659 P A RIZIN A Lord B y r o n Prevedel Janez Menart I Je čas, ko se iz vej glasi visoki slavcev spev v polmrak; je čas, ko se ljubimcem zdi šepet priseg kot med sladak; ko slap in sapice v uho samotno tihi spev pojo. Vsak cvet je z lahno roso opran in svod z zvezdami posejan in val temneje posrebren in list mračneje pozlačen in v zraku tisti medli sij, svetlo-teman, temno-mehak, ki od zahoda pripolzi, ko se umika luni sivi mrak. II Vendar Parizina ne gre iz soban zato, da bi cula valov spev ubran; vendar ne hiti po somraku noči, zato da strmela bi v nebesni sij; in ako tja v Estovo senčnico gre, ne sede, ker cvetje bohotno cvete ... Posluša — a ni ji mar slavca drget, čeprav pričakuje prav takšnih besed. Že čuje stopinje, ki bliže hite, in lica zblede ji, zastane srce... Skoz listje šumeče tih glas zadrhti in prsi se dvignejo in vrne se kri. Še hip — in ob ljubem končan bo ves strah — minil je — in on ji kleči pri nogah. III Kaj jima mar sedaj ves svet, z gibanjim svojim, z begom let! Stvari in zemlja in nebo so, kot da jih ne bi bilo! Kot da je vse zbledelo v nič, je vsak od njiju kot mrlič, mrtev za vse, kar se godi — vsak le za drugega drhti. 2e v samih vzdihih je taka slast, da razdejala bi srce, če bi ta blazno sladka strast ga vladala le malo dlje. Mar mislita na strah in greh v viharnih, nežnih sanjah teh? Kdo se je streznil ali zbal v trenutkih, ko> se sli je vdal? Kdo spomnil se njih bežnosti? Vendar — trenutki so> prešli! O, le zakaj poprej so preč, kot zvemo, da ne bo jih več! IV In dolgo boža še oko kraj, kjer ju je združila sla; in kljub vsem upom je slovo, kot da bi zadnjic se razšla. Premnog objem, premnog vzdihljaj — ni moč se ustnicam ločiti... na licih pa neba sijaj, 660 ki ji začenja vest buditi, kot da je vsaka od zvezda nje šibkost gledala z neba... ;— Premnog objem, premnog vzdihljaj priklepa ju na srečni kraj ... A čas je že —¦ in že razšla sta se v potrtosti srca, v bojazni, ki se prebudi po zlih dejanjih v dnu vesti. V V samotno postelj Hugo gre po tuji ženi hrepenet; a ona mora leči spet ob verno moževo srce. Vendar ves čas nemirno spi, kot da JO' mučni sen mori; v vročici zamrmra ime, ki si ne upa ga čez dan in stisne Aza na srce, ki bije zanj, ki šel je stran; in on od stiska se zbudi in blaženost ga spreleti, ker v zmoti misli, da po> njem hlepita vzdihljaj in objem; in skoraj jokal bi nad njo, ki ljubi ga še v snu tako ... VI In, spečo, stisne na srce in pije z ustnic dah besed ... In čuje — kaj postaja bled? Mar cul glas sodnega je dne? Da, cul ga je ¦— težko, težko mu trombe v grob napovedo strašnejše zlo, ko' ga zbude, da pred poslednjo sodbo gre. Da, čul ga je — in mir srca do konca dni mu glas skonča: 661 ime šepetajoči glas sramoto vrže mu v obraz. Čigavo ime? — Kot divji val, ki brodolomca k bregu tira, ga premetava in požira, ga trešne ob robove skal in ga nato požre na dno — je ime, ki čuje ga uho. Čigavo ime? Hugovo? Da! Nikdar ne mislil bi tega! Da, Hugo je! — njegova kri, sad mladih, neugnanih dni, postranski sin njega in nje, ki ji prevaral je srce, sad Bjanke, ki se ji je klel, da vzame jo — a je ni vzel. VII Z roko je jeklo poiskal in ga — položil spet nazaj. Da bi to lepo stvar zaklal?! Ne mogel bi! Vsaj ne sedaj, ko v licih ji igra smehljaj ... Še več! Še prebudi je ne, temveč le nemo vanjo zre s pogledom, ki joi umori, če le za hip odpre oči. — Brleča lučka v obraz mu sveti in v znojnih kapljah se iskri ... In ona spi, brezglasno spi — a njeni dnevi so došteti. VIII In išče in najde drugi dan v izlivih pripovedovanj dokaz za vse, za kar srce želelo je, dat ne izve; spletične, prej uslužne njej, bi rade zdaj, za se v skrbeh, naprtile le njej ves greh: 662 vse povedo — in kar naprej še govore kup drobnarij, ki naj njih zgodbe podkrepi; in Azo, pahnjen v blazno bol, molči — izvedel je dovolj. IX Omahovalec Azo ni: je d'Este — zakon je njegov: v dvorani knežje oblasti molče zasede sodni stol. Ob njem je zbran gosposki stan; in grešni par, od straž obdan, stoji pred njim — on tak krasan! Brez meča, vklenjen tam stoji... O, Bog! da mora pred očmi očeta stati sin! A res je res: pred njim stoji in čaka težkih besedi obsodbe za zločin. Vendar ne zdi njegov obraz se plah — čeprav molči ves čas. X In ona mirno in. molče pred princi mračnimi stoji. Kako se spremene ljudje! Pred kratkim še je tren oči tem princem zdel se kot ukaz; pred kratkim še so te žene željno posnemale njen glas in hojo in pričesko las, vso gracioznost nje. In če bi jo užalil kdo, bi koj vzkipelo princev sto in zablestelo sto ostrin v osveto> njenih bolečin. A zdaj — jim še veleti sme? In oni? — Ne, ne izvrše! 663 Z v tla uprtimi očmi, z nasmeškom, ki ga stud rodi, namršeni, navzkriž roke, njen dvor in princi in gospe molče okoli nje stoje. A on, edini, ki še njej bi služil vdano kot doslej, ki p al bi ali jo otel, če le lahko bi meč prijel, njen ljubi, ki ji je ves vdan — ta pa stoji ob njej vkovan; in niti zre ji ne v oko, bolj zanj trepeče, kot za njo... Ne vidi, da v bledici vek vijoličaste žile tek zapušča motno sled krvi in očke dražestne kazi, da veke, obrobljene s krvjo, ne senčijo, temveč tišče oči, ki bolj in bolj rasto, kot da se v njih nabirajo solze. XI Ce ne bilo bi njih okrog, bi Hugo zjokal se nad njo — tako pa premaguje jok in čaka z dvignjeno glavo. Čeprav bol trga mu srce, ne trene, ker vsi vanj strme. Vendar ne upa si z očmi ozreti k njej — slast prejšnjih dni — ta položaj — ljubezen — greh — očetov srd — ljudi zasmeh ... in smrt, ki grabi po obeh — po njej! Oh, njej!!! — Ne, ne! Ves čas ni upal si v njen bledi obraz pogledati, ker bi srce izdalo kes in vse gorje. 664 XII »Še včeraj — Azo je dejal — sta mi v ponos in čast bila. Te sanje je ta dan končal: pred mrakom izgubim oba. V samoti me bo staral čas. No, zgodi se! Nikogar ni, ki ne bi storil, kot sem jaz. A nisem strgal jaz vezi ... Pustimo to! Dan je ukaz. Menih te čaka, Hugo in ... in kazen za zločin. Le proč! Poprosi še nebo, prej kot se zvezde v njem prižgo, da ti odvezo podeli; morda ti vendar odpusti. A tu na svetil ni pedi zemlje, kjer bi le hip lahko* živela skupaj jaz in ti. Zbogom! Pri kazni me ne bo... A ti, pregrešna stvar, boš tam, ko pade glava mu k nogam! Ti si ubila ga, ne jaz! Proč... žena ...! Naj ti sodi čas! Če ta pogled te ne umori, ne bom končal jaz tvojih dni.« XIII Pogled si Azo je zastrl — napeta žila prek senca je trzala, kot da divja v njej vroča kri zdaj sem zdaj tja — zato je v tla pogled uprl in šel z roko si čez oči, da jih zakrije pred ljudmi. A Hugo dvignil je medtem k očetu vklenjene roke, naj mu prisluhne. Knez ga nem posluša, a ne prepove. 665 »Ne govori iz mene strah — saj veš, kako sem ves krvav s teboj skoz bitke konja gnal in veš kako — noben zamah zaman! — sem. sužnje ti krotil z roko, ki zate z njo* prelil sem več krvi, kot je lahko na tnalu vrne to telo: ti dih, ta plehki dar, si dal, če hočeš — vzemi svojo last! — Še vedno* hrani mi spomin ubito' materino čast in stud, ki vzbuja ga njen sin; no, ona v grobu je, kjer jaz, njen sin, tvoj tekmec, bom vsak čas; srce nje strto, moja kri naj pričata ljudem vse dni, kako* v ljubezni zvest si bil, kako do sina dobrotljiv! Priznam, da sem kot sin grešil, a: zob za zob! In tvoje zlo bilo je, da si vzel mi njo, ki naj bi v zakon jo dobil. Njen čisti čar te je razvnel — a meni pel si dan na dan o tem, kako- si me spočel, češ da je previsok njen stan, ker mi zakoni ne puste, da nosil tvoje bi ime in dedno- vladal za teboj. A vedi: če bi še živel, bi bolj kot Estov zablestel v časteh priimek moj. Imel sem meč, imam srce, ki priborilo1 bi ime in grb, ki bil bi bolj v časteh kot slavni grbi princev teh. Prečesto ne pomeni stan že slavo viteških ostrog! 666 No, jaz spodbadal konjski bok sem prej, kot se je čez ravan razlegal princev bojni klic: »Za zmago Estovskih pravic!« Ne pravim to, da bi zločin svoj zmanjšal in te ne rotim, da mi pustiš teh nekaj dni, ki smrt jih itak dohiti, saj mi tako ali tako življenje breme je bilo. — Vem, rod moj je zaničevan, in vem, da brani ti tvoj stan, da bi priznal stvar, kot sem jaz; vendar, poglej me! mar ni moj obraz prav tak kot tvoj obraz? Mar ni moj duh prav tako kot tvoj? Ti si srca pogum mi dal! Ti — kaj obračaš proč oči! — ti vame si s spočetjem vžgal brezumno strast in moč pesti. Ne, nisi dal mi le krvi! Ves TI se z njo je vame zlil. Poglej usodni plod strasti: presličen sin se je rodil! — Ne, pankrt nisem bil nikdar, saj tvojo dušo sem imel... In sem svoj dih, ta nični dar, ki dal si ga, ki boš ga vzel, bolj cenil, kot svoj dih si ti? Ne pomniš več krvavih dni, ko sva se skupaj bojevala in s konji skozi smrt divjala? — Kar je bilo, je nič — kar bo, pa končno* bo, kar je bilo! Vendar bi rad tedaj umrl: čeprav si mojo mater stri, čeprav z nevesto- mojo spal — še vedno oče si ostal; in kot je trd, krivičen ni ukaz, čeprav si dal ga t i. V sramotni sli sem bil spočet, 667 v sramoti bom zapustil svet. Grešil si ti, grešil tvoj sin, sin sprejmi smrt iz tvojih rok! — za svet je težji moj zločin, med nama ipa naj sodi Bog!« XIV Obmolknil je in mirno stal, z očmi uprt v okove rok; in vsem, ki stali so okrog, v srce je jedko rano vžgal vsak komaj slišni zven verig; a že je Parizinin lik pritegnil zopet vse oči: mar sodbo vdano pretrpi? Tam stala je, vsa tiha, bleda... Niti za hip se ni zganila, niti za hip ne okrenila mehkobno-topega pogleda, niti enkrat ji ni sinjina zenic pod vekama zbledela, le bolj in bolj se je začela razširjati očes belina — z osteklenelimi očmi tam stala je, kot brez krvi; le zdaj pa zdaj ji je kanila z vek solza, svetla in tako velika, da je začudila vse zbrane, češ: kaj sploh lahko se iz človekovih oči tako velika porodi? Besed iskala je. Zaman: le stok se je izvil iz nje; vendar bilo je, kot da vanj se iztisnilo je vse srce. Mir. Zopet se je zbrala vsa ... pa je le blazno* zakričala in vznak zgrudila se na tla kot kip, prevrnjen s peidestala, vse bolj podobna topi stvari, ki sploh nikdar živela ni, 668 kot njej, tej živi, grešni stvari, ki so pognale jo strasti kot biči v greh, ki, zdaj odvzet, jo pahnil je v brezčutni svet. Vendar je še krožila kri; in, glej, odprla je oči ... — o, vse prekmalu! — vsak njen čut je ohromel od silnih muk in vsako vlakence možgan je kot razmočena tetiva, ki strelico zanese vstran, rodilo čustva neumljiva —: preteklost — nič, bodočnost — noč, tu, tam poblisk v resničnost zroč, kot blisk, ki črno noč razpre, da svoj uspeh vihar zazre. Čutila je, da ji leži globoko* v srcu hladno zlo, da bil storjen je greh strasti, da nekdo mora v smrt — a kdo? Vse nič, vse nič! — Kaj sploh živi? Mar sploh na zemlji še stoji? Je tam nebo? So to ljudje? So mar demoni, ki zdaj v njo tako namršeno strme? Je niso zrli prej ljubo? Vse brezizrazno, vse v meglah — zmes upov in strahu v zmešnjavi roječa poi brneči glavi. In zdaj v hehetu, zdaj v solzah, in ves čas z blaznimi očmi, se s snom strahotnim je borila; a njena blaznost je prosila: Nikar naj se ne prebudi! XV Tam v kloštru zvonijo zvonovi, otožno* bijo plat zvona; v stolpiču, v starinskih okovih težko se majo sem in tja. Kot meči gredo* do srca! 669 Oj, to so mrtvaški glasovi — mrliču pod sabo poj6, da, njemu, ki kmalu med mrtveci bo>. Za umirajoče srce toi pesem mrtvaško zvonovi zvone: že večnosti vrata reže ... V tla predse uprt pred menihom kleči — usmiljenja vreden pogled za oči! — na zemlji ledeni kleči ves ubog; in tnalo pred njim in stražarji okrog; a rabelj s pripravljeno', golo roko poskuša po jeklu sekire, če bo z zamahom glavo odrobilo — nabrusil je svetloi rezilo; in množica v polkrog molčeči se spleta, da vidi sinu, ki bo' padel po sodbi očeta. XVI Je tihi čas, ko> za gore poletno sonce tiho gre, poletno sonce, ki prešlo je z žgočim žarom vso zemljo. \ečerni žarki se zlate na kodrih Hugove glave, ki se menihu spoveduje, usodo svojo objokuje, in ki s skesan ost j o prežet že čaka blaženih besed, ki s svojo1 čudežno močjo človeku grehe odvzemo. Na glavi sonce mu trepeče ... Molče kleči ... menih šepeče ... — Na belem, vratu se bleste rjavi, kodrasti lasje, a še svetlejši soj luči je pal na jeklo>, ki blešči pred njim v pošastnem se žarenju — oh, strašno je slovo življenju! — Še krutim stiska se srce: pravična kazen — vsakdo ve, vendar se vsem ježe lasje. 670 XVII Varljivcu lastnega očeta že dana je odveza sveta — vesti nič več mu ne teži; minuta zadnja mu beži. . . Že so1 mu vzeli plašč in že mu strižejo temne lase ... Končano — vrat je gol in bel — še jopič mu krvnik je vzel... Ovratna ruta, Nje darilo, še ta ne sme z njim vred v gomilo, še te krvnik mu ne pusti... Zdaj zdaj zaveže mu oči... A ne! Ponižanja tega njegov ponos ne pripozna: vse, kar je v njem na videz umrlo, se zdaj s prezirom je uprlo; in ko> krvnik po robec seže, da milostno oči zaveže — kot da v smrt zreti se boje! — »Ne! kri je tvoja« rezko de. »Uklenjen sem, a pusti mi, da umrem vsaj s prostimi očmi! Zamahni!« In z besedo to na tnalo položi glavo. »Zamahni!« zadnji Hugov dah, in z bliskom padel je zamah. Zvali se glava in telo, gosto ©brizgano s krvjo se v krčih zgrudi v prah, ki kri ga kot rdeči dež gasi... Še zadnjič ustnice vzdrhtijo in se za zmerom umirijo. Umrl je, kot zločinci mro, brez ceremonij in brez hrupa: spokorno sklonil je glavo in molil, kakor da zaupa tolažbi, ki jo da nebo; in ko je klečal pred menihom, so čuti mrli z vsakim dihom. 671 Kaj ljubica! Kaj knezov srd! ko ura terja usmrtitev! ... Obup končan, očitek strt, vse misli — Bog, vsak glas — molitev; le nekaj kratkih besedi, ko prosil je, vkovanih rok, naj ne zaveže mu oči — edini zbogom njim okrog. XVIII Kot mrtve ustnice ves tih je vsakdo zadrževal dih; in ko skončal zamah železni je pot življenja in ljubezni, je od srca pa do srca kot tok ledena groza šla. Le Hugov zadnji, mrtvi dih, le množice otrple vzdih, le jekla padec, ki težak na tnalo siknil je skoz zrak — sicer nobenega glasu ... Še en glas razklal je molk miru! — kot divja strast, kot blazen jok, kot krik srca, ki v mukah mre — in dvignil se v nebo kot stok, ki materi iz prs privre, ko smrt otroka ji podre. Izza rešetke stolpne line se je glasil krik bolečine; in vsi so se zazrli tja — a glas in lice sta prešla. Bil ženski krik je — presunljiv in blazen, kot še ni zvenel; in kdor ga cul je, je želel v sočutju, da je zadnji bil. XIX Hugo je padel; in odtlej ni Parizine več nikdo nikjer uzrl, ne čul o njej: 672 kot da je nikdar ni bilo, je nje ime, simbol strahu in greha, umrlo brez sledu. Knez Azo ni nikoli več omenil žene ali sina; bilo ni groba, ne spomina: šla sta v neposvečena tla; vsaj njega so zagrebli tja; usoda njena pa v meglah je skrita, kakor v krsti prah. Morda odšla je v samostan in so ji zbičano telo in kes in post iz dneva v dan »prosili mračno pot v nebo; morda, da so jo zastrupili; morda z bodalom, umorili; morda je umrla že takrat, ko na morišču je krvnik presekal Hugov beli vrat: da ji sočutja pijani krik umiril je drget srca ... Morda ... Nihče ne ve tega; nihče ne ve in ne izve. A naj bo< kakorkoli že — pot ji skončalo je gorje. XX Spet se je Azo poročil in spet sinove je imel; a izmed njih noben ni bil kot on, ki v grobu je trohnel; in če je bil kdo smel in lep kot HugO'... — Azo je živel za njih zaprt in gluh in slep. A nikdar ni se zasolzilo oko, ne čelo razjasnilo. V njegov široki, lepi obraz so misli včrtale gube, te brazde, ki jih v lica vje plug žalosti, prej kot je čas, 673 te brazgotine duše, ki nam jih notranji boj pusti. Poznal ni sreče ne gorja: ostale so noči brez sna in vrsta praznih, mračnih dni in duh oropan vseh moči in še srce, ki je bežalo pred sabo — a ne ubežalo — ki je, ko se je najmanj zdelo, premišljevalo in trpelo: najtrši led, ki zledeni, le površino otrdi, a živi tok pod njim ostane in teče in — teči ne prestane. Še vedno mu srce je dramil jok nagnenj, ki jih v kri dobimo že z rojstvom, ki ne prepodimo jih z zadržanimi solzami; saj če premagamo solze, ko hočejo' nam na obraz, se nam v očeh ne posuše, temveč se izlijejo spet v nas, nazaj v srce, se umirijo ter v njem za vedno obležijo, nevidne vsem, nikdar prelite, tem dražje nam, čimbolj so skrite. Preslab, da bi premostil spet prepad razklanega srca, pogostoma bridko prevzet s spomini na obsojena, brez upa, da ju vidi kdaj tam, kjer naj bil bi srečni raj, prepričan, da je storil prav, ko strogi je ukaz izdal, da sta sama sodila si — živel je Azo bedne dni. Če s preračunano roko obrežeš drevju bolne veje, v ostale sveža sila vreje, da še bohotneje rasto. 674 Če pa besneči blisk ospe cvetoče veje in obžge, se krepko deblo posuši in nikdar več ne ozeleni. 43* 675