srečanje Marjan Tomšič SREČANJE Deset zgodb Ilustracija na ovitku Wiliam Blake: Elohimovo stvarjenje Adama (1795-1805) Urednik Rok Zavrtanik Oblikovanje in prelom Sanje Zgodbe so izšle v uvodnem delu knjige Veter večnosti (Tehniška založba, 1989) Objavila in založila Založba Sanje, d. o. o. Leskoškova 12, 1000 Ljubljana, Slovenija Zanjo Rok Zavrtanik © Marjan Tomšič Ta edicija © Sanje, 2023 Vse krivice pridržane. Prva objava, december 2023 www.sanje.si Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 177470979 ISBN 978-961-274-820-3 (ePUB) Marjan Tomšič srečanje Deset zgodb Bilo je jutro pred sončnim vzhodom. Stal sem na vrhu hriba in gledal proti vzhodu. Tedaj sem zaslišal šum, ki je bil podoben vetru, in zaslišal glas: »To je veter večnosti, ki veje skozi svetove in vse čase.« In zgodilo se je, da sem slišano doživel; bil sem veter večnosti in sem iz neznanega središča hitel na vse strani in skozi vse, skozi planete in sonca, skozi ozvezdja in galaksije … Za hip mi je bilo dano čutiti to, kar nas kar naprej prinaša in odnaša … ŠUBOROŠORI Kar pomni naš rod, je vzdolž cele dežele, do njenih skrajnih meja in še dlje, obstajala nevarna cona. Nihče več se ne spominja, kdaj in kako je nastala in ali je morda tam od vekomaj. Spomin, ki sega v preteklost, ve povedati marsikaj čudnega. Miti, ki govore o nevarni, prepovedani ali smrtni coni, so vsi po vrsti fantastični, prepredeni s čarobno mrežo neverjetnosti in verjetnosti. Najstarejši mož v našem naselju mi je ondan pripovedoval, kako se je nekoč, v svojih mladeniških letih, previdno približal nevarnemu predelu. Premamili sta ga radovednost in mladeniška vrela kri – prekršil je zakone ter zamižal pri vseh opozorilnih napisih in znamenjih. Pripovedoval je: »Bilo je sredi poletja, ko zori blagoslovljeno žito. Zgodaj zjutraj sem se odpravil na pot. S sabo nisem vzel ničesar drugega razen svojega golega življenja. Tretjo noč sem se že toliko približal Šuborošoriju, tj. nevarni coni, da sem čutil, kako od nje prihaja in veje proti meni nekaj strupenega in sovražnega. Najprej sem nameraval prespati v eni od številnih votlin na obronku hriba, pa me je radovednost premagala in sem se odpovedal previdnosti. Tako sem se tihotapil proti vrhu, od koder sem pričakoval dober razgled na Šuborošori. Tihotapil sem se tja gor in od časa do časa je zemlja zatrepetala prav iz svojega drobovja. Drhtenje je spremljalo zamolklo grčanje, tuljenje in bobnenje. Nebo za hribom pa je vsakikrat, ko je zatulila zemlja, zažarelo v slepeči svetlobi. Kadar koli se je to zgodilo, sem se vrgel na tla in si z obema rokama zakril oči, glavo pa zaril v rosno travo. Okoli ene ure sem dosegel skale na vrhu hriba. Zvezdnato nebo je razsipavalo svojo lepoto, tišina je legala na pokrajino, slišal sem svoje nemirno in preplašeno srce. Šuborošori je ležal pred mano. Prvič v življenju sem ga videl. In bil sem eden redkih, ki je tudi preživel strahotni pekel tega kraja. Šuborošori se je kovinsko sivo svetlikal v luči pozne lune. Raztezal se je v neskončnost levo in desno. Pred sabo pa sem, tako se mi je vsaj zdelo, zaslutil njegov rob. In spomnil sem se prastarih pripovedi o junakih, ki so ga skušali preteči in priti tja čez. Skoraj nihče se ni vrnil, komur pa je to vseeno uspelo, je izgubil spomin in je do konca svojih dni hodil po svetu zmeden in bolj nebogljen kot otrok. Šuborošorija seveda nisem nameraval prečkati, hotel sem ga le videti. Zdaj sem bil tu! Noč je še vedno mirovala. Čutil sem, kako Šuborošori izžareva toploto, pravzaprav vročino. Mislil sem si: če čutim toploto na tako daljavo, kako silna vročina mora biti šele tam, na sredini! Opazil sem še nekaj: zrak se je spremenil. Nešteto čudnih vonjev je vdiralo vame in bal sem se. Dišalo je po zažgani travi, po vročih kamnih, po … sploh se ne da povedati. Nekaj vonjev med tolikimi je bilo prav strupenih in že po nekaj minutah se me je začela lotevati vrtoglavica, želodec pa se je sam od sebe dvigoval. Omotičen sem ležal za skalo in preudarjal, ali naj se vrnem ali ne. Tedaj pa se je zgodilo! Kar naenkrat je Šuborošori zatulil. Najprej z nizkimi toni, nato pa z vedno višjimi. Zemlja je začela podrhtevati. Ampak najhujše je šele prihajalo. Najprej sem zagledal oddaljen sij, ki je postajal vedno močnejši, vedno bolj nasilen, strašen sij, žareča bela svetloba, ki je rezala kamenje in zemljo in rastline in vse. V blaznem strahu sem se stiskal k skali in čakal, kdaj me bo zmlelo. Vse je požrešno naraščalo: tuljenje, bobnenje, hropenje, rezke eksplozije, drhtenje zemlje in tista pošastna svetloba. Kar naenkrat je Šuborošori povsem podivjal. Nekaj me je dobesedno posrkalo od skale in me vleklo za sabo. Vibracije so rezale telo in zdelo se mi je, da me bo neznana energija dobesedno raztrgala. Če se prav spominjam, me je takrat prešinjalo tudi nekakšno žarčenje oranžne barve. Ko me je tista sila, skrivnostna energija ali kar je že bilo, tako divje vlekla v neznano, sem bil prepričan, da je z mano konec. A kot je Šuborošori iznenada podivjal, prav tako nenadno se je tudi umiril. Nevidna sila, ki me je še malo prej trgala na kosce, me je vrgla globoko v sotesko, kjer sem obležal na mivki. Bil sem ves krvav. Toda nobene rane nisem imel. Kapljice krvi so pronicale skozi kožo. Čeprav sem na pol mrtev stokal tam v globači, sem vendarle vedel, kaj mi je storiti. Zbral sem koščke moči in se začel plaziti iz soteske in stran od strašnega Suborošorija. Ko je Šuborošori drugič podivjal, sem bil že dovolj oddaljen, da mi ni mogel več škoditi. Dragi moj, vidiš, tako je bilo. Ampak rečem ti: nikoli več tja! Tam se dogajajo čudne, nerazumljive reči.« O nevarni, smrtni in prepovedani coni, ki jo ljudstvo imenuje Šuborošori, je napisanih in objavljenih že več hipotez. Nekateri menijo, da se tam začenja dežela smrti, drugi trdijo, da se v tistih točkah menjavajo časi, tretji spet, da je Šuborošori pretvornik nebesne energije v zemeljsko. Med teorijami so seveda tudi zelo neumne. Kot na primer ta, ki jo zagovarja neki McLun. Omenjeni mož trdi, da je Šuborošori prometna pretočnica nekih strašnih dvonožcev, nam neznanih bitij. McLun si celo drzne trditi, da so naši mišji možgani na sedanji stopnji razvoja nesposobni razumeti, kaj se tam dogaja. Baje pa nekje žive naši veliki sorodniki, ki ta bitja dobro poznajo in ki bi nam lahko o njih marsikaj povedali. Neumnosti, seveda. McLunu bi lahko zastavili zlobno vprašanje: Če naši mišji možgani niso sposobni dojeti resnice, ali potem on, McLun, ni miš? Slej ko prej bo moralo preteči še dosti vode, preden bo dokončno razjasnjena skrivnost Šuborošorija. Do takrat pa se moramo zadovoljiti s pripovedkami in miti ter hipotezami. V TOČKI Ostal je dlje, kot je bilo običajno. Sam ni vedel, zakaj. Kar hodil je sem pa tja, nekaj pospravljal, odpiral predale, listal po knjigah kar tako in počel še druge nepomembne stvari. Nečemu je prisluškoval, nekaj ali nekoga je čakal. Večkrat je obstal sredi sobe, čudno zamišljen, odsoten. Pa se je zdrznil in se vprašal: »Zakaj ne grem domov? Res, zakaj ne grem?« Naslednji hip pa je že pozabil na vprašanje in je spet hodil sem pa tja, se odsotno dotikal predmetov in brez jasnih misli zrl v popisane liste. Večkrat se mu je zdelo, da sliši tanek, silno visok pisk. Moralo je biti okoli enih ponoči, ko se je v trenutku izgubil. Nenadoma je ostal brez telesa, brez rok, nog, glave, vratu … Okoli sebe in v sebi je čutil popolno praznino. Vse je bilo prazno, tako fantastično nično. Prvi hip se je malo prestrašil, pa se je kaj hitro ujel in zaplaval v ta nič brez teže, brez barv, brez vonjev. Nekaj ga je silovito vleklo vedno niže in globlje. Postajal je manjši in manjši, hkrati pa tudi večji in večji. Čeprav ni imel telesa in je bil izničen, je imel telo in je bil nasprotje niču. Občutki, ki so ga prešinjali, niso imeli nobene zveze z logiko. Videl je stopnice, ki so istočasno tekle navzdol in navzgor; stranica trikotnika je bila daljša in krajša od same sebe; ko je padal, je letel navzgor … Vrtiljak obrnjene logike ga je vrtinčil vedno hitreje, dokler ni nečesa predrl; hipoma se je nekaj, kar je bilo podobno steni, odprlo in ga spustilo vase. * * * Stopil je v drobno iskrečo se točko. Komaj pa je bil notri, točka ni bila več točka, ampak notranjost zračne ladje. »Kako to,« je razmišljal, »saj je pronicnil v točko, ta pa ni bila večja od iskrice, ki jo včasih zagledamo pred očmi. Manjša od tisočinke milimetra. Pa vendar je sedaj ležal v tem čudnem plovilu. Ampak tu ni bilo nobenih gumbov, nobenih komandnih plošč, ničesar takega, kar je poznal iz filmov in knjig. Imel je čuden občutek: kot da je ta ladja njegovo telo in da je on v njej, se pravi v samem sebi. In si je mislil: »Če je tako, da sem jaz ladja in da je ladja jaz, da sem manjši od molekule in hkrati večji od hiše, potem … potem lahko počnem, kar hočem. Potem sem vsemogočen, lahko storim, kar me je volja.« Najprej je imel nekaj težav z uresničevanjem svojih hotenj. Ko pa se je popolnoma predal samodejnosti, je vse potekalo kot v zavestno vodenih sanjah. Znašel se je med dremajočimi potniki v letalu. DC-9 je rahlo drhteč plaval nad kopreno srebrnih oblakov. Kot po toboganu se je spustil po nevidni silnici v možgansko maso sedemletnega fantiča. Vanj je lahko prodrl, ker je bila pot uglajena. Kam drugam bi bilo teže. In je bil notri. Tam je nekaj delal, nekaj premikal, nekaj pletel. Nato se je tanka črta bliskovito pognala v možgane dečkovega očeta, od tam pa ven, v prostor. Oče je kriknil in tisti hip, ko je iztegnil roko in pokazal z njo ven, so šinile iz njegovih možganskih celic v celice vseh potnikov prav takšne drobcene energetske silnice. In vsi so ob boku letala v hipu zagledali NLP. Leteča ploščad se je srebrno svetlikala, počasi se je obračala, rahlo je žarela. Ljudje so videli okenca in za njimi obraze. Pilot je sporočal kontroli letenja, da jih spremlja NLP. Kontrola je potrdila resničnost sporočila. Rekli so mu: »Tudi mi ga vidimo na radarju.« On, ki je prodrl v dečkove možgane, je varno vodil zapletene naprave čudovitega letečega predmeta. Sedel je, pravzaprav na pol ležal, v udobnem naslanjaču in sleherna možganska celica je bila povezana s sestavnimi deli plovila. In ni se čudil ničemur več. Niti temu, da je bil še malo prej v drobceni svetleči točki, ki je zdrsnila v dečkove možgane, zdaj pa sedi v tej ladji in jo vodi. Bilo je več kot fantastično. Istočasno je čutil, kar so čutili ljudje v letalu, mislil, kar so mislili oni, bil je DC-9: do vseh tančin je dojemal delovanje motorjev, čutil napetosti v konstrukciji, se omamljal v orgazmu izgorevajočega goriva. Silna temperatura, ki je nastajala v komori, ga je navduševala in mu zbujala ugodje. Razpoke v materialih so mu povzročale občutek neugodja, dojemal jih je kot skrb ali žalost. Predvideval je možnost kratkega stika v napeljavi nad tretjim sedežem levo in možnost mehanske okvare na desnem sprednjem kolesu. Ampak vse, kar zdaj pripovedujemo ločeno, v zaporedju, je čutil in dojemal hkrati. Razširjal je radius. Prodrl je do letališča, do vojaške baze, do rastlin, do zemlje in skal pod njo, do milijonskega mesta tam spodaj. Vendar je v nekem trenutku začutil končne meje dojemanja. Tam, kjer se je ustavil, se je začenjala druga različica njegovega sedanjega stanja. Ljudje so nemo strmeli v letečo ploščad. Videli so, kako je začela žareti. (To se je dogajalo takrat, ko je širil obseg dojemanja.) Postajala je vedno bolj bela, dokler ni slepeče zažarela. »Zdaj sem!« je njegova zavest dojemala nastali položaj. »Jaz sem NLP. Fizično obstajam. Ampak: sem in nisem. Še vedno sem neskončno majhna točka, istočasno pa ta čudna, leteča ploščad, široka trideset metrov. Projekcija skozi dečkovo psiho in skozi možgane vseh ljudi, vseh molekul, atomov in skozi tisto. Ampak kakšna energija? Kako se je vse skupaj sploh začelo? Hotel sem domov, pa me je nekaj zadrževalo. Nekaj sem čakal. Trenutki odsotnosti. Potem … potem sem hipoma nehal obstajati, v trenutku sem se izgubil. Izničil sem se. Postajal vedno manjši … zgoraj je bilo spodaj, veliko je bilo majhno, obrnjena logika, prodor tja, se pravi sem … v letalo, v dečka, iz njega v očeta, iz očeta v vse druge ljudi, skozi vse ljudi v to, kar sem zdaj, iz tega pa v vse, kar obstaja … Kje obstaja?« Spoznanje ga je prešinilo tako nenadoma, da je začutil ostro bolečino. V hipu je vse razumel, a je tudi v hipu vse pozabil. Od spoznanja mu je ostal en sam spomin, ki pa je bil resničen (resničen?), vezan na njegovo pravo (pravo?) življenje. Spominjal se je: Bilo je nekega poletnega večera, ko je lenobno sedel na balkonu. Prazen, brez misli. Spet tista čudna odsotnost, ko se je zastrmel v eno od tisočerih zvezd tam zgoraj. Ampak ne v katero koli, temveč v točno določeno. Kot da bi ga prav tista poklicala. Gledal jo je, kar tako, brez misli, v sebi povsem izpraznjen. Nenadoma pa je v prostoru za njim silovito zažarela bela svetloba. Obrnil se je in skoraj oslepel. Najbolj čudno pri vsem tem je bilo spoznanje: tista zvezda, ki jo je gledal na nebu, je bila (resnično je bila!) ta hip v sobi. Zgodilo se je takole: ccck! in zvezda je bila v sobi. Komur koli bi to opisal, bi mu rekel: »Nesmisel.« On pa je razumel, da je to mogoče, čisto enostavno mogoče, kajti … Saj res, kajti … To, kar je sledilo besedici kajti, je bilo zunaj spoznavnosti. Še vedno je letel ob boku letala. Za hip je združil v dojemanje vse, kar so čutili ljudje, kar so sploh bili ljudje v letalu in pod njim, po vaseh, mestih, po osamljenih kočah. Čutenje je bilo presunljivo: nad velikanskim diskom so se kar naprej prižigale drobcene iskrice. Švigale so gor v gostih in manj gostih rojih, nekatere više, druge niže, ampak vse so hipoma tudi ugašale in se vračale v disk kot vijoličast prah. Disk je lebdel v neprostoru, bil je kovinsko moder, na določenih mestih je žarel v mavričnih barvah. »To,« je dojemal, »to je materija.« »In človek,« si je mislil, »človek je iskrica, ki šine navzgor in ugasne ter pada nazaj …« Slika je bila nepopolna. Disk, iskre nad njim, prižiganje in ugašanje, materija v neprostoru … vedel je, da je slika enostranska, da ji manjka povezave, da je torej shematska, da, prav to: shematska. Vendar je ni utegnil dopolniti, kajti dojel je dogajanje v vojaški bazi. Trije lovci so šinili proti nebu. Piloti so dobili ukaz: »Približajte se letečemu predmetu in ga identificirajte. Skušajte ga zvabiti stran od potniškega letala.« DC-9 se je spustil niže, da bi se iztrgal leteči plošči. Ni mu sledil. Zdaj je letel nad potniškim letalom, oddaljen od njega dva tisoč metrov. Lovci so ga obkolili. Čutil je nekakšno neugodje. Kot bi samemu sebi zastavljal neumna vprašanja. Nekaj finega, zelo zelo občutljivega se je začelo trgati. Bilo mu je žal, preplavljala ga je otožnost, trpka žalost. Mislil si je: »Kako da ne razumejo? Zakaj delajo to? Vse bodo pokvarili!« Obup, žalost in razočaranje so vedno bolj ukinjali njegovo projekcijo. Srednji lovec, ki se mu je približal od zadaj, je proti njemu usmeril merilne instrumente. Analizator je sporočal: »Kobalt, nikelj, železo, vanadij, volfram …« In drugi analizator: »Vibracije silovito naraščajo, magnetno polje nad vsemi možnostmi, emitacija ESF energije neznosna …« Deček v letalu pod njim si je sunkovito zakril oči z dlanmi, v možganih ga je močno zapeklo, vrgel se je očetu v naročje in v paničnem strahu zajokal. Strah pred smrtjo je v hipu zajel vse potnike. Ženske so histerično kričale in se trgale s sedežev. Piloti so videli, kako je NLP močno zažarel in nato v hipu izginil. Pozneje sta dva pilota trdila, da je švignil z neverjetno hitrostjo navzgor, eden pa, da je preprosto izginil. * * * Prebujal se je počasi, mukoma. Ležal je na tleh, popolnoma prepoten, tako močno, da bi lahko ožel srajco. V sebi je čutil obupno neugodje. Vse ga je bolelo, ampak ne v mišicah, nekje notri, v nekem drugem telesu. Zmetal je mokro obleko s sebe. Takrat je začutil strahotno žejo. Vse celice so bile dehidrirane. Opotekel se je proti kopalnici, kar hlipal je in se tresel, ko je pohlepno goltal velikanske zalogaje sveže vode. Pil je in pil in zdelo se mu je, da sploh ne bo mogel nehati. SOLEJE Velika dvorana OZN je bila nabito polna. Zbrali so se predstavniki vseh narodov sveta, številni opazovalci in seveda množica novinarjev. V ozračju je bilo čutiti tisto posebno slovesnost in napetost, ki se pojavlja vselej pred usodnimi trenutki. Ljudje so nevede govorili bolj tiho, nekateri so celo šepetali. Tudi koraki diplomatov in državnikov in vseh ostalih so bili zadržani, rahlo plavajoči. Pozna popoldanska ura, vroče poletje. V dvorani tega ni bilo čutiti. Skupinice so nastajale in se spet razblinjale. Nemir jih je združeval, negotovost raztapljala. Vsi so vedeli, da je iz kozmosa prišlo silno važno sporočilo, nihče pa ni vedel, kakšno, kdo ga pošilja in zakaj. Predstavniki velesil so sporočilo dolgo hranili v največji tajnosti, zdaj pa so se le odločili, da je treba z njim seznaniti javnost. Odločitev baje ni bila lahka, kajti pretehtati so morali vse možne posledice in predvideti reakcije Zemljanov. Potem ko so se razni vojaški štabi posvetovali s politiki in ti s tako imenovanimi strokovnjaki, strokovnjaki pa z računalniki, je bilo sklenjeno, »naj gre stvar v javnost«. Nekaj časa so še omahovali, katero od oblik stika z javnostjo naj izberejo: tiskovno konferenco, ki bi jo sklicalo ministrstvo za informiranje pri svetu Velikih; vtihotapljanje po kapljicah v sredstva javnega obveščanja; obliko fantastične novele, ki bi jo objavili vsi časopisi in revije sveta (in bi jo priredili za radijsko in televizijsko igro ter ju istočasno predvajali po vsem svetu; potem pa, ko bi ljudje dodobra spoznali zgodbo, sporočili, da zgodba ni izmišljena, temveč resnična)? Vse navedene ter še druge možnosti pa so nazadnje zavrgli ter izbrali OZN kot medij, skozi katerega bi bilo v obliki šoka najbolje seznaniti svet z bližajočimi se dogodki. In tako je zdaj v tej ogromni dvorani mrgolel čebelnjak radovednih, prestrašenih, vznemirjenih in tudi malodušnih predstavnikov človeškega rodu. Točno ob 17. uri je zadonel gong in dvorana je umolknila. Pred mikrofon je stopil Martin Luther, tedanji predsednik OZN. Bil je majhen, suhljat in črnikast mož iz severozahodnega dela Mehike. Nekateri so trdili, da se v njem pretaka stara indijanska kri. Ko je obstal pred mikrofonom, se je rahlo odkašljal, priklonil (nenavadno, vendar se je resnično priklonil!) ter spregovoril: »Spoštovani! V čast mi je, da lahko danes, 15. junija, sporočim vsemu svetu naslednje.« Tu je premolknil, da bi dal besedam globlji in težji pomen, nato pa je povedal, kar je že dolgo morilo vse, ki so se tako ali drugače zanimali za prihodnost človeštva. Rekel je: »Svet Štirih je pred dobrim mesecem, natančneje: 13. maja, sprejel fantastično sporočilo neznanih vesoljskih bitij. Javljajo, da se bližajo našemu planetu in da bi radi pristali ter navezali stike z Zemljani. Prihajajo iz drugega kvadranta, to je iz smeri Velikega voza. Posredovali so nam tudi televizijsko sliko svoje ladje ter samih sebe. Kot vidite na ekranu desno, je njihova ladja nekakšno sonce, žari, slepeče žari, tako da ne moremo prepoznati njenih oblik. Bitja pa, imenujejo se Soleje, prav zdaj jih vidite na ekranu, so podobna prosojnim otroškim balonom. Z njimi smo v stiku že ves mesec. In zdaj dovolite, spoštovani gospodje, da vam sporočim še datum njihovega pristanka. To bo 1. julija, točno ob 19. uri, in sicer na posebnem prostoru, ki ga že urejajo. Kraja njihovega pristanka vam iz razumljivih razlogov žal ne morem povedati …« Predsednik je nato dodal še nekaj podrobnosti. Med njegovim govorom se je le tu in tam zaslišal kak vzdih ali vzklik. Ko pa je končal, je dvorana završala kot razdražen roj čmrljev. Ljudje so nekaj podobnega pričakovali, toda to, da so jih dejstva postavila pred trden zid, kjer ni bilo več mogoče nikakršno izmikanje, jih je pretreslo. Novinarji niso počakali niti začetka razprave, ampak so na vrat na nos planili iz dvorane in panično hiteli poročat svojim uredništvom. Zvečer so vse radijske in televizijske postaje oddajale izčrpna poročila iz dvorane OZN, poglobljene komentarje ter mnenja ljudi z ulice, pa tudi stališča vidnih predstavnikov javnega življenja. Ljudje so bili pretreseni. Čeprav se je o možnosti srečanja s predstavniki druge inteligence pisalo, govorilo in filmalo že mnogo prej, jih je šok vseeno prizadel. Nekateri so nemo obsedeli pred ekrani, drugi so se začeli histerično smejati, bilo pa je tudi precej takih, ki so kimali z glavami in govorili vsem, ki so jih hoteli poslušati: »No, saj sem vam govoril, da nas opazujejo! Vedel sem zanje že davno prej, pa mi niste hoteli verjeti. NLP-ji in vse tiste stvari, no, zdaj pa imate! ONI so tu, končno so TU!« To noč so spali samo ljudje, ki niso nič vedeli, ali pa redki, ki jih je vse skupaj bore malo brigalo. Pa seveda otroci, ki niso jemali vsega skupaj tako resno. Ostali pa so razpravljali na dolgo in široko, tehtali podrobnosti, jih napihovali, dodajali zvrhano mero lastne fantazije neverjetnih razsežnosti. Ugibali so, zakaj neki prihajajo ta bitja na naš planet: Morda je eksplodiralo njihovo sonce in bi se radi naselili pri nas? Kaj pa, če prihajajo pod pretvezo in mislijo Zemljo preprosto okupirati? Bitja, ki so prihajala, so vzpostavila stik šele pred dobrim mesecem. Glede na velikanske radarske in antenske celice v orbiti je bilo možno sprejeti njihov klic iz oddaljenosti več tisoč svetlobnih let. Sklepali so: če so tako zelo oddaljeni in bodo pristali že čez nekaj tednov, potem morajo potovati z naravnost fantastično hitrostjo. Vprašati jih ni bilo mogoče nič, kajti informacije so potekale enostransko, od njih k Zemljanom, obratno pa sploh ne. Tega si niso znali razložiti. Sporočila so dobivali v obliki geometrijskih in drugih likov; dešifriranje je bilo preprosto, ker so njihov jezik (govorico likov) od časa do časa ilustrirali povsem konkretni prizori in posamezne slike. Vendar so Soleje težili k temu, da bi se Zemljani čimprej naučili brati njihove like, kajti razlaga v obliki konkretnih podob jih je ogromno stala - za minuto so porabili več energije kot Zemljani elektrike v enem letu! Največ težav so imeli znanstveniki s pripravljanjem pristajalne steze. Dolgo namreč niso in niso mogli razumeti, kakšno letališče pravzaprav hočejo Soleje za svoj pristanek. Del sporočila, ki se je nanašal na pristajanje in pristajalno stezo, je bilo namreč mogoče razumeti tako ali drugače. Slika, ki so jo posredovali, je bila nerazumljiva; na njej je bila nekakšna naprava, ki je še najbolj spominjala na elektronski mikroskop. Ampak na to, da bi za njihov pristanek pripravili mikroskop, še misliti ni bilo. Zares smešno. Znanstveniki so si pulili lase, ko so skušali razvozlali uganko. Nazadnje so sklenili, da gre za očiten nesporazum, za nekakšen kratki stik pri oblikovanju želje. Po dolgi in zelo mučni razpravi so se odločili, da pripravijo za pristanek le ogromno okroglo ploščad, in sicer na mestu, ki so ga sporočili Soleje. To je bila planota v neposredni bližini jezera Ness na Severnem Škotskem. Ploščad je merila dobrih šest kilometrov v obsegu in so jo zgradili v rekordnem času iz plastičnega cementa. Na predvečer 1. julija je bilo vse pripravljeno. Ljudje seveda še vedno niso vedeli, kje bodo pristali Soleje. In tako je bilo tudi prav, sicer bi nepregledne množice dobesedno zasule jezero Ness. Dopoldne, 1. julija, je bilo sončno, popoldne pa se je pooblačilo in dva huda, zaporedna naliva sta dodobra sprala pristajalno ploščad. Velike luže so se srebrno svetlikale. Sicer pa je bilo nebo tik pred 19. uro jasno. Kamere štirih največjih televizijskih hiš so že dobri dve uri buljile v nebo. Radarske postaje na Zemlji in v orbiti so tipale v neskončno prostranstvo. Vojske vseh držav so bile v popolni bojni pripravljenosti – za vsak primer. Najsodobnejše orožje je čakalo le na dotik – in že bi se sprožilo. Superhitra plovila so patruljirala nad razgibano pokrajino. V sprejemnem centru je postajalo vedno bolj vroče. Nekaj je bilo očitno zelo zelo narobe. Soleje so neprestano javljali, da pristajajo, radarski zasloni pa so bili popolnoma prazni. Signali pristajajočih bitij so bili zaradi neposredne bližine tako močni, da so vdirali v televizijske oddaje in jih prekinjali. Nekateri ljudje v okolici jezera Ness pa so sprejemali signale kar z možganskimi celicami; pred očmi jim je začela sama od sebe in proti njihovi volji plesali likovna govorica teh bitij. Pet minut pred 19. uro je v sprejemnem centru vladala popolna zmešnjava. Preplašeni so bili vojaški štabi, zmedeni politiki in znanstveniki. Vodilni strateg evropske združene armade je živčno korakal po dvorani, ki je bila dobrih tristo metrov pod zemljo, in preklinjal: »Kaj za vraga pa se sploh dogaja?! Kdo mi bo to razložil? Govorijo, da pristajajo, vsi naši instrumenti pa molčijo, kot da so ti cepci brez teles in sploh brez vsega!« Točno ob 19.00 so Soleje pristali. Sporočali so: »Morali smo pristati, čeprav nam niste pripravili pristajalnega instrumenta. Položaj je obupen. Naša ladja plava na površini jezera. Dolgo ne bomo vzdržali. Morali se bomo dvigniti in si poiskati kak drug kraj. Morda bomo našli zaželeni instrument. Kje ste? Mi vas nejasno zaznavamo. Škoda, ker so vaši signali tako nasilni. Vsakokrat, ko jih skušamo sprejemati, nam uničijo naprave. Dojemamo vas le delno. Ne znamo si razložiti pojava. Ko smo bili še zelo oddaljeni od Zemlje …« Ljudje so bili razočarani. Pred sedmo uro skoraj ni bilo človeka na tem planetu, ki ne bi strmel v ekran. Pa je minila 19. ura in potem še dobrih petnajst minut, na ekranu pa nič. Videli so le pristajalno ploščad, jasno nebo, vmes slike tujih bitij, kratke inserte iz prejšnjih sporočil - in nič več. Jasno je bilo, da televizijci mašijo čas, kakor pač vejo in znajo. Ob 19. uri in 20 minut pa so brez opravičila ali razlage prekinili neposredni prenos in začeli oddajati, kar so imeli pripravljenega od rednega, navadnega programa. Naslednjega dne je bilo povsod čutiti hudo poparjenost. Ljudje so bili brez volje, brezciljno so tavali, delo jim nikakor ni šlo od rok. Cele skupine so postale apatične. Od zadnjega sporočila, ki so ga Soleje oddali takoj po pristanku, je minilo že dobrih osemnajst ur, vendar o njih ni bilo ne duha ne sluha. Že dopoldne naslednjega dne so se sestali najvidnejši kozmologi sveta, da bi razpravljali o čudnem pristanku zunajzemeljskih bitij. Vzniknilo je več teorij, nobena pa ni mogla popolnoma in nedvoumno razložiti pojava. Dejstvo, da njihovega pristanka ni registrirala nobena naprava, je strokovnjake begalo. Bilo je v popolnem nasprotju z izredno močno in jasno vizualno komunikacijo, ki so jo Soleje vzpostavljali prek televizorjev in v zadnji fazi tudi prek človekovih možganov. Po pristanku pa so nenadoma izginili, kot da bi se vdrli v središče Zemlje. Za javnost so šele tretji dan po neuspelem stiku objavili poseben komunike, v katerem so hkrati trdili, da Soleje so in niso pristali. Na tak konec so ljudje različno reagirali. Nekateri so menili, da gre pač za eno od zapletenih potegavščin, ki ima določen namen in smisel. Večina pa je na vznemirjenje zadnjih tednov kaj kmalu pozabila. In življenje na Zemlji je šlo spet svojo pot. POTOVANJE Pojavil se je pred mano nenadoma, kot da bi vzniknil iz zemlje. Bil je podoben kmetu s hribov, potepuhu in beraču ter delavcu z gradbišča – vse hkrati. Takoj pa sem začutil, da zunanji videz vara in da to bitje ni niti kmet niti potepuh niti delavec. Vedel sem, kdo je in od kod prihaja ter čemu se je pojavil, nisem pa mogel teh spoznanj spraviti v zavest. Podatki, slike, sedanja, pretekla in prihodnja dogajanja so tleli tik pod površjem zavesti, ven pa niso mogli prodreti. Ko sva molče hodila drug ob drugem čez pobočje, so vame v drobcih sekunde prodirali celi odlomki iz skrivnostnega sveta. Za hip sem vedel, doumel … takoj nato, ko sem hotel in želel uzavestiti sporočila, pa je vse izginilo. Ostal je le občutek nečesa. Vse se mi je zdelo samo po sebi umevno: da se je tako nenadoma pojavil, da sva brez besed stopila po poti dalje, da nisva nič govorila. Prav ta molk je bil edini možni stik med nama; čutil sem. da bi ena sama izgovorjena beseda to prekinila in bi bilo potem vse izgubljeno in zaman. Molk je bil pretakanje njegovih misli vame, njegovih sporočil in vsega tistega, kar sem moral vedeti ter spoznati. Čutil sem, da vse to prehaja vame, nisem pa mogel razumeti in zavestno dojeti niti drobca. Morda sem sprva čutil čisto malo nelagodnosti, vem pa, da se je takoj razgubila in da je vame začel pronicati čudovit mir, skoraj čutna toplina in sladkost harmoničnega sožitja med njim in mano. Kot da bi sedel ob morju v poletnem večeru in bi se predajal uspavajočemu valovanju morske gladine. Tako sva hodila kakih deset minut. Prehodila sva pobočje in se začela spuščati v travnato dolino, ki se je na koncu razširila v pahljačasto gozdno jaso. Tu, na tej jasi, se je kovinsko svetlikalo njegovo vozilo. Ko sva se mu približala, je postalo prosojno in v njem sem zagledal še troje podobnih bitij. Mahali so nama, vsaj tako se mi je zdelo. Pozneje sem spoznal, da so gibi teh bitij že sami po sebi spreminjali položaj ladje in da so z njimi vključevali in izključevali razne nevidne naprave. Ko sva se dovolj približala, se niso odprla nobena vrata, kljub temu pa sva se nenadoma oba znašla znotraj prostora. Prešla sva v notranjost. In šele takrat sem opazil, da moj spremljevalec na sebi nima več obleke in da so goli tudi drugi. Pravzaprav ne goli. Kot da bi bili goli. Tudi nisem mogel ugotoviti, ali so moškega ali ženskega spola. Sicer pa vse to ni bilo niti malo pomembno, saj sem začel dojemati stvarnost drugače, ne več po svoje. Ko sem se znašel notri, so me obstopili in stegnili roke proti meni. Niso se me dotikali – in vendar sem čutil njihove dolge, hladne prste. Drseli so počasi, enakomerno z vseh strani po mojem telesu, od glave navzdol. Bil sem gol. Njihovi prsti so drobno trepetali in zdelo se mi je, kot da so z mene luščili nevidno, trdo, upirajočo se skorjo. Ta obred so ponovili trikrat zaporedoma in vsakokrat je bila svetloba bolj in bolj vijoličasta. Ko so se njihovi prsti zadnjič dotipali mojih prstov na nogah, nisem več čutil teže in sem popolnoma zaživel z njimi. Težko je opisati, kaj sem takrat čutil. Ljudje doživimo takšne občutke, ko imamo koga zelo radi in smo ob njem zelo srečni. Takrat se zgodi, da doživimo skoraj popolno zlitje z ljubljenim človekom, in ta občutek nas navda z vznesenostjo in nečim mehkim, toplim. Tako sem zaživel z njimi. Ko smo dosegli popolnost, smo delovali dalje kot eno bitje s peterno močjo. Še vedno smo videli drug drugega, ni pa se nam bilo prav nič treba sporazumevati z besedami ali mislimi. Naše plovilo se je začelo počasi dvigati. In ko se je dvigalo, je izžarevalo modrikasto in opekasto rdečo svetlobo. Potem smo zapluli nad hribe, ki so motno in temno odsevali. Ladja je utripala v enakomernih presledkih in sipala v okolico močno svetlobo. Bili smo ladja; to čudno plovilo, ki nas je nosilo nad nočno pokrajino, je bilo na nedojemljiv način del nas. Utripalo je z utripanjem našega srca, gibalo se je po ukazih naših misli ali želja ali hotenj. Premikali smo skrivne mehanizme v njem z gibanjem rok ali nog ali z valovanjem teles. Vse, kar koli smo storili, pa je bilo popolno, harmonično, vsaka napaka je bila povsem izključena. Vedeli smo. da se ne more zgoditi nič nepredvidljivega. Nismo se bali globin pod sabo niti silovitih naletov energetskih polj, ki so butala ob našo zunanjo steno. Nad hribi smo pluli kakih pet. šest minut, nato smo z nepojmljivo hitrostjo šinili mimo Lune in mimo vseh planetov ter se v hipu znašli v bližini nekega drugega sonca. Levo in desno sta plula skozi neskončna prostranstva dva planeta; eden je bil temno rjav, drugi vijoličast. Potegnilo nas je na vijoličastega in začeli smo se mu približevati. Bili smo vedno bliže neznanemu svetu, ki nas je privabljal z omamno močjo. V tem smo čutili čar. Nekaj je bilo v dolinah tega planeta, kar nas je navdajalo s skrivnostjo. Hribi so se lesketali, ravnice so se lesketale, pa tudi doline. Vse na tem planetu je bilo narejeno iz temno vijoličastih kristalov. To, kar je na Zemlji skala, je bil tam kristal, in kar je tu zemlja, je bil tam bel, bleščeč pesek. In nekaj je bilo v tem pesku, kar je skrivaj segalo po nas in nas hotelo vsesati, ukleščiti, ujeti. »Pa naj … pa naj … pa naj …« smo dojeli glasbo, ki nam je to govorila. Naše upiranje je bilo kratko in že smo švignili tja dol; ko smo se dotaknili belega peska in trdih kristalov pod njim, smo se znašli tik pred Neznanim. Najbrž pa smo bili za ta stik še nepripravljeni, kajti naslednji hip smo že šinili navzgor, odbiti od površine tega planeta kot žarek od ogledala. Zvezde so drvele mimo, kot pršijo iskre izpod brusilne plošče. In spet se je vrnilo omamno čutenje popolnosti. Morda bi leteli še mimo mnogih zvezd, če ne bi zaznali usihanja nečesa, kar nam je omogočilo združitev in potovanje. In začeli smo se vračati, kot se vrača kamen, ko ga zaženemo visoko v zrak. Padali smo hitro, hitreje od našega prodora v medzvezdni prostor. Ko pa smo se približali osončju, smo zdrsnili v nekaj mehkega – kot da bi bila tekočina ali raztopljena plastična masa. To je zaviralo hitrost in ladja je pristajala počasi, mirno in varno. Zemlje smo se dotaknili na isti gozdni jasi, s katere smo poleteli. Vse se je dogajalo v obratnem zaporedju kot pred začetkom. Razdružili smo se v pet bitij, šli smo iz ladje, s hrbti obrnjeni proti stenam, kot petero krakov zvezde. Ko smo se dotaknili sten, so se začele razblinjati … In tako je vse izginilo, dogorelo, izžarelo in ugasnilo. * * * Spet sem bil sam na travnatem pobočju znanega hriba. Opotekal sem se proti avtu, ki me je čakal spodaj. Spomini na doživetja te noči so me boleli. In bil sem tako čudno žalosten. To je bila žalost, ki se je ne da popisati. PASTIR Prebujal se je mukoma; z nečim ali nekom se je moral boriti, da bi se spravil k zavesti. To nekaj ali nekdo ga je kar naprej vleklo nazaj v nezavedanje in sanje. Vendar se je moral prebuditi, tako je čutil. »Nekaj se dogaja … dogaja …« je vztrajno vrtalo vanj. Končno je zbral vso preostalo moč in se mukoma spravil pokonci. Zdaj je sedel na postelji in začuden gledal okoli sebe. Ni razumel, zakaj neki bi se pravzaprav moral prebuditi. Takrat ga je prešinilo spoznanje, da se sploh ni prebudil, da se mu je tako samo dozdevalo. In je spet tonil v globino nezavedanja. Kot v omami je slišal divje lajanje psa in meketanje drobnice tam zunaj. Potem je pes presunljivo zacvilil in utihnil. Le ovce so dirjale naokoli in obupno blejale. »Moram,« si je ponavljal, »moram se prebuditi!« In se je ponovno pognal iz brezna teme navzgor, proti zavedanju in svetlobi. Ampak spet si je samo mislil, da se je pognal; v resnici pa je samo trznil z roko in nogami. Še enkrat je poskusil in še enkrat, toda zaman. Vsrkavala ga je neverjetno črna noč. Takšne noči ni doživel še nikoli, niti v sanjah niti v budnem stanju. Temo bi lahko otipal, lahko bi jo precejal skozi prste. In bolj ko se je noč gostila, manj se je zavedal samega sebe, dokler ni popolnoma izginil. Moralo je biti kmalu po sončnem vzhodu, ko je v trenutku postal buden. Tako zelo buden, kot da sploh ni spal. Planil je pokonci, se na hitro oblekel in stekel ven. Vedel je, kaj bo zagledal. Kot da mu je bilo že vnaprej znano. Na pragu se je spotaknil ob mrtvega psa, ob ograji je ležal mrtev tudi drugi ovčar, malo stran od njega pa še tretji. Na nobenem ni bilo sledov nasilja in krvi. Ležali so na tleh z iztegnjenimi tacami in na pol odprtimi gobci, kot da bi tik pred smrtjo hlastno lovili zadnje zalogaje zraka. Tiste ovce, ki so še ostale, so metale dolge sence na mrtve, ležeče na tleh. Teh je bilo trikrat več kot živih. V enem skoku je bil čez in kot brez uma je tekal od trupla do trupla. Obračal jih je, jim dvigoval glave, razgrinjal debele sloje volne, da bi odkril ranico. Pa je ni. Tudi ovce so imele odprte gobce, kot da bi še vedno hlastale po zraku. »Niti kaplje krvi … niti kapljice …« je šepetal v nekem čudnem stanju odsotnosti. Tako je taval po ogradi, njegova zavest pa je bila čisto drugje. Za hip je od tam prodrlo v ta svet spoznanje, pa se je takoj tudi izbrisalo. Popoldne so prišli na planino lovci, z njimi miličniki in veterinar. Prvi so iskali sledove, drugi so zasliševali pastirja, veterinar pa je odvlekel v hlev ducat mrtvih ovac in jih razrezal. Lovci so pretaknili vsako ped zemljišča okoli koče, našli pa niso ničesar, kar bi tako ali drugače razjasnilo primer. Miličnikom se je zdel čuden njegov spanec, čudili so se črni noči in temu, da se pastir ni in ni mogel prebuditi. Niso mu verjeli, nekaj so sumili. Veterinar je prišel iz hleva, si umil roke in jim rekel z momljajočim glasom, kot bi govoril sam sebi: »Odprl sem jih deset, v nobeni niti kaplje krvi. Nič, čisto nič. Nobene rane, niti praske … Kaj je zdaj to? Kako naj vem? Saj je nemogoče …!« Skupaj so nato pregledali vse mrtve ovce, pa na nobeni niso mogli ničesar odkriti. Pozno popoldne so se odpravili v dolino. Rekli so, da bodo jutri prišli sem gor vojaki in pomagali zakopati živino. Prišla bo tudi posebna komisija. Potem so se poslovili in odšli. Pastir pa je ostal sam. Sam je bil pravzaprav že ves dan, čeprav so se tisti možje motovilili naokoli. Počutil se je samega. Odsotnost duha, ki ga je prevzela že zgodaj zjutraj, ko je pregledoval ovce, ga ni minila niti dopoldne niti popoldne. Tudi možje so se na poti v dolino pogovarjali, da je pastir čuden; nenavadno se vede, nekaj je z njim močno narobe. Ampak, so rekli nekateri, saj ni čudno, ko pa je doživel tako morijo. Z nočjo je pastir zgnal preostalo drobnico v stajo in zaklenil vrata. Potlej je sedel k ognju in dolgo strmel vanj. Ni ga bilo strah, pa tudi vseeno mu ni bilo. Počutil se je neprijetno kot človek, ki se je že sprijaznil s svojo usodo in samo čaka, kdaj se bo izpolnila. Ob devetih je legel, vendar ni mogel zaspati. Razmišljal je, zakaj neki se že od jutra, pravzaprav že od prejšnjega večera tako čudno počuti. Ko je primerjal to stanje s kakim znanim, že doživetim, ni in ni mogel najti nič ustreznega. Samo mlado vino, se mu je zdelo, ustvari v človeku podobno omamljenost. Ob enih ponoči se je izgubil, vendar ne v sanje, temveč v nezavest. Najprej mu je zašumelo v ušesih, potem je slišal silno visok zvok, nakar se mu je zavrtelo v glavi in je potonil. A čeprav je ležal na postelji negiben, bled, brez diha in bitja srca, se je zavedal vsega, kar se dogaja. Lebdel je pod stropom, se gledal na postelji in se ni mogel načuditi. Tedaj so vstopila štiri bitja. Bila so majhna, komaj kakega pol metra visoka, zelena kot listje divjega kostanja spomladi; bila so podobna nenavadni rastlini. Takoj jih je vprašal: »Ubili ste moje ovce. Zakaj?« Bitje, ki je stalo spredaj, mu je odgovorilo, vendar ne z besedami. Zaznal in razumel je njegove misli. Bitje je mislilo: »Pomagal si nam, zato ti bomo povedali, da boš vedel, vendar tudi takoj pozabil. Ubili smo tvoje ovce, ker smo rabili njihovo kri.« »Zakaj samo kri?« je pomislil. Drugo bitje, ki je bilo za spoznanje bolj temno zeleno od ostalih treh, je mislilo: »Rabili smo energijo. Kri je za nas edina uporabna oblika energije na vašem planetu. Ni ravno idealna, vendar se da shajati tudi s tem. Kri je za nas energija, kot je za vas les, nafta, šota in drugo.« Pomislil je: »A kurite s krvjo? Se tako grejete?« Oni so mislili in mu razlagali: »Posredno že. V krvi najdemo elemente in spojine, ki jih potrebujemo. Kri najprej razgradimo in poberemo iz nje, kar nam prija oziroma kar nujno rabimo.« Bil je osupel. Lebdel je med njimi in neka misel ga je vznemirjala. »Vemo,« so mislili oni, »kaj te vznemirja … Človeška kri je seveda boljša od živalske. Vendar nam zakoni onemogočajo prodiranje v to smer. Razen tega je človek bitje, ki nas navdušuje. So pa še druge stvari, o katerih ne smemo razmišljati.« »Od kod ste?« Vsi hkrati so mislili in vdor njihovih misli je bil tako silovit, da se je vtisnil vanj kot pečat: »Smo od zelo daleč. Smo s planeta UR. Po vesolju tavamo milijone let. Iščemo. Morda nam bo uspelo.« Potem so odšli, kot so prišli – skozi zid. Pastir je nekaj časa lebdel nad posteljo, nato pa se je domislil in tudi sam odšel ven skozi zid. Videl jih je, kako prenikajo v kroglo, in hotel je za njimi. Pa je zaslišal njihovo svarilno misel: »Takoj nazaj! Vrni se v telo!« Spajanje z lastnim telesom je bilo neprijetno – kot da bi se vračal v pretesne prostore. Zbudil se je zelo pozno, prebudile so ga nemirne in lačne ovce. Prišli so vojaki, zagrebli so ovce. Prišla je tudi posebna komisija. On, pastir, pa se je ves dan zaman skušal spomniti nečesa. Vedel je, da se mu je v nezavesti nekaj dogajalo, pa ni in ni mogel obuditi spomina. ČRNO SONCE Nekdo je storil napako. Novica je prodrla v sredstva javnega obveščanja; neka lokalna radijska postaja je v sredo zjutraj objavila, da se Zemlji približuje velikanski asteroid, ki bo brez dvoma treščil vanjo, to pa naj bi se zgodilo že prihodnji mesec. Napovedovalcu se je med govorjenjem tresel glas. Takoj za radijsko postajo je novico povzela neka privatna televizijska hiša, istega dne popoldne je o katastrofi na prvi strani poročal časopis Ilfos, večerniki pa so sploh vedeli povedati grozljive podrobnosti in med ljudmi je nastala pošastna panika in zmeda. Takoj se je seveda sprožil uradni mehanizem javnega obveščanja: vladni časopisi, radijske in televizijske hiše ter drugi mediji so si na vse kriplje prizadevali, da bi zanikali in razveljavili novico o bližajočem se koncu sveta. Objavili so intervjuje z uglednimi znanstveniki in politiki, neposredno so prenašali radarske in androfonske posnetke s koordinat 6-6 in 7-8 FT, od koder naj bi se približeval ubijalski asteroid. Na teh posnetkih seveda ni bilo videti ničesar. Ampak le kdo naj bi verjel uradnim virom? Ljudje so pobesnelo kričali v monitorje in sprejemnike: »Lažete! Radi bi nas preslepili! Saj vemo, da je samo osem ladij usposobljenih za medzvezdna potovanja! In s temi ladjami boste pobegnili samo vi! Zato nam zdaj to govorite!« Nič ni pomagalo, nihče več ni mogel ukrotiti podivjane in razbesnele množice. Histerija je skokovito naraščala. Strah je ljudi zgoščal v krdela, ki so nemirno valovila po ulicah in v silovitih navalih butala v barikade jeklenih oklopnikov. Najhuje je bilo pred kongresnimi in drugimi vladnimi palačami. Vojska je bila prisiljena uporabiti celične vibratorje; v kratkih impulzih so jih usmerjali v naraščajočo plimo. Kamorkoli so zadeli ti brizgi, so se dogajale pošastne stvari. Tkiva okrog kosti so se v hipu spremenila v zdrizasto, tekočo maso … Tisti, ki so tulili in kričali zadaj, so poblazneli; zagazili so v meseno kašo in se cvileč in grčeč prebijali naprej, se opotekali preko kupov kosti in se tudi sami hip nato spreminjali v ilovico! Ljudem je bilo čisto vseeno, kako bodo umrli. Prepričani so bili, da bo Zemljo razbil asteroid in da ne bo preživel nihče razen tistih, ki bodo odleteli. Zato so se kozmodromi čez noč spremenili v oblegane trdnjave. Napadala jih ni samo goloroka množica, ampak tudi posamezni oddelki vojske, ki so jih vodili nepokorni častniki. Nebo tam okrog je gorelo, zamolkle eksplozije plazmičnih bomb so povzročale udarne in potresne valove še petdeset in več kilometrov od bojišča. Medzvezdna plovila so ždela globoko pod zemljo in so bila zaščitena. Varovali so jih roboti in ljudje hipnoidi. * * * Posebna komisija je človeka, ki je sporočil novico o katastrofi – to je bil napovedovalec Palmel, tridesetletnik, oče treh otrok, sicer povsem navaden državljan – dobesedno cvrla na psihičnem in fizičnem ognju. Iz njega so hoteli izcediti vse podrobnosti: »Zakaj ste prebrali novico, ki je ni nihče napisal? Zakaj trdite, da ste v rokah držali list z njo in s podpisom glavnega urednika? Kje je zdaj? Zakaj je izginila? Zakaj glavni urednik nič ne ve? Ste nenadoma zaslišali glas? Kakšne so bile črke na papirju? Je sploh bil papir? Se vam je zdelo sumljivo? In ste pred objavo telefonirali glavnemu uredniku? In je kričal na vas, da morate to takoj prebrati? On pa trdi, da nič ne ve. Čisto nič ne ve. Sploh ga ni bilo v službi, ob tisti uri je lovil losose! Človek, vi ste nori! Blazni ste! In kaj je bilo sumljivo? List, na katerem je bila novica, je nekako žarel, pravite. Kako žarel?« In drugi zasliševalec: »Če si dvomil, če so bile okoliščine sumljive – tista svetloba in drugo – zakaj si potem vseeno prebral to noro novico?!! Kaj te je prisililo?! Praviš, da si govoril proti svoji volji? Ha! Kot da bi govoril kdo drug in ne ti? Veš kaj, brij norce iz drugih in ne iz nas! Dajte ga pod prešo, 35 tonov više, da se bo spomnil, kaj je bilo res in kaj ne! Rekel sem: 35 tonov, pa če crkne! …« Napovedovalec Dar Palmel je res izdihnil, ko so ga izpostavili petinpetdesetim tonom možganskega vibratorja. Vlada je tako ostala brez jasnega odgovora. Sicer pa je bilo v zvezi s tistim napovedovalcem res nekaj čudno sumljivega … Tudi z orbitalne in lunarne opazovalnice so sporočili, da se v omenjenih koordinatah nekaj dogaja. Poročali so o približevanju neke neidentificirane energije, vendar o asteroidu ni bilo ne duha ne sluha. Za vsak primer so na zadnji seji predsedstva planetarne vlade sklenili, da je treba medzvezdna plovila akcelerirati do stopnje 7, torej do startne pozicije … Obveščeni so bili tudi tisti, ki so se znašli na srebrnem kartonu (seznamu). Silovitost množične histerije pa je pojemala. Ljudje so izživeli smrtni strah, in tisti, ki niso umrli v demonstracijah ali naredili samomora, so padli bodisi v brezčutnost bodisi v religiozno zamaknjenost in sveto pričakovanje konca. Mnogo je bilo seveda tudi takih, ki so posamič ali v tolpah ropali, ubijali in se še na druge načine izživljali. Trije kozmodromi so padli v roke upornih vojakov, dva sta bila popolnoma uničena v eksplozijah lokalnih izničevalcev, ostali pa so bili še vedno na razpolago planetarni vladi. Sedemnajstega dne po nastanku kaotičnega stanja na Zemlji se je nad Evropo rodilo jasno, čudovito jutro. Ljudje, ki so živeli po agrarnih kompleksih in ki jih histerija ni tako močno prizadela – nekaterih skoraj nič – so se čudili lepoti tega dopoldneva. Toda okoli enajste ure se je nebo nenadoma stemnilo. Ljudje so videli, kako je sonce začela prekrivati velikanska črna gmota. Najprej četrt, potem pol, nato tričetrt sonca … in v manj kot pol ure je na Zemlji zavladala nepredirna tema. Tisto, kar je zakrilo sonce, je sproti vsrkavalo sleherni foton. Ljudje so videli, kako je svetloba iz solar (tako so takrat imenovali posebne svetilke) v tankem curku izginjala nekam gor, proti nevidnemu nebu. In čisto nič ni moglo več razsvetliti teme. Niti ročne solare, niti prastari ogenj. Tisto tam zgoraj je vsrkavalo sleherno iskro. In postajalo je vedno bolj mrzlo. Ob treh popoldne je temperatura na planetu že zdrknila pod ničlo, pred »večerom« so termometri kazali minus 30, ob enih ponoči pa minus 65 stopinj. Prvo »jutro« prvega črnega dneva so dočakali le redki ljudje, skriti globoko v zemeljskih silosih. Osemindevetdesetega dne po zatemnitvi se je začela opazno ohlajati tudi magma. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo z medzvezdnimi ladjami. Le nekaj dni pred zatemnitvijo so poletele z izbranci. Morda so ušli požrešnosti črne gmote … in izginili brez sledu v neskončnih širjavah. INGIN OTROK Že trije zakoni so ji šli po vodi; zdaj sedi pred zaprtim oknom in brez volje gleda dol na prazno, mokro ulico. Sploh ne ve, kako se je moglo to zgoditi. Vrta vase in išče krivdo. Zdaj se ji zdi, da so bili vsega krivi njeni možje, že naslednji hip pa enako močno začuti, da je z njo pravzaprav nekaj zelo narobe. Toda kaj? Saj je bila vendar vzorna zakonska žena; kuhala je, prala, pospravljala, hodila v službo, krpala, če je bilo treba … Res se je od časa do časa z njo dogajalo kaj čudnega. Kar prijelo jo je na vsem lepem in že ni več čutila ljubezni do človeka, s katerim je bila poročena. Skoraj čez noč so se njena čustva spremenila. In mož ji je bil poslej tuj kot kdo, ki ga prvič sreča na cesti. Toda enako hitro se je tudi zaljubila. Ko je prišel tisti trenutek, si je poiskala človeka, ga odpeljala v svoje stanovanje in ga navdušila za skupno življenje. * * * Zunaj je padal dež, kar naprej je curljalo z neba. Prekrižala je noge in potem spet mlahavo spustila roke v naročje. Vse je ta dan nekako viselo, se pobešalo, životarilo. Tudi ljudje so tavali in ne hodili. Zdelo se ji je, da celo avtomobili vozijo počasneje kot druge dneve. »Eh,« je vzdihnila, »saj je vseeno, ali sem bila kriva jaz ali oni.« Tedaj je zaslišala pred vrati glasove: kot da bi kdo šepetal in nekomu dajal navodila. Čakala je, da bo pozvonilo. Bila je prepričana, da je nekdo tam zunaj. Ker pa ni in ni pozvonilo, se je dvignila in odšla proti vratom. Ko jih je odprla, ni bilo nikogar. Le črna mačka je žalostno mijavkala in očitno kazala, da bi rada vstopila. Gledala jo je odsotno in razmišljala, kaj naj stori. Mačka pa ni čakala na njeno odločitev, ampak je smuknila v sobo in stekla pod posteljo. »Pa bodi tam.« je zagodrnjala ženska in šla iskat v kuhinjo mleka in kruha. Ampak mačka se ni dotaknila jedi. Prav do noči je ždela pod posteljo in od tam nemo strmela v žensko. Ta jo je v začetku še klicala in silila k jedi, potem pa je nehala in ni vedela, kaj naj z živaljo sploh stori. Spet se je zagledala v nastajajoči mrak, ko je začutila na sebi močan pogled: kot da bi se je kdo dotaknil. Obrnila se je in za hip se ji je zdelo, da je videla izpod postelje žareti dvoje rdečih lučk. »Nak.« si je rekla, »to pa že ne more biti res! Zdaj imam že privide.« Ko je potem tako iznenada spet pogledala, ni opazila nič sumljivega. Mačka pa je še vedno ždela spodaj in jo nepremično opazovala. S tem svojim buljenjem jo je spravljala že kar ob živce. Jezilo jo je tudi, ker ni hotela jesti. Zaradi vsega tega je stopila k vhodnim vratom in jih na stežaj odprla. »Pojdi ven!« je ukazala, ampak mačka se ni premaknila. Potem je skoraj zakričala: »Mačka, pojdi ven! Izgini!« Mačka se je umaknila globlje pod posteljo. Ko je tudi z metlo ni mogla prepoditi, je odnehala. Obstala je sredi sobe in zamišljeno buljila nekam v prazno. »Ta mačka,« se je motalo v njej, »ta mačka me pa res vznemirja. Kaj sploh hoče? Strmi vame, kot da kaj pričakuje. Prav čudna je, ta črna mačka.« Potem je zamahnila z roko, češ naj gre k vragu vse skupaj, in se je začela slačili, da bi se spravila v posteljo. Ko je imela na sebi le še hlačke, se je njenega hrbta, pravzaprav hrbtenice, dotaknilo nekaj mrzlega. Samodejno se je obrnila in zagledala mačko in njene žareče oči. Stavila bi, da je imela namesto oči dvoje svetlih, čudno svetlih lučk. Nepremično je gledala tiste svetleče kroge ki so se začeli manjšati in bledeti, dokler se niso spremenili v navadne mačje oči. »Pa kaj naj naredim?« je razmišljala in pretehtavala možnosti. Nataknila si je dnevno haljo in prijela metlo. »Zdaj pa,« je godrnjala, »boš morala zapustiti mojo sobo! Zgini ven, sicer te bom ubila!« In je drezala z metlo pod posteljo. Kar naenkrat pa je nekdo prijel za metlo in ji jo hotel iztrgati. Ta občutek je bil prav pošasten. Videla je mačko, stisnjeno v kot, neka nevidna sila pa je še vedno vlekla za ročaj. Spustila je metlo in se umaknila za nekaj korakov. Metla je potem mirovala, na pol pod posteljo in na pol zunaj, kar naenkrat pa je zletela naravnost prednjo. To jo je tako preplašilo, da se ni mogla premakniti. Tedaj je izpod postelje zaslišala otroški jok. Čudno hitro je iz nje izginil strah in dogajanje v njej je dobilo normalno razsežnost. Ta otroški jok … in njeni trije zakoni, ki so splavali po vodi … Sesedla se je in kar naenkrat začela jokati. Krči so ji pretresali telo, globoko v njej je nekaj boleče pokalo in sililo ven. Prodiralo je iz globin nezavednega, kot silijo korenine iz temin zemlje, mimo kamnov in skozi najtanjše razpoke. Ko se je dodobra izjokala – in zdelo se ji je, da je jokala njena duša in ne njena zavest – si je umila obraz in gola legla v posteljo. Ni pomislila, da se vede povsem nenavadno: gola je legla v posteljo samo takrat, ko je pričakovala moškega, ali pa v vročih poletnih mesecih. Zdaj pa je bila jesen in dež je neprestano rosil. Pa tudi na črno mačko ni več pomislila, na tisto, ki je ždela pod posteljo. In tako je zaspala. Sanjalo se ji je, da jo oblizujejo drobni plamenčki. Vzplamtevali so po njenem telesu, bilo jih je na stotine. Kadar koli so se dotaknili njene kože, je čutila nekaj mrzlega, ne vročega. Mukoma se je prebijala navzgor proti zavedanju. V svetlobi, ki je skozi okno prodirala z ulice, je zagledala svoje razgaljeno telo, videla je črno mačko, kako bliskovito skače sem in tja in jo na kratko, hitro oblizuje. Toda že naslednji hip je ni bilo nikjer več in po telesu so ji spet švigali drobceni plamenčki … Preden se je zjutraj prebudila, je na meji med zavedanjem in sanjami momljala: »Če so bili tisti dedci, s katerimi sem bila poročena, čisto zmešani in niso ničesar vedeli, potem to ni bila moja krivda. Jaz sem si pač vedno želela imeti otroka, njim pa sem govorila, da ga sploh ne maram. Zares sem sovražila otroke …« Ob njej se je nekaj premaknilo, nekaj se je je dotaknilo. Počasi je odprla oči in dolgo je trajalo, preden je to, kar je videla, sprejela kot resničnost, kot dejstvo: ob njej je ležal dojenček, drobceno bitjece, in jo gledal s temnimi, zamolklimi očmi. Kar vrglo jo je pokonci. Z odprtimi usti je bebasto zrla vanj. In prvo, na kar je pomislila, je bilo: »Sosedi! Kaj bodo rekli ljudje? Saj sploh nisem bila noseča! Zdaj pa ta dojenček …« Tedaj se je spomnila mačke. Vrgla se je na tla in pogledala pod posteljo. Ni je bilo. Panično je begala po vsem stanovanju, da bi jo našla, pa je ni. Tedaj je nekdo potrkal, in preden si je utegnila ogrniti haljo, so že z velikanskim hrupom vdrli v sobo sosedje. Eni so nosili rože, drugi drobna darila, pa vino in šampanjec … Kričali so drug čez drugega in jo gledali z žarečimi, strašansko veselimi očmi. »Čestitamo! Čestitamo!« so kričali in ji rinili darila, jo objemali in poljubljali. Potem so se obrnili k postelji in zavladala je smrtna tišina. Popolnoma tiho so obstopili dojenčka in ga nemo, zamaknjeno gledali. Tedaj je ženska, ki je stanovala zgoraj, zašepetala: »Kako angelsko lep otrok!« In vsi so te besede šepetali za njo. Tako je prišel na svet Ingin otrok. Zdaj ima že sedem let in se z drugimi otroki veselo podi okrog stolpnic. Vendar je v mnogih rečeh povsem drugačen od svojih vrstnikov. Včasih se izda in takrat človek začuti, da živi v njegovem telesu nekdo drug, prav nič človeško bitje. MOJ PRIJATELJ OBUJL Moj prijatelj je nenavaden človek, če je sploh človek. Zadnje čase veliko razmišljam o njem. Opazil sem, da se okoli njega zmerom dogajajo stvari, ki niso povsem v skladu s fizikalnimi zakoni. Sicer pa je, tako na zunaj, povsem navaden, rekel bi, kar povprečen meščan. Resda nosi obleko, ki je nekoliko skregana s splošnim okusom. Tako ima, na primer, silno rad vijoličasto barvo in nosi vijoličasto žametno obleko, kar naprej in ob vsaki priložnosti. Vse drugo na njem je brezhibno in navadno. Razen te barve, ki ni čisto vijoličasta. Ni navadna, ker žari na poseben način. Če bi me vprašali, kaj s tem mislim, vam ne bi znal razložiti. Vijoličasta barva njegove obleke je kot živa. In kako živa! Kot da bi na njej migetalo na milijone nevidnih bitij. Pa tudi ta razlaga ni prava. Mojemu prijatelju je ime Obujl. Strašansko je živahen in kar naprej bi rad kaj delal, kaj videval, otipaval, vonjal, poslušal. Kar naprej ga nekaj žene v nove in nove dogodivščine. Nesrečen je, če mora ždeti doma zaradi slabega vremena ali prehlada ali pa zato, ker ne najde nikogar, s katerim bi kam šel. Tudi njegove oči so tako živahne. Bliskajo se, žarijo, ker so polne navdušenja za vse in vsakogar. In vedno je dobre volje. To je prav neverjetno, kako ga nič ne spravi z njegovih višin. Tudi kako slabo doživetje ne. Ko smo ondan karambolirali z zelenim avtom, se je režal in zdelo se mu je imenitno, ker je počilo in ker sta bila šoferja vsa iz sebe. Skoraj bi pozabil, zakaj pravzaprav pišem zgodbo o njem. Opisoval bi ga namreč še in še. In ko ga opisujem, tisto njegovo navdušenje kar leze vame. Tako je, na primer … Ampak, rekel sem, da moram pripovedovati o drugih stvareh. Včeraj, na primer, sva pila pivo v restavraciji na trgu. In ker sva se navdušeno pogovarjala, nisva opazila žmrkanja luči. S tistim žmrkanjem je namreč šef opozarjal goste, da je ura že deset in da moramo oditi. Midva nisva videla nič in tako sva razpredala neko silno zanimivo tezo o materiji in nemateriji, oziroma o zanikanju materije. Ko pa sva nazadnje le bila prebujena iz zamaknjenosti, je prijatelj začudeno pogledal natakarja in odsotno rekel: »Aha, zapirate. Oprostite, ker sva …« In se je hitro obrnil in kar izginil v zid, se pravi, zakorakal je v zid, kot da bi bila tam vrata. Natakar je prebledel, mislim, da mu je postalo slabo, ker se je naslonil na stol. Jaz pa sem nekaj zamomljal v opravičilo in jo hitro ucvrl proti vratom. Bal sem se namreč, da me bo natakar začel mučiti z nepotrebnimi vprašanji. Prijatelj Obujl me je že čakal na ulici in se je jezil, kje neki hodim tako dolgo. Rekel je, da mu je šinila v glavo neka genialna ideja glede materije in nematerije, pa jo je pozabil razviti do konca, ker me je čakal. To čakanje, je rekel, mu je zmedlo tok misli, izgubil je sled in odkritje skrivnosti je splavalo po vodi. Pozabil sem povedati, da je v njegovem oblačenju še nekaj čudnega. Čevlji. Pravzaprav ne čevlji, temveč škornji. Ravno to: nikoli ne nosi čevljev, ampak vedno le škornje, tudi poleti. Ljudje ga gledajo začudeno. Včasih ga vprašam, če mu ni prevroče v škornjih sredi julija ali avgusta, pa pravi, da je moje vprašanje malo čudno. Res pa je, da je sredi pripeke čudno videti človeka s takim obuvalom. Mislim, da je bilo lani spomladi, ko sva se peljala … čakajte, kam sva se že peljala? Nekam proti Kobaridu … Seveda, proti Lepéni, ker smo bili namenjeni h Krnskemu jezeru. Stiskala sva se v razgretem avtobusu na zadnjem sedežu. V Srpenici je vstopilo zalo dekle. Seksi punca, neverjetno seksi: kratke hlačke, prozorna srajca, pa lasje in ustnice in vse drugo! Buljil sem vanjo kot bedak. Obujl me je moral opazovati od strani s pravim užitkom. Nekaj na meni se mu je kar naenkrat zazdelo strašansko smešno, kajti planil je v glasen krohot. Kar zvijalo ga je. Pri tem se je tolkel po kolenih in mlatil s šapami po sprednjem sedežu, da so se ljudje obrnili in ga začudeno gledali. Ko se je pomiril in ko so se pomirili tudi ljudje, se je nagnil k mojemu ušesu in zašepetal: »Če se ne motim, si si prej nekaj zaželel …« Kislo sem ga pogledal, ker sem se bal, da bo naredil spet kaj takega, kar bo pritegnilo pozornost vseh potnikov. Zato sem mu jezno odgovoril: »Daj že enkrat mir!« In sem bil kar precej užaljen. Čez čas se mi je v glavi zavrtelo in sem se onesvestil. To sem zvedel pozneje, ko sem se spet zavedel. No, medtem ko sem bil v nezavesti, pa sploh nisem bil v nezavesti. Pozabil sem povedati, da je istočasno omedlela tudi tista seksi punca. Tako sva se znašla v času najinega mrka sredi gozdne jase in se obnašala kot dva zaljubljena človeka. Seveda sva se objemala, se stiskala in počenjala vse tiste stvari, ki jih pač počenjajo ljudje v takih čustvenih in telesnih stanjih. Ko sva se spet zavedela, sem imel po telesu modrice od njenih strastnih poljubov, ona pa od mojih. Obujl, moj prijatelj, pa se je samo smehljal in me nepremično gledal. Vprašal sem ga. kaj se je zgodilo. Zaupno se je nagnil k meni in mi začel razlagati najbolj nore ideje o potekanju časa tu in tam. Razpredala sva vse do zadnje postaje, kako je sploh to in ono možno. Ne bom vas zdaj moril z razlago dvojne, trojne ali četverne časovne zanke. Te stvari so strašansko zapletene, hkrati pa tudi strašansko preproste. Na primer pojav obrnljivosti, ki omogoča preskoke in druge coprnije. Ampak o seksu ima moj prijatelj Obujl čisto obrnjene pojme, to je res. Včasih se hudo jezi name in mi razlaga stvari, ki so čisto nemogoče. Še to moram povedati, kako sem ga iskal z mikroskopom. Prejšnji četrtek sva se prepirala o razsežnostih mikrokozmosa. On je imel svoje stališče, jaz svoje. Razvneto mi je zatrjeval, da svoje lahko dokaže. Smešno, sem si mislil, kako bo dokazal nemogoče. A je z rokami tako prepričljivo mahal okoli sebe in oči so mu tudi tako žarele, da sem mu verjel. Skočila sva v Ljubljano in se, res brez dovoljenja, ob enih ponoči znašla pred elektronskim mikroskopom. »Glej zdaj,« je rekel Obujl – in izginil. Naravnal sem ostrino na bakterijo E. Co. Kot ogromna, napihnjena žival je srebrno žarela na monitorju. »Huj! Huj!« sem takrat zaslišal prijatelja Obujla in ga istočasno zagledal, kako kroži okoli bakterije s helikopterjem. Tudi on je žarel v živosrebrni barvi. Navdušeno mi je mahal iz plovila in na ves glas kričal: »Verjameš zdaj? Vidiš, da je tako!« Potem je kar s helikopterjem izginil v bakterijo; čez čas se je prikazal, v roki pa je držal dolge spiralaste trakove, podobne tistim, ki vihrajo papirnatemu zmaju z repa. Mahal je z njimi in kričal: »Kro-mo-so-mi! Razumeš? Kro-mo-so-mi!« Bil sem seveda uničen. Ko sva se znašla spet v moji sobi, sem si natočil kozarec brinjevca in ga hitro spil. Moral sem poplakniti grenak okus v ustih. Moj prijatelj Obujl skoraj nikoli ne sleče tiste vijoličaste obleke. Ampak to sem povedal že prej. Pozabljam, kaj sem že napisal. To se mi dostikrat zgodi. Včasih napišem na začetku zgodbe, da so cvetele trobentice, na koncu pa trgam jesenski podlesek. Tako je pač, takšen sem. Najbrž se v tem pozna vpliv mojega prijatelja. Tudi on vse zameša, da ne veš, kako in kaj. SREČANJE Z neznansko hitrostjo se ji je približevala svetleča krogla. Ležala je vznak z zaprtimi očmi, na stari postelji v svoji podstrešni sobici. Tista krogla, ki je zdaj strmo padala proti njej, je bila najprej drobna zvezda na črnem nebu. Nenadoma pa se je ločila od temnega ozadja in je zdrvela navzdol. Približevala se je in večala: zdaj je bila velika kot luna, zdaj že ogromna kot sonce. Ta čudna krogla je padala naravnost nanjo. Ko je bila tik pred njo, je odprla oči – in vse je izginilo. Ni si mogla kaj, da jih ne bi odprla. Premagal jo je strah, vsakikrat jo je osleparil. Čeprav je vedela, da ne sme in ne sme pogledati, se je zadnji hip vedno znova odločila napačno. Zdaj je obupana strmela v strop in razmišljala, kaj bi se zgodilo, če bi se ji samo enkrat posrečilo premagati strah. Na jok ji je šlo. Nemoč. Ta čudni občutek zakletosti in izačaranosti. Vse skupaj je bilo podobno sanjam, v katerih človeka muči žeja, pa se ne more in ne more odločiti, da bi vstal in stopil do vodnjaka. Samo vstati bi bilo treba, narediti pet korakov, zajeti hladno studenčnico … Pa se človek ne more in ne more odločiti. Strmela je v strop do jutranjega svita. Potem jo je premagal svinčen spanec. Zbudila se je s težko, razboleno glavo in cel dan preživela v omotici. * * * Moralo je biti okoli ene ure ponoči, ko se je nenadoma prebudila. V hipu je bila budna. Skozi okno je prodirala močna bela svetloba in v sobi je bilo svetlo kot podnevi. Krogla! je pomislila. Vendar se ni spominjala, da bi jo videla drveti proti sebi. Nekaj jo je dvignilo s postelje, in preden je mogla dojeti, kaj se dogaja, je že zaplavala skozi okno. Ožarjena s slepečo svetlobo je izginjala v notranjost ogromnega diska, ki je lebdel nad hišo. Drsela je skozi tunel in okrog in okrog telesa čutila hladne stene. Ko so se razmaknile, je obstala sredi velike, vijoličasto obarvane sobe. Hobotnici podobno bitje se je hipoma pojavilo ob njej. Stalo je na treh dolgih, vitkih nogah in se ritmično majalo. Na okrogli glavi brez vratu so se nemirno svetlikale mnoge ovalne oči. Iz povešenih ramen je raslo dvanajstero tankih, elegantnih rok, na koncu vsake roke je migetalo troje dolgih prstov. Petero rok je zavalovilo po njenem telesu, prsti treh drugih rok pa so se prisesali na njen vrat, čelo in tilnik. Čeprav je bila omamljena, je komaj premagovala gnus, ki se ji je dvigal iz želodca in jo silil na bruhanje. Prsti rok. ki so begali po njenem telesu, so jo otipavali, se je bežno dotikali. Tisti pa, ki so se prisesali na glavo in vrat, so prodirali noter, čutila jih je v tkivu in možganih. Vsak prst se je razvejil na nešteto nitk in te so zdaj gomazele po njej kot mravljice. Dotaknile so se sleherne celice, prodirale v notranjost celic – tako se ji je dozdevalo. Pa tudi tiste roke, ki so begale po njenem telesu, so očitno našle, kar so iskale. Prsti teh rok so se prisesan na različnih delih: pod kolenom, na trebuhu, pod levim in desnim rebrnim lokom, pod obema lopaticama … Prodrli so skozi tkivo v notranjost in se tam razvejili v milijone in milijarde nitk. Zdaj je vse to gomazelo v njej, prodiralo, vijugalo, tipalo, preiskovalo in nekaj spreminjalo. Gnus, ki jo je malo prej silil na bruhanje, je izginil. Namesto zoprnega občutka je zdaj čutila blaženost. Gomazenje jo je napolnjevalo s sladkostjo brez primere. Nekaj, kar je bilo podobno erotični nasladi v trenutku koitusa, jo je preplavljalo; nabilo je njeno telo, kot elektroni nabijejo kondenzator. Vendar je bila med tem, kar je zdaj doživljala, in erotično izkušnjo velikanska razlika. Bilo je mnogo bolj polno, neprimerno bolj silovito in predvsem – drugačno. Ovalne oči na okrogli glavi so utripale. Iz njih so se začeli počasi sukati drobni, modrikasti loki. Prihajali so iz zenic in prehajali v druge zenice. Ko so bile s temi loki spojene vse oči, je glava modrikasto žarela, kot da bi bila obdana s čarodejnim oblakom. Opazila je, da so medtem ostale roke tega bitja delale nekaj čisto drugega. Podaljšale so se do nasprotne stene, na kateri se je pojavila prečudovita slika. Kaj takega še nikoli ni videla, niti v najbolj fantastičnih sanjah ne. Niti barve niti oblike ji niso bile znane iz realnih ali sanjskih izkušenj njenega zemeljskega življenja. Začutila je tudi, da tisto na steni pravzaprav ni slika … Prsti rok so se razcveteli v raznobarvne prašnike oziroma v nekaj, kar jo je le spominjalo na prašnike, in zavalovili čez barve in oblike te slike v ritmu, ki je podeseteril občutek nedoumljive blaženosti. Živa stena, prsti rok, ki so utripali v njej – in njeno telo ter neštete nitke, ki so gomazele v njej: vse to je bilo v najtesnejši, vendar nerazumljivi zvezi. In nenadoma je do tega bitja začutila takšen naval ljubezni in predanosti, da je v nemoči zaihtela. Nemoč je bila bolečina in bolečina je bila žalost. Bitje, podobno hobotnici, ji je odgovorilo: na živi steni, na tisti sliki, so se pojavile črke, druga za drugo. Zažarele so v barvah, ki jih še nikoli ni videla, in v oblikah, ki jih še nikoli ni zaznala. Te črke so bile spoznavne: SONJA. Ko jih je sprejela v zavest, so odzvanjale v njenem srcu: to so bile črke njenega imena. Zapisane, globoko vtisnjene, neizbrisno vrasle v živo steno nečesa, kar je bilo v resnici božansko … Naslednje dneve je preživela v ekstatičnem podoživljanju vsega, kar je videla, slišala ali kako drugače sprejemala. Počasi, počasi se je vračala v sivino vsakdanjosti. Osmi, deveti dan po tem doživetju je bila spet sposobna živeti kot prej, misliti, delati in čutiti, kot je pač treba na tem svetu. Ampak prav takšna kot pred Srečanjem ni bila nikoli več. Vračali so se skrivnostni trenutki. Žareča krogla je z neznansko hitrostjo padala proti njej. Mižala je, mižala, ni več odpirala oči … Tako so se množili trenutki njene skrivnosti in sreče. Zdaj je vedela: ko jih nekega dne ne bo več, bo umrla. Bolečina in žalost jo bosta odpeljali tja čez. STAREC Energija. Bil je obseden od misli nanjo. Ni minila minuta, da ne bi zavestno ali nezavedno prodiral v skrivnosti, oziroma skušal razkriti eno največjih skrivnosti vseh časov. Obsedenost se je začela pred leti, ko je srečal starca iz jutrovih dežel. Srečala sta se na gorskem prelazu, v siju zahajajočega sonca. On je prihajal z južne strani, starec pa s severne. Mislil je, da bosta šla drug mimo drugega brez besed ali pa s toplim pozdravom, kot je navada v gorah. Ko pa sta bila vštric, je začutil v levem delu telesa neznosno bolečino, in zgrudil se je. Starec je tedaj stopil do izvira in zajel v dlan nekaj kapljic. Potem je dvignil desnico in se s prsti približal vodi na dlani leve roke. Iz desne dlani je proti kapljicam migetala svetloba. In s to vodo je poškropil njegovo telo. Bolečina je izginila. Vstal je in še nikoli se ni počutil tako čilega. Hotel je starca vprašati, od kod mu ta moč in kdo je, on pa je že izginil za skalami ob poti. Po tem dogodku je mnogo razmišljal o starcu. Skušal se je spomniti vseh podrobnosti, in bolj ko so se njegove misli vrtele okrog njega, bolj se mu je zdelo, da starca sploh nikoli ni bilo in da se mu je vse skupaj le sanjalo. Neke noči pa se je sunkovito prebudil, pognal se je pokonci in obsedel na postelji, z rokami tesno objemajoč svojo glavo. V njej je brnelo in odzvanjalo. Številni piski in šumi, ki jih je spremljala mikrovibracija, so se kmalu preselili iz glave in napolnili ves prostor. Ker ni prižgal luči, je videl v sobi megličasto, fluorescenčno svetlobo. Kot puh je obdajala stene, prav tako tudi vse predmete. Tudi v zraku je trepetala ta puhasta, zelenkasto modra svetloba. Pulzirala je. V glavi je čutil hud pritisk: kot da bi v lobanji naraščalo morje in bi razpenjeni in hrzajoči valovi z vso silo butali ob notranje stene. Potem je vodo zamenjal plin; pritisk je postal še bolj neznosen, vendar ne več tako grob kot prej. Pritisk je bil boleče mehak, čudno mehak. Spoznal je, da narašča in upada v ritmu puhaste svetlobe v prostoru. Nehote je prisluhnil temu pulziranju in se mu začel predajati, čeprav ga je pri tem prelamljal strah. Ritem ga je vsrkaval in omamljal. Bolj ko se je zlival z njim, bolj je usihal strah in bolj je naraščala neka notranja sladkost. Čudovita sladkost, ki se mu je vgnezdila v prsih. Strah pa se vendarle ni hotel predati; panično je butal iz globin. Na vsak način ga je hotel iztrgati in uničiti harmonijo med njim in pulziranjem plinastih pritiskov v lobanji. Govoril mu je z ženskim glasom: »Matjú. pojdi ven! Matjú, ven!« Hotel je ven, hotel je vstati in pobegniti, napel je mišice, ukazal je nogam in telesu beg, premik – ampak nič ga ni ubogalo. In je znova zdrsnil v pulzirajoče brizge zelene in modre svetlobe, tiste puhaste svetlobe. Strah se je stopnjeval v grozo in mu vedno bolj prepričljivo šepetal: »Ven! Matjú, ven! Ven!« Stisnil se je v črno kroglo in za hip je izginil pritisk v lobanji, izginil je tudi prostor puhastega žarenja. »Zdaj,« si je rekel močno, zelo močno, »zdaj!« in se pognal navzgor. Za hip je obstal na postelji, nato pa se je vrgel proti vratom in jih hrupno razbil, da so iveri frčale na vse strani. Še vedno omamljen se je opotekal po dolgem hodniku proti izhodu. Skozi steklo vhodnih vrat je že videl zvezdnato nebo in z olajšanjem je pomislil na prvi vdih svežega nočnega zraka. Tedaj so zvezde v hipu izginile in črna tromba ga je strastno vsrkala. Še vedno je sedel na postelji in preblisnilo ga je spoznanje, da sploh ni planil pokonci, da ni razbil vrat in da ni bil na hodniku. Vse skupaj je bila le sanjska prevara, kratek premor pred naslednjim napadom. Pulzirajoči pritisk je spet naraščal. V lobanji je utripal kroglast bat, bat kot pri motorjih, samo da je bil krogla in da se je večal iz samega sebe. Hipoma je eksplodiral in udaril ob stene, pa spet usahnil in ponovno eksplodiral, se razširil, gobasto nabreknil in sunil navzven, na vse strani hkrati. Zdaj udarci niso bili več mehki, pa tudi trdi ne. Nekaj vmesnega. Občutek je spominjal na plastelin, na glino, še najbolj na plazmo. Strah se je potuhnil. Ali pa je izgubil bitko? Ni vedel, kaj je z njim. Preprosto ga ni bilo več. Vendar je še vedno zaznaval njegovo prisotnost, nekje daleč, za vsemi črninami. In ker je bil strah odsoten, ni bilo več nobenih ovir; vrgel se je naravnost v pulziranje, prav na sredo tistega, česar se je prej tako zelo bal. In bat je bil plazma. Prav to: plazma. Njegovi možgani so utripali. Presenečenje opazil, da lahko zavestno vpliva na ritem in na jakost pulziranja možganske plazme. Ta sposobnost ga je najprej navdušila, ko pa se je obvladal, je spoznal povezanost vseh dogajanj. »Krogla!« je šinila vanj od nekod beseda. Ta beseda: »Krogla!« Usmeril je pulziranje, strnil je vibracije, zdruznil jih je v hoteno točko in hoteno obliko. V prostoru pred njim je začela počasi, zelo počasi nastajati živa, srebrnkasta meglica. Skrbno jo je oblikoval, z ljubeznijo in predanostjo. S hvaležnostjo in posvečenostjo. In je jokal. Kot takrat ob ribniku. Meglica je sijala tik pred njim. Prodiral je vanjo z notranjim pogledom in je videl, globoko v njej, v tistem svetu tam notri, je videl: »Starec je tedaj stopil do izvira in zajel v dlan leve roke nekaj kapljic. Potem je dvignil desnico in se z razprtimi prsti približal vodi na dlani. Iz desne dlani je proti kapljicam sijala svetloba. In s to vodo je poškropil njegovo telo. Bolečina je izginila, vstal je in še nikoli se ni počutil tako čilega …« Zdaj je vedel, kako je mogoče napolniti čisto studenčnico z univerzalno, vse ozdravljujočo močjo. KAZALO ŠUBOROŠORI V TOČKI SOLEJE POTOVANJE PASTIR ČRNO SONCE INGIN OTROK MOJ PRIJATELJ OBUJL SREČANJE STAREC Marjan Tomšič SREČANJE www.sanje.si