, § 2; v župniji, 543, 544.
Molitev
—	notranja molitev bogoslovcev, 246, § 3; je za duhovno življenje kleri-kov redno potrebna, 276, § 2, št. 5; posvečajo naj se ji x-edovniki, 663, §§ 1 in 3.
Molitveno bogoslužje
—	je duhovniška služba Kristusa, 1173; dolžnost klerikov, 1174, 276, § 2, št. 3; članov ustanov posvečenega in družb apostolskega življenja, 1174, 663; naj bi se držali pravega časa vsake molitvene ure, 1175, § 3.
Motu proprio
—	glej: Po lastnem nagibu.
Možnost
—	da priča na koncu zaslišanja po prebranem zapisu kaj doda, izpusti, popravi ali spremeni, 1569, § 1.
Nadarbina
—	prenos nadarbinske osnove na posebno ustanovo, 1272, 1274, § 1.
Nadomestitev
—	kdaj izvršno vodstveno oblast nadomesti Cerkev, 144;
—	pooblastilo pri delitvi birme, 883; za odvezo grehov, 966; za prisostvo-vanje poroki, 1111, § 1;
—	generalnega ali škofovega vikarja, 477, § 2.
Nadzorstvo
—	pristojne cerkvene oblasti nad združenji vernikov, 305;
—	apostolskega sedeža nad spolnjevanjem liturgičnih določil, 838, § 2;
690
Stvarno kazalo
—	ordinarija nad spolnjevanjem pobožnih naročil, 1301; glej: Škof krajevni.
Najdenček
—	njegov rojstni kraj, 101, § 2.
Najem
—	cerkvenega premoženja in določbe škofovske konference, 1297; upravitelj ga ne sme dajati v najem lastnim sorodnikom brez dovoljenja, 1298.
Nalaganje
—	kazni s sodnim ali upravnim postopkom, 1341; z odločbo mimo sodbe, 1342; po prosti presoji sodnika, 1343—1349; olajševalne okoliščine, 1324; klerikom in skrb za njihovo dostojno vzdrževanje, 1350; kadar je kazen nedoločena, 1349;
—	cenzur ni mogoče veljavno naložiti brez predhodnega svarila, 1347.
Namembnost
—	kdo določa namembnost premoženja javnih pravnih oseb, 123.
Namestnik
—	udeležencev z odločujočim glasom na območnem cerkvenem zboru, 4-14, § 2;
—• član škofijske sinode ne more poslati namestnika, 464.
Naročilo
—	brez papeškega naročila ni dovoljeno posvetiti škofa, 1013;
—	verodostojno naročilo za odvetnika v cerkvenih pravdah, 1484; če zastopnik ni imel pooblastila, je sodba nična, 1620, št. 6;
—	posebno škofovo naročilo za generalnega in škofovega vikarja, 479,
§§ 1 in 2.
Nasprotna tožba
—	kaj je in kdaj je mogoča, 1494, 1463, § 1, 1495, 1662.
Nauk
—	oznanjevanje krščanskega nauka, kako in kje, 761, 769; katoliški nauk na katoliških univerzah, 810, § 2;
—	kako sprejemati verski ali nravni nauk papeža in škofovskega zbora, 752, 754; glej: Nezmotljivost;
—	kazni za tistega, ki zavrača verski nauk ali uči obsojeni nauk, 1371.
Navodila
—	kaj so, odnos do zakona, kdaj nimajo veljave in kdaj prenehajo veljati, 34.
Navzočnost
—	osebna navzočnost zaročencev ali po zastopniku je potrebna za veljavno sklenitev zakona, 1104;
—	navzočnost strank pred sodiščem je obvezna, 1477, 1507, § 1.
Nekatoliška vera
—	kazen za starše ali njihove namestnike, ki v njej krstijo ali vzgajajo otroke, 1366.
Neodvisnost
—	Cerkve pri oznanjevanju evangelija, 747; pri razpolaganju s premoženjem, 1254.
Neoporečen
—	mora biti sodni vikar in njegovi adjunkti, 1420, § 4; škofijski kancler in notarji, 483, § 2; pravdnik in branilec vezi, 1435; glej: Dobro ime, dober glas.
691
Stvarno kazalo
Nepazljivost
—	je izenačena z nevednostjo pri odmeri kazni, 1323.
Nepokorščina
—	primeri kazni za nepokorščino, 1371, št. 2, 1373.
Nepoznanje
—	zakona s posledicami, 15; ¡regularnosti in zadržkov ne izvzema od njih, 1045.
Nepristojnost
—	sodnika je absolutna, 1406, § 2, 1440; relativna, 1407, § 2; glej: Ugovor proti sodnikovi pristojnosti; kazni za sodnika, ki se hrani soditi ali se razglasi za pristojnega, ko ni pristojen, 1457, § 1.
Neprišteven
—	je glede krsta enak otroku, 852, § 1.
Nerodovitnost
—	ne prepoveduje in ne onemogoča zakona, 1084, § 3.
Nesposobni
—	za glasovanje, 171;
—	za veljavno sklenitev zakona zaradi razdiralnega zadržka, 1073; glej: Zadržki, sposobnost, zmožnost.
Nevarnost
—	velike škode ali osramočenja v zelo nujnih in tajnih primerih zaradi iregularnosti, 1048;
—	zmote ali ravnodušnosti po odstranitvi omogoča prejem zakramenta sprave, evharistije in bolniškega maziljenja od nekatoliških služabnikov, 844, § 2;
—	delitev istih zakramentov v smrtni nevarnosti ali hudi potrebi neka-toliškim kristjanom, 844, § 4; krščevanje otrok v smrtni nevarnosti, 867, 2; okrepčanje s popotnico, 921; delitev odveze več spokornikom brez predhodne posamične spovedi, 961, § 1, št. 1; duhovnik veljavno in dopustno odveze od vseh kazni in grehov katerekoli spovedance, 976; zadošča izjava zaročencev pred poroko, 1068; spregled obvezne oblike in cerkvenopravnih zadržkov, 1079; poroka le pred pričama, 1116; prenehanje prepovedi obhajanja zakramentov in zakramentalov, če je treba poskrbeti za vernike, 1335.
Nevednost
—	v dejanjih povzroča ničnost in omogoča razveljavitev, 126; glede narave zakona se po puberteti ne domneva, 1096; v kršitvi zakona ali ukaza oprosti od kazni, 1323, št. 2; groba, malomarna in hotena ne oprosti od kazni, 1325.
Neverujoči
—	usposabljanje bogoslovcev za občevanje z neverujočimi, 256, § 1; dialog misijonarjev z njimi, 787.
Nezmotljivost
—	papeža in škofovskega zbora v učiteljstvu, nezmotljivost nauka, 749.
Nezmožni
—	za glasovanje, 171, § 1; za kaznivo dejanje, 1322; za pričevanje, 1550, §2.
Nezmožnost
—	predhodna in trajna nezmožnost za spolno združitev onemogoča zakon, 1084; dvom o tem ne prepreči sklenitve zakona in ne omogoča
692
Stvarno kazalo
razglasitve za ničnega, 1084, § 2; glej: Nerodovitnost; glej: Nezmožnost, sposobnost.
Neznanje
—	glej: Nepoznanje, nevednost.
Ničnost
—	sodnih dejanj se popravi s samo sodbo, 1619; kdaj je sodba nepopravljivo nična, 1620; kdaj je popravljivo nična, 1622; zakona, posvetitve, glej: Ničnostne zakonske pravde.
Ničnostna pritožba
—	zoper nepopravljivo nično sodbo je vedno mogoča z ugovorom ali s tožbo v desetih letih, 1621; zoper popravljivo nično sodbo v roku treh mesecev, 1623; kdo jo presoja, 1624; kdo jo more uveljavljati. 1626, § 1; postopek o njej lahko poteka po določbah za ustni sporni postopek, 1627; mogoče jo je vložiti hkrati s prizivom, 1625.
Ničnostne zakonske pravde
—	spadajo pred cerkvene sodnike, 1671; katero sodišče je pristojno, 1673; kdo je sposoben izpodbijati zakon, 1674, 1675; najprej poskus obnovitve zakonskega skupnega življenja, 1676; postopki, 1677—1679, 1681 do 1682; ob verjetnem dvomu o neizvršenosti zakona, 1681; glej: Branilec vezi; pravde ni mogoče obravnavati po ustnem spornem postopku, 1690.
Nižji
—	naj se ne vmešava v zadeve, izročene višji oblasti, 139, § 2.
Notar
—	škofijske kuri je, 482, § 3, 483; glej: Kancler; opravila notarjev, 484: odstranitev, 485; na sodiščih podpisuje spise, 1437; glej: Uslužbenci; izroči prepis sodnih spisov in listin samo po sodnikovem naročilu, 1475, § 2.
Noviciat
—	njegov namen, 646; veljavno se opravi le v pravilno določeni hiši, 647, §§ 2 in 3; odsotnost iz hiše noviciata, 649; traja 12 mesecev, 648; vodstvo učitelja, 650; glej: Učitelj;
—	v noviciat sprejme višji predstojnik, 641; lastnosti kandidata, 642: neveljaven sprejem, 643; potrebne listine, 645; sprejem klerikov, članov drugih ustanov ali zadolženih oseb, 644, 645; glej: Spričevalo;
—	zapustitev noviciata in odslovitev iz njega, 653; podaljšanje preizkušnje, 653.
Novokrščenec
—	njegov rojstni kraj, 101; usposobitev za krščansko življenje in vzgoja, 789;
—- je preprosto zadržan za prejem svetih redov, 1042, št. 3.
Nujen primer
—	v nujnem primeru se lahko prisostvuje poroki nekaterih oseb brez ordinarijevega dovoljenja, 1071.
Nune
—	dovoljenje za bivanje zunaj redovne hiše podeli samo apostolski sedež, 686, § 2.
Občestvo
—	s Cerkvijo je pogoj za podelitev cerkvene službe, 149; zakramenti in cerkveno občestvo, 840; kdo je v polnem občestvu katoliške Cerkve,
693
Stvarno kazalo
205; kdaj je lahko evharistično opravilo v svetišču Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v polnem občestvu, 933; somaševanje z njihovimi duhovniki ali služabniki je prepovedano, 908;
—	škofov z rimskim papežem, 204, § 2;
—	vse krščansko občestvo ima dolžnost gojiti poklice za sveto službo, 233, § 1;
—	glej: Običaj, župnija.
Obhajanje
—	zakramentov, čemu in kako, 840, 846; priprava na krst, 851; evharistično opravilo, 899; glej: Darovi, maša, obredi; čas in kraj, 931—933; zakrament pokore, 960—964; Odveza, spovednica, zakrament pokore; bolniškega maziljenja, 999; kot skupno opravilo, 1002; posvetitve, 1010; kraj, 1011; poroke, 1063, št. 3, 1066; glej: Oblika, zakon tajni; poroka premladih, 1072;
—	liturgije zakonik na splošno ne določa, 2;
—	bogoslužnih opravil papeškega odposlanca, 366, št. 2.
Obhajilo
—	redni in izredni delivec, 910; liturgična obleka, 929; delivec laik, 230, § 3; kdo ga sme prejeti, 912; kdo ne, 915; pogoji za tistega, ki se zaveda velikega greha, 916; pod katerimi podobami, 925; drugič isti dan le med mašo, 917; zdržek hrane in pijače pred obhajilom, 919; delitev otrokom, odraslim v smrtni nevarnosti, 913, § 2, 921; glej: Popotnica;
—	priprava otrok, ko pridejo k pameti, 914;
—	vsaj v velikonočnem času, 920.
Običaj
—	kdaj ima ali nima veljavo zakona, 23—26; odprava, 28; kateri običaji se ob zakoniku ohranijo, 5; katerega je treba zavreči, 1076.
Obisk
—	grobov apostolov v Rimu, 395, § 2.
Objava
—	zakonov v uradnem listu A AS in začetek veljave, 8; novih dokazov po dokaznem postopku, 1600i, § 3; sodbe da sodbi >eljavo, 1614; način objave, 1615.
Oblast
—	svetega reda ni mogoče odvzeti, 1338, § 2; svetega reda ali vodstva pripada klerikom, 274, § 1; prepoved opravljanja oblasti svetega reda, 292, 1333, § 1, št. 1;
—	vodstvena oblast: sposobnost zanjo daje sveti red, pri izvrševanju lahko sodelujejo laiki, 129; je zakonodajna, izvršna in sodna, 135;
—	izvršna oblast: njeno izvajanje, 136; ozka in široka razlaga, 138; ugasnitev, 142, 143;
—	redna vodstvena oblast, 131; možnost poveritve, 137, § 1; glej: Or-dinarij;
—	poverjena vodstvena oblast, 131; kdaj jo je mogoče poveriti naprej, 137, §§ 2-4;
—	rimskega papeža, 331; krajevnega škofa, 391; generalnega in škofovega vikarja, 475, 476, 391, § 2; predstojnikov ustanov posvečenega življenja in njihovih kapitljev, 596;
—	podeljevati spreglede: krajevni škof in ordinarij, 87; krajevni ordi-narij, 88; župnik, drugi duhovniki in diakoni, 89; glej: Spregled;
694
Stvarno kazalo
—	zmanjšati in prenesti mašne obveznosti, 1308, 1309; glej: Zmanjšanje;
—	odpustiti kazni, 1354; glej: Odpustitev.
Obleka
—	kleriška, 284; redovna, 669, 687.
Obličnost
—	ki se zahteva za veljavnost pravnega dejanja, 124, § 1.
Oblika
—	za veljavnost sklenitve zakona, 1108, 1117; splošno in posebno pooblastilo za prisostvovanje poroki, 1111—1113; glej: Poveritev, zakon;
—	za dopustnost: ugotovitev svobodnega stanu in župnikovo dovoljenje za prisostvovanje poroki, 1114; kraj poroke, 1115, 1118; poročni obred, 1119, 1120;
—	dopustnost in veljavnost pri mešanih zakonih, 1127;
—	kdaj spregled obvezne oblike in kdo ga da, 1079.
Obljuba
—	zakona in učinki, 1062;
—	kurialnih uslužbencev glede opravljanja službe, 471, št. 1;
—• cerkvene službe je brez pravnega učinka, 153, § 3;
—> katoliške strani pred sklenitvijo mešanega zakona, 1125, 1126.
Obnovitev
—	začasnih obljub, 657, § 1.
Obračun
—	škofijskih in župnijskih dohodkov in izdatkov, 493, 1284, § 3; glej: Ekonom, upravitelj; letni obračun predloži škofijski ekonom gospodarskemu svetu, 494, § 4; redovni ekonom pristojni oblasti, 636, § 2; v samopravnih samostanih gospodarskemu svetu, 637; drugi upravitelji cerkvenega premoženja krajevnemu ordinariju, 1287; izvršitelji pobožnih volil ordinariju, 1301, § 2; predhodni obračun pred izvršitvijo sodbe, 1652.
Obramba
—	in oporekanja v pravdi, 1601—1603; če je bila zanemarjena v uporabnem času, 1606; glej: Razprava.
Obred
—	pri delitvi zakramentov, 846; pri poroki, 1119, 1120; prejem obhajila po kateremkoli katoliškem obredu, 923; obredni predpisi za evhari-stično opravilo, 924—930;
—	bogoslužni obred za sprejem med pripravnike diakonata ali prezbi-terata, 1034; za posvetitev devic, 604, § 1; glej: Cerkev samopravna; za sprejem v katehumenat, 788, § 1.
Obvezna dajatev
—	glej: Prispevki.
Obtožnica
—	ki jo pravdnik predloži sodniku v sodnem kazenskem postopku, 1721.
Obveznost
—	vernikov podpirati Cerkev v potrebah, 222, 1261, § 2;
—	mašne obveznosti, 1308; glej: Zmanjšanje mašnih obveznosti;
—	vernikov, laikov, klerikov, škofov, i*edovnikov itd. glej: posamezne naslove;
—	moralne in civilne obveznosti zakoncev med seboj in do otrok, 1689.
695
Stvarno kazalo
Očetovstvo
—	kdo je oče, 1138, § 1.
Odgovornost
—	za kazensko dejanje iz naklepa ali malomarnosti, 1321; glej: Okoliščine;
—	se pri izvršeni zunanji kršitvi domneva, 1321, § 3;
—	pri opustitvi dolžne skrbnosti, 1321, § 2.
Odklonitev
—	sodnika, 1449—1451.
Odločba
—	kaj je, 48; kako se izda, 50, 51; za kaj in za koga velja, 52; nasprotujoče si odločbe, 53; izvršitev in vročitev, 54—56; pritožba za prejem odločbe, 57; preklic odvzame odločbi veljavnost, 58;
—	vmesna sodba ali odločba za rešitev vmesnega spora, 1590; sodniški izreki so odločbe, 1617; kdaj ima veljavo končne sodbe, 1618; za veljavnost mora navesti motive, 1617; odločba o vabljenju pred sodišče, 1508; o ugotovitvi pravdnega spora, 1513; o zaključitvi dokaznega postopka, 1599; o izvršbi sodbe 1651;
—	upravne odločbe, 1732; škofijska služba ali svet za te odločitve, 1733; prošnja za pi-eklic ali popravek odločbe pred vložitvijo tožbe, 1734 do 1736; hierarhične pritožbe, 1737—1739;
—	proti katerim odločbam ni mogoč priziv, 1629, št. 4 in 5;
—	o odstranitvi iz službe, 192, 193; o odstranitvi in premestitvi župnika, 1745, št. 3, 1751.
Odločitev
—	zoper odločitev i-imskega papeža ni pritožbe, 333, § 3, 1372.
Odloki
—	izdaja jih zakonodajalec, 29; izvršni odloki, 31; koga obvezujejo, 32; ne razveljavljajo zakonov, 33, § 1; kdaj prenehajo veljati, 33, § 2;
—	zoper papeževe odloke ni ne priziva ne pritožbe, 333, § 3;
—	vesoljnega cerkvenega zbora in škofovskega zbora, 341;
—• območnega cerkvenega zbora, 446;
—	škofovske konference, 455; škofijske sinode, 466, 467;
—	formalni odlok za ustanovitev ustanove posvečenega življenja, 579.
Odložitev
—	izvršitve odločbe na hierarhično pritožbo, 1736; glej: Pritožba hierarhična;
—	izvršitve sodbe, glej: Ničnostna pritožba, pravda nova predložitev, priziv;
—	kazni v smrtni nevarnosti, 1352, § 1; v nevarnosti velikega pohujšanja ali sramote, 1352, § 2; zaradi priziva ali pritožbe, 1353; kdaj po vesti in presoji sodnika, 1344, št. 1 in 3;
—	prepovedi obhajati zakramente itd. za vei-nike v smrtni nevarnosti, 1335.
Odmera kazni
—	glej: Nalaganje kazni.
Odpad
—	od katoliške vere ali cerkvenega občestva po samem pravu povzroči odstranitev iz cerkvene službe, 194, § 1, št. 2; javni odpad od katoliške vere s samim dejanjem povzroči odslovitev iz redovne ustanove, 694, § 1, št. 1.
696
Stvarno kazalo
Odpadništvo
—	kaj je, 751; povzroči iregularnost, 1041, št. 2; redovnika, 694, § 1; kazni za odpadništvo, 1364.
Odposlanci
—	rimskega papeža, služba in dolžnosti, 362—364; pri državnih oblasteh z nalogami, 365; kot zastopniki in opazovalci, 363, § 2.
Odpoved
—	cerkveni službi iz upravičenega razloga, 187; iz hudega strahu itd. je nična, 188; pogoji za njeno veljavnost, 189; glej: Preklic;
—	veljavna odpoved rimskega papeža, 332, § 2; papeškega odposlanca, 367; kurialnih kardinalov, 354;
—	krajevnega škofa, 401, 402; škofa pomočnika in pomožnega škofa, 411: škofijskega upravitelja, 430, § 2; župnika, 538;
—	tožnika teku pravde, 1524, 1525.
Odpustitev
—	kazni: kdo to more, 1354; glej: Pridržanje; apostolskemu sedežu ne-pridržane kazni odpustijo ordinarij, ordinarij kraja, katerikoli škof, 1355; odpustitev po ukazu določene kazni, 1356; cenzure in oblast spovednika v notranjem zakramentalnem področju, 1357; glej: Spovednik, trdovratnost; kaplan posebnih skupnosti, 566, § 2; veljavnost samo za izrečno omenjene, splošna pa za vse kazni, 1359; podelitev odsotnemu ali pogojno, 1361; izsiljena z velikim strahom je nična, 1360; vsak duhovnik v smrtni nevarnosti odpusti vse kazni in grehe. 976.
Odpustki
—	kaj so, 992; delni ali popolni, 993; oblast, ki jih deli, 995; predpisi o podeljevanju, 997; kdo jih je sposoben prejeti, 996; prejem zase ali naklanjanje rajnim, 994.
Odpustnica
—	za prejem svetih redov, 1015; kdo jo da, 1018, 1019; predpisi, 1021—1023.
Odrasel
—	priprava odraslega na krst, 851, št. 1; predpisi za krst odraslega se uporabljajo po sedmem letu starosti za vse, ki so prišli k pameti, 852, § 1; kraj krsta, 857, § 2; priglasiti krajevnemu škofu, 863; pogoji, da je lahko krščen, 865; naj bo takoj po krstu birman in pri obhajilu, 866; naloga botra, 872.
Odslovitev
—	iz semenišča, 240, § 2;
—• iz kleriškega stanu kot zadostilna kazen, 1336; izguba kleriškega stanu, 290, št. 2; ne more biti vnaprej izrečena, 1336, § 2; tudi ne določena z območnim zakonom, 1317; dostojno vzdrževanje odslovljenega, 1350;
—	redovnikov iz ustanove, 694; razlogi za odslovitev, 695, 696; postopek višjega predstojnika, 697; pravice odslovljenega, 698; odločbo za veljavnost potrdi sveti sedež ali škof, 700; posledice odslovitve, 701, 702: pomoč odšlo vi j enemu, 702.
Odsotnost
—	nevabljenih na volitvah, 166, § 2;
—	tožene stranke v postopku, 1592; poznejši prihod tožene stranke, 1593; če tožnik ne pride, 1594; kritje pravdnih stroškov zaradi odsotnosti strank, 1595;
697
Stvarno kazalo
—■ nezakonita odsotnost člana iz redovne hiše, 665, § 2; dovoljenje za bivanje zunaj redovne hiše, 665, § 1.
Odstranitev
—	iz službe z odločbo ali po pravu, 192; razlogi, 193; po samem pravu, 194;
—	župnika, 538; postopek pri odstranitvi, 1740—1747;
—	škofijskega upravitelja je pridržana svetemu sedežu, 430; škofijskega kanclerja in notarjev, 485; župnijskega kaplana, 552; dekana, 554, § 3; rektorja cerkve, 563; kaplana posebne skupnosti, 572.
Odtujitev
—	premoženja je pravica Cerkve, 1254; kdaj je za veljavnost potrebno dovoljenje pristojne oblasti, 1291, 638, § 3; škofovska konferenca določi najnižjo in najvišjo vsoto pri odtujitvah, 1292; kdaj se zahteva dodatno dovoljenje svetega sedeža, 1292, § 3; kaj je treba storiti za odtujitev premoženja, ki presega najnižjo določeno vsoto, 1293; cenitev, 1294, § 1; naložitev denarja iz odtujitve, 1294, § 2; pomanjkanje cerkveno-pravnih obličnosti in civilno veljavna odtujitev, 1296; glej: Tožba; upravitelj in odtujitev sorodnikom, glej: Najem, uprava.
Odvetnik
—	mora vedno nastopiti v kazenski zadevi, 1481, § 2; kdaj se v sporni zadevi dodeli po uradni dolžnosti, 1481, § 3; mogoče jih je postaviti več hkrati, 1482, § 3; kaj se zahteva za odvetnika, 1483; verodostojno naročilo se vloži pri sodišču, 1484, § 1; odstranitev, 1486, § 1; sodnik ga lahko zavrne, 1487; kazni za odvetnika, 1488—1489; navzočnost pri zasliševanju prič, 1559; predloži sodniku vprašanje za priče, 1561; v postopkih za spregled trdnega in neizvršenega zakona pomaga pravni izvedenec, 1701; škofove določbe o nagradah za odvetnike, 1649, § 1, št. 2;
—	stalni zagovorniki pri sodišču, 1490.
Odveza
—	od kazni po kaplanih v bolnišnicah, zaporih, na ladjah, 566, § 2;
—	vsak duhovnik od vseh kazni in grehov v smrtni nevarnosti, 976;
—	cenzur, glej: Cenzure; penitenciarij v zakramentalnem področju, 508;
—	soudeleženca veljavna samo v smrtni nevarnosti, 977; drugače kazen izobčenja za tako odvezo, 1378, § 1;
—• zakramentalna odveza je redni način sprave, 960; kdaj je mogoča skupna odveza, 961; veljavnost skupne odveze in zahteve za spove-danca, 962, 963; prostor za spoved in spovednica, 964; glej: Zakrament pokore.
Odvzem
—	je zadostilna kazen, 1336, § 1, št. 2; ni vnaprej izrečena kazen, 1336, § 2; odvzem oblasti svetega reda in akademskih naslovov ni mogoč, 1338, § 2;
—	oblasti, službe, pravice, privilegija, pooblastila, ugodnosti, naslova, častnih znamenj, 1336, § 1, št. 2; glej: naslovi;
—	pravice do cerkvenega pogrebnega opravila in pogrebne maše, 1184, 1185;
—	posesti v pravdi, 1410.
Oficial
—	škofijskega sodišča, glej: Vikar sodni.
698
Stvarno kazalo
Ogled
—	sodni pristop in ogled z zapisnikom, 1582, 1583.
Oklici
—	za pravilno izvedbo skrutinija pred posvetitvijo, 1051, št. 2;
—	pred sklenitvijo zakona po določbi škofovske konference, 1067.
Okoliščine
—	ki oprostijo kazni, 1323; ki omilijo kazen, 1324; ki omogočajo strožjo kazen, 1326; druge okoliščine more določiti območni zakon, 1327.
Olje
—	katero se uporablja pri delitvi zakramentov, 847.
Oltar
—	kakšen je, 1235; iz česa je, 1236; posvetitev in blagoslovitev, 1237; kdaj neha biti posvečen ali blagoslovljen, 1238, 1212; svetna raba je prepovedana, 1239, § 1; če so trupla pokopana pod oltarjem, se na njem ne sme maševati, 1239, § 2.
Opat
—	je lastni pastir ozemeljske opatije, 370;
—	prvi opat je višji predstojnik, 620; krajevni opat je za samopravni samostan sodnik na prvi stopnji, 1427, § 1; opat predstojnik samostanske zveze sodi na prvi stopnji med dvema samostanoma, 1427, § 2.
Opatija
—	ozemeljska opatija je del božjega ljudstva, 370; kot delna Cerkev je podobna škofiji, 368.
Opazovalci
—	odposlanci rimskega papeža pri mednarodnih organizacijah, 363, § 2;
—	na škofijski sinodi, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, 463, § 3.
Opomin
—	pokorilo za tistega, ki je po preiskavi sumljiv, da je storil kaznivo dejanje, 1339, § 1; mora biti razviden iz kake listine, 1339, § 3; kleri-ku, ki poskuša skleniti zakon, 1394; kleriku priležniku, 1395; nepo-kornim, 1371;
—	dvakrat z grožnjo odslovitve redovnika pred pričetkom postopka, 697;
—	pred naložitvijo cenzure, da je veljavna, 1347.
Oporoka
—	v korist Cerkve, 1299—1302; glej: Pobožne ustanove; civilnopravno veljavna oporoka redovnikov pred večnimi zaobljubami, 668, §§ 1—2.
Opravilo
—	bogoslužno opravilo je opravilo Cerkve, 837, §§ 1 in 2; glej: Bogoslužje;
—	zborno opravilo pravne osebe z glasovanjem, 119: škofovskega zbora, 337, § 2.
Opustitev
—	dolžne skrbnosti oprosti kazni, 1321, § 2.
Ordinarij
—	koga to označuje, 134, §§ 1 in 2; stalna pooblastila ne prenehajo s prenehanjem njegovega prava, 132, § 2; njegova izvršna oblast, 134, § 3; ordinarij drugega obreda je lahko povabljen na škofovsko konferenco s posvetovalnim glasom, 450, § 1;
699
Stvarno kazalo
—	krajevni škof daje spregled splošnih in območnih zakonov, 37; bedi nad upravo vsega premoženja, 1276; nadzoruje združenja vernikov, 305, § 2; ureja in nadzoruje verski pouk in vzgojo, 804, § 1;
—	kdo je krajevni ordinarij, 134, § 2; daje spregled škofijskih zakonov, po presoji pa tudi nekaterih drugih, 88; zasebnih zaobljub podrejenim, 1196, št. 1; nadzoruje opravljanje maš, ki so vpisane v posebni knjigi, 958, § 2; dovoljuje maševanje in shranjevanje sv. Rešnjega telesa v posebnih krajih, 933, 934, § 1, št. 2; biniranje in triniranje, 905, § 2; poveri pravico spovedovati, 969; dovoljuje prisostvovanje poroki v posebnih primerih, 1071; dovoljuje sklenitev mešanega zakona, 1125; ureja pripravo na poi-oko, in pomoč zakoncem, 1064; imenuje, potrjuje in odstranja veroučitelje, 804, § 2, št. 1, 805.
Oseba
—	fizična oseba: njen cerkvenopravni položaj, 96; polnoletnost in mla-doletnost, 97; njena neprištevnost, 99; poimenovanje po načinu bivanja, 100; njen rojstni kraj, 101; pridobitev domovališča in nepravega domo-vališča, 102—106; kdo je lasten župnik in oi-dinarij, 107; sorodstveni odnosi, glej: Sorodstvo, svaštvo; pridružitev lastni Cerkvi in Cerkvi drugega obreda, glej: Pridružitev;
—	pravne osebe: so nosilci pravic in dolžnosti, 113, § 2; njihov nastanek in nameni, 114; glej: Skupnost oseb in stvari; javne in zasebne pravne osebe, 116; pravno osebnost pridobijo s potrditvijo statuta, 117; kdo jih predstavlja, 118; zborna dejanja, 119; kdaj preneha obstajati, 120; združitev, razdelitev in namembnost premoženja, 121—123;
—	premoženjska sposobnost pravnih oseb, 1255; zadolžitev in prevzem obveznosti, 639; kaj sestavlja cerkveno premoženje, 1257, § 1; upravljanje premoženja, 1279, 1280; neveljavna dejanja upraviteljev, 1281; veljavna odtujitev, 1291, 1292; dovoljenje za sprejem ustanove, 13C4;
—	kdaj je pristojno sodišče rimske rote, 1405, § 3, št. 3.
Oskrbnik
—	vrhovni oskrbnik cerkvenega premoženja je rimski papež, 1273; glej: Upravitelj.
Osramočenje
—	nevarnost osramočenja v zelo nujnih tajnih primerih, 1048; zaradi v kraju neznanega kaznivega dejanja, 1352, § 2; strah pred osramo-čenjem zaradi pričevanja, 1548, § 2, št. 2.
Otrok
—• njegov rojstni kraj, 101;
—• posvojeni po določbi civilnega prava veljajo za otroke posvojiteljev, 110; imena posvojiteljev in naravnih staršev vpisati v krstno knjigo, 877, § 3; glej: Zadržki, posvojitev;
—	kateri je zakonski otrok, 1137; kdo je oče, 1138;
—	pozakonitev nezakonskih otrok, 1139; cerkvenopravni učinki pozako-nitve, 1140;
—	neporočene matere in vpis imena v krstno knjigo, 877, § 2;
—	cerkvenopravni položaj otroka, 97, § 2, 99;
—	najdenčkov rojstni kraj, 101; njegov krst, 870;
—	krsti se v prvih tednih življenja, v smrtni nevarnosti pa brez odlašanja in celo proti volji staršev, 868, § 2, 867; kaj se zahteva za dopusten krst, 868; pogojen krst v dvomu glede veljavnosti krsta, 869;
—	vzgoja otroka v zakonski zvezi, 1055; dolžnost staršev, 1136; zagotoviti vzgojo v primeru ločitve, 1154.
700
Stvarno kazalo
Ovadba
—• kriva ovadba spovednika zaradi zapeljevanja in odložitev odveze, 982; kazen interdikta in suspenza, 1390; kazni ali zadoščenja za druge krive ovadbe, 1390.
Oznanjevanje
—	zbira božje ljudstvo, 762; pridigajo duhovniki in diakoni, 764; redovnikom pridiganje dovoli pristojni predstojnik, 765; laiki v skladu s predpisi škofovske konference, 766;
—- evangelija je zaupano zlasti rimskemu papežu in škofovskemu zboru, 756, § 1; opravljajo ga posamezni škofje, 756, § 2; je dolžnost duhovnikov, predvsem župnikov, in diakonov, 757; pomagajo člani ustanov posvečenega življenja, 758;
—	sodelujejo poklicani verniki laiki, 759;
—	oblike oznanjevanja: homilija ima odlično mesto, 767; glej: Homilija; misijon, duhovne vaje itd. v župniji, 770; vsebina, 768; način, 769; oddaljenim in neverujočim, 771; določbe krajevnega škofa in škofovske konference za radijske in televizijske prenose, 772.
Palij
—	v treh mesecih mora metropolit prositi zanj, 437, § 1; kdaj ga lahko uporablja po določbi liturgičnih zakonov, 437, § 2; kdo mu ga podeli, 355, § 2; za drug metropolitanski sedež dobi nov palij, 437, § 3.
Papeška misijonska družba
—	daje pobude za misijone, 791, št. 2.
Pastoralni delavci
—	oznanjevanje obrobnim in oddaljenim, 771; v katehezi, 773; pri katoliški vzgoji, 794, § 2; pri evangelizaciji za px-ejem zakramentov, 843, § 2: pri pripravi na krst in na birmo, 861, § 2, 890; pri pouku o evharistiji. 898; v skrbi za prejem popotnice, 922; glede pravočasnega maziljenja bolnikov, 1001; v pomoči glede zakona, 1063, 1072, 1128; pri osmislitvi posta in zadržka za mladoletne, 1252.
Pastoralni svet
—	glej: Svet.
Patriarh
—	naslov v latinski Cerkvi ne daje vodstvene oblasti, 438; vzhodne patriarhe je mogoče privzeti v kardinalski zbor, 350, §§ 1 in 3.
Pazljivost
—	opustitev dolžne pazljivosti in kaznovanje, 1321, § 2; glej: Skrbnost.
Pečat
—	župnija ima lasten pečat, 535, § 3.
Penitenciarij
—	naj bo določen za službo v stolnici, tudi če ni kapitlja, 508, § 2; je tudi pri cerkvi kolegiatnega kapitlja in ima oblast odvezati od cenzur, 508, § I-
Pevec
—	glej: Služba pevca.
Pijanost
—	pri kaznivem dejanju in kazen, 1325,1324, § 2.
701
Stvarno kazalo
Pismo
—	apostolsko o imenovanju pomožnega škofa in škofa pomočnika, 404, 405, § 1;
—	priporočilno pismo ordinarija ali predstojnika za maševanje, 903;
—	s pismom ni mogoče glasovati, 167, § 1.
Plačilo
—	klerikov in poročenih diakonov, 281; kako pri premestitvi, 191, § 2.
Plod
—	splavljeni plod krstiti, če živi, 871.
Pobožne ustanove
—• kaj so samostojne pobožne ustanove, 1303, § 1, št. 1; glej: Skupnost stvari; kaj so nesamostojne pobožne ustanove, 1303, § 1, št. 2; naložitev ustanovi namenjenega premoženja, 1305; dodelitev premoženja nesamostojne pobožne ustanove po preteku časa, 1303, § 2; listina o ustanovi in seznam bremen, 1306, 1307.
Pobožno volilo
—	pristojno sodišče v sporih glede tega, 1413, št. 2; glej: Pobožne ustanove.
Počitnice
—• potrebne in zadostne počitnice klerikov, 283, § 2; en mesec za škofe, 410; za župnike, 533, § 2; za župnijske kaplane, 550, § 3; glej: Dopust.
Podelitev
—• cerkvene službe, kdaj je veljavna, 146; način, 147; se opravi pismeno, 156; neizpraznjene službe ni veljavna, 153, § 1; kdaj se podeli za določen čas, 153, § 2; če je zanjo potrebno izvrševanje svetega reda, ne zastara, 199, št. 6; službo župnika podeli škof, 523;
—	simonistična podelitev je nična, 149, § 3;
—	prosta podelitev cerkvene službe je način podelitve, 147; je škofova dolžnost v lastni krajevni Cerkvi, 157;
—• za podelitev dovoljenja ali ugodnosti z živo besedo veljajo isti predpisi kot za reskripte, 59, § 1;
—	glej: Delitev.
Podobe
—	češčenje svetih podob, 1188; dovoljenje za popravilo in obnavljanje dragocenih svetih podob, 1189.
Področje
—	pristojna oblast, glej: Sodišča, pristojnost;
—	zunanje in notranje področje v razmerju do vodstvene oblasti, 130; kdaj Cerkev nadomesti vodstveno oblast v zunanjem in notranjem področju, 144; glej: Nadomestitev; podelitev spregleda zadržka za zunanje področje pri poroki, 1081, 1082; spregled tajnih zadržkov za notranje področje v smrtni nevarnosti, 1079, § 3; odveza cenzur v zakramentalnem področju, 508, 976, 1357; glej: Penitenciarij, spovednik; zagrozitev s kaznimi za zunanje področje, 1319, § 1.
Pogodba
—	upoštevanje določb državnega prava o pogodbah v Cerkvi, 1290; glej: Odtujitev;
—	o čezmerni koristi zastopnikov ali odvetnikov, 1488, § 1;
—	apostolskega sedeža z državo, 3, 365, § 1, št. 2;
—	glej: Dogovor.
702
T
Stvarno kazalo
Pogoj
—	neobhodni pogoj in veljavnost dejanj, 12G;
—	pri volitvah, 172, 174, § 3;
—• pri sklenitvi zakona, 1102;
—	v upravnem aktu vpliva na veljavnost, 39;
—	pri odpovedi župnika, 1743.
Pogojna delitev
—	glej: Delitev zakramentov.
Pogreb
—	namen opravila, 1176; glej: Pokop, sežiganje.
Pohabljenje
—	kazen za pohabljenje, 1397.
Pohujšanje
—	nevarnost pohujšanja in odslovitev iz redovne ustanove, 696, § 1; izgon iz redovne hiše, 703; veliko pohujšanje v kraju odveze od prestajanja kazni, 1352, § 2; omogoča dodati kazni in odslovitev iz kleriškega stanu, 1364, § 2, 1395, § 1; odstranitev pohujšanja pri pričevanju, 1560, § 2; pohujšanje in prepoved izvrševanja bogoslužnih opravil, cerkvene službe in naloge, 1722.
Pojasnilo
—	strank sodniku, katera pojasnila so prepovedana, 1604, § 1;
—• tajni podatki pri sprejemu kandidatov v noviciat, 645, § 4.
Poklici
—	za različne službe in posvečeno življenje jih mora pospeševati krajevni škof, 385; gojiti jih je dolžnost vsega krščanskega občestva, 233, § 1: pospeševanje misijonskih poklicev, 791, št. 1.
Pokojnina
—	odstranjenemu župniku jo mora preskrbeti škof, 1746; škofa po odpovedi službi, 402.
Pokop
—	kje se pokopljejo verni rajni, 1180, § 1; pokop papeža, kardinalov in krajevnih škofov v cerkvah, 1242.
Pokopališče
—	je svet kraj, 1205, 1240—1241; primerne določbe zanja, 1243; glej: Pokop; izbira pokopališča, 1180.
Pokora
—	glej: Zakrament pokore.
Pokore
—	so sankcije, 1312, § 3; v čem obstajajo, 1340, § 1; javna pokora se ne naloži za skriven prestopek, 1340, § 2; ordinarij jih lahko doda po-korilu opomina ali graje, 1340, § 3.
Pokorila
—	so sankcije, 1312, § 3; opomin in graja, 1339.
Pokrajina
—	namen in ozemlje cerkvene pokrajine, 431; oblast v njej in pravni položaj, 432.
Po lastnem nagibu
—	veljavnost reskripta s tem določilom, 63, § 1; kdaj je tak upravni akt brez učinka, 38.
703
Stvarno kazalo
Politične stranke
—	sodelovanje klerikov v političnih strankah in sindikatih, 287, § 2. Polnoletnost
—	se doseže z osemnajstim letom, 97, § 1; doseže polno izvi-ševanje pravic, 98, § 1.
Položaj
—	glej: Pravni položaj. Pomanjkljivosti
—	kdaj je sodba nepopravljivo nična, 1620; kdaj pa popravljivo nična, 1622.
Pomoč
—	pomoč škofov apostolskemu sedežu, 1271; duhovna pomoč, glej: Duhovna pomoč;
—	pomoč cerkvene skupnosti vernikom pri ohranjevanju zakonskega stanu, 1063.
Pomorščaki
—	njihov kaplan in odveza od vnaprej izrečenih kazni, 566, § 2. Ponens
—	v sodnem zboru poroča o pravdni zadevi in pismeno sestavi sodbo, 1429. Poneverba
—	kazen za poneverbo listin, 1391. Ponoven sprejem
—	v kleriški stan le z x-eskriptom apostolskega sedeža, 293. Ponovna zapadlost cenzuri
—	kdaj ta doleti spovedanca, 1357, § 2. Popotnica
—	skrb pastoralnih delavcev, da jo bodo verniki pravočasno prejeli, 921, 922; kdaj redni in kdaj drugi delivci, 911.
Pooblastilo
—	komu za prisostvovanje poroki, 1111—1113; glej: Oblast poverjena, nadomestitev izvršne vodstvene oblasti;
—	za veljavno sklenitev zakona po zastopniku, 1105;
—	poverjena vodstvena oblast in stalne pooblastitve, 132, § 1, 479, § 3;
—	posledice prekoračitve pooblastila, 133;
—	papeški odposlanec in izvrševanje pooblastil, 364, št. 8; ■— glej: Pooblaščenec, poveritev, poverjena oblast;
—	dekanu podeljena pooblastila po območnem pravu, 555;
—■ posebno pooblastilo zastopniku za veljavno odpoved tožbi, 1485. Pooblaščenec
—	glej: Pooblastilo. Popravek
—	odločbe, 1734, 1735, 1739. Poravnava
—	škode po nezakonitem pravnem in naklepno ali malomarno storjenem dejanju, 128; odločba o poravnavi škode, 57, § 3; je znamenje za od-vrnitev od trdovratnosti, 1347, § 2;
—	sporni postopek za poravnavo škode, prizadejane s kaznivim dejanjem, 1729;
—	izognitev sodnemu postopku, 1713, 1714; v čem to ne gre in pri cerkvenem premoženju, 1715; pri upravnih odločbah, 1733.
704
Stvarno kazalo
Poročeni
—• dokler traja zakon, je sprejem v noviciat neveljaven, 643, § 1, št, 2;
—	tak mož je prosto zadržan za prejem stalnega diakonata, 1042, št. 1;
—	pastoralna skrb in pomoč cerkvene skupnosti poročenim, 1063, št. 4.
Poročevalec
—	glej: Ponens.
Poročilo
—	o stanju škofije papežu vsakih pet let, 399;
—< o delu škofovske konference apostolskemu sedežu, 456;
—• o stanju in življenju redovne ustanove apostolskemu sedežu, 592, § 1;
—	ponensa o pravdni zadevi, 1429; izvedencev sodniku, 1575, 1578;
—	pripravljalca gradiva v postopku za spregled trdnega zakona, 1704, § 1.
Poroštvo
—	brez posveta z lastnim ordinarijem je klerikom prepovedano biti za poroka, 285, § 4.
Posebna osebna sposobnost
—	pri izvršitvi upravnega akta, 43, 44; ordinarija pri stalnih pooblastilih, 132, § 2.
Posest
—	stoletna ali starodavna posest uvaja domnevo o podeljenem privilegiju, 76, § 2;
—• nezakonita posest cerkvene službe ne ovira podelitve, 154.
Posestnik
—	tuje stvari z ugotovitvijo pravdnega spora preneha biti v dobri veri, 1515.
Poskus
—	kdo poskuša neveljavno skleniti zakon, 1085, 1087, 1088, 1090; glej: Zadržki;
—	po samem pravu se iz cerkvene službe odstrani klerik, ki je poskušal skleniti zakon, tudi samo civilni, 194; zadene ga vnaprej izrečen suspenz, 1394, § 1; član ustanove posvečenega življenja velja s tem dejanjem za odslovi j enega, 694; zadene ga vnaprej izrečen interdikt, 1394, § 2.
—	kazen za poskus opraviti evharistično daritev, 1378, §§ 2 in 3;
—	kazen za poskus podelitve zakramentalne odveze, 1378, §§ 2 in 3;
—• poskus pravšne rešitve spora, 1446, § 2, 1733; glej: Svet za reševanje upravnih sporov, poravnava, razsodniki;
—	brezuspešen poskus sprave zakoncev, 1659;
—	kazen za poskus izvršitve kaznivega dejanja, 1328.
Posli
—	upravni posli izredne uprave zahtevajo privolitev gospodarskega sveta in zbora svetovalcev, 1277;
—	trgovski ali kupčijski posli so prepovedani klerikom, 286; stalnim dia-konom le po območnem pravu, 288.
Post
—	katere dni je, 1251; koga ne veže, 1252; pravica nadomestiti ga z drugimi deli, 1253.
Postavitev
—	x-edovnih predstojnikov za določen čas, 624, 625.
45 — Codex
705
Stvarno kazalo
Postopek
—	v ustnem spornem postopku se lahko obravnava vse, kar pravo ne izključuje, 1656; na prvi stopnji sodnik posameznik, 1657; tožbeni spis z dodatkom odločbe, 1658, 1659; predpisi za potek tega postopka, 1660 do 1666;
—	z listinami ob ničnosti zakona, 1686; priziv branilca vezi in prizadeta stranka, 1687, 1688;
—	za spregled trdnega in neizvršenega zakona imata pravico prositi le zakonca, 1697; daje ga samo papež, 1698; v čem je pristojen krajevni škof, 1699, 1700»; sodelovanje branilca vezi in pravnega izvedenca, 1701; pripravljalni postopek, 1702—1705; reskript apostolskega sedeža o spregledu, 1706;
—	o domnevni smrti zakonca, razglasi jo krajevni škof, 1707;
—	kazenski postopek uvede ordinarij, 1717, 1718; hranitev spisov in odločbe v tajnem arhivu, 1719; postopek z odločbo, 1720; sodni kazenski postopek, 1721; prepovedi in ukazi za preprečitev pohujšanja, 1722; postavitev odvetnika, 1723; pravica obtoženca, 1725; pravdnik lahko odpove postopek, 1724; oprostitev obdolženca, 1726; priziv obdolženca na pravdnika, 1727; obtoženec ni dolžan priznati ne priseči, 1728, § 2;
—	posebni postopek, glej: Zakonski postopki;
—	kaj je predmet sodstva, 1400; sedež sodišča, 1468, 1469; kdo sme biti navzoč, 1470;
—	redni sporni sodni postopek, 1501—1655;
—	ustni sporni postopek, 1656—1670; ni dovoljen v pravdah za razglasitev ničnosti zakona, 1690; je dovoljen v pravdah o ločitvi zakoncev, 1693; v vmesnih sporih, 1590; v postopku o ničnostni pritožbi, 1627;
—	kazenski, glej: Kazenski postopek;
—	ob pritožbi proti upravnim odločbam, 1732—1739; glej: Pritožba;
—	pri odstranitvi ali premestitvi župnikov, 1740—1752; glej: Odstranitev, premestitev;
—	dokazni postopek, zaključitev in odločba, 1599, § 3; ravnanje sodnika po zaključitvi tega postopka, 1600;
—■ kdaj izvršitev kazni zastara, 1363;
—	sporni postopek za poravnavo škode, 1729—1731 ;
—	pri razglašanju božjih služabnikov za svetnike, 1403;
—	v primeru, ko stranka umre, spremeni stan ali izgubi službo, 1518; če preneha naloga varuha, skrbnika ali zastopnika, 1519; če stranki v šestih mesecih ne izvršita nobenega procesnega dejanja, 1520; glej: Prenehanje;
—	odpoved teku pravde, 1524, 1525.
Postulacija
—	način podelitve cerkvene službe, 147; kdaj nastopi, 180; obrazec pri glasovanju, 181; rok in način izvedbe, 182; potrditev pristojne oblasti, 183.
Posvečeni
—	služabnik je klerik, 207, § 1; glej: Življenje posvečeno; zakonca sta posvečena za dolžnosti in dostojanstvo svojega stanu, 1134.
Posvetitev
—	za škofovsko službo, 375, § 2; rok je v treh mesecih po prejemu pisma, 379; potrebno je papeško naročilo, 1013; kazni za služabnika in prejemnika posvetitve brez papeškega naročila, 1382; kdo lahko posvetitev veljavno opravi, 1169, § 1;
706
Stvarno kazalo
—	devic, 604, § 1;
—	za diakonat, prezbiterat, episkopat: kraj in čas, 1010, 1011; služabnik posvetitve, 1012, 1016, 1017; prejemnik je le krščen moški, 1024; glej: Odpustnica; veljavnost in dopustnost posvetitve, 1024, 1025;
—	od prejemnikov se zahteva svoboda, 1026; lastnosti, 1029; starost, 1031; izobrazba, 1032; glej: Iregularnosti, zadržki, spregled;
—	pogoji: birma za dopustnost, 1033; sprejem med pripravnike na pi'OŠ-njo, 1034; služba bravca in mašnega pomočnika, 1035; izjava o prostovoljni in svobodni odločitvi, 1036; javni obred sprejema obveznosti celibata, 1037; petdnevne duhovne vaje, 1039;
—	potrebne listine: o študiju, prejetem diakonatu, krstu in birmi, prejetih službah, za stalnega diakona pa še potrdilo o poroki in privolitvi žene, 1050;
—	skrutinij: potrebno je potrdilo ravnatelja semenišča, lahko tudi spričevala, oklici in druge poizvedbe, 1051; zapis v posebno in krstno knjigo ter potrdilo o podelitvi redov, 1053, 1054; glej: Knjige;
—	podrejenega tujemu ordinariju, 1052, § 2;
—• za duhovnika je pogoj za podelitev službe, ki obsega celotno skrb za duše, 150;
—	cerkve, 1217; kraja, 1206; kdaj posvetitev preneha, 1212; nepremičnega in premičnega oltarja, 1237.
Posvojitev
—	posvojeni otroci veljajo za otroke posvojiteljev, 110; iz posvojitve izhaja zakonito sorodstvo in onemogoča veljavno sklenitev zakona, 1094.
Potrdilo
—	o prejetem svetem redu, 1053, § 2.
Potrditev
—	odlokov vesoljnega cerkvenega zbora, 341;
—	zakonito izvoljenih škofov, 377, § 1;
—	izvolitve v cerkveno službo, 147; oblika prošnje za potrditev in njeni učinki, 179; potrditev postulacije, 183.
Potreba
—	zaradi pomanjkanja služabnikov lahko laiki opravljajo nekatere službe, 230, § 3;
—	v smrtni nevarnosti ali hudi potrebi katoliški delivci dopustno delijo zakramente nekaterim nekatoliškim kristjanom, 844, § 4;
—	glej: Nujen primer.
Pouk
—	filozofski in teološki pouk v semenišču, 250—252; pastoralni pouk, 255.
Poveljavitev
—	navadna poveljavitev zakona, 1156—1160; glej: Privolitev zakonska;
—	pri ozdravitvi zakona v korenini: pristojna oblast, cerkvenopravni učinki za nazaj, 1161, 1165; kdaj se lahko podeli glede na privolitev, 1162, § 2.
Poveritev
—	redne izvršne oblasti za posamezna dejanja ali skupnost primerov, 137, § 1; razlaga poveritve oblasti, 38; poveritev za naprej, 137, §§ 2—4;
—	glej: Pooblastilo.
Poverjena oblast
—	se podeli sami osebi brez zveze s službo, 131, § 1; kdor jo ima, jo mora dokazati, 131, § 3; glej: Pooblastilo.
707
Stvarno kazalo
Pozakonitev
—	otrok s poznejšim zakonom ali reskriptom svetega sedeža, 1139.
Praksa
—• škofova skrb za tiste, ki so opustili versko prakso, 383, § 1; dolžnost staršev in botrov vzgajati z zgledom, 774, § 2;
—	pastoralna praksa bogoslovcev pod vodstvom izkušenega duhovnika, 258.
Pravda
—	začne teči z vabljenjem in se konča z razglasitvijo končne sodbe, 1517;
—	prenehanje pravdnega teka z odpovedjo in plačilo stroškov, 1524, 1525;
—	glej: Postopek;
—	kako se izogniti pravdi, 1715;
—	na katerega sodnika ali sodišče je vezana, 1512, št. 2;
—	tretji se je sme udeleževati, če je zanj koristno ali je pozvan, 1596, 1597;
—	glej: Ugotovitev pravdnega spora;
—	zastopnikom in odvetnikom jo je prepovedano odkupiti, 1488;
—	nova predložitev pravde, 1644;
—	ob spolni nezmožnosti ali duševni bolezni pritegniti izvedence, 1680, 1574;
—	o ločitvi zakoncev, 1692; za čisto civilne učinke na civilno sodišče, 1692, §§ 2 in 3; oblika postopka, pristojno sodišče itd., 1693—1969; glej: Postopek ustni;
—• o zgolj civilnih učinkih zakona spada pred civilnega sodnika, 1672;
—	za razglasitev ničnosti svetega reda, 1708—1712; glej: Branilec vezi;
—	kdaj je pravda pridržana papežu, 1405;
—	o statusu oseb, 1643, 1644.
Pravdna stranka
—	glej: Stranka v postopku.
Pravdnik
—	njegova vloga v škofiji, 1430; lastnosti, 1435; odstranitev, 1436, § 2; ničnost opravil v primeru njegove odsotnosti, 1433; odnos do sodnika, 1434.
Pravica
—	glej: Pooblastilo;
—	kdo ima pravico veljavno odvezati od grehov, 966, 967; kdo jo poveri duhovnikom, 969; ugotovitev sposobnosti za to, 970; poveritev pravice za nedoločen ali določen čas, 972; pismeno, 973; preklic in načini prenehanja te pravice, 974, 975; v smrtni nevarnosti ima to pravico vsak duhovnik, 976, 977; glej: Spoved, spovednik;
—	pridiganja imajo duhovniki in diakoni, 764; z dovoljenjem včasih laiki, 766;
—• birmovati po samem pravu, 883;
—	somaševati, binirati, trinirati, 905;
—	pravica in dolžnost dekana, 555;
—	škofov pri ustanovitvi medškofijskih sodišč prve stopnje, 1423; druge stopnje, 1439;
—	vsako pravico varuje tožba in ugovor, 1491;
—	voliti, 165, 171, § 1, št. 2; volitve z dogovorom, 174, § 1, 175;
—	izvolitev potrditi, 165;
708
Stvarno kazalo
—	glasovanja, 167, 168;
—	pravica izvoljenega do službe, 178;
—	ubogih, 1649.
Pravice
—	Cerkve, glej: Cerkev;
—	katere pridobljene pravice ostanejo v veljavi ob zakoniku, 4; javnih pravnih oseb, 121—123;
—	katere pravice ne zastarajo, 199;
—	premoženjske pravice javnih pravnih oseb, 121—123;
—• vseh vernikov, 208 si; vernikov laikov, 224 si; klerikov, 274 si;
—	redovnih ustanov in njihovih članov, 662 si.
Pravilniki
—■ so pravila ali določbe za shode in druge slovesnosti, 95.
Pravna osebnost
—	po božji ureditvi sta katoliška Cerkev in apostolski sedež pravni osebi, 113;
—	potrditve statuta skupnosti oseb ali stvari in pravna osebnost, 117;
—	po samem pravu so pravne osebe semenišča, 238, § 1; javna združenja in zveze javnih združenj, 313; delne Cerkve, 373; cerkvene pokrajine, 432, § 2; možna za cerkvene regije, 433, § 2; škofovske konference, 449, § 2; župnije, 515, § 3; redovne ustanove, province in hiše, 634, § 1; družbe apostolskega življenja, njihovih delov in hiš, 741, § 1;
—	s formalno določitvijo in odobritvijo statuta postanejo zasebna združenja pravne osebe, 322.
Pravni položaj
—	oseba, ki se ji podeli služba, 155.
Pravno dejanje
—	potrebne lastnosti in domnevana veljavnost, 124; storjeno zaradi sile velja za neizvršeno, 125, § 1; storjeno iz hudega strahu in zaradi zvijačne prevare je mogoče razveljaviti, 125, § 2; kdaj je nično ali mogoča razveljavitev, 126;
—	kadar je za veljavnost potrebna privolitev ali mnenje, 127;
—• dolžnost popraviti škodo, storjeno z nezakonitim pravnim dejanjem, 128; glej: Upravitelji.
Pravnomočnost
—1 kdaj nastopi, 1641; uživa pravno trdnost in ustvarja pravo, 1642; kdaj ne nastopi, 1643; priziv zoper pravnomočno sodbo, 1645, § 1.
Pravno varstvo
—	zakon je pod posebnim varstvom prava, 1060;
—« privilegij vere uživa v dvomu pravno varstvo, 1150;
—	ravnanje sodnika pri izreku sodbe v zadevi, ki uživa pravno varstvo, 1608, § 4.
Pravo
—	staro pravo je ti'eba presojati v smislu kanonskega izročila, 6, § 2;
—	božje pravo onemogoča nasprotne običaje, 24; verodostojno ga razlaga vrhovna cerkvena oblast, 1075; če je civilno pravo v nasprotju z božjim, 1290; prenehanje božjepravnega zadržka, 1163, § 2;
—	naravno pravo, 1163, § 2;
—	civilno pravo in verniki, 98; plačilo za posebno služenje v Cerkvi, 231, § 2; ustanove za cerkveno premoženje je treba urediti po civilnem
709
Stvarno kazalo
pravu, 1274, § 5; upoštevati ga je treba, če ni v nasprotju z božjim pravom, 1290; civilno pravo in poslednjevoljne odredbe, 1299, § 2, 1500; glej: Zakon civilni;
—	cerkveno pravo in njemu nasprotni običaji, 26; kdaj ga upošteva civilno pravo, 1290; cerkveno pravo in poslednjevoljne odredbe, 1299;
—• mednarodno pravo in papeški odposlanci, 362, 365, § 1.
Praznik
—	zapovedan, glej: Dnevi praznični.
Prebivalec
—	je v kraju domovališča, 100.
Prcdkatchumenat
—	omogoča sprejem med katehumene, 788, § 1.
Predlaganje
—	za podelitev cerkvene službe, 147, 158, § 1; s strani kolegija, 158, § 2; ne proti volji predlaganega, 159; koristni čas treh mesecev, 158, § 1: kdaj predlagati drugič, 161;
—	kdo ima pravico predlaganja, 160—162; nihče ne more predlagati sebe, 160, § 2;
—	predlaganje listin sodišču, 1544—1546.
Predračun
—	škofijskih in župnijskih dohodkov in izdatkov, 493, 1284, § 3; glej: Ekonom, upravitelj.
Predsednik
—	kolegija skliče vse člane k volitvam, 166, § 1; podpiše zapisnik volitev, 173, § 4; razglasi izvoljenega, 176; v primeru enakega števila glasov pri zbornem dejanju lahko odloči s svojim glasom, 119, št. 2;
—	škofovske konference, 452; kapitlja kanonikov, 507; sodnega zbora, 1426, § 2, 1428, § 1, 1429, 1449, § 4, 1505, § 4, 1609, §§ 1 in 3.
Predstavnik
—	kdo je predstavnik javne in kdo zasebne pravne osebe, 118; pravne osebe pred sodiščem, 1480;
—	semenišča, 238, § 2; škofije, 393; župnije, 532; papeža, 363; glej: Odposlanci.
Predstojnik
—	v samopravni hiši je po pravu višji predstojnik, 613;
—	oblast vrhovnega predstojnika v redovnih ustanovah, 622; njegova izvolitev, 625; kako lahko razpusti redovno hišo, 616; kako dovoli prestop v drugo ustanovo, 684, § 1; dovoli bivanje zunaj hiše, 686; kako po noviciatu ponovno sprejme v ustanovo, 690; izda odločbo o od-slovitvi, 699; dovoli opraviti noviciat v dveh hišah, 647, § 2; v družbah apostolskega življenja dovoli izstopiti, 743; prestopiti v drugo ustanovo, 744; bivati zunaj hiše, 745;
—	kleriki brez predstojnika niso dopustni, 265; glej: Brezdomec;
—	oblast redovnega predstojnika, 596, § 1; nad skupnostjo v hiši, 608; po določbi splošnega in lastnega prava, 617; način izvajanja te oblasti, 618, 619; od kdaj naprej je lahko izvoljen ali imenovan, 623; postavljen za določen čas, odstranitev ali premestitev, 624; ima lasten svet, 627; vizitacija hiš in ustanov, 628, § 1; biva v lastni hiši, 629; svoboda članov glede vodstva vesti in zakramenta pokore, 630;
—	kdo so višji predstojniki, 620); povezanost le-teh v konferencah ali svetih, 708, 709.
710
Stvarno kazalo
Prehitevanje
—	je izločevanje med pristojnimi sodišči, 1415; med zastopniki in odvetniki, 1482, § 2.
Preizkušnja
—• začetna preizkušnja za sprejem v redovno ustanovo, 720, 721; namen preizkušnje, 722; prva inkorporacija ali izstop, 723.
Prekinitev
—	vesoljnega cerkvenega zbora, 340; škofovske sinode, 347, § 2; škofijske sinode, 468, § 1;
—	oblasti generalnega vikarja, 481, § 2;
—	zaobljub, narejenih pred redovnimi zaobljubami, 1198;
—	postopka, glej: Prenehanje postopka, odpoved tožnika.
Preklic
—	zakona se v dvomu ne domneva, 21; reskripta nasprotni zakon ne prekliče, 73; upravnega akta in čas učinka, 47; privilegija, 79; poverjene vodstvene oblasti, 142, § 1; običaja, 28; izvršnega odloka, 33, § 2; navodila, 34, § 3;
—	pooblastila za zastopnika pri poroki, 1105, § 4;
—	odpovedi cerkveni službi, 189, § 4.
Prelat
—	vodi kot lastni ordinarij ozemeljsko prelaturo, 370; osebno prelaturo, 295.
Prelatura
—	osebna je sestavljena iz duhovnikov in diakonov svetnega klei*a, 294; vodstvo in gojenci, 295; sodelovanje laikov, 296; odnos do krajevnih ordinarijev, 297.
Premestitev
—	iz službe, 190, 191; škofa, 418; metropolita, 437, § 3; župnika, 538, §§ 1 in 2; postopek, 1748—1752.
Premoženje
—• pravica Cerkve do premoženja, 1254, § 1; nameni tega premoženja, 1254, § 2; sposobne osebe v Cerkvi za razpolaganje s premoženjem, 1255; lastninsko pravico na premoženju ima pravna oseba, 1256; kaj je cerkveno premoženje, 1257; kaj redovnih ustanov, 635, § 1; Cerkev ima pravico zahtevati od vernikov potrebna sredstva, 1260; verniki imajo pravico Cerkvi sredstva darovati, 1261; Cerkev pridobiva premoženje na vse pravične načine, 1259; zastaranje v Cerkvi, 1268, 1269, 1270; glej: Zastaranje;
—	sposobnost redovnih ustanov glede premoženja, 634, § 1; raba in upravljanje, 635, § 2; premožnje posameznih članov redovnih ustanov, 668; vrhovni upravitelj cerkvenega premoženja je papež, 1273; ustanove za vzdrževanje klerikov in drugih oseb v škofijah, 1274; glej: Uprava, odtujitev, ustanova za upravo premoženja, ekonom.
—	premoženje zasebne pravne osebe in njen statut, 1257, § 2;
—	skupno premoženje ter razdelitev tega med javne pravne osebe, 122;
—• na zaupanje sprejeto premoženje v pobožne namene, 1302;
—	ustanovi namenjena gotovina in premičnine, 1305; prenos nadarbin na nadarbinsko ustanovo, 1272;
—	premoženje pravne osebe, ki jo zastopa škof pred sodiščem, 1419, § 2.
711
Stvarno kazalo
Prenehanje
—	spregleda, 93; privilegija, 83; z odvzemom, 84; dogovoi-a, 175; pravne osebe, 120; združenja vernikov z razpustitvijo ali po statutu, 320, 326; privilegija po naši dobrohotnosti, 81; zaobljube, 1194; službe papeškega odposlanca, 367; službe škofijskega upravitelja, 430; oblasti generalnega in škofovega vikarja, 481; duhovniškega sveta, 501, § 2; pastoralnega sveta, 513, § 2;
—	kazni, 1354 — 1363; glej: Odpustitev;
—	tožbe ugasne, 1492; glej: Zastaranje;
—	sodnega postopka: čas, 1520; po samem pravu in učinek, 1521; pri procesnih dejanjih, 1522; kdo nosi stroške, 1523.
Prepoved
—	začasna prepoved sklenitve zakona podrejenim, 1077, 1684;
—	kot zadostilna kazen, 1336, § 1, št. 1 in 3; prenehanje cenzure, 1335;
—	izvrševanja pravice, 1496, § 2; s primerno varščino za poravnavo škode, 1499;
—i skleniti nov zakon, vsebovana v sodbi ali določbi, 1684, 1685;
—	v kazenskem postopku zaradi pohujšanja itd., 1722.
Prestavitev
—	praznikov, 1244, § 1, 1246, § 2.
Prestop
—	člana z večnimi zaobljubami v drugo i*edovno ustanovo, 684; člana svetne ustanove, 730; inkoi-poriranega člana družbe apostolskega življenja, 744; zaobljube, pravice in dolžnosti ob prestopu, 685.
Prešuštvo
—	daje sozakoncu pravico razdreti zakonsko skupno življenje, 1152.
Prevajalec
—	pri zakramentalni spovedi, 990; veže ga spovedna molčečnost, 983, § 2; kazni za kršitev spovedne molčečnosti, 1388, § 2; pri sklepanju zakona, 1106; glej: Tolmač.
Prevara
—	zvijačna prevara povzroči neveljavnost glasu, 172; zaobljube, 1191; naredi prisego nično, 1200; glede na veljavnost zakona, 1098; dejanje, storjeno z zvijačno prevaro, je mogoče s sodbo sodnika razveljaviti, 125, § 2;
—	namerno zamolčanje razveljavlja reskript, 63, § 2.
Prevod
—	bogoslužnih knjig, 838, § 3; svetega pisma, 825, § 2, 829; spisov za višje sodišče, 1474, § 2.
Prevzem
—	škofije v posest, 382, §§ 2—4; župnije v posest, 527; službe škofa pomočnika in pomožnega škofa v posest, 404.
Prezbiterat
—	pogoji za prejem, 1034, 1086, 1037; diakon, ki se brani prejeti prezbiterat, 1038.
Priče
—	so dopustne v katerikoli pravdi, 1547; morajo govoriti resnico, 1548, § 1; iz pričevanja so izvzeti, 1548, § 2; kdo more biti priča, 1549; kdo ne sme biti priča, 1550, § 1; kdo je nezmožen za to, 1550, § 2;
712
Stvarno kazalo
—	navedba imen prič, 1552; sodnik lahko omeji število prič, 1553; stranka se lahko odreče zaslišanju prič, 1551; stranka lahko zahteva izključitev prič, 1555;
—	vabljenje prič z odločbo, 1556; obveznost priti, 1557; kje je zaslišanje, 1558; kdo sme ali ne sme biti navzoč, 1559; zasliševanje in soočenje, 1560; kdo zaslišuje, 1561; prisega prič, 1562; način izpraševanja, 1563 do 1566; uporaba magnetofona, 1567, § 2, 1569; glej: Pričevanje;
—	ponovno zaslišanje, 1570; povračilo stroškov pričam, 1571;
—	pri poroki morata biti dve priči, 1108, § 1; pri poroki katoličana z ne-katoličanom vzhodnega obreda, 1127, § 1;
—	priča za dokaz o podeljenem krstu, 876.
Pričevanje
—	javno pričevanje redovnikov za Kristusa in Cerkev, 607, § 3;
—	mora notar zapisati ali uporabiti magnetofon, 1567; treba ga je prebrati in podpisati, 1569; ocenjuje ga sodnik, 1572; pričevanje ene same priče ne more imeti polne vere, 1573; ne dovoli se mladoletnikom pod štirinajstim letom in slaboumnim, 1550, § 1.
Pridržanje
—	odpustitve kazni apostolskemu sedežu se razlaga ozko, 1354, § 3;
—	oprostitve obveznosti celibata papežu, 291; spregleda iregularnosti apostolskemu sedežu, 1047; spregleda zakonskih zadržkov apostolskemu sedežu, 1078, § 2; spregleda neizvršenega zakona apostolskemu sedežu, 1698, § 2; sojenja papežu, 1405; zmanjšanja mašnih obveznosti apostolskemu sedežu ali krajevnemu škofu, 1308.
Pridiganje
—	glej: Oznanjevanje.
Pridružitev
—	latinski Cerkvi, 111; samopravni Cerkvi drugega obreda, 122; ene ustanove posvečenega življenja drugi, 580; klerikov, glej: Inkardina-cija.
Prikrivanje
—	nasprotuje veljavnosti reskripta, če ni bil dan po lastnem nagibu, 63, §1.
Priležništvo
—	kazni za klerika v priležništvu, 1395, § 1; splošno znano ali javno priležništvo povzroči zadržek javne spodobnosti, 1093; glej: Javna spodobnost.
Primas
—	je častni naslov, 438.
Priprava
—	zaročencev na zakon, 1063, št. 2; glej: Zakramenti, starši, botri.
Pripravljalni postopek
—	glej: Dokaz.
Pripravniki
—	za svete redove: odpustnica za posvetitev, 1015, § 1; poučenost o obveznostih, 1028; potrebne lastnosti, 1029; prepoved prejema prezbi-terata, 1030; starost in opravljeni študij, 1031, 1032; pogoji, 1033 do 1039; potrebne listine in skrutinij, 1050—1052; za stalni diakonat, starost, 1031, § 2.
713
Stvarno kazalo
Prisedniki
—	sodnika posameznika, 1424, 1425, § 4.
Prisega
—	kaj je, 1199; njen predmet in veljavnost, 1200;
—	s katero se nekaj obljubi, 1201; kdaj preneha obveznost te prisege, 1202;
—	strank v pravdi, 1532; prič, 1562, § 2; notar jo mora v zapisniku omeniti, 1568; ni dovoljena za obtoženca v kazenskem postopku, 1728, § 2.
Prisila
—	glej: Sila.
Prisostvovanje
—	poroki, 1108—1117; kdaj je za to potrebno dovoljenje ordinarija, 1071.
Prispevki
—	obvezna dajatev za semenišče, 264; vernikov v korist Cerkve, 222, § 1, 1261, 1262; glej: Darovi; škof ima pravico naložiti ustrezen davek in izredno dajatev fizičnim in pravnim osebam, 1263.
Pristojbine
—	za dejanje upravne oblasti in izvršitev reskriptov, 1264, § 1.
Pristojna cerkvena oblast
—	preklicuje izvršne odloke, 33, § 2; upravne akte, 47; zahteva potrebne podatke in dokaze pred izdajo odločbe, 50; kadar zakon ukazuje, je treba v treh mesecih izdati odločbo, 57; ustanavlja pravne osebe, 114, §§ 1 in 3; obrnitev na kako pristojno, tudi višjo oblast, ne prekine izvršne oblasti druge, 139; oskrbi podelitev cerkvene službe, 147, 148; umesti zakonito predlaganega v cerkveno službo, 163; prosto podeli izpraznjeno službo po poteku neuporabljenega roka za izvolitev, 165; ne more odreči potrditve izvoljenega, ki je sposoben, 179, § 2; daje spregled o postulaciji, 180, § 1; potrditev in preklic postulacije, 182; mora pismeno sporočiti izgubo službe, 186; naj ne sprejme odpovedi službi brez upravičenega in sorazmernega razloga, 189; izda odločbo za odstranitev iz službe, 192;
—	ureja uresničevanje pravic vernikov, 223, § 2; edina lahko ustanavlja združenja vernikov za posredovanje krščanskega nauka itd., 301; nadzoruje vsa združenja vernikov, 305;
—	razlaga evangeljske svete in ureja njihovo praktično izvajanje, 576;
—	z listino poimenuje šolo ali univerzo »katoliška«, 803, 808; ustanovi teološko fakulteto, institut ali vsaj stolico na katoliški univerzi, 811: daje kanonično naročilo tistim, ki poučujejo bogoslovne vede na visokošolskih ustanovah, 812.
Pristojnost
—• rimski papež je vrhovni sodnik, 1442; sodna oblast svetega sedeža, 1417; kaj sodi rimska rota, 1444; kaj rešuje in opravlja apostolska signatura, 1445; pristojnost drugih sodišč, 1408—1414; kdo rešuje spore o pristojnosti sodišč, 1416; papežu pridržane zadeve, 1405; absolutna nepristojnost stopnje sodišča, 1440; pristojnost svetega sedeža v pravdah za razglasitev ničnosti svetega reda, 1709; cerkvenega sodnika v zakonskih pravdah, 1671—1673, 1692—1698;
—	sodnik mora ugotoviti svojo pristojnost, 1505, § 1; kazni za sodnika zaradi njegove pristojnosti, 1457; glej: Nepristojnost, ugovor proti sodnikovi pristojnosti.
714
Stvarno kazalo
Prisvojitev
—	cerkvene službe in kazen zanjo, 1381.
Pritožba
—	proti odvzemu ali odstranitvi iz službe, 143, § 2; proti malomarnosti pri sklicu volivcev, 166, § 2; zakonita pritožba za prejem odločbe, 57;
—	na vesoljni cerkveni zbor proti odločitvi rimskega papeža, 1372;
—• v pravdnem postopku, glej: Priziv;
—	proti upravni odločbi, 1733, § 3, 1734; glej: Svet za reševanje upravnih sporov; kaj je prej potrebno, 1734;
—	hierarhična pritožba odloži izvršitev odločbe, 1736, 1737, § 3; kdo in kam se pritoži in rok, 1737, §§ 1 in 2; oblast predstojnika v tej pritožbi, 1739.
Privilegij
—	kaj je, 76; ugasnitev osebnega in stvarnega privilegija, 78, §§ 2 in 3; preklic, 79; odpoved in njeni učinki, 80; prenehanje, 82, 83; odvzem, 84:
—	pravice iz apostolskega privilegija ne zastarajo, 199, št. 2;
—• izbira škofov itd. se civilnim oblastem ne priznava več, 377, § 2;
—	kdaj se podeli pavlinski privilegij, 1143; soglasnost nekrščene strani in spregledi, vprašanja pred krstom, 1144; vprašanja nekrščenemu zakoncu, 1145; glej: Zakon nov; »petrinski« privilegij, 1148, 1149;
—	privilegij vere uživa v dvomu pravno varstvo, 1150.
Privolitev
—• zbora ali skupine za veljavnost pravnih dejanj, 127; duhovniškega sveta samo za po pravu določene zadeve, 500, § 2; staršev za dopusten krst otroka, 868, § 1, št. 1; za veljavno odtujitev premoženja, 1292;
—• zakonska privolitev: kaj je, 1057; kako se veljavno izrazi, 1104, § 2; kaj se v njej domneva, 1101, § 1; kakšna mora biti za veljaven zakon, 1096—1103; obnovitev privolitve za poveljavitev zakona, 1156—1159; povelj avitev zakona pri ozdravitvi v korenini brez ponovne privolitve, 1161, § 1.
Priziv
—	kdo ga ima pravico vložiti, 1628; kdaj zanj ni možnosti, 1629; se more v enem mesecu nadaljevati, 1633; kdo se mu more odpovedati, 1636; odloži izvršitev sodbe, 1638; se vloži hkrati z ničnostno pritožbo, 1625; v pravdi o škodi, 1729, § 3; v kazenskem postopku, 1727; ima odložilni učinek glede na kazen, 1353;
—	na apostolski sedež, 1417, § 2;
—	proti odvzemu ali odstranitvi iz službe, 143, § 2; glej: Pritožba;
—	v zakonskih pravdah, 1628, 1687.
Procesija
—	sv. Rešnjega telesa, 944.
Procesna dejanja
—• glej: Dejanje procesno.
Prodaja
—	prepoved prodaje cerkvenega premoženja lastnim upraviteljem in njihovim sorodnikom brez dovoljenja, 1298.
Profesorji
—	lastnosti profesorjev na katoliških univerzah, 810; na cerkvenih univerzah in fakultetah, 818; bogoslovnih ved chugje morajo imeti ka-nonično naročilo cerkvene oblasti, 812.
715
Stvarno kazalo
Prosta presoja
—	sodnika pri nalaganju kazni, 1343—1345.
Prošnja
—	za obredni sprejem med pripravnike za diakonat in prezbiterat, 1034.
Provinca
—	je pravna združitev več hiš iste redovne ustanove, 621.
Prvenstvo rimskega papeža
—	kaj vključuje v Cerkvi, 331, 333, 1372, 1404, 1417, § 1, 1442.
Puberteta
—	po puberteti se ne domneva nepoznanje glede skupnosti zakonskega življenje., 1096, § 2.
Puščavnik
—	koga pravo prizna za puščavnika, 603, §§ 1 in 2.
Raba
—	svetna raba oltarjev, 1239, § 1; cerkva, 1222, § 1;
—	kazni za tiste, ki ovirajo zakonito rabo svetih dobrin, 1375.
Razdelitev
—• premoženja, dolga in bremen javne pravne osebe, 122.
Razglasitev
—	ničnosti zakona, 1671—1691; ničnosti svetega reda, 1708—1712;
—	kazni je predmet sodstva, 1400, § 1, št. 2;
—	splošnega in območnega zakona, 8; izvršnih odlokov, 31, § 2; odlokov vesoljnega cerkvenega zbora in škofovskega zbora, 341; odlokov območnega cerkvenega zbora, 446; odlokov škofovske konference, 455, §3.
Razkolništvo
—	kaj je, 751; kazni za razkolnike, 1364.
Razlaga
—	kdo verodostojno razlaga zakone, 16; katere se razlaga ozko, 18; dva kriterija za razlago, 17; najbolje razlaga zakone običaj, 27; privilegija, 77; spregleda je ozka, 92; pi'isege je ozka, 1204.
Razlagavec
—	pri bogoslužju more biti vsak laik, 230, § 2.
Različnost vere
—	pri sklenitvi zakona, 1129; glej: Razveza; je razdiralni zadržek, 1086; razlogi in pogoji za spregled, 1125, 1126; kanonična oblika za poroko, 1127.
Razločevanje
—	leta razločevanja so pogoj za prejem birme, 891; uvajajo obveznost letne spovedi, 989; glej: Razsodnost.
Razlog
—• tehten razlog za premestitev proti volji nosilca službe, 190, § 2; za odstranitev iz službe, 193, §§ 1 in 2; za odstranitev škofijskega ekonoma, 494, § 2; za odklonitev ekskardinacije, 270; za izgubo kleriškega stanu diakonov, 290, št, 3; za razpustitev javnih združenj vernikov, 320, § 2; za odpoved krajevnega škofa, 401, § 2; za dovolitev krsta v zasebni hiši, 860, § 1; za privzem drugih delivcev pri birmovanju, 884, § 2; za prepoved sklenitve zakona, 1077, § 1; za ozdravitev zakona v korenini, 1164; za zavrnitev zastopnika ali odvetnika, 1487; za opro-
716
Stvarno kazalo
stitev od prisege, 1532; za vstop v klavzuro in zapustitev klavzure nunskega samostana, 667, § 4; za bivanje zunaj redovne hiše, 686; za vprašanja nekrščeni strani ali spregled od njih pri podelitvi pavlin-skega privilegija pred krstom spreobrnjenega zakonca, 1144;
—• upravičen razlog za odstranitev iz službe, podeljene po pametni presoji pristojne oblasti, 193, § 3; za binacijo in trinacijo, 905, § 2; za podelitev obhajila izven maše, 918; za velikonočno obhajilo v drugem času med letom, 920, § 2; za opravilo evharistije v svetišču Cerkve ali skupnosti, ki ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, 933; za spovedovanje izven spovednice, 964, § 3; za razvezo neizvršenega zakona, 1142; za spregled zasebnih zaobljub, 1196;
—	upravičen in pameten razlog za obhajanje evharistije brez udeležbe vernikov, 906; za pisanje v publikacije, ki napadajo katoliško vero ali nravnost, 831, § 1; za birmansko opravilo izven maše in na vsakem primernem kraju, 881;
—	upravičen in sorazmeren razlog za sprejem odpovedi cerkveni službi, 189, § 2;
—	tehten in nujen razlog za odsotnost škofa iz škofije za štiri glavne praznike, 395, § 3; za vmešavanje nižjega v zadevo, izročeno višji oblasti, 139, § 2;
—	cerkvenopraven razlog za prepoved diakonu prejeti prezbiterat, 1030;
—	zelo tehten razlog za nadomestitev že določenih sodnikov, 1425, § 5.
Razlogi
—	navedeni v sodbi, 1611, št. 3, 1612, § 3; v odločbi z odločitvijo, 51; v drugih sodniških izrekih, 1617; pri sodnem zboru so povzeti od posameznih sodnikov pri izdelavi sodbe, 1610, § 2; če manjkajo odločujoči razlogi, je sodba nična, 1622, št. 2; glej: Ničnostna pritožba.
Ravnatelj
—	v semenišču, 239, § 1; predstavlja semenišče, 238, § 2; vsi v semenišču ga morajo ubogati, 260; skrbi za spolnjevanje določb uredbe o vzgoji, 261; za vse v semenišču opravlja službo župnika, 262; ne spoveduje svojih gojencev, 985; izpove vero pred krajevnim ordinarijem, 833, št. 6; nekaj se jih pokliče na območni cerkveni zbor, 443, § 3, št. 4; se mora udeležiti škofijske sinode, 463, § 1, št. 6; je rektor semenišču pridružene cerkve, 557, § 3.
Razprava
—	zmerna ustna razprava med zasedanjem sodišča, 1604, § 2, 1605.
Razpravljanje
—- med zasedanjem sodišča, 1604, § 2; glej: Razprava;
—• svobodno razpravljanje na škofijski sinodi, 465.
Razpust
—	duhovniškega sveta največ za eno leto, 501, § 3;
—	zasebne pravne osebe, 120i; javnega združenja vernikov, 320; ustanove posvečenega življenja, 584; njenih delov, 585.
Razsodniki
—	za preprečitev spora, 1733; presojanje razsodnikov za izognitev spornim sodnim postopkom, 1713; določbe, ki naj se upoštevajo, 1714; prilagoditev civilnemu zakonu, 1716.
Razsodnost
—	hudo pomanjkljiva razsodnost je vzrok nesposobnosti za sklenitev zakona, 1095, št. 2.
717
Stvarno kazalo
Razumno ravnanje
—	kdor navadno tega ni sposoben, je neprišteven, 99; je nezmožen kaznivega dejanja, 1322;
—	za prejem zakramentov: birma, 889, § 2; obhajilo, 914; spoved, 989; bolniško maziljenje, 1004—1006; sklenitev zakona, 1095, št. 1;
—	kdaj zato storilca kazen ne zadene ali pa je omiljena, 1323, št. 6, 1324, §2;
—	delno razumno ravnanje in omilitev kazni, 1324, § 1, št. 1; omogoča opustitev kazni, 1345; nastopanje takih na sodišču, 1478, §§ 1 in 4.
Razveljavitev
—	dejanja iz strahu ali zvijačne prevare, 125, § 2; iz zmote, 126;
—	ob odtujitvi cerkvenega premoženja brez potrebnih cerkvenopravnih obličnosti, 1296;
—	izvršene podelitve cerkvene službe, 149, § 2; zakona, 20.
Razveza
—	zakonske vezi, 1141—1150.
Razvoj
—	skladen razvoj človeške osebnosti pri vzgoji, 795.
Red
—	sveti red je zakrament, 1008; stopnje in podelitev, 1009; daje sposobnost za vodstveno oblast, 129;
—	obveznost zakonov za tujce, ki varujejo javni red, 13, § 2, št. 2.
Redovna hiša
—	kaj je, 608; ustanovitev, 609, 610; privolitev krajevnega škofa za ustanovitev vsebuje še druge pravice, 611; namenitev hiše za delo aposto-lata, drugačno od prvotnega, 612; razpustitev hiše, 616; regularnih kanonikov in menihov je samopravna, 613; glej: Samostani, klavzura;
—	noviciata, 647.
Redovniki
—	imajo hojo za Kristusom za najvišje življenjsko pravilo, 662; gojitev duhovnosti, 663, 664; bivališče in skupno življenje, 665; raba sredstev družbenega obveščanja, 666; osebno premoženje in oporoka, 668; zadolžitev, 639; obleka, 669; službe in opravila zunaj svoje ustanove, 671; obveznosti klerikov, 672; apostolat vseh redovnikov je pričevanje, 673; podrejenost škofu, 678; prepoved bivanja v škofiji, 679; podelitev cerkvene službe v škofijah in odstranitev iz nje, 682; kaznovanje po krajevnem ordinariju, 1320; prestop v drugo ustanovo, 684, 685; izstop, 686—693; odšlo vite v, 694—702; izgon, 703.
Regije
—	cerkvene pokrajine se lahko združijo v cerkvene regije, 433.
Rektor
—	kdo je rektor cerkve, 556; imenovanje, 557; župnijska opravila, 558, 560; bogoslužna opravila, 559, 560; dovoljuje sveta opravila v svoji cerkvi, 561; dolžnosti, 562; odstranitev, 563; skrb za posebno knjigo sprejetih maš, 958, § 1; skrb za knjigo pobožnih ustanov in obveznosti, 1307, § 2;
—	cerkvene ali katoliške univerze in izpoved vere, 833, št. 7.
Relikvije
—	ravnanje z relikvijami, 1190; pod nepremičnim oltarjem, 1237, § 2.
718
Stvarno kazalo
Reskript
—	kaj je, 59; kdo lahko zanj prosi, 60, 61; veljavnost, 62—64; glej: Prevara, prikrivanje; dvom o veljavnosti, 67, § 3; veljavnost nasprotujočih si reskriptov, 67, §§ 1 in 2; zmote v reskriptu, 66; pristojnost ordi-narija in njegovih vikarjev, 65; podaljšanje veljavnosti, 72; naloge izvršilca, 69, 70; uporaba reskripta v notranjem in zunanjem področju, 74; preklic, 73; glej: Dovoljenje, privilegij, spregled, ugodnost.
Revni
—	verniki naj jih podphajo, 222, § 2; x~evni in premoženje Cerkve, 1254, § 2; pomoč zakramentov revnim, 848; župnikova pozornost do revnih, 259, §1;
—	pomoč škofije revnejšim škofijam, 1274, § 3.
Rezidenca
—	dolžnost rezidence, glej: Škof, župnik, kaplan; kazni za kršitev te dolžnosti, 1396.
Rimska kongregacija
—	opravlja posle s papežovo oblastjo, 360.
Rimska kurija
—	kako je sestavljena, 360; je zaobjeta v izrazu apostolski sedež, 361.
Rimska rota
—• redno sodišče apostolskega sedeža za sprejemanje pi-izivov, 1443; njej pridržane sodbe, 1405, § 3; v čem sodi, 1444.
Rimski papež
—< njegova služba v Cerkvi, 331; oblast, 332, § 1; kdo so njegovi sodelavci, 334; odpoved službi, 332, § 2; njegovo mesto v škofovskem zboru, 330;
—	svobodno imenuje ali potrjuje škofe, 377, § 1; svoje odposlance, 362; nihče ga ne sodi, 1404; njemu pridržane sodne zadeve, 1405, § 1;
—■ ima izključno pravico presojati in podeliti spregled neizvršenega zakona, 1698, § 2; edini daje spregled celibata, 291.
Roki
—	glej: Zakoniti strogi roki;
—	podaljševanje sodniških rokov, 1465; zaradi prazničnega dneva se rok podaljša, 1467; kdaj jih določi sodnik, 1466.
Rožni venec
—	v semeniščih, 246, § 3; pri redovnikih, 663, § 4.
Samostani
—	ustanovitev nunskega samostana, 609; njegova razpustitev, 616, § 4; nunski samostani povezani z moško ustanovo, 614;
—	samopravni se izročijo nadzorstvu in vizitaciji krajevnega škofa, 615, 628, § 2, št. 1; redni spovednik, 630, § 3; letni obračun o upravljanju, 637, strožja in papeška klavzura, 667, §§ 2 in 3.
Sedež
—	papeškega odposlanca je izvzet iz oblasti krajevnega ordinarija, 366, št. 1;
—• ob izpraznitvi rimskega sedeža veljajo posebni zakoni, 335;
—	oviran škofovski sedež, 412; kdo tedaj vodi škofijo, 413; voditelj škofije ima dolžnost in oblast škofijskega upravitelja, 414;
—	izpraznjen škofovski sedež, 416; ob premestitvi škofa, 418; določitev in služba škofijskega upravitelja, 419—430; glej: Škofijski upravitelj.
719
Stvarno kazalo
Semenišče
—	kaj je malo semenišče, 234, § 1;
—	veliko semenišče, 235, 237, § 1; medškofijsko, 237, § 2; je pravna oseba, 238, § 1; sprejem v semenišče, 241; hišna pravila, 243; je izvzeto iz župnijskega vodstva, 262; vzdrževanje z dajatvami, 264.
Seznam
—	bremen iz pobožnih ustanov, 1307, § 1.
Sežiganje
—• kdaj je dovoljeno sežgati truplo, 1176, § 3; kdaj se zato pogrebno opravilo odreče, 1184, § 1, št. 2.
Shranjevanje
—	sv. Rešnjega telesa: v katerem prostoru, 934; kdaj z dovoljenjem, 934, § 2; dostop za češčenje vsak dan, 937; na potovanju, 935; v hiši redovne ustanove 936; glej: Tabernakelj.
Sila
—	pravno dejanje iz sile velja za neizvršeno, 125, § 6; naredi po samem pravu prisego nično, 1200, § 2; je razlog za omilitev kazni, 1324, št. 5;
—• za oklenitev katoliške vere ni dovoljena, 748, § 2; naredi sklenitev zakona neveljavno, 1103; pri prejemu ali odvračanju od svetega reda, 1026; naredi sprejem v noviciat neveljaven, 643, § 1, št. 3.
Simonija
—	podelitev službe po simoniji je nična, 149, § 3; pri delitvi ali prejemanju zakramentov se kaznuje, 1380; odpoved cerkveni službi po simoniji je nična, 188.
Sinoda
—	škofovska sinoda, 342; njen namen, 343; naloge rimskega papeža, 344; zborovanja so splošna redna ali izredna in posebna, 345; kdo so člani, 346; zaključitev in prenehanje, 347; glavni tajnik in svet tajništva, 348;
—	kaj je škofijska sinoda, 460; kdaj se izvede, 461; skliče in vodi jo krajevni škof, 462; kdo so člani, 463; zakonodajalec na njej je škof, 466; ob izpraznitvi sedeža se prekine, 468, § 2; prekinitev in razpust, 468, §1.
Sklad
—	skupen sklad v škofiji za vzdi'ževanje klerikov in obveznosti do drugih oseb, 1274, § 3; uprava skupnega sklada iz različnih škofij, 1275.
Sklic
—• površnost pri sklicu k volitvam, 166; duhovniški in pastoralni svet sklicuje škof, 500, § 1, 514, § 1.
Skrb
—	pastoralna skrb za vesoljno in druge delne Cerkve, 257; ekonomska skrb zanje, 1274, § 3; celotna skrb za duše je povezana s cerkveno službo in duhovništvom, 150.
Skrbniki
—	pred sodiščem nastopajo v imenu mladoletnih in tistih, ki ne morejo razumno ravnati, 1478; postavljeni od civilne oblasti, 1479; vročitev vabila, 1508, § 3; prenehanje njihove naloge, 1519.
Skrbnost
—	družinskega gospodarja pri upravljanju cerkvenega premoženja, 1284; glej: Pazljivost.
720
Stvarno kazalo
Skrivno nagovarjanje
—	nevarnost takega nagovarjanja, 1600, § 1, št. 2.
Skrutinij
—	pred podelitvijo svetih redov, 1051, 1052.
Skupina
—	oseb in njena privolitev ali mnenje, 127; skupina oseb in volitve, 166; župnikov za preiskave v postopkih za odstranitev župnikov, 1742, 1745, št. 2, 1750.
Skupnost
—	vernikov, ki je po pravu enaka krajevni škofiji, 368, 381, § 2;
—	krajevna skupnost redovnikov s predstojnikom in ekonomom, 636, § 1;
—■ trajna skupnost med moškim in žensko v zakonu, 1096, § 1;
—• nekatoliška skupnost in katoliški zakramenti, 844, §§ 4 in 5;
—• oseb in stvari v Cerkvi je pravna oseba, 115; potrebuje potrjen statut, 117; glej: Oseba pravna; to skupnost opredeljuje statut, 94;
—	skupnost primerov in poveritev oblasti, 137, § 1.
Skupno življenje
—	je dolžnost zakoncev, 1135, 1151; ogrožanje in težave, 1153; pravica razdreti to skupno življenje v primeru prešuštva, 1152; če se nadaljuje, je mogoča ozdravitev v korenini, 1161, § 3.
Slučaj
—	nepredviden slučaj oprosti kazni, 1323, št. 3.
Služabniki
—	posvečeni služabniki so kleriki, 207, § 1; dolžnost in izključna pravica Cerkve pri njihovi vzgoji; 232; kraj in trajanje vzgoje za duhovništvo, 235; za stalni diakonat, 236; glej: Bogoslovci, hiša, semenišče;
—	dolžnosti in pravice: spoštovanje in pokorščina papežu in ordinariju, 273; odnos do službe, 274; medsebojna bratska povezanost in podpora laikom, 275; prizadevanje za svetost, 276; dolžnost zdržnosti v celibatu, 277, § 1; pravica združevanja in neprimerna združenja, 278; študij in izobraževanje, 279; skupno življenje, 280; plačilo in socialno varstvo; 281; skromno življenje, 282; rezidenca in počitnice, 283; obleka, 284; nečastna in kleriškemu stanu tuja dejavnost, 285, 286; delo za mir, odnos do politike in sindikatov ter pospeševanje skupne blaginje, 287: vojaška služba je manj ustrezna in razne ugodnosti glede civilnih služb, 289;
—	izguba kleriškega stanu, 290—293;
—• služabniki in obhajanje zakramentov, 840; komu jih morejo odreči, 843; komu jih delijo dopustno, 844; prejem zakramentov od nekatoliških služabnikov, 844, § 2; v smrtni nevarnosti ali drugi potrebi jih dopustno delijo nekatoličanom, 844, § 4; zvesto ravnanje pri obhajan ju zakramentov, 846; darovi za delitev zakramentov, 848; glej: naslove posameznih zakramentov;
—	kazni za tistega, ki poskuša opraviti evharistično daritev ali sprejeti zakramentalno spoved pa ni duhovnik, 1378, § 2; ki hlini podeljevanje zakramenta, 1379; ki simonistično deli zakramente, 1380; glej: Simonija;
Služba
—	učiteljska služba Cerkve, 747; posvečevalna služba Cerkve, 834; kako jo opravljajo škofje, duhovniki, diakoni in drugi verniki, 835; druge
46 — Codex
721
Stvarno kazalo
oblike posvečevalne službe, 839; vodstvena služba Cerkve je služenje škofov v vodstvu, 375, § 2; bravca, razlagavca, pevca kot opravilo laikov, 230, § 2.
Službe
—	cerkvena služba je katerakoli trajna naloga v duhovni namen, 145, § 1; veljavna podelitev, 146, 147; oblast podeljevati jo, 148; sposobnost za prejem in veljavnost podelitve službe, 149, 150, 153, 154; nezdružljive službe, 152; obljuba službe nima pravnega učinka, 153, § 3; podelitev v primeru nemarnosti ali ovire, 155;
—	izguba službe, 184—186; odpoved, 187—189; glej: Odpoved; premestitev, 190, 191; glej: Premestitev: odstranitev po samem pravu ali z odločbo, 192, 194, 195; razlogi, 193; glej: Odstranitev; odvzem, 196; vzdrževanje iz službe odstranjenega, 195;
—	kazni za prisvojitev ali zadrževanje službe, 1381; glej: Prisvojitev; v drugih primerih, 1384.
Smrt
—	razglasitev smrti sozakonca, 1707; glej: Nevarnost smrtna.
Socialno varstvo
—	posebno, škofijsko in tudi po civilnem pravu priznano, je ustanova za klerike, 1274, §§ 2, 4 in 5;
—	klerikov, glej: Služabniki, dolžnosti in pravice;
—	laikov v posebni službi Cerkve, glej: Laiki.
Sodba
—	zoper papeževo sodbo ni ne priziva ne pritožbe, 333, § 3;
—	končna in vmesna sodba, 1607; moralna gotovost o odločitvi v sodbi, 1608, § 1; izdelava izreka sodbe in sodba pri sodnem zboru, 1609; vloga ponensa, 1610, § 2; sodnik posameznik sam izdela sodbo, 1610, § 1; izdati sodbo v enem mesecu od odločitve zadeve, 1610, § 3; vsebina sodbe, 1611; sestava besedila sodbe, 1612; glej: Izvršitev sodbe, ničnostna pritožba;
—	mora navesti načine za izpodbijanje sodbe, 1614; glej: Priziv.
Sodišče
—	določbe za cerkvena sodišča, 1402;
—	rimskega papeža, 1442—1445, 1417; apostolskega sedeža imata lastne določbe, 1402; rimska rota, 1443, 1444; apostolska signatura, 1445;
—	prve stopnje, 1419—1437; v škofiji, 1419, § 1; pri pravicah oziroma premoženju pravne osebe, ki jo zastopa škof, je to prizivno sodišče, 1419, § 2; medškofijsko sodišče, 1423; glej: Sodnik;
—	druge stopnje, 1438—1441; kam se vloži priziv, 1438; kdaj ga ustanovi škofovska konferenca, 1439; postopek, 1441; kdaj rimska rota, 1444, št. 1;
—	kje se koga toži, 1408; v primeru sporne stvari, 1410; zaradi sklenjene pogodbe, 1411; za izvršeno kaznivo dejanje, 1412; zaradi uprave dediščine, pobožnih volil, 1413;
—	v med seboj povezanih sporih, 1414; glede na prehitevanje med sodišči, 1415; v sporih glede pristojnosti, 1416;
—	vsako sodišče ima pravico do pomoči drugih sodišč, 1418;
—	kaj sodi sodni zbor, 1425; način postopka in predsednik, 1426;
—	skrb sodišča za poravnavo, 1446; sankcije za prekoračitev ali zanemar-jenje službe sodišča, 1457;
—	sedež sodšiča je obvezen, 1468;
722
Stvarno kazalo
—	v ničnostnih zakonskih pravdah, 1673; v pravdah za razglasitev ničnosti svetega reda, 1709, § 1; v pravdah o ločitvi zakoncev, 1692, § 2;
—	pri sodnem kazenskem postopku, 1721;
—	upravno sodišče, 1400, § 2.
Sodnik
—	zaradi prvenstva je rimski papež vrhovni sodnik, 1417;
—	pristojen sodnik, 1408—1416; absolutno nepristojen, 1406, § 2, 1440; relativno pristojen, 1407, § 2; glej: Ugovor, nepristojnost;
—	prve stopnje v škofiji je škof, 1419, § 1; glej: Vikar sodnik; prizadevanje za poravnavo, 1446; v isti zadevi ne more nastopiti na sodišču druge stopnje, 1447; kdaj naj ne sprejme sojenja, 1448; odklonitev sodnika, 1449—1451; kazni za kršitve sodnika, 1457; odstranitev, 1422: glej: Vrstni red;
—	postavitev in lastnosti škofijskega sodnika, 1421, 1422;
—	sodnik posameznik, 1424; če ni mogoče sestaviti sodnega zbora na sodišču prve stopnje, 1425, § 4;
—	sodnik zasliševalec, 1428; ponens ali sodnik poročevalec, 1429:
—	laik v sodnem zboru, 1421, § 2;
—	prve stopnje, 1419; v sporu med redovniki, 1427;
—	druge stopnje, 1438—1441;
—	sum o sodnikovi pristranosti, ki je izrekel sodbo, izpodbijano z ničnostno pritožbo, 1624;
—	državni sodnik presoja pravde o zgolj državljanskih učinkih zakona, 1672.
Sodni pomočniki
—	glej: Uslužbenci.
Sodni red
—	službe sodnikov in sodnih uslužbencev, 1446—1457.
Sodniški izreki
—	kaj so, 1607—1618; glej: Odločbe, sodba.
Sodno priznanje
—	kaj je, 1535; učinki, 1536; kdaj je brez vsake moči, 1538; vrednost izvensodnega priznanja, 1537; obtoženec ni dolžan priznati kaznivo dejanje, 1728, § 2.
Sodstvo
—	glej: Postopek.
Sojenje
—	glej: Postopek.
Sokrivec
—	glej: Soudeleženec.
Somaševanje
—	svoboda glede somaševanja, 902; kdor drugo mašo somašuje, ne sme sprejeti daru za mašo, 951, § 2; je prepovedano z duhovniki ali služabniki Cerkve, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, 908.
Sorodniki
—	upravitelja cerkvenega premoženja in prodaja, zakup ali najem, 1298;
—	sodnik naj ne prevzame sojenja v njihovih zadevah, 1448, § 1; enako tudi ne pravdnik ali drugi, 1448, § 2;
—	škof jim ne more izročiti službe generalnega ali škofovega vikarja 478, § 2.
723
Stvarno kazalo
Sorodstvo
—	krvno sorodstvo in štetje po črtah in kolenih, 108;
—	kdaj je razdiralni zadržek za sklenitev zakona, 1091;
—• zakonito sorodstvo iz posvojitve kot razdiralni zadržek za sklenitev zakona, 1094; glej: Posvojitev;
—	glej: Svaštvo, zadržki.
Soudeleženec
—	odveza soudeleženca v grehu zoper šesto božjo zapoved, 977: kazni, 1378;
—	pri kaznivem dejanju in kazni, 1329.
Spisi
—■ škofijske kuri je in njihova veljavnost, 474;
—	sodni spisi in njihova oprema, 1472; v primeru priziva je treba overovljene poslati višjemu sodišču, 1474, § 1; prevod spisov, 1474, § 2; notarji ne smejo izročiti prepisa brez sodnikovega naročila, 1475, § 2;
—	kdaj se preiskovalni spisi hranijo v tajnem arhivu kurije, 1719;
—	spis z navedbo pravice udeležbe tretjega v pravdi, 1596.
Splav
—	učinkovit splav je iregularnost za prejem svetih redov, 1041, št. 4; kazen za učinkovito oskrbo splava, 1398.
Spol
—	določbe o redovnih ustanovah veljajo enako za oba spola, 606;
—	vednost o nekakšnem spolnem sodelovanju v zakonu omogoči privolitev v zakon, 1096, § 1.
Sporne točke
—	pri ugotovitvi pravdnega spora, 1513, § 2; pri izpodbijanju veljavnosti zakona, 1677, § 3.
Sporne zadeve
—	1401, 1415, 1417, 1419; za katere je potreben pravdnik ali branilec vezi, 1430, 1432; ki so pridržane ali poverjene sodnemu zboru ali sodniku posamezniku kleriku, 1425, § 4; naj se čimprej zaključijo, 1453; kdaj je treba varovati uradno tajnost, 1455; naj se obravnavajo po vrstnem redu, 1458; katerih naj sodnik ne sprejme, 1448, § 1: glej: Pravda; pridržane rimske roti, 1405, § 3.
Sporočilo
—	o premestitvi škofa in posledice, 418;
—	o objavi sodbe ali prejšnje odločitve in roki za priziv, 1646, § 2; verjetno sporočilo o kaznivem dejanju in ordinarij, 1717.
Sposobnost
—< zakoni, ki odrekajo sposobnost, 10; v dvomu o pravu ne vežejo, 14; glej: Nesposobni;
—	osebe za veljavnost pravnega dejanja, 124, § 1; za izvrševanje vodstvene oblasti, 129, § 1; za privolitev v zakon, 1057, § 1; za sklenitev zakona, 1095; za izpodbijanje veljavnosti zakona, 1674;
—	za glasovanje ni sposoben na volitvah, 171;
—	posebna osebna sposobnost za izvršitev upravnega akta, 43, 44; poveri-tev izvršne poverjene oblasti naprej, 132, § 2;
—	za povzdignitev v cerkveno službo, 149; za škofovstvo, 378; za župnika, 521; za sprejem v noviciat, 643, 645, § 3; za začasne in večne zaobljube, 656, 657; za prejem svetih redov, 1026, 1031; za spovedovanje, 970;
724
Stvarno kazalo
—	glede premoženja imajo vesoljna Cerkev, delne Cerkve in pravne osebe, 1255; redovne ustanove, 634; družbe apostolskega življenja, 741;
—	za prejem odpustkov, 996;
—	glej tudi: Zmožnost.
Spoved
—	vsaj enkrat na leto, 989; česa se je treba spovedati, 988; koga veže spo-vedna molčečnost, 983; uporaba pri spovedi dobljene vednosti, 984; učitelj novicev in ravnatelj semenišča naj ne spovedujeta gojencev, 985; mogoča je po prevajalcu, 990; prvo sv. obhajilo po zakramentalni spovedi, 914; obhajilo in maševanje v velikem grehu, 916; dolžnost spo-vedovati, 986; prostor spovedovanja, 964.
Spovcdanec
—	potrebna pripravljenost, 987; katerih grehov se mora spovedati, 988; dolžnost spovedi vsaj enkrat na leto, 989; lahko se spove tudi spovedniku drugega obreda, 991.
Spovcdna molčečnost
—	koga veže, 983; kazni za kršitev, 1388.
Spovednica
—	kakšna naj bo in spoved izven nje iz upravičenega razloga, 964.
Spovednik
—	potrebuje pravico za odvezovanje od grehov, 966; kdo to pravico podeli, 972; kdaj soudeleženec neveljavno odveže, 977; je sodnik in zdravnik, 978, § 1; naj se vestno ravna po nauku cerkvenega učiteljstva, 978, § 2; razsodnost in nevsiljivost pri vpraševanju, 979; kdaj v dvomu glede spovedančeve pripravljenosti podeli odvezo, 980; mora spovedancu naložiti zdravilno in primerno pokoro, 981; pogoji za odvezo krive ovadbe zaradi zapeljevanja, 982; spovedna molčečnost, 983; prepovedano uporabljati vednost, dobljeno pri spovedi, 984; nezmožen za pričevanje na sodišču, 1550, § 2, št. 2; svoboda v izbiri spovednika, 991;
—	ima v smrtni nevarnosti oblast spregledati tajne zakonske zadržke, 1079, § 3;
—	oblast odpustiti vnaprej izrečene cenzure, 1357;
—	kazen za neposredno ali posredno kršitev spovedne molčečnosti, 1388, § 1; kazni za zapeljevanje v greh, 1387;
—• redni in drugi izredni spovedniki v semenišču, 240;
—• redni spovedniki v nunskih samostanih, 630, § 3.
Spraševanje
—	skrbno spraševanje vesti pred spovedjo, 988.
Spregled
—	kdo da spregled cerkvenega zakona, 85; od katerih zakonov spregled ni mogoč, 86; razlog za spregled in njegova veljavnost ali dopustnost, 90; spregled se razlaga ozko, 92; trajanje spregleda, 93;
—• splošen spregled iregularnosti in zadržkov za prejem svetih redov, 1049;
—• kdo daje spregled zadržkov, 1078; v preteči smrtni nevarnosti, 1079; v posebnih okoliščinah, 1080; pridržani apostolskemu sedežu, 1047;
—	iregularnosti, 1047, § 4; v zelo nujnih tajnih primerih, 1048;
—	kanonične oblike poroke, 1121, § 3, 1127;
—	celibata podeljuje samo papež, 291;
—	zasebnih zaobljub, 1196; redovnih zaobljub ob izstopu, 692; konstitucij, 595, § 2; starosti za ordinacijo, 1031, § 4.
—	obveznosti praznovanja praznika ali spokornega dneva, 1245.
725
Stvarno kazalo
Sprejem
—	drugje odslovljenih v veliko semenišče, 241, § 3;
—• v ustanove posvečenega življenja, 597; v noviciat, 641; potrebne lastnosti, 642; neveljavno sprejeti, 643; pogoji za sprejem svetnih klerikov, 644; kaj je potrebno za sprejem, 645;
—	pripravniki za prejem diakonata in prezbiterata, 1034;
—	izvolitve s podelitvijo cerkvene službe, 147: sprejem izvolitve, 177, §§ 1 in 2;
—	odpovedi in njena učinkovitost, 189, § 3.
Spremenitev
—	zasebne zaobljube, 1197; prisege, 1202, št. 4, 1203; obveznosti praznovanja praznika ali spokornega dneva, 1245.
Spričevalo
—' ob sprejemu v noviciat, 645;
—	pri ocenjevanju pričevanj na sodišču, 1572.
Sredstva
—	družbenega obveščanja pri oznanjevanju evangelija, 747, § 1; kot pastoralna sredstva, 822; pri katoliškem verskem pouku, 804; pravica in dolžnost škofov bedeti nad njimi, 823;
—	naj škofje prispevajo sredstva za potrebe apostolskega sedeža, 1271.
Stan
—	kleriški stan je manj ustrezen za vojaško službo, 289, § 1; izguba kle-riškega stanu, glej: Izguba;
—	posvečenega življenja ni del hierarhične zgradbe Cerkve, 207, § 2; po svoji naravi ni ne kleriški ne laiški, 588, § 1; vsi ga morajo podpirati in pospeševati, 574, § 1;
—	zakrament utrjuje dostojanstvo zakonskega stanu, 1134;
—	pravica vernikov do proste izbire stanu, 219.
Starost
—	polnoletnost in mladoletnost, 97; za izbiro Cerkve drugega obreda, 111, § 2; sedem let za podrejenost cerkvenim zakonom, 11;
—	pri imenovanju za škofa, 378, § 1, št. 3 in 4; za škofijskega upravitelja, 425, § 1; za generalnega in škofovega vikarja, 478, § 1; za sodnega vikarja in sodnike, 1420, § 4;
—	za odpoved službi kurialnega kardinala, 354; škofa, 401, 411; župnika, 538, § 3;
—	za prejem birme, 891; za sklenitev zakona, 1072, 1083, § 1; za prejem obhajila, 913; za spoved, 989; za bolniško maziljenje, 1005; za prejem diakonata in prezbiterata, 1031;
—	za noviciat, 643, § 1, št. 1; za veljavnost začasnih zaobljub, 656, št. 1;
—	za krstnega in birmanskega botra, 874, § 1, št. 2;
—	za pričevanje pri sodniku, 1550, § 1;
—	za podrejenost kaznim, 1323, št. 2;
—• za sklenitev zakona kot razdiralni zadržek, 1083.
Starši
—	imajo težko dolžnost in pravico vzgajati otroke, 226, § 2, 793, 1136; vzgajajo v veri in praktičnem krščanskem življenju, 774, § 2; njihova ski-b za krst otrok, 867; za birmo, 890; za spoved in obhajilo, 914;
—	morajo sodelovati z učitelji, 796, § 2;
—	imajo pravico do pomoči svetne družbe pri katoliški vzgoji, 793, § 2;
—	so svobodni pri izbiri šole, 797, 798;
726
Stvarno kazalo
—	ne morejo biti botri svojih otrok pri krstu in birmi, 874, § 1, št. 5, 893;
—■ lahko nasprotujejo poroki mladoletnika ali zanjo ne vedo, 1071, § 1,
št. 6;
—	nastopajo pred sodiščem v imenu mladoletnih otrok, 1478, § 1;
—	morajo ob postu in zdržku otroke poučiti o pravem pomenu spokor-nosti, 1252.
Statut
—	to so odredbe pravnih oseb, koga vežejo, 94, §§ 1—2; je potreben za pridobitev pravne osebnosti, 117; osebne prelature, 296, 297; škofovske konference, 451; duhovniškega sveta, 496; stolnega ali kolegiatnega kapitlja, 505, 506; pastoralnega sveta, 513, § 1; katoliške univerze, 810, § 1; cerkvene univerze in fakultete, 816, § 2.
Stolni kapitelj
—- glej: Kapitelj.
Storilec
—	oproščen obtožbe ali nekaznovan, 1348; v primeru spremenitve zakona je treba upoi-abiti zanj ugodnejši zakon, 1313; povratnik in prej odložena kazen, 1344, št. 3; kazen ga veže povsod, 1351; kazen preneha v nevarnosti smrti ali velikega pohujšanja in sramote, 1352; glej: Odložitev kazni.
Straliovanje
—	kazen za tistega, ki strahuje druge, 1375.
Stranka v postopku
—	ki ne pride pred sodišče, 1592—1595; glej: Odsotnost;
—	izjave stranke, 1530—1538; glej: Sodno priznanje;
—• pravica do priziva zoper sodbo, 1628;
—	odkloni priti in odgovarjati pred sodnikom, 1528; smrt, sprememba stanu ali izguba službe, 1518; ko dejansko pride sama zaradi pravde, 1507, § 3; vprašanja in odgovori stranke, 1513; neokrnjena pravica do pritožbe zoper zavi-nitev tožbenega spisa, 1505, § 4; ali do odločbe po vložitvi tožbe, 1506.
Strast
—• olajševalna okoliščina pri odmeri kazni, 1324, § 1, št. 3, 1325.
Sufragan
—	glej: Metropolit, škof podrejeni.
Suspenz
—	je cenzura, ki zadene samo klerika, 1333; obseg, 1334, § 1; vnaprej izrečeni neomejeni suspenz more določiti le zakon, 1334, § 2.
Svaki
—	škofovi svaki ne smejo biti v škofijskem gospodarskem svetu, 492, § 3;
—	svaki upravitelja cerkvenega premoženja in prodaja, najem ali zakup tega premoženja, 1298:
—	sodnikovi svaki in sojenje v njihovih zadevah, 1448.
Svaštvo
—	izvira iz veljavnega zakona, 109; v ravni črti v kateremkoli kolenu naredi zakon neveljaven, 1092; kdaj in komu zabranjuje udeležbo pri sodni obravnavi, 1448.
Svet
—• škofov svet iz generalnih in škofovih vikarjev, 473, § 4;
—	duhovniški svet, 495—502;
727
Stvarno kazalo
—	škofijski pastoralni svet, 511—514;
—	župnijski pastoralni svet, 536;
—	škofijski gospodarski svet, 492—494; župnijski gospodarski svet, 537; mora ga imeti vsaka pravna oseba, 1280;
—	svet redovnih predstojnikov, 627;
—	svet ali stalna služba v škofiji za pravšno reševanje upravnih sporov, 1733, §§ 2 in 3;
—	za javne zadeve Cerkve pri rimski kuriji, 360;
—• stalni svet škofov pri škofovski konferenci, 457;
—■ misijonarjev v vikariatih in prefekturah, 495, § 2; opravlja naloge zbora svetovalcev, 502, § 4.
Svete reči
—• ki so določene za bogoslužje, 1171; načini pridobivanja le-teh v zasebni lasti, 1269.
Sveti časi
—	določanje praznikov in spokornih dnevov je pravica vrhovne oblasti in krajevnih škofov, 1244; pravica škofovske konference, 1246, § 2; glej: Dnevi; pravica župnika in redovnega predstojnika pri dajanju spregledov, 1245; glej: Predstojniki, spregled, župnik.
Sveti kraji
—	kateri so, 1205; oblast nad njimi, 1213; glej: Posvetitev, blagoslov; način uporabe, 1210; oskrunitev, 1211.
Sveti sedež
—• glej: Apostolski sedež.
Svetni
—	svetni kler sestavlja osebne prelature, 294.
Svetoskrunstvo
—	svetih podob kruha in vina in kazni za to, 1367.
Svoboda
—	pri volitvah za veljavnost, 170;; pri glasovanju za veljavnost glasu, 172, § 1, št. 1; pri prisegi, 1200, § 1;
—	kaznivo dejanje proti človeški svobodi, 1397; glej: Hud strah, sila.
Skof
—	je naslednik apostolov, 375; imenuje ali potrdi ga papež, 377, § 1; posvetitev, 379; izpoved vere, 380; seznam duhovnikov, primernih za ško-fovstvo, 377, § 2; primernost za škofovstvo, 378; pomagajo papežu, 334; verodostojni učitelj in razlagalec vere, 753; posvečuje krizmo, 880, § 2; redni birmovalec, 882;
—	krajevni in naslovni, 376;
—	podrejeni škof: dolžnost metropolita v primeru njegove nezakonite odsotnosti, 395, § 4; dolžnost meti-opolita, kadar je škofu, ali škofa, kadar je metropolitu prepovedano opravljati službo, 415;
—	pomožni škof, 403, §§ 1—2; prevzem službe, 404, § 2; dolžnosti in pravice, 405; naj se postavi za generalnega ali škofovega vikarja, 406, §§ 1—2; razidenca in dopust, 410; odpoved službe, 411; kadar je izpraznjen ali oviran škofovski sedež, 409, § 1, 413, § 1;
—	pomočnik, 403; prevzem službe, 404, § 1; dolžnoti in pravice, 405: naj se postavi za generalnega ali škofovega vikarja, 406, § 1; rezidenca in dopust, 410; odpoved, 411; kadar je izpraznjen ali oviran škofovski sedež, 409, § 1, 413, § 1;
722
Stvarno kazalo
—• krajevni škof, 134, § 3; oblast, 381, § 1; izenačeni s krajevnim škofom, 381, § 2; povzdignitev v škofovstvo in prevzem službe, 382; pastoralna skrb za vse v škofiji, 383; posebna skrb za duhovnike, 384; pospešuje poklice, 385; pogosto pridiga, 386; zgledno življenje, 387; pospeševanje svetosti vernikov z obhajanjem zakramentov, 387; skrb za cerkveno disciplino, 392; goji različne oblike apostolata, 394; dolžnost rezidence, 395; vizitacija škofije vsakih pet let, 396; obisk papeža in grobov apostolov, 400, §§ 1 in 2; odpoved zaradi starosti ali drugače, 401, § 1; upokojeni škof in njegovo vzdrževanje, 402; posvetovanje s pomožnimi škofi, 407, 473, § 4; je edini zakonodajalec na škofijski sinodi, 466;
—	glavne naloge, ki jih pi-edvideva pravo: podaljšanje veljavnosti ugaslih reskriptov aposiolskega sedeža, 72; spregled splošnih in območnih disciplinskih zakonov, izdanih od najvišje oblasti, vendar ne procesnih in kazenskih zakonov in tistih, ki so posebej pridržani apostolskemu sedežu, 87; imenovanje varuha, 98, § 2; prosta podelitev službe, 157; poučevanje ljudstva in pospeševanje duhovnih poklicev, tudi med starejšimi, 233; poskrbeti za ustanovitev malega semenišča, 234, § 1; potrditev hišnih pravil v semenišču, 243; odločitve glede semeniške-ga vodstva, upravljanja, sprejema gojencev itd., 259; vzdrževanje bogo-slovcev in profesorjev, 263; določitev obveznih dajatev za semenišče, 264; natančnejše določbe glede celibata, 277, § 3; previdnost pri inkar-dinacijah in pogoji, 269; ne odreči dovoljenja klerikom, ki želijo za določen čas iti v območja kjer je pomanjkanje klerikov, 271; ustanavlja škofijska javna združenja vernikov s pismeno privolitvijo, 312; predlaga apostolskemu sedežu tri kandidate za naslednika ali za pomožnega škofa, 377, §§ 1 in 4; skliče škofijsko sinodo in ji predseduje, 462; pošlje besedilo sinodalnih izjav in odlokov metropolitu in škofovski konferenci, 467; more ustanoviti škofov svet, 473, § 4; skrbi za shranitev spisov in ureditev arhivov, 491; sklicuje in razpusti duhovniški svet, 500, 501, §3; sklepa z redovniki dogovore o izročitvi župnij, 520, § 2; poskrbi za župnijo v župnikovi odsotnosti, 533, § 3; za ustanovitev župnijskega pastoralnega in gospodarskega sveta, 536, 537; imenuje dekana, 553, § 2; rektorja cerkve, 557; z odlokom ustanavlja ustanove posvečenega življenja, 579; jim daje spregled konstitucij, 595, § 2; pospešuje, vodi in usklajuje pobude in delo v misijonih, 790; da privolitev za ustanovitev redovne šole, 801; skrbi za ustanovitev šol za vzgojo v krščanskem duhu, 802; ureja verski pouk v šolah in sredstvih družbenega obveščanja in bedi nad njim, 804; ima pravico nadzirati katoliške šole, 806; ima dolžnost in pravico nadzorovati katoliške univerze, 810, § 2; ureja sveto bogoslužje in izdaja določbe, 838, §§ 1—4; izda določbe za delitev zakramentov nekatoličanom, 844, §§ 4 in 5; skrbi za delitev birme in sam birmuje, 885, § 1, 886; daje določbe glede procesij, 944; dovoli uporabo cerkve za svetno rabo, 1222; predpiše v posameznem primeru izredne praznike in spokorne dneve, 1244, § 2; opozarja vernike na njihove darove v korist Cerkvi in to zahteva, 1261, § 2; uprava premoženja v škofiji, 1277; odtujitev premoženja, 1292; zmanjšanje mašnih obveznosti, 1308, §§ 2 in 3; skrb za enotnost kazenskih zakonov v isti državi, 1316; za izvrševanje sodne oblasti, 1419; mora postaviti sodnega vikarja, 1420, § 1; mora presoditi nevarnosti za javni blagor, 1431, § 1; pove mnenje o dopustitvi varuhov in skrbnikov pri sodišču, 1479; pristojnost v postopku za spregled trdnega zakona, 1699;
—	škofova vloga v postopku za odstranitev župnika, 1740 si; pri premestitvi župnikov, 1748—1752.
729
Stvarno kazalo
Škofija
—	je del božjega ljudstva, 369; naj ima po večini določeno ozemlje, 372: razdeli se v župnije, 374; v vseh pravnih zadevah jo zastopa škof, 393; mora vzdrževati upokojenega škofa, 402, § 2; vodi jo krajevni škof, 381; vodstvo škofije v primeru oviranega ali izpraznjenega sedeža, 413, 419;
—	bogatejše škofije naj pomagajo x-evnejšim, 1274, § 3.
Škofijska kurija
—• njena sestava in delo, 469; imenovanje osebja, 470; obljuba ob prevzemu službe, 471; predpisi za sodstvo in upravo, 472; moderator kurije, 473, §§ 2 in 3;
—• glej: Svet škofov, spisi škofijske kurije.
Škofijski upravitelj
—	ob izpraznjenem sedežu, 421; naj bo le eden in ne hkrati ekonom, 423; izvolitev, 424; lastnosti, 425; oblast, 426, 427, §§ 1 in 2; dolžnosti, 427, § 1, 428, 429; prenehanje, odstranitev in odpoved, 430; pooblastila glede umestitve, potrditve in imenovanja župnikov, 525; more dovoliti inkar-dinacije, ekskardinacije in prehod v drugo delno Cerkev šele po enem letu, 272.
Škofovska konferenca
—	kaj je, 447; statut, 451; sestava, 448; odloki in pristojnost, 455; plenarna zasedanja, 453; odločujoč in posvetovalen glas, 454;
—• stalni svet škofovske konference, 457; glavno tajništvo, 458;
—	skliče plenarni cerkveni zbor, izbere kraj, predsednika, določi dnevni red in vprašanja za razpravljanje, 441, št. 1—4;
—	dolžnosti : določiti starost in sposobnosti kandidatov za stalne službe bravca in mašnega pomočnika, 230, § 1; določiti uredbo o duhovniški vzgoji, 242; povedati svoje mnenje glede ustanovitve osebne pre-lature, 294; ustanoviti delne Cerkve drugega obreda, 372, § 2;
•— pravice: razpustiti javna združenja vernikov, 320, § 2; vsaka tri leta sestaviti seznam kandidatov za škofovstvo, 377, § 2; poskrbeti za vzdi"ževanje škofa, ki se je odpovedal službi, 402, § 2; predlagati ureditev cerkvenih regij, 433, § 1; določiti prenos nalog zbora svetovalcev na stolni kapitclj, 502, § 3; dati navodila glede župnijskih knjig, 535, § 1; dovoliti pridiganje laikom, 766; dajati predpise za posredovanje krščanskega nauka po radiu in televiziji, 772, § 2, 831, § 2; skrbeti za izdajo katekizmov, 775, § 2; ustanoviti katehetsko službo, 775, § 3; izdati pravila glede katehumenata, 788, § 3; podpirati sprejem študentov in delavcev iz misijonskih dežel, 792; izdajati splošne določbe za katoliški verski pouk in vzgojo v šolah, 804, § 1; poskrbeti za ustanovitev katoliških univerz in fakultet, 809; le-te nadzorovati, 810, § 2: ustanoviti visokošolske ustanove za verske znanosti, 821; dajati dovoljenje za ekumenske izdaje svetega pisma, 825, § 2; sestaviti seznam cenzorjev za ocenjevanje knjig, 830, § 1; skrbeti za prevode bogoslužnih knjig, 838, § 3; izdajati splošne določbe glede prejemanja in delitve zakramentov pri nekatoličanih, 844, § 5; izdati določbe glede spoved-nice, 964, § 2; določiti višjo starost za prejem prezbiterata in stalnega diakonata, 1031, § 3; urediti določbe glede zaroke, 1062, § 1; glede okli-cev zaročencev, 1067; določiti višjo starost za dopustno sklenitev zakona, 1083, § 2; priporočiti pooblastitev laikov za prisostvovanje poroki, 1112, § 1; izoblikovati svoj poročni obred, 1120; določiti način izjave in obljube v mešanih zakonih, 1126; odpraviti ali prenesti na nedeljo ne-
730
Stvarno kazalo
katere zapovedane praznike, 1246, § 2; izdati predpise glede zdržka in posta, 1251, 1253;
—	mora določiti duhovno oblikovanje za stalne diakone in obveznosti glede molitvenega bogoslužja, 236, 276, § 2, št. 3;
—	lahko izda določbe glede pobiranja miloščine, 1265, § 2; določi, kateri so posli izredne uprave, 1277; izdaja določbe o dajanju cerkvenega premoženja v najem ali zakup, 1297; predpiše najvišjo in najnižjo vsoto za odtujitev premoženja, 1292;
—	dovoli privzem sodnikov laikov v sodni zbor, 1421, § 2; poveritev zadeve sodniku posamezniku na sodišču prve stopnje, 1425, § 4; ustanavlja sodišča druge stopnje, 1439; more določiti ustanovitev službe ali sveta za pravšno reševanje upravnih sporov v škofiji, 1733, §§ 2 in 3; izda zakon, ki ureja poravnavo, pogodbo o razsodišču in postopek razsodnikov, 1714.
Škofovstvo
—• kdo je zanj primeren, 378, § 1; dokončna sodba o primernosti za posvetitev pripada apostolskemu sedežu, 378, § 2; dolžnost tistega, ki je po-vzdignjen v škofovstvo, 379, 380;
—	redovniki, povišani v škofovstvo, 705—707.
Škofov svet
—	glej: Svet škofov.
Šola
—	kaj je katoliška šola, 803, § 1; pravica Cerkve in dolžnost vernikov ustanavljati in voditi šole, 800; škof ima pravico nadzirati katoliške šole, 806; svoboda staršev pri izbiri šole itd., glej: Starši;
—• vzgoja in katoliški verski pouk v katerihkoli šolah: pristojnost škofovske konference, krajevnega škofa in oi'dinarija glede nadzora in učiteljev, 804; glej: Fakulteta cerkvena, ustanove visokošolske, univerze.
Štetje
—	časa, 200—203.
Števci
—	glasov na volitvah, 173.
Študenti
—	pastoralna skrb krajevnega škofa za študente, 813.
Študij
—■ filozofski in teološki študij v semenišču, 250—252.
Tabernakelj
—	naj bo en sam, nepremičen in zaprt, 938, §§ 1 in 2.
Tajnik
—	kdo so tajniki škofijske kurije, 482, § 3.
Tajništvo
—	državno ali papeško tajništvo, 360;
—	glavno tajništvo škofovske sinode in svet tajništva, 348, § 1;
—	glavno tajništvo škofovske konference, 458.
Tajnost
—	morajo varovati uslužbenci kurije, 471, št. 2; ordinarij, poročitelj, priči in sklenitelja tajnega zakona, 1131, § 2;
—	je treba varovati v kazenskem postopku, 1455;
—	spovedi, glej: Spovedna molčečnost; pri spovedi obveznost spovednika, prevajalca in drugih, 983; kazni za kršitev, 1388.
731
Stvarno kazalo
Teden
—	kako se šteje, 202, § 1.
Telesa
—	izvršna in posvetovalna telesa redovnih kapitljev, 633.
Tolmač
—	pri obravnavi na sodišču, 1471.
Tožba
—	varuje pravico, 1491; kako ugasne, 1492; zastaranje stvarnih tožb, ki pripadajo svetemu sedežu, 1270; zastaranje kazenske tožbe, 1362; možnih je več tožb hkrati, 1493;
—	nasprotna tožba, 1494; čas za veljavno vložitev le-te, 1463;
—• posestna tožba, 1500; začasna uprava stvari, 1496, 1498; prepoved izvrševanja pravic, 1498;
—	stvarna tožba, 1655, § 1;
—	osebna tožba, 1655, § 2;
—	tožba za poravnavo škode, 1729;
—• tožba v ničnostni pritožbi, 1621;
—	ničnostna tožba glede zakona po smrti zakoncev, 1675; glej: Zakon izpodbijanje;
—	zoper veljavnost podelitve svetega reda, kdo ima pravico, 1708.
Tožbeni spis
—	kaj je, 1502; vsebina, 1504; spi*ejem ali zavrnitev s strani sodnika, 1505; kdaj se avtomatično sprejme, 1506;
—	mora biti priložen vabilu stranke, 1508, § 2;
—	za ustni sporni postopek, 1658;
—	z navedbo pravice do udeležbe tretjega v pravdi, 1596;
—	v pravdi za razglasitev ničnosti svetega reda, 1709.
Tožnik
—	kdo more biti, 1476; mora biti osebno navzoč, 1477; je odvisen od pod-sodnosti tožene stranke, 1407, § 3; nastopanje mladoletnih, sodno preklicanih in duševno bolnih pred sodiščem, 1478; kadar tožnik ne more vložiti tožbenega spisa, 1503, § 1; kadar tožnik ne pride na sodišče ali k postopku, 1594, 1595; tožnik se navede v sodbi, 1612; priziv, ki ga vloži tožnik, 1637; tožnik in pravnomočnost stvarne tožbe, 1655, § 1; more vložiti hkrati več tožb, 1493.
Trdovratnost
—■ trdovratnost in nalaganje cenzur, 1347; v pravdah, glej: Odsotnost.
Tretji redovi
—	kaj so, 303; pomoč redovnih ustanov, 677, § 2.
Trinacija
—	krajevni ordinarij jo more dovoliti ob nedeljah in zapovedanih praznikih, 905, § 2.
Truplo
—	prevoz trupla, 1177, § 3; pokopavanje v cerkvah, 1242; ne sme biti pokopano pod oltarjem, 1239, § 2; glej: Sežiganje.
Tujec
—	kadar je kdo izven svojega domovališča in nepravega domovališča, ki ga še ohrani, 100; ne vežejo ga območni zakoni njegovega ozemlja, 13; kdo ga odveže od zasebnih zaobljub, 1196, št. 1; kdo da spregled obvezne oblike poroke v smrtni nevarnosti, 1079, § 1.
732
Stvarno kazalo
Ubogi
—	glej: Revni.
Učinek
—	za nazaj glede cerkvenopravnih učinkov pri ozdravitvi zakona v korenini, 1161; glej: Effectu secuto.
Učinki
—	zakona, 1134—1140; glej: Otroci, skupno življenje, vez, vzgoja;
—	zgolj civilni učinki zakona spadajo v pravdah pred civilnega sodnika, 1672.
Učitelji
—	verskega nauka in njihove lastnosti, 804, § 2; njihovo imenovanje, potrditev in odstranitev s strani krajevnega ordinarija, 805;
—	profesorji v semenišču, 253, 254;
—	novicev, 651; naloge, 652; naj ne spovedujejo svojih gojencev, 985;
—• v šolah naj sodelujejo s starši, 796, § 2; njihove lastnosti, 803, § 2.
Učiteljstvo
—	nezmotljivo, 749; slovesno ali redno in vesoljno, 750; priti'ditev vere ali religiozna poslušnost, 752;
—	spovednik naj se zvesto drži cerkvenega učiteljstva pri spovedovanju, 978, § 2;
—	kazni za trdovratno zavračanje nauka, 1371, št. 1.
Udeležba
—	pri evharistični daritvi, 906;
—	vernikov pri Kristusovem duhovništvu, preroški in kraljevski službi, 204, § 1;
—	pri kaznivem dejanju, 1329;
—	prepovedana udeležba pri svetih opravilih in kazen, 1365;
—• tretjega v pravdi, 1596; kdaj ga sodnik mora pozvati pred sodišče, 1597.
Ugasnitev
—	tožbe, 1492, § 1; pravice in zastopnik brez pooblastila, 1484, § 2; redne oblasti, 143, poverjene oblasti, 142; glej: Prenehanje.
Ugodnost
—• podelitev ugodnosti po odklonitvi, 64, 65; ustno podeljeno ugodnost je za zunanje področje treba dokazati, 74.
Ugotovitev
—	v čem je ugotovitev pravdnega spora, 1513; vročitev sodnikove odločbe, 1513, § 3; učinki za posestnika tuje stvari, 1515; začne preiskovalni del pravde, 1516; katere ugovore je treba reševati pred to ugotovitvijo, 1462; katera vprašanja je treba obravnavati pred tem ugotavljanjem, 1464; glej: Sporne točke.
Ugovor
—	varuje vsakršno pravico, 1491; je po svoji naravi trajen, 1492, § 2; kdaj je treba predložiti in rešiti odložilni ugovor, 1459; presoja ugovora proti sodnikovi pristojnosti in pritožba prizadete stranke, 1460; ugovor pravnomočno rešene zadeve poravnave in strog ugovor o končanem sporu, 1462; glej: Vprašanja glede sodnih stroškov;
—	ugovor za odreditev začasne uprave, 1496—1498; za odreditev prepovedi izvrševanja pravice, 1498;
—	zoper sodnike, glej: Odklonitev sodnika; pristojnost apostolske signature za reševanje ugovora, 1445, § 1, št. 3; glede načina in moči izvršbe sodbe, 1654, § 2.
733
Stvarno kazalo
Ukaz
—	kaj je, 49; kazenski ukaz je zagrozitev kazni z ukazom, 1317—1319.
Umestitev
—• v cerkveno službo se opravi na poprejšnji predlog, 147.
Umor
—	umor sozakonca je razdiralni zakonski zadržek, 1090; glej: Hudodelstvo;
—	kazni za umor, 1397.
Univerze
—■ pravica Cerkve ustanavljati in voditi univei*ze, 807; skrb škofovske konference za to, 809;
—	katoliška univerza je naziv, 808; profesorji in njihove lastnosti, 810, § 1; kanonično naročilo za poučevanje bogoslovnih ved, 812; teološka fakulteta in teološka predavanja, 811; duhovna pomoč študentom, 813;
—	cerkvena univerza pripada Cerkvi, njena ustanovitev in akademske stopnje, 815—818; škofje in predstojniki redovnih ustanov naj pošiljajo študente, 819; naloge predstojnikov in profesorjev, 820; glej: Ustanove visokošolske.
Upokojenec
—	naslov, 185; škof, 402, § 1, 411; upokojeni redovni škof, 707; upokojitev po odstranitvi župnika, 1746.
Uprava
—	cerkvenega premoženja, 1279—1289; glej: Ustanove, sklad;
—	ordinarij mora skrbno bedeti nad upravo vsega premoženja, 1276, § 1; izdaja posebna navodila, 1276, § 2; naloge škofijskega ekonoma, 494, §§ 3 in 4, 1278;
—	premoženje redovnih ustanov, pravice, omejitve in uboštvo, 634, 640; predpisi, 635; ekonom, 636; upravni posli in njihova veljavnost, 638; zadolžitev pravnih oseb in redovnih članov z dovoljenjem predstojnikov, 639; premoženje posameznih redovnikov, 668;
—• v svetnih ustanovah, 718; v družbah apostolskega življenja, 741; v javnih in zasebnih združenjih vei-nikov, 319, 325.
Upravitelji
—	vrhovni upravitelj vsega cerkvenega premoženja je papež, 1273;
—	upravitelji opravljajo svojo službo v imenu Cerkve, 1282; ordinarijevo pismeno dovoljenje za veljavnost dejanj, 1281; obveznosti pred prevzemom službe, 1283; dolžnosti pri upravljanju premoženja, 1284; letni obračun, 1287; civilnopravni spori, 1288; zapustitev upravljanja, 1289; spolnjevanje civilnih zakonov glede dela in socialnega varstva, 1286, št. 1; plača delavcev, 1286, št. 2;
—■ javne pravne osebe, ki nimajo svojih upraviteljev, 1279, § 2;
—	v redovnih ustanovah, 636, § 2; v javnih združenjih vernikov, 318, § 1; v zasebnih združenjih vernikov, 309;
—	glej: Škofijski upravitelj, župnijski upravitelj.
Uredba
—	uredba o duhovniški vzgoji, 241, § 2, 242, 243, 249, 250, 260t, 261, § 1.
Ureditev
—	po božji ureditvi so v Cerkvi posvečeni služabniki, 207, § 1.
Uslužbenci
—	uslužbenci v združenjih vernikov, 309; posvetujejo se s pristojno oblastjo pred razpustitvijo združenja, 320, § 3;
734
Stvarno kazalo
—	na sodišču morajo priseči, 1454; kdaj so dolžni varovati uradno tajnost, 1455; ne smejo sprejemati daril, 1456; kdaj in s kakšnimi kaznimi se kaznujejo, 1457, § 2, 1470, § 2.
Ustanove
—• ustanove rimske kurije, 360, 361;
—	posebna škofijska ustanova za upravo premoženja in socialno varnost klerikov, 1274;
—	visokošolske ustanove, 812;
—	ustanove posvečenega življenja, 577; ohranjajo naj voljo in namene ustanoviteljev, 578; ustanovitev, 579; papeškopravne in škofijsko-pravne, 589, 593, 594; kleriške in laiške, 588; izvzete, 591; sprejem v ustanovo, 597; člani morajo biti tudi iz pokorščine poslušni papežu, 590, § 2; vrhovni predstojniki, 592; oblast predstojnikov in njihovih kapit-ljev, 596; glej: Evangeljski sveti, generalni kapitelj, predstojnik;
—	redovne ustanove: kaj so, 607, § 2; glej: Redovna hiša; vodstvo, 617—633; glej: Generalni kapitelj, predstojnik, svet; premoženje in njegovo upravljanje, 634—640; glej: Uprava; sprejem kandidatov, 641—645; glej: Sprejem; noviciat in vzgoja novicev, 646—653; glej: Noviciat; redovne zaobljube, 654—661; dolžnosti in pravice ustanov in članov, 662—672; glej: Redovniki; prestop v drugo ustanovo, 684, 685; izstop, 686—693; glej: Dovoljenje; odslovitev, 694—704;
—	apostolat redovnih ustanov je v pričevanju posvečenega življenja z molitvijo in pokoro, 673; v kontemplativnih ustanovah, 674; sodelovanje med ustanovami, 680; odnosi do krajevnega škofa, 678, 681—683;
—• svetne ustanove: kaj so, 710; cerkvenopravni položaj članov, 711; svete vezi, 712; življenje članov klerikov in laikov, 713—716; konstitu-cije, 712; prestojniki, 717; upravljanje premoženja, 718; notranje življenje, 719; sprejem, 720, 721; začetna preizkušnja, 722; prva in dokončna inkorporacija, 723; glej: Inkorporiranje; vzgoja, 724; pridružitev drugih vernikov, 725; zapustitev ustanove, 727, 728; glej: Dovoljenje; izstop in odslovitev, 728, 729; prehod v drugo ustanovo, 730.
Ustanovitev
—	cerkvene službe, 148; delne Cerkve, 373; hiše redovne ustanove, 609—611; hiše noviciata, 647, § 1; hiše krajevne skupnosti in družbe apostolskega življenja, 733; ustanove posvečenega življenja, 579;
—	stolnega kapitlja, 504; duhovniškega sveta, 495; pastoralnega sveta, 511; župnije, 515, § 2;
—	škofovske konference, 449, § 1.
Uživanje
—	uživanje skupnega premoženja javne pravne osebe, 122, št. 2.
Vabljenje
—	poziv stranke pred sodišče, 1507; odločba o vabljenju, 1508; ni potrebno, če stranki dejansko prideta pred sodnika zaradi pravde, 1507, § 3; učinki vabljenja, 1512; vabljenje prič, 1556; z vabljenjem začne tek pravde, 1517; ponovno vabljenje odsotnega tožnika, 1594, št. 1.
Vaje
—	duhovne vaje vsako leto za bogoslovce, 246, § 5; dolžni so jih opravljati kleriki, 276, § 2, št. 4; pripravniki za sveti red, 1039; redovniki, 663, § 5;
—	župniki naj jih oskrbijo po predpisih krajevnega škofa, 770i;
—	pobožne vaje redovnikov, 663, § 3.
735
Stvarno kazalo
Varuh
—	ima pod svojo oblastjo izvrševanje pravic mladoletne osebe, 98, § 2; nastopa pred sodiščem v imenu te osebe, 1478; postavljen od civilne oblasti, 1479; je dolžan dati odškodnino stranki v primeru prenehanja postopka, 1521; varuh pravne osebe in odpoved teku pravde, 1524, § 2.
Včlenjenje
—	v Cerkev, 96; v Kristusa, 204, § 1.
Večina
—	sklep absolutne večine navzočih pri volitvah, 119; dvetretjinska večina glasov članov škofovske konference za veljavnost odlokov, 455, § 2.
Večna luč
—	je svetilka pred tabernakljem, 940.
Veljavnost
—	reskripta, 62—63; pravnega dejanja, 124; volitev, 169, 170, 171, § 2; odpovedi cerkveni službi, 188;
—1 zakramentov, 841; glej: posamezne zakramente;
—	pooblastila za zastopnika, glej: Pooblastilo;
—	noviciata, 648, 649; začasnih zaobljub, 656;
—	zakonov za naprej in ne za nazaj, 9.
Vera
—	glej: Dobra vera.
Verniki
—	kdo so, 204; enakost med vsemi glede dostojanstva in dejavnosti, 208;
—	dolžnosti vernikov: ohranjati občestvo s Cerkvijo in spolnjevati dolžnosti do nje, 209; sveto živeti, 210; krščanska pokorščina pastirjem, 212, § 1; širiti oznanilo odrešenja, 211; podpirati Cerkev v potrebah, pomoč pri bogočastju, apostolatu, pospeševati socialno pravičnost in dobrodelnost, 222, 1261; prejeti dovolj zgodaj zakrament birme, 890;
—	pravice vernikov: prejemati duhovno pomoč od pastirjev, 213; razodevati pastirjem svoje duhovne potrebe in želje, 212, § 2; širiti oznanilo odrešenja, 211; imeti lastni obred in duhovnost, 214; ustanavljati in voditi združenja, 215; pospeševati in podpirati apostolsko dejavnost, 216; prejemati krščansko vzgojo, 217; biti svobodni pri raziskovanju in izražanju svojega mnenja, 218; v izbiri življenjskega stanu, 219; zakonito uveljavljati in varovati svoje pravice v Cerkvi, 221;
—	prizadevajo naj si za skladno svetno šolsko zakonodajo glede verske in nravne vzgoje, 799; pospešujejo katoliške šole, 800, § 2;
—• krajevni škof naj z duhovniki in župnijami poskrbi za duhovne potrebe vernikov različnega obreda, 383, § 2.
Verodostojen
—	verodostojna razlaga zakona, 16; tak prepis listine, 1544; takšno naročilo za odvetnika, 1484.
Veroizpoved
—	je vez v občestvu katoliške Cei'kve, 205; glej: Izpoved vere.
Vez
—	med zakoncema nastane iz veljavnega zakona, 1134; razveza zakonske vezi, glej: Postopek za spregled trdnega zakona, privilegij pavlinski, razveza; obstoj zakonske vezi pri ločitvi zakoncev, glej: Ločitev.
Vezi
—	polnega občestva, 205; svete vezi Bogu posvečenih vernikov, 207, § 2; svete vezi v svetnih ustanovah, 712.
736
Stvarno kazalo
Vikar
—	apostolski vikar, 371, § 1; dolžnosti obiska papeža in apostolskih grobov zadosti lahko po pooblaščencu, 400, § 3;
—	generalni vikar je v vsaki škofiji en sam, 475; oblast in pooblastila, 479, § 1, 481; potrebne lastnosti, 478; je član škofovega sveta, 473, § 4; ne more biti sodni vikar, 1420, § 1;
—	sodni vikar: njegova postavitev, potrebne lastnosti, izpraznjen sedež, 1420; odstranitev, 1422; določa vrstni red sodnikov za sojenje, 1425, § 3;
—	škofov vikar, 476; njegova oblast, 479, § 2, 481; potrebne lastnosti, 478; je član škofovega sveta, 473, § 4.
Vikariat
—	apostolski vikariat, 371, § 1; glej: Vikar apostolski.
Vino
—	za evharistično daritev, 924, §§ 1 in 3.
Vizitacija
—	škofova vizitacija škofije, 396—398; koga veže, 397; kako naj se opravi, 398;
—	dekanova vizitacija, 555, § 4;
—	pravica in dolžnost krajevnega škofa v samopravnih samostanih in v hišah škofijskopravne ustanove, 628, § 2;
—	predstojniška vizitacija redovnih hiš in članov, 628;
—	ordinarijeva vizitacija spolnjevanja pobožnih naročil, 1301, § 2.
Vložitev tožbe
—	glej: Tožbeni spis.
Vmesna doba
—	po razglasitvi zakona, 8; po razglasitvi odlokov, 31, § 2.
Vmesni čas
—	vsaj šest mesecev med diakonatom in prezbiteratom, 1031, § 1; med sprejetjem v službo bravca in mašnega pomočnika ter podelitvijo dia-konata, 1035, § 2.
Vmesni spor
—	kdaj nastane, 1587; dopustitev, 1589; rešitev s sodbo ali z odločbo, 1590; preklic ali sprememba odločbe ali vmesne sodbe, 1591.
Voda
—	ki jo je treba uporabljati pri krščevanju, 853, 849.
Vodilo
—	redovno vodilo ali konstitucija, 587; je temeljno vodilo ustanov posvečenega življenja, 587; škofove pravice glede konstitucij, 595.
Voditelj
—	javnega združenja vernikov, 317; pri razpustitvi javnega združenja mora podati svoje mnenje, 320, § 3.
—	vrhovni voditelj v ustanovah posvečenega življenja skrbi za stike z apostolskim sedežem, 592, § 1.
Vojaška služba
—	manj ustreza kleriškemu stanu, 289, § 1.
Volilna pravica
—	aktivna in pasivna volilna pravica člana redovne ustanove, ki z dovoljenjem biva zunaj redovne hiše, 687.
47 — Codex
737
Stvarno kazalo
Volitve
—	za volitve papeža so pristojni kardinali, 349;
—	cerkvenopravne volitve: predpisi, 164, 165; sklic, prezrti in odsotni volivci, 166; pravica glasovanja prisotnih in odsotnih zaradi slabega zdravja, 167, §§ 1 in 2; vsak volivec ima samo en glas, 168, 173, § 3; kdo ne sme voliti, da so volitve veljavne, 169; svobodna volitev, 170; razveljavitev in ničnost, 166, §§ 2 in 3; nesposobni za glasovanje in njihovi glasovi, 171; izvolitev je treba sporočiti izvoljenemu, 177; razglasitev izvoljenega, 176; sprejem izvolitve, 178; potrditev izvoljenega, 179; glej: Pogoj;
—	kazni za tiste, ki ovirajo svobodne volitve, strahujejo volivce ali izvoljene, 1375;
—	vrhovnega predstojnika redovnih ustanov, 625; dolžnosti članov pri volitvah, 626;
—	volitve škofov, 377, § 1; škofijskega upravitelja, 421; predsednika škofovske konference, 452, § 1; duhovniškega sveta, 497, št. 1;
—	po dogovoru, 174, 175.
Volja
—	pozitivno dejanje volje pri hlinjenju zakonske privolitve, 1101, § 2;
—	ustanoviteljev in darovalcev mora ostati neokrnjena, 121—123;
—	poslednjevoljna odredba, 1299 si.
Vpis
—	glej: Zapis.
Vprašanja
—	o položitvi varščine za sodne stroške, 1464.
Vrednote
—	podedovane vrednote redovnih ustanov, 578, 631, § 1.
Vrnitev v prejšnje stanje
—	je dovoljena ob krivični sodbi, 1645; kdo jo more zahtevati in od koga, 1646; odloži izvršitev sodbe, 1647; če je bila dovoljena, mora sodnik razsoditi o stvari sami, 648.
Vročitev
—	vabila za udeležbo na sodišču, 1508; učinki, 1512;
—	sporočila o izvolitvi, 177; o potrditvi izvolitve, 179, § 5; o izgubi službe, 180; o premestitvi, 1751; o odstranitvi iz službe, 193, § 4, 1744; o odpoklicu papeškega odposlanca, 367;
—	sodbe, 1615.
Vrstni red
—	sodnikov v sodnem zboru, 1425, § 3.
Vsebina
—	sodbe, 1611.
Vzdrževanje
—	klerikov in posebna ustanova v škofiji, 1274; škofov, ki so se odpovedali službi, 402, § 2;
—	odstranjenega iz službe, 195; pravica laikov v posebni službi Cerkve, 231; do vzdrževanja nimajo pravice laiki stalni bravci ali mašni pomočniki, 230, § 1; poročenih diakonov, ki se popolnoma posvetijo cerkveni službi, 281, § 3.
Vzgoja
—	v semenišču, 244; duhovna, 245, 246; znanstvena, 248; za samsko življenje, 247, § 1; bogoslovcev, 255—258; klerikov po duhovniškem po-
738
Stvarno kazalo
svečenju, 279-; novicev 646, 652; redovnikov po prvih zaobljubah, 659 do 661; članov svetnih ustanov, 724;
—	katoliška vzgoja otrok je naloga staršev, 793; dolžnosti pastoralnih delavcev pri tem, 794, § 2; je dolžnost in pravica Cerkve, 794, § 1;
—	v šoli, 796; katoliška verska vzgoja je podrejena cerkveni oblasti v katerikoli šoli, 804;
—	prava vzgoja mora oblikovati celotno človeško osebnost, 795; katehet-ska vzgoja, 773—780; glej: Kateheza; je težka dolžnost in prvenstvena pravica staršev kot učinek zakona, 1136.
Vzhodni kristjani
—	kot prejemniki zakramentov, ki jih delijo katoliški služabniki, 844, §§ 3 in 5; oblika pri sklenitvi mešanih zakonov za dopustnost in veljavnost, 1127, § 1.
Začasna uprava
—	pravica doseči, da sodnik odredi le-to pri stvari, 1496, § 1; v primeru zastaranja terjatve, 1497; se ne odredi, če je mogoče poravnati škodo na drug način, 1498.
Zadržki
—	za prejem svetih redov, 1042; dolžnost vernikov razkriti jih ordinariju ali župniku, 1043; spregledi, pridržani apostolskemu sedežu, 1047, §§ 1 do 3; ordinariju, 1047, § 4;
—	razdiralni zakonski zadržki onesposabljajo za veljavno sklenitev zakona, 1073; javni in tajni, 1074; kdo jih pojasnjuje in postavlja, 1075, 1077; kdo daje spregled, 1078; v preteči smrtni nevarnosti, 1079; ko je že vse pripravljeno za svatbo, 1080;
—	zakonski zadržki so: premajhna starost, 1083; spolna nezmožnost, 1084; vez prejšnjega zakona, 1085; različnost vere, 1086; sveti redovi, 1087; večna javna zaobljuba čistosti, 1088; ugrabitev ženske, 1089; umor so-zakonca, 1090; krvno sorodstvo, 1091; svaštvo, 1092; javna spodobnost, 1093; zakonito sorodstvo, 1094.
Zagovor
—	odslovljenega redovnika, 698; odstranjenega župnika, 1745,
Zagovornik
—	stalni zagovorniki v pravdi, 1490.
Zaključitev dokaznega postopka
—	glej: Postopek.
Zakon
—	kaj je zakonska zveza, 1055, § 1; med krščenimi je vedno zakrament, 1055, § 2; bistvene lastnosti, 1056; trden in izvršen zakon, 1061; javen in tajen zadržek, 1073, 1074; kdo zadržke lahko razlaga in določa, 1075; kdaj lahko ordinarij svojim podrejenim začasno prepove skleniti zakon, 1077; katere zadržke jim lahko spregleda in kateri so pridržani svetemu sedežu, 1078; glej: Spregled, zadržki; vpis spregleda v poročno knjigo, 1081, 1082;
—	kdo ni sposoben skleniti zakon, 1095; hibe v privolitvi: nevednost, 1096; zmota, 1097, 1099; zvijačna prevara, 1098; hlimba, 1101; pretekli in sedanji pogoji, 1102; sila in strah, 1103;
—	za sklenitev zakona je potrebna osebna navzočnost zastopnika, kako se izrazi privolitev, 1104; domneva se, da dana privolitev ob zadržkih in
739
Stvarno kazalo
pomanjkljivi obliki neveljavno sklenjenega zakona traja, 110(7; glej: Privolitev;
—	oblika sklenitve zakona, 1108, 1127; izredna oblika v smrtni nevarnosti ali ob dolgi odsotnosti duhovnika, 1116; oblike se je treba držati, če je vsaj eden od zaročencev krščen v katoliški Cerkvi, 1117;
—	prisostvovanje krajevnega ordinarija ali župnika, 1109; osebnega ordi-narija ali osebnega župnika v moči službe, 1110; splošno in posebno pooblastilo duhovnikom in diakonom, obličnosti, 1111; pooblastilo za laike, pogoji, 1112;
—	ugotovitev svobodnega stanu, 1113, 1114; kraj poroke, 1115, 1118; obred, 1119, 1120; vpis v poročno in krstno knjigo, 1121—1123;
—	učinki zakona: zakonska vez, 1134; pravica in dolžnosti glede zakonskega skupnega življenja, 1135; težka dolžnost in prvenstvena pravica do vzgoje otrok, 1136; zakonski otroci, 1137, 1138; pozakonitev s poznejšim zakonom ali z reskriptom, 1139; pozakonjeni otroci so cerkveno-pravno v vsem izenačeni z zakonskimi, 1140;
—	razveza zakonske vezi, 1141—1150; trden in izvršen zakon razveže le smrt, 1141; glej: Postopek za spregled trdnega zakona, privilegij pavlin-ski, privilegij vere;
—	ločitev ob obstoječi zakonski vezi, 1151; pravne osnove za ločitev, 1152; ob pretežkem življenju ali neposredni nevarnosti, 1153; vzdrževanje in vzgoja otrok, 1154; povabilo nedolžnega sozakonca, 1155; glej: Pravda o ločitvi zakoncev;
—	navadna poveljavitev zakona, 1156; obnovitev privolitve, 1157; če je zadržek javen ali tajen, 1158; ob pomanjkanju privolitve, 1159; glej: Privolitev; ob pomanjkanju oblike, 1160; glej: Spregled;
—	pastoralna skrb za zakon: pomoč pastoralnih delavcev z zakonci, 1063, 1064; predhoden prejem zakramenta birme, pokore, svete evhari-stije, 1065; priprava zaročencev in oklici, 1067; ordinarijevo dovoljenje za prisostvovanje poroki v posebnih primerih, 1071; ordinarijevo dovoljenje za prisostvovanje poroki tistega, ki je zavrgel katoliško vero, 1071, § 2, 1124, 1125;
—	mešani zakon: kaj je, 1124; izjava in obljuba katoliške strani, 1125; oblika, če katoliška stran sklepa zakon z nekatoliško vzhodnega obreda, 1127; spregled oblike v velikih težavah, 1127, § 2; prepoved ponovitve dveh obredov z dvojno privolitvijo in hkratno uradno prisostvovanje poročiteljev različnih obredov, 1127, § 3; enake določbe glede oblike veljajo tudi za zakon s spregledom različnosti vere, 1129;
—	tajna sklenitev zakona, 1130; pogoji, 1131; kdaj preneha obveznost varovati tajnost, 1132; vpis, 1133;
—	veljavna sklenitev zakona po zastopniku in pogoji, 1105; po prevajalcu župnik prisostvuje po preverjeni verodostojnosti px*evajalca, 1106;
—	nov zakon se ne more vedno skleniti po potrditvi ničnosti prejšnjega zakona na drugi stopnji, 1684; v primeru pavlinskega privilegija, 1143, 1144,1146,1149;
—	pravice in dolžnosti iz naravnega ali pozitivnega božjega zakona ne zastarajo, 199, št. 1; tak zakon se lahko zavaruje z ustrezno kaznijo, 1315;
—	cerkveni zakon: postavi se z razglasitvijo, 7; koga veže, 11—13; splošni in območni, 8; ozemeljski in osebni, 13; ki odrekajo veljavnost ali sposobnost, 10; čisto cerkveni, 11; glej: Sposobnost; kdo jih razlaga, 16, 17; razveljavitev, 20;
—	dvom o zakonu, 14, 21; nepoznanje ali zmota, 15; glej: Spregled;
740
Stvarno kazalo
—	kazenski zakon itd. je treba razlagati ozko, 18; sprememba zakona, 1313; zakonodajna oblast, 1315; območni kazenski zakon, 1315, § 3; zunanja kršitev in odgovornost, 1321; v sodstvu, 1401, št. 2;
—	ki bistveno določa ustanovo ali pravna dejanja, 86;
—	civilni zakon, 22; glede mladoletnikov in posvojitve, 98, § 2, 110; glede zastaranja, 197; glede priznanja poroke v civilnem področju, 1071, § 1, št. 2; glede dela, 1286, št. 1; glede pogodb, 1290; za poravnavo, sporazum in postopek razsodnikov, 1714, 1716; glej: Pravo civilno;
—	koga veže zadržek in post, 1252;
—	posebni zakoni v času izpraznjenega rimskega sedeža, 335;
—	poseben papežev zakon za postopke pri razglašanju božjih služabnikov, 1403, § 1.
Zakonci
—	imajo skupno ali dvojno domovališče, 104; morajo pripomoči h graditvi božjega ljudstva, 226, § 1; naj ne pogrešajo duhovne pomoči v mešanih zakonih, 1128; so utrjeni in posvečeni z zakramentom, 1134; sodnik mora poskusiti s spravo zakoncev pred sprejemom pravde, 1676; zakonca imata edina pravico prositi ugodnost spregleda trdnega zakona, 1697; postopek o domnevni smrti zakonca, 1707.
Zakonik
—• cerkvenega prava na splošno, 1—6; glej: Vodilo.
Zakoniti strogi roki
—	kaj so, 1465; za priziv, 1630, 1633, 1635, 1637, § 3; glej: Roki.
Zakonska pogodba
—	veljavna je med krščenimi hkrati zakrament, 1055, § 2; zmota v lastnosti osebe, 1097, § 2.
Zakonski procesi
—	glej: Ničnostne zakonske pravde.
Zakonskost
—	glej: Otroci, očetovstvo.
Zakramentali
—	označujejo duhovne učinke, 1166; kdo lahko uvaja nove, 1167, § 1; služabnik je klerik ali primerno usposobljen laik, 1168; glej: Blagoslov, posvetitev, zarotovanje.
Zakramenti
—	nove zaveze so dejanje Kristusa in Cerkve, 840; veljavno jih določa najvišja cerkvena oblast, 841; so potrebni za polno občestvo krščenih, 205; priprava na zakramente je dolžnost pastoralnih delavcev in drugih vernikov, 843, § 2; komu jih služabniki ne morejo odreči, 843, § 1; glej: Delitev; krst je neobhodno potreben za veljaven prejem drugih zakramentov, 842, § 1;
—	zakramenti, ki polno uvajajo v krščanstvo, 842, § 2;
—	ki vtisnejo neizbrisno znamenje in se ne morejo ponavljati, 845, § 1; glej: Služabniki zakramentov, simonija.
Zakrament pokore
—	kaj je, 959; spoved z odvezo je edini redni način sprave vernikov z Bogom in Cerkvijo, 960; pogoji za odvezo več spokornikov brez predhodne posamične spovedi, če grozi smrtna nevarnost, 961, § 1, št. 1; če je velika sila, 961, § 1, št. 2; pogoje presoja krajevni škof s člani škofovske konference, 961, § 2; pripravljenost vernikov na skupno zakramentalno odvezo, 962; obveznost poznejše posamične spovedi, 963;
741
Stvarno kazalo
—	služabnik tega zakramenta je samo duhovnik s pravico izvrševati to oblast, 965, 966; glej: Pooblastilo, spovedanec.
Zakup
—	glej: Najem.
Zametanje
—	običaja v tem zakoniku, 5; glej: Običaj.
Zamolčanje
—	namerno zamolčanje razveljavlja reskript, če ni bil dan po lastnem nagibu, 63, § 1.
Zaobljube
—	zaobljube oseb za posvetitev Bogu, 207, § 2, 573, § 2; vsebina redovnih zaobljub, 654; začasne zaobljube, 655; pogoji, 656; obnovitev itd., 657; večne, 657, 658;
—	kaj so zaobljube, 1191, § 1; vrste zaobljub, 1192; koga vežejo, 1193; prenehanje, 1194; odložitev in prekinitev, 1195, 1198; spregled, 1196; sprememba, 1197.
Zapeljevanje
—	kazni zanj, 1387; kriva ovadba in odpustitev te kazni, 982, 1390.
Zapis
—	podeljenega krsta, 877; pri otroku neporočene matere, 877, § 2; pri posvojenih otrocih, 877, § 3; druge zaznambe v krstni knjigi, 535, § 2;
—	podeljene birme v birmanski in krstni knjigi, 895;
—	o podelitvi redov v posebni in krstni knjigi, 1053, 1054;
—	poroke v poročni in krstni knjigi, 1121, 1122; razglasitve ničnosti zakona, 1123, 1685; poveljavitve zakona, 1123; spregleda trdnega in ne-izvršenega zakona, 1706; tajno sklenjenega zakona v posebni knjigi, 1133; spregleda kanonične oblike sklenitve zakona v poročno knjigo, 1121, § 3;
—	smrti po opravljenem pogrebu v mrliško knjigo, 1182.
Zapisnik
—	zapisnik volitev, 173, § 4.
Zapisnikar
—	ki popisuje potek volitev, 173, § 4.
Zarotovanje
—	samo z dovoljenjem krajevnega ordinarija, 1172.
Zasebna kapela
—	kaj je, 1226; blagoslovitev in uporaba, 1229; ordinarijevo dovoljenje za maševanje in druga sveta opravila, 1228; naredijo si jo lahko škofje, 1227.
Zasebnik
—	v zadevi zasebnika more sodnik voditi postopek samo na zahtevo stranke, 1452, § 1.
Zaslišanje
—	prič: kraj, 1558; kdo je lahko in kdo mora biti navzoč, 1559, 1561; vsako pričo je treba posebej zaslišati, lahko se jih sooči, 1560; to opravi sodnik, 1561; branje in prevajanje zapisa, 1569;
—	ponovno zaslišanje, 1570.
Zasliševalec
—	sodnik zasliševalec je določen od sodnika ali predsednika sodnega zbora, naloge, 1428, §§ 1 in 3.
742
Stvarno kazalo
Zastaranje
—	sprejema Cerkev po civilni zakonodaji, 197; veljavno temelji na dobri veri, 198; kaj ne zastara, 199; čas zastaranja, 1270;
—	postopka za izvršitev kazni, 1363; kazenske tožbe, 1362; svetih stvari, 1269.
Zastopnik
—	za veljavno sklenitev zakona, pogoji, 1105; glej: Postopek z listinami; glasovanje po zastopniku, 167, § 1;
—	pravdni zastopnik: stranka si ga lahko svobodno določi, 1481, § 1; je samo eden, 1482; glej: Prehitevanje; lastnosti, 1483; pooblastilo, 1484, 1485; odstranitev in zavrnitev, 1486, § 1, 1487; kazenske določbe so denarne kazni, razrešitev službe, izbris iz seznama odvetnikov, 1488, 1489; prekinitev postopka v primeru prenehanja njegove naloge, 1519; pravica zahtevati od njega odškodnino v primeru prekinitve pravde zaradi krivde zastopnika, 1521;
—	glej: Namestnik, predstavniki, zagovornik;
—	papeški odposlanec je zastopnik papeža, 363.
Zaitpanje
—1 sprejem premoženja v pobožne namene na zaupanje, 1302.
Zavarovanje
—	socialno in zdravstveno je pravica laikov, ki se stalno ali začasno posebej zaposlijo v Cerkvi, 231; socialno varstvo klerikov, 281, § 2; škofijska ustanova za socialno varnost in zavarovanje klerikov, 1274, § 2.
Zbor
—	kardinalski zbor svete rimske Cerkve in njegova pristojnost, 349; delitev na redove, 350'; predseduje mu dekan ali poddekan, 352; pomaga papežu z zbornim delovanjem v konzistorijih, 353; glej: Konzistorij; njegova oblast v času izpraznitve apostolskega sedeža, 359; glej: Kardinali;
—	svetovalcev v škofiji in duhovniški svet, 502; njegova naloga pri prevzemu službe škofa pomočnika, 404, § 1; če je sedež oviran, 413, § 2; če je sedež izpraznjen, 419; izvoli škofijskega upravitelja, 421; obvesti apostolski sedež o škofovi smrti, 422; škof se posvetuje z njim glede imenovanja in odstranitve škofijskega ekonoma, 494, §§ 1—2; odtujitev cerkvenega premoženja, 1292, § 1;
—	škofovski zbor: opis, 336; izvrševanje oblasti, 337; glej: Cerkveni zbor, dejanje zborno;
—	sodni zbor: kadar ga ni mogoče sestaviti na sodišču prve stopnje, 1425, §4;
—	škofovski zbor cerkvene pokrajine določa pristojbine in darove, 1264;
—	glej: Cerkveni zbor.
Zborno
—	zborno opravilo, glej: Opravilo; zborno dejanje, glej: Dejanje.
Združenje
—	pravica vernikov ustanavljati in voditi združenja, 215;
—	pravica vernikov ustanavljati zasebna združenja, 299; svetnih klerikov, 278, §1;
—	kaj je združenje vernikov, 298; kdaj nosi naziv »katoliško«, 300; zasebna, 299; javna, 301, § 3; kleriška, 302; tretji red, 303; statut, 304; nadzorstvo svetega sedeža in krajevnega ordinarija, 305, § 2; sprejem članov in odslovitev, 307, 308, 316, § 2;
743
Stvarno kazalo
—	javna združenja: kdo jih ustanavlja, 312, § 1; kdaj je ustanovitev veljavna, 312, § 2; so pravne osebe, 313; so pod višjim vodstvom cerkvene oblasti, 314, 315; koga ni mogoče veljavno sprejeti, 316; imenovanje kaplana ali cerkvenega asistenta, 317, §§ 1—3; določitev upravitelja, 318; uprava premoženja, glej: Uprava; razpustitev, 320;
—	zasebna združenja: lahko dobijo pravno osebnost, 322; so samostojna in spadajo pod nadzorstvo in vodstvo cerkvene oblasti, 323; voditelje in uslužbence določajo svobodno, 324; izbira duhovnega svetovalca izmed duhovnikov v škofiji, 324, § 2; uprava premoženja, glej: Uprava; prenehanje in razpustitev, 326;
—	laiška združenja: kaj so, 327; sodelovanje z drugimi združenji, 328; priprava članov na lasten apostolat, 329;
—	združenja, ki spletkarijo proti Cerkvi in kazni za vpis vanja, 1374;
—	sindikalnih združenj naj kleriki ne vodijo, 287, § 2; glej: Stranke;
Združitev
—	združitev ustanov posvečenega življenja, 581, 582.
Zdržek
—	od mesnih ali drugih jedi po predpisih škofovske konference, 1251; koga veže, 1252.
Zedinitev
—	glej: Združitev.
Zloraba
—	zloraba cerkvene oblasti in kazni, 1389; privilegija in njegov odvzem, 84; zloraba v cerkveni disciplini in krajevni škof, 392, § 2; strožja kazen za zlorabo oblasti ali službe za kaznivo dejanje, 1326, § 1, št. 2.
Zmanjšanje
—	mašnih obveznosti, 1308; pristojna oblast, 1308; volil vernikov v pobožne namene, 1310.
Zmota
—	v splošni zmoti glede dejstva ali prava Cerkev nadomesti izvršno vodstveno oblast, 144; glej: Nadomestitev;
—	pri storitvi dejanja in njegova veljavnost, 126;
—	bistvena zmota naredi odpoved cerkveni službi po samem pravu nično, 188;
—	zmota glede zakonov, 15; pri izvršitvi upravnega akta, 45; v reskriptih in njihova veljavnost, 66;
—	v osebi ali njenih lastnostih pri sklenitvi zakona, 1097; o enosti ali ne-razveznosti in zakramentalnem dostojanstvu zakona, 1099;
—	glede kršitve zakona ali ukaza in kazen za to, 1323, št. 2, 1324, § 1, št. 8;
—	v izreku sodbe, 1616; glej: Popravek.
Zmožnost
—	napraviti zaobljubo, 1191, § 2;
—	prejeti krst, 864; birmo, 889; sveti red, glej: Iregularnosti;
—	za kaznivo dejanje, 1322; glej: Okoliščine;
—	za udeležbo v pravdi, 1476, 1478, 1480;
—	za pričevanje, 1550;
—	glej: Sposobnost.
Zveza
—• zakonska zveza: kaj je, 1055; § 1; kako nastane, 1057, § 2; pomoč ohranjati zakonski stan, 1063, št. 4;
744
Stvarno kazalo
—	samostanska zveza in njen predstojnik opat, 1427, § 2;
—	javnih združenj, 313.
Življenje
—	glej: Ustanove apostolskega življenja;
—• vzgoja za skupno življenje v semenišču, 245, § 2; nekak način skupnega življenja se priporoča klerikom, 280; v župnijskem domu, 550, § 2;
—	zakonsko skupno življenje, 1135, družinsko življenje, 1063, št. 4;
—	v ustanovah posvečenega življenja, 573, § 2; glej: Stan, ustanova; pobude za nove oblike posvečenega življenja, 605;
—• puščavniško ali samotarsko življenje, 603;
—	bratsko življenje v ustanovah posvečenega življenja, 602; redovno življenje, 607, § 1; glej: Ustanova; duhovno življenje: pravice in dolžnosti, ki ga neposredno zadevajo pri vernikih, ne zastarajo, 199, št. 3;
—	kazni za kazniva dejanja proti človeškemu življenju, 1397, 1398.
Župnija
—	kaj je, 515; je del škofije ali druge delne Cerkve, 374, § 1; jo izbrani vzame v posest v določenem času, 527, § 3; kot župnijski upravitelj, 539; v isti župniji naj bo župnik ali moderator le eden, 526, § 2; glej: Kakor-župnija;
—	več sosednjih župnij zaupanih enemu župniku zaradi pomanjkanja duhovnikov, 526, § 1; izročena skupini duhovnikov, 517, § 1; glej: Duhovniki; izročena diakonu, drugi osebi ali skupini oseb, 517, § 2; izročena redovni ustanovi ali kleriški družbi apostolskega življenja, 520;
—• osebna župnija pod različnimi vidiki, 518;
—	poroka v župniji, 1115, 1118;
—	uprava župnijskega premoženja, 532, 540, §§ 2 in 3; gospodarski svet, 537;
—	župnijske knjige: krstna, poročna, mrliška, arhiv itd., 535; glej: Knjige;
—	župnijski pastoralni svet, 536.
Župnijski upravitelj
—	njegove dolžnosti, 540, § 1.
Župnik
—	kdo je in njegove naloge, 519; sposobnost, 521; stalnost, 522; podelitev službe, 523, 524; vzetje in uvedba v posest, 527; pastoralne dolžnosti, 528, 529; posebna opravila, 530; darovi in župnijski dohodki, 531, 551; upravljanje premoženja, 532; rezidenca, dopust in odsotnost iz župnije, 533; maševanje za ljudstvo, 534; odstranitev, premestitev in odpoved župnika, 538, 1740—1752; glej: Postopek;
—	skrb za duhovne poklice, 233; za oznanjevanje in katehezo, 528; za družine, umirajoče in uboge, pospešuje delež laiških sodelavcev, 529;
—	podeljevanje zakramentov, 530; hranitev svetih olj, 847; pi'avilen pouk za birmo, 890; poroka, 1108, 1109—1111; vpisovanje v matične knjige, 877, 878, 1081; obhajanje poroke in prisostvovanje poroki, 1108, 1115, 1122, 1123;
—	lahko da spregled splošnega in območnega zakona, 89; zakonskih zadržkov in oblike poroke v preteči smrtni nevarnosti, 1079, § 2; zasebnih zaobljub, 1196, št. 1; obveznosti praznovanja praznikov ali spokornih dni, 1245;
—	skupina župnikov, ki jo izbere duhovniški svet, pomaga škofu pri upravnem postopku za odstranitev ali premestitev župnikov, 1742, 1750;
745
Stvarno kazalo
—	kazni za zlorabo ali malomarnost v službi pri oblasti ali nalogi, 1389; za kršitev dolžnosti rezidence, 1396.
Župnišče
—	mora odstranjeni župnik čimprej izprazniti, 1747, § 1; v primeru bolezni lahko ostane, dokler traja potreba, 1747, § 2; s potrebno vestnostjo mora župnik skrbeti tudi za župnišče, 555, § 1, št. 3.
746
ZAPOREDNO KAZALO INDEX
index
Liber I
DE NORMIS GENERALIBUS (1—203)
Titulus I — De legibus ecclesiasticis..................7— 22
Titulus II — De consuetudine............23— 28
Titulus III — De decretis generalibus et de instructionibus .	29— 34
Titulus IV — De actibus administrativis singularibus . . .	35— 93
Caput I — Normae communes...........35— 47
Caput II — De decretis et praeceptis singularibus ....	48— 58
Caput III — De rescriptis..............59— 75
Caput IV — De privilegiis.............76— 84
Caput V — De dispensationibus...........85— 93
Titulus V — De statutis et ordinibus.........94— 95
Titulus VI — De personis physicis et iuridicis......96—123
Caput I — De personarum physicarum condicione canónica .................96—112
Caput II — De personis iuridicis...........113—123
Titulus VII — De actibus iuridicis...........124—128
Titulus VIII — De potestate regiminis..........129—144
Titulus IX — De officiis ecclesiasticis.........145—196
Caput I — De provisione officii ecclesiastici......146—183
Art. 1 — De libera collatione......................157
Art. 2 — De praesentatione............158—163
Art. 3 — De electione..............164—179
Art. 4 — De postulatione.............180—183
Caput II — De amissione officii ecclesiastici......184—196
Art. 1 — De renuntiatione............187—189
Art. 2 — De translatione.............190—191
Art. 3 — De amotione..............192—195
Art. 4 — De privatione..........................196
Titulus X — De praescriptione............197—199
Titulus XI — De temporis supputatione..................200—203
Liber II DE POPULO DEI (204—746)
Pars I
DE CPIRISTIFIDELIBUS (204—329)
Titulus I — De omnium christifidelium obligationibus et iu-
ribus..................................208—223
Titulus II — De obligationibus et iuribus christifidelium lai-
corum................................224—231
748
ZAPOREDNO KAZALO
Prva knjiga SPLOŠNE DOLOČBE (1—203)
1.	naslov — Cerkveni zakoni..........................7— 22
2.	naslov — Običaj.................23— 28
3.	naslov — Odloki in navodila............29— 34
4.	naslov — Posamezni upravni akti..........35— 93
1.	poglavje — Splošne določbe............35— 47
2.	poglavje — Odločbe in ukazi...........48— 58
3.	poglavje — Reskripti..............59— 75
4.	poglavje — Privilegiji..............76— 84
5.	poglavje — Spregledi..............85— 93
5.	naslov — Statuti in pravilniki............94— 95
6.	naslov — Fizične in pravne osebe...........96—123
1.	poglavje — Cerkvenopravni položaj fizičnih oseb . . .	96—112
2.	poglavje Pravne osebe..............113—123
7.	naslov — Pravna dejanja..............124—128
8.	naslov — Vodstvena oblast.............129—144
9.	naslov — Cerkvene službe.............145—196
1.	poglavje — Podelitev cerkvene službe........146—183
1.	člen — Prosta podelitev........................157
2.	člen — Predlaganje..............158—163
3.	člen — Volitve................164—179
4.	člen — Postulacija..............180—183
2.	poglavje — Izguba cerkvene službe.........184—196
1.	člen — Odpoved...............187—189
2.	člen — Premestitev..............190—191
3.	člen — Odstranitev..............192—195
4.	člen — Odvzem..............................196
10.	naslov — Zastaranje...............197—199
11.	naslov — Štetje časa..............................200—203
Druga knjiga BOŽJE LJUDSTVO (204—746)
Prvi del VERNIKI (204—329)
1.	naslov — Dolžnosti in pravice vseh vernikov............208—223
2.	naslov — Dolžnosti in pravice vernikov laikov..........224—231
749
Index
Titulus III — De ministris sacris seu de clericis............232—293
Caput I — De clericorum institutione................232—264
Caput II — De clericorum adscriptione seu incardinatione	265—272
Caput III — De clericorum obligationibus et iuribus . . .	273—289
Caput IV — De amissione status clericalis..............290—293
Titulus IV — De praelaturis personalibus................294—297
Titulus V — De christifidelium consociationibus..........298—329
Caput I — Normae communes......................298—311
Caput II — De christifidelium consociationibus publicis . .	312—320
Caput III — De christifidelium consociationibus privatis . .	321—326
Caput IV — Normae speciales de laicorum consociationibus	327—329
Pars II
DE ECCLESIAE CONSTITUTIONE HIERARCHICA (330—572)
Sectio I
De suprema Ecclesiae auctoritate (330—367)
Caput I — De Romano Pontifice deque Collegio Episcopo-
rum................. 330—341
Art. 1 — De Romano Pontifice....................331—335
Art. 2 — De Collegio Episcoporum..................336—341
Caput II — De synodo Episcoporum..................342—348
Caput III — De S.R.E. Cardinalibus....................349—359
Caput IV — De Curia Romana........................360—361
Caput V — De Romani Pontificis Legatis..............362—367
Sectio II
De Ecclesiis particularibus
deque earundem coetibus (368—572)
Titulus I — De Ecclesiis particularibus et de auctoritate in
iisdem constituta........................368—430
Caput I — De Ecclesiis particularibus................368—374
Caput II — De Episcopis............................375—411
Art. 1 — De Episcopis in genere....................375—380
Art. 2 — De Episcopis dioecesanis..................381—402
Art. 3 — De episcopis coadiutoribus et auxiliaribus . .	403—411
Caput III — De sede impedita et de sede vacante.....412—430
Art. 1 — De sede impedita............412—415
Art. 2 — De sede vacante............416—430
Titulus II —• De Ecclesiarum particularium coetibus ....	431—459 Caput I — De provinciis ecclesiasticis et de regionibus ec-
clesiasticis..............................431—434
Caput II — De Metropolis........................435—438
Caput III — De conciliis particularibus................439—446
Caput IV — De Episcoporum conferentiis..............447—459
750
Zaporedno kazalo
3.	naslov — Posvečeni služabniki ali kleriki..............232—293
1.	poglavje — Vzgoja klerikov........................232—264
2.	poglavje — Sprejem klerikov ali inkardinacija ....	265—272
3.	poglavje — Dolžnosti in pravice klerikov............273—289
4.	poglavje — Izguba kleriškega stanu..................290—293
4.	naslov — Osebne prelature..........................294—297
5.	naslov — Združenja vernikov........................298—329
1.	poglavje — Splošne določbe........................298—311
2.	poglavje — Javna združenja vernikov........312—320
3.	poglavje — Zasebna združenja vernikov..............321—326
4.	poglavje — Posebne določbe o laiških združenjih ....	327—329
Drugi del HIERARHIČNA UREDITEV CERKVE (330—572)
Prvi oddelek Vrhovna cerkvena oblast (330—367)
1.	poglavje — Rimski papež in škofovski zbor............330—341
1.	člen — Rimski papež..........................331—335
2.	člen — Škofovski zbor..........................336—341
2.	poglavje — Škofovska sinoda......................342—348
3.	poglavje — Kardinali svete rimske Cerkve............349—359
4.	poglavje — Rimska kurija........................360—361
5.	poglavje — Odposlanci rimskega papeža..............362—367
Drugi oddelek Delne Cerkve in njihovi zbori (368—572)
1.	naslov — Delne Cerkve in oblast v njih................368—430
1.	poglavje — Delne Cerkve........................368—374
2.	poglavje — Škofje..............................375—411
1.	člen — Škofje na splošno........................375—380
2.	člen — Krajevni škofje........................381—402
3.	člen — Škofje pomočniki in pomožni škofje..........403—411
3.	poglavje — Oviran in izpraznjen sedež.......412—430
1.	člen — Oviran sedež..............412—415
2.	člen — Izpraznjen sedež............416—430
2.	naslov — Zbori delnih Cerkva........................431—459
1.	poglavje — Cerkvene pokrajine in regije............431—434
2.	poglavje — Metropoliti..........................435—438
3.	poglavje — Območni cerkveni zbori................439—446
4.	poglavje — Škofovske konference..................447—459
751
Index
Titulus III — De interna ordinatone Ecclesiarum particu-
larium..............................460—572
Caput I — De synodo dioecesana..................460—468
Caput II — De curia dioecesana....................469—494
Art. 1 — De Vicariis generalibus et episcopalibus . .	475—481
Art. 2 — De cancellario aliisque notariis et de archivis	482—491 Art. 3 — De consilio a rebus oeconomicis et de oeco-
nomo................................492—494
Caput III — De consilio presbyterali et de collegio con-
sultorum............................495—502
Caput IV — De canonicorum capitulis................503—510
Caput V — De consilio pastorali..........511—514
Caput VI — De paroeciis, de parochis et de vicariis pa-
roecialibus..............515—552
Caput VII — De vicariis foraneis....................553—555
Caput VIII — De ecclesiarum rectoribus et de cappellanis .	556—572
Art. 1 — De ecclesiarum rectoribus................556—563
Art. 2 — De cappellanis........................564—572
Pars III
DE INSTITUTIS VITAE CONS'ECRATAE ET DE SOCIETATIBUS VITAE APOSTOLICAE (573—746)
Sectio I
De institutis vitae consecratae (573—730)
Titulus I — Normae communes omnibus institutis vitae
consecretae..........................573—606
Titulus II — De institutis religiosis..................607—709
Caput I — De domibus religiosis earumque erectione et
suppressione..........................608—616
Caput II — De institutorum regimine........617—640
Art. 1 — De Superioribus et consiliis.......617—630
Art. 2 — De capitulis..........................631—633
Art. 3 — De bonis temporalibus eorumque administra-
tione................................634—640
Caput III — De candidatorum admissione et de sodalium
institutione...................641—661
Art. 1 — De admissione in novitiatum !............641—645
Art. 2 — De novitiatum et novitiorum institutione . .	646—653
Art. 3 — De professione religiosa..................654—658
Art. 4 — De religiosorum institutione..............659—661
Caput IV — De institutorum eorumque sodalium obliga-
tionibus et iuribus......................662—672
Caput V — De apostolatu institutorum..............673—683
Caput VI — De separatione sodalium ab instituto ....	684—704
Art. 1 — De transitu ad aliud institutum............684—685
Art. 2 — De egressu ab instituto.........686—693
Art. 3 — De dimissione sodalium..................694—704
Caput VII — De religiosis ad episcopatum evectis ....	705—707
Caput VIII — De conferentiis Superiorum maiorum . . .	708—709
Titulus III — De institutis saecularibus........710—730
752
Zaporedno kazalo
3. naslov — Notranja ureditev delnih Cerkva..............460—572
1.	poglavje — Škofijska sinoda......................460—468
2.	poglavje — Škofijska kuri j a............469—494
1.	člen — Generalni in škofovi vikarji................475—481
2.	člen — Kancler, drugi notarji in arhivi............482—491
3.	člen —■ Gospodarski svet in ekonom..............492—494
3.	poglavje — Duhovniški svet in zbor svetovalcev ....	495—502
4.	poglavje — Kapitlji kanonikov..........503—510
5.	poglavje — Pastoralni svet............511—514
6.	poglavje — Župnije, župniki in župnijski kaplani . . .	515—552
7.	poglavje — Dekani..............................553—555
8.	poglavje — Rektorji cei-kva in kaplani posebnih skupnosti	556—572
1.	člen — Rektorji cerkva........................556—563
2.	člen — Kaplani posebnih skupnosti................564—572
Tretji del
USTANOVE POSVEČENEGA ŽIVLJENJA IN DRUŽBE APOSTOLSKEGA ŽIVLJENJA (573—746)
Prvi oddelek Ustanove posvečenega življenja (573—730)
1.	naslov — Skupne določbe za ustanove posvečenega življenja	573—606
2.	naslov — Redovne ustanove..........................607—709
1.	poglavje — Redovne hiše, njihova ustanovitev in razpu-
stitev ................608—616
2.	poglavje — Vodstvo ustanov...........617—640
1.	člen — Predstojniki in sveti...........617—630
2.	člen — Kapitlji................................631—633
3.	člen — Premoženje in njegovo upravljanje..........634—640
3.	poglavje — Sprejem kandidatov in vzgoja članov . . .	641—661
1.	člen — Sprejem v noviciat......................641—645
2.	člen — Noviciat in vzgoja novicev................646—653
3.	člen — Redovne zaobljube......................654—658
4.	člen — Vzgoja redovnikov......................659—661
4.	poglavje — Dolžnosti in pravice ustanov in njihovih
članov..............................662—672
5.	poglavje — Apostolat ustanov......................673—683
6.	poglavje — Ločitev članov od ustanove..............684—704
1.	člen — Prestop v drugo ustanovo................684—685
2.	člen — Izstop iz ustanove......................686—693
3.	člen — Odslovitev članov........................694—704
7.	poglavje — Redovniki, povišani v škofe..............705—707
8.	poglavje — Konference višjih predstojnikov..........708—709
3.	naslov — Svetne ustanove.............710—730
48 — Codex
753
Index
Sectio II
De societatibus vitae apostolicae (731—746) Liber III
DE ECCLESIAE MUÑERE DOCENDI (747—833)
Titulus I — De divini verbi ministerio................756—780
Caput I — De verbi praedicatione....................762—772
Caput II — De catechetica institutione................773—780
Titulus II — De actione Rcclesiae missionali............781—792
Titulus III — De educatione catholica..................793—821
Caput I — De scholis..............................796—806
Caput II — Decatholicis universitatibus aliisque studiorum
superiorum institusi......................807—814
Caput III — De universitatibus et facultatibus ecclesiasticis	815—821
Titulus IV — De instrumentis communicationis socialis et in
specie de libris..........................822—832
Titulus V — De fidei professione......................833
Liber IV
DE ECCLESIAE MUÑERE
SANCTIFICANDI (834—1253)
Pars I DE SACRAMENTIS (840—1165)
Titulus I — De baptismo............................849—878
Caput I — De baptismi celebratione..................850—860
Caput II — De baptismi ministro.......... 861—863
Caput III — De baptizandis..........................864—871
Caput IV — De patrinis............................872—874
Caput V — De collati baptismi probatione et adnotatione 875—878
Titulus II — De sacramento confirmationis..............879—896
Caput I — De confirmationis celebratione............880—881
Caput II — De confirmationis ministro................882—888
Caput III — De confirmandis........................889—891
Caput IV — De patrinis............................892—893
Caput V — De collate confirmationis probatione et adnotatione ................ 894—896
Titulus III — De sanctissima Eucharistia................897—958
Caput I — De eucharistica celebratione..............899—933
Art. 1 — De sanctissimae Eucharistiae ministro ....	900—911 Art. 2 — De sanctissima Eucharistia participanda . . . 912—923 Art. 3 — De ritibus et caeremoniis eucharisticae celebrationis ............... 924—930
754
Zaporedno kazalo
Drugi oddelek Družbe apostolskega življenja (731—746)
Tretja knjiga UČITELJSKA SLUŽBA CERKVE (747—833)
1.	naslov — Služba božje besede........................756—780
1.	poglavje — Oznanjevanje božje besede..............762—772
2.	poglavje — Katehetska vzgoja....................773—780
2.	naslov — Misijonska dejavnost Cerkve................781—792
3.	naslov — Katoliška vzgoja..........................793—821
1.	poglavje — Sole................................796—806
2.	poglavje — Katoliške univerze in druge visokošolske
ustanove............................807—814
3.	poglavje — Cerkvene univerze in fakultete.....815—821
4.	naslov — Sredstva družbenega obveščanja in zlasti knjige	822—832
5.	naslov — Izpoved vere.............. 833
Četrta kn j iga
POSVECEVALNA SLUŽBA CERKVE (834—1253)
Prvi del ZAKRAMENTI (840—1165)
1.	naslov — Krst....................................849—878
1.	poglavje — Krstno opravilo......................850—860
2.	poglavje — Krstitelj ............................861—863
3.	poglavje — Krščenci............................864—871
4.	poglavje — Botri................................872—874
5.	poglavje — Dokaz in zapis podeljenega krsta..........875—878
2.	naslov — Birma..................................879—896
1.	poglavje — Birmansko opravilo....................880—881
2.	poglavje — Birmovalec..........................882—888
3.	poglavje — Birmanci............................889—891
4.	poglavje — Botri................................892—893
5.	poglavje — Dokaz in zapis podeljene birme..........894—896
3.	naslov — Presveta evharistija......................897—958
1. poglavje — Evharistično opravilo..................899—933
1.	člen — Služabnik presvete evharistije..............900—911
2.	člen — Udeležba pri presveti evharistiji......912—923
3.	člen — Obredni predpisi za evharistično opravilo . .	924—930
755
Index
Art. 4 — De tempore et loco celebrationis Eucha-
ristiae..............................931— 933
Caput II — De sanctissima Eucharistia asservanda et
veneranda..........................934— 944
Caput III — De oblata ad Missae celebrationem stipe .	945— 958
Titulus IV — De sacramento paenitentiae............959— 997
Caput I — De celebratione sacramenti ...:..	960— 964
Caput II — De sacramenti paenitentiae ministro . . .	965— 986
Caput III — De ipso paenitente....................987— 991
Caput IV — De indulgentiis......................992— 997
Titulus V — De Sacramento unctionis infirmorum . .	998—1007
Caput I — De sacramenti celebratione............999—1002
Caput II — De ministro unctionis infirmorum ....	1003 Caput III — De iis quibus unctio infirmorum conferen-
da sit..............................1004—1007
Titulus VI — De ordine..........................1008—1054
Caput I — De ordinationis celebratione et ministro .	1010—1023
Caput II — De ordinandis ......................1024—1052
Art. 1 — De requisitis in ordinandis............1026—1032
Art. 2 —'De praerequisitis ad ordinationem ....	1033—1039
Art. 3 — De irregularitatibus aliisque impedimentis	1040—1049
Art. 4 — De documentis requisitis et de scrutinio .	1050—1052 Caput III — De adnotatione ac testimonio peractae or-
dinationis..........................1053—1054
Titulus VII — De matrimonio......................1055—1165
Caput I — De cux^a pastox'ali et de iis quae matx'imonii
celebrationi px-aemitti debent............1063—1072
Caput II — De impedimentis dirimentibus in genere .	1073—1082
Caput III — De impedimentis dirimentibus in specie .	1083—1094
Caput IV — De consensu matrimoniali..............1095—1107
Caput V — De forma celebrationis matrimonii . . .	1108—1123
Caput VI — De matrimoniis mixtis........1124—1129
Caput VII — De matrimonio secreto celebrando ....	1130—1133
Caput VIII — De matrimonii effectibus.......1134—1140
Caput IX — De sepax-atione coniugum.......1141—1155
Art. 1 — De dissolutione vinculi........1141—1150
Art. 2 — De sepax-atione manente vinculo ....	1151—1155
Caput X — De matrimonii convalidatione.....1156—1165
Art. 1 — De convalidatione simplici.......1156—1160
Art. 2 — De sanatione in x-adice........1161—1165
Pars II
DE CETERIS ACTIBUS CULTUS DIVINI (1166—1204)
Titulus I	— De sacramentalibus.........1166—1172
Titulus II — De liturgia horarum.........1173—1175
Titulus III — De exequiis ecclesiasticis.......1176—1185
Caput I — De exequiarum celebratione ......	1177—1182
756
Zaporedno kazalo
4. člen — Čas in kraj evharističnega opravila ....	931— 933
2.	poglavje — Shranjevanje in češčenje sv. Rešnjega te-
lesa ..............................934— 944
3.	poglavje — Dar za mašno opravilo................945— 958
4.	naslov — Zakrament pokore......................959— 997
1.	poglavje — Zakramentalno opravilo..............960— 964
2.	poglavje — Služabnik zakramenta pokore..........965— 986
3.	poglavje — Spovedanec........................987— 991
4.	poglavje — Odpustki..........................992— 997
5.	naslov — Zakrament bolniškega maziljenja............998—1007
1.	poglavje — Zakramentalno opravilo..............998—1002
2.	poglavje — Služabnik bolniškega maziljenja ....	1003
3.	poglavje — Komu je treba deliti bolniško maziljenje	1004—1007
6.	naslov — Sveti red..............................1008—1054
1.	poglavje — Obhajanje posvetitve in njen služabnik . .	1010—1023
2.	poglavje — Prejemniki svetih redov..............1024—1052
1.	člen — Kaj se zahteva od prejemnikov svetih redov	1026—1032
2.	člen — Kaj se zahteva za prejem svetega reda . . .	1033—1039
3.	člen — Iregularnosti in drugi zadržki............1040—1049
4.	člen — Potrebne listine in skrutinij..............1050—1052
3.	poglavje — Zapis in potrdilo o opravljeni podelitvi
redov..............................1053—1054
7.	naslov — Zakon................................1055—1165
1.	poglavje — Pastoralna skrb in kar je potrebno pred
sklenitvijo zakona..................1063—1072
2.	poglavje —• Razdiralni zadržki na splošno..........1073—1082
3.	poglavje — Razdiralni zadržki posamič............1083—1094
4.	poglavje —• Zakonska privolitev.........1035—1107
5.	poglavje — Oblika sklenitve zakona.......1108—1123
6.	poglavje — Mešani zakoni...........1124—1129
7.	poglavje — Tajna sklenitev zakona.......1130—1133
8.	poglavje — Učinki zakona...........1134—1140
9.	poglavje — Ločitev zakoncev..........1141—1155
1.	člen — Razveza zakonske vezi........1141—1150
2.	člen — Ločitev ob obstoječi zakonski vezi ....	1151—1155 10. poglavje — Poveljavitev zakona.........1156—1165
1.	člen — Navadna poveljavitev.........1156—1160
2.	člen — Ozdravitev v korenini........1161—1165
Drugi del DRUGA BOGOSLUŽNA OPRAVILA (1166—1204)
1.	naslov — Zakramentali .............1166—1172
2.	naslov — Molitveno bogoslužje..........1173—1175
3.	naslov — Cerkveno pogrebno opravilo........1176—1185
1. poglavje — Pogrebno opravilo..........1177—1182
757
Index
Caput II — De iis quibus exequiae ecclesiasticae conce-
dendae sunt aut denegandae.......1183—1185
Titulus IV — De cultu Sanctorum, sacrarum imaginum et
reliquiarum.............1186—1190
Titulus V — De voto et iureiurando.........1191—1204
Caput I — De voto...............1191—1198
Caput II — De iureiurando........................1199—1204
Pars III
DE LOCIS ET TEMPORIBUS SACRIS (1205—1253)
Titulus I — De locis sacris........................1205—1243
Caput I — De ecclesiis.............1214—1222
Caput II — De oratoriis et de sacellis privatis ....	1223—1229
Caput III — De sanctuariis........................1230—1234
Caput IV — De altaribus..........................1235—1239
Caput V — De coemeteriis........................1240—1243
Titulus II — De temporibus sacris....................1244—1253
Caput I — De diebus testis........................1246—1248
Caput II — De diebus paenitentiae..................1249—1253
Liber V
DE BONIS ECCLESIAE
TEMPORALIBUS (1254—1310)
Titulus I — De acquisitione bonorum................1259—1272
Titulus II — De administratione bonorum..............1273—1289
Titulus III — De contractibus ac praesertim de alienatione	1290—1298
Titulus IV — De piis voluntatibus in genere et de piis fun-
dationibus............................1299—1310
Leber VI
DE SANCTIONIBUS
IN ECCLESIA (1311—1399)
Pars I
DE DELICTIS ET POENTS IN GENERE (1311—1363)
Titulus I	— De delictorum punitione generatim ....	1311—1312
Titulus II	— De lege poenali ac de praecepto poenali . .	1313—1320
Titulus III	— De subiecto poenalibus sanctionibus obnoxio 1321—1330
Titulus IV	— De poenis aliisque punitionibus..........1331—1340
Caput I	— De censuris..........................1331—1335
758
Zaporedno kazalo
2. poglavje — Komu naj se cerkveno pogrebno opravilo do-
voli ali odreče...........1183—1185
4.	naslov — Ceščenje svetnikov, svetih podob in relikvij . .	1186—1190
5.	naslov — Zaobljuba in prisega...........1191—1204
1.	poglavje — Zaobljuba.............1191—1198
2.	poglavje — Prisega............................1199—1204
Tretji del SVETI KRAJI IN ČASI (1205—1253)
1.	naslov — Sveti kraji............................1205—1243
1.	poglavje — Cerkve..............1214—1222
2.	poglavje — Kapele in zasebne kapele..............1223—1229
3.	poglavje — Božjepotna svetišča..................1230—1234
4.	poglavje — Oltarji............................1235—1239
5.	poglavje — Pokopališča........................1240—1243
2.	naslov — Sveti časi..............................1244—1253
1.	poglavje — Prazniki ..........................1246—1248
2.	poglavje — Spokorni dnevi......................1249—1253
Peta knjiga CERKVENO PREMOŽENJE (1254—1310)
1.	naslov — Pridobivanje premoženja..................1259—1272
2.	naslov — Uprava premoženja......................1273—1289
3.	naslov — Pogodbe, zlasti odtujitev..................1290—1298
4.	naslov — Volila v pobožne namene na splošno in pobožne
ustanove..............................1299—1310
Šesta knjiga SANKCIJE V CERKVI (1311—1399)
Prvi del
KAZNIVA DEJANJA IN KAZNI
NA SPLOŠNO (1311—1363)
1.	naslov — Kaznovanje kaznivih dejanj na splošno . . .	1311—1312
2.	naslov — Kazenski zakon in kazenski ukaz......1313—1320
3.	naslov — Oseba, ki jo lahko zadenejo sankcije..........1321—1330
4.	naslov — Kazni in druga kaznovanja................1331—1340
1. poglavje — Cenzure............................1331—1335
759
Index
Caput II — De poenis expiatoriis ................1336—1338
Caput III — De remediis poenalibus et paenitentiis . . .	1339—1340
Titulus V — De poenis applicandis..................1341—1353
Titulus VI — De poenarum cessatione................1354—1363
Pars II
DE POENIS IN SINGULA DELICTA (1364—1399)
Titulus I — De delictis contra religionem et Ecclesiae
unitatem............................1364—1369
Titulus II — De delictis contra ecclesiasticas auctoritates
et Ecclesiae libertatem..................1370—1377
Titulus III —■ De munerum ecclesiasticorum usurpatione
deque delictis in iis exercendis............1378—1389
Titulus IV — De crimine falsi......................1390—1391
Titulus V — De delictis contra speciales obligationes . .	1392—1396
Titulus VI — De delictis contra hominis vitam et libertatem	1397—1398
Titulus VII — Norma generalis........... 1399
Liber VII DE PROCESSIBUS (1400—1752)
Pars I
DE IUDICIIS IN GENERE (1400—1500)
Titulus I — De foro competenti....................1404—1416
Titulus II — De variis tribunalium gradibus et speciebus	1417—1445
Caput I — De tribunali primae instantiae......1419—1437
Art. 1 — De iudice..............1419—1427
Art. 2 — De auditoribus et relatoribus............1428—1429
Art. 3 — De promotore iustitiae, vinculi defensore et
notario..............................1430—1437
Caput II — De tribunali secundae instantiae..........1438—1441
Caput III — De Apostolicae Sedis tribunalibus ....	1442—1445
Titulus III — De disciplina in tribunalibus servanda . .	1446—1475
Caput I — De officio iudicum et tribunalis ministrorum	1446—1457
Caput II — De ordine cognationum..................1458—1464
Caput III — De terminis et dilationibus..............1465—1467
Caput IV — De loco iudicii........................1468—1469
Caput V — De personis in aulam admittendis et de modo
conficiendi et conservandi acta............1470—1475
Titulus IV — De partibus in causa..................1476—1490
Caput I — De actore et de parte conventa............1476—1480
Caput II — De procuratoribus ad lites et advocatis . .	1481—1490
760
Zaporedno kazalo
2.	poglavje — Zadostilne kazni....................1336—1338
3.	poglavje — Pokorila in pokore..................1339—1340
5.	naslov — Nalaganje kazni........................1341—1353
6.	naslov — Prenehanje kazni........................1354—1363
Drugi del
KAZNI ZA POSAMEZNA KAZNIVA DEJANJA (1364—1399)
1.	naslov — Kazniva dejanja proti veri in edinosti Cerkve .	1364—1369
2.	naslov — Kazniva dejanja proti cerkvenim oblastem in
svobodi Cerkve..........................1370—1377
3.	naslov — Prisvajanje cerkvenih opravil in kazniva deja-
nja pri njihovem opravljanju..............1378—1389
4.	naslov — Kriva ovadba in ponaredba................1390—1391
5.	naslov — Kazniva dejanja proti posebnim dolžnostim . .	1392—1396
6.	naslov — Kaznivo dejanje proti človeškemu življenju in
svobodi................................1397—1398
7.	naslov — Splošna določba............ 1399
Sedma knjiga POSTOPKI (1400—1752)
Prvi del SODSTVO NA SPLOŠNO (1400—1500)
1.	naslov — Pristojno sodišče........................1404—1416
2.	naslov — Različne stopnje in vrste sodišč......1417—1445
1.	poglavje — Sodišče prve stopnje.........1419—1437
1.	člen — Sodnik...............1419—1427
2.	člen — Sodniki zasliševalci in poročevalci ....	1428—1429
3.	člen — Pravdnik, branilec vezi in notar..........1430—1437
2.	poglavje — Sodišče druge stopnje................1438—1441
3.	poglavje — Sodišči apostolskega sedeža............1442—1445
3.	naslov — Sodni red..............................1446—1479
1.	poglavje — Služba sodnikov in sodnih uslužbencev . .	1446—1457
2.	poglavje — Vrstni red pri reševanju zadev..........1458—1464
3.	poglavje — Roki in podaljšanja..................1465—1467
4.	poglavje — Kraj sojenja........................1468—1469
5.	poglavje — Osebe, ki imajo pristop v sodno dvorano, in
način, kako se sestavljajo in hranijo spisi	1470—1475
4.	naslov — Pravdne stranke........................1476—1490
1.	poglavje — Tožnik in tožena stranka..............1476—1480
2.	poglavje — Pravdni zastopniki in odvetniki ....	1481—1490
761
Index
Titulus V — De actionibus et exceptionibus............1491—1500
Caput I — De actionibus et exceptionibus in genere . .	1491—1495
Caput II — De actionibus et exceptionibus in specie . .	1496—1500
Pars II
DE IUDICIO CONTENTIOSO (1501—1670) Sectio I
De iudicio contentioso ordinario (1501—1655)
Titulus I — De causae introductione........1501—1512
Caput I — De libello litis introductorio..............1501—1506
Caput II —• De citatione et denuntiatione actorum iudi-
cialium..............................1507—1512
Titulus II — De litis contestatione.........1513—1516
Titulus III — De litis instantia...........1517—1525
Titulus IV — De probationibus......................1526—1586
Caput I — De partium declarationibus..............1530—1538
Caput II — De probatione per documenta............1539—1546
Art. 1 — De natura et fide documentorum..........1540—1543
Art. 2 — De productione documentorum............1544—1546
Caput III — De testibus et attestationibus............1547—1573
Art. 1 — Qui testes esse possint..................1549—1550
Art. 2 —'De inducendis et excludendis testibus . . .	1551—1557
Art. 3 — De testium examine....................1558—1571
Art. 4 — De testimoniorum fide..................1572—1573
Caput IV — De peritis............................1574—1581
Caput V — De accessu et de recognitione iudiciali . . .	1582—1583
Caput VI —• De praesumptionibus....................1584—1586
Titulus V — De causis incidentibus..................1587—1597
Caput I — De partibus non comparentibus..........1592—1595
Caput II — De interventu tertii in causa............1596—1597
Titulus VI — De actorum publicatione, de conclusione in
causa et de causae discussione............1598—1606
Titulus VII — De iudicis pronuntiationibus..............1607—1618
Titulus VIII — De impugnatione sententiae.......1619—1640
Caput I — De querela nullitatis contra sententiam . .	1619—1627
Caput II — De appellatione........................1628—1640
Titulus IX — De re iudicata et de restitutione in integrum	1641—1648
Caput I — De re iudicata........................1641—1644
Caput II — De restitutione in integrum..............1645—1648
Titulus X — De expensis iudicialibus et de gratuito patrocinio ..............................1649
Titulus XI — De exsecutione sententiae . . <..........1650—1655
762
Zaporedno kazalo
5. naslov — Tožbe in ugovori........................1491—1500
1.	poglavje — Tožbe in ugovori na splošno............1491—1495
2.	poglavje — Posebne tožbe in ugovori..............1496—1500
Drugi del SPORNI SODNI POSTOPEK (1501—1670)
Prvi oddelek Redni sporni sodni postopek (1501—1655)
1.	naslov — Uvedba pravde.............1501—1512
1.	poglavje — Tožbeni spis........................1501—1506
2.	poglavje — Vabljenje in sporočanje sodnih dejanj . .	1507—1512
2.	naslov — Ugotovitev pravdnega spora........1513—1516
3.	naslov — Tek pravde..............1517—1525
4.	naslov — Dokazovanje............................1526—1586
1.	poglavje — Izjave strank........................1530—1538
2.	poglavje — Dokaz z listinami....................1539—1546
1.	člen — Narava in dokazna moč listin............1540—1543
2.	člen — Predlaganje listin......................1544—1546
3.	poglavje — Priče in pričevanja..................1547—1573
1.	člen — Kdo more biti priča....................1549—1550
2.	člen — Priče, ki jih je treba privesti ali izključiti .	1551—1557
3.	člen — Zasliševanje prič......................1558—1571
4.	člen — Dokazna moč pričevanj................1572—1573
4.	poglavje — Izvedenci..........................1574—1581
5.	poglavje — Sodni pristop in ogled................1582—1583
6.	poglavje — Domneve..........................1584—1586
5.	naslov — Vmesni spori............................1587—1597
1.	poglavje — Stranki, ki ne prideta na sodišče ....	1592—1595
2.	poglavje — Udeležba tretjega v pravdi............1596—1597
6.	naslov — Objava pravdnih spisov, zaključitev dokaznega
postopka in razprava o zadevi..............1598—1606
7.	naslov — Sodniški izreki..........................1607—1618
8.	naslov — Izpodbijanje sodbe...........1619—1640
1.	poglavje — Ničnostna pritožba zoper sodbo.....1619—1627
2.	poglavje — Priziv..............................1628—1640
9.	naslov — Pravnomočnost in vrnitev v prejšnje stanje . .	1641—1648
1.	poglavje — Pravnomočnost......................1641—1644
2.	poglavje — Vrnitev v prejšnje stanje..............1645—1648
10.	naslov — Sodni stroški in pravica ubogih...... 1649
11.	naslov — Izvršitev sodbe..........................1650—1655
763
Index
Sectio II
De processu contentioso orali (1656—1670)
Pars III
DE QUIBUSDAM PROCESSIBUS SPECIALIBUS (1671—1716)
Titulus I — De processibles matrimonialibus..........1671—1707
Caput I — De causis ad matrimonii nullitatem decla-
randam..............................1671—1691
Art. 1 — De foro competenti....................1671—1673
Art. 2 — De iure impugnandi matrimonium ....	1674—1675
Art. 3 — De officio iudicum....................1676—1677
Art. 4 — De probationibus......................1678—1680
Art. 5 — De sententia et appellatione..............1681—1685
Art. 6 — De processu documentali................1686—1688
Art. 7 — Normae generales......................1689—1691
Caput II — De causis separationis coniugum..........1692—1696
Caput III — De processu ad dispensationem super matrimonio rato et non consummato............1697—1706
Caput IV — De processu praesumptae mortis coniugis . . 1707
Titulus II — De causis ad sacrae ordinationis nullitatem
declerandam..........................1708—1712
Titulus III — De modis evitandi iudicia........1713—1716
Pars IV DE PROCESSU POENALI (1717—1731)
Caput I — De praevia investigatione........1717—1719
Caput II — De processus evolutione................1720—1728
Caput III — De actione ad damna reparanda..........1729—1731
Pars V
DE RATIONE PROCEDENDO IN RECURSIBUS ADMINISTRATIVE ATQUE IN PAROCHIS AMOVENDIS VEL TRANSFERENDIS (1732—1752)
Sectio I
De recursu adversus decreta administrativa (1732—1739) Sectio II
De procedura in parochis amovendis
vel transferendis (1740—1752)
Caput I — De modo procedendi in amotione parochorum 1740—1747 Caput II — De modo procedendi in translatione parochorum ............... 1748—1752
764
Zaporedno kazalo
Drugi oddelek Ustni sporni postopek (1656—1670)
Tretji del NEKATERI POSEBNI POSTOPKI (1671—1716)
1.	naslov — Postopki v zakonskih zadevah..............1671—1707
1.	poglavje — Ničnostne zakonske pravde............1671—1691
1.	člen — Pristojno sodišče......................1671—1673
2.	člen ■— Pravica izpodbijati zakon................1674—1675
3.	člen — Dolžnosti sodnikov....................1676—1677
4.	člen — Dokazovanje..........................1678—1680
5.	člen — Sodba in priziv........................1681—1685
6.	člen — Postopek z listinami....................1686—1688
7.	člen — Splošne določbe......................1689—1691
2.	poglavje — Pravde o ločitvi zakoncev..............1692—1696
3.	poglavje — Postopek za spregled trdnega in neizvrše-
nega zakona........................1697—1706
4.	poglavje — Postopek o domnevni smrti zakonca . . . 1707
2.	naslov — Pravde za razglasitev ničnosti svetega reda . .	1708—1712
3.	naslov — Načini, kako se izogniti sodnim postopkom . .	1713—1716
Četrti del KAZENSKI POSTOPEK (1717—1731)
1.	poglavje — Predhodno preiskovanje.......1717—1719
2.	poglavje — Potek postopka......................1720—1728
3.	poglavje — Pravda za poi'avnavo škode............1729—1731
Peti del
POSTOPEK V UPRAVNIH PRITOŽBAH IN PRI ODSTRANITVI ALI PREMESTITVI ŽUPNIKOV (1732—1752)
Prvi oddelek Pritožba proti upravnim odločbam (1732—1739)
Drugi oddelek
Postopek pri odstranitvi ali premestitvi župnikov (1740—1752)
1.	poglavje — Postopek pri odstranitvi župnikov .... 1740—1747
2.	poglavje — Postopek pri premestitvi župnikov . . . 1748—1752
765
I
i
I
I
I
I
i
SPLOŠNO KAZALO
Konstitucija »Zakone svetega pravnega reda« Uvod...............
PRVA KNJIGA — SPLOŠNE DOLOČBE.....
DRUGA KNJIGA — BOŽJE LJUDSTVO......
Prvi del — Verniki............
Drugi del — Hierarhična ureditev Cerkve .... Tretji del — Ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.......
TRETJA KNJIGA — UČITELJSKA SLUŽBA CERKVE .
ČETRTA KNJIGA — POSVECEVALNA SLUŽBA CERKVE
Prvi del — Zakramenti..........
Drugi del — Druga bogoslužna opravila.....
Tretji del — Sveti kraji in časi........
PETA KNJIGA — CERKVENO PREMOŽENJE . .
ŠESTA KNJIGA Prvi del — Drugi del —
SEDMA KNJIGA Prvi del — Drugi del — Tretji del — Četrti del — Peti del —
—	SANKCIJE V CERKVI .... Kazniva dejanja in kazni na splošno . Kazni za posamezna kazniva dejanja .
—	POSTOPKI .........
Sodstvo na splošno........
Sporni sodni postopek......
Nekateri posebni postopki.....
Kazenski postopek........
Postopek v upravnih pritožbah in pri stranitvi ali premestitvi župnikov . .
od
Stvarno kazalo . Zaporedno kazalo
Stran 11 23
47
113 113 161
261
327
359 361 465 477
491
513 513 535
547 547 581 637 653
659
670 746
NflRfïDNfl IN UNIVERZITETNO KNJI2NICR