348
Kratkočasno berilo.
Spomini na deda.
Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. Spisal J. Zavoj »ček.
Kaj se v   Rrižmaiiovem  prerokovanji  poveduje o
kralju Matjažu.
- Kadar so se v nedeljo popoldne kmečki očaki zbrali pred vaško poddružinsko cerkvijo, nanesla je govorica na čudno okrogličasto in potlačeno podkev, ki se nahaja na županji njivi še od turških vojska sem. Ker se veliko ljudi od tega živi, da svetu novice kujejo in o prihodnosti kvasijo, kdo bi našim kmetom zameril, ako tudi politikovajo, kadar so v irhastih hlačah. Prišlo je med njimi namreč vprašanje na dan: ali bodo Turki še kedaj prišli ali nikdar več? Eni so trdili, da bo Turek še prišel, eni pa, da ga ne bode nikdar več.
Ded so sedeli na nizkem ozidji, na pol razvaljenega pokopališča, ter so upirali komolca v koleni; prvi glas so imeli v vaškem parlamentu; pri tako imenitnem vprašanji toraj niso mogli molčati. Al bili so zbrisane glave in so menili: „Ce rečem, da Turka ne bo več,, ne bo prav, zakaj ni ga hujega vraga od Turka; če pa rečem, da bo še prišel, pa zopet zašaram 5 morda ga res ne bo, ko ga že tako dolgo več ni." Tako so pomislili, plunili en pot in rekli: „Veste kaj, sosedje , en pletar krompirja pa grem še zmirom stavit, da Turka ne bo več; dveh pletarjev pa že ne stavim."
„Kako je pa to — pravi drugi — da so v šem-biljskem prerokovanji še take hude vojske oznanjene; s kom bo pa vojska, če s Turkom ne?"
„Kaj pa da so; pa še huje v „Križmanovem prerokovanji" — odgovore ded in kinknejo z glavo, zakaj nič se jiVn ni ustreglo, ako se je hotel kdo pričkati ž njimi. „Križman je res hude vojske napovedal, da Bog nas vari; pa ni nikoli rekel, da bo še Turek prišel, ampak djal je, da bo kralj Matjaž vstal, in da bo Turkom in vsem našim sovražnikom košČice potrl."
„Kako je pa vendar ta Križman in kralj Matjaž ? — praša tretji sosed — vi to dobro veste, povedite nam; včasi sem že slišal, pa prec pozabim."
„Kako? — jamejo ded pripoved, — Križman je bil pisar pri neki grajščini, kakor leta suhopotec iz grada, ki pri nas desetino iz kozelca puli, samo tak križem-gledec menda ni bil."
„Nekdaj gresta on in njegov gospod — ne vem, ali je bil grof ali kaj druzega — po hosti sprehajat se tako daleč, da že nista vedila, kje da sta. Križman je bil radoveden in je rad hodil po neznanih potih."
„Pojdiva, bova le vidila, kam se po tem potu pride
jaz nisem še  nikoli   po   tem potu hodil   in nisem vedil za-nj" — rekel je Križman gospodu.
Gospod pa je djal: „Križman, jaz si ne upam dalje, pojdiva nazaj! Lej, pot sva že izgrešila, kaj bo, ako popolnoma zaideva."
„1 kaj neki bo? nič hudega ne" — odgovori Križman — „nekam že drži ta steza; saj je dobro uho-jena in gladka.   Jaz se ne vrnem, če se prav vi."
Gospod se vrne, Križman pa si vreze grčavko v meji in srčno praska dalje. Hodil in hodil je, tako, da so se mu noge udajale pod koleni. Pota je bilo pa čedalje več, kakor da bi ga bil eden zadej odrezaval, pa mu spred dokladal. Solnce je bilo že nizko , Križman se je že kesal, da se ni pred vrnil, kar zagleda, da ni pota nikamor več, kakor nazaj. Izgubljal se je pod veliko skalo, okoli in okoli pa je bilo vse gosto zaraščeno. „Lejte kleka" — rekel je — „mar bi bil šel z gospodom nazaj , zdaj bom moral tako dalje sam tev-sati." Vsede se pod skalo, in zagleda napis, z mahom zaraščen." Gleda in gleda, pa ne more razmotati, kaj se bere; toliko pa se mu je zdelo, da je nekaj od kralj a Matj a ž a.
Kar se vrata v skali odpro , ondukaj , kjer se je steza izgubljala, in na dan pride star mož, tak, kakor menih. „Kaj gledaš?" — vpraša Križmana. „Tu-le se nekaj bere od kralja Matjaža, pa ne morem vediti, kaj je."
„Ali bi rad kaj več vedil?" — vpraša menih.
„To je res da bi" — odgovori Križman.
,,No, z menoj pojdi." Eekši ga žene po luknji globoko pod zemljo. Prideta do grozno velike cerkve in gresta noter. Ravno se je brala sv. maša; pa vsi pričujoči so dremali, še mašnik je kimal z glavo pri oltarji. Menih se vsede v stol, Križmanu migne , da naj se vsede tik njega. En čas molita, potlej ga pa pelje od okna do okna. Križman je pogledal skozi vsako okno. Pri enem je vidil krdelo mrtvih ljudi, ležečih na kopici. „Kaj je to?" — vpraša meniha. ,,To je kuga" — rekel je menih, in mu je pravil vse, kedaj .bo. Potlej je vidil pri druzih oknih vojske, potrese, lakoto, sušo in druge reči. Skozi zadnje okno pa se je vidilo, kaka ste dve gori druga k drugi priveznjeni. Med njima je velika vojska na konjih in peš. V sredi sedi pri lepo pregrnjeni mizi kralj sam, lepo v zlatu napravljen in kriva sablja mu visi z boka. Vsi vojaci pa dremljejo; eni kimajo z glavo čez sedlo, enim pa je že zlezla glava med kolena.   Celo kralj sloni na mizi in spi.
„Kdo je to?" — vpraša Križman.
„To ti je kralj Matjaž in njegova vojska" — odgovori menih. — ,,Ravno je hotel z vsemi temi vojaci nad sovražnika iti, ste si te dve gori zgrnili vrh vse vojske. Ze veliko let spi tukaj. Včasi se pa zbudi kralj in vpraša: ali še letajo po svetu tiste ptice , ki imajo belo pa črno perje na perotih, namreč srake. Ako se mu pove, da še , žalostno z glavo odmaja in zopet zaspi. Ali kadar se bode prebudil on in vsa njegova vojska, predrl bo venkaj in bo premagal vse naše sovražnike, tiste, ki so nas nadlegovali nekdaj in ki nas zdaj. Hude vojske bodo nastale tačas po svetu. Ljudstvo se bode vojskovalo z ljudstvom. Kralj Matjaž bo pa vse druge premagal in zadrevil, in potlej bo na svetu tako dobro, kakor se bere iz svetega evangelija, da bode „en hlev pa en pastir."
„Kodaj bo pa vse to, kedaj ne bo več srak na svetu?" — vpraša Križman.
„Poskusi ti le-uno le veliko sabljo, ki na steni visi, iz nožnic izvleči" — pravi menih. Križman prime za ročo in vleče; pa nič več ko za en palec je ni izvlekel, prec mu je nazaj v nožnice zlezla. In vselej, kadar se ;je sablje kaj gole prikazalo ,   dvigali so vojaci in kralj
349
Matjaž sam glave in odpirali oči; ko mu je pa sablja nazaj zlezla, vselej so vojaci in kralj Matjaž zopet zadremali.
„Lej, zdaj že še ni časa pravega. Kadar se bo rodil tak junak, da bode prišel v goro in to veliko sabljo potegnil iz nožnic, tačas ne bo nobene take tiče več in tačas se bo kralj Matjaž izbudil in z vso vojsko planil na svet."
„Kedaj se bo pa rodil tak junak?" — vpraša Križ-man. Menih pa ga udari za uho in ga hudo pogleda; tega mu ni hotel povedati.
„Kje je pa zdaj tisto Križmanovo prerokovanje?" — vprašajo eni sosedje deda, ko so končali povest.
„1 — Bog ve! Njega dni so ga boje imeli kmetje, kteri so znali brati pisano. Pa samo z roko pa s peresom, ne tako kakor se vidi v bukvah. Gospoda, zdi se meni, ne vejo nič nič od tega. Dandanes se pa ljudje čedalje menj pečajo in menda se je že izgubilo pisanje. Nekteri še veliko iz glave vedo, kaj prerokuje na to in to leto ; jaz že le po vnjm poklatim. Samo to od kralja Matjaža še dobro vem, kakor so nekdaj pripovedovali."