Marko Kravos
Paberki
DEKLIŠKA
Dal mi je bog oči, da te vidijo, dal mi je usta, da te ljubijo,
dve zvezdi na nedra in mesec med bedra.
Kar bog da, naj še ljubi ima!
JESENSKA    Dobro je pozimi, z mrazom, burjo,
ko samotno je povsod in kot na divjem morju.
Lepo je poletje, strižejo kobilice mu dolge lase, a ob mraku ponevihtni mir preletajo le netopirji.
Pomlad, ta je mimo, komaj se ozreš za njo: zarezgeče v travnike in polja in je mimo.
Ti pa si jesen, najlepša, najbolj mila:
vroče hruške skrivaš v bluzi, grozdek v krilu,
a za listom trte svoje sramežljivo lice,
ko da nisva včeraj se ljubila v brajdi,
v brajdi pod visokim soncem.
TEKMEC    Take kot ti so spočete samo še na kresni večer v gozdu ob ognju.
V  psa bi spremenil ga,
ko te objema, tvoj ljubček, in te za prsi stiska.
V  čem je on boljši od mene? Samo enkrat bodi moja, enkrat ni nobenkrat!
Vnela se bo praprot suha, hrib se bo premaknil, ko te bom jaz ljubil.
160
161
Paberki
Pusti tega prdočivka, samo enkrat ljubi mene, samo enkrat ni nobenkrat.
Deklica, deklica, ej, kodrolaska, ni najbolj vroče v Afriki ni najmehkeje ob vinu ni najnevarneje v peklu ampak v tvojem naročju.
Tam postane moški bik, tam postane moški bog, tam zgubi moški glavo.
Zdaj pa zadosti, sit sem te ceste,
pozno je, spi tvoja mati in je vseeno.
Tule pod smreko ni rose... Saj je tema
in potna si. Zakaj se pa smeješ?
Tiho, še drugi gredo. Kje je zadrga na krilu?
Ne smej se, Marinka, ugriznem te v breskev, ves nor sem tri dni in noči, čisto nor. Kar ubij me, če češ, nikamor ne grem več, dokler sem še živ, ti kačica gladka, ovij me z nogami, ostani za vedno pri meni.
Ne bom te več pil, ti potoček popotni, dekleta si više umivajo bela telesa.
Zakaj bi se sklanjal, zakaj bi odžejal se, ko pa potem tako hudo žge v ustih in prsih.
Burja, veter trdokljuni, se na jug seli, za morje. Zima bo in drevje golo golo, ostre trave so že čisto suhe. Mraz je, jutra pa še zmeraj vlačijo spod zemlje slepo sonce ...
GORJE PREMAGANIM
OD VESELICE
OB POTOKU