Pesmi Matjaž Kocbek Zdaj zver - zdaj mavčasti možic Iz tankega reza v jedru zemlje spolzi, kot velika skrivnost, kot večna svetloba v dogovoru s časom, izpisana z bleščečimi liki davne mesečine! Zemlja nosi svojo intimno skrivnost - zlato, kot embrio! Otroka popolnosti in poželenja! Pozlačena ozadja starih ikon odsevajo božansko luč. zlato je sonce, zlati so žrtvovanjski noži! Božanstva imajo zlato telo. sij tisočerih bliskov kot razsvetljenje žari! Žlahtno vezivo nebesne luči in hotenja drsi med dlanmi. utihne blesk besedi, samo popolna lepota drhti! 3 Iz srebrnih zvezdnih globočin, z nežnim prhutanjem kril, bleščeč metulj s predivom tankim, veže sled stopinj! V očeh neznanska žeja, srce je sočen sad! Gladina nežno vzvalovi, srebrna mesečina za trenutek ali dva obstane, onemi! Kot da bi s konicami prstov nežno drseli po otroški risbi, med vrtovi zazibanimi v neznanski vrtinec, po tenki srebrni sledi v drget vesolja. to omamno zadevo neskončnosti! Svet je vodnjak, ljubezen sijoča globočina! Zdaj vem, kako se lomi rob sveta! Kako žari kristal otroka, foto sestre, ilovnati oče, modri jezik, ki kot bič ovije strahotno staro sliko krajine in jo vihti v bleščečo jasnino, lepote svojino! Zdaj vem, da slep, brez rok vonjam dragulj, ki kotrkolika odsev prave risbe! Slutnja pada na sosednji breg med tisočere ognje, v sredico zatišja! Počasi se zasvetlika za vekami spomin, vonj objame barve, tišina zalije korak! Poniknem v materina čustva, telo brstenju razdam in glej v nežni plasti toplih dokumentov, nov gozd šine v presekajoči dan! Imejva mero mati neskončen je ta dan in jabolka dehte padajo v gnezdo v kruhu! Zunaj frizerji trebijo sonca in polirajo drogove zastav, kisli vonj klavirja vabi utrujenega pianista naj s šepanjem preseka ritem sanj! Ilovnata vrata se odpirajo, treba bo letet čez vrelo zemljo in pasti v vulkan! V ta enkraten orgazem povrhnjice! Vetrovi so se pritajili v ptice. groza brez vetrja brusi kamenje ob poti! Vse je znano, dišim kot otrok! Odgrinjam mah s spoštovanjem, z ljubeznijo ližem staro semenje. Opazujem se v sapi prednikov - sem prava slika ali podoba brska po meni in me ovohava in me bo zdaj, zdaj pahnila ven v pokrajino med tweedaste prašiče? Kaj naj storim s svojimi glagoli - jih hranim naprej ali jih zvijem v male hudobne klopčiče in jih naselim globoko v pljučih, da okrasijo zelen, iz fine preje stkan šal? 5 Počim s členiLaj pomenijo - podeželsici pisatelji, mestni pisatelji ali pisatelji v emigraciji - so otroci tega obdobja. Sistem je v uničevanju literature napravil vrsto napak. Želeč zasenčiti Shakespea- ra, je lomil talentirane pisatelje. Tiste, ki jim je uspel zlomiti duha, je napravil za državne pisarje, ostale je uničil fizično. Izkazalo pa se je, da so bila vsa ta muko- trpna in intenzivna prizadevanja zaman. Dela uničenih pisateljev živijo, dela nji- hovih uničevalcev pa so mrtva, kot je mrtev odpadni papir. Ustvarjalna moč duhovno zlomljenega pisatelja je vidno odtekala v prazno, dokler ni njegovo pisanje zdrknilo na nivo najbolj povprečnega partijskega funkcionarja. Čemu bi si torej prizadevali iz pisatelja napraviti partijskega šefa, ko pa je toliko enostavneje iz partijskega šefa napraviti pisatelja? Če je partijski šef sposoben nad- zirati literaturo, zakaj je ne bi mogel tudi proizvajati? Literatura se vedno obnavlja. V ospredje pridejo nove generacije, stare pa odhajajo s prizorišča. Sovjetska poluradna literarna kronologija teče nekako takole: prva generacija - postrevolucijsko obdobje: druga generacija - predvojna leta; tretja ge- neracija - povojno obdobje; četrta generacija - odjuga, poststalinizem. Pete gene- racije zaenkrat še ni videti. Namesto tega se je na literarnem prizorišču pojavila nova vrsta pisatelja. Konec šestdesetih let sem bil ne le član Zveze pisateljev, temveč tudi član sekcij- skega odbora za prozo v okviru Zveze. Nekega dne, ko smo na rednem sestanku obravnavali sprejem novih članov, sta v sobo stopila dva člana moskovske pod- ružnice Zveze pisateljev, Lazar Karelin in bivši general KGB Viktor Ilin. »Tovariši,« je dejal Karelin, »danes je za nas velik dan. Prejeli smo prošnjo Ni- kolaja Trofimoviča Sizova za sprejem v Zvezo. Tovariš Sizov je pomembna javna osebnost in velik pisatelj.« Literarna kariera tovariša Sizova seje v resnici odvijala skoraj pred mojimi očmi. Svojčas, ko sem delal pri radiu, je bil moj šef, na položaju načelnika direktorata za politične oddaje zvezne radijske mreže. S tega položaja je bil premeščen na po- ložaj načelnika moskovske policije, kjer je dobil čin generalmajorja. Zatem je bil postavljen za podpredsednika moskovskega mestnega sovjeta in nato za general- nega direktorja Mosfilma, kar je - kolikor mi je znano - še danes. V času, ko je bil načelnik policije, seje nanj obrnil klasik sovjetske literature Ko- četov, kije bil takrat urednik revije Oktober. Za nekega svojega sorodnika je želel izposlovati dovoljenje za naselitev v Moskvi in Sizov mu je ustregel - Kočetov pa mu je za protiuslugo objavil njegov roman, ki so mu kasneje sledila še druga dela. V Stalinovem času so partijski funkcionarji, ki so bdeli nad Zvezo pisateljev, os- tajali partijski funkcionarji in so se le z dobršno mero previdnosti označevali kot pisatelji. Njihovo prenikanje v pisateljski stanje postalo bolj opazno v času Hruš- čeva, v času Brežnjeva pa seje spremenilo v pravcato povodenj. Postati pisatelj je stvar prestiža: v trenutku se znajdeš v družbi Puškina in Tolstoja. Pisatelj dobro zasluži. Naklada, honorar iivtantieme niso odvisni od literarne kva- litete ali števila prodanih izvodov, temveč izključo od tega, kje v sovjetski hierar- hiji stoji avtor. Biti pisatelj tudi ni tvegano, kajti podkupnine ne gredo iz roke v roko, temveč iz enega računovodstva v drugo. Ti objaviš meni, jaz objavim tebi, in tako žanjeva oba. Popolnoma zakonito. Pri tem ne gre pozabiti, da so lahko tan- tieme za razliko od osebnih dohodkov praktično neomejene. Korupcija se razvija in postaja učinkovitejša. Včasih je en glavni urednik objavljal dela drugega in ob- ratno, danes pa so se v ta proces vključili novi členi - ljudje, katerih dobra volja je eden od pomembnejših pogojev za življenje na visoki nogi. Tako se v literaturo 120 infiltrirajo policisti, oficirji KGB, direktorji veleblagovnic, predsedniki odborov za stanovanjsko politiko in drugi njihove vrste. Sovjetska književnost se danes približuje idealu, h kateremu je instinktivno težila od vsega začetka. Njena vsamogoča pisana in nepisana pravila so razpredena do absurda. Nič ni prepuščeno naključju. Celo pozitivni junaki so razvrščeni v hie- rarhično lestvico, na kateri najvišje mesto formalno pripada Leninu. Vsako leto na stotine pisateljev prispeva nove stvaritve k takozvani Leniniani; romane, po- vesti, epske pesnitve, gledališka dela, filmske scenarije, vse o Leninu in njegovih najožjih sorodnikih. (Seveda vodja svetovnega proletariata v večini teh proizvo- dov deluje tako kot vsak zgleden junak socrealizma - precej bedasto.) V resnici pa Lenin le ni glavni pozitivni junak sovjetske literature. V resnici ta čast pripada sprotnemu prvemu sekretarju. Pod Stalinom je bil to Stalin, pod Hruš- čevom Hruščev in pod Brežnjevom Brežnjev. Andropov je odšel prehitro, da bi mu uspelo priti tako visoko. Bržkone tudi Černenko ne bo imel te sreče. Ne bo pa me presenetilo, če se v sovjetski literaturi že jutri pojavi nov pokrajinski sek- retar, tak, kije svojo kariero začel kot politkomisar pri graničarjih in jo med vojno nadaljeval kot vodja moldavskih komunistov. Tako kot papirnati junaki so tudi njihovi ustvarjalci razvrščeni strogo po položaju. Sekretar Sovjetske Zveze pisateljev velja za večjega mojstra peresa kot sekretar Ruske Zveze pisateljev, ta pa je večji kot sekretarji nižjih pisateljskih podružnic. Od posameznikovega položaja na tej lestvici je torej odvisna njegova uradna na- lepka; izjemen pisatelj, slovit pisatelj, ugleden pisatelj. Višji kot je položaj, večji so slavospevi ob obletnicah in veličastnejši je pogreb. Celo prostor na pokopališču je odvisen od položaja. Tisti, ki sodijo v sam literarni vrh. so na seznamu visokih partijskih funkcionarjev - nomenklaturi - ki jim daje pravico do nakupov v posebnih partijskih trgovinah, in pravico do oddiha in zdravljenja v posebnih sanatorijih ter bolnišnicah, rezer- viranih izključno za Kremelj. Naklade njihovih del so ogromne, tantieme astro- nomske. Kritika teh velikanov je kategorično prepovedana. Živa literaturaje bila sovražnik novega reda. Ta sovražnik je bil poražen, poteptan v tla in skoraj povsem iztrebljen. Od literature, ki jo imenujem periferna, je ostalo le malo. Nekateri pisatelji so emigrirali. drugi - kot Šukšin, Kozakov, Trifunov -so mrtvi. Vse preostale količkaj resne pisatelje, ki še delujejo (periferno) v okviru uradne literature, je mogoče prešteti na prste. Vsi pa so, kot že rečeno, otroci od- juge. Najmlajši med njimi se bližajo petdesetim letom, njihova življenjska dela pa so bržkone že napisana. Prihodnost literature pripada mladi generaciji. Toda kje je ta? V okviru uradne literature je ni opaziti. Mladi pisatelji praviloma niso di- rektorji veleblagovnic, od njih ni mogoče pričakovati nikakršnih materialnih blag- rov - zakaj bi jih torej objavljali? Nekoč so mi na neki ameriški univerzi rekli: »Saj mlad pisatelj vendar ne potre- buje drugega kot svinčnik in papirl« To nikakor ni res. Potrebna sta mu tudi za- ložnik in bralec. Kot pisatej se lahko razvija samo, če se pojavlja v tisku, če bralci nanj reagirajo in če je s strani starejših pisateljev deležen pohvale in kritike. Brez tega mlad pisatelj običajno izgubi občutek, daje njegovo delo nekomu potrebno, otopi, postane zagrenjen in verjetno nikoli ne razvije svoje izpovedne moči. V osnovi to velja predvsem za prozne ustvarjalce, saj je poezija bolj elastična. Po- ezije ni težko spraviti v obtok (ljudje jo lahko prepisujejo ali seje učijo na pamet), zato živi in preživi tudi v najbolj surovih razmerah. Proza pa je v težkem položaju. 121 zato v sovjetski uradni literaturi, v njenem sedanjem okviru, ne morem pričako- vati nikakršnih novih odkritij in novih smeri. Takšna je torej veličastna pot, ki jo je sovjetska literatura prehodila v minulega pol stoletja. Gotovo ni moja krivda, da ta zapis ob jubileju ni ravno spodbuden. Pa vendar ostajam prepričan, da je literaturo nemogoče popolnoma uničiti. So samo obdobja prisilnega molka, ko se ustvarjalna energija kopiči. Ko pa jarem od- pade ali se samo zrahlja - kar se bo nekoč gotovo zgodilo - bo nakopičena energija bruhnila na površje in rodila se bo nova, mogoče celo velika literatura. Prevod: Veselko Simonovič Vladimir Nikolajevič VOJNOVIČ seje rodil leta 1932 v Stalinabadu (današnjem Dušanbeu). Končal je 7 razredov desetletke, nato je delal kot mizar. Pri vojakih je bil letalski mehanik. Po vojski je obiskoval večerno šolo in slabi dve leti študiral. Sredi 50. let seje skušal neuspešno vpisati na »Literarni inštitut Gorkega« v Mosk- vi, potem seje zaposlil na radiu in pisal pesmi (znana je njegova kozmonavtska himna). Leta 1961 mu je »Novyj mir« objavil prvo povest Tukaj živimo, zaslovel pa je s povestjo Rad bi bil pošten, ki sojo poleg Dveh tovarišev (1967) igrala šte- vilna sovjetska gledališča. Leta 1972 je izdal dve knjigi (Povesti, Stopnja zaupanja), nato pa so se začeli hudi zapleti. Že leta 1966 je bil s pismom branil pisatelja Si- njavskega in Daniela, dve leti pozneje pa še pesnika Ginzburga in Galanskova. Od leta 1973 dalje, ko ni hotel podpisati javnega pisma zoper Saharova, so ga sovjet- ske založbe bojkotirale, in 1974 so ga izključili iz Zveze prijateljev. Leto_pozneje je v Parizu izšla prva knjiga Življenja in nenavadnih prigod vojaka Ivana Čonkina, ki ji je 1978 sledila druga (Prestolonaslednik). V tujini je izdal še dve deli (Ivan- kiada, 1976 Po sledeh dopisovanja, 1978), v katerih je razkrival svoj težavni člo- veški in pisateljski položaj v domovini. Leta 1980 je emigriral in zdaj živi v Stock- dorfu blizu Miinchna, kjer piše tretjo knjigo o Čonkinu. 122. Tomi slav V Irk Heidegger - mislec apokalipse? »Umetnost je vredna več od resnice.« NIETZSCHE Vprašanje, l