9. MAJ 1945
Doživel sem ga kot otrok
Letos mineva 34 let od osvobodltve naše Ljubljane. Bilo /e to 9. maja 1945. leta. In tlstega dne sem bil star natanko 4 leta 10 mesecev In 1 dan. Natanko se spominjam tistega dne. Tudi danes, po 34 letih, če-prav tedaj še nisem napolnilpet let. Morda so se z leti spomlni prepletli s pripovedovanjl o dogodklh tistega dne, toda prenekatera podrobnost se mi tako sveže in jasno pojavlja v spominu, da prav gotovo ni posle-dica prlpovedovanja, ampak je moj spomln dožive-tega devetega maja.
Nemško čast teptajo
Bilo je jutro in v pižami sem sedel na okenski polici. Sta-novali smo tik ob dolenjski progi, tam kjer je danes ulica Vide Pregarčeve. Okno je gle-dalo naravnost na progo, tam preko proge je bila cesta in za njo tovarna Saturnus. Dobro se spominjam moje pižame. Bila je svetlomodra z ribica-mi, ptički in podobnimi otro-škimi ljubljenčki. Preden sem jo oblekel je dolgo, tam od predvojnih časov, ležala na dnu zaboja v trgovini Podbo-jevih, nasproti šempetrske cerkve.
Gledal sem tako skozi okno in nenadoma opazil kolesarja, ki je po cesti onkraj proge na vso moč gonil proti Saturnu-su. Vse skupaj niti ne bi bilo tako čudno, če ne bi mož držal v eni roki droga, na koncu ka-terega je bila velika rdeča za-stava in na vso moč kričak »»Svoboda, svoboda.«
»Mama, svoboda!,Pridi po-gledat« sem zavpil. Pritekla je in me hitro potegnila s police.
»Nehaj, to je provokacija. Spomni se na čelado, stara bo spet podivjala!«
Stara je bila gospodinja. Njen mož je bil paznik v zapo-rih in med okupacijo so dobro živeli. Zato seveda ni bilo nič čudnega, če so imeli okupa-torje, pa naj so bili Italijani ali Nemci, tako v čislih.
Pred nekaj dnevi sem tam nekje ob progi, kjer smo se pač najraje zbirali mulci iz so-seščine, našel nemško čelado in plinsko masko v plehnati škatli. Kaj lepšega. Naredjl sem si še mitraljez iz koruznih stebel in bil pravi vojak. Seve-da je mama ponorela, ko sem prišel tak domov. Zgrabila je tisto nesrečno čelado in plin-sko masko in vse skupaj za-brisala skozi vrata na cesto.
»Mama, poglej kako teptajo nemško čast,« se je zadrla go-spodinjina hčerka iz prvega nadstropja. Nastal je pravi pe-kel zaradi teptanja nemške že-lezne časti. Mojo mamo je imela stara tako v želodcu, saj so nekako slutili, da je oče v partizanih, mama pa da dela za partizane. Le dokazati niso mogli ničesar, čeprav so bili pogosti obiski nemške polici-je in belogardistov prav goto-vo tudi rezultat teh sumni-čenj, ki jih je stari prenašal med krvave prijatelje v ljub-ljanskih sodnih zaporih.
Čeprav morda v tistem času res nisem natanko razlikoval med Nemci in partizani, pa sem precej natanko poznal pomen rdeče zastave in bese-de svoboda. Kajti beseda svo-boda je imela en sam pomen in to je vrnitev očeta. In ta dan je moral biti res blizu. Imel sem namreč dve stari mami in dva stara očeta. Nono in nona sta stanovala pri šentpetrski cerkvi, to sta bila starša moje mame, očetovi starši, stari oče je bil le železničar in ne go-spod v Mostah, tam blizu ki-na Triglav. Znanka moje tan-tanke, tako sem klical mamo mojega očeta, kako sem ji dal tako ime ni vedel prav nihče, ki je bila znana moščanska šlogarca, je nekoč dejala, da
bo najkasneje šest mesecev po tem, ko bom sam prišel od doma do tantanke, svoboda. In za Miklavža sem jo popihal kar sam k tantanki, torej je morala biti tudi svoboda že povsem blizu.
Res je svoboda
Zato nekako nisem zaupal maminemu pojasnilu, da je vse skupaj provokacija in še naprej oprezoval skozi okno. Nenadoma se je ob vznožju tovarniškega dimnika, ki je segal visoko nad vse sosednje hiše, prikazal mož in začel z vso ihto plezati po dimniku. Na vrhu je segel pod suknjič, izvlekel rdečo zastavo in jo obesil na vrh dimnika. Neka-ko mi je v spominu, da je ta trenutek pričela tuliti tovarni-ška sirena, prepričan pa ni-sem. Kakorkoli, zraven mene se je znašla še moja mama, iz oči so se ji vlile solze in šepe-tala je: »Svoboda, prišla je svoboda.«
»Mamica, če je svoboda, bo pa prišel očka, kajne?«
To vprašanje je mamo vrni-lo na trdna moščanska tla. Menda še noben otrok ni bil tako hitro oblečen kot tistega jutra prav jaz. Potem sva te-kla, tekla, tekla vse tja do šempetrske cerkve, do none, kamor bo prišel očka, ko bo svoboda.
Naj bo kakorkoli, samo en sam spomin mi je ostal od te-ga maratona. Ko sva pridivja-la iz stanovanja, sva zagledala objokano gospodinjo in njeno hčerko. Od nesreče, kako so balkanski Slovani poteptali enkrat za vselej germansko nadčast. Kolikor poznam mo-jo mamo, bi si obe oboževalki germanskega nadčloveka te-meljito privoščila, zlasti po štirUetnem sekiranju, pa na žalost ni bilo časa. Končno za-radi dveh prismojenih babur res nima smisla zamuditi sni-denja z očetom.
In to je tudi edini spomin. Čeprav pot od »centra« Most do Šempetra ni ravno kratka, saj je bilo treba od doma do none prehoditi ali preteči do-bre tri kilometre. Najbolj me jezi dejstvo, da se sploh ne spominjam partizanov, ki so morali prav takrat prihajati v mesto. Spominjam pa se, če je to spomin in ne morda kasne-je prisvojeni vtis, prejšnjega večera. Z mamo sva se vračala od none. Mislim, da je bil že mrak, ko sva šla po Zaloški proti Mostam. Nasproti so se nama valile kolone beguncev. Med njimi ni bilo vojakov, bili so kmetje, bedni in usmiljenja vredni v svoji negotovosti, kam jih bo pripeljala usoda beguncev.
»Kampa grejo, mama?« »Proti Avstriji. Brez potre-be, saj jim nihče po vojni ne bo skrivil niti lasu. Tisti pravi se peljejo z avtomobili in ne hodijo peš kot tale zapeljana raja.«
Le od časa do časa se mi pobliska kolona razigranih partizanov, ki so mimo Šara-bona korakali proti centru, to-da verjetno je to slika iz kake-ga filma, ne pa odraz resnič-nega dogodka.
Nono in nona sta bila še sa-ma. Od štirih otrok sta bila dva, sin in najmlajša hčerka v partizanih, zato ni čudno če sta težko čakala povratek obeh. Nono, shujšan do kosti, pravkar je prišel iz zapora, kjer je bil, starček, zvit od pro-tina, nekaj mesecev, je kadil cigareto ?a cigareto.
Odšli smo na verando, med nonine asparaguse, od koder smo imeli razgled nad vho-dom in čakali. Kaj drugega tu-di ni bilo mogoče storiti. Naj je bilo še tako mučno, treba je bilo čakati. Sedeli smo v ple-tenih naslanjačih in se pogo-varjali. Bolje rečeno, pogovar-jali so se, mama.nona in nono, jaz pa sem poslušal.
Kako se je na primer, zgodi-lo lani poleti na tramvaju. Morda se bo kateri še spomnil našega dobrega starega tram-vaja. Poleti so mu dodali od-prte vozove. Sedela sva z ma-mo tam na klopi. Jaz majhen, svetlolas, menda pravi vzor vzvišene arijske rase. Ni bilo prvič, da so me nemški oficirji gledali z občudovanjem. Ti-stega dne je eden od njih, ki nama je celo odstopil sedež, to svoje občudovanje izrazil tako, da me je pobožal po gla-vi. Pa sem mu, takle majhen, zabrusil. »A pu tu vinja sica.« Mamo, ki me je dobro ra-zumela, je menda pošteno spreletelo, pa je Svabu poja-snila, kako grozno navdušen sem nad njimi, železnimi možmi, da se mu je kar sme-jalo.
Če bi Švaba znal dešifrirati mojo govorico, bi namreč lah-
ko ugotovil, da je bila tista pra »A pu tu« moja stalna odklo-nilna »psovka«, da vinja ni nič drugega kot svinja, tista sica pa zadnji del besede prasica.
Zvonec
Ko je zapel zvonec, smo pla-nili vsi pokonci. Nonotu je ci-gareta padla iz ust, nona niti ni opazila, da je čik naredil luknjico v njeno najljubšo preprogo. Seveda sva bila z mamo prva pri vratih. Pred vrati je bil tak partizan, da bi ga takoj vzel za očeta. Še da-nes se dobro spominjam nje-gove angleške jopice, brzo-strelko je imel obešeno na lovski način, za pasom bomba in pištola. Od vsega pogovora mi je ostal v spominu en sam stavek.
»Tone bo prišel takoj, ko bo mogoče.«
Kajti Tone je bilo seveda ime mojemu očku. Kurir je odšel in mučno čakanje se je nadaljevalo. V neskončnost.
Dejstvo je, da očeta poznam samo po nekaj slikah. Kajti, ko je odšel v partizane, sem imel slabo leto dni življenja za seboj in tako daleč mi spomin seveda ne sega. Na slikah je bil vedno ostrižen na čisto kr-tačko. Dokler nisem našel v nekem skritem predalu nje-govih spričeval je bil v šoli vedno odličnjak. Čeprav zara-di tistih dvojk ni moj spomin nanj nič manj svetal. Ko sem v kasnejših letih hotel zvede-ti, kaj je počel v partizanih, sem lahko izbrskal le to, da je bil prvi obveščevalec Gubče-
ve brigade in je imel kasneje verjetno precej odgovomo na-logo v obveščevalni službi. Prvič so se ga spomnili lani ob obletnici VOS. Sicer pa to verjetno sploh ni bistveno.
Tudi neskončnost mine, mi-nila je tudi za nas. Kajti zvo-nec je pozvonil drugič. Seve-da sva z mamo prva pritekla do vrat. Tudi tokrat je bil pred vrati partizan, nekoliko starej-ši od prejšnjega, pa ravno pravšen, da bi bil lahko moj očka.
»A ti si« je razočarano ugo-tovila mama.
»Ja seveda, kdo pa naj bi bil drug,« je odvrnil partizan, ka-sneje se je izkazalo, da je bil moj stric, natančneje poveda-no mož mamine sestre.
»Ja, mislila sem, da je moj Tone.«
Tudi temu stricu je bilo ime Tone. Mama je bila tako razo-čarana, da je bil stric Tone lahko upravičeno užaljen. Morda je bilo to razočaranje tudi vzrok, da tega strica ni-sem nikoli imel ne vem kako rad.
»A tvoj Tone. Tega pa ne boš dočakala, saj je padel že triinštiridesetega. Seveda se mi ni niti sanjalo, kaj je to triinštirideseto in kaj to po-meni, da je padel. Kaj dobre-ga ni moglo biti, kajti mama se je komaj privlekla do prve-ga stola. Veselo začet dan se je sprevrgel v sivo moro. Koliko časa je trajala ta mora, nekaj dni, mesecev, let se danes ne morem spomniti. Včasih se mi zdi, da še danes.
Marko Pirjevec