Ključ! Dežele ali učitelji?*) Dr. Karel R e n n e r. Sveto razbojstvo sedemnajsterih dežel nad denarnimi škrinjami države in nad denarnicami državljanov se srečno bliža svojemu koncu. Kjer je polom najbližji, je ZaLeskega pomoč brž pri rokah. Finančni minister rad sleče državo do vestije, državljane do srajce, samo da se privilegirana deželna1 gospoda na novo opravi. In sveto je to razbojstvo kakor križarske vojne, ki so prav tako vse narode združile za visoki cilj; enak čudež se godi sedaj: Nemci, Čehi, Jugoslovani, Pqljaki in Ukrajinci pokopavajo pred škrinjo zaveze svoje nacionalne bojne sekire. da si oproste roke za zajemanje. Trepetajte, narodi avstrijski, če se vaša narodna zastopstva koljejo, ker ovirajo vaše blagostanje; ampak trikrat gorje vam, ako se zbegajo, zakaj potem oplene vaše blagostanje s kontribucijami! Sedemnajstere kronovine so. kakor pravijo. avtonomne; seveda le v razmetavanju denarja in v zadolževanju. V tem so samosvoje kakor grofovski mladiči pri igri. Ampak pri nabiranju denarja pozabljajo na vse besede o zgodovinsko-političnih individualitetah in avtonomnih pravicah. Plačo in davke naj naklada država, vsako leto pa naj nam odkazuje potrebne zneske, kakor stisnjen očanec zapravljivemu sinu, kakor kavalir svoji kurtizanki. Ampak naj se ne predrzne, da bi potem povpraševala za odkazanim denarjem, da bi nadzorovala in kontrolirala, zakaj to bi bilo nedopustno vmešavanje, ki ga treba zavrniti z vso odločnostjo in iz vseh pljuč! Ko je finančno ministrstvo v letu 1907 predložilo prvi načrt za sani- * Dobesedni ponatisk iz »Zarje« št. 506 in 507. Uredništvo. ranje, je imelo še toliko samospoštovanja, da je predložilo kontrolni zakon v osnutku; da ie zahtevalo odobritev zakona, je imelo še dovolj teoretične vesti, da se je v debelem sijajnem državnem spisu na podlagi finančne statistike iz leta 1905 poskusilo opravičiti. Danes pa odpira, kakor poslušna in moralična Nežika svojo kamrico, poslušno pokrov svoje skrinje. Sicer se definitivno zmeša in razbije finančni sistem države, ampak kaj je to mar državnemu ministru po milosti poljskega kola? Pijačo jim izroča kot davčni vir, kaj čuda, da ga opijani navdušenje. Denarni glad dežel postaja občna nevarnost za Avstrijce. V poslrednjih sedmih letih (1905 do 1912) so narasle potrebščine dežel za 42,6 odstotkov in imajo tendenco, da se vsakih petnajst let podvoje! Med sedemnajsterimi sestrami je kajpakda Nižja Avstrija pphlevna dekla Dunaja, ker se ji vsled alkimistične um-etnosti Dunaja in vsled nižjeavstrijske industrije usipa de nar sam od sebe v naročje. Ta dežela se je torej zadovoljila z 21,3%nim zvišanjem potrebščin. Ostale sestre pa imajo rastoče potrebe, kakor je razvidno iz sledečega pregleda: Nizja Avstrija . . . Cesko  Dalmacija .... Stajersko  Bukovina  Gorenja Avstrija . . Istra  Qalicija  Kranjska  Goriska  SoInograSka .... Tirolsko  Slezija . . . . Moravsko  KoroSko  Predarlsko Trst.  Potiebscina 1909 . . 47-4 . . 78 5 . . 24 . . 172 . . 60 . . 80 . . 2-15 . . 46-3 . . 43 . . 1-63 . . 3-1 . . 6-7 . 7i6 . . 32 2 . . 40 . . 079 . . 11-33 v miljonih 1912 57-5 96-3 3"0 22-6 82 118 3-2 71-0 67 2-59 5-0 11-0 11-76 56 0 7-0 1-46 22-42 Zvisanje V 0/0 21-3 23-7 250 33-5 36 5 47-5 48-8 51-2 55-8 589 61-3 64-2 643 73-3 75-0 97 4 978 Te številke govore cele knjige, knjige o upravni zanemarjenosti in politični korupciji; člani finančnega odseka, ki se tako brezobzirno potegujejo za saniranje, ne morejo skriti svoje pohlepne maske za številkami. V tej družbi je Steinwender, finančni genij koroškega deželnega zbora, ki je potrebščine tega deželnega zbora v sedmih letih pomnožil za 75 odstotkov, in ki vendar nima niti beliča za učitelje — teh 75 odstotkov — velika večina se odteka v žepe agrarcev! V tej družbl je Fink, deželni odbornik Predarlstoe, s skoro stoodstotno pomnožitvijo deželnih potrebščin. Vmes so moravski Cehi, ki so za 73,3% pomnožili deželne izdatke. Tu se oglašajo deželni odbornik Stolzel iz Solnograda z več kot 60 odstotki in Schopier iz Tirol^ s svojimi 64,2 odstotki in neizogibni Šušteršič, kranjski vojvoda »brez kron« s 55,8 odstotki. Da je Galicija z 51,2 odstotkov v sredi in da Češka s 23,7 odstotki caplja daleč odzad, ima posebne vzroke: v teh dveh deželnih zborih — vieselite se, davkoplačevalci, razsaja obstrukcija in vas nista mogla osrečiti z zvišanimi izdatki! Usiljiva agrarna demagogija deželnozborskih klik kriči iz teh številk i molk, ki izraža onemoglost in strahopetnost državne iinančne uprave, pojasnjujejo te številke, ker so gospodje Schrafil na Tirolskem, Fink na Predarlskem, Šušteršič na Kranjskem presistematično in prerazuzdano kupovali kmečke glasove z deželnimi subvencijami, zato naj davkoplačevalci plačujejo državi nove davke! Ker je gospoda sudetskih in prikarpatskih dežela svoji nacionalni demagogiji — poleg agrarne! — preslepo služila in zapravljala deželni kruhek, zato naj si paiiament splošne volilne pravice nakoplje sovraštvo z novimi davki! In vse meščansko časopisje molči in odobrava to početje! Skoro iz vseh sedemnajstih kotov države reži deficit, kar kažejo bilance leta 1912: Prebitek Primanjkljaj leta 1912 v tisočih K Nižja Avstrija 9*3 — Gorenja Avstrija — 563 Snlnograška — 661 Stajersko — 4 000 Koroško — 1.100 Kranjska — 1.658 Tirolsko — 1 215 Predarlsko — 250 Trst — 4.766 Istra — 507 Goriška — 790 Češko — 35 390 Moravsko — 21.587 Slezija — 2.847 Gaiicija — 5.873 Bukovina — 2.791 Dalmacija 6*0 — Pri tem imajo nekatere teh dežel doklade do 96 odstotkov (Galicija, Bukovina) in Šlezija do 82 odstotkov, da je davčni vijak do skrajnosti navit. Le Nižja Avstiija in Dalmacija izkazujeta neznaten prebitek, ostale dežele delajo s primanjkijajem, Ker skoro vse meščanske parlamentarne stranke vladajo v tem ali onem deželnem zboru (izzimši gališke Ukrajince) in zapravljajo in ker so tudi Ukrajinci na tem, da izsilijo prostor pri mizi, in ker imajo te meščanske stranke jedro svoje moči v deželnem zboru in v občini in spravljajo svoje volilce z deželnimi sredstvi v dobro voljo, odtod naenkrat ta genljiva enociušnost v stremljenju, da se sanirajo dežeine finance in s tem okrepe njih fondi za politično korupcijo. Lehko bi zvišali deželne doklade, kot avtonomisti bi jih celo morali; ampak boje se naložiti svojim voIilcem nova bremena in raje izsilijo vsote po ovinkih od države, da diskreditirajo parlament in podvzdignejo svoje deželno gospodarstvo v najsijajnejšo luč. Ali niso v resnici kakor čarodejniki, ko v deželnem zboru neprenehoma dajejo, ne da bi kdaj jemali. Ta avtonomija se torej ponižuje za kuttizanko države, da igra z zamenjano vlogo kavalirja napram zvodniku: privilegiranemu volilcu. Od leta 1907 zavlačevana iinančna reforma je takorekoč vzpodbuda, da se brž čim več še razmeče, da se potrebnost pri velikem razbojstvu še bo!j jarko pokaže in da se pri razdelitvi plena doseže nameček, »precipimn«. Nedvomno so nekatere deželne uprave namenoma zapravljale, da z ozirom na bedo dežele čim več vlove. In državna finančna uprava je gledala to postopanje s prekrižanimi rokami. Po katerih načelih se razdeli plen med dežele? Kakšen je razdelilni ključ? Pravičnega ključa ni in ga ne bo, dokler se meni nič tebi nič odkazujejo deželam vscte. Ena dežela je previdno gospodarila in zato je primanjkljaj manjši: Ali naj za plačilo manj dobi kot dežela-zapravijivka? Ena dežela je sama poskrbela z visokimi dokladami, druga je ob nizkih dokladah delala dolgove: Ali naj prva nosi povišane državne davke, da se olajša davčno breme drugi? In tako dalje. Dežele gospodarijo tako različno, da zanje ni skupne mere. Avtonomne so. Vzlic temu se kujejo sleparski ključi, ki naj zbujajo pomotno misel na pravično razdelitev; različni ključi se kombinirajo tako, da dežele s pasivnim gospodarstvom jemljejo aktivnim deželam iz žepa, kar potrebujejo. Ali kakor je priznal že Bilinski: Ključ je deficit! Že večkrat so kronovine nastopile kot rejenke države. Prvikrat ob uvedbi osebnodohodninskega davka leta 1896 in izhod tistega časa je imenovan realnodavčni ključ. Nastal je tako-le: Razred hišnih in zemljiških posestnikov se je branil plačati osebno dohodarino v polnem obsegu. Zahteval je odpise na realnih davkih (zemljiškem in hišnem davku), ki so še sedaj v veljavi. Hkrati pa je bil osebnodohodninski davek tako urejen, da je znaten del njegovega zneska odkazan deželam po razmerju realnih davščin. ki jih plačujejo. Zvišanje osebnih davkov samotvorno zviša odkazila po realnodavčnem ključu i-n sanira deloma dežeine finance! Zatorej je zvišanje osebne dohodarine všeč gospodu Steinwenderju. Vdrugič so vstopile dežele k državnemu zakladu na hrano leta 1901. Takrat je bil zvišan davek na žganje za 20 vinarjev, in ta znesek razdeljen med kronovine po takozvanem »konsumnem klju- ču 1901». Navidezno je bil za razdelitev merodajen dejanski konsum žganja v kronovinah, v resnici pa ni konsumne statistike in je zatorej ta ključ čisto samovoIjen. Ker južne dežeie popijo malo žganja (ker so vinske dežele) in vendar ne smejo ostati praznih rok. so že tedaj dobile »precipiuum«, nameček nad svoj konsum. Ključ je bil že tedaj kriv, dasi je odprl denarno škrinjo države in jo vsako leto olajšal za okroglih 20 milijonov kron. Danes je še bolj izkrivljen, ker se je med tem konsum žganja krajevno zelo izpremenil. Zdaj nameravaio vnovič zvišati davek na žganje za 50 vinarjev pri litru, ki se razdele deloma po starem »konsumnem ključu 1901«, deloma po novo konstruiranem ključu. Z druge strani predlagajo ključ po številu prebivalstva, s tretje strani ključ po stvarnem in osebnen; potrošku za šoistvo. Okolo ključa se suče barantanje me~ ščanskih strank pri takozvanem malem finančnem načrru Steinwenderjevem (davek na žganje. na vžigalice in osebnodohodninski davek/. Za kulisami pariamenta, na tajnih sestankih razrezavajo na kose kožo medveda, ki ga upajo počiti javno v zbornici. Prepir za plen razdružuje skrivaj gospode deželne odbornike, ki so zlorabljajoč nedostatek naše ustave hkrau poslanci; kar jih Re moti, da se očitno združujejo zoper državno blagajno in zoper davkoplačevalce. Samo po sebi je umljivo, da so socialni demokratje v parlamentu odločnl nasprotniki vsakega takega ključa in vsakega splošnega odkazila. Take odkazane vsote, ki se brezpogojno mečejo deželnim zborom, izginjajo redno v brezd»anjo malho agrarnih milodarov in prav nobenega poroštva ni, da se v resnici uporabijo za bedno učiteljstvo. Zato je od vsega začetka stališče na.še stranke: deželam je dajati prispevke za določen namen, z dolžnostjo, da ta namen z odkazanimi sredstvi tudi izpolnijo in da polože državi račun. Kar zahtevamo danes z ozirom na učiteljsko bedo, je dotacija v ta namen, da se učno osobje na vseh javnih in meščanskih šolah pri svojih plačah ze> nači z državnim uradništvom štirih nainižjiit činovnih razredov. Stroške za to nosi državna kasa iu je v to svrho zvišati osebno dohodarino na višjih stopnjah in uvesti davek na dedščine in darila.*) To js naš ključ. Ni razdelilni ključ za bankrotno deželno upravo, temveč ključ za rešitev učiteljskih plač, ki nas zanima. Vse drugo je nam odveč in od zla. Kdor hoče dati učiteljem, naj jim da po potrebi! Meščanske stranke, tako izgleda, so izgubile adreso učiteljev in adresirajo denar na dežele in ni ga poroštva, da vsote ne izginejo. ,. .. «...^,^