ACTA HISTRIAE • t i • 2003- 1 prejelo: 2003-05-12 DDK 327 :26 ! .7 (456 .13 :497 .4 ) " !990 /199!" KATOLIŠKA CERKEV V SLOVENIJI IN LETO 1991 ¿>0/1 PELIKAN Univerza na Primorskem, Znansiveno-raziskovaino središče Koper, SJ-6000 Koper, Garibakiijeva 18 e-inaif: egoi3.pelikan@;irs-kp.s! IZVLEČEK V svojem prispevku avtor podaja kratko kronologijo odnosa Vatikana in Kato- liške cerkve na Slovenskem do osamosvojitvenega dogajanja v Sloveniji leta 1991. Podaja kronološko shemo tistih elementov, i katerimi sta Vatikan in Katoliška cerkev v Sloveniji pripomogla k osamosvojitvi Republike Slovenije. Vsaj to v ničemer ne more biti sporno. Pri tem pozornost, posveča vlogi Vatikana in vlogi Cerkve na Slovenskem v času osamosvajanja Republike Slovenije. Glede na politične razmere avtor ugotavlja, da je bila evropska politična scena zaradi nepoznavanja razmer slovenski osamosvojitvi t' principu nasprotna. V resnici sta v prid osamosvojitve solirali le Nemčija in Avstrija, soliral pa je tudi Vatikan .!> svojo zakulisno diplomacijo... Ključne besede: mednarodna politika, osamosvojitev Slovenije, katoliška cerkev, Slovenija, Vatikan, 1990-1991 L A CHIESA CATTOLICA E L ANNO 1991 SI NT ESI L'autore nel suo contributo presenta una breve cronologia de! rapporto che hanno avuto il Vaticano e la Chiesa cattolica in Slovenia ri guard o agli avvenimenti deli'indipendenza nell'anno 1991. Vengono presentati gli schemi cronologici di quegli elementi con i quali if Vaticano e la Chiesa cattolica in Slovenia hanno con t rib uit o alTindipendenza della Repubblica. Quest o jati o non pud esse re alt re si contestato. L'intervento metle in rilievo U ruolo che il Vaticano e la Chiesa hanno assunto in Slovenia nel periodo deli'indipendenza della Repubblica. Per quanta ri guar da le conditio ni polit i che, l'autore const at a che la scena politico europea, a causa della scarsa conoscenza delle circostanze, era principal- mente contraria all'indipendenza della Slovenia. In reaitd, gli uniči a favor e del- 221 ACTA HISTRIAE • 11 • 2003 • 1 EgOE! PELIKAN: KATOLIŠKA CERKEV V SLOVENIJI IN LETO 19!!L 221-232 findipendenz/i eran o la Gertnania e i"Austria, /lonché ií Vaticano con ta sua dipiomazia di retroscena. Parole chiave: politica internazionale, indipendenza delta Slovenia, Ctuesa Cat- tolica, Slovenia, Vaticano, 1990-1991 Uvod Težko je iz dokaj neposredne bližine dogodkov zgodovinarju objektivno komen- tirati dogajanje. V svojem prispevku zato podajam kratko kronologijo odnosa Vati- kana na eni strani in Katoliške cerkve na Slovenskem na drugi do osamosvojitvenega dogajanja v Sloveniji leta 1991. Vsebinsko navajam tiste elemente, s katerimi sta Vatikan in Katoliška cerkev v Sloveniji prispevala k osamosvojitvi Republike Slovenije. To zadnje ne more biti sporno. Seveda naj ob tem spomnim tudi, da je Cerkev s tem v marsičem nadoknadila zamudo. Mislim na to, da je Cerkev na Slovenskem v procesu demokratizacije stala bolj ali manj ob strani (četudi so se v ta proces vključevali nekateri vidnejši posamični katoliški intelektualci), nikakor paje v tem kontekstu ne moremo videti na primer v položaju, kakršnega je imela na Poljskem, kjer je bila eden od bistvenih elementov opozicije režimu in (poleg Solidarnosti) vodilna sila v procesu demokra- tizacije. I. Cerkev v Slovenji v času osamosvojitve Delovanje Katoliške cerkve v Sloveniji se v luči presoje družbenega konteksta slovenske osamosvojitve pokaže kot zelo pomembno. V tem smislu bi ravnanje Cerkve na Slovenskem lahko poimenovali kar "strategija". Pisanje katoliškega tiska, izjave škofovske konference, izjave Komisije pravičnost in mir pri slovenski Škofovski konferenci in delovanje slovenskih katoličanov leta 1990 sploh sem (seveda v kontekstu, ki nas zanima) strnil v nekaj sklopov: Sprava Opogumljanje Slovencev v odločitvi za osamosvojitev Stališča in delovanje Cerkve ob referendumu o samostojnosti Republike Slo- venije Pozivi in izjave komisije Pravičnost in mir Pozivi tn izjave Slovenske škofovske konference 2 2 2 ACTA M S T R I A E • 1! • 2003 • 1 Efon PELIKAN: KATOLIŠKA C £ R K £ V V SLOVENIJI IN LETO 199!. 2 ? . i - B 2 Sprava Sprava je v kontekstu osamosvajanja Republike Slovenije pomenila element, ki je preprečeval idejnopolitične delitve v občutljivem Času osamosvajanja. Tu se ne morem spuščati v natančnejšo kronologijo slovenske sprave, ki jo kot proces lahko spremljamo od nastopov Edvarda Kocbeka sredi 70. let do nastopov Spomenke Hri- bar sredi 80. let. Posebej naj omenim izjavo o narodni spravi Slovenske škofovske konference na redni seji 13. marca 1990, v kateri Cerkev izjavlja, da "priznava svoj delež krivde, a hkrati pričakuje, da bodo tudi vsi drugi odkrito in pošteno priznali svojo krivdo".' Vrh je v zunanji manifestaciji dosegla s spravno slovesnostjo 8. julija 1990 v Kočevskem rogu, že prej pa seje Slovenska škofovska konferenca zavzela za spravo kot "spoštljivo priznanje dostojnega spomina vseh mrtvih, ne glede na to, kako in zaradi kakšnega prepričanja so izgubili življenje" (Balkovec et al., 1996, 441), pa tudi zato, da bi se v imenu sprave odrekli vsakršnemu obračunavanju. (Družina, 15. 7. 1990,1) Sprava je pomenila, da so se v občutljivem času osamosvajanja in vojne za samostojno Slovenijo zgodovinske ideološke in politične delitve za nekaj časa umaknile v ozadje (kar seje med Slovenci v vsej njihovi politični zgodovini sicer le izredno redko zgodilo). Nedvomno je imel pri tem osebne zasluge tedanji nadškof in metropoiit dr. Alojzij Šuštar. Zelo pomembna je bila klima, ki jo je Katoliška cerkev pod njegovim vodstvom ustvarjala v kritičnih trenutkih s spravnimi slovesnostmi, na katerih so sodelovale vse politične opcije. Lahko bi rekli, da je "sprava" v tistem trenutku dejansko služila Širšemu nacionalnemu interesu in je bila v tem smislu pomemben element pri konstituiranju nekakšne "skupne volje naroda" - ali povedano z besedami nadškofa Šuštarja: "Po Rogu se je nekaj spremenilo in sprostilo v slo- venskem narodu."2 (Na kakšne poti in zakaj je pozneje zašel projekt "sprave", tu in v zvezi s tematiko, ki jo obravnavam, ni pomembno vprašanje.) Opogumljanje katoliških Slovencev v odločitvi za osamosvojitev Pri tem lahko ob pregledovanju na strani katoliškega tiska najdemo vrsto pozivov katoličanom, predvsem v obliki poudarjanja pravice naroda do samoodločbe. Tovrstno nagovarjanje Slovencev v katoliškem tisku posega dostikrat tudi po zelo nenavadnih načinih. Kot denimo v katoliškem tedniku Družina, kjer je 14. aprila 1990 fotografiran ameriški "Slovenec" - Andrej Kokak sin slovenskih staršev, ki je v operaciji Puščavski vihar pilotiral F-16 (Družina, 14. 4. 1990, 3), ali v katoliškem tedniku Novi list, kjer v posebnem futurističnem - znanstvenofantastičnem sestavku, 1 izjava Slovenske škofovske konference o narodni spravi (Družina, 25. 3. 1990,3). 2 Intervju z nadškofom Alojzijem Šuštarjem ob njegovi sedemdesetletnici (Družina, 11. 11. 1990, S). 223 ACTA HISTRiAE- 1J - 2003 * 1 Egon PELIKAN: KATOLIŠKA CERKEV V .SLOVESU! I,N LETO ¡991. 22 i ->J2 ki je izšel septembra 1990, nastopajo Slovenci s svojo vojsko, svojo letalonosilko France Prešeren, bojno korveto Janez Blei weis, bojnimi helikopterji Bohinj in Mar- tuljek itn. (Novi list, 13. 9. 1990, 3), nastopajo pa tudi slovenski admiral Mihelčič, viceadmira! Brvinc in drugi. Take zgodbe so v tistem času sicer zvenele kot popolna znanstvena fantastika - mikala pa je ... Čez nekaj mesecev je postala resničnost. Plebiscit Ob plebiscitu {23. decembra 1990) je Cerkev na Slovenskem pozivala na pozitivno glasovanje. Dne 11. decembra 1990 je Slovenska škofovska konferenca na svoji redni seji namenila posebno pozornost odločitvi skupščine Republike Slovenije za plebiscit (21. novembra 1990),3 Škofje so sprejeli izjavo z naslovom Zrelo, modro in pogumno. V njej je zapisano, da škofovska konferenca "podpira odločitev skupščine za plebiscit, ki je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije. Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda itd." (Družina, 23. 12, 1990, i). Sicer so Škofje izjavili še, da "Cerkev glede na svoje duhovno poslanstvo ni pristojna za politično rešitev", kar da je "naloga predsedstva, skupščine in političnih strank" (Družina, 23. 12. 1990, 1). Ob pozivu na glasovanje za samostojnost Slovenije pa je škofovska konferenca tudi pozvala, naj duhovniki in verniki 23. decembra, na dan plebiscita, "molijo za domovino in za vse odgovorne v javnem življenju". ((Družina, 16. 12. 1990, 1) Podobno je komisija Pravičnost in mir pri tej konferenci pred plebiscitom (9. decembra) pozivala katoličane, naj glasujejo za samostojnost, in obsodila tiste medije v Sloveniji, ki sejejo omahljivost in dvom ... (Družina, 9. 12. 1990, 1) Nadškof Alojzij Šuštar je tik pred plebiscitom nastopil na prvem programu nacionalne televizije in v svojem nastopu pozval, naj gredo vsi na plebiscit in naj pokažejo vitalnost slovenskega naroda, saj se bo "izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda". (Družina, 9. 12. 1990, 1) Posebno vabilo na plebiscit z izrecnim pozivom za glasovanje za samostojno Slovenijo je nadškof v božični poslanici naslovil tudi na bralce katoliškega tednika Družina. (Družina, 23. 12. 1990, I) Prav tako je bi! zgodaj zjutraj eden od prvih na volišču v volilni enoti Stara Ljubljana, kjer je glasoval. 3 21. novembra 1990 je skupščina sprejela zakon o plebiscitu. Plebiscit je bil 23. decembra Rezultali pa so bili razglašeni 26. decembra. Udeležilo se ga je 93.2 % volivcev in 88.2 % vseh volivcev v Sloveniji je glasovalo za samostojnost. 2 2 4 ACTA HISTRIAE • f 1 • 2003 • ! E5011 PELIKAN: KATOLIŠKA CERKEV V SLOVENIJI iN LETO I « ! . 3.31-232 Izjave in pozivi komis i j e P r a v i č n o s t in mir pri Š k o f o v s k i konferenc i izjav komisije Pravičnost in mir pri slovenski škofovski konferenci je dolga vrsta. Naj navedem le najpomembnejše; dne 28. novembra 1990 v izjavi za javnost komi- sija Pravičnost in mir pri slovenski Škofovski konferenci podpira odločitev o re- ferendumu o samostojnosti Republike Slovenije. (Novi list, 6. 12. 1990, 3) Nato v izjavi 9. decembra 1990 odvrača od omahljivosti ali malodušja ob ple- biscitu. Z izjavo dne 24. maja 1991 komisija obsodi mariborsko intervencijo JLA, s to z dne 28. junija 1991 pa je obsodila agresijo na Republiko Slovenijo. Pozivi Slovenske škofovske konference4 Tukaj naj omenim le izjavo slovenske škofovske konference 25. junija 1991 (Družina, 7. 7. 1991): "Slovenska škofovska konferenca pozdravlja razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo. S tem so izpolnjena tisočletna prizade- vanja slovenskega naroda. Katoliška cerkev v Sloveniji se pridružuje splošnemu veselju. Z nami ga delijo tudi Slovenci po svetu. Veselje Cerkve je še toliko večje, ker je i svojim verskim in moralnim, prosvetnim in kulturnim delovanjem podpirala ta prizadevanja, slovenskega naroda. Voljo po življenju v svobodi in dostojanstvu so državljani Slovenije prepričljivo izrazili na plebiscitu decembra 1990. S tem so uresničili pravico do samoodločbe, ki jo narodom priznavajo božje in človeške postave. Zato je razglasitev samostojnosti Republike Slovenije tudi moralno upravičena. "(Družina, 7. 7. 1991) Prav tako je izdala izjavo ob napadu na Republiko Slovenijo ter apel domači in mednarodni javnosti 30. junija 1991. V njej je pozivala k takojšnjemu priznanju državnosti Republike Slovenije kot edinemu sredstvu za obrambo demokracije, člo- vekovih pravic in življenj civilnega prebivalstva ob napadu, ki naj bi ga zvezne ob- lasti pripravile že nekaj mesecev pred tem. Ustanovitev Slovenskega svetovnega kongresa Ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa 8. decembra 1990 in prvo zasedanje kongresa 28. junija 1991 v Ljubljani (v Cankarjevem domu je potekalo med napadi letal JLA) je prav tako pomenilo element mobilizacije Slovencev v za- mejstvu jn po svetu. Pri ustanavljanju Kongresa in ob nadaljnjih akcijah, s katerimi si 4 Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je slovenski parlament sprejel 25. junija 1991. Slovesna razglasitev samostojnosti je bila naslednji dan, 26. junija 1991, na Trg» revolucije. 225 ACTA I l lSTKiAE • IS • 201)3 * i Egon P B J i i A N : KATOLIŠKA CERKEV V SLOVENt.il iN LETO 199!. U l -1?2 je kongres prizadeval za pridobitev samostojnosti in mednarodnega priznanja Repub- like Slovenije, so igrali pomembno vlogo tudi katoliški Slovenci. II. Vloga Vatikana Glede na stanje virov je težko pisati neposredno zgodovino po tako kratkem času, ko so še vsi arhivi zaprti in se zgodovinar lahko zanaša predvsem na časopisne vire. Ravnanje Vatikana oziroma papeža Janeza Pavla 11. kot glavnega akterja in avtoritete v odnosu do osamosvajanja Slovenije lahko razčlenjujemo na več ravneh. Razlikovati je treba tudi stališča Vatikana do osamosvojitve pred začetkom vojaške akcije JLA in po njej. Prelomnica je bil prav vojaški napad JLA, tako da kronološko in vsebinsko lahko stališča in tudi javne izjave Vatikana delimo na dve obdobji: Prvo obdobje, ko v Jugoslaviji še ne spregovori orožje in ko Vatikan ni nastopal, vsaj v prvem obdobju ne - odkrito v smeri zagovarjanja samostojnosti Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Pred razglasitvijo samostojnosti so stališča Vatikana nekako na dveh tirih. Na eni strani je obravnaval želje in prošnje zelo senzibilno, na drugi pa se je vatikanska diplomacija gibala znotraj klasičnih kanonov in skrbela za dobre odnose z Jugo- slavijo.3 Zelo previdno sta se vatikanska diplomacija in papež Janez Pavel 11, izogibala jasnih izjav in se nagibala k besedilom (glej Osservatore Romano), ki so izražala željo po preureditvi Jugoslavije, vključevala pozive k miru, pravici do enakoprav- nosti narodov v Jugoslaviji itd. Lahko rečemo, da se je Vatikan v tem Času gibal v okviru želja in idej Evropske skupnosti o ohranitvi Jugoslavije, ob vse ostrejših pozivih k dogovarjanju, miru, pogajanjem itd. Do napada JLA na Republiko Slo- venijo iz Vatikana prihajajo dokaj splošni pozivi, četudi v njih skoraj praviloma ne manjka niti nedefinirano omenjanje "pravic posameznika in pravic narodov", s čimer je Vatikan med vrsticami opozarjal na pravico do samoodločbe, četudi o njej ni posebej govoril. Ob pozivih v zvezi 2 Jugoslavijo je Janez Pavel H. večkrat omenjal Helsinško listino in Pariško listino ter njeno aplikacijo na jugoslovanske razmere (npr. 29. januarja 1991). Prvi javni poziv Janeza Pavla II. lahko opazimo v zvezi s pozdravom hrvaškim romarjem na avdienct 30. januarja 1991. V nagovoru je papež omenjal nujnost 5 Večkrat je Vatikan celo zavrnil želje ljubljanskega nadškofa Šuštarja, ki si je prizadeval za samostojno slovensko škofovsko konferenco. V okviru Jugoslovanske škofovske konference so se med drugim vse preveč obravnavala hrvaška vprašanja. Leta 1983 je bila kot sestavni del Jugoslovanske škofovske konference ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca. Šele leta 1993 jo je Vatikan potrdil kot Slovensko škofovsko konferenco. {Še 22. novembra 1990 ob papeževem obisku v Slo- venicumu je papež zavrnil Šuštarjevo 2ahtcvo (poročilo o tem pa je bilo cenzurirano tako v Osser- vatore Romano kakor v poročilu na Radiu Vatikan). 226 A (."TA H ISTRI AE • 11 ' 2003 • 1 Esuil EEI.IKAN: KATOLIŠKA CERKEV V SLOVENIJI IN LETO 1 11* 2003 • i Egosi F E U K A N : K A T O U S K A C E R K E V V S L O V E N I J ! !N L E T O I ' W L 221-232 The fad is that the disintegration of Yugoslavia wok Europe by surprise. This fact, which the politicians in the former Yugoslavia have correctly presented as a reproach to Europe as one of the numerous lost chances in the Balkans — the delay that >ww paid for by the lives of numerous innocent people in this part of the world — was an advantage for Slovenia in the context of the relations of the European political standpoints at that time. At first nobody believed- that Slovenia t-raj serious in its intentions; but when war broke out this was - in the words of Milan Kucart, the President, of Slovenia: ... "mainly someth ing that was smouldering in front of their door, but they did not know whether this was explosive". Due to this "surprise", measures had to be taken, which in the end- indeed happened, and this even before certain "soloists" could utter a word in the motley orchestra according to the ride of "pragmatic" interests of various European states (which as a rule also had certain difficulties when a common denominator had. to be found for some concrete measures) - the soloists that could totally hinder the process of Slovenia's attainment of independence ... (It is not a pure accident that the only countiy in the world prepared to recognise us after the plebiscite, was the Republic of South Africa....) The truth is that it was Germany and Austria who played, the leading (solo) roles in recognising the Republic of Slovenia cis an independent state, as well as the Vatican with its behind-the-scenes diplomacy... Key words: International politics, independence of Slovenia, Catholic church, Slo- venia, Vatican, 1990-1991 LITERATURA Balkovec, B. et al. (1996): Slovenska kronika XX. stoietja, Ljubljana, Nova revija. Delo-SP - Delo, Sobotna priloga. Ljubljana. Die Welt. Hamburg. Družina: Slovenski katoliški tednik. Ljubljana, Slovenske rimskokatoliške škofije. Novi list. Trst. OS - Osservatore Romano. Cittä del Vaticano. Repe, B. (2001): Slovenija od medvojne federalne enote preko povojne jugoslo- vanske republike do samostojne države. V: Od sanj do resničnosti. Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije. 232