JAKOB VOLČIČ IN NJEGOVO DELO Zbornik prispevkov in gradiva, uredil Jurij Fikfak, Pazin - Ljubljana, 1988, 262 str. Ob stoti obletnici smrti Jakoba Volčiča (1815-1888), loškega rojaka, je v sodelovanju dveh ustanov, Inštituta za slovensko narodo pisje pri ZRC SAZU v Ljubljani in Zavoda za istraživanje folklora v Zagrebu, prišlo do iz daje zbornika o njegovem življenju in delu. Zbornik je nastal prav zaradi premajhnega poznavanja Jakoba Volčiča in njegovega dela ne le na Slovenskem, temveč tudi na Hrva škem, kjer je kot duhovnik služboval skoraj vse življenje. Zbornik je razdeljen na štiri dele. V prvem so objavljene razprave o njego vem življenju, duhovniškem in preporoditelj- skem delu. Jakob Volčič je bil rojen 14. julija 1815 pri Sv. Andreju nad Zmincem. S tem naj popra vim zapisano pomoto glavnega urednika zbor nika Jurija Fikfaka, ki pravi, da je bil rojen v Gorenji vasi pri Retečah. Pravilne podatke o rojstvu mu je posredoval loški župnik in so jih drugi sodelavci v zborniku tudi upoštevali. O Volčičevih študijskih letih piše Branko Marušič. Že kot študent je aktivno sodeloval v ilirskem gibanju. Leta 1842 je bil posvečen v duhovnika in nato je kar triinštirideset let v duhovniški službi deloval v Hrvaški Istri. O njegovem duhovniškem poslanstvu piše v zborniku Antun Hek. Tako kot večina duhov nikov, ki so v drugi polovici 19. stoletja delo vali v Istri, je sprejel nacionalno idejo in hrvaški narod za svoja. Njegova kaplanija v Zarečju, nedaleč od Pazina, je postala središče zbiranja preporodi tel jev vse do Volčičeve smrti leta 1888. Volčičevo osebnost razkriva Anton Trste- njak. Označi ga kot povsem vsakdanjega člo veka, na podlagi njegove pisave pa ga razkrije kot drobnjakarsko pridnega in delovnega člo veka, nepopustljivega in pokončnega značaja. V drugem delu sodelavci zbornika Volčiča predstavljajo kot pomembnega zbiralca in za pisovalca raznovrstnega ljudskega izročila in kulturne dediščine. Bil je pionir v zbiranju, registriranju in transkribiranju glagolskih na pisov in rokopisov. Sam se je učil glagolice in poleg bratov Mažuranič je bil edini, ki je v drugi polovici 19. stoletja znal brati glagolico v kurzivni pisavi. V njegovih originalnih roko pisih je ohranjenih mnogo prepisov s spomeni kov, ki so jih uničili vreme, pa tudi neznanje in malomarnost ter protislovanska politična mržnja v tedanji Istri. Pomemben je bil njegov prispevek k pozna vanju istrskih dialektov. Alojz Jembrih pravi, da njegovo delo na dialektološkem področju ni bilo tako obsežno, vendar je bil v času, ko se je slavistika kot znanost šele formirala in utrjevala, njegov trud v tej smeri dragocen kamenček pri spoznavanju jezikovega južno- slovanskega mozaika, še posebno istrskega. Največ je Volčič zbral in zapisal pregovorov in rekov, ki jih je kot ostale zapise največ objavljal v slovenskih časopisih: v Koledarčku slovenskem, Slovenskem glasniku in Bleiwei- 206 sovih Novicah in kasneje tudi v hrvaški Na rodni slogi. Objavljenih pregovorov in rekov Volčič ni sistematiziral in klasificiral. Pri ne katerih je pripisal slovenski, nemški, latinski, redko tudi češki ali italijanski prevod in kratko razlago. Včasih je zabeležil tudi kon tekst, v katerem so pregovor izgovarjali. Bil je tudi vztrajen in marljiv zapisovalec ljudske poezije. Ljudske pesmi so mu bile dokument o življenju in ogledalo narodove duše. Volčič je bil človek svojega časa. Spodbudo za zbiranje je dobil od Stanka Vraza, nanj pa je vplival tudi Vuk Stefanovič Karadžič. Pesmi je zapisal tako, kot jih je slišal, z željo, da bi nič ne bilo ponarejeno in bi se čim bolj verno skozi jezik in lepoto stila odrazila istrska narodna duša. Škoda je, da so zapisom redko dodani komentarji, ki opozarjajo na način prepevanja ali izvedbe. Maja Boškovič-Stulli pravi, da je bil tudi prvi in nekaj časa edini zbiralec istrskih ljud skih pripovedk. Tudi v teh zapisih je ohranil enostavnost in avtentičnost izvirnega pripove dovanja, brez dodajanja in olepševanja, brez umetnega ustvarjanja atmosfere, kar so radi delali kasnejši zapisovalci. V njegovih zapisih, ki so jih objavljale zlasti Novice, najdemo v rubriki »Narodni običaji« tudi opise nekaterih šeg in navad. Tako je Volčič opisal cerkveni obred, ki je potekal v domačem jeziku in ne v latinščini, objavil je nekatere formule, ki so jih Istrani uporabljali v vsakdanjem sporazumevanju, pisal pa je tudi o nekaterih svatbenih šegah in narekova nju. V tretjem delu zbornika so objavljeni nje govi zapisi pregovorov in rekov, ljudske poe zije in pripovedk. Istrske prislovice je, krono loško, kot so izhajale v slovenskem časopisju, uredil Vilko Endstrasser. Sledi mu antologij- ski izbor ljudskih pesmi pod naslovom Silviso- he, ki jih je uredila Tanja Perič-Polonijo, ter izbor ljudskih pripovedk v obliki, kot jih je zapisal Volčič sam. Za zbornik jih je uredila Maja Boškovič-Stulli. V četrtem, zadnjem delu zbornika je objav ljena bibliografija njegovih prispevkov v slo venski in hrvaški periodiki, seznam pesmi po prvem verzu ter katalog njegove glagolske zapuščine. Ob pregledu zbornika vidimo, da je bil v svojem času resnično mnogostranski kulturni delavec, ki pa je, predvsem zaradi lastne želje, da ostane anonimen, bil izven ozkega kroga sodelavcev in prijateljev skoraj nepoznan. Tudi zato sta ponovno ovrednotenje njegovega dela in izdaja zbornika vredna pohvale. Mojca Ferle 207