Nekej od čbelarstva. Tukej podamo čbelarjem nekaj važniših vodeb čbe-larstva, ako so jim večidel ravno znane, mislimo de jim bodo vender le všeč , te le so: I. Pri čbelarstvu se ne gleda na množico ali število panjev, ampak na težo, bolj ko je panj težak, boljši je: Ni ga pleme'na živalic, ktero bi bilo tako čudo-polno in nezapopadljivo, kakor so čbelice, pa niso si vse enake, temue mi razločimo: delavne čbele in pa trote; med kterimi je tudi kraljica, ktero čbelarji tudi matica, macica ali pa maternica imenujejo. Nar lepši in čuda polna med čbelami je njih umetnost in neutrudena pridnost pri delu in njih lepi red pri raznih opravilih, kar se da v edinim panji ravno tako List 13. — 52 — natanjko pregledati, kakor v deseterih. Kakor se množica eniga panja vede, ravno tako se vse obnašajo. Med in vosek sta, cesar od čbel pričakujemo, kar nam zamorejo pa le dobri panjovi dati. Pri čbelarstvu se zgode tudi pogostama neizrečeno velike pomote. Marsikdo misli, kader jame čbelariti, posebno pa kmetje, de se s čbelami tako ravna, kakor s kokoši, gosmi ali teleti: kolikor več, toliko boljši. Tega pa ni pri čbelah iskati. Tako resnično, kakor „amen" v očenašu, je tudi, de dostikrat dva dobra panja več dobička dasta, kakor deset slabih. Slabi panjovi ne delajo poleti veliko, in si tudi dovelj zaloge skupej ne pripravijo; zato pa tudi pozimi nimajo ne gorkote ne živeža. Akoravno jih začneš zgodej pitati, ti bodo vender le pomerle. In ti ne zapuste nič druziga kot dovelj stroškov in prazniga dela. Prideš ob čbele, zgubiš veselje ž njimi vpirati se, in čbelarstvu fige moliš. Cbelnak ti stoji prazin in marsikteri krajcar si zastonj potratil. — Kako si boš v ti reči zopet opomogel? — Tako le: Preglej in presodi v jeseni svoje panjove, ali ti bodo čez zimo ostali ali ne. Lahkejih ne pušaj čez zimo, ampak z žeplam jih omami in iz panjev spravi, tako si boš vender mervico medu in voska privarval. II. Cbela si nabera medu in voska nar več iz cvetlic, kakor tudi iz sladke rose, ki jo perje raznih dreves iz sebe puhti. Nar raji lete čbele po lipovim cvetji, ogeršici, medeni detelji, jablani, ivi in po še več druzih drevesih. Včasih pada tudi tako navadna medena rosa, to je, rosa na smrekah in hojah, ki je prav sladka, in po kteri se tudi čbele kej rade praše. Kjer ni pa veliko cvetlic, cvetja, sadnih in gojzdnih dreves, ondi ni kraj za čbele, počni ž njimi kar hočeš, nič ne boš opravil. Ondi pa, kjer je obilo ogeršičnih njiv, travnikov, španjske detelje, maka, sirskih svilnih sadik, sadniga drevja, jelovih gojzdov in lip se ti bo čbelarstvo spla-čevalo, če se ga s pametjo poprimeš, tukej so nar boljši viri, iz kterih čbelica med čveteri. Kjer pa tega ni, se ti ni treba s čbelarstvam ubijati, ali jih pa kam drugam na pašo prepeljaj. Ce je pa v kakim kraji preveč cbel^ in premalo paše, se ti ne bodo tudi nikoli tako obnesle, kakor ondi, kjer jih je malo , pa dovelj paše; bodi si že na ravnim polji, ali pa na stermih gorah, povsod rastejo cvetlice in cveto, tode jih ni povsod obilo. Pa kar še ni, zna biti. Pridni kmet skerbi za svojo živinico, konje , prešiče i. t. d., ne bo le skerbel tudi za pridne čbelice? —Edina košata lipa da čbelam obilo medu, cvetja ima na tavžente in tavžente in tudi dolgo cvete. Kdor tedej lipo sadi, ta za med in čbele skerbi. Torej sadite, ljubi kmetje ! — Jablane in drugo sadno drevje , ktero vam rodi sadja dovelj in medli — sejajte deteljo , pervo leto boste imeli pičo za svojo živino, drugo pa za čbele; ajda obrodi čbeli dosti slad-kiga medu, kmetu pa obilo žganjcov in ajdovnika. Tudi po ogeršici se vseskozi bolj pogostama poprašuje, na kteri čbela veliko paše najde. — Sadi in sej, ljubi čbelar imenovane drevesa in semena , boš vidil, de ti bodo pridne čbelice stoterno povernile. (Dalje sledi.) List 14. Nekej od čbelarstva. (Dalje.) III. Čbeli tekne le bližnja in priložna pasa* Nad vasjo ali pod vasjo, ni čbeli vse eno. Na griču ali po ravnim polji, ali pa v deljavi paše iskati, ali jo pa pred nošam imeti; zdaj gori, zdaj doli letati, ji mora, kakor vsaki drugi stvarici, težko stati. Cbela se pri dobri paši medu toliko naserka, kolikor ga deržati zamore. Ilazun tega si obloži tudi nožice s tolikim cvetnim praham , kolikor ga na-nje gre , pre-din se domii poda. Pa sirotica! delječ ima leteti, predin domu prileti, in mora večkrat, akoravno je težko obložena , čez kakšin grič , vas ali kako višavo leteti. In , kaj se ji večkrat pripeti? Sirotica dostikrat pod breme-nam obleži, in dovelj časa za branje zgubi. V nar boljšim branji, dostikrat v nar boljših urah, kader je prav soparno in rastljine nar bolj mede , jame sapa vleči in otovorjene čbelice pomeče, kamor je, v drevesa, travo, na tla ali pa še clo v vodo ; takrat si večkrat perutice pohabe in nič več nazaj ne prilete. Tavžent in tavžent gre pridnih živalic na tem poti pod koš. Tega nihče tajiti ne more, koliko to zda, če nima čbelica delječ na pašo letati, ali če le po ravnim leta. Ona pride večkrat z me-dam in voskam obložena trikrat ali štirikrat nazaj, predin una, ki mora v deljavi paše iskati, le enkrat, — in to zda pri množici od pet do deset tavžent čbelic eniga panja silno veliko. Drevesa in cvetlice ne cveto celo leto; torej tudi čbelice nimajo vseskozi poletja in žetve. Po tem takim se morajo pa takrat bolj paščiti, kader je čas in dobra ura in vreme za to ! Ce hočeš , dragi prijatel! koristi od svojih čbelic pričakovati, postavi čbelnak tje, kjer previdiš, de jim bo nar bolj všeč, to je, de jim ne bo treba delječ in čez razne visočine na pašo letati! — Veliko je po svetu čbelarjev, ki na to nič ne porajtajo , ter mislijo: čbeli je vse eno, naj visoko ali nizko, blizo ali delječ na pašo leta, naj je čbelnak na višocim ali nizkim kraji; de le proti soncu obernjen stoji, je po njih mislih dovelj. Kdor poskusi celi dan obložen, in neutegama, bodi si kamor hoče, nositi, ta se bo gotovo kmali prepričal, kaj se pravi dolgo in čez griče , ali pa po ravnim polji, hoditi. Postavi tedaj čbelnak, kar je moč blizo paše, in napravi raji nizkiga, kakor pa visociga, in glej, de ga ne postaviš blizo mlinov, opeknic, volovnic, kovačnic, lectarnic, sladkornic ali blizo rek in jezer, kamor jih dostikrat močna sapa verze, kjer morajo žalostno poginiti. To so te dej tri perve vodbe čbelarstva , iz kterih nasledje IV. skerb in pazenje na čbelice. Cbele nemorejo prevelike vročine terpeti; v veliki vročini se jim med topi in vosek. Zato gre tudi veči del čbel o vročini iz panja in se pred žrelam nakopičijo, de jih cela gruča visi, in marsikteri nevedni čbelar, jih toliko pred žrelam viditi misli, de bodo zdaj pa zdaj rojile. Tode prijatel! ta je bosa, iz ktere ti ne gre nič posebniga pričakovati. Cela množica, ktero pred žrelam nakopjčeno vidiš, ti nič ne dela, tudi v nar boljšim času ne. Čas je pokvarjen, posebno za delavne čbele. — Zakaj pa ne bero? Morde zato, ker imajo rojiti! Zato pa že ne, ampak le zato, ker jim je v panji pretesno in prevroče. Vun morajo, sicer se jim vse stopi, kar je v panji. Veliko čbel od kacih treh , štirih ali pa še več tavžent tudi panj precej sogreje, in zato gredo tudi iz njega, — Kle hočejo tedej delati in zidati? — Torej glej, de jim vročino urno zmanjšaš, postavi namreč škatle ali tružice na tiste panjove , kjer vidiš cele gruče čbel pred njimi. Zakaj pa ne rojijo? Odgovor: morebiti zato, ke'r ni bila mačica za roj še godna, ali pa zato, ker se morebiti slabo vreme bliža , ali pa zavolj kaj druziga. Kdo zamore vse vediti! Dovelj, daj mu več prostora in shladi ga, zopet ti bo jei delati, in bo tudi o svojim času rojil. Tode tudi roji o svojim času ; ne veljajo dostikrat veliko; roj kteriga že po košnji dobiš, ti ne bo za rabo, kje šibo dobil živeža za zimo? Travniki so goli, drevje je ocvelo ? ogeršica je že pod streho. Ja, če bi lipa še cvetela, ali če bi se še medena rosa na smrekah in hojah brala, bi že bilo se kej upanja ž njimi, tode ob tem času je tudi ta bera v kraji. Z eno besedo, prazen roj ti bo malokdej za pleme dober, med 50 se ti bo komej eden obnesel, kakor gre. Kaj je s tacimi roji storiti, bomo pozneje povedali. (Dalje sledi.) — 56 — - 60 - Nekej od čbelarstva. (Dalje.) V. Kakor vročine, ravno tako čbele tudi prehudima mraza prenesti nemorejo; pri hudim mrazu oterpnejo in pozebejo. Ravno zato si pa čbele tudi panjove znotrej z nekim vošenim mazilam zamažejo in pred mrazam zapazijo. Kjer je le kaka špranja ali poka, jo naglo zalikajo. De pozimi preveliciga mraza ne terpe, se spravijo med satje sred panja skupej; in če še to dovelj ne zda, začnejo brenčati, s perutnicami majati, in močneje sopsti, de bi se le oterpnjenju in hudimu mrazu ubranile. In po tem je tudi v panji gorkeje kakor v vunanjim zraku. Sneg je čbeli smert; če se le na-nj vsede, pogine. Torej se morajo čbele pozimi mraza varovati. K temu pripomore pa nar več njih velika množica. Več ko jih je, toplejši jim je; če jih je pa menj v panji, toliko poprej tudi pozebejo. Slišiš, ljubi moj prijatel! prihrani si tedej dobrih panjev in polnih čbel za pleme, sicer ti znajo pod koš iti. Vselej je prav, če panjove pozimi s žaklji, plahtami ali kakošno drugo volnato odejo odeneš. Še boljši je pa, če se čez zimo v kakošno shrambo denejo, skozi ktero merzla sapa ne piše, in kjer v miru in na tihim do spomladi ostanejo. Ta shramba mora pa suha biti. Panjovi radi plesnejo, posebno pa, ako so v kakošnim vlažnim ali mokrotnim kraji shranjeni. Tudi o k in j shramba ne sme imeti; če jih pa ima, morajo na sončni strani popolnama zaperte biti; zakaj dostikrat so pozimi ali pa proti spomladi lepi jasni in gorki dnevi in sonce jame na oknja sijati in shrambo ogrejati; čbe-lice to čutiti postanejo nepokojne, svoje gruče popuste, gredo narazin , se preveč vgrejejo in proti žrelu zaže-nejo, in se, ako žrelo ni odperto, zadušijo. Ce je pa odperto, viin lete in nič več nazaj ne prilete. Shramba mora tedej tamna biti, de sonce va-njo ne seje. Tukej naj panjovi vedno pri miru in na tihim stoje; boljši je, de so bolj na hladnim, kakor na pregorkim. Spomladi naj se v čbelnak prenesejo in sicer rajši pozneje kakor prezgodej. Ce je spomladi v panji prehladno , zmanjka zalege ; in če je poleti prehladno v njem, se zalega ne zleze, kakor bi imelo biti. VI. Cbela ljubi v svojim prebivališuta-moto. Tamno mora v panji biti; v tamnim čbela dela; in kjer ni tamote, jo čbela sama napravi. Pervo delo, kte-riga se nov roj poprime, je, de ogladi s svojimi zobmi do čistiga mesto, na kterim misli svoje delo začeti, po v tem ga z neko rumeno vošeno mokroto pomaže. Cbela ni prijatlica svitlobe ; torej je čbelar nikakor ne draži s evitlobo, CP0»*eJ V« vlad/no). (Dalje sledi.) - 64 - roji pridni in močni, in nanesli si bodo živeža za zimo dovelj; pozni in revni se pa ne bojo nikoli m nikjer okrevali. Torej, dragi moj čbelar! če hočeš dobre čbele imeti, odberi si za pleme zgodnjih in močnih rojev* Tega pa ne priporočimo le samo tistim čbelarjem, ki imajo malo čbel, ampak vsim, ki se s čbelorejo pečajo! Naj si zapomnijo, de si ne bodo za pleme slabih, ampak le močnih rojev pušali. (Konee sledi.) Nekej od čbelarstva. (Dalje.) VIL Čbele imajo v kratkim času veliko dela opraviti; torej morajo pridno delati. Zgodej, dostikrat že mesca svečana, začne ma-čica jajčka v piskrice leči. Piskrici morajo pa popred od delavnih čbel očejeni in za lego pripravljeni biti. Iz jajčik se izleže cervičik, kteriga čbelice rede. Ker se pa celo le'to mlade čbelice vale, tedej morajo čbele tudi vseskozi za njih izrejo skerbeti. Kolikor zdravši je inačica, kolikor boljši in lepši je čas cvetja, in kolikor veči je v panji množica, toliko več tudi mladine zvali, toliko več ima tudi panj delavcov, torej tudi več opravi od uniga, ki ima menj moči. De boste to reč pa še bolj razumeli, me naprej poslušajte! Pervo spomladanjsko delo čbel je, de svoje zimsko prebivanje očedijo in osnažijo. Cez zimo v panji zaperte čbele se prežive le od medli, ki so si ga čez leto polne piskrice nanesle. Zato jih morajo tudi odpreti in pri tem delu pada vosek, njih blato, marsiktera mertva čbela, večkrat tudi mačica na tla, in ravno to zmes morajo čbele iz panja spraviti. Skušen čbelar jim pri tem delu pomaga in sicer če jim spodnjo diljo odvzame , jo nesnage očedi in zopet nazaj pritisne. Zdej se pa kmalo čas cvetja približa; tode ni vselej tak, kakoršniga so čbele vesele. Jablane ne cveto vselej, kakor bi imele; ravno tako se tudi mnogo drugo cvetje ne obnaša. V mrazu cveteče cvetlice niso medene. Dež na dež s cvetja med izpira. Slana, toča, dostikrat tudi merzla sapa in veter zmrazijo rastljine, jih posuse in jim cvetje osmodijo tako, de nima pridna čbelica kar nič na njih brati. O kresu se travniki, senožeti in njive z deteljo obsijane, pokose. Ogeršica je že popred ocve-tela. In po tem takim je tudi žetev za čbele v tacih deželah pri kraji, kjer ajdove paše ni. Kjer pa je ajda, tam se še le prava paša čbelic začne. Kteri panjovi so tedej nar boljši za pleme? Morebiti mladi roji, ki so pred košnjo rojili, ali pa še pozneje, ali pa jesenski? ali pa tisti, ki imajo le pešico čbelic? Ce je v bližnji okolici čbel veliko cvetja in cvetlic, če je v cvetji lepo in toplo vreme, tedej bodo tudi - 69 - Nekej od čbelarstva. (Konec.) VIII. Vari cbele škodljivih žival. Tudi čbela kakor vsaka druga žival ima sovražnikov dovelj, kterih jo moramo varovati. Ti sovražniki so pervič miši. Miši ne požrejo čbelam samo medu, ampak se tudi čbel lotijo. Zatorej se mora čbelam pozimi žrelo tako zavarovati, de miši v panj ne vdarijo. Tode žrela ni varno do dobriga zamašiti, sicer se čbele v panji zaduše'. Pozimi se mora večkrat pogledati, de bi ne bili ti merčesi v panj preglodali in se v njem vgnjez-dili, kjer včasih še clo mlade imajo. Ako so se ti miši v panji vgnjezdile, glej ne samo, de jih vun spraviš, ampak vari, de ti ne bodo več noter zašle. Nar boljši je, ako jim strupa po čepinjah ali v okrožniku semter-tje v čebelnaku nastariš; s tem jih boš gotovo narpred pregnal. Pasti niso tako pristojne zato, ker čbelam prevelik šum, kader se sprožijo, napravijo. Ravno zatd je tudi dobro, de v jeseni panjove , posebno pa spodnje dilje pregledaš, in kjer je kej slabiga, precej z ilovico dobro zamažeš. Ja še za kej več moraš poskerbeti. Miš pošči namreč panj in ga zasmradi, kar čbele špogati nemorejo. Ce so tedej miši kej časa v panji gospodarile, mu moraš kmalo spomladi, če druziga ne, saj novo spodnjo diljo napraviti. Hudi čbelni sovražniki so tudi mravljinci. Ni je skorej na svetu mirniši in tihotniši živalice od mravlje. Tode mravljinci delajo neutrudama noč in dan, in nosijo med in vosek iz panja. Cbele se jim pa nemorejo ubraniti. Edino in gotovo sredstvo mravljince pokončati, je to le: blizo ali vnekideljavi je celo seliše (mravljiše) mravljineov, ktero je čbelnimu roju podobno. Take mrav-Ijiša imajo na vse strani, v svojim okrogu, ceste napravljene, od kterih gre' ena do čbelnaka. Brani in gradi jim, kolikor hočeš, ne boš jim ne vbranil ne vgradil, de bi ti do čbelnaka ne lazili, dokler mravljiša ne najdeš in ne pokončaš. Nar lože boš mravlje zaterl, če mrav-Ijiše izkoplješ, v zakelj pobereš in ga z vrelim kropam popariš. Za mravljinci pridejo červi na versto, ki se v panji vselijo in marsikteri panj spridejo ali pa še clo umore'. Cbelni metulj, to je , rujava veša, leže svojo zalego v prazno satovje, iz ktere jajčič se gosence izvale , ktere velike zrastejo in dostikrat vse satje celiga panja pre-predejo in store, de gre panj pod zlo. Tudi tukej se tistim panjovam, ki imajo majhno množico, nar slabje godi; tisti pa, ki imajo veliko množico čbel, ne puste, de hi metulji v panj zahajali in v njem svojo zalego pušali. Skušen čbelar previdi vselej, de je treba tudi poleti čez panj novo diljico djati in varno gledati, de se v panj ne vgnjezdijo ne gosence ne červi ali pa kak drug škodljiv merčes. Iz tega se tedej vidi, zakaj čhele od znotrej svoje prebivališe tako dobro zalikajo in zamažejo in panj na svojo diljo prilimajo. Vsak razumen čbelar jim pri te'm delu pomaga in jim kjer je treba od zvunej panja vse luknjice ali špranje zamaže. IX. Vsak panj mora svojo kraljico imeti. S te'm pridemo h koncu in k neki veliki imenitnosti. Kraljica (matica, mačica) ne vlada panjii, ampak vsaka čbela stori to, kar ima storiti. Kraljica leže le jajčika, in sicer, kakor skušeni čbelarji terdijo, na leto po 10,000 do 30,000. Kakošna rodovitnost, kakošna množica ! Le z ribjim plemenstvam se zamorejo čbele meriti. Ce bi vse čbele pri življenji ostale, kaj bi počeli pred samimi čbelami ? Zato jih pa tudi veliko pomerje. Malo jih je, de bi čez leto živele. Na tavžente in tavžente jih poleti in pozimi konec vzame. Kader vidijo čbele, de nimajo kraljice, takrat žalujejo in se jim delati ne ljubi. V panji je vedno menj čbel in medu in poslednjič ga še tudi druge do čistiga obropajo. Ce se ga le domače čbele polastijo, ni škoda tako velika. Venderle ni prav, zakaj čbele se po tem takim roparije privadijo, kar čbe-larjem veliko škodo prinese. Ce dobiš mlad roj , je nar boljši, de ga pod ali pa nad bolniga postaviš, de se obadva zjedinita. Ce se pa zjediniti ne hočeta, in če se vidi, de se čbelice veselo ne praše in na pašo ne lete', takrat ne kaže več z njimi poterpljenja imeti. Preženi jih v dragi panj , ali jih pa pomori. (Po »Oecon. Neuig. u. Verh.«) K.