izvirno znanstveno delo UDK 612.7/.8-053.4 159.94-053.4 LATENTNA STRUKTURA MOTORIČNEG A PROSTORA ŠESTINPOLLETNIH DEČKO V Rado PIŠOT Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta v Ljubljani - enota Koper, Si-6000 Koper, Cankarjeva 5 IZVLEČEK Na vzorcu 174 šestinpolletnih dečkov smo na podlagi analize latentne strukture motoričnega prostora opredelili model motorike. Motorični prostor smo določili na podlagi devetindvajsetih motoričnih spremenljivk. Za ugotav­ljanje latentne strukture smo uporabili klasične postopke .faktorske analize z ekstrakcijo števila glavnih komponent po blažjem (GK) in strožjem (PB) kriteriju. V prostoru motorike smo definirali devet latentnih dimenzij. Ugotovili smo, da je diferenciacija motoričnih sposobnosti pri šestinpolletnih otrocih že zaznavna. Potrdili pa smo tudi predvi­devanja, da prihaja v regulaciji motorike do nekaterih posebnosti, ki so specifične za to starost in ga tako razlikujejo od motoričnega prostora odraslega. Ključne besede: šestinpolletni dečki - motorični prostor - faktorska analiza - latentna struktura - povezanost UVOD Človek se rodi z določenimi dispozicijami, ki so mu prirojene. Koliko in kako bo te dispozicije tudi v resnici razvil, pa je odvisno od vpliva sociokulturnega okolja ter otrokove lastne aktivnosti. Razvoj otroka poteka kon­tinuirano po določenih zakonitostih in je usmerjen h končni stopnji zrelosti. Motorični razvoj poteka postop­no in v skladu z zakonitostmi cefalo-kavdalne in prok­simo-distaine smeri razvoja (Horvat, 1986). Sočasno z razvojem možganskih centrov postaja gibanje vse bolj nadzorovano in koordinirano. Razvoj živčnega sistema namreč povzroča kakovostne spremembe, ki omogo­čajo, da otrok napreduje na višjo stopnjo delovanja. Prt tem pa je pomembna predvsem diferenciacija mož­ganskih celic. Pri šestletnem otroku je možganska skorja že skoraj v celoti mielinizirana, le področja možganske skorje, ki opravljajo najzahtevnejše operacije, dozorijo kasneje. Temeljni interes je bil preučiti razsežnosti moto­ričnega prostora predšolskega otroka; primarno obstoj in strukturo motoričnih sposobnosti ter kasneje njihove re­lacije z drugimi podsistemi psihosomatskega statusa. In­terpretacija izoliranih faktorjev motorike odraslega z vi­dika funkcionalnih mehanizmov človeka in z vidika nje­govih fenomenoloških značilnosti (Kurelič et al., 1975) predstavlja temeljne informacije o regulaciji motorike. Opredeljene so dve generalni nadrejeni dimenziji in štiri podrejene dimenzije. Prvi nivo sestavljajo: mehanizem za strukturiranje gibanja (opredeljen tudi kot generalni motorični faktor za vse kompleksne funkcionalne moto­rične strukture), mehanizem sinergističnega avtomatiz­ma in regulacije tonusa, mehanizem regulacije intenziv­nosti ekscitacije ter mehanizem regulacije trajanja eks­citacije. Nivo drugega reda pa sestavljata dve dimenziji, in sicer: mehanizem centralne regulacije gibanja, ki jo opredeljujeta prvi dve prej omenjeni pojavni obliki, in mehanizem energijske regulacije, ki jo definirata drugi dve pojavni obliki. Fiziološka osnova vseh teh meha­nizmov so procesi ekscitacije in inhibicije ter delno mehanizmi, ki na različnih ravneh uravnavajo delovanje centralnega živčnega sistema. Funkcionalna osnova omenjenih mehanizmov pa pomeni tudi temelj za interpretacijo regulacije motorike in njene latentne strukture pri mlajšem otroku. Glede na specifiko našega raziskovanja bomo uvo­doma namenili nekaj besed otroku in njegovemu raz­voju, ki mu je celotna raziskava tudi posvečena. Prav Eatto PlSOT : LATE NIN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTIN PO L L ETNI H DE C KOV , 119-132 posebnosti, ki se kažejo v otrokovem razvoju, zahtevajo poseben pristop, ki se v marsičem razlikuje od običajne obravnave odraslih subjektov. Nekatere značilnosti otrokovega razvoja Razvoj otroka poteka v smeri kvalitativnih in kvan­titativnih sprememb, ki so trajne in pomenijo spre­membo strukture psihosomatskega statusa. Kvantitativne spremembe se kažejo predvsem skozi telesno rast na podlagi anatomskih in funkcionalnih razlik. Spre­membe, ki nastanejo v telesni rasti, zaznamo tako v razmerjih med posameznimi telesnimi deli kot v njihovi strukturi. Razvoj otroka, od katerega so odvisne kvali­tativne spremembe psihosomatskega statusa, pa temelji predvsem na dozorevanju živčnega sistema, kar omo­goča, da otrok napreduje na višjo raven delovanja. Senzorični in motorični procesi so pri tej starosti otrok tako povezani in soodvisni, da govorimo o sen­zomotoričnem razvoju. Usklajeno delovanje teh proce­sov omogoča otroku učinkovito vklapljanje v okolje. Senzorično področje obsega razvoj diferenciacije kine­stetičnih, taktilnih, vidnih in slušnih receptorjev ter ustreznih centrov v centralnem živčnem sistemu. Bogato prepletena mreža živčnih celic omogoča kompleksno obdelavo podatkov, ki prihajajo hkrati po več senzornih sistemih, njihova primerjava s shranjenimi izkušnjami in že kar bogata paleta motoričnih odgovorov pa omogoča uspešnejše prilagajanje spremembam v okolju. Pri od­raslem človeku se za ustrezno vedenje v določenih oko­liščinah formira množica ustaljenih modelov moto­ričnega delovanja, kar v končnem stanju pomeni večjo ali manjšo avtonnatizacijo odgovarjajočih gibov ter s tem povezano manjšo intelektualno obremenitev. Pri otroku pa za vedenje v enakih okoliščinah in za njihovo ravnanje še niso formirani omenjeni modeli in je nji­hovo delovanje zelo odvisno od kreativnih sposobnosti, te pa v veliki meri vključujejo sisteme, ki so odgovorni za kognitivno funkcioniranje. Pri starosti šest let in pol je otrokov motorični razvoj na zreli stopnji temeljne gibalne faze (Gallahue, 1982), za katero so značilne večja učinkovitost, usklajenost in nadzor pri izvrševanju raznih gibalnih dejavnosti. Ve­čina otrok doseže to stopnjo gibalnega razvoja z zo­renjem in minimalnimi vplivi okolja. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki potrebujejo veliko vadbe, sicer jim ne uspe doseči zrele stopnje temeljne faze. To pa lahko zaustavi gibalni razvoj v naslednji fazi. Za upočasnjen in neuravnotežen motorični razvoj so, poleg pomanj­kanja ustreznih gibalnih spodbud, med najpomemb­nejšimi vzroki še nepravilna rast, neustrezna razvitost živčnega sistema, razni čustveno-socialni dejavniki ali zakasnjen intelektualni razvoj. Na osnovi fizioloških, psiholoških in nevroloških spoznanj je A. R. Lurija (1976) razvil teorijo o funkcio­nalni organiziranosti možganov in njihovih sistemov. Možgane je razdelil na tri osnovne bloke: blok urav­navanja tonusa in stanja budnosti, blok sprejema, ob­delave in shranjevanja informacij in blok programiranja, uravnavanja in nadzor zapletenih operacij. Vsaka člo­vekova dejavnost zahteva usklajeno delovanje vseh treh blokov. Posamezni možganski blok ima hierarhično strukturo treh con, od enostavne do najbolj zapletene. Te so: primarna (projekcijska), sekundarna (projekcijsko­asociacijska) in terciarna (asociacijska) cona. Terciarna cona ima najpomembnejšo vlogo prt nastajanju najbolj zahtevnih oblik aktivnosti in omogoča usklajeno delo kortikalnih analizatorjev, torej ima integrativno funkcijo skorje velikih možganov. Ta najbolj razvita področja možganske skorje dozorijo najkasneje. Mieltnizacija primarnih con se zaključi razmeroma zgodaj, medtem ko traja mieltnizacija sekundarnih, predvsem pa ter­ciarnih približno do sedmega leta ali še dlje. Na osnovi odprtih vprašanj in problemov, ki se po­javljajo v prostoru motorike predšolskih otrok, je mogo­če opredeliti predmet pričujoče raziskave kot razjasnitev strukture motoričnega prostora šestinpolletnih otrok. Iz predstavljenega lahko sklepamo, da motorična struktura šestinpolletnega otroka še ni opredeljena s stabilnimi latentnimi dimenzijami, ki bi natančno določile njegov motorični prostor. Dosedanje raziskave (Stre! & Šturm, 1981; Rajtmajer, 1990, 1993; Videmšek & Cemič, 1991; Planinšec, 1995), ki so bile opravljene na različnih vzorcih otrok, tudi same nakazujejo potrebo po ponov­nem preverjanju latentne strukture motoričnih dimenzij. Vsi predstavljeni rezultati pa nam kažejo, da bo verjetno tudi pri tej starosti zaznavna močna diferenciacija motoričnih sposobnosti, saj se pri večini pojavlja večje število različnih dimenzij. Upoštevajoč izsledke dose­danjih raziskav, teoretična izhodišča o rasti In razvoju otroka ter glede na uporabljeno baterijo testov smo opredelili cilje in hipoteze raziskovanja. S ciljem dolo­čitve latentne strukture motoričnega prostora šestinpol­letnih otrok smo predvideli, da bomo tudi v naši raziskavi opredelili večje število motoričnih dimenzij, ki pa se glede na spol ne bodo veliko razlikovale. MATERIALI IN METODE Vzorec merjencev Vzorec merjencev predstavlja 174 dečkov, ki so bili na dan testiranja stari šest let in pol +/- 3 dni. Otroci so bili izbrani na podlagi ambulantnih kartonov, torej so bili naključno izbrani z njihovega seznama. Predhodno smo na podlagi zdravstvenega pregleda iz širšega izbora izločili vse, ki niso bili popolnoma zdravi. Pri vnosu pa tudi nismo upoštevali tistih otrok, ki niso opravili vseh testov. Žal je bilo kar veliko takih, ki jim zaradi različnih vzrokov to ni uspelo. Tako smo, ob upoštevanju ome­njenih kriterijev, dobili osnovno velikost vzorca in ga vključili v obdelavo. Ratlo PIŠOT : IATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTINPOU.ETNI H DEČKOV , 119-132 Vzorec spremenljivk Z a oceno motoričnih sposobnosti smo uporabili ba­terijo osemindvajsetih testov. Med temi je kar nekaj standardnih testov, ki se pogosteje uporabljajo, nekateri pa so povzeti po predhodnih raziskavah, v katerih so se pokazali primerni za nadaljnjo raziskovalno uporabo (Rajtmajer, 1990, 1993; Videmšek & Cemič, 1991). Z a oceno motoričnih sposobnosti smo uporabili merske postopke, ki naj bi pokrili naslednje hipotetične dimen­zije: - koordinacijo gibanja v različnih pojavnih oblikah ­ - gibalno reševanje prostorskih problemov - gibalna realizacija ritmičnih struktur - koordinacija rok - ekspioatacija gibalnih informacij - agilnost 1 - hoja skozi obroče nazaj - KHOON A 2 - poligon nazaj - KPOLNA 3 - tek po kotaljenju - KTEKOT 4 - hoja po klinasti lestvi nazaj - KLILEN 5 - podplazenje klopi - KPLAKt 6 - bočni poskoki v opori na rokah - KDMBPR 7 - bočni preskoki vrvice - KDMBPO 8 - vodenje žoge z obema rokama - KUDAR Ž 9 - postavljanje stolpa iz plastičnih kock - KOCPV7 10 - postavljanje stolpa iz lesenih kock - KOCLM8 11 - sestavljanje votlih kock - KOCKV O 12 - kotaljenje žoge okrog obroča - KKOTŽ O 13 - kotaljenje žoge okrog stopal - KKOTŽS 14 - tek med petimi stojali - KTEKCC 15 - bočni tek s prisunskimi koraki - KBOTEK 16 - tek s spremembami smeri - KTEKSS 17 - plazenje z žogo - KPLAŽO - moč 18 - skok v višino z mesta - EXMSV! 19 - skok v daljavo z mesta - EXMSDZ 20 - troskok v daljavo z mesta - EXMSD3 21 - stopanje na klop - EDMKLO - hitrost 22 - taping z nogo - H1TTAN 23 - taping z roko 1. - H1TAR1 24 -taping z roko 2, - HITAR2 25 - preprijemanje žogice okrog telesa - HROZO T - ravnotežje 26 - stoja na ležečem kvadru vzdolžno - RSLKVV 27 - stoja na pokončnem kvadru - RSPKVA 28 - stoja na ležečem kvadru prečno - RSLKVP Metode obdelave podatkov Zbrani podatki so bili obdelani na Inštitutu za kine­ziologijo Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Opravljeni so biti naslednji statistično-metodološki postopki: 1. S standardnimi postopki so bili izračunani osnovni statistični parametri ter pridobljeni podatki o poraz­delitvi uporabljenih spremenljivk. Ugotovljena je bila vrednost centralnih in disperzijskih parametrov za vsako postavko posameznega merskega postopka. 2. Zanesljivost uporabljenih merskih postopkov smo, kljub temu da so se v predhodnih raziskavah že izkazali za primerne, še enkrat preverili. Najprej smo postavke posameznih manifestnih spremenljivk s postopkom iz­računa prve glavne komponente združili v en vektor in jih nato obravnavali kot eno spremenljivko. Tako smo z izračunom prve glavne komponente - K1 preverili za­nesljivost s Crombacbovim alpha koeficientom (koefi­cient generalizabilnosti na temelju variance prve glavne komponente standardiziranih rezultatov v postavkah). 3. Z a ugotavljanje latentne strukture izbranih moto­ričnih in morfoloških spremenljivk smo uporabili Hotel­lingovo metodo glavnih komponent in poševnokotno rotacijo oblimin. Ta metoda je omogočila, da večje šte­vilo med seboj povezanih manifestnih spremenljivk zre­ducirarno na manjše število med seboj relativno ne­odvisnih latentnih dimenzij, ki definirajo skupne zna­čilnosti analizirane skupine spremenljivk. V nadaljnjem postopku je bila izračunana korela­ctjska matrika manifestnih spremenljivk in s kompo­nentnim modelom faktorske analize določena latentna struktura raziskovanih podprostorov. Dobljene glavne komponente so bile zarotirane v poševnokotno rešitev oblimin. Za zaustavitev ekstrakcije glavnih komponent sta bila uporabljena dva kriterija: Guttman-Kaiserjev kriterij (GK) in Štalec-Momirovičev (Plum Brandy - PB) kriterij. Po Guttman-Kaiserjevem kriteriju so pomembne vse glavne komponente, katerih lastne vrednosti so večje od 1.0. ali enake 1.0. To predstavlja zgornjo mejo števila glavnih komponent, ki jih je glede na skupno varianco prostora še smiselno interpretirati. Drugi upo­rabljen kriterij (PB - Momirovič-Štalec) pa temelji na minimalni veljavni varianci sistema uporabljenih spre­menljivk. Z njim ugotovimo spodnjo še sprejemljivo mejo števila glavnih komponent. REZULTATI Zaradi boljše preglednosti so rezultati študije inter­pretirani in predstavljeni v podpoglavjih, ki omogočajo logično dopolnjevanje informacij. Celotna interpretacija rezultatov sloni na preglednicah s številčnimi podatki, ki so za njihovo razumevanje potrebne. Preglednice so po­dane sproti ob tekstu. Ker natančno ugotavljanje metrijskih karakteristik po­sameznih testov ni bil naš osnovni problem raziskovanja se v ta del nismo posebej poglobili, smo pa v skladu s tradicionalno metodologijo raziskovanja preverili glavne tendence rezultatov, ki se pojavljajo pri posameznih merskih postopkih. Preučevane spremenljivke so v glav­nem pokazale razmeroma dobre merske značilnosti (za­radi obsežnosti gradiva je ta de! na voljo pri avtorju). Rado PI ŠOT : LATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTIN PO L LETNIH DEČKOV , 119-132 Za ugotavljanje latentne strukture motoričnega pro-motoričnih spremenljivk smo izolirali devet faktorjev, ki stora smo uporabili komponentni model faktorske ana-pojasnjujejo 65.9% variance analiziranega sistema. Prva lize, dobljene glavne komponente pa so bile zarotirane lastna vrednost pojasnjuje 24.5% skupne variance sis­v poševnokotno rešitev oblimin. Število pomembnih tema, medtem ko so druge vrednosti izčrpale od 8.1% glavnih komponent je bilo določeno po dveh kriterijih: do 3.8% skupne variance sistema motoričnih spremen­Guttman-Kaiserjevem kriteriju (GK) in Štalec-Momiro-ljivk. Glede na razmerje med lastnimi vrednostmi vičevem kriteriju (PB). V nadaljevanju bomo podali glavnih komponent je mogoče predvidevati, da pred­obsežno interpretacijo latentne strukture motoričnega stavlja prva glavna komponenta izhodišče za formiranje prostora, dobljenega po GK-kriteriju. Menimo, da je ta generalnega faktorja motorike. Druga glavna kompo­struktura ustreznejša, saj smo po PB-kriteriju dobili nenta opredeljuje znatno manjši del variabilnosti. Po­majhno število faktorjev (tudi to gradivo je na voljo pri membne projekcije nanjo imajo zlasti tisti merski avtorju), kar je lahko posledica hipofaktorizacije. V postopki, ki opredeljujejo hitrost alternativnih gibov. želji, da bi dobljeno strukturo motorike kar najbolj po-Tudi pri anafizi tretje glavne komponente lahko naj­jasnili, smo za interpretacijo izbrali milejši kriterij eks-demo skupne značilnosti motoričnih spremenljivk, ki trakcije faktorjev. definirajo predvsem sposobnost ohranjanja ravnotež­nega položaja. Z analizo drugih glavnih komponent pa lahko le ugotovimo, da je zaradi nizkih projekcij spre- Latentna struktura motoričnega prostora šestinpolletnih menljivk zanje zelo težko določiti izrazite značilnosti, ki dečkov po GK-kriteriju bi 5e lahko definirale katero od preostalih motoričnih sposobnosti (tab. 1). Na podlagi faktorizacije osemindvajsetih manifestnih Tab. 1: FA motorika - dečki (GK-kriterij). Tab. 1: FA motor space - boys (GK- criterion). IFACTOR I FACTOR2 FACTOR3 FACTOR4 FACTOR5 FACTO R6 FACTOR7 FACTORS FACTOR9 EXMSDZ1 .07837 -.00693 -.04924 -.07129 -.04810 .02732 -.05739 -.01092 -.84006 EXMSD31 -.08048 -.12734 -.11920 -.04641 -.02072 .03801 -.13155 .06565 -.83899 EXMSVI1 .05116 .16638 .12991 .13205 .04937 -.08901 .20105 .00354 -.74618 EDMKL01 .11177 -.12140 -.05481 -.00609 -.00080 -.04901 -.68875 .28756 .05358 KDMBP01 -.11253 .46903 -.24952 -.08137 .23286 .12632 -.21243 .19176 -.05976 KDMBPR1 .02904 .27471 -.13493 -.01497 .28455 .18064 -.38578 .19152 -.05210 HITAR11 -.00003 .85121 -.12181 -.16433 -.02158 -.04255 .16961 -.11895 -.03077 HITTAN1 .13398 .80404 .06286 .02638 .05972 .07954 -.00403 .01494 -.06734 H1TAR21 .01778 .51378 -.03691 .05566 -.41518 -.33050 -.29377 .19612 .04357 RSLKVV1 .01903 .03742 -.76914 -.07392 .00275 .07365 .09354 -.06057 -.08843 RSLKVP1 .06562 -.10706 -.77968 .00354 .03769 -.01074 -.02421 .07496 .04498 RSPKVA1 -.03419 .15433 -.77762 ,17324 -.10830 -.16622 .04184 -.0301 7 -.00306 HROZOT1 .03329 .12367 .16622 -.04729 .64695 -.01108 -.11119 .30209 -.10119 KKOTZS1 .10898 -.00615 -.00568 -.04545 .09504 -.03155 .06353 .82673 -.09024 KKOTZO I -.37131 .04785 .07071 .22105 .00926 -.23614 .20530 -.04947 .22905 KOCPV71 -.02627 -.05569 -.08903 .89574 -.07846 .00809 -.04834 .13165 -.11820 KOCKVOL .02612 -.24044 -.16536 .02128 -.00932 .18280 .59412 .25552 .07732 KOCLM81 -.02309 -.04626 .01620 .69284 .08237 .09339 -.00556 -.20041 .11848 KLILEN1 -.71040 .03207 -.05219 .07707 .09563 .02958 -.04336 -.05430 -.00228 KHOONA1 -.74192 .01551 .04337 -.10465 -.22774 .02460 .01 604 -.06783 ,09991 KPOLNA1 -.85341 -.0441 6 -.04035 .00055 -.23936 .02132 -.05689 -.01818 -.02829 KPLAKL1 -.57503 -.02446 .08790 .10500 .27619 -.00773 .11743 -.13259 .14865 KPLAZ01 -.70761 -.08492 .10945 .02519 .16225 .01408 .08369 .09956 .00009 KTEKOT1 -.32877 -.11029 .10831 -.15064 -.38539 ,08306 .04541 .27294 .07992 KTEKSS1 .01 755 .12598 .22852 .16002 -.58449 .48084 .03102 .07174 .10015 KBOTEK1 -.11989 -.04249 .11408 .09547 -.07547 .75682 .16134 -.01874 .03573 KTEKCC1 -.13227 .14577 -.00109 .07474 -.05836 -.03470 ,56897 .2201 5 .21911 KUDARZ1 .05476 .25435 -.24648 -.11435 ,05985 .46122 -.35122 -.07756 -.02700 Rado PIŠOT : I.ATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTINPOU.ETNI H DEČKOV , 119-132 RAZPRAVA Z uporabo GK-kriterija za odrejanje števila glavnih komponent smo v popolnem prostoru motorike defini­rali devet latentnih dimenzij. Za strukturo prve izolirane latentne dimenzije je značilno, da imajo nanjo visoke paralelne in pravokotne projekcije spremenljivke s pod­ ročja koordinacije,vsega telesa. To so: ki zahtevajo usklajeno delovanje KPOLNA -.85341 KHOON A -.74192 KLilE N -.71040 K PLAŽO -.70761 KPLAKL -.57503 Vsi merski instrumenti, ki opredeljujejo prvi faktor, imajo kompleksno strukturo in otroku pomenijo pro­blemsko zastavljeno reševanje motorične naloge. Po­trebno je usklajeno delovanje vsega telesa ob pou­darjeni vlogi zgornjih in še posebej spodnjih okončin (Strel & Šturm, 1981: Koordinacija celega telesa; isto Planinšec, 1995; Rajtmajer 1993: Kinetično reševanje prostorskih problemov; Videmšek & Cemič; 1991 Koor­dinacija gibanja celega telesa; Zimmer & Volkamer, 1984: Splošna telesna spretnost in koordinacijska spo­sobnost). Premagovanje ovir v prostoru, v opori iežno za rokama ali v plazenju ter v smeri naprej in vzvratno, je temeljni problem vseh zastavljenih nalog. Pri tem pa je naloge treba opravljati s čim večjo hitrostjo, v točno določenem in omejenem prostoru in ob hkratni uporabi rekvizitov. Motorične naloge so bile za večino otrok nepoznane in glede na atipičen način reševanja v la­zenju vzvratno ter plazenju tudi nenavadne. Kot rečeno, naloge dopuščajo veliko variabilnost reševanja gibalnih nalog, kar pomeni problemsko naravnanost in daje s tem prednost posameznikom z veliko mero motoričnih izkušenj in ustvarjalnosti. Pri realizaciji omenjenih gibalnih nalog je pomemb­no razumevanje naloge, hitro analiziranje in prilaga­janje novim gibalnim pogojem, ki se med samo izvedbo večkrat spremenijo. Sprotne povratne informacije o vseh spremembah nam posredujejo slušni, vidni in kine­stetični receptorji. Tako je opravljanje omenjenih gibal­nih nalog predvsem odvisno od mehanizma za regu­lacijo gibanja, natančneje, od mehanizma za st.ruk­turiranje gibanja. Ta pa je po definiciji odvisen od me­hanizma za centralno kontrolo gibanja, ki je odgovoren za bilateralno integracijo gibanja, formiranje ideomo­tornih struktur ter nadzor procesov aferentacije in re­aferentacije. Po pravilu je mehanizem za strukturiranje gibanja odgovoren za naloge, kjer je možna variabilnost v iska­nju rešitev. Ponazarja učinkovitost mehanizma za obde­lavo informacij, ki je odgovoren za adaptacijo reakcij v kompleksnih ali novih zahtevnih razmerah. Ko govo­rimo o otroku, starem šest let in pol, ne moremo za­nemariti vključevanja kortikalnih struktur pri reševanju takih atipičnih nalog, saj za njihovo reševanje še ni na voljo bogatih subkortikalnih programov. Pomembna je torej tudi sposobnost korti kal nega ali miselnega reše­vanja gibalnih problemov, pri katerem ima znaten vpliv generalni kognitivni faktor (Ismail, 1976). Zmožnost pravilnega zaznavanja vidnega sveta, izvajanje pretvorb ali sprememb začetnih programov na podlagi povratnih informacij, poustvarjanje različnih gibalnih akcij na osnovi svojih vidnih doživetij, v prisotnosti (pa tudi odsotnosti) motoričnih dražljajev, pa definira prostorsko inteligenco, kot eno od delov splošne inteligence (Gardner, 1995), To razmejitev smo uporabili le za os­vetlitev problema, v našem primeru pa omogoča razu­mevanje informacij, ki jih razkriva analiza latentnega prostora šestinpolletnih dečkov. Analiza vrednosti aritmetičnih sredin posameznih ponovitev testa, ki se izboljšujejo od prve do tretje, kaže tudi na vidno vlogo informacijske komponente, saj lah­ko predvidevamo, da do postopnega izboljšanja prihaja zaradi prisotnosti učenja oziroma seznanjanja z gibalno nalogo. Na osnovi navedenega in ob sprejemljivosti ome­njenih teorij bi lahko prvi izolirani faktor umestili v področje koordinacije gibanja in ga, kot že mnogi av­torji dosedaj, poimenovali SPOSOBNOST GIBALNEGA REŠEVANJA PROSTORSKIH PROBLEMOV. Strukturo drugega faktorja v prostoru latentnih mo­toričnih dimenzij šestinpolletnih dečkov definirajo spre­menljivke: taping z roko 1 (HITAR1), taping z nogo (H ITT AN), taping z roko 2 (HITAR2) in z nizko pro­jekcijo bočni preskoki vrvice (KDMBPO), To so moto­rične naloge, ki hipotetično opredeljujejo dva različna faktorja, in sicer: sposobnost gibalne realizacije rit­mičnih struktur in hitrost alternativnih gibov. Do po­dobne ugotovitve sta prišli tudi Videmšek & Cemič (1991), ko sta raziskovali motoriko petinpolletnih otrok. Na vzorcu, sestavljenem iz obeh spolov, sta po PB­kriteriju izolirali faktor, ki sta ga poimenovali "hitrost enostavnih gibov", ta pa je zajemal tudi spremenljivke, povezane z ritmom. Ta isti faktor je kasneje po GK­kriteriju razpadel na dva faktorja, ki sta ju poimenovali: hitrost enostavnih gibov in sposobnost realizacije rit­mičnih gibalnih struktur. H1TAR1 .85121 HITTAN .80404 H1TAR2 .51378 KDMBPO .46903 Za testa, ki določata drugi faktor, je značilno, da se razmeroma enostavno gibanje ponavlja z maksimalno hitrostjo v določenem času. Z a opravljanje takih gibal­nih nalog je najbolj pomembna natančna regulacija tonusa in živčno-mišične vzburjenosti (hitrost proženja tn pretoka impulzov po živčnih poteh), zato je še po­sebej pomembno učinkovito delovanje propriorecep­torjev. Testa taping z roko 2 (HITAR2) in bočni preskoki vrvice (KDMBPO), ki omenjeno dimenzijo določata z Rado PiŠOT : t.ATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTINPOUETNI H DEČKOV , 119-132 nižjo projekcijo, določajo tudi relativno enostavne gi­balne naloge. Zato lahko predvidevamo, da na sekun­darni ravni delujeta predvsem mehanizem za sinergijsko regulacijo in regulacijo tonusa ter mehanizem za struk­turiranje gibanja. Na terciarni ravni pa deluje isti regu­lacijski mehanizem - mehanizem za regulacijo gibanja. Za omenjene spremenljivke so značilne gibalne na­loge, ki jih opredeljujejo razmeroma enostavna gibanja ter se opravljajo z maksimalno hitrostjo v omejenem času in prostoru. Za vse je torej značilno, da je treba opraviti kar največje število alternativnih, ponavljajočih se enostavnih gibov v času dvajsetih sekund. Naloge se večinoma opravljajo tako, da se merjenec pri izvedbi določenega giba, ki ga naloga narekuje, vedno znova vrača v izhodiščni položaj. To daje posebno vlogo na­tančni regulaciji tonusa agonistov in antagonistov ter živčno-mišični vzburjenosti, zato je še posebej po­membno delovanje proprioreceptorjev (mišično vreteno, golgijev tetivni aparat). Število ponovitev testne naloge je zelo odvisno od pravočasnega vključevanja ter relak­sacije agonistov in antagonistov. Če mišice, ki trenutno niso aktivne (antagonisti), dajejo le minimalen odpor agonistom, bo hitrost giba neprimerno večja. Že nasled­nji trenutek nasprotno delujoče mišične skupine zame­njajo vloge. Pravočasna kontrakcija antagonistov omo­goča zaustavitev giba ob čim manjši izgubi časa in izvedbo giba v nasprotno smer. Pri tem je zelo po­memben hiter pretok maksimalnega števila impulzov do uravnalnih mehanizmov v centralnem živčnem sistemu. Rezultat je določen z optimalno potjo giba, ki omogoča racionalizacijo gibanja in s tem prihranek na času. Dokaj enakovreden delež prvih treh spremenljivk, ki formirajo to dimenzijo, kaže, da omenjena sposobnost ni defi­nirana topološko, ampak akcijsko. Ne glede na to, ali se naloge opravljajo z rokami ali z nogami, in neodvisno od smeri izvedbe gibov (levo, desno; gor, dol; naprej, nazaj) določa rezultat le hitrost izvedenega giba oz. število teh gibov v časovni enoti. Na osnovi podane razlage in v skladu s predvidevanji lahko to latentno dimenzijo po­imenujemo HITROST ALTERNATIVNIH GIBOV. Tretji faktor je mogoče zelo hitro prepoznati, saj je očitno, da njegovo strukturo opredeljujejo spremen­ljivke, ki so bile izbrane za merjenje ravnotežja. Naj­višje projekcije na tretji faktor imajo torej testi; stoja na ležečem kvadru prečno - R5LKVP, stoja na pokončnem kvadru - RSPKVA in stoja na ležečem kvadru vzdolžno ­RSLKVV. RSLKVP -.77968 RSPKVA -.77762 RSLKVV -.76914 Tako lahko v primeru tretjega faktorja potrdimo po­stavljeno hipotezo o obstoju faktorja ravnotežja, ki pa jo bomo glede na naravo izvedbe gibalnih nalog morali dopolniti. Tretji faktor bomo zato poimenovali SPO­SOBNOST OHRANJANJA RAVNOTEŽNEGA POLOŽA­JA in ne samo ravnotežje, kot je bilo hipotetično za­stavljeno. Testne naloge se namreč opravljajo na točno določeni podporni ploskvi, z odprtimi očmi in v rela­tivno statičnem položaju. Naloga merjenca je, da ohra­nja projekcijo težišča telesa znotraj podporne ploskve, ki zagotavlja ravnotežni položaj, ter da v primeru, ko pride do rušenja ravnotežnega položaja, popravlja polo­žaj telesa. V vseh nalogah so za učinkovito realizacijo gibalne naloge pomembni različni receptorji, ki so znotraj ­proprioceptoriji (mišično vreteno, golgijev tetivni organ, vest i bulami organ), ali na površju telesa - eksteroceptorji (predvsem vidne, slušne in taktilne informacije). Do vzpostavitve ravnotežja pa pride šele po integraciji čutnih informacij v vestibulamih jedrih možganskega debla, ki so povezana z ravnotežnim centrom v malih možganih (Guyton, 1987). Pri izbiranju in obdelavi informacij različnih čutil in prt regulaciji motoričnih reakcij za uravnavanje oz. obvladanje ravnotežnega po­ložaja imajo namreč pomembno vlogo prav mali mož­gani. Sprejemanje informacij iz receptorjev v mišicah in sklepih o njihovem stanju (spinocerebeJarna proga) ter iz motorične skorje o načrtovani gibalni strukturi (kor­tikocerebelarna proga) omogoča malim možganom, da koordinirajo hitre korekcijske gibe. Tako uravnavajo ča­sovno zaporedje gibov in sodelujejo pri ohranjanju rav­notežja (Bravničar - Lasan, 1996). V predšolskem ob­dobju je sposobnost ohranjanja ravnotežja še razme­roma slabo razvita, saj obstaja v razvojnem smislu naj­prej težnja po obvladovanju statičnega ravnotežja in šele nato dinamičnega ravnotežja. Sposobnost ohranjanja ravnotežja je torej v največji meri odvisna od delovanja avtomatskih regulacijskih mehanizmov nižjega reda. Najpomembnejši je verjetno mehanizem za sinergijsko regulacijo in regulacijo to­nusa na sekundarni ravni. Fiziološka osnova pa pred­stavlja ravnotežje kot izredno občutljiv in sestavljen pro­ces, ki zahteva integracijo in obdelavo večjega števila zaznav v ustrezno neprekinjeno gibalno delovanje. Zato bi lahko sklenili, da ima določen vpliv na rezultat tudi mehanizem za strukturiranje gibanja (janko, 1996; Bravničar & Lasan, 1996; Rajtmajer, 1997b; Tetičkovič, 1997 - mehanizmi, ki skrbijo za regulacijo stabilnost­nega položaja, in mehanizmi, ki skrbijo za spremembe tega položaja, so tiste nevrofiziološke osnove človekove motorike, ki v nenehnem (refleksnem) sozvočju omogočajo višjo ali nižjo stopnjo koordinacije gibanja). Ker se oba regulacijska mehanizma na terciarni ravni povezujeta v generalni mehanizem za regulacijo giba­nja, bi lahko sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja opredelili kot eno od pojavnih oblik koor­dinacije, kar pa v naši raziskavi dobljeni rezultati in povezave med njimi ne podpirajo. Četrti faktor v glavnem opredeljujeta dve spre­menljivki, ki sta bili predvideni za ugotavljanje spo­sobnosti koordinacije rok. Ob spremenljivkah KOCPV7 (postavljanje stolpa iz plastičnih kock) in KOCLM8 Rado PIŠOT: LATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTIN POLLETN I H DEČKOV , 119-132 (postavljanje stolpa iz lesenih kock), ki opredeljujeta to dimenzijo kar z visoko projekcijo, se kot edina spre­menljivka s še značilno, vendar precej nizko projekcijo na ta faktor pojavlja KKOTZ O (kotaljenje žoge okrog obroča). KOCPV7 .89574 KOCLM8 .69284 Pri vseh treh spremenljivkah se struktura motoričnih nalog ne razlikuje veliko. Povsod je uspešnost izvedbe gibalne naloge odvisna od sposobnosti manipulacije z rokami. Vse te naloge se opravljajo na omejenem prostoru, in to praviloma na mestu. Pri delu, v katero so aktivno vključeni predvsem distalni deli gornjih okon­čin, gre za koordinirano delovanje prstov in zapestja. Ker pri vseh nalogah manipulirajo z rekviziti, v našem primeru s kockami ali žogo, je to dodaten pomemben delež pri variabilnosti rezultatov. Otrok se s podobnimi gibanji pri najrazličnejših igrah vsakodnevo srečuje, vendar se kljub temu pojavlja neka nova situacija, ki ji sledi učenje nove naloge. Sposobnost spretnega rav­nanja s predmetom, ki jo je otrok že pridobil na podlagi predhodnih izkušenj, in sposobnost zapornnitve prejšnje postavitve (sestave) kock omogočata izboljševanje oz. variabilnost rezultatov. Ob upoštevanju teorije o hemi­sferiCnosti možganov (Sperry v: Gardner, 1995) pride prav gotovo do izraza sposobnost usklajenega delovanja obeh hemister. Se posebej je ta pomembna pri gibalnih nalogah, kjer je izrednega pomena analiza vstopnih informacij oz. "izredno diferencirano in hkrati povezano usklajevanje številnih živčnih in mišičnih sestavin" (Sperry v: Gardner, 1995), do katere pride v levi hemi­sferi in precizna realizacija naloge (ekspresija) glede na dobljene informacije, kar je v pristojnosti desne hemi­sfere. Za optimalno realizacijo omenjenih gibalnih pro­gramov so izrednega pomena tudi centri za regulacijo tonusa. Usklajena regulacija tonusa agonistov in hkrati kompenzatorna vloga relaksacije antagonistov sta velikokrat odločilnega pomena pri hitri ter natančni iz­vedbi gibalnih nalog, še posebno pri usklajenem delovanju dveh ekstremitet. Ker so otroci manipulacijo z rokama, potrebno za realizacijo omenjenih nalog, veči­noma Že obvladali, je variabilnost v učinkovitosti prej določenih centrov toliko bolj pomembna in odločujoča pri določanju končnega rezultata. Za učinkovitost v šesti izolirani dimenziji sta torej pomembna tako mehanizem za strukturiranje gibanja kot mehanizem z a sinergijsko regulacijo in regulacijo tonusa, ki na terciarni ravni sodita v isti generalni me­hanizem - mehanizem za regulacijo gibanja. Na podlagi podane interpretacije smo izolirano dimenzijo poime­novali EKSPi O A TAC1JA GIBALNIH INFORMACIJ, ki je zaradi narave testov locirana na manipulaciji Z rokami. Naslednji, peti oblimin faktor, dobljen po GK-kri­teriju, je definiran s spremenljivkami, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega. Pomembne projekcije na ta faktor imata namreč testa preprijemanje žoge okrog telesa (NHROZOT) in tek s spremembami smeri (NKTEKSS), nižjo projekcijo pa ima tek po kotaljenju (NKTEKOT). HROZOT .64695 KTEKSS -.58449 KTEKOT -.38539 Najpomembnejša skupna značilnost omenjenih spre­menljivk je hitrost, ki je potrebna za uspešno izvedbo naloge. Na ta faktor ima sicer nekoliko nižjo, a še vedno pomembno projekcijo tudi spremenljivka "taping z roko 2" (NHITAR2; 0.41), ki smo jo uvrstili v drugi faktor, poimenovan "hitrost alternativnih gibov". To nas navaja k mnenju, da motorični nalogi, pri katerih se zahteva sprememba smeri ter načina gibanja (kotaljenje - tek), z vidika zahtevnosti gibanja za dečke te starosti nista na previsoki ravni in se v njih kot odločujoč element iz­vedbe pojavlja predvsem hitrost. Kot smo že omenili, je tudi pri tapingih in drugih podobnih motoričnih nalogah gibanje le na videz enostavno, zahteva pa veliko na­tančnih odločitev v določenih fazah opravljanja gibalne naloge, ko se ta izvaja z maksimalno hitrostjo. Zato sta pomembna predvsem mehanizem za kontrolo tonusa mišic ter za hitrost pretoka informacij, pa tudi meha­nizem za strukturiranje programov gibanja. Za opti­malno usklajevanje kompleksnih motoričnih programov, v katerih je zahtevano pogosto spreminjanje smeri giba­nja, ima vzporedno z omenjenimi mehanizmi prav go­tovo določen pomen tudi mehanizem za simultano regulacijo motoričnih struktur. Podobne značilnosti znotraj ene od izoliranih di­menzij je v svoji raziskavi ugotovi! tudi j. Planinšec (1996), le da je bila ta definirana z nekoliko drLtgačno strukturo. Spremenljivke, ki so se združile v enoten faktor in so vsebovale zelo podobne gibalne naloge, kot so bile uporabljene v naši raziskavi, sta uporabila tudi Strel in Šturm (1981) v svoji raziskavi. Izolirano latentno dimenzijo sta poimenovala agilnost. Na podlagi ugotovljenega in ker je skupna osnova predvsem hitra sprememba smeri gibanja, bi peti faktor lahko poimenovali AGILNOST. Zaradi slabo definirane strukture in ker je podoben faktor že izoliran (hitrost alternativnih gibov) pa bomo za dokončno potrditev te dimenzije skušali pridobiti še nekaj informacij, pred­vsem po ekstrakciji faktorjev po strožjem, PB-kriteriju. Tako bomo tudi preverili, ali pojav tega faktorja ni slučajno posledica hiperfaktorizacije. Tudi struktura Šestega GK-faktorja je zelo slabo defi­nirana. Visoko projekcijo na ta faktor ima le spre­menljivka KBOTEK (tek bočno s prisunskimi koraki). Veliko nižjo, a še pomembno projekcijo pa ima spre­menljivka KTEKSS (tek s spremembami smeri, .48084), ki pa z višjo vrednostjo koeficienta opredeljuje peti faktor. KBOTEK .75682 Značilno projekcijo na ta faktor ima še spremenljivka KUDARZ (vodenje žoge z obema rokama, .46122), ven­dar z nasprotnim predznakom (rezultat določa število RADO PSŠOT: LATENTN A 5TRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTINPOUETIMIH DEČKOV , 119-132 ponovitev), kar pomeni, da se nalogi po načinu izvedbe izključujeta. Merjenci so se pri prvi nalogi (KBOTEK) gibali v omejenem prostoru s prisunskirni koraki in pri tem nog niso smeli križati. Največkrat so prešli v rahlo bočno poskakovanje. To gibanje oz. nalogo so skušali čim hitreje opraviti. Prt izvedbi teh motoričnih nalog je potrebna izredna pozornost merjencev na smer in hitrost gibanja, hkrati pa morajo biti pozorni tudi na način gibanja. To lateralno bočno gibanje je za šestin­polletnega otroka še zelo zahtevno. Kot specifičnost v regulaciji motorike pri mlajših otrocih je podoben primer izpostavil Rajtmajer (1997a). Bočni poskoki ponazarjajo sestavljeno obliko gibanja, ki jo med drugim pogojuje stopnja razvitosti mehanizmov za regu­lacijo ravnotežnega položaja. Pri mlajših otrocih deluje ta mehanizem pri omenjenih nalogah kot omejitveni dejavnik. Ko je stabilen položaj otroka ogrožen, se opravljanje gibalne naloge prekine ali pa je moteno. Zato otrok dela prisunske korake ali poskoke nerit­mično, s pogostimi prekinitvami ali napačnimi izved­bami. Stabilizacijski mehanizmi in mehanizmi za nad­zor in vodenje sprememb položaja telesa v prostoru (Bravničar, 1996; Rajtmajer, 1997a) imajo torej po­membno vlogo pri upravljanju omenjenih gibalnih na­log, ki se manifestirajo skozi koordinirano, hkratno delo­vanje spodnjih in gornjih ekstremitet. Pri drugi nalogi (KUDARZ) so skušali narediti čim več ponovitev, pri tem pa so se po prostoru, kjer se jim je žoga izmikala nekoliko levo ali desno, pomikali praviloma s sonožnimi bočnimi poskoki ter tako kori­girali optimalen položaj za izvedbo naloge. Več ko je bilo gibanja po telovadnici, slabši je bil rezultat Mer­jenci so morali biti pozorni na način gibanja in upravljanje z rekvizitom. Vsako večje odstopanje od idealne smeri gibanja alt potiskanja žoge je pomenilo dragoceno izgubo časa, kar se je kazalo v rezultatu testa. Morda bi lahko razlog za izključevanje omenjenih dveh spremenljivk iskali prav v pomenu ohranjanja ravnotežnega položaja, ki je v različni pojavni obliki prav gotovo opazno v obeh gibalnih nalogah, vendar bo za to treba pridobiti še dodatne informacije. Podobna sposobnost, ki je bila sicer manifestirana skozi različne spremenljivke, je bila na populaciji otrok že izolirana v predhodnih raziskavah (Strel & Šturm, 1981; Strel & Novak, 1980 - soročno in sonožno gi­banje; gibalne naloge v omenjenih raziskavah se raz­likujejo od naših v toliko, da ni poudarjenega bočnega gibanja oz. da so bili merjenci starejši, kar pomeni, da jim to gibanje ni povzročalo posebnih težav). Tudi v tem primeru moramo izpostaviti, da nas slabo definirana struktura in razmeroma nizke projekcije spre­menljivk silijo v pridobivanje dodatnih informacij ter ponovno preverjanje funkcionalne osnove za omenjeno sposobnost. Pomanjkanje informacij in le ena spre­menljivka, ki določa izolirano dimenzijo z visoko pro­jekcijo, tudi v tem primeru niso realna osnova za opredelitev latentne dimenzije. Šesti faktor bomo zato imenovali nedefiniran faktor M1. Sedmi oblimin faktor, dobljen po GK-kriteriju, tudi ni povsem jasno definiran. Oblikujejo ga namreč spre­menljivke, ki vsebujejo zelo različne motorične naloge; stopanje na klop (EDMKLO), sestavljanje votlih kock (KOCKVO), tek med petimi stojali (KTEKCC) in s slabšo projekcijo, bočni poskoki v opori na rokah (KDMBPR). EDMKLO -.68875 KOCKVO .59412 KTEKCC .56897 KDMBPR -.38578 Pri teh spremenljivkah se v izvedbo motoričnih pro­gramov vključujejo različni deli telesa tako, da se neka­tere naloge opravljajo predvsem z nogami, druge samo z rokami, tretje pa z rokami in nogami hkrati. Vse naloge težijo k čim hitrejši izvedbi, pri tem pa je treba prema­govati tudi ovire alt pa vključevati v programe gibanja rekvizite. To so skupne lastnosti gibalnih nalog, ki opre­deljujejo spremenljivke z največjo projekcijo na sedmo izolirano dimenzijo. Ugotavljamo, da je struktura te di­menzije izredno zapletena in jo bo težko dokončno in­terpretirati ter poiskati skupno ime za sposobnost, ki jo določa. Večino spremenljivk, ki kažejo pomembne projek­cije na sedmi faktor, smo hipotetično uvrstili v koordi­nacijo gibanja, vendar s predvidevanjem, da znotraj nje določajo različne pojavne oblike. Za spremenljivko EDMKLO - stopanje na klop smo predvidevali, da bo pokazatelj repetitivne moči, toda kot smo že ugotovili, je tudi izvedba gibalnih nalog, ki vključujejo energijsko komponento, pri šestinpolletnih otrocih predvsem od­visna od informacijske komponente gibanja. Naslednja spremenljivka KOCKV O - zlaganje votlih kock naj bi hipotetično opredeljevala koordinacijo rok, testa KTEKCC (tek med petimi stojali) in KDMBPR (bočni poskoki v opori na rokah) pa agilnost in gibaino re­alizacijo ritmičnih struktur. Pri realizaciji omenjenih gibalnih nalog je na najvišjem nivoju prav gotovo aktiviran mehanizem centralne regulacije gibanja, ki ga na nižjem nivoju opredeljujeta mehanizem za struk­turiranje gibanja (koordinacija gibanja v različnih pojav­nih oblikah) in mehanizem za sinergijsko regulacijo in regulacije tonusa (hitrost enostavnih gibov). Vpliv ener­gijske komponente gibanja pri opravljanju teh gibalnih nalog ni prevladujoč. Izsledki raziskave Planinšca (1995 - uporabil je podobno testno baterijo, vendar na vzorcu petletnih otrok) kažejo, da je izvedba vseh omenjenih nalog od­visna predvsem od informacijske komponente gibanja ter da je za reševanje teh problemskih situacij več ali manj potrebna tudi kognitivna aktivnost V regresijski analizi povezanosti med kognitivnimi sposobnostmi in manifestnimi motoričnimi spremenljivkami je ugotovil, da imajo pri petletnih otrocih omenjene spremenljivke Rado PIŠOT : LATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTI NPO L LETN I H DEČKOV , 119-132 (predvsem KOCKVO, KDMKLO) statistično pomembne korelacije s kriterijem (test kognitivnih sposobnosti). Meni, da so naloge, ki vključujejo za otroke neobičajna gibanja s spodnjimi okončinami, dokaj zahtevne in so otroci zato pri realizaciji tudi kognitivno angažirani. Še dodatno potrditev navedenega nam omogočajo izsledki raziskave B. Madiča (1986). Na vzorcu šestletnih otrok je ugotovil, da imajo najpomembnejše povezave s kognitivnimi sposobnostmi tisti motorični testi, kjer v gibalnih nalogah dominirajo gibanja spodnjih okončin. To razlaga, med drugim, kot posledico ontogenetskega razvoja posameznika, saj se motorični programi za zgornje okončine oblikujejo prej kot za spodnje. Zato so za otroke zahtevnejši testi, kjer prevladuje gibanje nog, saj je potrebna regulacija gibanja na kortikalnem nivoju. Ker motorični programi za gibanje spodnjih okončin še niso dokončno formirani, te gibalne naloge za njihovo reševanje zahtevajo tudi kognitivno aktivnost. V raziskavi j. Planinšca (1995) je med redkimi manifestnimi spremenljivkami, ki kažejo statistično po­membno povezanost s kriterijem, med prediktorje uvr­ščen tudi test "zlaganje votlih kock". Prt izvedbi te gibalne naloge je poudaril pomen učinkovitosti percep­tivnih procesorjev, saj je potrebno sprotno ugotavljanje pravilnega zaporedja sestavljanja kock in na podlagi povratnih informacij ves čas opravljati korekcije gibov. Meni, da so za povezavo s kognitivnimi sposobnostmi v tem primeru odgovorni predvsem perceptivni procesi, ki imajo pomembno vlogo prt učinkovitosti tako nekaterih motoričnih kot kognitivnih sposobnosti. Če povzamemo ugotovitve omenjenih raziskav, bi lahko skupno funkcionalno osnovo spremenljivk, ki z najvišjimi projekcijami določajo sedmo izolirano di­menzijo, poiskali ravno v deležu informacijske kom­ponente gibanja, ki je opazen pri realizaciji obrav­navanih gibalnih nalog, ter kognitivni angažiranosti merjencev v omenjenih nalogah. Zaradi objektivnejše obravnave bomo izjemoma že v tem delu interpretacije vključili tudi informacijo, ki nam jo daje pogled v strukturo, dobljeno po PB-kriteriju. Zanimiva je ugotovitev, da se v ožji latentni strukturi, ki jo daje bolj restriktiven kriterij ekstrakcije faktorjev, po­javljata spremenljivki, ki imata sicer na latentno di­menzijo, dobljeno po GK-kriteriju, najvišji projekciji, v popolnoma drugačnih dimenzijah (KDMKLO - 1. faktor - koordinacija v različnih pojavnih oblikah; KOCKVO ­ 2. faktor - hitrost alternativnih gibov in sposobnost re­alizacije ritmičnih struktur). Povezanost teh dveh dimenzij bi lahko zopet raz­ložili na podlagi ugotovitev j. Planinšca. Z regresijsko analizo povezanosti med kognitivnimi in latentnimi motoričnimi sposobnostmi (po PB - kriteriju) na vzorcu petletnih otrok je ugotovil, da imata statistično po­membne korelacije s kriterijem samo dve latentni di­menziji. To sta faktorja "koordinacija gibanja vsega te­lesa" in "hitrost enostavnih gibov" (opredeljujejo ju v večji meri spremenljivke, ki v naši raziskavi določajo 1. in 2. izolirani faktor). Dimenzijo, ki so jo imenovali hitrost enostavnih gibov, opredeljujejo predvsem gibalne naloge, v katerih je izvedba odvisna od hitrosti pretoka impulzov po živčnih poteh (nevromuscularna transmisija) oziroma od hitrosti pretoka informacij. Ta sposobnost (nevralna transmisija) je pomembna tudi za učinkovitost kogni­tivnega funkcioniranja. Na osnovi tega lahko znova potrdimo ugotovitev M. Mejovška (1979), da po vsej verjetnosti obstaja generalni mehanizem, odgovoren za hitrost pretoka informacij pri različnih aktivnostih. Druga skupina spremenljivk, ki je določala latentno dimenzijo "koordinacija gibanja vsega telesa", vključuje informacijsko zahtevnejše gibalne naloge, katerih iz­vedba je odvisna predvsem od delovanja mehanizma za strukturiranje gibanja. Omenjeni mehanizem deluje tako, da oblikuje gibalne programe, skrbi za realizacijo in kontrolo uspešnosti ter jih na osnovi povratnih informacij po potrebi korigira. Njegovo delovanje pa je odvisno od kognitivne aktivnosti (Momirovič, Momiro­vič et al., 1982), saj je generalni kognitivni faktor po­jasnjen tudi z učinkovitostjo centralnega procesorja za analizo informacij in sprejemanja odločitev, kar ima poseben pomen tako pred pričetkom opravljanja gibal­ne naloge kot tudi med samim opravljanjem. V ome­njeni raziskavi je bila kot eden od dejavnikov, od ka­terih so odvisne kognitivne sposobnosti, določena tudi količina motoričnih informacij v trajnem spominu. Naj­bolj je kognitivna aktivnost vključena pri gibalnih nalo­gah, za opravljanje katerih še ne obstajajo shranjeni mo­torični programi in je treba na osnovi dobljenih infor­macij ustvariti koncept rešitve motorične naloge. Če potrebni ali podobni (vpliv motoričnega transfera) pro­grami že obstajajo, je realizacija gibanja bolj ali manj omejena na vpliv nižjih mehanizmov in tako odvisna od regulacijskega kroga na subkortikalni ravni. Ugotovitve omenjenih raziskav pojasnjujejo, kako kognitivna angažiranost soodloča pri realizaciji dolo­čenih gibalnih nalog in v katerih fizioloških strukturah prihaja do kovergence v realizaciji motoričnih in ko­gnitivnih aktivnosti. Predvidevamo, da je tudi pri šestinpolletnih otrocih ta povezanost izražena predvsem v hitrosti pretoka živčnih impulzov (nevralne transmi­sije), ki je pomembna pri obeh aktivnostih. Kadar gre za zahtevnejše problemske naloge, je kognitivno vključe­vanje pri reševanju gibalnega problema nujno za for­miranje programa, realizacijo in nadzor izvedbe, sama realizacija pa steče po ustaljeni poti. Na tej osnovi lahko predvidevamo, da se v sedmi latentni dimenziji združujejo spremenljivke, pri katerih je za opravljanje gibalnih nalog pomembna tudi kogni­tivna angažiranost otrok. Kljub obširni interpretaciji, ki smo jo predhodno podali, pa menimo, da bi bilo nujno potrebno s primernimi merskimi instrumenti (obsežnejšo baterijo za to starost prilagojenih in primernih testov) na Rado PIŠOT : LATENT N A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTINPOLLETNI H DEČKOV , T19-732 enakem vzorcu iatentno strukturo ponovno preveriti. S postopki regresijske anaiize povezanosti med kogni­tivnimi in latentnimi motoričnimi sposobnostmi pa bi lahko obstoj podobnih dimenzij pri šestinpolletnih otro­cih tudi potrdili. Tako smo sedmi oblimin faktor motoričnega prostora šestinpolletnih otrok, dobljen po GK-kriteriju, opredelili z vsebinsko razlago in funkcionalno osnovo sposobnosti, ki ga določa. Pri tem ima poseben pomen raven motoričnega razvoja otroka in s tem količina usvojenih gibalnih programov, istočasno pa tudi sposobnost hitrega napredovanja oz. izpopolnjevanja le teh. Na tej osnovi prihaja do gibalnega procesiranja katerega učinkovitost odloča o realizaciji gibalnih nalog. Ker je to edina taka dimenzija, ki se ne pojavlja v nobenem drugem pod­vzorcu, jo bomo z določeno mero previdnosti poime­novali FAKTOR GIBALNEGA PROCESIRANjA. Z a po­trditev izoliranega faktorja in naših ugotovitev pa bo treba s tem namenom področje ponovno raziskati. Osmi faktor definira ie ena spremenljivka, ki ima na ta faktor visoko paralelno in pravokotno projekcijo. To je kotaljenje žoge okrog stopal (KKOTZS), ki naj bi pokrivala področje koordinacije rok. KKOTZ S .82673 Ker se osma dimenzija definira kot t.i. singl faktor (opredeljen le z eno spremenljivko), jo je zaradi po­manjkanja informacij nekorektno interpretirati. Po vsej verjetnosti je tudi njen obstoj le posledica hiper­faktorizacije, ki jo povzroča uporaba Guttman-Kaiser­jevega kriterija pri ekstrakciji faktorjev. Zaradi lažje obravnave celotne strukture in primerjav v nadaljevanju naloge ga bomo poimenovali kot nedefinirani faktor M2. Strukturo devetega faktorja definirajo spremenljivke, ki so bile izbrane za oceno eksplozivne moči, kar je v skladu s postavljeno hipotezo o obstoju te dimenzije. Edine visoke projekcije na ta faktor imajo testi; skok v daljavo z mesta (EXMSDZ), troskok v daljavo (EXMSD3) in skok v višino (EXMSVI). EXSMDZ -.84006 EXMSD3 -.83899 EXMSVI -.74618 Značilnost, na podlagi katere lahko prepoznamo teste, ki opredeljujejo drugi faktor, je v tem, da so motorične naloge opravljene v kratki časovni enoti z vključitvijo maksimalne sile. To se kaže v razvijanju velike količine sile mišičnih skupin spodnjih okončin v kratkem času, s čimer se premaguje lastna telesna teža. Planinšec (1995) je v svoji raziskavi, opravljeni na peti npol letni h otrocih, poudaril pomen tako informa­cijske kot energijske komponente pri realizaciji teh gibanj (dimenzijo je poimenoval "koordinacija gibanja z nogami"). Pomembno vlogo pri določanju rezultata naj bi namreč imel mehanizem, ki uravnava intenzivnost ekscitacije, kar je tudi pri naših otrocih imelo nedvomno določen vpliv na realizacijo gibalnih nalog. Glede na dobljene rezultate pa ugotavljamo, da se pri šestin­polletnih otrocih pomen informacijske komponente, ki je pri mlajših odločujoča v omenjeni dimenziji, manjša in da pomembno vlogo dobiva energijska komponenta. Na osnovi tega lahko zaključimo, da je učinkovitost v tej dimenziji odvisna zlasti od sposobnosti angažiranja zelo velikega števila motoričnih enot v mišičnih sku­pinah nog, ki odločajo o motorični učinkovitosti sub­jektov. Z a tako obliko gibanja pa so odgovorni pred­vsem mehanizmi za regulacijo intenzivnosti ekscitacije. Na osnovi ugotovljenega in glede na zaključke neka­terih predhodnih raziskav s podobnimi projekcijami spremenljivk (Strel & Šturm, 1981; Zimmer & Volkamer, 1984 - so že definirali odrivno moč) ter glede na gibalno akcijo, zajeto v testih, bi ta faktor lahko z veliko go­tovostjo poimenovali odrivna moč. Ker pa menimo, da moramo to pojavno obliko obravnavati celostno, jo poimenujemo EKSPLOZIVNA MOČ. Iz korelacijske matrike motoričnih faktorjev (tab. 2) lahko razberemo, da obstaja pomembna povezava pred­vsem med prvim in devetim faktorjem, nekoliko manjša pa tudi med prvim in sedmim faktorjem. Deveti in sedmi faktor sta tudi nasplošno z največjimi vrednostmi po­vezana z drugimi faktorji, saj kot edina kažeta sicer nizke, vendar pomembne povezave z večino latentnih dimenzij. Tab. 2: Korelacijska matrika faktorjev motorike - dečki GK kriterij). Tab. 2: Correlational matrix of motor ability factors - boys (GK-criterion). FACTOR 1 FACTOR2 FACTOR3 FACTOR4 FACTOR 1 1.00000 FACTOR 2 .13052 1.00000 FACTOR 3 -.19881 -.18746 1.00000 FACTOR 4 -.19821 -.07502 .07788 1.00000 FACTOR 5 .13331 .04725 -.07886 -.05561 FACTOR 6 -.06444 -.05646 ,01788 -.04322 FACTOR 7 -.26499 -.22889 .18874 .20439 FACTOR 8 .07587 .02531 -.04938 -.12420 FACTOR 9 -.42184 -.17961 .17675 .15019 FACTO R5 FACTOR6 FACTOR7 FACTORS FACTOR9 1.00000 -.01543 1.00000 -.10272 .00992 1.00000 .00215 .04011 -.08830 1,00000 -.21960 .03277 .24360 -.07501 1.00000 R.ICTA P1ŠOT: L.ATENTNA STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTI N POL L ETN I H DEČKOV , 1 !9-132 Povezanost se torej kaže med faktorjem, ki opre­deljuje sposobnost gibalnega reševanja prostorskih pro­blemov, faktorjem eksplozivne moči ter faktorjem, ki ga zaradi nejasne strukture nismo opredelili, prav gotovo pa določa eno od pojavnih oblik koordinacije. Kore­lacije med drugimi izoliranimi faktorji pa so v večji meri neznačilne. ZAKLJUČEK Namen študije je bil razjasniti in opredeliti strukturo motoričnega prostora šestinpolletnih dečkov. Za ugotav­ljanje latentne strukture motoričnih dimenzij smo upo­rabili komponentni model faktorske analize, pri katerem so bile dobljene glavne komponente, zarotirane v po­ševnokotno rešitev oblimin. Ker smo želeli dobiti kar se da jasno sliko strukture motoričnega prostora šestinpol­letnih otrok, smo v analizo vključili oba kriterija, vendar smo se za primerjave in nadaljnjo interpretacijo opirali predvsem na informacije, dobljene po GK - kriteriju. Z uporabo GK-kriterija za odrejanje števila glavnih komponent smo v popolnem prostoru motorike tako definirali devet latentnih dimenzij. Od teh faktorjev sta dva taka, ki ju zaradi premalo informacij ni bilo mogoče definirati. Na osnovi števila izoliranih dimenzij in ana­lize njihove strukture lahko ugotovimo, da je pri šest­inpolletnemu otroku že opazna diferenciacija moto­ričnih sposobnosti. Med izoliranimi dimenzijami je naj­več takih, ki pokrivajo področje različnih pojavnih oblik koordinacije. Taka struktura je tudi v skladu z izsledki A. Lurije (1976), ki je ugotovil, da je razvoj motoričnih centrov v centralnem - živčnem sistemu pri sedemletnih otrocih usmerjen zlasti k formiranju sekundarnih con in da je integracija na ravni terciarnih con šele v na­stajanju. Morda se je ta starostna meja v naši raziskavi pomaknila celo nekoliko navzdol. Celotna motorična učinkovitost otrok v starosti šest let in pol pa je v največji meri odvisna ravno od kakovosti delovanja sekundarnih in terciarnih con motoričnih centrov v cen­tralnem živčnem sistemu. Analiza dobljenih rezultatov nam vsiljuje razmiš­ljanje, da na najvišji ravni regulacije motorike obstaja generalni faktor motorike. Ta naj bi bil zasnovan na delovanju mehanizmov za kortikalno in subkortikalno regulacijo gibanja. Če to združimo z ugotovitvami A. Lurije glede organiziranosti in delovanja možganskih sistemov, ki sodelujejo pri celoviti dejavnosti človeka, in z izsledki naše raziskave, lahko izpostavimo določene posebnosti v specifiki regulacije motorike Šestinpol­Ietnega otroka. V interpretacijo ugotovljenega bomo vključili vse razpoložljive informacije. Iz vseh podatkov o motoričnem prostoru šestinpol­letnih deklic in dečkov, ki smo jih v našem raziskovanju pridobili, je razvidno, da večji delež med izoliranimi sposobnostmi pripada koordinaciji gibanja z različnimi pojavnimi oblikami. To lahko pomeni, da so imele izbrane spremenljivke v glavnem enoten predmet mer­jenja oz. da se pojavlja podobna motorična sposobnost pri realizaciji večine gibalnih nalog. Večkrat smo tudi izpostavili, da je pri opravljanju vseh motoričnih nalog pomembna informacijska komponenta gibanja. Na os­novi tega menimo, da je ena od posebnosti v regulaciji motorike otroka ravno vključevanje kognitivne aktiv­nosti, ki ima za optimalno opravljanje večine gibalnih nalog viden pomen. Povezanost med motoričnimi in kognitivnimi spo­sobnostmi in njen pomen v regulaciji motorike moramo razlagati skozi fenomen otrokovega celostnega razvoja. Gardner (1995) v svoji "teoriji o več inteligencah", v kateri razglablja o razsežnostih človekovega uma, med drugimi opredeljuje tudi telesno-gibalno inteligenco. Predstavlja jo kot zmožnost uporabe lastnega telesa na različne spretne načine in zmožnost spretnega ravnanja s predmeti. Tudi F. Bartlet (po Gardner, 1995) poudarja pomen omenjenih povezav pri gibalni aktivnosti. Trdi namreč, da za velik del tistega, čemur običajno rečemo mišljenje, velja isto načelo, kot so ga strokovnjaki razkrili pri očitno fizičnih dokazovanjih gibalnih spret­nosti. Tudi ugotovitve nevropsihologov lahko podkrepijo to povezanost, ki je pri otroku še toliko bolj opazna. R. Sperry (Evvarts, 1973) je v svojih raziskovanjih vklju­čevanja možganskih hemisfer pri motorični aktivnosti opozoril, da moramo umske dejavnosti obravnavati kot sredstvo za izvrševanje dejanj. Možganske procese moramo torej jemati kot sredstvo, s pomočjo katerega v motorično vedenje vnesemo dodatno stopnjo podrob­nosti, povečano usmerjenost proti ciljem in večjo sploš­no prilagodljivost. Tudi pri otroku moramo razvoj motoričnih sposobnosti jemati bolj splošno in ne le v povezavi s telesnimi dejavnostmi v otroštvu, temveč ob upoštevanju vseh vrst spoznavnih operacij. Celostnost otrokovega razvoja se manifestira tudi v latentnih dimenzijah, do katerih pridemo z raziskovanjem katere­gakoli podprostora psihosomatskega statusa otroka. V naši raziskavi smo izolirani en faktor v latentnem pro­storu motoričnih sposobnosti šestinpolletnih dečkov, pri katerem smo v interpretaciji njegove strukture izpostavili pomen kognitivne aktivnosti v realizaciji sposobnosti, ki jo ta dimenzija določa. Kot že rečeno, pa so spoznavni procesi opazni pri realizacije večine gibalnih nalog v manifestnem prostoru in se kasneje prav gotovo kažejo tudi v izoliranih latentnih dimenzijah. Kot naslednja posebnost, ki je skozi celotno inter­pretacijo strukture motorike šestinpolletnih otrok, v vseh podvzorcih opozarjala nase, je dimenzija, opredeljena kot sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja. Z ze­lo jasno strukturo in slabo povezanostjo v matriki kore­lacije faktorjev se kaže pri obeh skupinah merjencev. Opredeljujejo jo vedno iste spremenljivke s primerno visokimi projekcijami. Tudi po parcializaciji vpliva morfoloških značilnosti ne prihaja do večjih sprememb. Tako čista struktura v vseh podvzorcih, pred in po Rado PIŠOT : LATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTI NPO L LETNI H DEČKOV , 1 "19-132 parcializaciji, z visokimi vrednostmi projekcij spre­menljivk, nas vodi k razmišljanju, da je to specifična sposobnost, ki ima pri realizaciji otrokove motorike po­membno vlogo. V manifestnem prostoru spremenljivke, ki opredeljujejo to dimenzijo, kažejo sicer nizko pove­zanost približno s polovico drugih spremenljivk, kar nakazuje določeno ohranjanje ravnotežnega položaja pri realizaciji nekaterih gibalnih nalog. V latentnem pro­storu motorike pa ta dimenzija v nobenem primeru ne kaže pomembne povezanosti z drugimi izoliranimi di­menzijami šestinpolletnih otrok. Njen obstoj pa je potrjen v vseh po različnih kriterijih ekstrakcije dob­ljenih strukturah. Če izhajamo iz otroka in skušamo v razlago po­novno vključiti zakonitosti in dejavnike njegovega ce­lostnega razvoja, se nam ponujajo nekatera razmiš­ljanja. Pomen adaptacije v otrokovem razvoju na vplive okolja je gotovo mogoče zaznati v vseh podsistemih celotnega psihosomatskega statusa. Tudi v motoričnem razvoju otroka poteka nadgradnja pridobivanja spo­sobnosti in usvajanja novi gibalnih znanj med nenehno željo po razvoju in ohranjanju obstoječega stanja. Še preden dobro usvoji filogenetsko temelječe gibalne vzorce, se že pojavlja želja po obvladanju različnih gibalnih stereotipov. Skozi različne ravni od stabilnostne prek lokomotome pa do manipulativne stopnje obvla­danja določene motorične sposobnosti imajo procesi nenehnega rušenja in ponovnega vzpostavljanja ravno­težnega položaja izreden pomen. Če pride na katerikoli stopnji razvoja določene sposobnosti, pri opravljanju gibalne naloge, ki sposobnost določa, do rušenja rav­notežnega položaja, je izvedba gibalne naloge motena ali celo onemogočena. V nasprotnem primeru pa so pogoji za natančno izvedbo naloge zagotovljeni. O tem smo se lahko prepričali, ko smo opazovali otroka pri opravljanju večine uporabljenih gibalnih nalog. Funkcionalno osnovo omenjenih procesov bomo skušali razložiti na osnovi raziskovanj klinične nevro­logije. V raziskavah (Tetičkovič, 1997) različnih ravni delovanja možganov pred in po poškodbah, ki so pov­zročale trajno prizadetost, so raziskovalci prišli do za­nimivih ugotovitev. Kot "stanje vklenjene zavesti" (živi hemisferi nad mrtvim možganskim deblom) obravnavajo primere, ko pride zaradi poškodb subkortikalnih centrov (mali možgani možgansko deblo - regulacija ravnotežja) do popolne deeferentacije in motorične ohromelosti, medtem ko so najvišji mehanizmi na kortikainern nivoju popolnoma ohranjeni. Obstaja pa tudi povsem dru­gačno stanje (mrtvi hemisferi nad živim možganskim deblom), ko so poškodovani najvišji centri, funkcije na nižjem subkortikalnem nivoju pa delujejo. V tem kro­nično vegetativnem stanju osnovne vitalne funkcije nor­malno delujejo, vendar pa se bolnik ne zaveda sebe in okolja, njegova motorična aktivnost pa je omejena na raven refleksov. Primerjava z regulacijo motorike pri zdravem človeku ne more biti neposredna, vendar pa si na osnovi ugotovljenih dejstev laže razlagamo nekatera dogajanja v regulaciji motorike. Sklenemo lahko z mis­lijo, da je upravljanje motorične aktivnosti s strani naj­višjih mehanizmov regulacije gibanja, ki delujejo na kortikalni ravni, moteno oz. onemogočeno, če ni zago­tovljenih predpogojev, ki so regulirani na subkortikalni ravni. S tem se sposobnost ohranjanja ravnotežja po­javlja kot specifična razsežnost, ki ima v otrokovi motoriki izredno pomembno vlogo. Za podkrepitev naše ugotovitve bodo potrebne nadaljnje raziskave motorič­nega prostora in mehanizmov upravljanja motorike. Razmišljanja, do katerih smo prišli v naši študiji so le usmerjanje v nadaljnje delo, šele na znanstvenem po­datku pa bomo lahko to tudi potrdili. LATEN T STRUCTUR E I N TH E MOTO R SPAC E O F TH E SIX-AND-A-HAL F YEARS OLD BOYS Rado P1ŠOT University of Ljubljana, Faculty of Education, Ljubljana - unit of Koper, SI-6G0G Koper, Cankarjeva 5 SUMMARY There are a number of special features during children's phase of growth and development, which make them different from the model of adults in terms of their psyche and body structure. By considering this peculiarity and the results of the applied battery of tests„ we have attempted to define the extents that should indicate the latent structure in the children's motor space. As their motor structure had not been clarified with stable latent dimensions, we decided to carry out a research into it on the basis of the findings of the so far existing research and teoretical background, which stipulate the specificity of the children's psychosomatic status. On the basis of the analysis of the latent structure of their motor space we thus defined, in this particular study, the model of motor abilities in six-and­a-half years old boys. Their motor space was stipulated on the basis of twent-nine variables. For the assessment of Racfo PiSOT: LATENTNA STRUKTURA MOTORIC NF C A PR05T0R A SESTtNPOLlETNIH DECKOV , 119-132 the latent structure, standard procedures of the factor analysis with extraction of the number of major components were applied, in accordance with the milder Guttman-Kaiser and the more rigorous Plum-Brandy criteria. In our interpretations we leaned paticularly on the information gained trough the GK-criterion. In complete motor space, nine latent dimensions were thus defined, it was estabilished that the differentiation of motor abilities in the six-and­a-half years old boys were already present. After studying the structure of their motor space in detail, it was ascertained that certain particularities occur in the regulation of motor abilities that are specific for this age and thus make them different in therms of the motor space in adults. Key words: six-and-a-half years old boys - motor space - factor analysis - latent structure - interrelation LITERATURA Abernethy, B., V. Kippers, L. T. Mackinnon, R. J. Neal & S. Hanraham (1997). The Biophysical Foundations of Human Movement The University of Queensland, Human Kinetics Publisher, Champaign. B ravni čar - Lasan, M. (1996). Fiziologija športa: har­monija med delovanjem in mirovanjem. Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Viharnik, Ljubljana. Cheung, L. VV. Y., J. B. Richmond (1995). Child Health, Nutrition, and Physical Activity. Harvard University, Human Kinetics Publisher, Champaign. Ewarts, (1973). Brain Mechanisms in Movement. Scientific American, 103-229, New York, Gailahue, D. L. (1982). Understanding motor develop­ment in children. J. Wiley and Sons, New York. Gardner, H. (1995). Razsežnosti uma - teorija o več in­teligencah. Tangram, Ljubljana. Gredeij, M., D. MetikoŠ, A. Hošek & K. Momirovič (1975). Mode! hierarhiske strukture motoričkih sposob­nosti. (Rezultati dobijeni primjenom jednog neokla­sičnog postupka za procjenu latentnih dimenzija). Kine­ziologija 5, (1-2): 5-82, Zagreb. Guyton, A. C. (1987). Medicinska fiziologija. Medicin­ska knjiga, Beograd - Zagreb. Hahmann, H. & R. Zitnmer (1976). Bewegungs­erzeiheung fur 3 bis 6 jahrige Kinder. Koblenz. Horvat, L. & L. Magajna (1987). Razvojna psihologija. DZS, Ljubljana. Hošek - Momirovič, A. (1978). Povezanost morfoloških taksona sa manifestnim i latentnim dimenzijama ko­ordinacije. Doktorska disertacija, FFK, Zagreb. Humphrey, J. H. (1991). An Overview of Childhood Fitness. Charles C. Thomas Publisher, Springfield, lli­nois. Ismail A. H. (1976). integralni razvoj: teorija in ekspe­rimentalni rezultati. Kineziologija 1, 2: 6-28, Zagreb, janko, M. (1996). Neurofiziološke osnove mišičnega to­nusa. VI. posvetovanje fizioterapevtov Slovenije, Oto­čec. Kiphard, E. J. (1989). Psychomotorik in Praxis und Theorie. Flottmann Verlag, Guterslah. Kiphard, E. }. (1989b). Probleme der sensomotorischen Entwiklungdiagnostik im Kleinkind - und Vorschulalter, Motorik im Vorschulalter. Schorndorf. Kureiič, N., K. Momirovič, M. Stojanovič, |. Šturm, D. Radojevič & N. Viskič - Štalec (1975). Struktura i razvoj morfoloških i motoričkih dimenzija omladine, Inštitut za naučna istraživanja FFV, Beograd. Leithwood K. A. (1971). Motor, cognitive, and affective relationships among advantage preschool children. Research Quarterly 1: 47-53, London. Luria, A. R. (1976). Osnovi neuropsihologije. Nolit, Beograd. Madič, B. (1986). Odnos biomotoričkih dimenzija i kognitivnih sposobnosti dece predškofskog uzrasta. Filo­zofski fakultet u Nišu, Zbornik radova 10, 263-268, Niš. Mejovšek, M. (1979). Relacije kognitivnih i motoričkih sposobnosti. Kineziologija, štev. 1-2, 83-90, Zagreb. Momirovič, K., K. Bosnar & S. Horga (1982). Kiberne­tički model kognitivnog funkcionisanja: pokušaj sinteze nekih teorija o strukturi kognitivnih sposobnosti. Kine­ziologija, šte. 5, 63-82, Zagreb. Pianinšec, J, (1995). Relacije med nekaterimi moto­ričnimi in kognitivnimi sposobnostmi petletnih otrok. Magistrsko delo. Fakulteta za šport, Ljubljana. Rajtmajer, D (1990). Metodika telesne vzgoje 2. Peda­goška fakulteta, Maribor. Rajtmajer, D. (1993). Psychomotoriche Fähigkeiten der jüngeren Kinder, Pedagoška fakulteta, Maribor. Rajtmajer, D. (1997a). Psychomotor abilities of the youngest: theory, research, information sistem. Faculty of Education, Maribor. Rajtmajer, D. (1997b). Comparative analysis of the structure of motor abilities of younger children. Zbornik referatov, fli. Mednarodni simpozij "Šport mladih" (v tisku), Bled. Strel, J., D. Novak (1980). Zanesljivost in struktura te­stov koordinacije 11-letnih učencev. Visoka šola za te­lesno kulturo, inštitut za kineziologijo, Ljubljana Strel, J. & }. Šturm (1981). Zanesljivost in struktura nekaterih motoričnih sposobnosti in morfoloških zna­čilnosti šest in pol letnih učencev in učenk. VŠTK, Lju­bljana. Rado PIŠOT : LATENTN A STRUKTUR A MOTORIČNEG A PROSTOR A ŠESTINPOUETNI H DEČKOV , 119-132 Šturm, J. & V. Strojnik (1994). Uvod v antropološko kineziologijo (skripta za študente), 5. dopolnjena izdaja, FŠ, Ljubljana. Tancig, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologije teles­ne vzgoje in športa. FTK, Ljubljana. Tetičkovič, E. (1997). Klinična nevrologija. Založba ob­zorja, Maribor. Videmšek, M, & A. Cemič (1991). Analiza in primerjava dveh različnih modelov obravnavanja motoričnih spo­sobnosti pet in pol letnih otrok. Magistrsko delo, FŠ, Ljubljana. Zaciorski, V. M. (1970). Telesne vlasnosti sportovce. ZakSady metodiky a teorije razvoje, Universita Karlova, Praha. Zimmer, R. & M. Volkarner (1984). Motoriktest für vier bis sechsjärige Kinder. Manuel, Beltztest, Weinheim.