450 ■ Proteus 83/9, 10 • Maj junij 2021Biologija • Celovitost zgradbe in delovanja ekosfere Botanika • Botanični sprehod po Piranu obsegu sprotnega obnavljanja in je ne obre- menjujemo preko njene asimilativne zmo- žnosti. Le na ta način bomo ohranili njen potencial za ekosistemske storitve. Pogoj za udejanjanje trajnostnega razvoja sta po- znavanje celovitosti zgradbe in razumevanje delovanja različnih ravni bioloških sistemov, pri čemer ima ključno vlogo izobraževanje. Ker pa so biološki sistemi zelo zapleteni in nelinearni, je za prepoznavanje vzročno-po- sledičnih povezav poleg poznavanja elemen- tov sistema potrebno tudi poznavanje pro- cesov in povratnih zvez na različnih ravneh ekosfere. Viri: Costanza. R., de Groot, R., Sutton, P., der Ploeg, S., Anderson, S. J., Kubiszewski, I., Farbere, S., Turner, K., 2014: Changes in the global value of ecosystem services. Global Environmental Change, 26: 152-158. Gurevitch, J., Scheiner, S. M., Fox, G. A., 2006: The Ecology of Plants. Second Edition. Sunderland, Massachusetts: Sinaeur, 523 str. Odum, P. E., Barret, G. W., 2005: Fundamentals of Ecology. 5th edition. Belmont, California: Thomson Brooks/Cole, 17-140, 336-373. Mesta niso le domovanja ljudi, temveč tudi življenjska okolja za številne živalske in ra- stlinske vrste. V času, ko se vse več ljudi se- li v mestna središča, pomeni ohranjati vez z naravo posebno vrednoto, ki omogoča kvali- tetnejše življenje. Zato ni čudno, da se prav mesta, ki skrbijo za vzdrževanje in ohranja- nje biotske pestrosti, pogosto znajdejo zelo visoko na seznamih mest z visoko kakovo- stjo bivanja. Vzorce in procese, ki se odvi- jajo v mestnih okoljih, pa vse bolj odkriva tudi znanstvena skupnost, in to v okviru znanstvene vede, ki je ravno v obdobju an- tropocena našla svoje mesto … v mestu! To je mestna oziroma urbana ekologija. V tem pregledu se bom posvetil enemu od najstarejših in najbolj turističnih sloven- skih mest, Piranu. Čeprav tega istrskega mesteca ne moremo šteti za veliko mestno središče, ga je doletela usoda večine sredo- zemskih mest. Prvobitne narave že dolgo ni več. Nadomestila jo je kulturna krajina, kjer se prepletajo naravna, kmetijska in mestna območja. Na najbolj zavetne in pred nevar- nostmi zavarovane predele so že zelo zgodaj postavili naselja. Okoliške gozdove so spre- menili v kulturne terase, nižinska, priobalna mokrišča pa v soline. Le strmi f lišni klif i in obala pod njimi so dolgo ostali bolj ali manj »naravni«. Najbolj sta Piran in okoli- co zaznamovala razvoj turizma in industrije ter množično priseljevanje v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko so obalno črto zasedli hoteli in kopališča, kulturne terase in red- ke primorske gozdiče pa hiše s čudovitimi razgledi. Spremembam, ki jih beremo skozi zgodovino tega območja, lahko sledimo tu- di med preučevanjem rastlinskega sveta, za katerega najdemo v literaturi presenetljivo veliko napisanega. Zannichelli in piranska mirta Prvi zapisi o f lori Pirana so ohranjeni v za- puščini beneškega lekarnarja (in botanika, kemika, paleontologa, zbiratelja in popotni- ka) Giovannija Girolama Zannichellija. Ta Botanični sprehod po Piranu Peter Glasnović 451Botanični sprehod po Piranu • Botanika je v letih od 1722 do 1725 deloval v Istri. V delu Opuscola botanica (1730) – posmrtno ga je objavil njegov sin Giovanni Jacopo Zan- nichelli – za Piran in njegovo okolico navaja okoli sto rastlinskih vrst. To delo je napi- sano pred klasičnim obdobjem, rastline so zato navedene z imeni, ki so se uporabljala pred uvedbo Linnéjevega dvočlenskega po- imenovanja (binominalne nomenklature). Med rastlinami, o katerih poroča Zanni- chelli, je zdaj verjetno najbolj zanimiva mir- ta (Mirtus communis). Navaja jo za grič Sve- tega Bernardina. To je eno od tistih obmo- čij, ki jih je razvoj turizma najbolj spremenil in kjer mirte zdaj ni več. To rastlino je pri Piranu v sedemdesetih letih dvajsetega sto- letja ponovno našel Tone Wraber (Wraber, Skoberne, 1989). Navaja jo za Mogoron, to je območje južno od mestnega središča, ki se pne visoko ob f lišnem klifu. Hiše in vr- tovi zdaj segajo skoraj do roba klifa. Tudi na Mogoronu mirte zdaj najbrž ni več, a bi sodila v družbo vednozelenih sredozemskih rastlin, ki množično poraščajo topel rob klifa. Verjetno bi pojavljanje mirte na Mo- goronu, podobno kot tamkajšnje pojavljanje lovora (Laurus nobilis), vednozelene dobrovi- te (Viburnum tinus), oljke (Olea europaea) ter nekaterih tujerodnih vrst, kot so japonska kalina (Ligustrum lucidum), visoka žumara (Trachycarpus fortunei), smrdljiva perunika (Iris foetidissima), Poldini (2009) povezal s procesom lavrofilizacije rastlinstva oziroma širjenjem večinoma nedomačih vednozelenih vrst zaradi posledice podnebnih sprememb. Samonikle rastline na Mogoronu so mali jesen (Fraxinus ornus), južna šmarna detelja (Coronilla emerus subsp. emeroides), bela me- tlina (Osyris alba), vednozeleni šipek (Rosa sempervirens), navadni brošč (Rubia peregri- na) in hrapavi oponec (Smilax aspera), najbrž tudi brnistra (Spartium junceum). Okolica cerkve Sv. Jurija je rastišče številnih zanimivih rastlin, ki se tam pojavljajo večinoma kot ostanek nekdanje gojitve. Foto: Peter Glasnović. 452 ■ Proteus 83/9, 10 • Maj junij 2021Botanika • Botanični sprehod po Piranu Stefani in Flora Pirana Najpomembnejši dokument o raznolikosti rastlinstva Pirana je monografija Flora Pi- rana (La Flora di Pirano), ki jo je leta 1895 objavil Attilio Stefani, učitelj na tedanji pi- ranski kraljevi gimnaziji. Flora Pirana sledi večletnemu raziskovanju f lore širšega obmo- čja Pirana (1884). Poleg seznama 1016 vrst so natančno opisana nahajališča, sami f lori pa Stefani doda tudi podrobne zemljevide z izredno natančnimi, že skoraj pozabljenimi krajevnimi imeni in opise geoloških zna- čilnosti. Stefani obravnava rastlinstvo širše piranske okolice, od Izole vse do Savudrije. Poleg lastnih odkritij v delu povzema tudi podatke sodobnikov, ki so raziskovali na istem območju, predvsem Loserja, a tudi Biasoletta, Tommasinija, Marchesettija in drugih. Stefani na primer prvi navaja poja- vljanje rimske belvalovke (Bellevalia romana) v Sečoveljski dolini in tako razširi njeno poznavanje na tem območju – Loser (1864) jo navaja že za Gravižo pri Kopru. V svoji f lori Stefani poroča tudi o uspevanju kadu- ljelistnega brškina (Cistus salviifolius) v Fiesi in dolini Dragonje pri Svetemu Štefanu. Br- škina na nobenem od teh nahajališč kasneje nismo več našli. Stefanijevo delo, podobno kot druge f lore iz tega obdobja, je drago- cen naravoslovni in zgodovinski vir, ki nam pomaga razumeti spremembe od severni Ja- dranski obali v zadnjih dveh stoletjih. Ne- katerih rastlin, za katere Stefani piše, da so pogoste, zdaj ni več, drugih, ki jih je zdaj veliko, pa Stefani (še) ne navaja. K njemu se bom pri obravnavi piranske f lore vrnil še večkrat. Lahkotnica iz Pirana Poleg Stefanija so za poznavanje piranskega rastlinstva in na splošno rastlinstva sloven- ske Istre pomembni tudi prispevki drugih botanikov tega obdobja. Dve osrednji de- li sta Marchesettijeva Flora Trsta in okolice (Flora di Trieste e dei sui dintorni, 1896-1897) in Pospichalova Flora avstrijskega primorja (Flora des oesterreichischen Küstenlandes, 1897- Zlati šeboj (Erysimum cheiri) krasi podporne zidove, ki obkrožajo piranske vrtove in podpirajo piransko župnijsko cerkev. Ta sredozemska križnica, priljubljena okrasna rastlina, se v Piranu pojavlja tudi podivjano. Foto: Peter Glasnović. 453Botanični sprehod po Piranu • Botanika 1899). Pospichala se Piran še posebej do- takne. V svoji f lori opisuje lahkotnico (rod Ballota, Lamiaceae – ustnatice), ki se mu zdi tako posebna, da ji dodeli status samostojne vrste. Piran postane tako klasično nahaja- lišče žametne lahkotnice (Ballota velutina). Zanjo navede tudi natančno nahajališče, podporne zidove piranske župnijske cerkve sv. Jurija. Kasneje Wraber (1992) ugotovi, da je Pospichala pri opisu vrste nekoliko zaneslo, saj ob natančni reviziji njegovega herbarijskega gradiva ne more potrditi mor- foloških posebnosti, ki bi piranski lahkotnici opravičile status samostojne vrste niti kate- rega drugega nižjega taksonomskega ranga. Wraber rastlin iz herbarija tako ne loči od sicer v slovenski Istri razmeroma pogoste bele lahkotnice (Ballota nigra subsp. foetida). 454 ■ Proteus 83/9, 10 • Maj junij 2021Botanika • Botanični sprehod po Piranu Piranski zidovi in vrtovi Rastišče Pospichalove lahkotnice je zani- mivo tudi zaradi drugih razlogov. Sredoze- mlje velja za eno od vrstno najbolj pestrih območij sveta. Pestrost sredozemske f lore je med drugim posledica tisočletnega delo- vanja človeka, ki je v zgodovini spreminjal in vzdrževal (pol)naravna življenjska okolja. Iz različnih razlogov je f loro tudi zemljepi- sno premešal, saj je določene vrste namer- no (užitne, zdravilne, uporabne in okrasne rastline) in nenamerno (plevele in rastline, ki so se širile kot slepi potniki na domačih živalih) iz različnih predelov Sredozemlja razselil naokoli. Za nekatere značilne pred- stavnike sredozemske f lore tako danes ne vemo natančno, od kod izvirajo, in njihovo pojavljanje najlažje razumemo kot posledico Zdravilna boraga (Borago officinalis) spomladi modro obarva nekatere piranske vrtove in brežine. To sredozemsko vrsto pri nas že dolgo gojijo. Na toplih, ruderalnih rastiščih se pojavlja tudi podivjano. Foto: Peter Glasnović. 455Botanični sprehod po Piranu • Botanika človekovega delovanja. Največjo raznolikost takšnih priseljenk pa lahko zasledimo prav na rastišču prej omenjene lahkotnice. Gre za linijo terasastih vrtov, podprtih in skritih za mogočnimi kamnitimi zidovi, ki ločuje- jo vrh piranskega griča s cerkvijo sv. Jurija od nižje raztezajočega se starega mestnega jedra. Nekateri od teh zidov se povezuje- jo s kamnitimi stebri, ki podpirajo cerkev, zvonik in krstilnico, in se na severni stra- ni ob klifu spuščajo do morja. Ti vrtovi in zidovi predstavljajo toplo zavetje pred burjo in so rastišče številnim rastlinam, ki so se tukaj ohranile kot ostanek nekdanje gojitve. Vse izvirajo iz širšega sredozemskega pro- stora. Nekatere so tukaj zaradi svoje vloge v prehrani. Med temi so najbolj značilni kaprovci (Capparis spinosa). Ti preraščajo Neapeljski luk (Allium neapolitanum) v Piranu. Foto: Peter Glasnović. 456 ■ Proteus 83/9, 10 • Maj junij 2021Botanika • Botanični sprehod po Piranu večino sten v okolici največje piranske cer- kve, posamezne rastline pa srečamo tudi drugod po mestu. Preden poleti zacvetijo, cvetne popke nabirajo in jih vlagajo v sol ali kis in tako pripravljajo kapre. Užitni so tudi mnogosemenski viseči plodovi, ki se razvijejo pozno poleti. V naravi bi jih sreča- li na kamnitih tleh v bližini morja, zato so dobro prilagojeni na uspevanje v tukajšnjih razmerah. Ker se vegetativno ne razmno- žujejo, semena pa slabo kalijo, in še to le kratek čas, so za njihovo uspešno širjenje po piranskih zidovih - poleg ljudi, ki jih sami zasajajo - verjetno najbolj odgovorne mra- vlje in ose, ki jih privabljajo zreli plodovi neprijetnega vonja. Ponekod so opazili, da zrele plodove kaprovcev uživajo in razširjajo tudi kuščarice, zato ne gre izključiti vloge, ki bi jo lahko imele pri razširjanju piran- skih kaprovcev na primer pozidne kuščarice (Podarcis muralis). Piransko rastišče je poleg tistega ob strunjanski Tartinijevi vili naše edino rastišče kaprovcev. Kamnite zidove v okolici piranske župnijske cerkve preraščajo še druge zanimive rastline. Najbolj številčen je zlati šeboj (Erysimum cheiri). Ta v aprilu oranžno obarva podporne zidove, ki to pi- ransko cerkev podpirajo proti morju. Pogosta, sicer nekoliko manj kot prejšnja, je tudi rdeča špajka (Centranthus ruber). V takem okolju bi pričakovali tudi zajčke (Anthirrhinum majus), ki se podivjano poja- vljajo le po klifu in zidovih na Mogoronu. Vse so že dolgo poznane okrasne rastline, ki so v Piranu našle ugodne razmere in se skoraj udomačile. O množičnem pojavljanju vseh naštetih vrst poroča tudi Stefani. Stari zidovi po naseljih so zanimiva rastišča, Piranski vrtovi in brežine so spomladi prekriti z belo cvetočim neapeljskim lukom (Allium neapolitanum). Foto: Peter Glasnović. 457Botanični sprehod po Piranu • Botanika katerim so v preteklosti raziskovalci rastlin- skih skupnosti namenili precej pozornosti. Zaradi podobnih življenjskih razmer in po- navljajoče se sestave vrst so bile za zidove opisane značilne rastlinske združbe. Raz- likujejo se po legi (osončenosti, senčnosti) in velikosti zidov ter vlažnosti in vsebnosti hranilnih snovi, ki je pogosto visoka. Poleg že zgoraj navedenih vrst se po piranskih zi- dovih pojavljajo še nekateri drugi značilni predstavniki, kot so rjavi sršaj (Asplenium trichomanes), zidna rutica (Asplenium ruta- -muraria), še pogosteje pa navadna slatinka (Ceterach officinarum), zidni popon (Cym- balaria muralis) in razrasla kršina (Parie- taria judaica). Pojavljanje morskega koprca (Crithmum maritimum) kaže na prisotnost soli v podlagi. Že Wraber (1998) poroča Usločenolistni lučnik (Verbascum sinuatum) prepoznamo po pritličnih listih z izrazito valovitim robom. Rumenih cvetov z vijoličasto dlakavimi prašničnimi nitmi v Piranu verjetno ne bomo videli, saj rastišče do cvetenja navadno že pokosijo. Foto: Peter Glasnović. 458 ■ Proteus 83/9, 10 • Maj junij 2021Botanika • Botanični sprehod po Piranu tudi o subspontanem pojavljanju drevesa- stega grmičastega osleza (Lavatera arborea) na zidovih ob piranski župnijski cerkvi. To slezenovko pogosto gojijo na primorskih vrtovih. Nekaj lepih primerkov so pred leti ob obnovi zidov odstranili. Zanimiv je tudi podatek, da je po piranskih zidovih nekoč uspeval beli zobnik (Hyoscyamus albus, Ste- fani, 1895), ki ga zdaj tam najbrž ni več. Mu pa podobna rastišča ustrezajo, na kar kaže njegovo pojavljanje po zidovih nekate- rih drugih severnojadranskih mest, na pri- mer Rovinja in Krka. Nekatere zanimive rastline, katerih izvor je prav tako v širšem sredozemskem območju, srečamo tudi na zatravljenih terasah piran- skih vrtov. Že zgodaj spomladi jih obarva- jo modro cvetoči primerki zdravilne borage (Borago officinalis) in pisani listi pegastega badlja (Silybum marianum), ki zacveti šele v poletnih mesecih. Obe sta se ohranili kot ostanek gojitve zaradi uporabe v prehrani in zeliščarstvu. Ob robu sprehajalne poti, ki pelje ob klifu, se je naselil barvilni brošč (Rubia tinctorum). Samonikel je verjetno v vzhodnem Sredoze- Čebulasti gabez (Symphytum bulbosum) v Sloveniji poznamo v Istri in v okolici Nove Gorice. Od podobnega gomoljastega gabeza (S. tuberosum) ga najlažje ločimo po goltnih luskah, ki štrlijo iz venčne cevi. Foto: Peter Glasnović. 459Botanični sprehod po Piranu • Botanika mlju, a so ga razširili tudi drugod po Evro- pi, saj ga že od antike gojijo zaradi priprave rdečega barvila, ki obarva usnje in različne tkanine. Piransko nahajališče je edino, ki je v novejšem času poznano pri nas (Wraber, 1998). Na travnatih brežinah in po vrtovih Pirana je v Sloveniji najbolj številčna popu- lacija belo cvetočega neapeljskega luka (Al- lium neapolitanum). Tako barvilnega brošča kot neapeljskega luka za Piran ne navaja nihče od starejših avtorjev. Medtem ko bi barvilni brošč lahko spregledali, to skoraj ni mogoče za razkošen neapeljski luk, ki se je v Piran morda naselil šele nedavno. Travnate brežine ob največji piranski cerkvi pa so brez neposrednega človekovega po- sredovanja naselile tudi nekatere zanimive rastline. Mesta navadno obravnavamo kot toplotne otoke (angleško heat islands), saj je v njih zaradi pozidave in človekovih dejav- nosti temperatura v primerjavi z okolico na- vadno nekoliko višja. Ugodne razmere v Pi- ranu so verjetno posledica južne in zavetne lege, v kateri se je razvilo mesto. Nekoliko zanemarjene zelenice, vrtove in travnate brežine cestišč so naselili nekateri toplo- Srhkodlakava repatka (Urospermum picroides) je sredozemska enoletnica, ki se v Sloveniji pojavlja le na toplih, ruderalnih rastiščih v Istri. Foto: Peter Glasnović. 460 ■ Proteus 83/9, 10 • Maj junij 2021Botanika • Botanični sprehod po Piranu ljubni predstavniki sredozemskih ruderalnih združb. V njih uspeva nekaj rastlin, ki so po razširjenosti v Sloveniji omejene (skoraj) le na slovensko Istro, pa še v njej niso ravno pogoste. V okolici piranske župnijske cerkve lahko opazimo srčastolistni čapljevec (Ero- dium malacoides), usločenolistni lučnik (Ver- bascum sinuatum) in bodeči trnojek (Pallenis spinosa), na podobnih rastiščih po Piranu in bližnji okolici pa še na primer vitičasto rosnico (Fumaria capreolata), čebulasti gabez (Symphytum bulbosum) in srhkodlakavo repatko (Urospermum picroides). Flora med piranskimi tlakovci Ne samo po zidovih, tudi na pohojenih tleh se v mestih razvijejo značilne rastlinske združbe. V Piranu to pomeni predvsem ra- stišča med tlakovci mestnega središča. Ra- stline, prilagojene na takšna rastišča, morajo prenašati mehanske poškodbe in uspevanje na neprezračenih, zbitih tleh, navadno bo- gatih s hranili. Prilagojene morajo biti tudi na razmere, v katerih morajo korenine do ugodnih tal prodreti dovolj globoko, skozi drugačno podlago. Takšne rastline so pri- čakovano manjše, polegle ali plazeče rasti, izrazito razvejene, z dovoljšnjo mehansko trdnostjo tkiv in dobrimi regenerativnimi sposobnostmi. Rastlina, ki se dobro uje- ma s tem opisom, je štirilistna pohojenka (Polycarpon tetraphyllum), po kateri je poi- menovana zveza (Polycarpo-Eleusinion indi- cae Čarni & Mucina 1998), v katero uvr- ščamo več sorodnih združb, ki so značilne za podobna rastišča širšega sredozemskega Družinska sreča (Soleirolia soleirolii) je nekaterim znana kot sobna rastlina. Ta endemit tirenskega otočja se je lepo udomačil tudi med tlakovci piranskih ulic. Foto: Peter Glasnović. 461Botanični sprehod po Piranu • Botanika prostora. Poleg nekaterih običajnih pred- stavnikov je zanje značilna prisotnost to- ploljubnih sredozemskih in nekaterih tuje- rodnih vrst. Ob pohojenki bomo v Piranu lahko našli še na primer rogato zajčjo dete- ljo (Oxalis corniculata), deljenolistni trpotec (Plantago coronopus), veliki trpotec (Plantago major), enoletno latovko (Poa annua), ptičjo dresen (Polygonum aviculare) ter nekaj vrst pitomcev: najpogosteje poleglega (Sagina procumbens), nekoliko redkeje brezvenčnega (S. apetala) in le na slanih tleh, blizu morja, tudi morskega (S. maritima; Jogan, 1996). Pojavljajo se tudi nekatere tujerodne vrste. Že nekaj časa je poznano uspevanje nekate- rih subtropskih predstavnikov, kot so polegli ščir (Amaranthus deflexus), belkasta hudole- tnica (Conyza sumatrensis) in indijska pro- senka (Eleusine indica). V zadnjem času pa je zanimivo pojavljanje dveh okrasnih vrst, ki se obilno pojavljata ravno med piran- skimi tlakovci, to sta drobnocvetni kopitec (Dichondra micrantha), ta se sicer uporablja za ozelenitev senčnih površin in zelenic, in družinska sreča (Soleirolia soleirolii), ende- mična vrsta tirenskega otočja, ki je verjetno vsem dobro znana sobna rastlina (Glasnović, Jogan, 2012; Jogan, 2018). Novosti in spomini Veliko prej omenjenih vrst pri nas verjetno ni avtohtonih, a ker izvirajo iz naše širše okolice, jih običajno ne uvrščamo med tuje- rodne vrste. Med tujerodne ali celo invaziv- ne vrste štejemo tiste, ki so se šele nedavno pojavile in pričele širiti pri nas, izvirajo pa iz bolj oddaljenih območij s podnebnimi značilnostmi, podobnimi našim, kot so ne- kateri predeli Južne in Severne Amerike in vzhodna Azija. Te vrste v mestnih območjih zelo dobro uspevajo, saj je ravno tam največ možnih virov vnosa (vrtovi, trgovske, tran- sportne in turistične dejavnosti) in ustreznih rastišč, v katere se uspešno naselijo in od tam dalje širijo. Zaradi neposrednega stika s človekom pa so tam najbolj izraženi in zaznani njihovi negativni vplivi, ki te vrste tako dobro opredeljujejo: vpliv na (pol) na- ravna življenjska okolja, vpliv na zdravje in vpliv na gospodarstvo in infrastrukturo. Ne- kaj takih, ki se zdaj obilno spontano širijo po Piranu ter okolici in veljajo za proble- matične invazivne vrste, navaja že Stefani. Kot zgolj okrasni navaja visoki pajesen (Ai- lanthus altissimus) in papirjevko (Brousonettia papyrifera), o robiniji (Robinia pseudoacacia) pa piše, da se pojavlja tako gojena kot po- divjana. Poleg tega, da pajesen in papirjevka nista več omejena samo na vrtove, se je v zadnjih desetletjih pojavilo še veliko novih vrst, ki so se tukaj dobro ustalile in razširi- le. Nekaj takih sem navedel že v prejšnjem poglavju. Luskasto nebino (Aster squamatus) je prav v Piranu in njegovi okolici v sedem- desetih letih dvajsetega stoletja prvi našel Wraber (1982). Zdaj je v Piranu in drugod po slovenski Istri splošno razširjena in po- gosta. Podobna zgodba je sledila tudi od- kritju drugih tujerodnih vrst, na primer že prej omenjeni belkasti hudoletnici (Conyza sumatrensis) ali nenavadnemu mrkaču (Bi- dens subalternans). Medtem, ko so se ene razširjale, so se druge pojavile na novo. Leta 2020 je tako med razpokami zidov piran- skega mandrača Kaligarič prvič v Sloveniji našel še eno tujerodno, izvorno azijsko vr- sto iz družine nebinovk, Eclipta prostrata. Procesa pojavljanja in širjenja novih rastlin- skih vrst pa ne gre omejiti zgolj na tujero- dne vrste. Nekatere vrste, ki so se razširile v zadnjem času, izvirajo iz toplejših območij Sredozemlja. Pogosto gre za enoletnice (te- rofite), ki navadno vzkalijo že pozimi, se razvijejo in zacvetijo spomladi in do poletja razvijejo semena, v obliki katerih preživijo neugodno poletno obdobje. Čeprav za slo- vensko Istro ni značilno pravo sredozemsko podnebje, so terofiti pogosti, verjetno tudi kot posledica ruderalizacije rastišč, kar tem rastlinam ustreza. Tako bomo po zelenicah Pirana in drugih istrskih mest zasledili več vrst enoletnih zlatic, ki so še nedavno pri nas veljale za redke – drobnocvetno (Ra- nunculus parviflorus), napihnjeno (R. chius) 462 ■ Proteus 83/9, 10 • Maj junij 2021Botanika • Botanični sprehod po Piranu in bodičastoplodno (R. muricatus). Podobno se je tukaj (verjetno) šele nedavno pojavi- la in razširila tudi pozidna lakota (Galium murale), prav tako enoletnica sredozemskega izvora (Jogan, Bačič, 2019). Omenimo lah- ko še nekatere druge sredozemske vrste, ne nujno enoletnice, ki so se razširile v zadnjih desetletjih ali šele v zadnjih letih. Dve naj- bolj očitni sta krilatoplodni dimek (Crepis sancta), ki aprila množično rumeno obarva zelenice, stari avtorji pa ga sploh še ne po- znajo, in pritajena kadulja (Salvia verbenaca), za katero vsako leto opazimo nekaj novih nahajališč. Če so spremembe prinesle nove vrste, so ne- katere tudi odnesle. Ob prebiranju zgodo- vinskega gradiva je najbolj očitno izginotje nekaterih vrst, ki so povezane z nekdanjim kmetijstvom. Najslabše se je zgodilo nekate- rim žitnim plevelom. Čeprav Stefani piše, da se na primer poletni zajčji mak (Adonis aestivalis), plavica (Centaurea cyanus) in ši- rokolistna turgenija (Turgenia latifolia) poja- vljajo razmeroma pogosto, jih zdaj dejansko ne najdemo več. Podobno ni več mogoče opaziti nekaterih vrst, značilnih za naravno morsko obalo, kot sta rumena ceduljka (Gla- ucium flavum) in obmorska možina (Eryngi- um maritimum). Krilatoplodni dimek (Crepis sancta) je ena izmed sredozemskih vrst, ki se v Slovenski Istri množično pojavlja šele v zadnjih desetletjih. Foto: Peter Glasnović. 463Botanični sprehod po Piranu • Botanika Narava med ohranjanjem kulturnih spomenikov Presenetljivo veliko rastlinskih vrst, ki sem jih v prispevku naštel, lahko najdemo na rdečem seznamu ogroženih praprotnic in semenk Republike Slovenije. Pri naravovar- stveni obravnavi takšnih rastišč bi gotovo kaj hitro naleteli na težave in pomisleke. Povsem razumljiva je obravnava Pirana na podlagi njegovih krajinskih značilnosti ali zgodovinsko–spomeniškega vidika, mnogo manj pa iz naravovarstvenega. Vendar ta- kšnega ločevanja, še posebej v Sredozemlju, ne bi smelo biti, saj imata delovanje člo- veka in vpliv kulturnih značilnosti ključen pomen pri razumevanju naravnih procesov in vzorcev tega prostora. Zagotovo bomo Piran težko razglasili za zavarovano obmo- čje narave, a zelo pomembno se je zavedati pomena biotske pestrosti pri ohranjanju nje- gove identitete in tradicije. Iz tega znanja bi morale izvirati smernice, ki bi odločeval- cem onemogočale razvrednotenje prostora z modnimi in prostoru neprimernimi posegi, upravljavcem kulturne dediščine pa vodilo pri obnovah, ki bi upoštevale tudi rastlin- stvo in živalstvo tega prostora. Namen pričujočega prispevka ni bila revi- zija piranske f lore. Želel sem le predstaviti Piran nekoliko drugače, z najbolj značilni- mi rastlinskimi predstavniki, ki jih mnogi domačini in obiskovalci sploh ne poznajo in jih ob sprehodih po mestu največkrat spregledajo. Poudaril sem pomen poznava- nja in ohranjanja biotske pestrosti znotraj urbanih celot. Zato spodbujam domačine, da to raznolikost razumejo kot vrednoto, ki jo je treba ohraniti. Obiskovalcem Pirana predlagam, da ob naslednjem obisku med dopustniške radosti vključijo tudi spogle- dovanje z neurejenimi vrtovi in zelenicami, starimi zidovi in uličnimi tlakovci. Literatura: Glasnović, P., Jogan, N., 2012: Novosti iz adventivne flore Slovenske Istre – Novelties from the adventive flora of the Slovenian Istria. Hladnikia, 29: 37–44. Jogan, N., 1996: Sagina maritima G. Don in S. nodosa (L.) Frenzl - novi vrsti slovenske flore in pregled pitomcev v Sloveniji. Hladnikia, 7: 15-19. Jogan, N., 2018: Notulae ad floram Sloveniae: Dichondra micrantha Urb. Hladnikia, 42: 77-78. Jogan, N., Bačič, T., 2019: Pozidna lakota (Galium murale (L.) All.) – nova vrsta v flori Slovenije. Tiny Bedstraw (Galium murale (L.) All.) – a new species in the flora of Slovenia. Hladnikia, 44: 3-9. Loser, A., 1864: Nachträge zu meinem Verzeichnisse der im Gebiete von Capodistria wildwachsenden Phanerogamen. Österreichische botanische Zeitschrift: 146-151. Marchesetti, C., 1897: Flora di Trieste e de’ suoi dintorni. [1]-CIV. Trieste. Poldini, L., 2009: La diversita vegetale del Carso fra Trieste e Gorizia. Trieste: Edizioni Goliardiche. Pospichal, E., 1897: Flora des oesterreichischen Küstenlandes. Erster Band. Leipzig und Wien: Franz Deuticke. Pospichal, E., 1898: Flora des oesterreichischen Küstenlandes. Zweiter Band, erste Hälfte. Leipzig und Wien: Franz Deuticke. Pospichal, E., 1899: Flora des oesterreichischen Küstenlandes. Zweiter Band, zweite Hälfte. Leipzig und Wien: Franz Deuticke. Stefani, A., 1884: Contribuzione alla Flora di Pirano. Parte I. Programma d. i. r. Scuola Reale sup. in Pirano, 1883-1884. Trieste. Stefani, A., 1895: La flora di Pirano - arricchita dell ’ »Elenco delle piante indigene del territorio di Capodsitria« di Antonio Loser e d ’uno schizzo topografico di Pirano. Rovereto: Tipologia G. Grigoletti. Wraber, T., 1982: Aster squamatus (Sprengel) Hieron tudi v Sloveniji. Biološki vestnik, 30 (2): 125-136. Wraber, T., 1992: Drobtine o nekaterih lahkotnicah (Ballota) - 1. Proteus, 54 (8): 315-316. Wraber, T., 1998: Notulae ad floram Sloveniae. Lavatera arborea L. Hladnikia, 10: 51. Wraber, T., 1998: Notulae ad floram Sloveniae. Rubia tinctorum L. Hladnikia, 10: 55. Wraber, T., Skoberne, P., 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave, 14-15: 9-428. Zannichelli, G. G., 1730: Opuscola botanica psthuma a Joanne Jacopo filio in lucem edita. Venezia.