LISTEK. Šola v Kamenki v Sibiriji. Na Veliki petek leta 1915. so nas pripeljali kakih 300 mož avstrijskih ujetnikov v veliko vas Kamenko. Ob potoku Dediha, ki se izliva pri Tomačevem v Ob, leži ta veiika vas, ki ima čez 300 hišnih številk. Od niesta Novo Nikolajevsko v Tomski guberniji v Sibiriji je oddaljena 12 kilometrov. Prebivalci so večinoma pravi Sibirci, vendar je pa med njimi že mnogo naseljenih Malorusov. V Kamenki je tudi »volost«, nekako vlšje županstvo. Drugi dan po našem prihodu sem se seznanil z volostnim pisarjem, mladim in prijaznim. Rusom. Kakor sploh Ruse, tako so tudi njega zbodle v oči moja očala. Pristopi torej k meni ter me prav prijazno vpraša, kaj sem doma v civilu. Razgovarjala sva se potem dolgo časa, naposled mi pove, da je njegova žena učiteljica v tej vasi, ter me po ruski navadi povabl, naj pridem prvo nedeljo — ker druge dni smo morali delatl pri kmetih — na čaj. Rad sem se odzval njegovemu vabilu, ker šolo bi bil rad videl. V sredi Kamenke stoji nova lesena stavba z velikimi okni. Na desno je vaška, seveda tudi lesena cerkev, na levo pa župnišče. Poslopje je pritlično. Vrata so velika in široka, kar v Sibiriji ni navada. Na levo je šolska soba, zadaj je učiteljevo stanovanje — dve veliki sobi in kuhinja, na levo pa cerkvenikovo stanovanjc, poleg pa še ena soba za drugo učno osebo. Z veseljem so me sprejeli, ko sem prišel na čaj. Pisar me je seznanil s svo]o ženo ter mi predstavil tudi drugo učiteljico. Rusko sem govoril in razumel takrat §e prav malo, a pomagali smo si s tem, ker je njegova soproga še dosti razumela In za silo tudl govorila neir.Ski. Stopil sem v šolsko sobo. Klopi trisedežne, table na stojallh, na stenl zemljevid, ob steni dve velikl omari. Na prvi pogled me je zbodla v oči razvrstitev klopi. Prva vrsta klopi je stala po širinl šolske sobe, spredaj tabla In učiteljeva miza; druga vrsta je stala po dolžini, spredaj tudl tabla In učiteljeva miza. Začuden sem vprašal, zakaj so klopi tako razdeljene. Povedali so mi, da je šola dvorazredna in da obe učiteljici poučujeta hkrati. To mi seveda ni bilo všeč, a rekli so mi, da so tega vajenl, in da se učitelj in učenec prl tem prav nič ne motita. Šolske dolžnosti tam seveda ni, zato je to šolo obiskovalo le 47 otrok, večinoma dečkov. Poučevali so samo poziini. Učiteljici sta doblvali mesečne plače 12 rubljev, prosto stanovanje in kurjavo tei nekaj malega šolnine. Ta plača res ni bi!a n;astna, toda pomisliti je treba, da jc krava veljala takrat tam 8 rubljev, prašič — clobro rejen — 2 rublja itd. Pri vsaki tabli spredaj je visela stenska tabla, na kateii je bilo natiskanih z debelimi črkami deset božjih zapovedi. Te molijo otroci pred poukom In po pouku. Tudi učnih pripomočkov je Imela še primeroma veliko ta šola, in z veliklm veseljem sem pripovedoval svojirn ujetim sotrpinom, da sem vldel v šoli tudi sliko naše postojnske jame. Kot učnl pripomoček in v zabavo otrok so imeli tudi prav velik in nov gramofon. Mvalila je učiteljica šolske knjige, številnice so blle tudi meni prav všeč.Kakšni so uspehi na tej sibirski šoli, tega ne morem povedati. Ko bi bil ostal še daIje v Kamenki, bi bil še marsikaj vide! na tej šoli, a prišla je zima, in začeli so nas prevažati po mrzli, a Iepi Sibirijl.  Rajko Dožič.