Razmišljanja ob neki (propadajoči) kulturi
Dilema se je vsilila sama po sebi: ali usmeriti kraj, (beri: Horjul) ki je še do nedavna užival ugled pravcate podeželske metropole, nazaj na pot smotrnega in razu-mnega kulturnega razvoja ter novih pro-gramskih prijemov, ali ga prostodušno pre-pustiti stihiji drobnjakarskega kultumega diletantstva in malomeščansko-potrošniš-kega samozadovoljstva, ki mu vse bolj za-pada. Dilema torej med razumom in pli-tvoumnostjo - med bogato in polnokrvno kulturo preteklosti in jalovo kulturo seda-njosti...
Toda kaže, da je oklep večstoletne misel-ne okostenelosti, ki je obdajal in še obdaja kraj, očitno premočan, da bi se odločili za prvo. Za razum torej in nadaljnji kultumi napredek. Zato smo, kot kaže, sklenili. da bomo raje stopili pred oltar naših velikih »vzornikov« izpred stodvajset in več let, ki so ob »gerušu« spravili kraj na sam rob socialnega in kulturnega propada, in na-daljevali njihovo »svetlo« tradicijo. Z brez-pridržnim in kolektivnim vstopom na vlak malomeščansko-potrošniške brezgla vosti, ki odriva vsak resnejši kulturnoustvarjalni zagon, smo pol tega cilja že dosegli...
In tako bomo kulturne blagre v kraju še naprej vsrkavali h po obrokih:
- deloma iz pomilovanja deloma iz gole radovednosti botno obiskovali vsakoletne »sejme« likovne umetnosti v kraju, otročje uživali ob fotografsko natančnejših Hkovnih podobah - umetniško zahtevnejše kompo-zicije, ki od nas terjajo že preveč duhovne-ga napora, pa bomo ožigosali z »nerazum-Ijivim«, čudaškim« ali še čim hujšim. A vendar bomo umetniku že s svojim obi-skom naklonili naše usmiljenje, v vaški go-stilni, ki je središče naše planetarne eksi-stence in prva ter zadnja postaja naših inte-lektualnih naprezanj, pa ga bomo potem razglasili za - norca. Kakopak, še naprej bomo raje uživali ob edinoveljavni umetno-sti kičastih rožic po naših bahavih hišnih fasadah, ki že s svojo vzvišeno socialno in reklamno-opozorilno funkcijo daleč odte-htajo čudaška skrpucidrala akademskih li-kovnih nemaničev. Proč od vsakih duhov-nih naporov - bo torej še naprej naše »kul-tumo« geslo in življenjsko vodilo. Zato bo-mo tudi umotvore vaških komedijantov (gledališčnikov) počastili s svojim obiskom le v toliko, da se znova naužijemo domačih obrazov in glasov, sam kulturni hram, ki se vztrajno spreminja v plesnivo kaščo, pa bo-mo kajpak še naprej radi prepustili lubadar-jem in najstniškim razgrajačem. Le čemu bi se človek trapil za nepraktičnim kulturnim domom, ko pa imamo vendar na pretek »kulture« doma na televizorju, kjer ob vre-menskih napovedih in »cik-cakih« doživlja-mo prave »kulturne« orgazme. Splošno ustoličeni lenobi, ki se je z izjemo brezgla-vega kopičenja materialnih dobrin, zalezla v vse naše pore, bodi kajpak odprta vsa vrata. In da bomo zvesti sami sebi in našim »kulturnim« naporom, kajpak ne bomo več izgubljali časa s takšnimi neumnostmi, kot je zborovsko petje ali folkhra, pač pa bo-mo raje v ritmu poskočnic tapljali po veseli-cah in hausbalih. Tu naj bodi poslej naš kulturni univerzum. Vsakomur, ki si bo drznil javno in brez potrebnega »blagoslo-va« sukati pero ali se ukvarjati s čim podo-bnim, bomo tudi brž dali vedeti, da je to jalovo in lenuharsko početje, ki ni vredno »normalnega« in ugleda vrednega krajana. Razumljivo, ugled bomo še naprej tehtali z velikostjo in znamko avtomobila, ki ga bo-mo premogli, s pražnjo obleko in bavarsko fasado s kičastimi pušeljčki in cvetličnimi lončki, in ne s kakim ničevim pisunstvom. Zatorej, skušajmo^-kaT najhitreje spraviti s poto vso to nekoristno navlako - slikarje, igralce, plesalce, pevce in pisce in dajmo za vselej poleta pravemu razumu, pa brenkaj-mo, vriskajmo in tapljajmo, razpravljajmo o vremenu in plači, popivajmo, opravljaj-mo in oprezajmo za sosedi - naj pač vsi vedo, da smo prekinili s starim preživetim in da se borimo za pravo to resnično kul-turo...
Zapisano v Horjulu, 8. II. 85
BRANKO VRHOVEC