Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 900
G o r 1 z 1 a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.800
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.800
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XV. - Štev. 36 (758)	Gorica	- četrtek 5. septembra 1963 - Trst	Posamezna	številka	L.	40
Šolska vrata se zopet odpirajo Obisk Hruščeva v Jugoslaviji
NAŠA ŠOLA — NAŠ PONOS
Slehernemu primorskemu Slovencu zadrhti srce v prsih, ko je govora o našem tukajšnjem šolstvu, zadrhti mu v bolesti, ki so mu jo rodili neprestani boji, uspehi in neuspehi, neizpolnjeni upi in nade v razvoju našega šolstva.
Zgodovina nam priča, kako je Slovenec z idealom v srcu, z enim samim klicem na ustih, s klicem po materini šoli začel ponosno in neustrašeno polagati pred desetletji temelje naši šolski stavbi. Delal je idealno in nesebično, ni mu bilo žal za izgubljene urice, ker je verjel v cvetočo bodočnost našega šolstva med svojimi rojaki. Ta boj traja še danes in ni moja naloga in tudi ni tu mesto, da bi kaj več spregovorili o podrobnosti tega boja, ki čaka še vedno temeljitega zgodovinarja, da ga opiše. Pa tudi ne bom omenjal v tem boju zaslužnih mož, saj jih je cela vrsta. Eno dejstvo je gotovo: naš rod tu ob Adriji hoče živeti, da bi se razvijal, ustvarjal in napredoval. In naša šola, slovenska šola je tista, ki je poklicana, da ima to častno nalogo, da privabi slovenski naraščaj v svoje razrede in ga »z uma bistrim mečem« pripravi za bodoče življenjske viharje.
Zato je važno, da v teh dneh vsi pomagamo, da bo res prišlo v naše šole čim-več naše mladine in predvsem najmlajšega naraščaja. Šola je menda edino področje, kjer res vsi Slovenci brez razlike spoznavamo, kaj je naša dolžnost in naša prva naloga tu v zamejstvu.
Različni razlogi in pojavi v zadnjih letih me silijo, da omenim med drugim, da je obisk šole, zlasti vrtcev in osnovne šole odvisen poglavitno predvsem od šolnikov. Zato želim prav sedaj, ob začetku novega šolskega leta ponovno poudariti, da prav naša slovenska šola, čeprav bolj skromna in za nekatere izbirčneže ne dovolj »fina«, vcepi otroku tudi ljubezen do našega naroda in jezika ter ga istočasno izpopolni v obeh tukajšnjih jezikih. Velika večina naših ljudi se tega zaveda in pošilja zato svoje otroke v naše šole. Da bi pridobili postopoma še preostale, ne bi bilo napak, če bi naši šolniki še bolj pospešili stike med šolo in domom, poglobili svoje zanimanje za učence tudi izven šole in bi stremeli za tem, da napravijo šolo za učence vabljivo in zanimivo. Če je šola na svojem mestu, kot pravijo, seveda to vpliva tudi na obisk. Tega se morajo naši šolniki zavedati. Večina se, hvala Bogu, tega zaveda in se tako tudi ravna. So pa, žal, med šolniki tudi taki, ki vidijo v šoli samo vir svoje — če se lahko tako izrazim — mesečne plače in nič več. Bog nas varuj takih šolnikov. Zato se morajo šolniki zavedati svojega vzvišenega poslanstva in svoje odgovornosti pred svojo vestjo, pred svojim narodom in končno pred zgodovino. Učeniški poklic je eden najtežjih poklicev sodobnosti, posebno ker se mora boriti ne le s finančnimi in materialnimi težavami, ampak tudi in predvsem proti vplivom ulice in mamljivih razvedril. Zato mora biti šolnik pedagoško na višku. Vzgajanje, to je njegova prvenstvena naloga.
Zato, ako hočemo, da bo naša šola dobro obiskovana in da bo žela uspehe, morajo vsi naši šolniki tu v zamejstvu stremeti, delati in se truditi, da postanejo res ali da se vsaj približajo liku vzor-šolnika. Kajti zavedati se moramo vsi, da je od slovenskih šolnikov v veliki meri odvisen obstoj in razvoj slovenskih šol. Prilično število šolnikov, navdušenih in ognjevitih, lahko dosti napravi. V viharjih in preizkušnjah naj se pokažejo nove sveže osebnosti. V našo mladino naj vcepijo geslo »tuje spoštuj, ali s svojem se diči — svojemu daj prednost vselej«.
NAŠA VELIKA SKRB
Morda bo kdo mislil, da so za nas Slovence največja skrb volitve, pa ni tako. Naša šola je in mora biti tudi naša prva skrb, da bo zgradila naši tako težko preizkušeni manjšini nove sile in vodilne pla-
sti v političnem, gospodarskem in kulturnem življenju. Ako bomo ostali zvesti sebi in naši šoli, nas bodo sosedje drugega jezika in narodnosti bolj upoštevali, imeli nas bodo za značajne in neomajne ljudi, katerim je treba dati vse, kar jim po božjih in človeških postavah tudi pritiče.
Naša narodnost in istočasno zvestoba našemu jeziku sta veliki dobrini, ki ju po božji volji nosimo v svoji duši. Zato naša zvestoba do Boga zahteva nujno tudi zvestobo do našega naroda, jezika in šole. In žalostno, da ne rečem usodno bi bilo za nas, če bi bilo kdaj drugače.
TRŽAŠKI SLOVENEC
»Verjamete v kpmunistični raj v Sovjetski zvezi? Pojdite si ga ogledat! Plačam jaz!« — S temi besedami je podjetni in-dustrijalec Renato Crotti iz kraja Carpi pri Modeni (v rdeči Emiliji) povabil okrog trideset svojih rojakov vseh političnih prepričanj, med katerimi deset komunistov in socialistov, na krožno potovanje po državah Vzhodne Evrope. Potovanje je bilo popolnoma brezplačno. Edini pogoj, ki ga je industrijec postavil, je bila obveza, da bo po zaključnem potovanju vsak dal svoje iskreno mnenje o tem, kar je videl in slišal.
Odpotovali so prve dni julija. Pot jih je vodila iz Italije v Berlin, Varšavo,
Dunaj. Med tritedenskim potovanjem so
si ogledali vse, kar so jim čas in komunistična oblastva dovolila, od kremeljske palače v Moskvi pa do državnih kmetijskih posestev (sovhozi). Tako so imeli dovolj priložnosti, da so si na kraju samem ogledali komunistično stvarnost, katero so jim domači rdeči propagandisti opevali kot nekaj vzvišenega in edinstvenega, skratka pravi raj na zemlji. Prav zaradi tega je ta emilijski industrijalec hotel svojim uslužbencem in drugim kvalificiranim komunističnim in socialističnim osebnostim nuditi edinstveno priliko, da si na njegove stroške ogledajo življenje v toliko opevanem sovjetskem raju.
Uspeh te edinstvene pobude pogumnega industrijalca iz rdeče Emilije ni izostal. In to kljub temu, da Emilijci težko spremenijo svoje mnenje o kaki stvari in še posebno o tem, kar jim je v. teku desetletij natvezila partijska propaganda. Mestece Carpi pri Modeni ima precej razvito industrijo in njeni prebivavci živijo v dokajšnjem blagostanju. Sorazmerno s številom prebivavstva imajo celo več avtomobilov in gospodinjskih strojev kot Milan. Kljub temu pa večina voli komuniste (56%). — No, in kot rečeno, ob povratku s potovanja so vsi, ki so se ga udeležili, razen enega, bili edini v tem, da niso našli tistega »raja«, v katerega so mnogi v dobri veri verjeli. Zlasti jih je presenetil zelo nizek standart življenja, visoke cene ter neenakost - plač.
Kmetijskega izvedenca, Elda Rossija, komunista po političnem prepričanju, je posebno presenetila slika zanemarjenega kmetijstva: ■ »Mučen vtis mi je napravilo zanemarjeno kmetijstvo z zelo nizko produktivnostjo. Kvaliteti pridelka ne posvečajo nobene pažraje. Nerazumljivo nn je tudi, zakaj puščajo kmetijske stroje na odprtem, da se kvarijo po nepotrebnem. — Neprijeten vtis mi je dalje napravil pogled na visoko število žensk, ki opravljajo izredno težka dela^.«
»Ce bi ženske morale pri nas v Italiji toliko delati kot v Rusiji — je dejala neka delavka — bi napravile revolucijo.« In spet neka druga ženska: »Brati o berlinskem zidu je ena stvar, videti ga pa je druga.«
Večina žensk-delavk, ki se kot gospodinje dobro spoznajo na cene življenjskih potrebščin, so ostale presenečene nad cenami in plačami. Ena izmed njih je za poskus hotela videti, koliko bi stalo življenje na dan za normalno družino štirih oseb. Potrosila bi osem rubljev. — Sov-
Predsednik sovjetske vlade in tajnik komunistične partije SZ Hruščev je v torek zaključil svoj obisk, uradno »počitnice« v Jugoslaviji. Po kratkem postanku v Zagrebu se je v nedeljo pozno zvečer vrnil v Beograd, odkoder je po slovesu od maršala Tita in drugih jugoslovanskih oblasti v torek odpotoval z letalom domov.
Časnikarji in drugi politični o-pazovavci, ki so spremljali sovjetskega prvaka na njegovem dvotedenskem potovanju po jugoslovanskih zveznih republikah, delajo
jetski delavec jih povprečno zasluži petdeset na mesec. Neka delavka je izjavila: »Nisem si predstavljala, da so še take razlike med sovjtskimi državljani v plačah ter načinu življenja. Ta neenakost me je razočarala, ker so nam pridigali, da vlada v Rusiji enakost.«
Take in podobne izjave so dali vsi, ki so imeli priliko na lastne oči videti življenje sovjetskega ljudstva. V marsikaterem se je pojavila notranja kriza, kakor pri neki delavki, ki se je po tem, kar je videla v Sovjetski zvezi, znašla v kočlji-veb položaju: »Kako naj razložim očetu, da je tam ravno nasprotno kot on veruje?« Ostali so ji svetovali, naj ga zaradi Iju-Bbqga^mmi.,v hišji pusti,, naj veruje še naprej v sovjetski raj.
Komentarja ni treba! Škoda, da ni tudi pri nas tako velikodušnih podjetnikov, ki bi bili pripravljeni posnemati originalno pobudo emllijskega kolega v odkrivanju resnice o raju pod komunističnimi režimi.
Pretekli teden je prišlo do največje ljudske politične manifestacije v ZDA. Dve sto tisoč črncev iz vseh delov države je organiziralo tako zvani pohod nad Wa-shington, da bi s tem izpričali svojo odločenost doseči državljansko enakopravnost, kakor je zapisano v ustavi. Prišli so iz vseh delov ZDA ter z vsemi mogočimi sredstvi. Zbrali so se na prostoru pred Lincolnovim mavzolejem. Nosili so številne transparente z zahtevami po odpravi diskriminacije na delu ter enakosti pri uživanju vseh ostalih državljanskih svoboščin. Zborovanje je potekalo v največjem redu. V znak solidarnosti so se mu pridružili tudi številni belci ter filmski igravci iz Holli-vooda. To akcijo črncev za demokratično uveljavitev njihovih pravic je podprla tudi Kennedyjeva vlada, kakor tudi delavski sindikati ter verske organizacije vseh treh glavnih ameriških veroizpovedi : katoliške, protestantske ter judovske.
To dejstvo in pa discipliniran pohod temnopoltega prebivavstva pomeni odločilen preobrat v zgodovini ameriške demokracije, ki je na ta način ponovno dokazala, da si tudi temnopolta ljudstva morejo na njenih osnovah zagotoviti svoje pravice.
»Boj za državljanske pravice,« je dejal nek govornik, »je boj vseh Amerikancev, ki se morajo zavedati odgovornosti za uveljavljanje zahtev črnopoltega prebivavstva. Belci in črnci moramo strumno skupaj korakati. Kako naj zahtevamo svobodo za vzhodni Berlin, če jo od svoje strani odrekamo nekaterim svojim državljanom!«
sedaj bilanco tega obiska. Delo ni ravno preveč lahko, ker so uradna poročila zelo splošna in skopa, zaradi česar morajo osebno tvegati marsikatera ugibanja. Vendar iz govorov in obnašanja obeh državnikov kakor tudi ostalih uradnih krogov se da potegniti nekaj ugotovitev, ki več ali manj držijo.
HRUŠČEV V SLOVENIJI
Zadnjič smo ga pustili na Brionih, kjer so potekali politični razgovori in je zato tam prebil največ časa. Tu se je z maršalom Titom in Hruščevom srečal tudi predsednik italijanskega senata Merzagora. Srečanje je bilo čisto privatne narave. Merzagora z družino namreč križari s svojo malo jahto ob dalmatinski obali. Jugoslovanski predsednik je spričo dobrih odnosov z Italijo smatral u-mestno se srečati z njim. Tako se je tudi zgodilo.
Z »Galebom« sta se Tito in Hruščev z Brionov pripeljala v Koper. Po slovesnem sprejemu v pristanišču ter po krajšem postanku na glavnem trgu (kjer so gostom pripravili zakusko, ki se je pa niso lotili) so z avtomobili nadaljevali pot preko Postojne, Ljubljane na lovsko pristavo Brdo pri Kranju. Med svojim bivanjem v Sloveniji si je Hruščev ogledal moderno rudarsko mesto Velenje ter vzre-jališče plemenskih in pitanih prašičev v Ihanu, kjer se je med drugim zanimal, če imajo delavci posestva ohišnice. Ko je zvedel, da jih nimajo, je rekel, da je to zelo dobro. Ko so mu povedali, da en delavec oskrbuje od 500 do 600
Zborovanje se je zaključilo s sprejetjem neke vrste zaobljube, v kateri zagotavljajo, da bodo ob povratku na svoje domove nadaljevali z bojem za uveljavljanje pravic ter zmago rasne enakopravnosti.
Organizatorje mogočnega ljudskega pohoda je sprejel predsednik Kennedy v Beli hiši ter jim izrazil priznanje in solidarnost za tako mogočno javno akcijo v korist temnopoltih ameriških državljanov: »Danes smo bili priča, kako se je na desettisoče Amerikancev, belih in črnih, poslužilo svoje pravice, da na miren način opozorijo javnost na izredno važen narodni problem. Način manifestacije je služil ne samo stvari 20 milijonov črncev, ampak vsega človeštva.«
Zastrupila se je bivša jugoslovanska kraljica
Na otoku Giudecea v Benetkah se je v nedeljo zastrupila z uspavalnimi praški bivša jugoslovanska kraljica Aleksandra. Prepeljali so jo v beneško bolnišnico, a njeno stanje je zelo resno.
Kraljica Aleksandra, hči princeze Aspa-zije, se je poročila z bivšim kraljem Petrom 20. marca 1944. Kralj Peter živi sedaj v pregnanstvu v Veliki Britaniji, a se trenutno nahaja v New Yorku, kamor so mu poslali brzojav. Med kraljem Petrom in Aleksandro ni bilo pravega soglasja.
Leta 1953 je kraljica Aleksandra zapustila moža v Parizu in se s sinom Aleksandrom zatekla k svoji materi v Benetke. Bivši kralj Peter je zaradi tega zahteval ločitev zakona. Leta 1955 sta se kralj in kraljica zopet pobotala, a sta še vedno živela ločeno.
Po zadnjih vesteh se je stanje bivše kraljice zelo izboljšalo.
glav živine, je Hruščev verjetno v šali dejai: »Lepi podatki, tako lepi, kot da bi bili nekoliko .pobarvani”.« Naslednje dni je Hruščev obiskal še Bled in Bohinj. V nedeljo je zapustil Slovenijo in se preko Ljubljane in Dolenjske podal v Zagreb, kjer je obiskal gradnjo ene najbolj obsežnih in najbolj modernih tovarn za izdelovanje plastičnih mas v Jugoslaviji in v vzhodnem taboru sploh. Sovjetski predsednik sam se ni mogel načuditi obsežnosti in kapaciteti te nove tovarne, ki jo Jugoslovani gradijo z anglo-ameriško pomočjo. Baš zaradi tega so mu jo hoteli pokazati, da se bo lahko prepričal, da zahodna pomoč Jugoslaviji ni le v besedah, ampak predvsem v dejanjih.
Tu je tudi prišlo do nepotrebnega incidenta med zahodnimi časnikarji in policijo. Ta jim namreč ni dovolila, da bi spremljali visoke goste v notranjosti tovarne, ter jih je pri tem s silo izgnala iz dvorane! Nekemu ameriškemu časnikarju so poškodovali roko. Dopisnik »New York Timesa« je ta dogodek komentiral z mnenjem, da ni to prvič, da izganjajo ameriške državljane iz objektov, ki jih gradijo ravno z ameriškim denarjem.
BILANCA OBISKA
O pravkar zaključnem obisku sovjetskega prvaka v Jugoslaviji je, kot rečeno, težko napraviti definitivno, zaokroženo bilanco, ker javnosti manjkajo potrebni elementi za sestavo jasne slike. — Skoro vsi politični opazovavci so si edini v ugotovitvi, kljub nekaterim laskavim priznanjem uspehov jugoslovanske poti v socializem, ni dosegel tistega, kar si je želel, da bi se namreč Jugoslavija zopet vrnila v vzhodni socialistični tabor ter se vanj vsaj gospodarsko popolnoma vključila. Tega maksimalnega cilja Hruščev torej ni dosegel, čeprav je v svojem govoru v Splitu skušal ustvariti videz. Jugoslovanski uradni krogi so brž poskrbeli za odpravo vsakega dvoumnega tolmačenja. Sam predsednik Tito je spomnil, da se »delitev dela v socialistični skupnosti« nanaša na bilateralno sodelovanje in nikakor ne pomeni vključenje v Comecon. (Organizacija za gospodarsko sodelovanje med državami Varšavskega pakta). — Drugače je Tito sklenil podpreti sovjetsko zunanjo politiko, zlasti v tem delikatnem trenutku težkega spora med Moskvo in Pekingom. Gledišča obeh držav so že sedaj v bistvenih mednarodnih problemih enorira. — Končna podoba je, da si je, kljub sklepu po znatnem povečanju trgovinskih izmenjav z vzhodnimi državami ter zunanjepolitični podpori, jugoslovanski predsednik pridržal proste roke glede nadaljevanja politike enake oddaljenosti od obeh blokov.
Druga ugotovitev časnikarjev, ki so spremljali obisk sovjetskega državnika, je ta, da so v Sloveniji kazali še največjo umirjenost, skoro neke vrste zadržanost pri sprejemanju Hruščeva. Baje so partijski krogi naročili svojim aktivistom, naj ne pretiravajo z navdušenjem. Nekateri vidijo v tem zadržanju slovenskih komunistov posreden opomin beograjski vladi, da mora normalizacija odnosov s Sovjetsko zvezo imeti neko mero.
Moskovska »Pravda« ni objavila tistih stavkov iz govorov Hruščeva, ki so kakorkoli dajali priznanje uspehom jugoslovanskega socializma.
Minsk,.. Moskvo, goltavo, Kijev, Budapest,
DELO SOLNIKOV
Vtisi iz sovjetskega „raja“
Za pravice črncev
KRŠČANSKI NAUK
NAŠE DOBRO IME
Ko je Jezus pred velikim zborom resnico povedal velikemu duhovniku, je eden izmed služabnikov, ki je zraven stal, Jezusa udaril na lice in rekel: »Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?« Jezus mu	je odgovoril:	»Če sem
napak govoril, spričaj,	da napak, če	pa prav,
zakaj me biješ?« (Jan	18,22-23)
Ako se trudimo, da bi svoje dolžnosti zvesto izpolnjevali, imamo pravico, da nas ljudje cenijo in spoštujejo. Veljavo, ki jo uživamo pri ljudeh, imenujemo čast ali dobro ime (dober glas).
»Boljše je dobro ime kot obilo bogastvo,« je dal napisati Sv. Duh v Knjigi pregovorov (22, 1); je torej velika dobrin a za vsakega človeka. — Časti ne smemo lahkomišljeno zapravljati; če je treba, jo moramo tudi pogumno braniti. Predvsem pa moramo biti taki, da si čast z življenjem in delovanjem res zaslužimo. Kdor pa bolj išče časti kot svojo vsestransko poštenost, greši s častihlepnostjo, kar je grd madež na njegovem značaju.
Čast pred ljudmi pa ni najvišja dobrina. Veliko važnejše	je,	kaj	Bog	misli o nas. Naše časti pred	Bogom nam	ne more
nihče	odvzeti.	Ako	je	zaradi Boga potrebno,	se moramo znati od-
povedati tudi časti pred ljudmi. Kristus pravi: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali preroke, ki so bili pred vami.« (Mat 5, 11 in 12). In Judom je rekel: »Vi sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog.« (Jan 5,44)
Sv. župnik arški je pa rekel: »Človek je to, kar je pred Bogom, nič več in nič manj.«
Ob srečanju Janeza XXIII. z Adžubejem
življenja
Ameriški škofje za enakopravnost vseh državljanov
Ameriški katoliški škofje izvajajo veliko kampanjo v korist odobritve nove Kenne-dyjeve zakonodaje o enakopravnosti a-meriških državljanov drugih ras m o ukinitvi rasne ločitve v ZDA.
Newyorški nadškof kardinal Spellman je pozval v pastirskem pismu vernike svoje nadškofije, naj se udeleže sprevodov in prireditev, ki jih organizirajo različna ameriška črnska društva za 28. avgust v Washingtonu, da protestirajo proti rasni ločitvi. Na ta način, tako pravi kardinal, bodo katoličani lahko prispevali k vzpostavitvi pravičnosti v ZDA. Kardinal Spell-man je v številnih govorih zahteval, naj bi čim prej prišlo do integracije prebi-vavstva drugih barv v ameriško družbo. V govoru v Harlemu poudarja, da črnci žele ne samo zakonodajo, ki bi varovala njihove temeljne pravice, marveč da bi vsi člani ameriške družbe izvajali to zakonodajo. Črnci žele, da bi se čutili v ZDA kot doma. Na svojih obiskih ameriških oboroženih sil, ki so razvrščene v inozemstvu, tako je poudaril kardinal, sem videl, kako beli in črni vojaki skupaj služijo svoji domovini, prenašajo iste napore in iste nevarnosti. In vendar se dogaja še danes, je vzkliknil kardinal, da ameriški državljani, ki znajo umirati skupno, ne jedo skupaj, ne potujejo skupaj in ne žive skupaj. To je sramota, ki je Amerikanci ne smejo več prenašati. Nihče ne sme več zapirati vrat pred obličjem črnca, ki išče delo, ki se želi vpisati v kako društvo ali ki se trudi doseči kako specializacijo v delu, je nadaljeval kardinal. Bog, Stvarnik in Oče vseh narodov in vseh ras, naj nam nakloni, tako je zaključil, da bi v ZDA kmalu svoboda in pravica veljali za vse njene državljane.
Tudi drugi ameriški škofje so napisali slična pastirska pisma. Tudi to je pripomoglo, da je črnska manifestacija v Washingtonu postala mogočna manifestacija vsega ameriškega ljudstva.
Cerkev in politika v Afriki
V skupnem pastirskem pismu, ki so ga izdali katoliški škofje v Tanganjiki, ti poudarjajo, da ima predvsem duhovščina dolžnost poučiti vernike, da dobro ločijo svoje pravice in dolžnosti državljanov in zlasti ohranjajo Cerkev izven vsake stranke. Glavna njihova skrb mora biti, da uveljavljajo spoštovanje temeljnih človeških pravic. V pismu pozivajo vse, naj izpolnijo svojo volilno dolžnost, ki jo naj izvedejo z globokim čutom odgovornosti.
Poziv nemškim dekletom
Kardinal Doepfner je v Monakovem izdal pastirsko pismo, v katerem poziva mladino svoje nadškofije, naj se prostovoljno obveže za eno leto delati v bolnicah in pomagati bolnikom. Za to, da bi bolnice v nemški zvezni republiki lahko delovale tako, kakor je potrebno, je potrebnih še najmanj 40.000 bolničark. Če ne bodo v kratkem izipolnili te vrzeli, bodo morali v desetih letih v nemški zvezni republiki zapreti tretjino bolnic, je dejal kardinal.
Za češčenje Najsvetejšega
Kardinal Koenig je objavil, da bo ostala kapela sv. Eligija v stolnici sv. Štefana na Dunaju odprta vsak dan do 10h zvečer, da se bodo lahko v njej zbirale k molitvi tudi tiste osebe, ki so ves dan zaposlene. — Ali bi ne kazalo vpeljati to tudi v drugih mestih?
Posebni tajnik pokojnega papeža Janeza XXIII. monsignor Loris Capovilla je, govoreč na letnem zborovanju katoliških študijev v Assisiju,razodel nekatere podrobnosti razgovora med Janezom XXIII. ter zetom sovjetskega predsednika Adžu-bejem in njegovo ženo Rado. Kot znano je omenjeno srečanje vzbudilo v svetu veliko zanimanje in ginjenost. Izmenjali so si tudi darove. O vsebini razgovora, ki je trajal dobrih dvajset minut, ni do sedaj nihče vedel več kot toliko, da je potekal v najboljšem ozračju. Šele sedaj se je papežev tajnik monsignor Capovilla odločil povedati nekaj več podrobnosti, ki jih podajamo skoro v celoti kot so jih prinesli razni italijanski listi.
»Ko je bil še nuncij v Bolgariji, je bodoči papež Roncalli napravil osebno zaobljubo, da bo vsakega Bolgara ali Slovana kake druge narodnosti, pa najsibo katoliške, protestantske ali brez vsake vere, sprejel z odprtimi rokami. Ko se je tako neki gospod s soprogo (Adžubej z ženo Rado, op. ur.), ki se je mudil v Rimu, izrazil zeljo, da bi videl papeža, je bilo umestno, da ga je papež sprejel, kar se je zgodilo ob priliki podelitve Balzanove nagrade.
Po končanem uradnem nagovoru časnikarjem, je papež sklenil zahvaliti se temu gospodu za obisk kakor tudi za posebno voščilo, ki mu ga je poslal njegov tast (Hruščev, op. ur.). Sledil je sprejem. Potem ko jima je v francoščini razkazal slike na stenah, je povabil gospo, naj sede ter ji izročil v dar rožni venec z besedami: »Vem, da papeži navadno darujejo nekatoliškim kraljicam in princezinjam drugačne predmete kot dragocene denarje, znamke, knjige in podobno. Toda jaz, gospa, vam hočem pokloniti rožni venec, ker me ta spominja na molitev, ki jo je moja mati molila ob ognjišču, medtem ko je družini pripravljala večerjo, skromno večerjo, gospa.«
Ko je gospa v to privolila, je Janez
lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllinilllNIIIlllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIMIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllll
15. marijanski shod na Opčinah
k
Del sprevoda med marijansko procesijo na Opčinah
Marijin praznik 8. septembra 1963 je 15. letni shod vseh vernih Slovencev na Tržaškem.
Ne zbiramo se na Opčinah zato, da obnavljamo spomin na prvi shod leta 1949, naš edini namen in cilj je, da enkrat v letu skupno molimo vsemogočnega Boga, da enkrat v letu skupno počastimo božjo Ma ter Marijo, našo nebeško Kraljico. Ta namen in cilj ima naš veliki shod na Opčinah, ta namen ima naša velika procesija s kipom fatimske Kraljice, ta namen ima mogočna skupna maša na vaškem trgu, ko množica vernega ljudstva hvali Boga, časti Boga, prosi Boga po Materi Mariji.
Naša farna in skupna romanja so lepa in velika, toda najlepše je res to pravo, skupno romanje, v vsem pomenu besede veliko in mogočno romanje našega naroda pred fatimski oltar na Opčine.
Če se tega cilja in namena naših shodov vsi zavedamo, tedaj bo tudi 15. marijanski shod velik dan skupne molitve, skupne pesmi in tudi skupne pokore. Vabimo prav vse udeležence: sodelujte, molite in pojte v procesiji in pri sveti maši na Br-dini. Letos imej naš shod še poseben poudarek zahvale za dediščino svete vere, ki sta jo pred 1100 leti utrjevala med Slovani sveta brata Ciril in Metod!
SPORED našega shoda: ob 4. popoldne sveti rožni venec v cerkvi; med rožnim vencem se urejuje procesija na novo urejenem prostoru okrog cerkve: šolarji, vse
XXIII. nadaljeval: »Vem tudi, gospa, kako se kličejo vaši otroci. A želim, da mi njih imena poveste vi sami, ker edinole v glasu matere zazvenijo najslajši.« Gospa je nato povedala tri imena: Nikita, Aleksej, Ivan. Papeža je to ganilo. »Kako lepa imena gospa! Nikita pomeni Nikejor, svetnik, ki mi je zelo pri srcu. V Benetkah sem imel priliko počastiti njegove posmrtne ostanke. Aleksej je Aleksander, tudi velik svetnik. Med svojim bivanjem v Bolgariji sem obiskal številna svetišča in samostane, posvečene svetemu Alekseju. In končno Ivan, gospa, je Janez in Janez sem jaz. To je ime, ki sem si ga izbral kot papež, je ime mojega očeta in deda, griča nad mojo rojstno hišo in bazilike moje škofije, sv. Janeza v Lateranu. Ko se boste vrnili domov, gospa, pobožajte svoje otroke in še posebno Ivana; druga dva ne bosta prav nič nevoščljiva zaradi tega.«
Tedaj — pripoveduje monsignor Capovilla — se je opogumil tudi gospod, ki je spremljal gospo, in vprašal, kaj lahko napravi, »da bi prišlo do kakega srečanja« (Adžubej je imel v mislih srečanje med Janezom XXIII. in Hruščevom, op. ur.). Janez XXIII. mu je takole odvrnil: »Kot
časnikar gotovo poznate sveto pismo in dobe stvarjenja sveta. Bog je, kot veste, rabil šest dni za stvarjenje sveta, predno je prišel na vrsto človek. Kot znano, pomenijo dnevi v svetem pismu dolge dobe... Sedaj smo šele pri prvem dnevu: tukaj smo in si gledamo iz oči v oči, v katerih se svetlika luč. To je šele prvi dan, dan ustvarjenja luči.. Luč je v mojih in tvojih očeh. Gospod ti bo pokazal nadaljnjo pot. Toda hoče se časa, časa, časa. Za sedaj moramo samo upati in moliti.«
Monsignor Capovilla je tudi povedal, da se je pokojni papež v času koncila začel učiti ruski jezik in da se je neko noč, potem ko je prebral uvod ruske slcnmice avtorja Ettore Lo Gatto, dvignil iz postelje in na klečalniku pred razpelom obljubil, da bo vse svoje moči posvetil naporom za spreobrnjenje Rusije.
Iz teh nadaljnjih objavljenih podrobnosti se nam v vedno bolj svetli luči kaže človeški in božji lik pokojnega papeža, ki v svoji srčni dobrotljivosti, pastirski gorečnosti in vseobsegajoči ljubezni ni poznal nobenih mej ali ovir. Knjiga, ki jo o njem pripravlja monsignor Loris Capovilla bo prav gotovo še bolj osvetlila izredno osebnost pokojnega papeža.
Kako je v svobodnem Kongu ?
Iz dopisov misijonskega brata Karla Kerševan C. M.
M. družbe, vsa dekleta, skavtinje, strežniki se pripravite za procesijo na prostoru okrog cerkve. Za proseško godbo stopijo v procesijo vsi možje in fantje; želimo, da vas je vsako leto več. Za cerkvenimi pevci se uvrstijo mirno in počasi ter brez govorjenja vse žene in matere.
PRIPOROČAMO: pridite vsi v svetlih oblekah, prinesite dosti cvetja, pridite predvsem točno: zadnji čas, ob 4h, bodimo vsi na mestu. Prosimo, ubogajte reditelje, pazite na skupno molitev in pesem na trgu, predvsem pa znajmo vsak malo potrpeti; ko se zbira veliko ljudstva, je vedno lepa prilika za potrpežljivost. Velikodušno po-krijmo skupne stroške praznika!
VABIMO skupaj vse cerkvene pevce, vse skavte in skavtinje, narodne noše, naše strežnike in šolarje z Opčin in iz bližnjih vasi; vsi šolarji pojdite takoj za križem, po procesiji pa med sveto mašo tudi vi lepo prepevajte.
Procesijo bo vodil, kakor vedno, naš tržaški gospod nadškof; sveto mašo bo za vse nas daroval devinski dekan g. Ivan Kretič; cerkveni govor bo ime! openski kaplan g. Jože Vidmar.
Ko bo že vse končano, ko bomo nesli fatimsko Kraljico nazaj v cerkev, tedaj si bomo voščili: drugo leto pa spet na svidenje. Tako lepo je, tako važno je 'za naše življenje ob meji, da se vsako leto v večjem številu zgrinjamo pred enim Marijinim oltarjem!
St.
Misijon Bikoro, 14. 7. 63
Šest let in pol je minilo, kar sem bil zadnjikrat doma. Takrat sem mislil, da bodo Belgijci tu v Kongu še kakih dvajset let. Pa sem se pošteno zmotil. Prav te dni je tukajšnje ljudstvo praznovalo že tretjo obletnico osvoboditve dežele izpod kolonialnega jarma. Žal, da je tako hitro prišlo do tega, ker dežela še ni bila pripravljena in zrela za ta odločilni korak; še najmanj tisti, lci so ga pripravljali in skoro nasilno izvedli. Posledice tega prenaglega koraka nosimo sedaj vsi, ko vidimo in čutimo razliko življenjskih razmer v deželi nekdaj in sedaj. Ce izvzamemo tehnične pridobitve sedanjega časa, ki so nam še ostale (avto, letalo, radio i. dr.), je življenje približno na srednjeveški ravni. Tako zelo smo nazadovali in nič ne kaže, da se bo kaj kmalu zboljšalo. Reševanje položaja z Organizacijo združenih narodov je precej drag špas. Sicer se sliši, da se bodo oborožene sile OZN s koncem tega leta umaknile iz dežele, vendar bodo tu ostali še mnogoštevilni tehniki, šolniki, zdravniki, sodniki, finančni upravitelji ter izvedenci raznih panog javnega življenja. Za enkrat bomo morali biti zadovoljni, če nam bodo Združeni narodi popravili že tri leta zanemarjene ceste. Belgijci so za ceste lepo skrbeli in vedno gradili nove.
Najbolj žalosten je pač položaj šolstva. V dobi kolonializma so bile, vsaj spočetka, vse šole v rokah misijonarjev', katoliških in protestantskih. Vzdrževali so jih deloma s pomočjo vladne podpore. Ko so pa pred leti prišli v Belgiji socialisti na vlado, se je čutili njih vpliv do sem in so tu pričele rasti iz tal laične šole, od ljudskih do najvišjih. Sedanji gospodarji so podedovali ves ta napredni šolski sistem, le da so kar na mah usahnili denarni viri iz Belgije. Misijonarji so v prejšnjih časih po vpeljanem načinu plačevali učitelje na teh svojih šolah. Ker pa zdaj ne prejemajo več vladne podpore in so zahteve učiteljstva vedno večje, ne zmorejo več tako težkega bremena. Tako je učiteljstvo začelo dolžiti misijonarje, da si lastijo njih denar, in zahtevajo od vlade, naj jih ona neposredno plačuje. U-godili so jim v veliko polajšanje misijonarjem, a omejili so se na izplačilo določenih vsot »na račun zastankov« in na obljube. Zato so učitelji v preteklem šolskem letu pričeli s stavko, stavkali so med letom in še poldrugi mesec pred počitnicami. Za prihodnje šolsko leto je OZN odpovedala denarno pomoč in odslovila kakih 500 mladih učiteljskih moči. Šolskih otrok je vedno več in graditi bi morali še nova šolska poslopja,-pa jih ne grade. Denarna sredstva in krediti se topijo v rokah tistih, ki so blizu bllagajn, ker manjka vestnosti; ni poštenja, ni kontrole. Denar ima samo še šesti ali sedmi del prvotne vrednosti in, če hočemo potovati v inozemstvo, moramo plačati vozni listek v dolarjih.
Medtem pa še vedno prihaja iz Združenih držav Severne Amerike pomoč v živilih. Pred par tedni so ob našem jezeru izkrcali skoro 600 vreč pšenične moke za naš misijon in še ne vem koliko namiz-
nega olja je bilo zraven. Napovedani so še novi tovori, da smo kar v zadregi, kam s tem blagom. Moka se namreč v našem podnebju hitro skvari, črni ljudje je pa niso vajeni. Nekateri so pričeli peči kruh iz bele moke, toda pigmejci ali pritlikavci ga ne marajo. Lepo je sicer od Ameri-kancev, da pošiljajo potrebnim pomoč, vendar se s tem nekateri ljudje razvajajo in začenjajo misliti, da jim bo poslej vedno, tudi brez njih sodelovanja, letela mana z neba in da jim bomo mi na misijonih dolžni dajati. Sicer pa jim pri nas ni sile, ker nimajo posebnih potreb. V velikih mestih je to seveda drugače.
Politične in upravne zmede je veliko, ker so prejšnjo upravno uredbo popolnoma zavrgli in vse zmrcvarili, številni rodovi se mod seboj sovražijo in pobijajo. Na eni naših postaj sta tako dva rodova sprta in je bilo pred par meseci v spopadu 12 oseb mrtvih, požgali in izropali so pa blizu sto hiš nasprotnega tabora. Misijonar pa mora ostati v njih sporih strogo nevtralen, ker bi sicer ena ali druga stranka udarila po njem in uničila misijon. V prvih dneh »svobode« so tudi nas sovražno gledali; pozneje so pa le doumeli, da misijonarji niso isto kar Belgijci. V teh razmerah delujemo misijonsko, koli* kor pač moremo. Naš škof hoče, da vztrajamo na svojih mestih za vsako ceno in da gledamo zaupno v bodočnost.
Katoliška zastopnika na sestanku protestantov
Predsednik tajništva za zedinjenje cerkva kardinal Bea je določil, da se udeležita sestanka svetovnega sveta cerkva, ki se Je vršil v Rochestru od 26. avgusta do 2. septembra, kot uradna predstavnika katoliške Cerkve, jezuit Weigel in pavlist pater Shee-rin iz Nevv Yorka. Na sestankih so razpravljali o problemu odnošajev s katoličani.
Na Japonskem se je podvojilo število cerkva
Lansko leto je bilo na Japonskem 848 cerkva. Leta 1952 je bilo v deželi le 449 cerkva. V desetih letih se je število skoro podvojilo. 166 med japonskimi cerkvami nimajo stalnega duhovnika.
Priprave za svetovni evharistični kongres
Prihodnje leto bo 38. svetovni evharistični kongres v Bombayu v Indiji. Kongres bo od 28. novembra do 6. decembra. Priprave so v polnem teku. Pripravljalni odbor je razdeljen v 40 sekcij.
Za kongresne slovesnosti je stavila vlada na razpolago najlepši park v mestu. Z izvirno propagando je pripravljalni odbor že zainteresiral indijsko javno mnenje. Za goste so že rezervirali številne hotele. Pomagali si bodo tudi z velikimi potniškimi ladjami v pristanišču, ki bodo služile kot plavajoči hoteli.
Na programu slovesnosti je tudi posvečenje večjega števila indijskih novomaš-nikov. Za uspeh kongresa po vseh indijskih cerkvah stalno molijo. Razveseljivo je tudi to, da pri pripravah zelo radi pomagajo ljudje drugih veroizpovedi.
Z večerom je prišel On Trzajih ii iriia mlina na Koroškem
ALI KAKO JE NAŠEL VERO PITIGRILLI
Pod psevdonimom Piti grulili je Dino Se-gre, ki se je rodil v Turinu leta 1893, izdal vrsto romanov, ki so jih prevedli v najvažnejše jezike. Svoje spreobrnjenje nam je posebej opisal v delu »Piscina di Siloe«.
* * *
»Našel sem vero«, pravi. »Naj je bilo to delo eteričnih bitij ali delo zlega duha. Našel sem jo po prepovedanih poteh, s skrivnimi sredstvi.
Mislil sem, da je Bog, neumrljivost duše, moč -molitve, občestvo svetnikov, demoni in hkrati vse drugo le fantastična pravljica, ki je prehajala iz knjige v knjigo, ki se je prilagajala razmeram časa in se dioila z bujno fantazijo razlagavcev.
Ko pa sem začel verjeti, sem spoznal vse, veroval sem v Boga, v neumrljivost duše, v moč molitve, v občestvo svetnikov in v demone. Poprej sem smatral, da s smrtjo samo vrnemo kalcij, dušik, vodik in ogljik v večne posodice, od koder si je naš organizem začasno sposodil te prvine.
Tedaj pa sem spoznal, da je smrt konec in začetek.
Spoznal sem pravi smoter življenja: Nismo prišli na ta svet, da filtriramo pijačo in prebavljamo jedila, kot je trdil Sene-ca, prišli smo, da prispevamo k očiščenju naše duše, zakaj v onostranstvu nas bo vsaj za nekaj časa razjedala misel, da nismo bili boljši, in takrat bomo lahko računali samo na pomoč in molitev onih, ki smo jih pustili na zemlji.
Ne iščem božjih poti in nočem doumeti božjih misli, le lastni jaz gledam in vem, da bi ne mogel priti k Njemu kako drugače.
Ne bi me dvignil k Sebi iz revščine, kajti tudi z malim se da živeti, in tisto malo bi si pošteno prislužil, in tudi če bi si ničesar ne mogel prislužiti, bi vedel koga prositi.
Ne bi me pritegnil k Sebi s tem, da bi mi naprtil človeško hudobijo, kajti v tem življenju sem izkušen igravec in bi se ne čudil, če bi me življenje v svoji vsakdanji igri upropastilo.
Ne bi ga spoznal v fizični bolečini, kajti v boju za življenje bi ne stegnil roke po Njem, ampak po ampuli pantopona (strup).
Ko bi mi bil hotel nakloniti milost na kak drug način, bi mi bil moral odvzeti radovednost, uničiti v meni te klice čk> veške slabosti, da gledam vse z drugega stališča in obračam predmete, da bi zvedel za tovarno, ki jih je izdelala. Ozdraviti bi me moral otroške bolezni, da razdiram budilke. Toda Bog ne dela tega. Hoče, da smo »kot otroci«; kot otroci, ki hodijo v šolo. človeške korake vodi Bog, človeku pa je dal oči, da vidi, kod stopa. .In vendar ne moremo reči, da je Bog zabredel v protislovje, ko nam je naklonil sredstva, katerih uporabo prepoveduje.
Kdor išče protislovje v njegovih delih, slepo vbada ost našega šestila in vnaša naše standardne sheme v to, kar je neizmerljivo, kar nima določenih premic. Bogu ne more nihče ničesar oporeči. Santo fanatični brezverec vidi nedoslednost v njegovih dejanjih. In to nedoslednost je
videl nekoč moj jaz, oni jaz, ki ni opažal v kontrastih smotrne povezave in v navideznih nasprotstvih popolni red, v neodvisnosti tesno sodelovanje. Kar se nam zdi pri Bogu absurdnega, je le naša nemoč napram spoznanju božjega.
Nevernikom, ki ga skušajo, naj kamenje spremeni v kruh, odgovori Jezus le mimogrede; vojaku in razbojniku, ki mu pravita: »Če si judovski kralj, če si res Kristus, reši sebe in nas,« — sploh ne odgovori; Tomažu pa pokaže svoje rane, zakaj njegov pozitiven duh bi se ne bil na noben drug način prepričal.
Isti Bog, ki je v svojih neumljivih načrtih, dan za dnem, s progresivno prepričljivostjo navdal z vero Huysmansa, Fracoisa Coppe-ja, Paula Burgeta, Brune-tiera, je mene prevzel v enem večeru.
Bil sem eden izmed premnogih, ki imajo oči, pa ne vidijo, da je vse, kar jih obdaja, čudež (ne v teološkem, ampak v pesniškem pomenu); iskra pod kladivom, kristal snežinke, instinkt7 ki vodi jeguljo čez nepoznani ocean, simetrija morske zvezde, zemeljska privlačnost, dih, ki tvori glas, — glas, ki izzveni v črkah, timpanon, ki drgeta ob vibraciji strune, truplo, ki se preobrazi v travo, trava, ki se spremeni v meso, meso, ki se povrne k zemlji. Ogljikov dvokis, ki uhaja iz naših pljuč in ga vsrka drevo, 'drevo, ki se spremeni v premog — v diamant. A predvsem ideja, iz katere se porodi pesnitev', ideja, ki razkolje obzorje, ki navdušuje množice. In še prej življenje: čudo čudes.
Tudi jaz sem bil med tistimi, ki so se čudili teletu z dvema glavama, čudil sem se temu banalnemu slučaju, ki ni nič bolj čudovit od teleta z eno glavo in ne dela drugega kot vznemirja našo vsakdanjost s tako nepomembnim primerom.
Prežal sem na nepomembno čudo. Bog je vedel, da za človeka, ki se je izoblikoval iz mase , ni dovolj čudovito, da iz semena vzklije klas, da se iz vode, moke in plamena speče kruli. Zame je spremenil kamen v kruh; zame je storil to, kar je bil odrekal Saducejcem, ki so ga prosili znamenja z nebes.
Nihče mi ne bo mogel dokazati s teksti iz teologije, da je to nemogoče. Kajti proti avtoriteti teologije bom jaz postavil svojo vero. Pater Lorenzo, katerega spomin je v mojem srcu ohranjen v najlepšem spominu, mi je vselej pravil: »Quod est, est« (Kar je, je). Moj slučaj se ne da diskutirati, lahko se samo konstatira.
Naj ustvarijo biologi v Princetonu in Leningradu pred mojimi očmi z dvema protestama nerodovitne ilovice in z električno iskro amebo, žuželko, črva, in ko bi mi to storili, bom vzkliknil: V tej ilovici, v tej iskri je Bog! In morda ni dih, o katerem beremo v sv. pismu, nič drugega kot to.
Moj stari dvom se je razblinil kot meglica. V trenutku, ko sem verjel v Boga, se je brez najmanjšega trušča pogreznilo v pozabo vse kljubovanje. In bilo mi je, kit bi ne bil nikoli mislil drugače. Spoznal sem, da matematika in fizika nista drugo kot del božje modrosti, prepisane v številkah, in da so fizični zakoni harmonično in večno izpolnjevanje njegove volje na vekov veke. Njegova volja pa je bila
Zadnja leta smo okrepili vezi med zamejsko mladino, saj to mladino druži toliko enakih problemov in je pred njo toliko podobnih nalog. Na študijskih dneh v Ukvah že nekaj počitnic zorijo načrti in se utrjujejo prijateljske vezi med tremi pokrajinami. Lansko leto je dozorel prvi počitniški tabor v Gorici, za letošnje počitnice pa smo organizirali srečanje na Koroškem.
V soboto, zadnjega avgusta, smo se odpeljali takoj popoldne z velikim avtobusom iz Trsta. V Gorici nas je čakala večja skupina in petdeset grl je zapelo veselo pesem, ko se je pomikal avtobus preko mostu nad Sočo.
Že v Trbižu so nas čakali naši koroški prijatelji, predstavniki Koroške dijaške zveze. Po prisrčnem pozdravu so nas vodili po svoji zemlji in nas opozarjali na njeno lepoto in značaj. Ko smo dospeli v Vrbo, je bila še vsa razsvetljena v večernem mraku. Najlepše doživetje večera je bil obisk Marijine cerkvice na otoku Vrbskega jezera.
V Celovec smo prišli že pozno, a čakala nas je večerja in prenočišče v fantovskem dijaškem domu, ki ga vzdržuje Mohorjeva družba v Celovcu. Po večerji, ki so jo pripravili z vso skrbnostjo, smo želeli videti, kakašna je koroška prestolnica ponoči. Sprehodili smo se po razsvetljenih, vendar zelo tihih ulicah in trgih.
V nedeljo smo se že zgodaj odpeljali na Gosposvetsko polje. Ob vojvodskem prestolu smo obnavljali zgodovino našega narodnega demokratičnega življenja. Ob pol desetih pa smo imeli službo božjo v cerkvi. Gospe Svete, ki jo je daroval gospod Reven iz Celovca. V pridigi nas je spomnil na prvega škofa Modesta, ki počiva v cerkvi in je nekoč oznanjal blago-vest evangelija našim dedom. Prosili smo tega vnetega oznanjevavca, naj prosi za naš narod, ko je v stiskah in težavah, pa iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiliimiiiiiiiiiiiiii
popolna, že ko je s »fiat lux« ustvaril življenje v vesolju.
Vendar se nisem še ves podredil, še imam težave. Toda v trenutku, ko začno v mojih živcih tleti dvomi, vidim 350.000 duhovnikov, ki vsak dan opravljajo sv. Daritev, in če zaprem oči, vidim ves svet in nad njim štiri bleščeče hostije, ki se utrinjajo blede zdaj tu, zdaj tam v poltemi. In moje trpljenje se olajša z mislijo, da se ob besedah: »Hoc est corpus meum«, revna materija spremeni v telo Gospodovo.
Zdaleka še nisem popoln kristjan. Toda sv. obhajilo, ki sem ga prejel devet prvih petkov, mi je — po obljubi sv. Marjete Alacoque — vlilo mir in upanje, da ne bom umrl brez njegove milosti.
V tej dobi življenja, kii mi poteka v padajoči pozabi, v kateri si meseci z neverjetno naglico sledijo drug drugemu; ko gledam strani slovarja svojega sina, ki se dan na dan množijo in izpopolnjujejo, in lovim njegove misli, ki se oblikujejo v novem duhu, in prisostvujem formiranju novih teorij, tedaj z veseljem spoznavam, da so ga moje napake rešile podobnih napak. Zatrdno sem prepričan, da bom našel primerne besede, da mu bom obrazložil, da je Bog povsod pričujoč in da nismo nikoli sami...«
Priredil Boris Rutar
tudi, da bi ostal zvest veri, ki jo je on oznanjal. Obisk pri Gospe Sveti je bilo resnično romanje goriške in tržaške mladine, je bila skupna molitev z mladimi Korošci, ki so nas ves čas spremljali in ljubeznivo vodili.
Od Gospe Svete smo se odpeljali v Podjuno. V Št. Rupertu smo kosili v Narodni gospodinjski šoli, ki jo vodijo slovenske šolske sestre. Po prijazni postrežbi in po veliki ljubeznivosti, ki smo je bili deležni, smo hiteli mimo umetnega jezera — »Podjunskega oceana« kot ga imenujejo mnogi — proti Škocjanu, kjer so se nam pridružili še novi mladi korošci, in odšli smo na »jermak« v Pliberg. Tu je bil res edinstven ljudski praznik z muziko, vri-ščem in piskom, kakor ga zlepega ne vidimo pri nas. Mladina se je pomešala med to tisočglavo množico in se ustavljala ob tistem, kar je pač bolj ugajalo.
Vrnili smo se v Škocjan, kjer nas je v farni društveni sobi prijazno pozdravil g. dekan, pisatelj Srienc in kjer so nam nudili še zakusko. Njemu in koroškim študentom, ki so do podrobnosti izdelali načrt za naše bivanje na koroškem, ki so organizirali to nepozabno srečanje, se je zahvalil prof. Jože Peterlin. Poudaril je, kako važne so medsebojne vezi, medsebojni obiski, kulturna izmenjava, spoznavanja drug drugega in kako mora mladina . vseh treh pokrajin nadoknaditi stike, ki so bili zamujeni.
Preko Celovca smo se odpeljali proti Trbižu.
To je kratka kronika naše vožnje. A tistega globokega vtisa, doživetij in spoznanj, ki jih je rodil ta izlet, ni mogoče popisati z nekaj besedami. Preko 30 mladih Tržačanov in blizu 20 Goričanov sc je srečalo s koroško mladino, skupno so peli pesem lepoti zemlje in besede. To je bil nov korak v spoznavanju drug drugega in nova utrditev prijateljskih vezi. V takem članku bi se težko zadosti zahvalili koroški dijaški zvezi in vsem, ki so pripomogli do teh dveh prelepih in nepozabnih dni zamejske mladine. Eno čutimo vsi: Prihodnje počitnice se moramo spet srečati!
Odgovor »odprtemu pismu Radijskemu odru“
Skupina slovenskih izobražencev, ki stalno posluša oddaje Radijskega odra iz Trsta, bi želela odgovoriti nepodpisanemu »Poslušavcu«, ki ste mu dali prostor v Vašem cenjenem listu.
Predvsem bi povedali piscu tole: kdor hoče soditi o kulturnem življenju in delu, mora biti za to sposoben. »Odprto pismo« pa ima toliko slovničnih, slogovnih in pravopisnih napak, da se nehote vprašujemo, kako more soditi o izgovorjavi in naglasih radijskih igravcev. Zakaj pisec, ki trdi, da ga napake bole, ni zbral vsaj nekaj primerov in jih poslal naravnost Radijskemu odru, da bi ga poučil? Poslušamo skoraj vse radijske igre, pa ne bi mogli navesti napak v naglasih in izgovoru. Res je, da se Pravopis, ki je izšel lani, precej razlikuje od prejšnjega in so, naravno, igre, registrirane v preteklih letih, govorjene po predpisih starega Pravopisa. Tudi
mi nimamo radi ponavljanja, posebno zato, ker imamo bridek občutek, da si morajo celo mrtvi Igravci še vedno služiti kruh (Slavko Rebec) in pa, ker je igra mladih igravcev' pred nekaj leti mnogo slabša kot danes. Kdor je poslušal pred kratkim »Damo s kamelijami«, kjer so nastopili v glavnih vlogah samo mladi, mi bo rad priznal, da so se v zadnjih letih razvili v zelo dobre igravce. Kako more pisec članka, ki trdi, da je stvari predan, izvleči iz iger en sam primer — kriminalko — da se zaletava v igravce. Pisec je tudi v opreki s samim seboj in verjetno nima pojma, kaj je igra pred mikrofonom. Pravi, da ima občutek, da so igravci šele pri tretji bralni vaji, malo kasneje pa jih vprašuje, zakaj »tako hitro, skoraj prehitevajoče zdrdrate vsako igro.« Dragi kritik, se vam to zdi mogoče po tretji ali celo po drugi vaji? Čisto nejasen je tudi, ko omenja zvok. Ali misli glasbo ali zvoke. Kakšen naj bo primeren prehod iz prizora v prizor? Ne mislimo trditi, da Radijskemu odru ni potrebna kritika, a pisec mora dobro ločiti, kaj je kritika in kaj napad.
Radijskemu odru želimo, da bi se med njegovimi poslušavci našel nekdo, ki bi mu pisal objektivne, pa čeprav stroge kritike in mu v njih dal tudi priznanje, ki mu po pravici gre. Mi se mu samo še zahvaljujemo za lepe večere, ki nam jih nudi in mu želimo mnogo uspeha tudi v bodočnosti.
Radio Trs« A
Spored od 8. do 14. septembra
Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Mihec postane detektiv«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. Zbor gojenk šolskih sester iz Gorice. — 12.15 Vera in naš čas.
— 16.00 Dela velikih mojstrov: Hector Berlioz. — 21.00 Folklora z vsega sveta.
Ponedeljek: 12.15 Iz slovenske folklore: »Med mašami«. — 18.30 Sodobni italijanski skladatelji: Lodovico Rocca - Jacopo Napoli. — 19.15 Izvenevropska sporna o-zemlja: (11) »Bolivija«. — 20.30 Giuseppe Verdi: »Bitka pri Legnanu«, opera v štirih dejanjih.
Torek: 12.15 Potovanje po Italiji. — 18.30 Slovenska simfonična glasba - Dane Škerl.
— 19.15 Z mamico po sončnih stezicah. — 21.00 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (9) »Klement Jug«.
Sreda: 12.15 Za naše žene. — 19.00 Baritonist Andrej Štrukelj. — 19.15 Scipio Sla-taper: »Moj Kras« - 10. oddaja. — 21.00 »Sreča v zakotju«, veseloigra v dveh dej.
četrtek: 11.45 Glasbeno potovanje po Evropi. — 12.15 Znameniti gorniki v Julijskih Alpah: (9) »Klement Jug«. — 18.30 Koncert tria »Pro Musiča«. — 19.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije. Zbor S.A.I.C.I. iz Torviscose. — 19.15 »Potovanje na mesec«, dramatizirana zgodba.
Petek: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Pogled na svet. — 18.30 Iz del dunajskih klasikov: VVolfgang Ama-deus Mozart. — 19.00 Pavel Šivic: 5 skladb iz zbirke »Šest skladb za klavir«. Igra avtor. — 19.15 Zlato, tisočletni vladar sveta: (11) »Sibirsko zlato«. — 21.00 Koncert o-perne glasbe.
Sobota: 12.15 Za naše žene. — 15.30 »Skrivnostni koncert«, radijska drama. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. —
Slovenci! Vsi na15.marijanski shod na0pčinevnedeljo8.IX.popoldneob4
  I MII mn Ml Illlllllllll MllllllllllllllllllllltllMIIM MIIMIIIMI Illll  ..............
D. Jakomin:
IDI
Š
Dne 24. julija 1863 je umrl v Ljubljani Gregor Rihar, ki ga štejemo kot začetnika in reformatorja cerkvene glasbe na Slovenskem, kateri je dal prvo podlago in umetniško raven. Ravno te dni je preteklo sto let od njegove smrti. Tolike so njegove zasluge v cerkveni glasbi, da je med nami še živ njegov spomin in duh ravno z njegovimi skladbami, ki jih še zelo radi pojemo in jih bomo izročili našim naslednikom.
Ob stoletnici smrti se ga hočemo spomniti in spoznati od blizu njegovo življenje in delovanje. Oglejmo si najprej njegovo dobo ali drngače povedano, kakšno je bilo stanje cerkvenega petja v Riharjevi do-
bi in pred rujim.
Kako so prepevali slovenski verniki tik pred Riharjem? Ali lahko rečemo, da smo imeli Slovenci v Predriharjevi dobi cerkveno pesem?
Ako hočemo pojmovati cerkveno pesem, kot jo pojmujemo sedaj, moramo v glavnem reči, da nismo imeli tedaj cerkvene pesmi. S tem ni rečeno, da si jih ljudstvo ni želelo ali da jih sploh ni bilo. Tedaj so si pač pomagali, kakor so mogli in znali. Prepevali so pesmi, ki so bile brez vsake umetniške vrednosti in celo take, ki niso bile v skladu s cerkvenim duhom. Ni pa težko izslediti razlog temu stanju. Glasbena izobrazba tedanjih skladateljev je bila na zelo nizki stopnji; dali so malo iz sebe in še to slabo. Da so nekako nadomestili to pomanjkljivost, so si pomagali na drug način, in sicer s tem, kar so imeli na razpolago: z godci.
Bile so tudi tedaj cerkvene slovesnosti, razni krajevni prazniki, žegnanja in podobno, ni pa bilo praznika brez muzike. Marsikatera cerkev ni imela orgel, zato so ponekod spremljali petje godci, ali so se oglasili potem, ko se je končala cerkvena pesem; večkrat so tudi ti godci enostavno
nadomeščali cerkveno pesem. Nadomeščali so cerkveno pesem in obenem zabavali ljudi med službo božjo.
Tu nastane vprašanje, kaj so igrah. To pač, kar so znali: koračnice, polke, mazurke in podobno. Za naše pojme je to nekaj nezaslišanega, vendar moramo upoštevati tedanje razmere in sprejeti to realnost. Te godce so imenovali piskače. Moramo še zabeležiti, da so si prizadevali z vso močjo in vnemo, da so razveseljevali ljudstvo s svojimi »vižami«. Seveda so bili ti piskači zelo priljubljeni ljudem, in ta pojav je bil nekaj splošnega in sčasoma se je ukoreninil v tedanje ljudsko pojmovanje.
V duhu tistega časa se je namreč vrinil v cerkev' barok z vsemi svojimi posvetnimi značilnostmi, precej je tudi vplivala italijanska operna glasba. Ta duh se je sicer opazil povsod, od škofovih kapel do najsiromašnejšega kora slovenske cerkve. Ni bilo pa 'to samo na slovenskih tleh, tudi v drugih deželah je bilo opaziti isto.
V tistem času je bila glasba v cerkvah prepuščena orglavcem-samoukom, ki so, kot rečeno, malo znali in so se morali prilagoditi ljudskemu okusu, če niso hoteli biti
prikrajšani na dohodkih. Marsikdaj je bilo treba pripraviti priložnostne pesmi; zložili so samo besedilo, za napev pa so uporabili kar posvetne melodije. Tako se je tudi dogajalo, da so prepevali po cerkvah nespodobne gostilniške pesmi z verskim besedilom.
Tako so prepevali verniki po cerkvah, ko je nastopil Rihar v ljubljanski stolnici. Tako je bilo do Riharja na Slovenskem.
Sami lahko razumemo, kako težko je bilo delo za Riharja. Njegov poseg pa je bil dvojen: reformacijski, to se pravi odpraviti vse, kar je bilo nedostojnega v cerkvi, s piskači vred, z druge strani pa nuditi ljudstvu nove pesmi, v pravem smislu cerkvene. On je položil temelje naši cerkveni glasbi ter začel zidati krasno zgradbo. Na podlagi njegovega pionirskega prizadevanja in dela zidajo in dovršu-jejo njegovo začeto delo raznovrstni in številni nasledniki.
Oglejmo si sedaj njegovo življenje.
Gregor Rihar se je rodil 1. marca 1796 v Polhovem Gradcu, štiri ure hoda od Ljubljane proti zahodu. Njegovi starši so bili preprosti in revni. Oče Boštjan je izdeloval različna godala, z ženo Marijo se
je moral veliko truditi, da je vzdrževal svojih osmero otrok. Poslal je svojega malega, a bistrega Groga, tako so imenovali doma našega Gregorija, k sorodnikom, da si je tam že v mladih letih zaslužil črn kruh s pastirskim delom. »Ko boš dora-steJ,« tako je dejal oče, »boš tam za hlapca.« Božji načrti pa so bili drugačni. Pasel je do svojega 12. leta. Od tu naprej se začenja glasbeno poglavje v njegovem življenju.
Za časa francoske revolucije so morali mnogi francoski duhovniki bežati iz svoje domovine. Med njimi je bil tudi bivši jezuit p. Robert, ki je pribežal v Polhov Gradec in se tam nastanil. Bil je glasbeno zelo nadarjen. Takrat v Polhovem Gradcu še niso imeli orgel v cerkvi. P. Robert je nagovarjal župljane, naj si jih postavijo, on jim bo izučil organista. Odločil se je ravno za dvanajstletnega Gregorja ter ga začel seznanjati z glasbenimi skrivnostmi. Ta šola pa ni ostala Riharju v dobrem spominu. P. Robert je bil namreč zelo strog, povrhu še precej nervozen in malo potrpežljiv. Marljivi učenec pa je v enem letu že znal orglati. To službo je opravljal doma do svojega 19. leta.
(se nadaljuje)
r .
I lORISKE
LJ	NOVICE
LETNO ROMANJE SLOVENSKIH ŽUPNIJ IN VERNIKOV NA BARBANO
Skupno romanje župnij in vernikov slovenskega dela goriške nadškofije ob stoletnici kronanja čudodelnega kipa MB na Barbani bo letos v ponedeljek, dne 23. septembra
Posvečeno bo služabniku božjemu, škofu in narodnemu vzgojitelju Antonu Martinu Slomšku.
Na Barbano pride z nami na romanje tudi mariborski škof, Slomškov naslednik, dr. Maksimilijan Držečnik, velik pobomik za Slomškovo proglasitev blaženim. Msgr. Držečnik bo za romarje maševal in pridigal o Slomšku.
Lepo vabimo tudi druge primorske rojake. — Poskrbite do časa za prevozna sredstva!
GORIŠKA DUHOVSKA ZVEZA
Slovensko katoliško prosvetno društvo iz Števerjana
vljudno vabi na tradicionalni
PRAZNIK GROZDJA
ki bo v Števerjanu med Borovci v nedeljo, 8. septembra ob 161-.
Gostujejo
SLOVENSKI KOROŠKI ŠTUDENTJE z ljudsko igro v treh dejanjih
MATI TEREZA;
med odmori bo igral kvintet koroških
študentov.
PRIDITE VSI V ŠTEVERJAN, DA VSAJ Z VAŠO PRISOTNOSTJO POKAŽETE LJUBEZEN DO SVOJIH BRATOV. DELOVAL BO ‘
ODLIČEN, TIPIČEN BRIŠKI BIFE.
Za otvoritev novega mejnega prehoda v Gorici
Predlog, naj bi se odprl nov obmejni prehod v Gorici, in sicer v ulici sv. Gabrijela, so Goričani in ljudje onstran meje, zlasti pa trgovci iz severnega dela mesta sprejeli z velikim zadovoljstvom.
Zanimajo se za to otvoritev tudi višji krogi, stranke, poslanci in druge vplivne osebnosti. Tudi vodstvo krščansko demokratske stranke v Gorici je poslalo priporočilo v tem smislu pristojnemu ministrstvu v Rim in mešano italijansko-jugoslo-vanski komisiji, naj bi se pospešila rešitev tega važnega prehoda.
Mednarodna tekma skozi Gorico
V petek 30. avgusta zjutraj je skozi obmejni prehod pri Rdeči hiši vozila mednarodna avtomobilska dirka, ki je bila obenem tekmovanje v pravilnostni vožnji za avtomobile. 260 vozačev je na 128 vozilih odpotovalo iz Liegaja v Belgiji na naporno pot preko srednjeevropskih držav in prispelo v sredo zvečer preko Predila v Jugoslavijo. Po avtomobilski cesti so nato dosegli Sofijo in se od tam podali v Makedonijo, črno goro, Dalmacijo in Istro in se po dveh dneh spet vrnili iz Jugoslavije preko bloka pri Rdeči hiši. Od tu so se odpeljali v Videm in dalje čez Dolomitske prelaze, preko katerih bodo spet prispeli v Belgijo, od koder so startali. Proga je dolga 5000 km in so jo avtomobilski maratonci morali prevoziti s povprečno hitrostjo 65 km na uro. Med tekmovavci je največ Angležev, za njimi so na drugem mestu Francozi, nato Belgijci, Holandci, Nemci, Američani, Avstrijci, Japonci, Cehi in trije Italijani. Pri Ljubljani se je v tej dirki smrtno ponesrečil znani japonski vozač Glichi Suzaki. Šofer, ki je bil v tistem trenutku za volanom, je zapeljal s ceste v prepad in Glichi je pri tem izgubil življenje.
Štipendije in podpore dijakom kmetijskih šol
V sejni dvorani pokrajinskega sveta so v soboto 31. avgusta popoldne razdelili štipendije in podpore dijakom kmetijskih šol. Poleg teh so podelili podpore še nekaterim drugim visokošolcem. Navzoč je bil šolski skrbnik De Vetta, načelnik kmetijskega nadzomištva dr. Vianello, ravnatelji kmetijskih šol iz Gradiške, Fare in Lečnika, občinski odborniki in svetovava ter dijaki in njihovi starši. Razdeljenih je bilo za 1,350.000 lir štipendij in podpor, od tega 90.000 lir dijakom kmetijskih šol.
Med nagrajenci je tudi Mirko Primožič z Oslavja, ki je prejel štipendijo v znesku 100.000 dir. Primožič, ki obiskuje zadnje leto kmetijske fakultete v Padovi, je že tretjič prejel štipendijo iz tega sklada. Razdeljenih je bilo še 20 drugih nagrad.
Predsednik pokrajinske uprave dr. Chientaroli je poudaril pomen te osme podaritve nagrad pokrajinske uprave dijakom iz kmetijstva. Tudi na ta način hoče pokrajinska uprava pomagati kmetijstvu, ki je najbolj zapostavljen gospodarski sektor na Goriškem.
Župnija na Placuti
Za župnega upravitelja na Placuti je bil imenovan p. Gregorij in ne p. Viljem En-drizzi. Ta je župnijski pomočnik, ki zna dobro slovensko. Zato je zdaj tudi na Placuti stalna prilika za sv. spoved v slov. jeziku, kakor je tudi na spovednici napisano.
P. Viljem je bil nekdaj gvardijan na Sv. gori in je že od prvih počet kov naročnik našega lista, ki ga je redno bral povsod, koder je bil v službi.
Doberdob
V soboto 24. avgusta sta si sklenila večno zvestobo pred Marijinim oltarjem na Stari gori Jožef Lavrenčič in Olga Semolič. Oba izhajata iz zavednih in zvestih katoliških slovenskih družin, ki so zlasti s cerkvenimi pevci-pevkami lepšali božjo službo. Razumljivo torej, da je bila poročna maša s prav lepim petjem ter s spremljavo mogočnih orgel. Ves dan jima je potekel s petjem v veseli družbi svatov, ki so jima — vsaj nekoliko — nadomestili prezgodaj umrle očete.
Želimo jima, da bi bilo tudi njuno zakonsko življenje prelepa služba-slavospev Bogu, kateri naj ju blagoslavlja, vodi in podpira po priprošnji božje in naše Matere Marije. — Bog vaju živi!
Novo Marijino svetišče
Novo Marijino svetišče na Griži (blizu Kontovela) bo po vsej verjetnosti dokončano v letu 1965. Različna izkopavanja in iskanja trdnih temeljev so dela zavlačevala. Sedaj je upati, da ne bo drugih večjih težav. Morda bo novo svetišče s krasnim razgledom na Trst in morje že v tem letu pod streho. Predvidevajo, da bo stroškov za zidavo okrog 400 milijonov lir.
Novi podprefekt Molinari
Tržaški generalni komisar dr. Libero Mazza je pred dnevi imenoval za naslednika preminulega podprefekta dr. Capona gospoda dr. Vincenza Molinarija.
Do sedaj je vršil dr. Molinari posle namestnika dr. Capona, odslej pa bo zasedel mesto šefa pisarne generalnega komisarja na prefekturi. Dr. Molinari je med drugim tudi član Mešane komisije za reševanje vprašanj, ki se tičejo obeh sosednih narodnih manjšin.
Acegat za javnost
Podjetje Acegat zato, da pride naproti vsem Občinarjem, javlja, da bodo odprti uradi, kjer se plačujejo razne služnosti, že ob 7.20 zjutraj in bodo poslovali do 11.30. Upamo, da bo na razpolago več uradnikov7, saj jih menda ne manjka, in da bodo tako prikrajšali dolgo čakanje.
Kaj se bo storilo za luko?
Težave, ki so nastale v prometu tržaške luke, bo septembra meseca pretresala posebna. komisija v Rimu. Rimski krogi dobro poznajo, v kakem položaju se nahaja naša luka. Ali lahko upamo, da se bo vendar enkrat nekaj bolj otipljivega napravilo za Trst? Obema komisijama, ki se bosta pečali s tem delom in reševali v Rimu tržaške probleme, je želeti dosti uspehov in predvsem širokosrčnega razumevanja tržaških potreb, da bo naša luka zopet, kot je bila nekoč, srce vsega tržaškega gospodarskega življenja. To je gotovo želja vseh Tržačanov. Toda želje so eno in dejstva so drugo. Doslej pa številke govore kruto, da ne rečemo usodno govorico. Trst, žal, s svojim prometom nazaduje. Dosti blaga izkrcujejo v drugih sosednih lukah. V glavnem so temu krive »dumpistične« tarife konkurenčnih luk.
Še nekaj o novem naftovodu
Zanimanje, ki vlada v tržaških krogih, kar se tiče graditve novega naftovoda, je veliko. Upa se, da bo Trst prodrl s svojimi zahtevami. Nekje pri Proseku ali v bližini Tržiča bi se moral naftovod začeti.
Bliža se začetek šolskega leta
Letos bo tudi na naših šolah uveden prti razred enotne srednje šole kot po vsej državi. Tako upamo, da se bo zopet vrnila vsa nižješolska mladina pod eno streho v ulici Randaccio. Saj tam je res bolj primerna zanjo, ker so večja dvorišča, da se lahko med odmori naskače in so otroci iste starosti skupaj. Tam se tudi ustavlja koriera, ki vozi šolsko mladino s Krasa in ji ni potem treba tekati skozi mesto, v strahu, da zamudi pouk. Izkušnja preteklega leta uči, da ni v prid šolski disciplini, če so v istem poslopju dijaki nižjih in višjih razredov. Tako n. pr. na šoli v ulici Croce niso mogli dijaki učiteljišča nikoli na dvorišče, ker so ga zasedli učenci strokovne šole. Tudi iz pedagoških in didaktičnih razlogov je bolj primemo, da so v istem poslopju dijaki iste starosti.
Pevma
Iz Pevme se ni že dolgo nihče oglasil. Vendar imamo tudi pri nas nekaj novic. Predvsem je treba povedati, da ima sedaj naša cerkev lepo prenovljene slike. Kot znano, je slike v naši cerkvi naslikal znani slovenski slikar Tone Kralj, in to že leta 1933. Ker pa so slike po tolikih letih že rahlo zbledele, jih je letos slikar sam zopet prenovil. Poleg tega so v cerkvi napravili tudi dva nova stranska oltarja, prejšnja sta bila namreč lesena, nad katerima sedaj kraljujeta dve sliki namesto prejšnjih kipov. Tudi ti dve sliki sta delo našega slovenskega umetnika in dajeta, skupaj z novima modernima oltarjema, cerkvi popolnoma nov izraz.
Tako je sedaj tudi naša cerkev znotraj prenovljena. Hvaležni smo priznanemu slovenskemu umetniku Tonetu Kralju, ki se je pri naši cerkvi toliko časa in s' toliko ljubeznijo trudil in mu ob tej priliki želimo še mnogo uspehov v nadaljnjem delu.
Novi center za nuklearno fiziko
Pred dnevi so bili v Trstu ugledni predstavniki Mednarodne atomske agencije, ki ima svoj sedež na Dunaju, s prof. Aleksandrom Senielevicijem na čelu. Ta je med drugim zagotovil, da bo tekom meseca oktobra prišlo do podpisa vzajemne pogodbe in tako bo novi center odtlej gotovo dejstvo. Lokalizacija novega Centra bo po vsej verjetnosti nekje v bližini Miramara
Volitve župana na Repentabru
Na seji, ki je bila prejšnji četrtek, je občinski svet izvolil za župana Milana Puriča in za odbornika Alojza Miliča.
Po dolgem zastoju v upravi se upa, da bo sedaj bolje. Skupina tako imenovanih »Kitajcev« (opozicija v večinski koaliciji) pa ni »prodrla«, kot je mislila. Ostali so izven ožjega odbora in njih »vpliv in u-gled«, s katerim so se dičili, vidno upada.
Rojan
V poletnih mesecih je veliko naših ljudi odšlo v večnost. Dne 26. avgusta smo pospremili k zadnjemu počitku Antona Primožiča od Feriugov. Dočakal je 84 let. Na srečanje z Bogom se je skrbno pripravil z lepo prejetimi zakramenti in z vdano prenašanim trpljenjem.
Dva dni kasneje se je poslovil od nas 87-letni Franc Gombač. Na vigilijo praznika Marijinega vnebovzetja smo pokopali Ano Urbančič, poročeno Zenobio. Umrla je ravno za deseto obletnico mamine smrti, še vedno dobro znane Marije Urbančič.
Zelo nas je pretresla prenagla smrt 23-letnega fanta Sergija Poropata, ki je pri nesreči z motorjem zgubil življenje. Svoj čas je bil član rojanskega cerkvenega zbora in skavtske družine. K zadnjemu počitku smo ga pospremili 10. avgusta.
Vrsta pa še ni končana. 13. julija smo pokopali priljubljenega pekovskega mojstra Ivana Oberti. Po kratki bolezni se je nepričakovano poslovil od nas.
Vsem umrlim želimo, naj jim Gospod nakloni večno srečo. Vsem njihovim dra-gim, ki trpijo zaradi nepričakovane ločitve, pa naj Bog podeli svojo božjo tolažbo!
V ponedeljek, 9. septembra ob 6.15 zjutraj bo v rojanski cerkvi za 30. dan smrti peta črna sveta maša za pokojnega Sergija Poropata, in sicer po namenu rojanskega cerkvenega zbora.
BRAVCI PIŠEJO
Kako je z vojnimi sirotami?
Spoštovani gospod urednik!
Piše Vam vojna vdova. Kmalu se bo začelo novo šolsko leto in šol. skrbništvo v Trstu je že vrnilo osebne popisnice začasnim učiteljem.
Letos lahko ugotovim, da so vsi začasni učitelji dobili več točk. Dobile jih niso le vojne sirote.
Begunci imajo kar štiriindvajset preferenčnih točk. Ostali pa dvanajst, ki jih dobijo za petletno bivanje v tržaški ali go-riški pokrajini.
Kdo je torej zapostavljen? Zapostavljena je moja hči in z njo vse ostale vojne sirote.
Po novi »ordinanzi« ostanejo vojne sirote na starem mestu v lestvici provizoričnih učiteljev.
Ostali, to je begunci in drugi, se povzpnejo visoko in pustijo vojne sirote daleč spodaj v lestvici.
Kje je danes pravica? Ali naši otroci nimajo nobene prednosti? Ali smo me, vojne vdove, krive, če nam je vojna pobrala može in so naši otroci brez kruha?
Kam je izginil zakon, ki ščiti vojne sirote?
Z upanjem, da bo to moje žalostno, a resnično pismo objavljeno v najkrajšem času, se toplo zahvaljujem.
Vaša naročnica
RAZNO
Kisik na Veneri
Pretekli teden je moskovski radio sporočil, da so sovjetski znanstveniki prišli po mnogih raziskovanjih do zaključka, da se v atmosferi Venere nahaja kisik. Po tej ugotovitvi so torej atmosferske razmere Venere podobne tistim na naši zemlji in bi bilo na Veneri možno tudi življenje.
Nesreče v ameriških rudnikih
Komaj so v ameriških rudnikih po dveh tednih rešili zasuta rudarja Fellina in Throna, je prišlo v Moabu do podobne nesreče. V rudniku je zasulo 25 rudarjev. Doslej so rešili le sedem rudarjev, za ostale pa ni nobenega upanja več.
Ni miru v Gornjem Poadižju
V Gornjem Poadižju se nadaljujejo teroristični napadi, sedaj zlasti v znak protesta nad izrečeno sodbo v Trentu, ko so bili oproščeni vsi obtoženi stražniki. Obtoženi so bili, da so slabo ravnali s priprtimi teroristi. V noči 31. avgusta so atentati z dinamitom na električne drogove znova vznemirili prebivavstvo. V Pustriški dolini so teroristi hudo poškodovali električni drog visoke napetosti. V Innsbrucku so priredili manifestacijo in demonstranti so s kamni razbili okna italijanskega poslaništva.
V Falzesu so teroristi oddali strel proti italijanskemu karabinerju Rinaldu Ma-gagninu iz Vidma in ga močno ranili. Krogla mu je prebila jetra in njegovo stanje je resno.
Širite »Katoliški glas"
Anglikanski škof v Lurdu
Prvič v zgodovini Lurda se je zgodilo, da je ta sveti kraj obiskal anglikanski škof. Prispel je v Lurd v nedeljo 25. avgusta na čelu 60 romarjev iz svoje škofije. Lurški škof ga je sprejel zelo prijazno. Anglikanski škof dr. Westall je izjavil, da je prišel v Lurd, »da bi skupno molili za edinost Cerkve, da bi bili otroci svete božje Matere združeni. Hvaležni smo sv. očetu Janezu XXIII., ki je bil velik papež zedinjenja. Tu v Lurdu bomo molili k Bogu za zedinjenje vseh cerkva in prosili bomo v ta namen posredovanje svete Matere božje.«
Najstarejše mesto
Izkopanine so pokazale, da je svetopisemsko mesto Jeriha najstarejše mesto na svetu. Arheologi menijo, da segajo njegovi začetki do leta 8000 pr. Kr.
Do sedaj so menili, da je prva kultura nastala v Egiptu, okrog leta 4000 pr. Kr. Po novih dogajanjih pa bo treba začetek kulture postaviti dokaj dalje v času do osmega tisočletja in ne več v Egipt nego v Palestino.
OBVESTILA
VODSTVO ALOJZI JEVIŠČA sporoča, da se še vedno nadaljuje vpisovanje gojencev v ta dijaški zavod. Poleg celotne oskrbe in podpore pri učenju prejemajo dijaki tudi lepo krščansko vzgojo, ki jim bo krepka opora v življenju. Dobri, krščanski starši cenijo to dobroto, zato radi pošiljajo svoje fante v Alojzijevišče. Vedo namreč, da duhovniki, ki zavod vodijo, nadaljujejo njihovo vzgojno delo in se namesto njih trudijo, da bi njihovi otroci postali dobri fantje, zvesti Bogu in svojemu domu. — Zavod sprejema tudi popoldanske gojence, ki odhajajo zvečer domov. — Vzdrževal-nina je nizka, revnim dijakom se po možnosti še zniža.
A M pri Sv. Ivanu v Gorici pripravlja romanje v Mantovo k svetišču presv. Reš-
bru ob priliki otvoritve drugega dela vesoljnega cerkvenega zbora. — Prijave sprejema fotograf Kleindienst na Travniku.
V CERKVI sv. Ivana v Gorici bo zopet redna nedeljska in prazniška sv. maša ob 8. uri zjutraj.
DAROVI
Za rojanski odsek Vincencijeve konference : V spomin pok. strica Ivana Bandelj ob prvi obletnici njegove smrti nečak Ivan Zini 5.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Jožefa Pešelj 1.000; Widmann 2.000; Škerl 1.000; Spacal 1.000; L. M. 2.000; U. J. 2.000; S. L. 5.000; Marija Valentin 1.000; sestre Primožič ob očetovi smrti 17.000; Mario Primožič ob smrti strica Antona Primožič 5.000 lir. — Bog povrni!
Za Katoliški dom: L. P., Gorica 10.000; N. N., Gorica 20.000; N. N., Trst 8.000; R. Lestan, Gorica 2.000; Milka Velikonja, Fol-lonica 1.000; družina Košuta, Gorica 5.000; Pavlica Drašček, Gorica 1.000; F. B., Gorica 1.000; I. H. 2.000; K. H. 5.000; M. K. 1.000; Doles Fortunat 2.000; F. J. 5.000 lir.
Za Alojzijevišče: Pavlica Drašček, Gorica 1.000; Bavdaževi v počastitev spomina strica Zimica 3.000; č. g. Jože Žorž 2.500; M. Peternel 5.000; N. N. iz Bologne 5.000; Bogomil Kranjec, bivši gojenec, 20 dolarjev.
Za Zavod sv. Družine: Pavlica Drašček 1.000 lir.
Za žrtve v Skoplju: Milka Velikonja, Fol-lotiica 5.000; Viktorija Vidič, Gorica 3.000; N. N., Gorica 5.000; N. N., Gorica 3.000 lir.
Vsem dobrotnikom Bog povrni in nakloni obilo blagoslova njihovemu delu.
Dr. VRTOVEC JOŽE (jr.)
specialist za ustne in zobne bolezni asistent na zobozdravniški univerzitetni kliniki v Padovi TRST ul. Mercadante 1/1
vogal ul. Carducci-ul. Milano tel. 68349
a______________._____________.    —_
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
NOVICE
V prvi polovici septembra se bodo mudili
v Trstu tehniki različnih svetovno znanih petrolejskih družb in kaj konkretnejšega sklenili.
nje Krvi, ki bo zadnjo nedeljo v septLm-