Morda še ne razumem Benetk
Ob 6.00 uri zjutraj smo se tisti učenci, ki smo dobili za nagrado potovanje v Benetke, zbrali pred kinom Vič, kjer so nas čakali Stirjc avtobusi, ki nas bodo popeljali v znamenite Benetke.
Vsak avtobus ima svojega vodiča, tako naj bi ga imeli tudi mi (naš avtobus); a ne, vodič, ki naj bi nas vodil je zaspal, za nameček pa se mu je še avto pokvaril (Za začetek kar dovolj zabavno).
Nato smo se nekaj časa mirno peljali brez vodiča, družbo pa nam je delal Val 202.
Ko smo se ustavili, je na avtubus stopil visok moški' z naočniki. Predstavil se nam je kot vodič. Mi smo ga prijazno sprejeli. Končno smo le prispeli na parkirišče pred Benetkami. V samih znamenitih Benetkah smo si ogledali: Doževo palačo, cerkev svetega Marka, Mosl vzdihljajev in veliko velikih ulic z razpadajočimi hišami, poraščenimi z mahom. Bilo je zelo vroče.
Sredi največje vročine se je moja sošolka odločila in poskrbela za popestritev. To ji je dobesedno uspelo. Izgubila se je v eni od mnogih labirintnih ozkih ulic. K sreči sta jo naša razredničarka, ki je bila z nami in vodič našla. Ko se je vrnila, je bila videti zelo preplašena. Najbolj sem si zapomnil kruto pešačenje na poti od Benetk do parkirišča. S parkiriSča smo se v Benetke peljali z vaporetom.
V Italiji smo se ustavili še v nakupovalnem centru. Tam smo si nakupili sladkarij za nujno preživetje. Naš izlet se je končal ob 20.00 uri v Ljubljani.
Benetke so me razočarale, pričakovala sem preveč. Morda pa Benetk še ne razumem?
Brigita Kozlar, 8. razred
Zavod sa slepo in slabovidno mladino