48. številka.
Ljubljana, četrtek 1. marca.
X. leto, 1877.
SLOVENSKI NAROD.
IsnajH vnuk dan, izviemii ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po pošti prejeman za avstro-opernke dežole za celo leto 16 gld., za pol leta 8 gUL, m ćetrt leta 4 *ld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 kkL 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom m računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in tt^' * dijake velja sniiana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po posti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od    \ rv* ' čctiristopne petit-vrste 6 kr., če ae oznanilo enkrat tiska. 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. K ■
Dopisi naj s«; izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši Št. 3 gledališka stolba". . U
Opravniitvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.    *■.        m.. *
Nemški ustavoverci in nagodba z Ogri.
Nagodbena kriza še nikakor nij končana, te bo prav nemški ustavoverci državnega zbora se svojo popustljivostjo Magjaru Tiszi zopet do ministerstva pomagali. Mnogih iznio] njih se je lotila britka politična otožnost in ti čutijo, kaj so naredili in kaj nameravajo še. Jeden iznio] teh nemških državnih poslancev, baron Walterskirchen piše v graško „Tages-post" od vtorka resnične besede o nagodbi in sklepu ustavoverne stranke, da bode sprejela jo, tako-le značiteljno: „Razmera z Ogersko s tem ne bode nič boljša, ampak slabejša, in prebivalstvo bode nevoljno in zmoteno obrnilo hrbet onej (ustavo-vernej) stranki, katere bitstveni vapehisole v tem, da je davke poviševala.11 Pomnite: to so besede ustavo-vernega nemškega poslanca, to je sodba uda nam protivne stranke o svojih lastnih ljudeh, o naših protivnikih ! Hujše, pa tudi resničnejše in pravičnejše sodbe in obsodbe nad usta-voverno, zdaj odločujočo stranko Nemcev in nemškutarjev ne bi bil nihče mogel izreči, nego jo je izgovoril ta njen lastni ud in pri jatelj, „Tagespostni" državni poslanec! Pa s tem še nij končal, temuč dalje o svojih usta-▼overcih, ki pravijo, da bi „napaka" bila, če ne bi za nagodbo glasovali potem, ko bi ministerstvo sicer odstopilo, piše on: ,,Mi se bojimo, da bomo s samimi tacimi izogibavanji napak svojo lastno smrtno sodbo v mnenji ljudstva podpisali in sami to sodbo izvršili. Deuk je nekdaj rekel: Kar se nam vzame, to moremo nazaj dobiti, a kar človek sam rad da, to je izgubljeno za vedno.
Z nepogojnim glasovanjem za predloge vladne je enakost ali pariteta z Ogersko tudi v bankovnih razmerah potrjena."
O tej „pariteti", ali enakopravnosti, katero Magjari hočejo z našo polovico imeti in jo bodo po tem novem sklepu nagodbe tudi dobili, pa piše znani konservativni plemenitaš iz Koroškega baron R. v dunajskem „Vater-landu" od pondelska tako-le. „Če kdo s kom drugim stopi v zadružno zvezo in mu vse škode prepusti in še po vrhu 70 procentov skupnih stroškov naloži, sam pa jih le 30 procentov nosi, pravijo, — da je jeden prehitro storil slabo kupčijo, — drug je bil pa pre — siten....... Če pa se ta po-
slednji še tako dela, kakor da bi se povsod le njemu škoda godila, če on, ki veliko menj plačuje in daje, zmirom terja, da ima več plačujoči podvreči se, za kar ga oni, ki menj plačuje, pri skupnih akcijah vedno ovira, — če on na zadnje še celo pravi: „jaz ne bodem sicer odzdaj za naprej nosil jednacih bremen s toboj, jaz ne bodem 50 procentov plačeval proti 50, temuč še na dalje, kakor prej, le 30 plačeval, ti pa 70, za to pa terjam, da imam popolno tiste pravice in moči, kot ti (popolno pariteto), to se pravi: ti mi imaš dati še popolne pravice v upravi svojega zaklada in svojega kredita, da si potem morem jaz pred s.vetom na tvoje stroške dajati videz moža od tebe popolno neodvisnega, — kako bi se to imenovalo? To nema baš nobenega imena."
Tako piše „Vaterlandu in s tem prav dobro osvetljuje pariteto nagodbeno naše polovice z Ogri. Menimo, da nam nij treba nobenih razlaganj pristaviti, primera je i/vrstna in  sama govoreča.   I/ nje je baš razvidno,
kako prav ima „Tagespost" Če obsoja popustljivost svojih nemških ustavovercev v tej zadevi.
Politični razgled.
MOlranJe
V Ljubljani 28. februarja.
Iz W*eSte poroča telegram, da je minister Tisza predstavil sebe in svoje tovariše, kot zopet potrjene na vladi obema ogerskima zbornicama 27. febr. Razložil je tek minister-ske krize in dejal, da prevzame odgovornost za nagodho z Avstrijo. V spodnje j zbornici sta Sennyey, a v zgornjej Majlath povedala, zakaj nijsta prevzela ministerstva. Več o tem moramo še počakati.
„Narodny Listi" pripovedujejo, kako AfVf« f/ji*t»'i svoje politične sovražnike s poti spravljajo. Pred nekaterimi tedni se je ustrelil v Pešti državni pravilnik dr. Tomašek, rodom Slovak. Tomašek je živel v najboljših razmerah, zato je samoumor bil vsem umanjka. Tomašek je postal žrtev magjarskih Slovanožrcev. On je imel sestaviti tožba proti voditelju oger-skih Srbov, dr. Miletieu, ki je bil obdolžen veleizdaje in uže štiri mesece v preiskovalnem zaporu v Pešti zdihuje. Tomašek je izpoznal, da nij uzrokov za zatožbo, in da je Miletić proti postavi zaprt. A Magjari Miletica, ki ga imajo v pesteh, nečejo izpustiti in šepetali so Tomašku v uho, da mora zatožbo sestaviti, kakor uže hoče. Tomašek je prosil, naj bi se stvar kakemu drugemu državnemu pravilniku izročila, ker se pa to nij hotelo nikakor zgoditi, in so mu žugali, da izgubi službo, izvolil si je rajši smrt, nego da bi delal proti svojej vesti.
Iz Srhi jo poroča telegram : Prav zoper vsako (?) pričakovanje je večinavelike narodne skupščine za nadaljevanje vojne s Turci. Poslanci pravijo, da Srbija ne more častnega mira skleniti, kakor bi bil v interesu dežele. Zato naj se na dalje vojuje
Prizigalec.
(Roman, v angleškem spisala Miss M. Cummins, poslovenil J.)
Devetnajsto poglavje.
(Dalje.)
\Y(\ kot   i s t i zrak, in kot zdravilni vrelci, Ljuba deva I zdravja dajo vprirnost tvoja.
Kateri ljudje nemajo posestva vsaj desut kilometrov od mesta, prav za prav ne morejo reči, da na kmetih žive. Imajo velike vrtove, često tudi mnogo njiv in drugo zemljo ter pridelujejo za se sadje in zelenjad; navadno imajo konje, vozarijo okoli ter sopejo čisto sapo. Nekateri se pečajo z živinorejo ter se precej ponašajo z debelimi govedi in kitajskimi kokošmi. A pri vsem tem ti predmeščanje ne uživajo veselja pravega življenja na kmetih, tu nij neprehodnih gozdov, šumečih potokov; v valovih se zibaj očega žita, obširnih trav-
nikov; z vsakega nekoliko vzvišenega kraja se vitli v bližnje mesto, katerega ropot se skoro sliši; in vsako uro pripelje omnibus ali pa že-leznični vlak nas same ali pa katerega naših sosedov v nemirni trg ali pa iz njega. Katerim pa je samota ljuba, najdejo jo najgoto-vejfie v teh na pol kmetskih na pol mestnih bivališčih; marsikatera rodbina se poletje za poletjem odteguje mestu v isti tihi kot ter, nemotena od obiskovalcev in blebeaišev, uživa neodvisno življenje, katerega ne najde v pre-obljudenem mestu, kjer neprestano srečujemo svoje znance, niti v pravih vaseh, kjer vsa-cega novega došleca opazijo in prerešetajo.
Gospod Grabainova pristava je bila srednje vrste, ter ne taka, da bi posebno pozornost nase obračala. Vrt je bil res zelo lep, ter poln bujnih grmastih rastlin, senčnatih hi>ic in dreves, ki so bila z vinsko rozgo obrasena a visok plot ga je zakrival ljudem, in hiša v strani od ceste je bila precej po starem zidana ter nij posebne pozornosti na se vlekla.
1 lažen malega dela v vrtu je gospod Gra-ham imel opraviti le v mestu. Emilija nij imela rada posvetnega ropota, ter je sprejemala le malo družbe; obiskavali so jo le redoma njeni sosedje, ter nekateri posebni prijatelji iz mosta na pr. duhovnik gosp. Arnold in nekoji dobri znanci, ki so proti večeru po-gostoma prihajali iz mesta ž njo pogovarjat se in sadje jest.
1'oletje je minolo prav srečno. Jerica je bila zmirom bolj zadovoljna pri Emiliji; in to toni bolj, ker se je zavedala, da tudi sama svojej izvrstni pri.intel.jici na razne načine koristi ter je za njo zelo imenitna in neobhodno potrebna; kar se h kratil pretrga vse njeno veselje.
Kmilija je dobila mrzlico. Ko je Jerica hotela prvikrat iti k bolnici, rekla jej je gospa Ellisova, ki si je vso strežbo sebi sami prisvajala. Ko je uboga deklica močno prosila, naj jo pusti k bolnici, rekla jej je gospa Ellisova, da jo mrzlica nalezljiva in da je Emilija
za osvobojenje bratov. Bolje je častno premaganim biti, nego gnjil mir skleniti. — Po tem tacem mir s Srbijo in Črnogoro nij tako „gotov", kakor sovražniki Slovanstva žele. Denes je premirje izteklo.
Iz Bh'teB-hufgt* se porota „P. L.", da se bliža čas, ko bode Rusija v boj šla. Rumunske železnice imajo uže iz Kišeneva povelje, vsako uro pripravljene biti za pre-važenje ruske vojske. Ruska vlada bode terjala od velesil odgovora na svojo okrožnico, z opombo, da ne more dalje čakati.
II u §n ui» s i** minister za nauk je senatu predložil načrt postave, naj se teologična in medicinična fakulteta na univerzi v Jasi ustanovi. — Torej v tem času, ko je ruska vojska uže oprtana, da vmaršira skozi Kumunijo v Bulgarijo, Itumunci univerzo dopolnujejo.
Iz CVfr,#>/»,«<#« se poroča: Mohame-danci so v Pirotu napali palačo novoimenova-nega krščanskega Mutešerifa in so ga skušali umoriti. Take negotove razmere so zdaj v Turčiji.
V nn*/fr.il*<in parlamentu je naznanil poslanec Knedy, da bode 5. marca predlagal resolucijo, ki bode neodvisnost in celoskupnost Turčije naglašala. — Francoski „Temps" poroča, da se mej Anglijo in Rusijo dopisuje zarad orijentalnega vprašanja, da pa Anglija nij še nameravanega nasveta stavila, naj bi se Turčija še eno leto pustila, da svoje reforme izvesti more.
Frn«c»*fr« republika čisti mej osob-jem politične uprave. Premeščajo se vsi uradniki, ki so proti republiki delujoči bili, ali ki še zdaj rujejo za Napoleonovce ali kraljevce.
Dopisi.
Iz ]£r»llj» 2G. febr. [Izv. dopis.] Osle je Bog vstvaril, pravi Henrik Ileine nekje, da se človek ž njimi primerja. V tem izreku mlado-nemškega pesnika je veliko resnic. Ali denes si ne jemljem časa, dokazati te resnice, ker važnejši reči, kot nlozoflčni ta izrek zani-mavajo naše meščanstvo v tem trenotku, ter visijo črnemu oblaku enako nad malim našim mesticem. Nemškutarstvo naše se je namreč pričelo gibati, ter sejati nemir z umazano denuncijacijo v prej tihe in prijetue naše kroge. Da pa svet pozna stebre tega našega nemškutarstva, da bode vedel ceniti notranjo njegovo vrednost, kličem denes muze na pomoč, ter hočem te stebre opisati prav tako, kakor se vidijo iz bližine.
Voditelj te fanatične stranke in njena ino- j ralična glava je bivši notar Stergar. Gospod Stergar, ali kakor odstavljenemu notarju bolje pristuje, gospod Sterger,  sedaj  nij nič druzega kot — odstavljen notar. Mož ima
neče imeti pri sebi, da razen nje celo neče nobenega imeti poleg sebe, kadar je bolna.
Tri ali štiri dneve se je motala Jerica po hiši, ter je bila neutolažljiva. Bilo je peti dan, odkar je bila iz sobe izključena, zagledala je na stopnjicah kuharico Prime, ki je ovsene kaše gori nesla, dala jej je nekaj ravno natrganih rožnih puckov ter jo je prosila, naj jih izroči Emiliji in naj jo vpraša, ali bi je ne smela obiskati.
Blizo kuhinje je čakala kuharico Prime, nadejaje se, da bode o bolnici vsaj kaj po-izvedela. A kuharica vrnivši se doli jo imela cvetice še v roci in zagnavši jih na mizo olajšala si je blagodušna žena svoje srce.
„Zares! Ljudje pravijo, da so kuharice in strežnice prvega reda svojeglavne kot medvedje. Reči ne morem, ali je to res pri kuharicah, a pri strežnicali o tem nij dvomiti. Ljuba gospica Jerica, jaz bi kar noter ne šla! Porok bi vam ne bila, da ne bi vam izdrla glave 1"
vsak dan štirindvajset ur prostega časa in nij čuda torej, ako ima priložnosti dovolj, da spiše sedaj pa sedaj kako korenspondenco v ljubljanski „Tagblatt", iz katere povsod ven gleda — odstavljen notar. Dve reči sovraži gospod Sterger na svetu — Slovenstvo in pa gospode profesorje kranjske gimnazije.
Zakaj da zadnje nedolžne gospode sovraži, ne vemo, pravijo sicer, da na našej gimnaziji študira potomec njegove krvi, ali kako da študira, se ne ve. Od notarstva pa je bil odstavljen, ker nij imel svoje pisarne v redu. Mož je kratkoviden in zmešalo se mu je marsikaj, ker nij imel dobrega pogleda. — Ali sedaj je llerbst naših nemškutarjev!
Druga glava je gospod Jagrič. Ta gospod ljubi Nemce in nemško kulturo. Zoper to nemarno nič. Vsak človek mora imeti svoje privatno veselje !
Prihodnjim zgodoviuopiscem le toliko, da je bil gospod Jagrič nekdaj Slovenec, da si je nekdaj, kakor Seneka v sivosivih časih, odprl svoje žile ter pil slovansko svojo kri iz njih. Ali v ti krvi je moralo biti prokleto malo Slovanstva — ker sedaj so časi pretekli, pozabljeni, in podrti spomini pretekli. Pred leti mu je žena umrla in od tistega časa je gospod Jagrič — vdovec.   V Loki —--
na plesu — — —--— — — — —
moralično klofuto — —--— — (Drugo
smo zavoljo objektivnih naših tiskovnih razmer izpustili. Ur.) Sploh pa je gospod Jagrič vesten delavec, pride samo zvečer v gostivno in si dela ondi kratek čas s tem, da čez — slovenske pesni zabavlja. Tudi to je privatno veselje, katero se poštenemu človeku privoščiti mora.
Tretji  v vrsti  jo   naš   padar, gospod Steinmetz.   Gospod Steinmetz pri prvem pogledu   ne  kaže  mnogo zanimivega na sebi. Mož je flegmatična duša. Edino, kar ga faktično odlikuje od naših meščanov, je velikanska noga, s katero stopa po zemlji,  da se trese do osrčja. Tudi on ima včasih nekoliko prostih ur in tedaj napiše korespondenco, katero prinese vaš ljubljanski nemškutarski bu-telj v svojem listu.   Sicer pa nij nevaren ta j ud stvaritve. Usmiljenja vreden bi bil samo j tisti nesrečnež, ki bi po trdi osodi prišel pod njegove podplate. Strt bi bil, kakor tedaj, ko bi padlo deset centov železa na njegove kosti. To so voditelji naše nemškutarske stranke.
nKaj, gospica Emilija nij hotela vzeti cvetic?" vprašala je Jerica vsa žalostna.
„Ne, prav nič nij rekla. Vi veste, da ne more videti, kaj je bilo; in gospa Ellisova je vrgla cvetice skozi vrata rekoč, da bi k bolniku mrzličnemu ravno tako lehko prinesla strupa kot rož. Hotela sem govoriti z gospico Emilijo ; a gospa Ellisova mi je namignila tako, da sem mislila, da če spati, ter je dosegla, da sem odšla. Oho! ta mi pač ropota, kadar je kdo bolan."
Jerica je šla v vrt. Dela nij imela nika-koršnega, ampak je le polna skrbi mislila na Emilijo, ki je, kot se je bala, zelo bolna. Njena dela in njene knjige so vse bile v sobi Emilijini, kjer jih je navadno puščala. Pralnica bi je bila lehko razveseljevala, a bila je zaklenjena. Tako jej je ostal edini vrt in tu je prebila ostalo to jutro in še mnogo slede-! čili; kajti Emilija je bila zmerom slabejša. Preteklo je celih štirnajst dni, da je Jerica nij videla, tudi nij slišala drugega o njenem
Morda bi se dobila še kaka glava — ali de«
nes naj bode konec besedij. Morda vam v prihodnjič zopet kaj pišem, morda vam tedaj naštejem še tiste „minores", ki malo manj nosijo glave po konci ter so zadovoljni, da imajo zvečer četrt litra slovenskega vina in kako krotko zabavijico na slovensko narodno gibanje. Habeant sibi!
Morda vam bodem pa tudi pisal visoko učeno tilozofično razpravo, čemu da je Bog osle ustvaril in če je koristno, da se človek primerja z njimi. Bom videl, kar se mi bode bolj /ljubilo.
Kruljevi hudič.
Mm, nI. ltii|m»rfit na Dolenjskem 20. febr. [Izv. dop.] Slednjič je bila vendar volitev za št. Ruperškega župana razpisana. Akoravno bodo uže kmalu četrtoleto minolo, kar nam g. Dolar županu je, nij smo se nadejali, da bode g. Dolar uže pri volji županski prestol zapustiti. Mislili smo, da se bodo preje vršile volitve za deželni zbor, predno dobimo novega župana. I glejte! čisto nenadoma bila je razpisana volitev za župana v št. Rupertu. Agitiralo se je primerno na obeh stran h, na narodnej i na Dolar-Škedeljevej. A vendar nij rezultata na nijednej strani. Čitajte, kako je to prišlo. Ko se ima volitev vršiti, pride, kar Dolarjevi volilci nikakor nijso pričakovali naenkrat grof Barbo, ki se je malo časa poprej v državni zbor na Dunaj odpeljal, župana volit. Vsi Dolarjevci bili so kakor poparjeni. Uže dolgo prej se je namreč vse obče trdilo, da Dolar volitve za župana prej ne razpiše, dokler nij odšel grof Barbo na Dunaj. In evo! Grof B. je valjda oddrdral na Dunaj, in volitev je razpisana. Ko so pak zagledali Dolarjevci grof Barbota kot kacega „deusexrnaehinau k volitvi priti, ostrmeli so, strah jih je obšel, in odšli so jeden za drugim iz volilne sobe. Narodni volilci, ki so hoteli za g. Zajca na Bistrici glasovati, bili bi gotovo zmagali, če bi jo ne bili Dolarjevci iz volilno sobe popihali. Kajti premalo volilcev je bilo po odhodu Dolarjevih, da bi bila volitev veljavna. Dr. Škedel, kakor najstarejši srenjski svetovalec, je volitev vodil in za volilno komisijo dva uda, Miha Zupančiča i Jak. Indibarja p. domače Zimo imenoval. Ko je Zima videl, da je Dolar z drugimi svojimi volilci odšel, popusti tudi on kot ud volilne komisije svoj sedež in odšel je z izgovorom, da gre druge  nazaj klicat, in ko je na plan
stanji, kot kar je sedaj pa sedaj gospa Ellisova gospodu Grahamu poročala; ker pa je ta vsak dan govoril z zdravnikom ter po gostem obiskaval svojo hčer, nij tako natanko njo izpraševal, kot bi bila Jerica rada. Par-krat se je drznila za njo poprašat gospo Elli-sovo, a ta jej je le odgovorila: „Pustite me pri miru s svojimi vprašanji! Kaj vi razumete o boleznih?"
Neko po polu dne je Jerica sedela v veliki senčni lopi v zadnjem konci vrta. Nje bližnja gredica za cvetlice je izsapala prijetne vonjave; sama pa je zavijala seme iz raznovrstnih semenskih kapic v male zavitke ter jih je zaznamovala; kar je blizu svojega sedi/.a zaslišala nekoga stopati, ozrla se je ter spoznala hišnega zdravnika doktorja Jeremija, ki je nagloma vstopil v lopo.
„No! kaj pa tu delate?" vzkliknil je nagloma in s pretrganimi besedami. „Ali raz-vrstujete seme?"
„Da, čestiti gospod!" odvrnila je Jerica
prišel, videli so ga po njivah brzo proti Dragi mahati.
Kaj pa poreko drugi k takovej volitviV Obnašanje se ne more dosti ostro obsoditi. Grof Barbo, župnik št. Ruperški, i drugi narodni volilci so se seveda hudovali nad takim obnašanjem nasprotnikovim. Napravili so dolga pota, a zastoni. Kedaj da bode sedaj zopet volitev razpisana, to se ne ve. Grof Barbo je narodnim volilcem obljubil, da na vsak način pride k volitvi, in če bi na Dunaji bil, naj ga telegratično zovejo. Taka obljuba je res časti vredna!
Nasprotnikov delovanje je uže dolgo Časa sem bilo prav krtinsko. G. Jančigarja so nam spravili proč, ker so vedeli, da je on vrl agitator zoper nepošteno stvar, a sedaj delajo še z nepoštenejšimi sredstvi. Ker so nam usta zamašena, ne govorimo več o tem, da ne bode policija vam ugrabila liste. A tudi za nas pride jedenkrat doba. Narodni volilci, ostanite zvesti danej svojej besedi!
Iz N&tvliisk«* doline*; 26. febr. [Izv. dop.[ Žalostni glas o pregnanji gospoda profesorja Glaserja, kateri tužno odmeva po vesolni Sloveniji, je tudi nas Savinčane silno iznenadil. Saj je vendar omenjeni mladi učitelj tudi mej nami dve leti živel in se vspešno trudil v prid naše slovensko mladine. Gospod profesor Glaser je bil zadnji, ki je še na celjskej gimnaziji francoščino učil in tako marsikateremu dijaku pripomogel, da zdaj z znanjem onega jezika dosti ložje izhaja, kakor bi morebiti drugače. Tudi je objavil v programu celjske gimnazije za leto 1872 odlomek francoske gramatike, katero bo gotovo tudi izdal, kadar se bode potreba pokazala. Sploh pa je bil ta gospod profesor ne le samo pri svojih učencih in kolegih, ampak tudi pri vseh drugih prav priljubljen, kateri so ga poznali in ž njim občevali.
Presrčno obžalujemo tedaj vrlega moža zarad tega, da mora iz domovine na prusko mejo; a obžalujemo ga posebno le zaradi tega, ker ga ta nepričakovani slučaj sredi njegovih študij moti in ovira. Kar se pa premeščenja sploh tiče, mislimo vsi da se ž njim ne bode želeni namen dosegel; kajti če je tudi gospod profesor za zdaj svojej domovini odtegnen, to gotovo dalje časa biti ne more. Sploh pa bo tudi on tem bolj skrbel, da bode na drugi način svojemu narodu in našej ideji koristil.
Gospod profesor Glaser bo to krivico morebiti brez škode prestal ; trpel pa boš več ti, mili naš slovenski narod! Odtegnili so ti S tem zopet jednega duševnega podpornika, da bodo kakega ultra germana na njegovo mesto tvoji mladini za dušnega očeta postavili ! Ali še nas je več. Trda je sicer naša osoda, a trpimo, gotovo bode enkrat „skoro boljše" ! Kri mučenikov je bila najboljše seme „kristjanstva".
■ z fprorlce 24. febr. [Izv. dopis.] (Župan, gimnazija.) Dolgo časa so mislili naši očetje, katerega bi si kot glavo izbrali, stranke so tudi mnopo kandidatov imenovale, ali vendar nij imela Gorica še novega župana. Kar naenkrat izvole si mestni očetje novcem župana, dr. Deperisa. Dne 22. t. m. je bil slavno potrjen in vmeščen. V mestnej dvorani se je bilo mnogo ljudstva nabralo, da bi bilo priča slavnega momenta. Po prisegi se novoizvoljeni župan slavnemu občinstvu primerno zahvali, da mu je blagovolilo tako veliko čast izkazati, ter se v kratkem, pa krepkem govoru izrazil, da bode po svojej moči mestnim potrebam vselej in vestno ustrezal. — Zvečer mu je napravilo slavno muziko, nesli so po mestu veljavniše zastave, mnogo odlične gospode se je udeležilo, pred njegovim stanovanjem je svirala godba nekaj točk, ali navdušenih „evviva-klicev" je bilo prav malo slišati, razen pobalinskih.
Novi župan je bil v prejšnjih letih na strani Italijanisimov, torej je mnogo mestjanov mislilo, da ga ne bode vlada potrdila, pa mogoče, da so se jadra za vetrom obrnila, da ložje veslajo, kar je žalibog pri mnogih česti-lakomnih možeh v dobi poštenosti navada. Potrjen je bil. Da goriškim Slovencem bode milejši novoizvoljeni župan od prejšnjih, o tem je malo upanja.
Želeti bi bilo, tako se poudarja od mnogih strani, da bi več slovenskih mladeničev v šolo hodilo, ter da bi imeli tako potem dobrih politikarjev, na katerih imamo mi Slovenci sušo, kateri bi našo politično življenje povzdignili, da bi imeli mnogo učenih in izvrstnih mož na slovstvenem in znanostnem, in administrativnem polji, da bi imeli več duho-venskih moči, ker tudi duhovnov ne bodemo imeli v malo letih preveč. Ali kako to doseči pri tako slabih šolskih okoliščinah ? Teško.
ter je vsa zarudela, zapazivši kako so ostre črne oči doktorjeve njen obraz pregledovale.
„Kje pa sem vas uže videl V" prašal je na isti čudoviti način.
„Pri gospodu Flintu."
„Oh! pri Truemanu Flintu! Dobro se ga še spominjam. Vi ste njegova majhena deklica. Zala deklica! In ubogi Trueman je umrl! Da, mesto je nekaj izgubilo ž njim! To je tedaj majhena strežnica, ki sem jo navadno pri njem videl! Za Boga ! kako vzrasejo otroci!"
„Doktor Jeremija," prosila je Jerica z milim glasom, „bodite tako dobri in povejte mi, kako je gospici Emiliji?"
„Emiliji? — No, ta hip ne ravno prav dobro."
„Ali mislite, da bode umrla?"
„Umrla, ne, to ne! Zakaj pa bi umrla? Ne bodem je pustil umreti, če mi hočete pomoči ohraniti jej življenje. Zakaj pa nijste doma in jej ne strežete?"
„Oh, kako rada, ko bi smela!" vskliknila
je Jerica vsa ginjena. „Oh, kako rada, ko bi smela!"
„Kaj vas zadržuje?"
„Čestiti gospod! zadržuje me gospa Ellisova. Ne pusti me k njej. Pravi, da gospica Emilija noče nobenega, k sebi razen nje."
„V tem oziru nema ničesar določiti in ravno tako malo Emilija; to je moja stvar in jaz hočem vas imeti. Rajši bi hotel, da bi vi stregli mojim bolnikom, nego vse gospe Elli-sovo na svetu. Ta ne razume ničesar o stre-ženji bolnim; najrajše ukuhuje brusnice in peče paštete. Tako, jutri mislim, lehko začnete."
„0, hvala vam! najlepša hvala vam, čestiti doktor!"
„Nc, zahvaljujte se mi; počakajte, da bodete poskusili; težavno je streči bolnikom. Čegav je ta vrt?"
„Gospe Brusove."
„Ali je njena ta hruška?"
„Da, čestiti gospod!"
(Razmere so bile za Slovence zmirom neugodne* a vendar smo uže nekaj storili. Ur.)
Iz <-ri»«l«n 27. febr. [Izv. dop.] Vaš cenjeni list je nedavno dosta obširno bil poročil o koncertu gospodičin Č a m p o v i h, sorodnic naših izbornih skladateljev bratov Ipavcev. Stroga tukajšnja muzikalna kritika se je bila prav vgodno izrekla o teh mladih umeteljnicah in tudi nij mogla zanikati, da je občinstvo (po velikej večini nemško) prav simpatično sprejemalo one točke programa, ki so bile slovenskim odmerjene. Da, tukajšnja tla slovenstvu nijso baš posebno oglajena, je menda vsacemu vaših čitateljev vsaj površno znano in slovenske pesni nemškemu koncertu uvrstiti je tedaj stvar vsaj nekoliko kočljiva. A da je bil kljubu temu vspeh odličen je ravno tako častno za objektivno presojo poslušalcev kakor jasni dokaz dovršene kompozicije in ravno tako dovršenega pevanja. Vsacemu naših skladateljev bi želel tako duhovitih interpretov, kakoršne sta imela brata Ipavca v tem koncertu v svojih nečakinjah. Ker so gospodične ravno zdaj namenjene proti našemu jugu (4. marcija zvečer bodo prvič koncertovale v Celji, kesneje pojdejo v Ljubljano in Zagreb) je namen teh vrstic opozoriti rojake na nje; sicer pa se bode vsakdo, ki jih bode Cul prepričal, da jim priporočila nij treba, kajti prava umeteljnost se sama priporoča.
Sz l*ocllll*ll»» 23. febr. [Izv. dop.| No, časnikarska debata o znanej amoroznej fantovskej korespondenciji v „Laib. Schulz." bode menda ravnokar pri kraju. Vsaka še tako zanimiva nova prikazen v socijalnem življenju izgublja ono prvotno živahnost, ter oslabeva jej oni šareni efekt, ki osobito čita-joče občinstvo nekako smehljavo kratkočasi; — baš tako tudi uže pojema radovednost na znano reklamo: kako se grešni človek lehko reši gotove smrti, če zna dva jezika, — samo, da je eden od teh Indiški . . .
Moj namen nij, da bi pri tej priliki dalje krecal svoje pero na uže pogreto „rihto;" tega nij več potreba, kakor je tudi uže neki dopisnik iz Notranjskega dobro omenil.
Tu prelazim kar na neki drugi kapitel znanega šol. nemčurskega časopisa izhajočega v belej Ljubljani. Tam le doli v tretjej fari obiskal sem pred malo časom svojega družeta, koji pa tudi dobiva „L. Schulz."  na ogled.
„Pri svetem Jurji! gospa Brusova; po-kusiti hočem vaše hruške!"
To rekši, je skočil doktor, mož s pet in petdesetimi leti, a krepek in gibčen, črez zid, ki ja je ločil od sadnega vrta, ter je skoro z enim skokom prišel do drevesa. Jerica ga je smehljaje gledala in opazila, da se jo doktor nad neko rečjo spodteknil; da nij padel, iz-grabil je se stegnenimi rokami za deblo lepega starega drevesa. Isti hip je pogledala glava z žametovo kapico počasi iznad visoke trave; mladenič šestnajstih ali sedemnajstih let se je oprl na komolce ter jo strmo in debelo gledal nepričakovanega vrinjenca. Doktor nikakor ne prestrašivši se, naredil se je razžaljenega ter je rekel:
„Vstani, ti lena kost! kaj tu ležiš in si poštenim ljudem na poti?"
„Koga zovete poštene ljudi, čestiti gospod?" prašal je mladenič, katerega navidez nikakor nij vznemiril doktorjev izraz in njegovo prašanje.
(Daljo prih.)
7nuno je, da v „L. Seh." pišejo in dopisujejo učiteljski renegatje našega naroda; ti so večinoma v mestu in nekaj tudi na deželi, ki klečeplazijo in lizunijo na nemškutarski strani, da z lehko protežijo dostiguejo po znanej lestvi gori do večjega komadu, slovenske pečenke, ki jih prav močno za nos drgne in za soboj vleče
— Najbolj šaljivo karikaturo pa igrajo ti ljudje v svojih izjavah, ki se jih drznejo v svojem listu celo obelodaniti.   Na vsa usta,
— da bi si jih kmalu tja do ponemčevanih ušes razprali, trobijo lehkomišljenim ušesom, o liberalizmu, fortšritu itd. o vsem tem pa nij pri njih za nas ne duha ne sluha. Mej nemčurskim liberalizmom, in srečno narodno svobodo, za kojo žrtvujemo gmotne in duševne sile — je razlika, kakor mej dnevom in nočjo, ali pa mej resnico in lažjo. To je menda liberalizem, da nemčurji poštene narodne učitelje kar naravnost z „Pfaifenknechti" tituliraju. Kaj je Še nemčurski liberalizem posluh. Pri tovarišu, kojega sem obiskal dobim „L. Schulzeitung" št. 3. t. 1. Mej drugim suhoparnim in neumnim berilom, staknem i neki dopis iz te „Gorenjšče" strani, pod do-pisovalno šifro J. Na koncu omenjenega dopisa pa pristavlja Zimska redakcija prav smešno očetovsko opazko: „Aucli aus einen andern Schulbezirke kommt uns die Kunde au, dass die Bibliothek alle mdglichen (??V ur.) kroatischen und serbischen Schriften ent-halte, dem vvahren Lehrer aber nichts Annehm-bares biete." To je opazka, enaka kakšni strogi mačehi, koja vihti s prstom nad otroka, da se jo potem bolj boji. Ako si ena ali druga knjigarna poleg druzega tudi en hrvatski ali srbski šolski list naroči, za kar pa ima po želji plačevalcev tudi pravico, je-li to „alle moglichen Schriften V!" Iz te nem-čurske izjave bi človek lehko sodil, da je teh hrvatskih in srbskih „Schrift" kar cele butare naročenih. Zakaj delate iz komarja slona? Ko se je lansko leto beletristični ne šolski list „Die Ileimath" slovenskim učiteljem prav močno priporočeval, nij imela „L. Sch." takrat nobene opazke, zato ker je bil list nemški, da bi „Laib. Schulz." enako pravično tudi zdaj molčala, ko je jedva od daleč čula da si je kakšna učit. kujižarnica poleg nemških iu slovenskih knjig tudi en hrvaški šol. list naročila — da, to je zanjo preliberalno 1 Gotovo je, da najslabši hrvaški ali srbski list ne prinaša tako bedastega in neumnega berila kakor „Laibacher Schulzeit ung-a «*, „welche dem vvahren Lehrer nichts annehm-biete." Kdor hoče vraga izganjati, mora biti baje brez greha. „L. Schulzeitunga" naj sama Bebi kaj očita a ne nam slovenskim učiteljem, za katere ima toliko liberalnih skrbij, kakor nespametna š a v r a, ki se nepoklicana meša v tuje zadeve.
Domače stvari.
— (Slovensko gledališče.) Dobra igra, kakor so lienedixovi „Banditje" bi bila zaslužila več poslušalcev, nego jih je privabila v istini v gledališče. Tudi igralo se je povsem dobro. Z gospodi Kaj zel j (Podmanski), Šuš-teršič (Kruhovec), Kocelj (llopotač), kakor z gospodoma J e 1 o č n i k (Vidimov) in S c h m i d t (Kamenski) smo bili prav zadovoljni. Ravno tako ste gospa Odijeva (Eliza) in gdčna. Namretova (Zofija) in posebno zadnja veliko pripomogli, k dobremu vspehu. Gospodična Pod kraj škova je iz neke nerazumljive pri-
derije, katera je pri igralkah „von profession" res nepotrebna, da ne rečemo komična, in ki kaže veliko brezobzirnost nasproti občinstvu, napravila „strike", kakor čujemo, proti rolam v moškej obleki, in zato ta večer „zur ab-vveehselung" igrala nalogico Nežike. Čudimo se odboru, da tako mirno dopušča taka samovoljna preme nje vanj a, ki so poleg škode na dobrem vspehu, katero napravijo — že jako — smešna.
— (Slovensko gledališče.) V ponedeljek 5. marca se bode ponavljala dobro znana resna igra „Marie-Jeanne." Upamo, da ne bode zopet mrknenje lune gledališči škodovalo.
— (Skandali v nemškem gledališči.) Uže nLaib. Tagbl." ki je vendar oni-dan prinesel z „Laib. Ztg." vred znani ob-scenni „mlinarični" inserat in je vreden brat famozne „Laib. Schulztg.", katera zaljubljena pisma ponemškutenih učiteljev namesto resnih uvodnih člankov prinaša, uže ta moralno korumpirani list graja v štev. 4G nespodobnosti in umazanosti, kakoršne so v „Fatinitzi" precej jasno bile slišati z nemškega odra ljubljanskega nemškega gledišča, sejalca nemške omike, nemške kulture, nemškega „anstanda".
— (Lunin mrak) predsinočujem se je, ker se je bilo na večer nebo ujasnilo, prav lepo videl. Povsod je bilo dosti gledalcev in nižje ljudstvo, videč krvavo-rudečo mrkneno luno, znamenje na nebesu, ugibalo je, da po-menja to vojsko itd.
— (S n e g) je nam včeraj dopoludne precej na debelo zapadel.
— (Svojo ženo zadavil.) Iz Goriške okolice se piše »Sl.u A. Bolko, po domače Kravos blizu Lokavca iu njegova žena živela sta uže delj časa v kregu iu prepiru, ker mu žena, kot lastnica celega premoženja, nij hotela istega odstopiti iu na njegovo ime prepisati. Gredočima iz zadnjega semuja v Ajdovščini, vname se, prej ko ne zopet zarad tega, prepir mej njima iu Kravos se je vsled tega tako izpozabil, da je začel ženo svojo z debelo palico pretepati, potem s škornjami po njej teptati. Zlomil jej je par reber iu naposled, ker jej še nij luči življenja izpihnil, jel jo je okolo vratu v pravem pomenu besede s tako besnostjo daviti, da je mrtva ostala. Morilec taji, da jo je zadavil iu trdi, da se mu je žena le ubila, ker je bila pijana, a mnenje izvedencev se glasi, da je Kravos svojo ženo zavratno ubil, kar dokuzujejo tudi zlomljena rebra iu vdarci, kojih ima več nego sto na svojem truplu. Znamenito je tudi to, da je zločiuca, ko je ta čin hudodelstva izvrševal, neki fantič iz grmovja opazoval in gledal. Morilca ima sodnija uže v pesteh.
i.iMluivu uredništva: (i. A. K. Oprostite! V taoih rečeh korespondirati mi nu utcgucino. Vi prevt č tcrjnto. Mi nemarno pozvedovalnega m na-tnanilnega biroa, niti preskrbljovalnice ah posredovalnico pineiu in .-hi/. I> ud., temuč, ker BODO sami, nam je užo z listuiu in z družini delom dovolj. Bodite tako dobri in obrnite se s tacimi prošnjami drugam.
Javna zahvala.
Podpisani onej neznane] Častite] gospodični, katera mi jo v Sarajevo 26 ghl. poslala in tuđi si. podpornemu odboru, kateri mi jo 13 gld. poslal, izreka svojo prisrčno zalivalo.
Janez Mej ač.
I Bitra« v IJeil>lj»iii
od 24. do 26. februarjai Ivan Jaran,  mbarjev otn k, star 21 mesecev, na dunajski cesti št. 03. za božjast. — Lišpeta Tro-potec, OBObenjica, .stara 78 let, v s . l'lmij;iiia ulici ut. 44, za vnetjem rebrno mrene. — Ivau Šašelj,
mesčansk puškar, v 77 letu, na sv. Petra cesti it. 10. za splošnim oslabenjem — Luka Vrtnik, dninar, star 38 let, v civilui bolnici, za mrzlično kaheksijo.
— Marijana Ložar, zemljaka udova, stara 71 let, na nemškem trgu št. 5, naglo za  krv. tokom iz pljuč.
— Marija Pirec, osobe njica, stara 71 let, za prsna vodenico. — Jožef Pavie, c. kr. poštnega urada sluge sin, star 1 mesec, v mesec, v poštni ulici št. 45, za atrofijo. — Miba Smole, meščanski trgovec in posestnik, v 7.') letu na dunajski cesti št. 9, za dvakratnim mrtvudom.
27. februarja:
Pri Slona: Golob iz Novega mesta. — Kolar iz Idrije. — Vakonik iz Litije. — Knlakovskv iz Kranja. — Lapajne iz Idrije.
Pri HaJlAl: Slatinšek iz Trbovelj, — Tan iz Dunaja. — Jonke iz Kočevja. — VVengraf iz Dunaja. — Dobovič iz Keke. — Kas iz Gradca.
Pri Zamorci t Biro iz Bleda.
Dunajska borza 28. februarja.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih .   62 gld. 35 kr.
Enotni dri. dolg v srebru 67   „   35 _
Zlata renta   .......   74   „   — _
1860 dri. posojilo 108   „ 50
Akcije narodne banke 831   „    — „
Kreditne akcije 149   »70 „
London 124   „   — „
Napol.        ...   . 9   „   91«/, „
C. k. cekini      . 5   „   88 w
Srebro 113    B 50
Državno marku     ....      60    „90 „
Zahvala.
čuti se dolžno velečestitemu občinstvu za mnogobrojno udoležbo pri pogrebu nepo-zabljivoga soproga, oziroma očeta,
Franjo Hodnika,
posestnika v Ilirski Bistrici,
vsled katero je velika bolest nekoliko zmanjšana, globokočutno zahvalo izreči.
V Ilirski Bistrici, 26. februarja 1877.
Marija Hodnik,
(46)
žalujoča vdova in njeni otroci.
Umeteljni
zo"bje in zobovja
z zračnim tiskom ali brez njoga, lopi, naravni, namenu odgovorni, se po najnovejši metodi delajo in ne da bi se korenino i/.ruvale, postavljajo.
Vfifl nnai*fM»lla • plombiranje z zlatom V BC V|#t;l <U IJl . a|i drugimi sposobnimi pult.ili, piljenje, čistenje in drenje zob, se, kakor bo je izkusilo, brez hudih bolečin izvršuje pri
(37o-i5) Paicjhehi,
zdravniku za zobe, pri llradeckega mostu, v Malvevej hiši I. nadstropje.
Graške špiritne drože
dobivajo se vsak dan sveže (frišuo) v prodajalnici steklenega blaga gosp. Fruiieu Kolmuua na glavnem trgu št. 236 iz prijaznosti do
(378—25) A. Schneiderja.
■■ Menj ko pol kilograma (1 funt) se ne prodaje.
Ravnokar je v „Narodnoj tiskarni" v Ljubljani izšlo in so dobiva:
VIII. zvezek „Listki":
Pomladanski valovi.
liouian, spisal 1. T u r g e n j o v,  posloveni, dr. M. 8 a me c. 8U 17 pol. Cena 0'*> kr.
Samoklistirni aparat
(Oh sopumpe, Irrigatćrje), I n h a I a c i j li e a p a ra le,
klistirue, uretralne in maternične briz-galiiice, mlečne pumpe, sesalne steklenice, vezi za počene
!><> lit 1 >i-i.*ili<»} **<*iii.
Jed no le. pri (53—37)
C-al>i*iol I*iccoli,
lil.urju, na dioiaj.skej cesti v Ljubljani.
Isdft^lj in urednik Josip Jurčič.
Lastnina m tisk „Naredne tiskarne".
55839