Eako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Dalje.) Pogovorili smo doslej take naprave, urade in podjetja, ki so bolj ali manj zavisna od vlade. Preden pa svojo pozornost obrnemo na druge germanizajoče činitelje, ne moremo si odreči, da izpregovorimo par besed o uradih župnijskih. Ako bi tem prizanesli, očitati bi si morali, da narodne dolžnosti nismo slorili. V Slovencih ve vsak izobraženec, da se imamo v prvi vrati zahvaliti novemu duhovništvu, da še narodno nismo poginili; denar, čas, zdravje, glavo in sree, skratka vse je žrtvovalo in še žrtvuje za blaginjo našega ubogega naroda. Ali gotovo bi možje zlatih src in jeklene volje ne bili tako čudovito vztrajni brez medsebojne vzpodbude; in prav v tem smislu naj bodo naše besede govorjene, pa tudi sprejete. Gg. župniki smejo uradovati slovenski ali nemški; to jim je od visokega knezoškofijstva pripuščeno na lastno voljo. Proati so torej v tem oziru in sicer popolnoma prosti, ker jim niti c. kr. okrajno glavarstvo, niti sodišče itd. sploh niti živa sovražna duša ne more nič. Ali poglejmo, v kolikih župnijskih uradih se uraduje slovenski ? Gospodje, ki uradujejo deloma slovenski, deloma nemški in sicer v stvareh, ki bi se mogle vse opraviti slovenski, so bele vrane; popopolnoma slovenski uraduje, kolikor je nam znano, le jeden gospod, velika večina torej pa še vedno nemški. Ker smo prepričani, da je to opuščanje narodne dolžnosti le slaba navada, in ker mislimo, da ta navada ni železna srajca, prosimo, da jo dotični gg. župniki takoj opuste. V preteklih dobah bi to, kar grajamo, ne bilo tolikega pomena; ali v sedanji dobi, to je v dobi narodnih bojev, vzlasti pa ta hip, ko se nam Slovencem odločuje življenje ali smrt, in ko naši sovragi od vseh slranij prinašajo orožja, da nas ugonobijo, ni vae jedno, kako se v župniščih uraduje. Če se pri nas Slovencih, ki nas je primeroma malo, ne bode takoj storilo vse, kar je mogoče, da se umirajočemu narodu našemu kri zopet ogreje ter življenje zagotovi, bode prepozno. Zmaj že odpira žrelo, da bi pogoltnil mrtvo telo naroda slo- venskega. Ne pretiravamo. Z dokazi za to trditev začenjamo pogovarjati drugo vrsto onih činileljev, ki nam jemljejo narodnost. Naš obstanek je v tesni zvezi z obstankora Avstrije, ker je sovražnik isti, namreč Nemec ali Prus, kakor ga tudi imenujemo. Že leta 1851. je Mazzini, vodja framasonskega, t. j. tistega po vsem svetu razširjenega tajn^ga društva, ki je osnovano v namen, da krščansko vero uniči in vladarske prestole podere, izrekel: »Naše društvo ima med drugim odslej pred vsem delati na to, da se Avstrija razruši; to se pa bo doseglo najlaglje, ako se avstrijski narodi drug na drugega ščujejo ter spravijo med seboj v sovraštvo na smrt«. Deset let pozneje je postal Bismark, katerega je bila Mazzinijeva misel unela, pruski minister ter prevzel aatn oziroma dal Nemčiji nalogo, da izvrši, kar so framasoni začeli. Cisto odkritosrčno je tedanjemu avstrijskemu poslancu v Berolinu rekel, da bi bilo najbolje, ko bi se cesarstvo preselilo v Budapešto, a prvenstvo na Nemškem prepustilo pruskemu kralju. (Glej »Občna zgodovina za slovensko ljudstvo«. Spisal Josip Stare. Izdala družba sv. Mohorja, V. zvezek, stran 465.) Z drugimi besedami se to pravi: Prusija hoče imeti Češko, Moravsko, Šlesko, Spodnje in Zgornje Avstrijsko, Solnograško, Tirolsko, Štajarsko, Koroško, Kranjsko, Goriško m Gradiščansko, Istro in Trst. Za Galicijo in Bukovino ji radi mej ni. In zares, od leta 1861. dela Nemčija tajno in javno, toda neutrudno, z vso silo in z vsemi mogočimi sredstvi na to, da svoj cilj doseže. Doma da že otroke v Ijudskih šolah ogrevati za ta namen, z nami pa je sklenila zvezo, češ, da jo varujemo vojske sovražnikom, ki bi jo utegnil oslabiti, in da ima upliv na našo notranjo politiko. In v istini nas tira v vedno huje stroške za vojaštvo, da bi se denarno uničili, ščuje narod na narod, širi med nami pruski duh itd., skratka nalogo svojo rešuje, kakor vsak vidi, izvrstno. Zadnji čas postajajo Nemci že skrajno nestrpni, mialeč, da se na usodno uro ne sme dalje čakati ter da jim sad ima v zijajoče žrelo pasti vsak hip. To kaže najbolje zverinje besnenje v našem državnem zboru, kjer je dne 26. oktobra meseca zloglaani poslanec Wolf doslovno rekel: »Mislimo si — in to bi okvirja, osnove današnje Avstrije ne izpremenilo — da bi nje razmerje do Nemčije moglo postati tako tesno, kakoršno je med zveznimi državami Nemčije in vso Nemčijo. Labko si nam je misliti, da cislitavanija (to so poprej imenovane avstrijske kronovine z Galicijo in Bukovino vred) stopi k Nemčiji v isto razmerje, v kakoršnem je Sasko, Bavarsko in Badensko« To pa kaže tudi nebroj knjižic, razpravljajočih to misel in ogrevajočih za njo, ki zadnji čaa preplavlja naše dežele. Pred narni leže knjižice s sledečimi naslovi: »0 du mein Oesterreieh!«, »Die vier letzten Dinge Oesterreichs«, »Halt! Wer da?«, »Volkskatechismus fiir den Allgemeinen Deutschen Schulverein«, »Wehrordnung fiir die Reichsdeutschen in den Ostmarken«, »Sind die Reiehsdeutschen berechtigt und verpflichtet, das auswiirtige Deutschtum zu schiitzen ?«, »Die Kampfe der Deutschen in Oesterreich um ihre nationale Existenz«, »Deutsche Vermachtnisse und deutsche Versaumnisse«, »Deutschnationale Bergpredigten«, »Sturmvogel«, »Unter alldeutschem Banner«, »Vergessene deutsche Briider«. Nočemo dalje tratiti dragega nam prostora, ali imenik knjižic, ki so prišle v roke le nam, še dolgo ni pri kraju. Koliko jih sploh je, Bog ve. Vse pa so pisane a tako surovostjo, da se v našem jeziku hvala Bogu povedati ne da, kakor tudi sedanji nemški surovosti sploh danes na vsem svetu ni najti para.