\aiik v branji v srednjeiu in višjem razredu ljudskih sol. (Dalje.) Dobra drušina v domači hiši, kakor tudi z drugimi dobro izrejeiiimi Ijudmi, olroka naj bolje izobražuje in pripravlja za bravni poduk. Pri brauji pa še posebno lahko gledamo na to, kar otroka vsaki pot posebej zaderžuje, da ne more razumeti tega , kar bere. Kdor pa otroke zavoljo leh težav zavračuje na poznejši čas, ko jih bodo že sami s svojo pametjo lahko odpravljali, — tako ravna, kakor da bi jim odrekoval potrcbnega vodila in potrebnili priponiočkov. Veliko je pa otrok, kteri prav nialo ali celd nič ne store, če so sami sebi pripuščeni. Tedaj ni samo želeti, ampak še celd potrebno se nam iiiora zdeti, da se otroci v šoli v tej reči nauče toliko, da pri branji ne pazijo inanj na zapopadek, kakor na golo mehaniško branje. Vsaka vaja v branji naj se tako obrača, da se otrok sploh duševno izobražuje, in da se toliko zbrihta, da bo poslednjič sam mogel razumeti to, kar bo bral. To se doseže , če se o zapopadku z otroci pametno in pogosto pogovarja. Kdor sp na zapopadek modro ozira, pospešuje s tem tudi mehaniško branje. Kdor nauireč razniue in čuti, kar bere, tudi vse stavke prav razdeljuje , pametno naglašuje iu resnično izrazuje , tako da skoro ni mogoče pravilno brati, če se ne razume, kar se bere. Kako bi, post., otroci naučili se zgodeb sv. pisma, katekizma ali drugili reči, ko bi se v šoli le učili brati, pa ne tudi razunieti tega, kar berejo? Kolikor manj otrok razume zapopadek, toliko nianj je tudi sadu in koristi po takeai ravnaaji. Koliko so sc vendar naše nemške šole pregrešile nad slovenskimi otročiči!! Pa vse to bi se še lahko pozabilo, da bi le takšno ravnanje ne bilo marsikterega za ves čas njegovega življenja ob zdravi uni in pamet pripravilo. — Ce ledaj vse to , kar smo na pcrvo vprašanje odgovorili, povzamemo, tako snieiiio terdili, da se otrok, kar zastopnost zadeva, ne snie sam sebi prepuščati, in da se učenik nc sme zadovoljiti, če je otroka le brati navadil. Prevdarimo tcdaj bolj na tanko, ktere opovire zaderžujejo otroka, da ne more zapopadka sam razumeti, na kar se nioramo tedaj pri poduku v branji ozirati. Opovire se pa nahajajo pri otroku samem , ali v predmetu. Premislimo naj pred opovire, ki so pri otroku saniera. Kakor nas skušnja uči, se otroci zadovoljujejo s tem, da svojo nalogo mehaniško preberd, in se ne zmenijo za zapopadek, in sicer toliko bolj , kolikor so se nižej in inanj znajo brati. Pa tudi potein, ko so se že nekoliko brati iiaučili, ne pazijo na zapopailck in se ne ozirajo toliko na njega, kolikor bi bilo trcba. Od kod jc tedaj to, da so tako malo pazni? Nam se zdi, da jo tega večidel natora pri otroku kriva. Otrok ima še vse prcmalo inoči, resnobe in terpežnosti, da bi dalj časa brez prcnehanja na eno in tisto reč pazil. Tudi vemo, kako malo je že dosli, da se njegove misli od nauka odvernejo. Listki v berilu , vložena podobica ali vervica, šum in ropot, in kdo ne ve, koliko reči ga odvračuje in zapeljnje, da drugam misli. Po drugi strani je pa duli pri otrocili ludi prelen , preveč zložin, to je, da se preveč boji truda, ki tirja, da bi vedno na zapopadek pazil. Če so tudi otroci po zunanje niirni, se še vendar ne niore reči, da so na zapopadek mislili ali nanj pazili. Večkrat imajo oči vperte v bukve ali kam drugam, in se kaj dobro počutijo pri svoji znotranji lenobi ali sanjarijah. Naj jih le tačas nepričakovano vprašanje o zapopadku zadene, in začuditi se bo.š moral, kako so razniišljeni, kar bos lahko spoznal iz odgovorov, ki se včasili z ubravnanini predmetom kar nič nc skladajo. Xaj se tedej ucenik prizadeva , da bo (ej poveršnosti in temu razmišljenju ravno (ako v okom prišel, kakor pomotain v branji, ako noče v neinar puščati poglavitne reči pri podučevanji v branji, in pa pravega namena, zavoljo kterega se otroci v branji urijo. (D,lje prlh0