PRI 98-LETNI ROZALUI ZALAR V ROŽNI DOLINI .
Zadnja prava Rožnodolka
»Ste že sliSali? Danes je Nato sestrelil šliri srbske avione. Vam je kaj žal za njimi...« je bila vsa zgovorna in čila in nenavadno na tekočem bržkone najstarejša Rožnodolka Rozalija Zalar, ko sem jo obiskal na njenem domu na Cesti X v samem osrčju Rožne doline, kjer živi s svojo hčerjo Rozino.
Zenici dobrotljivega videza in živahnih kretenj, ki je 15. februarja letos dopolnila 98 let, je čas na obrazu zarisal nekaj gub, ni pa načei njenega duha: z lahkoto spremlja zapletene politične razmere, do-bro pa se spominja tudi nekdanjih časov. posebno njene Rožne doline. Nekaj teh spominskih drobcev je prelila tudi na papir.
»V Rožni dolini je bilo včasih bolj prazno. Na Cesti II, kamor smo se leta 1903 preselili z Glinc, kjer sem bila rojena, so zrastle prve hiše. Nato so se pojavile na Cesti IV. Cesto v Rožni dolino, ki je bila glavna pot v mestu, so tedaj Ijudje še prostovoljno nasipavali. Mladi in stari smo se zbirali v Restavraci-ji, (am kjer je zdaj gostilna Marn. Vse se je shajalo tam. O, dobro se še spominjam. vsako leto so v Re-stavraciji pripravili sejem z živalskim vrtom. domači-mi živalmi. Še leta 1927, ko smo ponovno prišli v Rožno dolino (pred tem je Rozalija Zalar z dnižino pel let živela v Mostah), so bili tu še trije bajerji. Pa več potokov. Vsega se še spominjam tako kot bi bilo danes. O, včasih je bilo luštno, bolj kot danes. Kolikokrat smo peli in igrali domine. Sama sem veliko pela, šest leta tudi na kom v cerkvi sv. Antona na Viču«, kar ni mogla iz spominov na nekdanje čase Rozalije Zalar, ki se ima za poslednjo pravo Rožno-dolko.
Rozalija je bila ena od osmih otrok. V družini so bili štirje bratje in štiri sestre. Očitno so bili zazna-movani s trdoživostjo, saj je starejši brat Franc doča-kal kar 94 let, brat Jože pa 92 let. Kot pravi Rozalija, jim nikoli ni bilo treba stradat, razen v prvi svetovni vojni. Sama je imela štiri otroke, od katerih so trije še živi. Mož, nekdanji strojevodja, ji je umrl pred osemnajstimi leti. Rozalija si je vse do poroke služila kruh kot šivilja, potem pa je ostala doma.
Zdaj, v pozni jeseni življenja, se lahko še več posveča njeni veliki ljubezni - knjigam. Vsako leto prebere vse Mohorjeve knjige (»vselej sem bila molj za knjige«), veliko prebira časopise in rešuje križan-ke. Pred nekaj leti je še lahko brala hrez očal. Rada gleda tudi televizijo, toda, kot pravi, ima več od tega, ie prebere kako dobro knjigo, kot pa od tiste-ga, kar predvajajo na TV.
»Včasih smo bili skromni, kje so pa naši starši imeli denar, da bi lahko kupovali otrokom tako kot danes. Dandanes imajo ljudje vei ugodnosti, lahko gledajo televizijo in se vozijo z avtomobili, zato pa je več nesreč.«
O svoji prihodnosti Rozalija Zalar ne razmišlja. Bolezni, ki jih prinaša starost, ji za zdaj prizanašajo, pa vendar ne more več ven, v naravo. tako kot nekoč. Pod Rožnik pa bo ie Sla, je prepričana. Na vprašanje, ali se že pripravlja na svojo 100-letnico, pa se klena Rožnodolka nasmehne:
»Kakor bo pa bo. Čudno se mi zdi, da sem sploh še živa. Toda o tem raje sploh ne razmišljam«.
BRANKO VRHOVEC