Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
{
Mi
1
Leto XXXI. - Štev. 11 (1544)
Gorica - četrtek, 15. marca 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Mednarodno leto otroka
Otroštvo je življenjska doba, ki je potrebna za počlovečenje osebe in družbe. Otrok ima svoje posebnosti, ki so potrebne tudi družini in Cerkvi. Pomaga nam nPr., da postanemo preprostejši, da znamo zapaziti tudi malenkostne in manj pomembne stvari in odkriti njihovo vrednost.
Otrok je »partner«, to se pravi popoln in enakopraven član družbe, ki ji pripada. Z doraščanjem mora dobivati vedno več prostora v celotnem življenju družbe: v družini, šoli, župniji, organizacijah. Ko sprejemamo odločitve, moramo poslušati tudi njihov glas. Pavel VI. je 19. decembra 1977 za Dan miru rekel: »Tudi vi, otroci in mladina, morate spregovoriti svojo besedo. Vi lahko pomagate odraslim, da od vas slišijo sveže, izvirne in nove stvari.«
OTROK IN POKLICNO DELO STARŠEV
V družini atomske dobe je na eni strani tehtnice otrok, na drugi poklicna zaposlenost staršev. Otroku je poklicna dejavnost staršev še tuj svet. Ankete med otroki so pokazale, da si otroci predvsem želijo družinske ljubezni. Otrok bi bil rad ljubljen in zavarovan v krogu svojih domačih. Šola, tovariši in družina mnogokrat zavrnejo slabotnega, medtem ko ima družina možnost, da ga sprejme in pravilno vrednoti. Otrok vidi, da je ljubljen, ko se ta ljubezen kaže v najmanjših podrobnostih družinskega življenja: v času, ki mu ga posvečamo, v pogledu, ki mu ga damo, v igrački ali drugi dobroti. Nobena stvar ne more otroku nadomestiti sloge in zvestobe med očetom in materjo.
VREDNOST IN SVETOST OTROKA
Konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu Predstavlja otroke kot »žive člane družine, ki na svoj način prispevajo k posvečenju staršev«. Odlok o laikih pa pravi, da otroci tudi delujejo apostolsko na njim lasten način. So žive Kristusove priče med svojimi tovariši in vrstniki. Pavel VI. v dokumentu o evangelizaciji trdi, da so v družini vsi evangelizirani in vsi evangeli-zirajo. Starši ne samo sporočajo otrokom evangelij, ampak ga globoko doživetega sprejemajo od otrok nazaj. Vrednost otroštva je tako velika, da Gospod od nas zahteva, da se moramo vrniti nazaj v otroštvo, če hočemo priti v nebeško kraljestvo.
Med cilji, ki si jih postavlja mednarodno leto otroka, se nekatere teh perspektiv ne nahajajo, zato je prav, da Cerkev nanje opozori z besedo in delom in jih vključuje v pastoralne programe, ki se nanašajo na družino in otroke.
V tem letu bi bilo treba obrniti pozornost zlasti na tiste otroke, ki so nepreskrbljeni in zapuščeni. Takih otrok je danes veliko ne samo v Tretjem svetu, ampak tudi v industrijskih deželah. Statistični podatki povedo, da je na svetu zaposlenih 52 milijonov otrok, ki še niso dosegli 14. leta. Mnoge delodajalci izkoriščajo.
Bilo bi nevarno, če bi to zadevo reševali samo z ustanavljanjem različnih socialnih zavodov. Najprej bi bilo treba prevzgajati lJudi in jim odpirati nova stališča do teh zapuščenih otrok. Drugo, kar bi v mednarodnem letu otroka morali storiti, je izboljšanje položaja, ki ga imajo otroci v družini, v družbi in pastorali Cerkve. Treba je spreminjati javno mnenje.
SKRB ZA DRUŽINO
Mnogokaj bi bilo treba spremeniti glede družine. Prof. llrie Bionfenbrenner opisuje položaj, v kakršnem se nahaja ameriška družina, ločena od družbe, razdeljena in osamljena v svoji vzgojiteljski vlogi. Vse VeL družinskih mater hodi na delo, polo-vica teh Ima šolske otroke, ena tretjina otroke pod 6 in ena tretjina pod 3 leti. Istočasno pa Je vedno manj odraslih, ki bi °stali doma in se ukvarjali z otroki. Vedno manj jc močnih in normalnih družin.
sak šesti otrok živi v družini s samo enim izmed staršev (nezakonski otroci, otroci ločencev). In kdo se danes ukvarja
*	ameriškim otrokom?
Istočasno Je ugotovil, da je pozornost Ovčakov (sociologov, psihologov,
zdravnikov) usmerjena na »družinske bolezni«, medtem ko normalne in številne družine niso več zanimive; tem se samo čudijo ali pa jih pomilujejo. V takih razmerah otrok lahko postane »obroben« član človeške družine, izločen iz družbe, breme ali pa predmet kalkulacije zakoncev, ki ga enačijo s tem ali onim materialnim blagom, ki si ga je treba omisliti, če že ni bilo umorjeno v prvih urah življenja.
NEKAJ NASVETOV OB LETU OTROKA
Materinstvo bi bilo treba rehabilitirati in ga postaviti na njegovo mesto, saj je materinstvo ena najglobljih resničnosti, vpisano globoko v človeško naravo. Materinstvo mora sprejeti žena, mož, družina, družba kot naravno in srečno realnost. V tem bi bilo tudi izhodišče akcije za zaščito otroka, ki ga je treba roditi in ki že v materinem naročju doživlja odločilne ure za svoje bodoče življenje.
Za otroke je življenjskega pomena zgodnje otroštvo. Vsi strokovnjaki (medicinski, psihološki in pedagoški) so soglasni v tem, da mora otroka v njegovi najnežnejši mladosti vzgajati mati. Njegov razvoj bo mogel biti popoln le, če ga bo vodila mati. Ali je sodobna družba tako urejena, da bi imele matere takšne možnosti? Ali ni ravno nasprotno? Mati Terezija iz Kalkute je rekla: »Največja nesreča Indije ni v siromaštvu, ampak v razkroju družine.«
V enem izmed priporočil Mednarodne konference o otroku in nacionalnem razvoju v Saigonu leta 1975 je bilo rečeno:
»Če so starši otrok umrli ali niso zmožni, da bi zanje skrbeli, je treba najprej poiskati pomoč v "razširjeni družini”, v družini, ki bo otroka sprejela in osvojila. Pomoč v socialnih ustanovah je zadnje zatočišče, pa tudi te ustanove se morajo truditi za naravno in družinsko okolje okrog otroka.«
V nekaterih deželah imamo že danes šolske vzgojne izkušnje, katerih namen je integracija staršev v novi tip vzgoje v sodelovanju med starši in šolo. Cim popolnejša je uresničitev družinskega okolja, tem popolneje morejo starši in otroci, pa tudi tisti, ki so na robu, razvijati vse svoje zmožnosti in talente.
(Iz dokumentacije rimske komisije za družino).
ZAVAJANJE EVROPSKE JAVNOSTI
Srp in kladivo ter kljukasti križ
■	Ob svojem zadnjem opoldanskem nedeljskem nagovoru je sv. oče Janez Pavel II. navzočim vernikom povedal, da bo v četrtek 15. marca objavljena njegova prva okrožnica, ki bo nosila po začetnih besedah naslov »Redemptor hominis« (Človekov Odrešenik). Glavni predmet enciklike bo skrivnost odrešenja v Jezusu Kristusu in človekovo dostojanstvo, kajti oboje je med seboj tesno povezano. »Naj služi Cerkev človeku v tej neprodirni skrivnosti,« je še dodal papež. »V tem vidim glavno nalogo svoje nove službe v Cerkvi.«
Po zatrtju tkm. praške pomladi na Češkoslovaškem je prešel na Zahod tudi Ladislav Bittmann, častnik pri češkoslovaški obveščevalni službi, od leta 1954 dalje in po 1964 celo namestnik vodje v oddelku za Dezinformacijo. Na tem službenem mestu je imel razmeroma precejšen vpogled v delo vzhodnoevropskih tajnih služb za preusmerjanje in zavajanje zahodnega javnega mnenja. Na Zahodu je razkril mnoge pojave, ki si jih poprej ni bilo mogoče pojasniti.
PROTI JUDOVSKE AKCIJE
Tako so se na obnovljeni sinagogi v Kolnu leta 1959 pojavili kljukasti križi in napisi »Juden raus« (Ven z Judi). Po vsem svetu se je tisk zgražal nad dejanjem, Zahodna Nemčija in njena vlada se je čutila osramočena in je utrpela na mednarodnem političnem polju hudo moralno škodo. Toda podobni primeri so se pojavili tudi drugod, v Londonu, Parizu, Oslu, Ko-penhagenu, na Dunaju itd., naravno ob razburjenju in zaskrbljenosti zahodnega javnega mnenja.
Preiskava zahodnonemške policije zaradi oskrumbe sinagoge v Kolnu je vodila do članov desničarske stranke Reichspartei. Policija je zaprla Paula Josefa Schonen in Arnolda Strunk. Poizvedba je ugotovila, da sta redno potovala v Vzh. Nemčijo. Tretji osumljenec Bemhard Schlottmann pa je priznal, da so mu v Vzh. Berlinu naročili, naj prodre v zahodnonemške desničarske organizacije in jih napeljuje k protisemit-skim akcijam. Nekaj let potem je prebegli agent sovjetske RGB Rupert Sigi povedal zasliševalcem, da je po ukazu v začetku leta 1960 pisal grozilna pisma zahodnonem-škim državljanom judovskega porekla. Vso akcijo pa je vodil in organiziral vodja de-zinformacijskega oddelka KGB general Ivan Ivanovič Agajanz.
GONJA PROTI DEMOKRŠČANSKIM POLITIKOM
Po nalogu KGB je madžarska tajna služba leta 1976 pripravljala ugrabitev zahod-nonemškega demokrščanskega politika Alfreda Deggerja, predsednika organizacije stranke v deželi Hessen. Ugrabitev tik pred volitvami naj bi izgledala, kot da bi si jo bil politik sam organiziral, zato da bi si pridobil solidarnost (in s tem glasove). Toda agent Peter Schellhorn, ki je to pripravljal, je bil odkrit in obsojen pred
sodiščem. V sodbi je izrecno omenjena tudi KGB.
Posebno gonjo je vzhodno nemški tisk sprožil proti prejšnjemu zahodnonemške-mu predsedniku Heinriohu Liibkeju, v Zah. Nemčiji pa ji je pritegnila revija »Štern«. Liibke naj bi pod Hitlerjem sodeloval pri ustanavljanju koncentracijskih taborišč. Ladislav Bittmann pravi k temu: »Vzhodni Nemci so od nas (Čehov) zahtevali na posebni konferenci, naj preiščemo svoje arhive, če kaj najdemo zoper Liibkeja. Pri tem so nam "diskretno” namignili, da lahko dokumente tudi pripravimo. To je, naj jih ponaredimo.«
Prizadevanja KGB so usmerjena tudi proti oporečnikom, ki živijo na Zahodu. Solženicin, Amalrik in drugi so jim pogosto na muhi. Podtaknjeni članki v zahodnem tisku naj bi jim odtegnili zaupanje javnosti. Švicarske banke so npr. prejemale pisma s prošnjami za odprtje tajnih bančnih računov za pripadnike gibanja za človekove pravice na češkoslovaškem. Podpisan je bil Jiri Hajek, nekdaj zunanji minister v Dubčekovi vladi. Ko so se banke zaradi gotovosti pozanimale pri prizadetem, se je izkazalo, da so bili podpisi ponarejeni.
GONJA PROTI NEKEMU ZAKONU
Oddelek Dezinformacija pri KGB stoji tudi za gonjo proti zahodnonemškemu tkm. »Berufsverbot«. V Zah. Nemčiji ne sprejemajo namreč v državne službe pripadnikov gibanj, ki so odkrito proti nemški ustavi, kar velja tudi za zahodnonem-ško komunistično stranko. To določilo je od časa do časa predmet ostre gonje v levem tisku po Zah. Evropi in levičarska inteligenca prireja številne konference, na katerih obsojajo Zah. Nemčijo. (Diskriminacija vernih v komunističnih državah jih seveda ne vznemirja.)
Tako so novembra 1977 organizirali italijanski komunisti v Milanu konferenco v svoji »Casa della cul tura« o tej »nezaslišani« diskriminaciji v Zah. Nemčiji. Na njej je nastopil tudi vodja inozemskega urada pri DC Granelli, čigar žena je znana po dobrih stikih z Moskvo.
Istega leta, oktobra, pa so v Rimu ustanovili »Agitacijski komite za obrambo državljanskih pravic v ZR Nemčiji«. Pripada mu Ludi Lelio Basso, pripadnik skrajno levega krila socialistične stranke, vodja marksističnega inštituta in zaupnik libij-
Carter je le uepel
Severnoameriški predsednik J. Carter se je od četrtka 8. do torka 13. marca mudil na Bližnjem vzhodu z namenom, da doseže
Braniti in ljubiti življenje otroka, ne pa
temveč tudi
ga uničevati! In to ne samo po rojstvu, pred njim
mirovni sporazum med Egiptom in Izraelom. Prva dva dneva je preživel v Egiptu v razgovorih s Sadatom, ostale pa v Jeruzalemu, kjer se je sestal z Beginom. Carter je tudi imel govor pred »knesse-tom«, tj. izraelskim parlamentom. Dejal je, da so zgodovinske odločitve redkokdaj lahke in brez bolečin. Da bi izraelsko vlado opogumil za težke izbire, pred katerimi stoji, ji je dal zagotovilo, da bodo ZDA Izrael podprle politično, vojaško in gospodarsko ter poskrbele za ves potrebni petrolej.
Sprva vse to Begina ni omajalo, da bi sprejel Carterjeve predloge. Dejal je: »Treba je imeti potrpljenje. Vseh problemov ni moč rešiti v teku 24 ur. Pogajali se bomo naprej, dokler ne najdemo rešitve za vse probleme.«
Pred odhodom Carterja iz Jeruzalema pa je prišlo do nepričakovanega preobrata. Begin je večino ameriških predlogov sprejel. Ko se je Carter ustavil v Kairu, je tudi Sadat najnovejše izraelsko-ameriške predloge odobril brez pridržka. Potem je Carter telefoniral Beginu in ga seznanil z rezultati pogovorov v Egiptu. Sedaj se morata še izraelski parlament in vlada ugodno izreči o ameriških predlogih. Če se bo to zgodilo, bi po Beginovih besedah lahko prišlo do podpisa mirovne listine že konec drugega tedna.
skega veleposlaništva. Pa tudi Inge Schon-tal, vdova založnika Feltrinellija, revolucionarja in milijonarja, ki je bil ob poskusu sabotaže leta 1972 sam ob življenje.
V	Franciji je javno mnenje še posebno občutljivo na vse, kar spominja na nacizem. Zato začne francoska levica, na signal iz Moskve, takoj širiti vesti o razmahu neonacizma v Zah. Nemčiji. Gonjo napovejo že članki v sovjetskih listih, npr. v »Lite-raturnaja Gazeta« ali v vladni »Izvestja«. Tem se takoj pridružijo vodilni vzhodnoevropski partijski listi kot poljska »Tribuna Ludu« ali češki »Prače« ter vzhodnonemški tisk in radio. Svarijo pred oživljanjem in rehabilitacijo fašizma v Zahodni Nemčiji.
Ladislav Bittmann sodi, da pripravi in izvede vzhodnoevropski blok na leto 300 do 400 takšnih dezinformacijskih akcij.
Sovjetska dezinformacijska dejavnost je usmerjena prvenstveno v Zah. Namčijo predvsem zato, ker je ta gospodarsko najmočnejša evropska država in članica zahodnega zavezništva NATO. Oslabiti jo psihološko in politično, jo spraviti v notranjo zmedo in nered (kot npr. Italijo), bi pomenilo oslabiti obenem, če ne celo zrušiti gospodarsko in obrambno enotnost vsega Zahoda. Zato nas ne bi smelo presenetiti, če bi bili vodje nekaterih zahod-nonemških desničarskih organizacij, kot npr. Fischer, vodja nacionalističnih študentov ali Envin Schoborn, ustanovitelj desničarskih skrajnostnih skupin, razkrinkani kot vzhodnonemški agentje.
SOVJETSKA BLAGOHOTNOST
DO AVSTRIJSKIH NACISTOV
Vprašanje bi bilo nadalje, zakaj lahko nekdanji nacisti v Avstriji po mili volji rovarijo, se shajajo in izživljajo v veliko-nemških načrtih in spominih, ne da bi to vznemirjalo Sovjete in njihove satelite? V vladi avstrijskega kanclerja Kreiskega so bili od začetka celo štirje ministri, nekdanji člani nacistične stranke. Avstrija je danes tudi po milosti Sovjetske zveze svobodna država in zavezana ostati nevtralna v duhu državne pogodbe iz leta 1955. Po podpisu te pogodbe so se zasedbene sile ZDA, Vel. Britanije, Francije in SZ umaknile iz države in ji priznale samostojnost. In ker Avstrija ni članica NATO, bi njena slabitev bistveno ne prizadela zahodne enotnosti.
Toda nacistično rovarjenje v Avstriji bi prav lahko kazalo tudi na druge namene. Zakaj se napr. prav na Koroškem redno shajajo nekdanji nacisti in prirejajo celo vsakoletna srečanja, npr. esesovcev? Zakaj traja gonja koroške nemškonacionalne organizacije »Heimatdianst« proti Slovencem in sosednji Jugoslaviji že vsa povojna leta, v jasnem novonacističnem duhu, ne da bi to vznemirjalo sicer tako občutljivih levičarskih skupin po Evropi, še manj pa Sovjetske zveze?
Očitno je, da nemškonacionalni pritisk na Koroškem ni usmerjen samo na koroške Slovence, ampak tudi na Slovenijo, Jugoslavijo in spada s tem v daljnosežne sovjetske načrte. V Avstriji je prišlo v povojnih časih že večkrat do razbitja slovenskih partizanskih grobov, toda nikoli do skrunjenja grobov padlih sovjetskih vojakov. Kot da bi se novonacistične sile zavedale, kje lahko v miru’ nastopajo! Po vsem tem ne bi smelo biti tudi presenečenje, če bi bili vodilni pri takih organizacijah, kot je koroški »Heimatdienst« in še kaka druga, nekoč razkrinkani kot vzhodni agentje.
Zanimivo bi bilo vedeti, za katero »tujo silo« sta zbirala podatke avstrijska državljana Gerhard Lackner in Paula VVogataj, ki so ju nedavno obsodili pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, prvega na 9, drugo na 3 leta zapora. V poročilu za javnost ni bilo navedeno, katera je ta tuja sila, ki ji nekateri koroški deželani zbirajo podatke o Sloveniji in Jugoslaviji. Vse kaže, da gre za Vzhod in da Celovec v tej zvezi ni samo navadno deželno mesto.
00 TEOM 011 TEOM
Potreba po verskem izobraževanju Nemili ItlUČi HDlMi iimm
Tržaški g. škof je za letošnji post izdal pastirsko pismo. V njem opozarja na nekatere zadeve, ki so bile poudarjene pri škofijskem zborovanju v začetku decembra lani. Po škofovem mnenju je zborovanje potrdilo splošno prepričanje, da katoličani zelo slabo poznajo krščanski nauk. Marsikdo se smatra za katoličana, pa ne ve, kaj to pomeni. Marsikdo je krščen, pa ne ve, kaj prejeti krst od njega zahteva. Kristjani ne vedo, kako in kaj naj ukrepajo in določajo, ker pač ne poznajo krščanskih smernic za življenje. Vse sprejemajo, kar jim svet oznanja, ker ne vedo, kaj je in kaj ni v skladu s krščanskim naukom, ki ga po Kristusovem naročilu oznanja Cerkev. Ker ni jasnosti v idejah, ni odločnosti v življenju.
Zaradi tega poudarja g. škof potrebo po novi katehezi, to je po sodobnem poučevanju verskih resnic in življenjskih smernic. Ta potreba velja za male in velike, za preproste in učene. Zeli, da bi se v škofiji začelo široko katehetsko gibanje, ki bi z božjim naukom prekvasilo našo družbo.
Kdo je tega pouka najbolj potreben? Mali ali veliki? Vedno bolj prihaja v ospredje želja velikih — tj. odraslih —, da bi se izpopolnili v krščanskem nauku. Sami se namreč znajdejo v vedno večjih težavah zaradi nevednosti in zato ne znajo pomagati svojim otrokom ne le pri učenju krščanskega nauka, ampak predvsem zavoljo težav, na katere naletijo, ko hočejo svojim otrokom pokazati krščansko pot v življenju in jih za to tudi navdušiti. Pomanjkljivosti in vrzeli so v tem oziru velike in vsem še preveč dobro znane.
VZROKI VERSKE NEVEDNOSTI
Kako smo prišli do tega stanja, saj v preteklosti med našimi ljudmi ni bilo take nevednosti v verskih stvareh?
Vzroki so različni. Za današnje mlade starše pa je treba iskati vzrok predvsem v premajhnem zanimanju za verouk v šoli in v organizacijah. Žal je to zanimanje vedno manjše, da ne govorimo o samem nasprotovanju verouku. Ko bi bilo treba posvetiti verouku večjo pozornost kakor v preteklosti, slišimo, da imajo kateheti na šolah vedno večje težave. Ni zanimanja, kateheta ne poslušajo; kaj še, da bi se učili. Vedno znova slišimo tožbe, da katehet ne najde opore pri starših. Morda tudi na šoli ne.
Kaj naj potem ta revež naredi? Ali res nekateri mislijo, da je poznanje krščanstva, krščanskih resnic in moralnih norm za pošteno življenje res tako brez smisla in brez pomena, da se lahko na vse to kar mirno požvižgamo?
POMEN VEROUKA
Verouk danes ne sme ostati le vero-uk, poučevanje verskih resnic, marveč mora biti uvajanje mladega kristjana v versko življenje. To je zahtevna stvar. Za tem ciljem bi moral stremeti tudi verouk v šoli, kar pa ni vedno lahko sprejemljivo in dosegljivo, ker je šola namenjena vsem, ne glede na ideološko usmerjenost učencev, ali bolje rečeno, na ideološko usmerjenost njihovih staršev.
Vsekakor ima verouk v šoli to nalogo, da seznanja učence s krščanskim gledanjem na svet in življenje ter jih postavlja pred vprašanje zavestne izbire tega, kar je dobro, pošteno, pravično, človeško in vredno človeka, ki je postavljen pred dolžnosti tehtne in temeljite priprave na življenje in na odgovornosti v življenju. Zdi se mi, da tako gledano katehetovo delo v šoli zasluži vso pozornost in oporo. Tudi pri starših, ki niso in nočejo biti kristjani.
ŠE DRUGI RAZLOGI
Kateri so še nadaljnji razlogi, ki ovirajo in otežkočajo poučevanje krščanskega nauka?
Na prvo mesto je treba postaviti skrb za poklic, za zaslužek. Najprej je treba pač živeti. Zato se skrb za verouk odriva. Toda: katerega predmeta v šoli učenci in dijaki ne odrivajo?
Leta zoienja prinašajo močna čustvena doživetja zaljubljenosti In spolnosti, ki preplavijo notranji svet mladega človeka in včasih slabijo versko čustveno doživljanje, čeprav ne vedno. Življenje odraslih kristjanov, ki izpovedujejo vero, po njej se pa ne ravnajo, mladega človeka odbija.
Prebujajoča se osebnost prisluškuje notranjemu zakonu vesti, po njem se ravna In se s tem zadovolji, ne išče pa dopolnila v katekizmu. V ospredju je uspeh v poklicu, uveljavljanje v družbi, življenju, osebno uveljavljanje. Televizijske, filmske predstave in poceni romani ter slikanice Imajo močan čustveni vpliv na dušo mladega človeka, jo preplavijo in katehetov vpliv jim Je težko kos, jih dostikrat ne odtehta.
Kakšen vpliv pa ima podtalno rovarjenje in celo odkrito delo proti verouku od strani tistih, ki se bojijo, da ne bodo našli med mladimi, ki so versko dobro podkovani, somišljenikov za ideje, ki niso krščanske, ki niso znanilke Kristusovega odrešenja?
Kljub vsem tem težavam ostanimo mirni in se znova lotimo napornega dela, ki ga zahteva uvajanje v krščansko miselnost in življenje. Iščimo novih poti! Vera in življenje po njej sta sad preizkušnje, trdega dela in božje milosti. Isto velja za ka-tehezo in za oznanjevanje božje resnice in dobrote.
VPLIV BOŽJE MILOSTI
Kljub vsem valovom, ki preplavljajo mladega človeka od zunaj, so v njem velike prvine, na katere gradi božja milost. Z njim morajo računati kateheti, vzgojitelji in predvsem starši. V mladih ljudeh so prvine, ki naravnost kličejo po verouku in verski poglobitvi. In te so: mlad človek ljubi resnico in sovraži laž. Hoče biti zvest ljudem in tudi Bogu svoje mladosti. Noče svoje sreče graditi na izkoriščanju drugih. Odprt je za vse veliko, lepo, idealno. Sposoben je velikih nesebičnih dejanj. Ceni iskreno prijateljstvo.
Vse te težnje so tako močne, da so sposobne v njem izzvati samopremagovanja in odpovedi. Božja milost se sprehaja po teh stezah, ko išče mladega človeka. Na teh temeljih je možno izgraditi samoobrambni sistem moralnosti proti velikim skušnjavam, ki mamijo njegovo mladost.
Sodobna kateheza, sodobni verouk mora mlademu človeku odkriti njegovo osnovno poklicanost v večno življenje. Odkriti mu mora, da je življenje dar, ki ga je prejel od Boga za službo drugim. Odkriti mu mora Kristusa v njegovi velikonočni skrivnosti, s katero nadaljuje svoje odrešenje ljudi.
Ali bomo prezrli vedno bolj zahtevni in odkriti klic mladih in ne več mladih po verskem izobraževanju? Postni čas nam daje dovolj priložnosti za to skrb in delo.
Dr. LOJZE ŠKERL
V	starosti 73 let je umrl v Vatikanu na posledicah pljučnice in ledvične bolezni kardinal Jean Villot, po poreklu Francoz, od 1969 državni tajnik vatikanske države. To službo je opravljal pod tremi papeži, kot kamerlengo pa je vodil volitve dveh papežev. Po izvolitvi papeža Wojtyla je Villot izrazil željo, da bi bil razrešen svoje službe, a Janez Pavel II. ga je naprosil, naj bi do nadaljnjega še ostal na svojem mestu.
Kardinal Villot je bil, preden ga je papež Pavel VI. poklical v Rim za državnega tajnika, nadškof v Lyonu. Bil je po dolgem času prvi državni tajnik, ki ni bil Italijan. Vendar ni izšel iz diplomatske šole. Po izobrazbi je bil bogoslovni profesor. Pred smrtjo ga je papež Janez Pavel II. obiskal v bolnišnici in ostal z njim v molitvi združen kakih deset minut. Nato se je vrnil v Vatikan, kjer se je udeleževal duhovnih vaj. Eno uro pred smrtjo so iz bolnišnice prepeljali v Vatikan tudi kardinala Villota. Umrl je v petek 9. marca v večernih urah. Njegova smrt bo sedaj primorala sv. očeta, da mu čimprej najde primernega naslednika.
Pogrebni obredi so se izvršili v torek 14. marca dopoldne v vatikanski baziliki. Obrede je vodil sam papež. Zadnji počitek pa je pokojni kardinal našel v rimski cerkvi sv. Trojice dei Monti, ki je bila njegova kardinalska cerkev.
★
• Nekdanji osebni tajnik papeža Pija XI. kardinal Carlo Confalonieri je ob 40-letnici smrti tega papeža razkril, da je že Pij XI. nameraval sklicati vesoljni cerkveni zbor. Ko se je posvetoval o tej nameri s škofi, so mu pa ti priporočili, naj najprej reši tako imenovano »rimsko vprašanje«, tj. da pride do pomiritve med Vatikanom in italijansko državo. Tako se je papež lotil dogovarjanja z italijansko vlado, katerega sad je bila Lateranska pogodba ali konkordat. Kmalu naj bi ga nadomestil nov, sedanjim časom odgovarjajoč sporazum med Vatikanom in Italijo.
• Med papeško avdienco 21. februarja je vodja budistične delegacije izrekel papežu uradno vabilo na svetovno konferenco verstev, ki bo od 27. avgusta do 7. septembra v New Yorku. Papež je kratko odgovoril: »Bomo videli.«
• V Bruslju v Belgiji je umrl v starosti 64 let ruski pravoslavni nadškof Pavel Goličev. Sin ruskih emigrantov, ki je rastel
Ne vemo še, ali so pojavi letečih predmetov resnični ali ne, res pa je, da se je našel nekdo, ki ima dovolj časa, da jim je, poleg neštetih člankov, posvetil kar sedem celih knjig. Zaskrbljen zaradi usode človeštva (verjetno tudi za svojo), je zadevo predložil naravnost na zbornico lordov v Londonu.
Ta mož, lord Clancarty, ali s celim ime-nim Brinsley Le Poer Trench, namreč trdi, da je v kratkem možen na zemlji množičen pristanek teh predmetov. Angleškemu ministrstvu za obrambo je celo predložil načrt za organizirano sodelovanje s policijo in občinskimi upravami v primeru potrebe. Ni sicer rečeno, pravi lord Clancar-ty, da bi imeli »ufonavti« ravno slabe na mene z nami, večjo nevarnost predstavlja preplah ljudi, ki bi mu zapadli ob nenadnem pojavu omenjenih predmetov.
Vprašali so lorda Clancartyja, kakšna je njegova teorija o »ufih« {neznanih letečih predmetih), kaj so in od kod prihajajo? Odgovoril je, da imajo lahko različno obliko in razsežnost, vsi pa da prihajajo s planotov oddaljenih galaksij. Toda večina teh »ufov« da prihaja iz osrčja naše Zem Ije. Na severnem tečaju je namreč vidna vboklina, po kateri bi se dalo sklepati, da vodi v globljo notranjost. Tja naj bi se zatekla bitja našega planeta ob neki strašni katastrofi v davnini. Prepričan je celo, da imajo ta bitja nalogo opazovati naše delovanje na Zemlji. V zadnjih 30 letih so se njihovi pojavi še pomnožili iz zaskrbljenosti do našega razvoja. Moralno propadanje, nasilje, kriminal, terorizem pa še atomska in vodikova bomba, vse to jih sili, da nas drži jo pod nadzorstvom... Skrbi jih tudi morebitna bližnja možnost ze meljske katastrofe, zato nameravajo rešiti, kar se pač rešiti da. Po predvidevanju Nostradamusa bi se kaj takega moglo zgo diti leta 1999, zato lord Glancarty vztraja pri obrambnem ministrstvu, naj podvzame primerne ukrepe.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
v	Belgiji, se je leta 1945 vrnil v domovino in tam deloval 27 let. Leta 1972 so ga sovjetske oblasti odstavile. Na posebno o-sebno posredovanje takratnega predsednika francoske republike Pompidouja pa je mogel zapustiti SZ in se vrniti v Belgijo.
• Leta 1977 je bil v Brazzavillu, prestolnici Konga, ubit nadškof kardinal Emil Biayende. Sredi letošnjega februarja je prejel v Rimu škofovsko posvečenje Bar-tolome Batantu, župnik v Bacongu, ki bo nasledil kardinala na njegovem sedežu.
• V Ustih na Češkoslovaškem so postavili pred sodišče duhovnika Vojteha Smo in laika Miroslava Svačeka. Prvemu očitajo, da je maševal na nekem skavtskem taborjenju, drugega pa dolžijo, da je pripravil mašo na kraju, ki ni dosegljiv nadzorstvu države.
• V posebnem pastirskem pismu je graški škof Weber napovedal za leto 1981 škofijski katoliški shod. »Cerkev naj bi se — pravi med drugim škof Weber — s tem shodom poživila in predstavila ljudem in sicer taka Cerkev, ki bo za ljudi sedanjega časa in všeč domačemu štajerskemu človeku.«
O vzdušju na Koroškem
Dejansko je človek le prepogosto priča nekega povprečnega moralnega vzdušja, ki se posebno odraža v mišljenju »bo že kako«. To ni res! Nikoli in nikdar ne bo »nekako«, temveč vedno in porazno, če se ne bomo potrudili, da bo »tako«, kot mi hočemo in vemo, da je prav.
V	tej točki so slovenski marksisti bolj dosledni. Njih končni cilj je brezrazredna družba in sredstvo za dosego tega cilja revolucionarna omika, ker le revolucija dovede do takšne družbe... Osebno mislim, da ideologija, kot jo KPO-jevci (avstrijski komunisti) pridigajo, ne bo rešila slovenskega vprašanja. Na Koroškem ne gre za par kapitalistov, ki zatirajo ekonomsko, politično in socialno vse prebivalstvo, temveč za poseben fenomen, kateremu pravimo »fašistična miselnost« nasproti Slovencem. Proti njeni odstranitvi se je treba boriti in končno naj bi bil uspeh enakopravnost Slovencev in ne brezrazredna družba. Saj se človek ne bori proti zatiranju, da si nakoplje drugo. (Glej npr. zatiranje Makedoncev v »napredni« Bolgariji).
(P. Millonig v »Našem tedniku« Celovec).
Poročevalec ne pove, s koliko mero resnosti se je angleški parlament zavzel za to zadevo.
Glasovanje za Škotsko in Wales
Britanski parlament v Londonu je lansko leto izdal zakon o samoupravi Škotske in Walesa, obeh zgodovinskih dežel, ki jih je Anglija oz. angleška krona v stoletjih osvojila. Doslej sta bili obe deželi samo upravni enoti, po novem zakonu pa naj bi dobili razmeroma široke pristojnosti z deželnim zborom in lastno zakonodajo. Ustrezni zakon pa naj bi šel tudi na glasovanje v obeh deželah.
Glasovanje je bilo 1. marca letos. Na Škotskem je glasovalo zanj 33 odst. volivcev, proti pa 31 odstotkov. Kar 36 odst. pa jih ni prišlo volit. Britanski parlament pa je postavil določilo, da je za uspeh glasovanja potrebnih vsaj 40 odst. glasov za.
V	Walesu pa je 47 ods. volivcev glasovalo proti zakonu o samoupravi, 41 odst. jih ni prišlo glasovat in le 12 odst. jih je bilo za samoupravo.
Vendar pa samo glasovanje britanskega parlamenta ne obvezuje. Samoupravo lahko obema deželama podeli kljub glasovanju. Zato grozi Škotska narodna stranka, da bo s svojimi 11 poslanci odtegnila podporo sedanji vladi, če ne ustreče želji po škotski samoupravi in vlada laburističnega predsednika Callaghana bi morala v tem primeru odstopiti.
Enostransko poročanje o kršitvah človekovih pravic
Ameriška ustanova »Accuracy in Media« (Verodostojnost sredstev poročanja) je izvedla statistično raziskavo o tem, koliko in kako so v Ameriki poročali v letu 1976 o kršitvi človekovih pravic v deželah po svetu. Preiskali so poročila listov »New York Times« in »Washington Post«, obeh vodilnih ameriških listov, ter oddaje postaj CBC, NBC in ABC.
Uspeh: 137 enostranskih člankov in oddaj o Čilu ter 90 o Južni Koreji; obe drža-
vi	sta zahodno usmerjeni. O Severni Koreji pa se je v vseh teh občilih poročalo v negativnem smislu samo enkrat v vseh 12 mesecih, čeprav so Severni Korejci prav to leto prekoračili mejno črto z Južno Korejo in s sekirami pobili dva častnika ameriške pomožne vojske. Sedemkrat je bila kritizirana Kuba, samo 16 kritičnih člankov pa je izšlo o Kambodži, dasi je tamkajšnji režim prav v tem času barbarsko pobil okrog milijon svojih ljudi.
Oba omenjena lista sta o Južni Afriki in njenem rasizmu natisnila 513 poročil, v katerih sta obtožiila tamkajšnje razmere. Razmeroma malokrat pa sta prikazala položaj v Sovjetski zvezi, dasi ugotovitve kažejo, da živi črnski delavec v industrijskih podjetjih okrog Johannesburga kljub vsemu rasnemu zapostavljanju veliko bolje kot njegov beli kolega v Moskvi.
•	Po podatkih mednarodnega središča za diakone v Freiburgu (Zah. Nemčija) je bi-
lo	januarja letos v vesoljni Cerkvi 4.877 stalnih diakonov. Samo v ZDA jih je 3.087, v raznih državah Južne Amerike 530, v Kanadi 140, v Aziji 70, v Avstraliji in Oceaniji 39, v Evropi 984. Od evropskih držav jih deluje največ v Zah. Nemčiji (nad 500), v Avstriji 80, v Italiji 100, v Jugoslaviji 4.
Kamenčki
Sprememba imena
Agencija Urania Express poroča, da je podjetje »Slovenija ceste« imelo izredno sejo. Na seji so samoupravno sklenili, da spričo sedanjega stanja cest v Sloveniji spremenijo podjetju ime: ne bo se več imenovalo »Slovenija ceste«, ampak »Slovenija luknje«. Kajti namesto s cestami se bo ukvarjalo z luknjami na njih.
Če je vest resnična, potem priča o velikem smislu za stvarnost pri tem podjetju, ker so ceste v Sloveniji zares luknja pri luknji.
Pa še eno vest lahko belelimo. Na srečanju goriških kulturnikov na občini v Gorici so nekateri kar precej pogosto rabili besedo »gestione della cultura« ali po naše »vodenje in upravljanje kulture«. Neki starejši mol jih je opomnil, da so ta izraz v Italiji le rabili, ko smo imeli posebno ministrstvo za kulturo. AH se lelijo povrniti v tiste čase?
Ker je izraz prihajal zmeraj iz določene skupine kulturnikov, smemo upravičeno sumiti, da v njihovih vrstah le vodijo in upravljajo kulturo in da bodo tako delali v celi drlavi, ko bodo prišli na oblast, kot zatrdno upajo.
(r+r)
■ V Rim je prišlo odposlanstvo poljskega episkopata, ki ga sestavljajo trije škofje: novi krakovski nadškof Macharski, škof iz Čestohove Barela in glavni tajnik poljske škofovske konference Dabrowski. S papežem naj bi se porazgovorili o programu njegovega potovanja na Poljsko, ki bo od 2. do 10. junija.
■ V Italiji se krvoprelitje nadaljuje. V Palermu na Siciliji so člani levičarske teroristične organizacije »Prima linea« s stre-
li	ubili pokrajinskega tajnika DC Michela Reina. Znova se je pokazalo, da je srd skrajnih levičarjev obrnjen le na člane demokrščanske stranke, komunisti pa so varni pred njih napadi. Gre za neko ideološko in taktično povezanost, ki je ni prezreti in da misliti. Mar ne utirajo vsi ti skrajneži načrtno uradni PCI pot na oblast?
■ Pripadniki teroristične skupine »Prima linea« so v namenu, da maščujejo padla člana Barbaro Azzaroni in Mattea Cagge-gija, ki sta bila 28. februarja ubita v Turinu, zvabili istotam v past neko policijsko izvidnico. Sporočili so, da so presenetili v nekem predmestnem baru mladega tatiča in naj policija pride ponj. Ob prihodu jo je pozdravil ogenj iz avtomatičnega orožja. Načelnik patrulje je bil težko ranjen, ubit pa 19-letni študent višjega tehničnega zavoda Jurilli, ki se je prav takrat vračal iz šole.
■ V Rimu je bil ugrabljen demokrščan-ski funkcionar Emilio Falco, vendar se je to pot zadeva srečno iztekla, kajti varnostni organi so ga že po treh dneh pri Poten-zi rešili iz rok ugrabiteljev. Ker pa so prav v zadnjih dneh demokristjani in strankini sedeži predmet ponovnih napadov, je glavni tajnik DC Zaccagnini izrazil svojo zaskrbljenost predsedniku vlade Andreottiju, notranjemu ministru Rognoniju in pravosodnemu ministru Bonifaciu.
■ Na Južnem Tirolskem so neznanci razstrelili grobnico Ettora Tolomeia, ki si jo je dal postaviti še za življenja v gorski vasici Montan nad Bocnom. Ettore Tolo-mei je bil eden najbolj zagrizenih fašističnih veljakov, ki je hotel v nekaj letih iz čisto nemške dežele napraviti italijansko pokrajino in zbral lažno dokumentacijo, da živijo na tem področju predvsem Italijani. Značilni so verzi iz ene Tolomeievih pesmi: »Innsbruck, mesto mojega sovraštva, naj te reka Inn poplavi, gore pokončajo!« Po zadnji vojni je bil Tolomei izvoljen za senatorja na listi DC.
■ Zadnje čase predsednik SR Jugoslavije Tito ne živi več niti v Beogradu niti na Brionih, temveč v Splitu, kjer sprejema državnike in domače partijske funkcionarje. Pretekli teden je tako v Splitu sprejel zunanjega ministra Severne Koreje.
■ Nova iranska vlada, ki ji načeluje Ba-zargan, skuša po navodilih Homeinija, ki živi sedaj v svetem mestu Kumu, čim hitreje islamizirati javno življenje. Tako je Homeini prepovedal uživanje zmrznjenega mesa, ki bi lahko prihajalo od živali, ki niso bile ubite po islamskih predpisih. To meso sta dobavljali do sedaj v glavnem Nova Zelandija in Avstralija. Homeini je tudi prepovedal pitje alkoholnih pijač. Nadalje je obsodil sedanjo družinsko zakonodajo. Poudaril je, da si mora ženska, preden stopi na ulico, zakriti lase z ogrinjalom ter si pokriti roke in noge. Prav v tem, pa sc zdi, da mu ženske, zlasti v mestih, ne bodo sledile. Ob mednarodnem prazniku Dneva žena 8. marca se je v glavnem mestu Teheranu zbralo 15.000 žensk, ki so protestirale proti »šadorju«, tj. pokrivalu, ki naj bi jih v javnosti zakrival. Toda »islamske straže«, na katere se Homeini opira, so jih razgnale s strojničnimi rafali. Zanimivo je, da je v času šaho-vega režima, o katerem sedaj vsi, predvsem levičarski krogi, samo slabo vedo povedati, bila v vladi ženska, ki je bila minister za ženska vprašanja, 1.700.000 žensk pa je bilo zaposlenih. Po Homeiniju naj bi ženske ta mesta odstopile moškim, kajti ženska naj v javnosti ne nastopa.
Prešeren v bolgarščini
Založba Narodna knjiga v Sofiji je v zbirki Svetovni mojstri soneta objavila knjigo s po deset pesniki sonetov iz raznih književnosti. Med te je uvrstila tudi prevod Prešernovega Sonetnega venca, ki ga je prevedel Kiril Kadijski. Gre za bolgarskega pesnika in slavista, ki je že pred časom postal pozoren na Prešerna. Ker manjka bolgarsko-slovenski slovar, se je prevajalec poslužil drugih prevodov Prešernovega venca, predvsem ruskega in poljskega, pa tudi srbskega oz. hrvaškega. Prevod je na višini, saj je v magistralah uspel ohraniti tudi posvetilo, toda ne v dajalniku, ampak v imenovalniku: Primi-cova Julija.
iiimiiimimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiimiiiiiiimmiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiimiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiimiiiiiiMmiMi
Smrt kardinala Villota
Ljudski radio Gorica in slovenske oddaje
Tudi v Gorici deluje nekaj privatnih radijskih postaj in skoro vse so odstopile nekaj časa tudi Slovencem. Trenutno so redne slovenske oddaje pri dveh radijskih postajah in sicer pri »Radio E Stereo International« in pri »Ljudskem radiu Gorica« (Radio Popolare Gorizia).
Slovenske oddaje na Ljudskem radiu Gorica so redno vsak večer, razen ob nedeljah, od 19.30 do 20.15. LRG oddaj a na valovih UKV s frekvenčno modulacijo 97,5 MHz. S sodelovanjem smo začeli že v lanskem letu od januarja do junija. Zaradi slabega in nestalnega oddajanja (oddajnik ni bil še v Števerjanu, marveč v Medei) in mogoče zavoljo prezahtevnega programa ni bilo veliko poslušalcev.
Po poletnem premoru smo sodelovanje spet sprejeli. Z oktobrom smo vpeljali poskusne oddaje, ki so bile glasbenega značaja in so trajale en mesec. Tem so sledile stalne in programirane oddaje. Na radijski postaji je bilo veliko novega. Najprej je oddajnik v Števerjanu omogočil, da dosežemo Vipavsko dolino do Podnanosa, Videm, velik del Goriške (odrezan je najjužnejši del) in del tržaškega Krasa.
Prav tako je važno, da se postaja tehnično veliko lepše sliši. Dobili smo nov sedež, odkoder je oddajanje v zabavo. Nazadnje smo oddaje same vsebinsko spremenili, saj ni bilo mogoče zahtevati, da bi ljudje ob tako pozni uri sledili tri četrt
Z GORIŠKEGA
Podgora
V	torek 6. marca smo imeli v naši župnijski dvorani zanimivo in izčrpno predavanje o domači vzgoji otrok, ki nam ga je podala učiteljica Zora Saksida iz Gorice. Predavateljica je najprej orisala vzgojo v teku zgodovine od pračloveka do danes. Povedala je, kakšni so njeni cilji ■n nameni. Vzgoja je nedvomno ena najtežavnejših nalog današnje družbe; da lahko vzgajamo, moramo biti najprej sami vzgojeni. Vzgojitelji ne smejo vsega dovoliti, pretirana strogost pa tudi nič ne zaleže. Starši so večkrat v dvomih in ne vedo, kako bi ravnali.
Predavateljica se je dotaknila raznih Plati vzgoje: estetske, moralne, spolne, telesne, umske in verske. Govorila je tudi o Pravilni prehrani otrok. Materam in očetom je svetovala, naj svojim otrokom izkazujejo ljubezen, naj jim večkrat izkažejo nežnost, jih vzamejo v naročje. Ome-mla je tudi zahteve feministk in navedla Probleme mater-delavk.
Predavanju je sledil prijeten razgovor z udeleženci. 'Predavateljica je s toplo besedo pritegnila vse poslušalce, ki so zadovoljni odhajali iz dvorane z željo, da bi jo še kdaj imeli med seboj. Člani društva se učiteljici ge. Saksidovi naj lepše zahvaljujemo za koristni večer.
Naj še napišem, da bi vse mlade in manj mlade mamice morale slišati tako Predavanje. Saj je še mnogo takih, ki svoje otroke razvajajo ali pa telesno kaznujejo. Upajmo, da v prihodnje ne bodo rekle »nisem vedela«, ko bo morda za pravilno vzgojo prepozno, saj tako kot poješ na otrokovo dušo (je zapisal Magajna), tako bo ona nekoč odmevala.
Naj še zabeležimo, da smo na pustni torek imeli v naši dvorani veselo pustovanje. Za zabavo je poskrbel ansambel Lojzeta Hledeta iz Števerjana, ki je ubiral na glasbila polke in valčke. Seveda ni manjkalo domače kapljice iz Štefanove kleti, krofov in tudi dobre volje ne, kot se Pač za pust spodobi. - ija
ure zahtevnemu programu {kot se je včasih dogajalo v prvem polletju). Tako smo govorjeni del oziroma izreze iz našega kulturnega življenja skrčili na prvo polovico, ki traja približno dvajset minut, preostali del pa prepuščamo glasbi.
Program slovenskih oddaj je trenutno tako razporejen: ob ponedeljkih obsega prvi del oddaje posnetek z naših prireditev, ob sredah intervju s slovenskimi predstavniki v raznih poklicih, ob sobotah poskrbi za prvi del sodelavka Lojzka Bratuž. V drugem delu in v preostalih dneh predvajamo glasbo, ki sledi željam naših poslušalcev, s posvetili, voščili in novicami z Goriške.
Še nekaj podatkov za domačo rabo, to se pravi ne prav točnih podatkov, ki se omejujejo na drugo serijo slovenskih oddaj na LRG. Od oktobra do konca februarja smo imeli približno 120 oddaj (90 ur oddajanja). Kljub temu, da so naše oddaje kar se da preproste, da imajo predvsem namen, da nas razvedrijo in povezujejo ter da slonijo na amaterstvu, imajo precejšen odziv. V petih mesecih smo dobili približno 1.400 telefonskih klicev. V lanskem letu smo dobili največ klicev med večeri, ko je bila na sporedu naša domača glasba (vrtijo se okoli povprečnega števila 15 na večer). Ko smo med oddajami govorili o kakem kulturnem dogodku, je število pozivov bilo povprečno 5. V januarju smo opazili, da se je odziv poslušalcev še povečal in tako imamo trenutno povprečno 16 klicev med prvimi oddajami in 15 med drugimi.
S telefonskimi klici je vodila v prvem obdobju serije oddaj bližnja Slovenija. Kasneje se je število klicev povečalo tudi v zamejstvu. Trenutno še vedno rahlo vodi Slovenija z 52 % telefonskih pozivov. Naša telefonska številka je 32828, naslov pa: Radio Popolare Gorizia, Brigata Casale 10.
Naj povemo, da so stalni sodelavci na-radiu štirje, gostov, ki so do sedaj spregovorili prek našega mikrofona, pa je bilo 19.
In še pripomba o naših italijanskih kolegih. Vzdušje na radiu lahko strnem v en sam stavek: Prav dobro se razumemo!
Ena od štirih
Ljubljanski balet gostuje v Italiji
Balet ljubljanske Opere je te dni na gostovanju po nekaterih podeželskih mestih v Italiji. Prvo predstavo so imeli v kraju Sondalo pri Milanu. Na sporedu pa so tudi nastopi v mestih L’Aquila, Foggia, Bari in San Severo. Ljubljančani bodo predstavili »Hrestača« (Čajkovski) in Radiona Šče-drina »Carmen« v koreografiji Olega Da-novskega, v koreografiji Metoda Jerasa pa Ravela »Lepotico in zver«. Plesalcev je vseh skupaj 38, skupno s pomožnim osebjem potuje po Italiji 52 ljudi. Baletni mojster Oleg Danovski (koreograf) prihaja v Ljubljano iz Romunije in pripravlja v Ljubljani krstno uprizoritev »Hrestača« za letošnjo pomlad.
Resolucija
Zavodski svet poklicnega zavoda industrijske smeri s slovenskim učnim jezikom v Trstu, zbran na izredni seji 1. marca 1979, ugotavlja, da grozi nevarnost, da bo s koncem tega šolskega leta zavod ostal brez sedeža. Poziva zato vse javne in družb eno-politične ustanove, da se zavzemajo za nujno rešitev tega problema pred začetkom novega šolskega leta, ker bi v nasprotnem primeru bila ta situacija lahko usodna za obstoj zavoda samega. Zavodski svet je na voljo za katero koli pojasnilo v zvezi z zgoraj navedenimi problemi.
Priprava na krščanski zakon
Vsako leto imajo mladi, ki mislijo na zakon, lepo priložnost, da se resno pripravijo na krščansko poroko. Slovenski dušni pastirji na Tržaškem jim nudijo tečaj, na katerem predavajo zdravnik, socialna delavka, zakonci in duhovnik.
Letos prične tečaj v sredo 21. marca ob 20.15 in bo v Marijanišču, Narodna ul. (via Nazionale) 89. Nadaljeval se bo do 6. aprila in sicer ob ponedeljkih, sredah in petkih. Tečaj je obvezen za vse, ki se hočejo cerkveno poročiti. Bralce prosimo, da mlade ljudi obvestijo in priporočijo redno udeležbo. Drugih tečajev letos ne bo.
Drzen rop v tržaški poštni urad
V	sredo 7. marca ob 13.30 so trije roparji vdrli z revolverji v rokah v poštni urad pri Sv. Ivanu, zaprli pet uslužbencev
in dve stranki v poštne prostore, pobrali poštno vrečo, v kateri je bilo 22 milijonov lir v gotovini, 8,5 milijona pa v čekih ter nato zbežali, ne da bi pustili sledove za seboj. Policija je tri ure nato našla ukradeni avtomobil, katerega so se bili zlikovci poslužili.
Bazovica
Župnijska skupnost v Bazovici čestita ge. Magdi Rebula por. Metlika za odličen uspeh pri dosegi doktorata iz matematike na tržaški univerzi.
Izjava
Profesorski zbori slovenskih višjih srednjih šol v Trstu (učiteljišča A. M. Slomšek, poklicnega zavoda industrijske smeri, klasičnega in znanstvenega liceja Fran-
ZVEZA CERKV. PEV. ZBOROV - TRST
priredi revijo otroških in mladinskih zborov
PESEM MLADIH
v Kulturnem domu v Trstu v nedeljo 25. marca ob 17. uri.
ce Prešeren in trgovinskega tehničnega zavoda Žiga Zois) so zaskrbljeni zaradi primerov nestrpnosti in nerazumevanja do potreb slovenske narodnostne skupnosti, ki so se pojavili na nekaterih italijanskih višjih srednjih šolah. Prepričani so, da je danes potrebno predvsem medsebojno soočanje in poglobljeno poznavanje stvarnosti slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Prav šola mora dati svoj bistveni prispevek na tej poti, ki edina vodi k demokratičnemu in omikanemu sožitju.
Profesorski zbori slovenskih višjih srednjih šol pozivajo italijanske kolege, naj na šolah pospešujejo kritično in jasno poznavanje dejanskih zahtev za zaščito slovenske manjšine in izražajo svojo pripravljenost na vsako pobudo, ki lahko prispeva k boljšemu medsebojnemu poznavanju.
llllllllllllll!llllllllllllllillllllHllllllllllllllllllHIIMIIIIIIIIIIIIIIIIillltlllllilllllllllllllllllllllltllltlllllllllllllllllllllltllMlllllllllllll!ll'IMIIIIIlllllllllllllllll[|||lllllll|j||||||IM!lill!tlllllll!lllllllltllllllll!IIIIIIHI!IIIIIIIIHI!lltllllllllllllllll!llltlllll!llllllllllltllllllllllllllllllllllll
Pripombe k novemu šematizmu goriške nadškofije
Nujnost po novem šematizmu je prišla še posebej do izraza zaradi novih škofijskih struktur. Zlasti še zavoljo priznanja enakopravnosti slovenskega jezika v škofijskih strukturah. Šematizem, ki je uradni dokument nadškofije o stanju duhovnikov, vernikov in župnij, bi moral predstaviti tudi slovenske vernike. Zato smo ga čakali kar s precejšnjo nestrpnostjo. Končno je izšel z italijanskim in slovenskim naslovom.
Glede naslova je pač neka razlika, toda slovenski naslov bolj odgovarja snovi, ki jo šematizem obravnava. Toda ne glede na to, velika tiskovna napaka oz. napaka korektorja je datum. Piše: »do 1. januarija«: januarij je v slovenščini lastno ime Janua-rij (s. Gennaro) in ga pišemo z veliko začetnico, za mesec pa pravimo in pišemo: januar, januarja.
Ne gre tu samo za napako, toda priča smo stalnim napakam, ki se morda delajo ali iz nevednosti ali namerno ali iz nekega šovinizma m se stalnotponavljajo v lej ali oni obliki pri vseh napisih in letakih, ki jih v slovenščini izdajo škofijski uradi. Da ne govorimo o škofijskem tedniku »Voce isontina«, ki zelo rad pači slovenska imena oseb, vasi ali kako drugače. Tako nedogovorno pisanje razodeva neko določeno preživelo miselnost, o kateri smo menili, da je že davno pokopana.
Prof. Sergio Tavano ponatiskuje svoj zgodovinski zapis, ki ga je že objavil v zadnjem šematizmu leta 1971. V sedanjem je predelal prvi odstavek in sklep spisa, kjer piše o Osimskih sporazumih in o končni razdelitvi goriške nadškofije. O verodostojnosti sv. Mohorja in Fortunata ter o njunem češčenju je bolj prepričljivo pisal pok. prof. Miklavčič v razpravah Teološke fakultete v Ljubljani leta 1962.
Povsem v drugem duhu je sestavljen članek (v prevodu: »Zgodovina Gorice v življenju njenih pastirjev«), kjer nepodpisani avtor piše o goriških škofih. Vprašanje je, kdo si prevzame odgovornost za članek, ali izdajatelj knjige ali glavni škofijski uradi.
člankar namreč piše netočno in zgodovinsko neresnično o škofih, ki so bili slovenskega rodu. Da so bili Slovenci, niti ne omenja, njihove rojstne kraje navaja ali z nemškim imenom ali z italijanskim. Slovenci so bili: nadškof Jožef VValland iz Nove vasi na Dolenjskem, knezonadškof Frančišek Ks. Lušin iz Tinj na Koroškem, knezonadškol Andrej Gollmajr iz Radovljice na Gorenjskem, knezonadškof Alojz
"'''''''""'''HiiiiiiiiiiiiiiiiMiiMiuuiHiHniHniuMiMniHiHiniiiiiiiiiiiiiiiHiNiiiniiiiimiiiiiiuiMiNiiiiiiHiiiiiiHiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiHimiiiiiiiiimimii
Zorn iz Prvačine na Goriškem, kardinal Jakob Missia iz Sv. Križa pri Ljutomeru, knezonadškof Frančišek Borgia Sedej iz Cerkna.
Naj večjo krivico dela trem knezonadško-fom: Zornu, Missiji in Sedeju. Prvega označuje kot žrtev političnih nacionalnih sporov med duhovniki in narodom (slovanskim!). Nasprotnike imenuje mučitelje (carnefici)!
O kardinalu Missiji pa piše, da izhaja od staršev italijanskega porekla! Clankar, ki hoče biti zgodovinar, pokaže tu svojo nevednost in šovinistično miselnost.
Slovenski biografski leksikon, ki izhaja v Ljubljani, piše, da se je kardinal Jakob Missia rodil na Moti v župniji Sv. Križ pri Ljutomeru. In sicer očetu Martinu in materi Neži Pintarič. Doma so jim pravili »pri Mislovih«. Kje je torej člankar pobral trditev, da so bili starši italijanskega rodu?
Knezonadškofu Frančišku B. Sedeju dela veliko krivico, prvič, ker ga ne omenja kot Slovenca in drugič, ker pozablja, da se je Sedej boril za enakopravnost tako Slovencev kot Italijanov in Furlanov.
Nadalje je zgodovinska laž, ko trdi, da je sam prosil papeža, naj mu odvzame težki križ.
Msgr. Rudolf Klinec piše v svoji knjigi »Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe« tudi o vzroku, zaradi katerega se je knezonadškof Sedej odpovedal škofiji: »V Gorico je prišel apostolski vizitator msgr. Lu-ca Pasetto, ki je nadškofa pozval, naj se odpove škofiji. Škof ni pristal. Na drugi poziv in na pripombo, da je to želja sv. očeta, se je vdal rekoč: ”če papež želi, ubogam!" Pismena odpoved je bila sprejeta dne 23. okt. (1931) in istega dne je bil imenovan za apostolskega administratorja msgr. Giovanni Sirotti.«
»Nadškof Sedej se je čutil dvakrat prevaranega: ker ga Vatikan z vso svojo odlično diplomacijo ni podprl v pravičnem boju za svobodo Cerkve in duš ter za ohranitev narodnih in jezikovnih pravic slovenskih vernikov, kakor tudi, ker so mu imenovali za naslednika razvpitega fašističnega duhovnika... Zagrenjen se je umaknil v tišino, toda bolest in razočaranje sta ga zlomili, tako da je komaj mesec dni kasneje, 28. nov. 1931, umrl.« (Glej knjigo msgr. R. Klinca, Primorska duhovščina pod fašizmom, izdala GMD za leto 1979.)
Člankar nadaljuje z opisi naslednjih škofov. Ko piše o povojni razmejitvi, stori to z neko notranjo bolestjo in nadškofa Mar-
gottija nekako kanonizira, ko pravi, da so mu hvaležni duhovniki postavili mavzolej v cerkvi Jezusovega Srca.
Člankar pozablja, da je malo prej z drugačnim tonom pisal o Sedeju, kateremu politične oblasti niso bile naklonjene, še več, celo pri vrhovnih cerkvenih oblasteh ni našel razumevanja.
O msgr. Pangraziu pozablja člankar, zlasti ko našteva njegove prednosti, da si je hotel podvreči vse slovenske organizacije, ki temeljijo na krščanskih načelih.
Prav tako pozablja povedati o sedanjem nadškofu msgr. Cocolinu, da je prvi med italijanskimi škofi, ki so sledili Sedeju, dal priznanje slovenskim vernikom in jim zagotovil enakopravnost z italijanskimi.
Vprašanje je, zakaj novi »šematizem« ne piše slovenskih imen za slovenske ali mešane župnije. Tako ni nikjer imena Nabrežina, povsod pa Aurisina. Diskriminacija se kaže tudi v tem, ko našteva morebitne italijanske vernike po slovenskih župnijah, medtem ko pozablja na slovenske vernike v italijanskih župnijah. Na strani 60 piše o »strnjenih skupinah vernikov slovenskega jezika«, ki živijo v italijanskih pastoralnih conah. (Na letečem listku so dodali popravke [errata corrige] in tu popravlja, kar je napisano na sr. 60 z »verniki slovenskega jezika, ki so v drugih pastoralnih conah«. Toda ta leteči listek se lahko izgubi; ostane pa, kar je natisnjeno v knjigi!)
Glede slovenskih priimkov, naj omenim le svoj primer, da na treh mestih različno navaja moj priimek: enkrat prav, drugič netočno, tretjič zgrešeno.
Nočem se spuščati v analizo podrobnejših podatkov ali tega, kar je napisano za Italijane. Toda vse to dokazuje, da je bil »šematizem« objavljen nekoliko prehitro brez potrebnih popravkov. Pri takem delu bi morala sodelovati posebna komisija ali odbor, med katerimi bi moral biti tudi slovenski predstavnik. Ta komisija ali odbor bi nosil odgovornost za vsebino knjige. »Šematizem namreč ne ostane samo v škofiji, temveč ga berejo tudi drugod po svetu in si zato lahko ustvarijo dokaj čudno podobo o zgodovinski resnici.
Jože Markuža, župnik v Mavhinjah
Op. ur. Značilno je tudi, da med uporabljenimi viri ni nobenega Slovenca, niti ni omenjena razprava dr. R. Klinca o fe-formah cesarja Jožefa II. v goriški nadškofiji »L’attuazione clella legislazione eccle-siastica di Giuseppe II nell’Arcidiocesi di Gorizia«.
GLOSA
			
Trojanski osel v Mostu tržaškem
Tudi
Kerma
omemba pisatelja Julija Kugyja v
vnerjevem spisu ne more biti dru-k°l -'e- O njem pravi, da »je živel v s adu z objektivno socialno realiteto, ta P1 mu je narekovala, da je vključen v mško, deloma v italijansko kulturo, ne Pa v slovensko. Slovenska mu je bila provincialna, manj razvita, omogočala je manjšo kulturno sensibilnost, ožji svetov-radij, zapirala se je v geto. Kugy je bil za slovenstvo izgubljen.«
/">Prec*e'*tev kulture je Kermavnerju ne-nn^na stvar' Tudi sociološkega znanja mu skihSeni man'^a' kultura je izraz življenj-mpj r.aZITlet nekega naroda in kulture so seboj no neprimerljive. (Primerjamo
civilizacije). Toda če nekdo piše v tujem jeziku, še ni nujno, da sc je odtujil domači kulturi. Kranjski Valvasor, ix>tomec italijanskih staršev je npr. napisal svojo »Slavo vojvodine Kranjske« v nemščini. Je bil zato »vključen v nemško kulturo«? Julius Kugy je bil sin koroškega očeta; rod je izviral iz bližine Podkloštra; stari oče se je priselil v Trst, oče je bil že ponemčen, iz koroškega Kugaja je nastal bolj imenitni meščanski Kugy. Julius je bilo doma v Trstu, toda po materi vnuk pesnika Vesela. Tekoče je govoril slovensko; njegov svet so bile predvsem Julijske Alpe, njih vrhovi, slovenski vodniki iz Trente, Zajzere (Tožbar, Ojcinger, Komac). Je ves ta svet mogoče »nemška kultura«? Se je Kugy kdaj izjavil za Nemca? Mar ni slovenskega rodu tudi po kulturi vsaj toliko Slovenca kot Valvasor? Toda biti tujec je bolj »imenitno« in ne le Kermavnerju!
Zamenjuje Kermavner nadalje določeno
ljubljansko okolje z na splošno slovenskim, trdeč: Mlademu človeku, po zadnji vojni rojenemu ali vzgojenemu, so nekdanji borci za slovenstvo rahlo smešne prikazni; zdijo se jim votli, provincialni, lokalni, preprosti, premalo zahtevni, preveč navdušujoči se. Tudi sam sem sodil tako.
On sam in nekaj njih lahko res. Toda ne kar na splošno »po zadnji vojni rojeni in vzgojeni« (slovenski človek). Ta je v veliki večini sodil drugače, le da mu niso dali (zaradi prej omenjene linije postopnega pojugoslovanjenja pod Rankovičem) v javnost.
Poenostavljeno postavlja Kermavner slovenske borce v dva tipa: Prvi se je porajal s Prešernom, se šibkeje nadaljeval in že razkrajal z Levstikom, pri tem polagoma prehajal v drugega, se zapiral vase, zakrk-njeval, lokaliziral in končal v pojavu pro-storinčasovstva, pri Pahorju in njegovi ideologiji histeričnega geta.
O pomenu pojma »ideologija« si Ker-
mavner seveda spet ni na tekočem. Pri ideologiji gre za polresnice, s katerimi skušamo javnost pridobiti za določene namene. Tak ideolog pa je kvečjemu Taras Kermavner s svojo dvojno zavestjo. Iz tistega »histeričnega geta« v Trstu pa se, ravno nasprotno, marsikaj poraja: od književnih del (Pahor, Rebula, Beličič...), do slikarstva (Spacal, Černigoj...), glasbe (Vrabec, Merku...), pa toliko prosvete, prireditev, pevskih nastopov... Vse kaj drugega kot pa Kermavnerjevi spisi. In še te pride objavljat prav v ta »histerični geto«! Ljubljana mu je očitno premalo.
Je potem še čudno, da nam Kermavner, ko vse gornje gladko spregleda, takole vzklikne: Nasprotno pa zapiranje v lastni dom v edino zveličavnost ene same ideologije in modela, naj bo pahorjanski, stalinistični ali vidmarjanski, vodi v vzdrževanje in obnovo domačega carizma, visto-usmerjenosti, unitarizma.
To sračje gnezdo različnih, za lase pri-
vlečenih zgodovinskih in političnih pojmov v enem kotlu naj bi očividno izzvenelo razsvetljensko za nas, uboge duševno in duhovno zaostale Primorce. »Kranjski komedijanti« so svoj čas dosegli svoj namen. Česa vsega bi odmanjkalo, če jih ne bi bilo. Toda danes in v taki obliki, s katero nam postreže Kermavner?
Vendar pa, v današnjem vzdušju je Ker-mavnerjevo »Srečanje z italijanstvom« prišlo mogoče ravno o pravem trenutku. Še nedavno je tržaški »Piccolo« objavil, da bo morala slovenska kultura še čakati, da bo postala tisočletna kot je italijanska. Zato si bodo določeni krogi lahko vzeli Ker-mavnerjevo »srečanje« tudi k srcu in njegovo ime bo zaslovelo doli do Rima, če ne še dalj. Če bi bil Kermavner Amerikanec ali vsaj Nemec, bi bilo to stoodstotno gotovo. In tržaški »Most« bi bil opravil največje poslanstvo v vsem času svojega izhajanja.
U. L.
Stran 8
Kulturni večer o Poljski
Zanimanje za Poljsko, njeno zgodovino in njene kraje se je po izvolitvi nadškofa Wojtyla iz Krakova za papeža splošno povečalo. Naravno, da tudi pri nas Slovencih, saj spadamo k slovanskemu deblu. Poleg tega bo letos od 20. do 28. julija v organizaciji našega lista kar 110 zamejskih Slovencev poromalo v Čestohovo na Poljskem in si obenem ogledalo Krakov ter Auschwitz žalostnega spomina.
Ni čuda, da je bila udeležba v Katoliškem domu v Gorici preteklo nedeljo 11. marca veliko večja kot običajno za razne kulturne večere z barvnimi diapozitivi. Naš stari znanec g. Vinko Zaletel s Koroškega se je to pot najavil s skioptičnim predavanjem o Poljski, ki jo je pred leti obiskal sredi avgusta prav za praznik Marije Vnebovzete.
Začel je s prikazom Varšave, ki je dejansko novo mesto, saj je od nje v zadnji vojni ostalo le pet odstotkov. Nato se je preselil na jug dežele v Krakov, ki je bil več stoletij do 1604 prestolnica poljskih kraljev. Na prijeten in poljuden način je opisal tragedijo poljskega kralja Boleslava II., ki je leta 979, torej pred 900 leti, umoril krakovskega škofa Stanislava, ker ga je slednji javno karal zaradi njegove razbrzdanosti in samovolje. Ker je danes komunistični režim podoba kralja Boleslava, ga ta razglaša za branilca državnih pravic zoper »samovoljo.« Cerkve, sv. Stanislava pa za škofa, ki mu je bila bolj mar svetna oblast kot duše vernikov. Zato tudi poljska vlada ni pristala, da bi sv. oče Janez Pavel II. prišel v Krakov na proslavo mučeniške smrti sv. Stanislava 9. maja. Staro izročilo pravi, da je Boleslav II. pokopan v samostanu Osoje na Koroškem.
Iz Krakova nas je g. Zaletel popeljal k Materi božji na Jasni gori nad mestom Čestohovo. Lahko smo občudovali vernost poljskega naroda in jo primerjali z našo. Doumeli smo, zakaj je poljski narod obstal med nemškim nasilnikom in ruskim mogočnikom ter da tudi danes uspešno kljubuje brezboštvu države.
Za zaključek pa so bile turobne slike iz Auschwitza. Stoletja bodo minila, a vedno bo ostal madež na nemški časti, kajti taka grozodejstva so možna le, kjer se nekdo čuti nadčloveka in postane slepo orodje neke ideologije, ki je zgrajena na zanikanju Boga in na sovraštvu do bližnjega.
Notranje obogateni, pa tudi pretreseni smo se razšli. Tako predavanje nudi veliko in obogati človeka na spoznanju in zaključkih. Zato smo hvaležni g. Zaletelu, da je ponovno prišel med nas. In naj še pride! - j k
Števerjan
Občinska seja. V četrtek 8. marca se je sestal števerjanski občinski svet. Odobril je nagrado za župana ter sejnino za občinske svetovalce. Nato je prešel k razpravi o proračunu za tekoče leto. Ta znaša 742.045.534 lir. Dohodkov je 770.360.829, tako da bo primanjkljaj znašal 28.315.295 lir. Po novem zakonu ga bo celotno krila država. Glavna postavka tega proračuna je dokončanje gradnje šolske stavbe (226 milijonov), ter občinske hiše (100 milijonov), ureditev doma za onemogle (90 milijonov), razširitev pokopališč v Števerjanu in na Jazbinah (62 milijonov). Proračun je s svojimi 770 milijoni dosegel najvišjo številko po vojni, saj to pomeni skoraj milijon lir na vsakega občana. Za kroniko naj še povemo, da je zanj glasovala večina tj. svetovalci Kmečko-delavske zveze-SSk, manjšina (Občinska enotnost) pa se je vzdržala. Proračun za tekoče leto je bil tako odobren.
Seja pokrajinskega sveta SSk v Gorici
V sredo 7. marca je bila seja pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti. Pod predsedstvom Gradimira Gradnika je širši organ stranke razpravljal o raznih tekočih zadevah. V začetku je pokrajinski tajnik Marjan Terpin poročal o pripravah za bližnji pokrajinski kongres naše stranke.
Sledila je razprava o delu v goriški občinski in goriški pokrajinski upravi. Občinski svetovalec Andrej Bratuž je poročal o sedanjem položaju občinske uprave, ki je pred razpravo o proračunu, o katerem se bodo morali strankini organi še izreči. Obenem je bila v zadnjem času pomembna razprava o ugovorih v zvezi z načrti o gradnji ljudskih stanovanj z zadevnimi razlastitvami, za kar je SSk vedno zavzela odločno stališče v obrambo slo-
venskih ljudi in ustanov. Pokrajinska svetovalka Marija Ferletič pa je poročala o položaju v pokrajinski upravi, kjer že teče razprava o proračunu.
Tajnik je nadalje poročal o nedavnem obisku delegacije goriške SSk v Novi Gorici, kc je stranka vrnila obisk SZDL. Razgovori so potekali v pozitivnem in konstruktivnem duhu, posebej v obravnavi manjšinske problematike.
V razpravo so posegli številni navzoči člani sveta, ki so opozorili na razna vprašanja v zvezi s političnim in upravnim delom, zlasti kar zadeva delovanje slovenskih občin.
Rupa
Smrt najstarejše vaščanke. Spet se je v Rupi oglasil zvon. To pot je naznanil smrt Pavle Ožbot, ki bi letos dopolnila 92 let življenja. O njej bi res lahko rekli, »da je zaspala v Gospodu«, saj je odšla v večnost brez posebne bolezni, še nekaj dni pred smrtjo je bila vedra in čila.
Pokojna Pavla je bila doma iz Mirna in se je primožila v Rupo k Ožbotu, po domače Zenetovim. V zakonu sta se ji rodila dva sinova: Ivan in Poldo. Še ko sta bila otroka v nežnih letih, se je mož Pavlin tragično ponesrečil. Sama je morala naprej voditi precej zahtevno kmetijo. Da je bila mera gorja še bolj polna, se sin Ivan ni več vrnil iz Rusije v drugi svetovni vojni. Kljub vsemu pa je Pavla ostala sončna in pogumna do zadnjega, saj je živela iz globoke vere, iz katere je črpala moč v preizkušnjah.
Pokojnica je v svojem življenju mnogo čitala. V času fašizma je širila revijo »Katoliški misijoni« in druge časopise in knjige iz Slovenije. Ves čas je bila tudi naročena na »Katoliški glas«.
Delo na polju, vrtu, posebno pa pri živini ji je bilo v veliko veselje. V njenem vrtu si našel vsakovrstne cvetlice, skrbno gojene, ki bi jih drugje le redko videl, prav tako razna dišavna in zdravilna zelišča.
Ko se s temi vrsticami poslavljamo od drage pokojnice in se ji zahvalimo za vse, kar je dobrega v življenju storila ter za lepi zgled, ki ga je dajala, ji želimo polnost sreče v onstranstvu, sinu Poldotu in vsemu sorodstvu pa izrekamo iskreno sožalje. - Vaščan.
V nedeljo 25. marca ob 17. uri bo v prosvetnem domu »Anton Gregorčič« v ŠTAN-DREŽU premiera komedije v dveh delih
CVETJE HVALEŽNO ODKLANJAMO
Režija Emil Aberšek Izvajajo člani dramskega odseka prosvetnega društva »Štandrež«. ♦♦♦♦♦♦»♦»»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦
Nabirka za katoliški tisk na Goriškem
Gorica:
Stolnica		155.000
Sv. Ignacij		172.000
Sv. Ivan		345.000
Placuta		72.000
Kapucini		142.000
Kapela šolskih sester 50 šil. in		93.000
Kapela Marijinih sester		70.100
Doberdob		95.000
Dol		25.000
Devin		30.000
Gabrje-Vrh		26.000
Jamlje		27.000
Jazbine		19.000
Mavhinje-Sesljan		128.000
Nabrežina		230.000
Podgora		68.500
Pevma		40.000
Rupa-Peč		48.500
Sovodnje		42.000
štmaver		19.000
števerjan		116.500
štandrež		225.000
	Skupaj lir 2.189.100	
K objavljeni nabirki na Tržaškem v		
prejšnji številki je	treba dodati	vsoto
150.000 lir, ki je bila	nabrana pri Sv. Iva-	
nu v Trstu in poslana naravnost na našo		
upravo. Tako se je	na Tržaškem	zbralo
skupaj lir 1.930.015.		
Za cerkev na Sv. 30.000 lir.	gori: Justina	Guštin
Za kapelo p. Leopolda pri Domju: N. N.,
Trst, 500.000; N. N., Boršt, 15.000; Franc Kaluža ob stoletnici rojstva Jožefa Likof-Persolja 10.000; Tomaž Mejak, Puljc za križev pot v kapeli p. Leopolda 50.000 lir.
Na pustno nedeljo je veliko otrok prišlo v Katoliški dom v maskah in značilnih oblekah; med vsemi je izstopala slovenska narodna noša
08VESTUA
Slovenska skupnost v Gorici sporoča, da je pokrajinski kongres, že najavljen za soboto 17. marca, preložen na soboto 31. t. m. v goriškem Avditoriju ob 19.30.
V palači Attems v Gorici bo v torek 20. marca ob 20.30 SSG Trst predvajalo igro Angela Beolco-Ruzante »Pomjenki«.
Na občinskem sedežu v Sovodnjah so v torek 13. marca odprli knjižnico, ki bo obratovala s sledečim urnikom: ob torkih in četrtkih od 16. do 19. ure, ob petkih od 18. do 20. ure.
Šesterica mladih goriških slikarjev (Oskar Beccia, Silvan Bevčar, Bogdan But-kovič, Hiacint Jussa, Vladimir Klanjšček in Andrej Saksida) razstavlja v prosvetnem domu na Opčinah svoja dela. Razstava bo odprta od 17. do 25. marca in sicer ob nedeljah od 10. do 12. ure in od 17. do 20. ure, ob delavnikih pa od 17. do 19. ure.
\ Društvu slov. izobražencev v Trstu, ul. Donizetti 3 bo v ponedeljek 19. marca ob 20.15 predaval dr. Emidij Susič o psihosocialnih in sociolingvističnih problemih beneških Slovencev.
SSG Trst, Kulturni dom: zagrebško gledališče Komedija bo predvajalo igro Josepha Steina »Goslač na strehi« v petek 16. in v soboto 17. marca ob 20.30 ter v nedeljo 18. marca ob 16. uri.
N. N. N. N. N. N. N. N. N. N.
Za Alojzijevišče: Milka Goričan namesto cvetja na grob Angele Bezavšček 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Veronika namesto cvetja na grob Silviji Ferlat 10.000; Milka Brumat namesto cvetja na grob Francu Brumatu 10.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici:
50.000;	N.	N.	10.000;	N.	N.	20.000;
20.000;	N.	N.	10.000;	N.	N.	20.000;
50.000;	N.	N.	100.000;	N.	N.	10.000;
10.000;	N.	N.	50.000;	N.	N.	10.000;
100.000; N. N. 100.000; N. N. 1.000.000 lir.
Ob 15. obletnici smrti očeta Benedikta Košiča daruje sin Andrej z družino za novo telovadnico v Gorici 50.000, za Alojzijevišče, Zavod sv. Družine, Katoliški dom, skavtsko organizacijo in SSk po 20.000 lir.
Iz zapuščine učiteljice Pavle Hvala: za Alojzijevišče, za cerkev sv. Ivana v Gorici, za Zavod sv. Družine in za Marijino družbo po 50.000 lir.
Za cerkev v Rupi: namesto cvetja na grob Pavle Ožbot: Maks Pavletič, Srečko, Sonja in Ema 60.000; družina Kovic s Peči 10.000 lir.
Za skupnost Družina na Opčinah: Marija v spomin moža Ivana Škabarja 10.000; družina Guštin, Col 42 (Veliki Repen) namesto cvetja na grob Albina Križmana 20.000; Kristina in Franko Možina v spomin na pok. Franca Možina iz Gropade 6.000; ob 14. obletnici smrti očeta Josipa se ga spominjajo Marija Malalan vd. Mauri ter družini Kumar in Mauri ter darujejo 10.000; Lidija in Viktorija v spomin na pok. Renata Hrovatin 20.000 lir.
Za cerkev v Mavhinjah: Terčeljevi ob smrti Ivana Furlana iz Vižovel j 10.000; Marija Legiša iz Vižovelj 9/E 20.000 lir.
I. P. daruje, ker se je rodila istega dne kot je umrl pesnik Murn Aleksandrov za skupnost Družina na Opčinah 10.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: N. N. ob smrti Milene Gorjan 5.000 lir.
Ob peti obletnici smrti Stanka Košuta daruje žena Albina 10.000 za Marijin dom v Rojanu, sin Edi z ženo Nadjo pa 10.000 za društvo »A. M. Slomšek« v Rimu.
Mojim dragim znankam misijonskim zdravnicam dr. s. Janji, s. Rezi, s. Silvi žužek daruje Milka Goričan 30.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Rupa, 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Šport:
PRVENSTVO MOŠKE C LIGE
Olympia - Kras 1 : 3 (15 : 13, 10 : 15, 4 : 15, 7 : 15)
Tudi v povratnem slovenskem derbiju je slavil zgoniški Kras in sicer z istim izidom kot v prvem srečanju. Postaja pa že tradicija, da 01ympia zmaga v prvem nizu, končno pa prepusti obe točki kraškim odbojkarjem. Tudi v sobotni tekmi je go-riška ekipa namreč dosegla zmago v uvodnem setu, nato pa je tako popustila, da je Kras z enostavno igro celo zagospodaril na igrišču.
V uvodnih potezah je bilo opaziti veliko živčnost na obeh straneh mreže, saj sta se obe ekipi zavedali, da lahko še naprej upata na rešitev pred izpadom iz lige le z zmago. Priča smo bili torej eni najslabših tekem, saj sta ekipi veliko grešili predvsem v sprejemu prvih žog. Še do polovice drugega seta je bila 01ympia enakovredna Krasu, nato pa se je začel pravi monolog zgoniškega moštva. O tretjem in pa zadnjem setu ni veliko povedati, saj se je 01ympia že vdala usodi in pasivno čakala na konec tekme.
Tako klavrne predstave pa si ni morda nihče pričakoval, saj smo bili zmeraj priče zelo ostrim in borbenim spopadom. Vse to verjetno znači, da so se goriški odbojkarji že psihološko pripravili na izpad.
Za Olympio so igrali: Malič, Cotič Š. in M., Kuštrin, Ferfolja, Soban, Bagon, Špacapan, za Kras pa: Grilanc, Milič B. in L., Budin, Vesnaver, Marušič, Bitežnik.
Prihodnjo soboto bo 01ympia gostovala pri tržaškem Boru. Tekma se bo začela ob 20.30. - F. B.
POSTNI GOVORI 1979 na radiu Trst A ob 15.35
Petek 16. marca: Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi. - Tone Bedenčič SDB.
Torek 20. marca: Nisem pravičnih, ampak grešnike.
Simčič.
Petek 23. marca: Molitev miloščino je boljša kakor spravljati za klade sveta, - Župnik Franc Vončina.
prišel - Dr.
klicat
Oskar
Ihilii Trst A
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 18. do 24. marca 1979
Nedelja: 9 00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. 10.30 Danes obiščemo... 11.05 Mladinski oder: »Jurij Kozjak, slovenski janičar«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.05 Jutranji almanah. 9.30 Vroči svinec. 10.05 Koncert. 11.00 To je bila zabava. 11.35 Radi smo jih poslušali. 12.45 Pristopanje k deželnim oddajam. 13.15 Slovenski samospevi. 13.30 Socialna problematika. 14.10 Roman »Čista ženska«.
14.30 Glasbeni ping pong. 16.30 Žive pove-stice. 17.05 Mi in glasba.
Torek: 8.05 Ženska stran neba. 9.30 Filološki utrinki. 10.05 Oddaja za otroški vrtec. 10.15 Koncert. 11.00 A. Rebula: »Divji golob«. 11.35 Z glasbo po svetu. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Roman: »Čista ženska«. 14.30 Od prvih uspehov do danes.
15.00 Mladi izvajalci. 15.35 Postni govor. 15.50 Plošče. 16.30 Čudoviti otroški svet
17.05 Mi in glasba.
Sreda: 8.05 Koder teče, ondod moči. 9.30 Nekdanji avlorji. 9.40 Iz zborovske zakladnice. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole,
11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Zafrkon, radijski variete. 13.15 Naši zbori. 14.10 Roman: »čista ženska«. 14.30 Kličite Trst 31065. 16.30 Otroci pojo. 17.05 Mi in glasba.
18.05 »Človek, ki je mislil, da je sam«, radijska igra.
Četrlek: 8.05 Jutranji almanah. 9.30 Družina v sodobni družbi. 10.05 Koncert. 10.45 Oddaja za šole. 11.05 A. Rebula: »Divji golob«. 11.35 Iz revij in glasbenih komedij. 13.15 Cecilijanka 1978. 13.45 Gospodarska društva v deželi. 14.10 Roman »Čista ženska«. 14.30 Glasbene oblike in izrazi. 15.35 Priročnik lahke glasbe. 16.30 Kje je napaka? 17,05 Mi in glasba. 18.05 Slovenski govori na Tržaškem. 18.20 Operna glasba.
Petek: 8.05 Ženska stran neba. 9.30 Iz zapiskov Josipa Tavčarja. 10.05 Koncert.
10.30 Drugorazredne narodnosti v Italiji.
11.00 Oddaja za srednjo šolo. 12.00 V starih časih. 12.30 Iz operet. 12.45 Pristopanje k deželnim oddajam. 13.15 Primorska poje 1979. 14.10 Roman: »čista ženska«. 14.30 Gremo v kino. 15.35 Postni govor. 15.50 Zgodovina rock glasbe. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Mi in glasba.
Sobota: 8.05 Radijski trim. 9.05 Kulturno pismo. 10.05 Koncert. 11.10 Z jugoslovanskimi pevci in ansambli. 11.35 Na goriškem valu. 13.15 Slovenske ljudske pesmi. 14.10 Roman: »Čista ženska«. 14.30 Vse lepo, vaš Peter. 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Dve medigri«.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
s postom in
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ganjeni nad dokazi sočutja ob izgubi naše drage mame in none
Pavle Ožbot roj. Žigon
se vsem toplo zahvaljujemo, zlasti še g. župniku za pogrebne obrede, cerkvenim pevcem, darovalcem cvetja in darov za rupensko cerkev ter vsem, ki so se udeležili pogrebne maše in rajno spremili na pokopališče.
Sin Leopold in snaha Olga z. družinama ter ostali sorodniki
Ropa, 14. marca 1979
ZAHVALA
V sredo 14. marca je poteklo mesec dni, kar nas je dosti prehitro zapustila
Marija Juren vd. Vižintin
Ob lej pi iložnosti želimo izreči zahvalo vsem, ki so z nami sočustvovali, jo spremil na zadnji poti, darovali sv. maše in v dobre namene. Posebej se želimo zahvaliti g župniku Davidu Ožbotu za opravljene obrede, moškemu zboru z Vrha pa za žalc stinke pred cerkvijo in ob grobu.
Otroci z družinami in ostalo sorodstvi
Vrlt, 14. marca 1919