1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 929Srebrnič J.
Prejeto: 28. 9. 2011
Zgodovinar dr. Josip Srebrnič (1876-1966) -učitelj na Univerzi v Ljubljani
BOGDAN KOLAR
redni profesor za cerkveno zgodovino na Teološki fakulteti UL Poljanska 4, SI—1000 Ljubljana e-pošta: bogdan.kolar@guest.arnes.si
izvleček
V letu 1919 se je dr. Josip Srebrnič (1876—1966), do tedaj učitelj na teološki Šoli v Gorici, priključil skupini učiteljev, ki so delali ustanovitev samostojne slovenske univerze v Ljubljani, Bil je član pripravljalne komisije, po ustanovitvi univerze je postal redni profesor cerkveno zgodovino in zgodovino krščanske literature na Teološki fakulteti, eni od petih ustanovnih članic univerze. Bil je urednik znanstvene revije Cos in predsednik Leonove družbe. Posebno pokornost je namenjal vprašanju urejanja odnosov med državno oblastjo in Cerkvijo. V Študijskem letu 1922—23je bil dekan Teološke fakultete, vse obdobje bivanja v Ljubljani je sodeloval v poslovanju univerze. Teta 1923je bil imenovan Škofa na otoku Krku.
KLJUČNE BESEDE: Josip Srebrnič (1876—1966), teološka fakulteta, univerza v Ljubljani, zgodovina Cerkve
abstract
DR JOSIP SREBRNIČ- CHURCH HISTORIAN AND PROFESSOR AT THE UNIVERSITY
OF LJUBLJANA
In 1919, Dr. Josip Srebrnič (1876—1966), who previously worked as a professor at the School of Theology in Goriija, joined a group of professors who were making an effort to establish an independent Slovenian university in Ljubljana, He was a member of the preparatory committee and, after the founding of the university, he took the post of Full Professor of Church His toy and of History of Christian Literature at the Faculty of Theology, which was one of the five founding members of the university. He was the editor of the scientific journal Cas and the president of a Catholic scientific society called Leon's Society. His particular area of interest was that of establishing relations between Church and State. He was the Dean of the Faculty of Theology in the academic year 1922/1923 and remained actively involved with the university's operations throughout his stay in Ljubljana. In 1923, he was appoin ted the Bishop of the Island of Krk.
KEY WORDS: Josip Srebrnič (1876—1966), Faculty of Theo logy, University of Ljubljana, history of the Church
Prva svetovna vojna je v slovensko narodno skupnost in življenje številnih posameznikov prinesla globoke spremembe. Številnim posameznikom je bilo življenje nasilno prekinjeno. Številne ustanove so v času vojne imele veliko škode. Začrtane so bile nove meje, politične in cerkvene. Posledice vojne je že med njo in še bolj po koncu čutil tudi dr. Josip Srebrnič, učitelj na goriškem bogoslovnem učilišču, nosilec vrste drugih cerkvenih služb in med pomembnimi pobudniki za ustanovitev Univerze v Ljubljani ter teološke fakultete v njenem okviru.
Po Srebrničevem prepričanju je bila ustanovitev Univerze v Ljubljani brez dvoma »največji kulturni dogodek, kar jih je Slovencem prinesla osvoboditev«, kajti s tem »se jim je uresničil stoleten sem. »V vseh dobah kulturnega pokreta posebno od časov Val. Vodnika dalje se je dvigala zahteva po lastnih visokih Šolah; sempatje se je pokazala tudi v vidni obliki n. pr. Bogoslovne in modros lovne fakultete 18. stoletja,« trdi v svojem pregledu začetnih prizadevanj, da bi Slovenci v novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, dobili lastno univerzo (poleg že prej obstoječe v Zagrebu in Beogradu).1 Dodal je še nekaj vzvišenih besed, ki jih je treba postaviti v kontekst prelomnega zgodovinskega trenutka in pogumne odločitve intelektualnih krogov v Ljubljani. »Čudovito, kako je hrepenenje po vseučilišču sredi meteža ob prevratu stopilo na plan ter si poiskalo pota k uresničenju. Ni se Še pomirilo vrvenje, kije nastalo po slovenskem ozemlju radi umikajoče se avstroosrske armade, niti ni bilo Še splovo, pri katerih
o	o	j
črtah se bodo ustavili sovražniki na zapadu in severu, a slovensko ljudstvo je v svoje ozemlje zasadilo kot zftak svoje osvoboditve prapor z napisom: Univerzah2 Univerza v Ljubljani je bila njegovo novo področje dela in izziv za njegovo pedagoško ter raziskovalno delo, ki je poleg dela pri različnih katoliških organizacijah oblikovala naslednja tri leta njegovega življenja. V določeni meri je dr. Josip Srebrnič vzel delovanje univerze tudi za svojo osebno nalogo.
1	Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani, str. 91. Od obeh univerz je imela največji obseg in število fakultet Univerza v Zagrebu, ki je od vsega začetka (kot začetek moderno zasnovane univerze štejejo leto 1874) imela v svojem sestavu tudi teološko fakulteto. Teološka izobraževalna ustanova Srbske pravoslavne Cerkve ni bila del javne univerze v Beogradu, ustanovljene na temelju posebnega zakona v letu 1905, temveč zasebna šola; Pravoslavna bogoslovna fakulteta je postala del beograjske univerze šele v letu 1920. Prim. Kolar: Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 m 1952, str. 58-59.
2	Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani, str. 91-92.
Kratek pogled na Srebrničevo življenje pred prihodom v Ljubljano
Josip Srebrnič, bogoslovni in zgodovinski pisec, kot je označen v Slovenskem in v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu j se je rodil 2. februarja 1876 v Solkanu pri Novi Gorici kot najstarejši od sedmih otrok. Umrl je kot voditelj otoške škofije na Krku 21. junija 1966 prav tam. Osnovno izobrazbo si je pridobil v domačem kraju, gimnazijo je obiskoval v Gorici (1888-1896), deloma tudi kot gojenec dijaškega semenišča Andreanum, kjer mu je bil voditelj dr. Anton Mahnič. Na dunajski Univerzi je študiral zgodovino in geografijo (1896— 1901) in med študijem opravil vojaško službo; dobil je čin poročnika. Konec januarja 1902 je postal učitelj na goriški gimnaziji in poučeval zgodovino, zemljepis, propedevtiko, nemški in slovenski jezik. Dne 28. februarja 1902 je bil na dunajski Univerzi promoviran za doktorja filozofije. Ko se je odločil, da postane duhovnik, ga je goriški nadškof Andrej Jordan poslal na študij teologije v Rim; študiral je na Gregoriani in bil gojenec zavoda Germanih. Duhovniško posvečenje je prejel 28. oktobra 1906 v Rimu. Naslednje leto je študij v Rimu končal z doktoratom iz sholastične filozofije in teologije; promoviran je bil 25. juhja 1907.
Po vrnitvi v Gorico je začel prevzemati razhčne službe v osrednjih ustanovah goriške nadškofije. 1. oktobra 1907 ga je nadškof Frančišek B. Sedej imenoval za študijskega vodjo, podravnatelja in knjižničarja v osrednjem goriškem bogoslovnem semenišču. Veliko skrb je posvetil izpopolnjevanju knjižnice in pridobivanju pomembnih del za njene zbirke. Med letoma 1908 in 1912 je bil ravnatelj dijaškega semenišča Andreanum, kjer je skupaj z odgovornim za red v ustanovi Alojzijem Fogarjem pomembno vplival na oblikovanje goriškega dijaštva. Zavzel se je graditev novega poslopja (Sedejevega) Malega semenišča. Dokončano je bilo v letu 1912 (takrat so vodstva zavoda prevzeli člani Družbe Jezusove). Ze od leta 1908 je bil tudi ravnatelj dekliškega hceja v zavodu sester notredamk v Gorici, nadziral je pouk zgodovine in zemljepisa na njihovem hceju in trgovski šoh. Hkrati je prevzemal nove naloge v bogoslovnem semenišču. Marca 1909 je postal suplent in 1. januarja 1910 redni profesor cerkvene zgodovine.4
3	Članek za Slovenski Uograjski leksikon (zv. 111, str. 429—431) je prispeval dr. M. Miklavčič; za Primorski slovenski Uograjski leksikon (zv. 111., str. 432-435) pa prof. 1'. Kralj. Na obeh mestih je navedena vsa literatura.
4	ZAMU, št. 59/891, osebni dokumenti prof. dr. J. Srebr-niča, odlok knezoškofijskega ordinariata v Gorici z dne 15. jan. 1910.
Zanimanje za življenjske slovenske narodne skupnosti na zahodni meji etničnega prostora mu je poleg pedagoškega in izobraževalnega dela prinašalo nove naloge in vedno večji vpliv v javnem življenju, to pa ga je postavljalo v krog najožjih sodelavcev nadškofa Frančiška B. Sedeja. Bil je med ustanovitelji Katoliškega tiskovnega društva za Goriško in njegov prvi predsednik. Dal je pobudo za začetek izhajanja hsta Novi čas leta 1909. Bil je odbornik Slovenske krščansko-socialne zveze, voditelj Marijine kongregacije za katoliške izobražence v Gorici, vodja odseka Rdečega križa, član goriškega odbora za pripravo slovensko-hrvaškega katohškega shoda v Ljubljani leta 1913 in potem referent v odseku za versko življenje.
Dr. Josip Srebrnič se je zaradi odprtja soške fronte skupaj z družino, vodstvom nadškofije, kurijo in semeniščem proti koncu leta 1915 preselil v Stično, kjer je deloval kot učitelj na osrednjem bogoslovnem učilišču goriške nadškofije, deloval na pastoralnem področju (v župniji Žalna, kjer je imel svoj poštni naslov) in bil med organizatorji pomoči goriškim beguncem, ki so se znašli v notranjosti Slovenije. Več župnijam je pomagal, da so v notranjost Slovenije umaknile župnijske dragocenosti in matične knjige, že decembra 1915 pa je s pomočjo vojaških oblasti organiziral prevoz učnih pripomočkov in opreme goriškega semenišča iz postaje Volčja Draga v Stično v dveh vagonih.5 Poleti 1918 se je navdušil za Majniško deklaracijo in jo podprl (kljub drugačnemu pogledu nadškofa F. B. Sedeja na dogodke).6
Čeprav se je doslej v zgodovinopisju uveljavilo, da se je poleti 1918 vrnil v Gorico in se posvetil delu za prenovo mesta, je iz ohranjene korespondence vidno, da je bil še v januarju 1919 v Žalni, da se je sicer zanimal za možnosti za vrnitev, vendar so bile razmere v Gorici in Solkanu povsem neustrezne. Se 27. novembra 1918 mu je predstojnica skupnosti šolskih sester de Notre Dame iz Gorice s. Marija Salezija sporočila, da v njihovi ustanovi ni nobene možnosti za bivanje in ne za obhajanje bogoslužja.7 Pošto je poslala v župnijo Žalna. Na isti naslov mu je pisal 2. januarja 1919 tudi njegov
5	BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, kores-pondencija, br. 48. Hvaležen sem krškemu škofu mons. Valterju Županu za dovoljenje, da sem lahko uporabljal prezidijalni arhiv, in vodji arhiva prof. dr. branju Velčiču za pomoč pri delu.
6	K podpisu ga je povabil dr. Frančišek Pavletič. Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespon-dencija, br. 48.
7	Prim, dopis z dne 27. novembra 1918. BAK, biskup dr. J.
Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespondencija, br. 53.
brat France, ki ga je sicer vpraševal, kdaj se namerava vrniti v Gorico, a mu je hkrati poročal, da je za stanovanje v Gorici zelo težko, ker je veliko poslopij v mestu porušenih, mesto še vedno bilo polno vojaštva, manjkalo je osnovnih življenjskih potrebščin, povsod sta bila velika negotovost in strah pred prihodnostjo. Družina Srebrnič je bila v veliki stiski, ker je bila njena hiša uničena, ker niso imeli nobene možnosti za zaslužek, hudo breme pa jim je prinašala tudi bolezen.8
Povabilo iz Ljubljane
Konec prve svetovne vojne, nova zahodna meja in priključitev velikega dela slovenskega Primorja, tudi Srebrničevega rojstnega kraja italijanski državi, je imelo zanj pomembne posledice. Ker je že pred tem imel pogostne stike s kolegi iz ljubljanskega škofijskega bogoslovnega učilišča, nazadnje se je z njimi in s škofom dr. A. B. Jegličem srečal v Ljubljani v začetku aprila 1918, ko so pripravili celovit načrt misijonskih dejavnosti med Slovenci po končani vojni,9 odločitev, da ostane v Ljubljani zato ni bila povsem nepričakovana. Ko je bil v jeseni 1918 povabljen, da bi ostal v Ljubljani in prevzel predavanja v bogoslovnem semenišču, je povabilo sprejel. 3. januarja 1919 je v semenišču prevzel predavanja iz cerkvene zgodovine, posebej krščanskega slovstva. Hkrati se je vključil v živahno dogajanje, ki je zajelo slovensko prestolnico po koncu vojaških spopadov in razglasitvi samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov dne 29. oktobra 1918. Med osrednje dogodke teh mesecev je vsekakor treba uvrstiti delo za ustanovitev univerze.
Potem ko so bih 31. avgusta 1919 z ukazom regenta Aleksandra Karadordeviča imenovani prvi profesorji na takrat ustanovljeni Univerze v Ljubljani, med temi so bih za Teološko fakulteto mons. dr. Aleš Ušeničnik, dr. Frančišek Ušeničnik in dr. Janez Zore, in se je dne 18. septembra 1919 konstituiral univerzitetni svet, je bil naslednji dan, to je 19. septembra 1919, po določilih statuta beograjske univerze oblikovan tudi začasni svet Teološke fakultete. Že na prvi seji je sestavil seznam profesorjev, ki so jih nameravali predlagati kot nove člane učiteljskega zbora fakultete, da bi s tem do
8	BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, br. 50, dopisovanje z bratom Francetom.
9	NSAL/SAL, spisi V., misijonske zadeve. Slo je za sestanek, na katerem so sodelovali predstavniki vseh slovenskih pokrajin; želja organizatorjev je bila, da bi misijonsko delo postalo skupna dejavnost Slovencev ne glede na škofijo, v kateri so bili.
začetka novega študijskega leta imeli pripravljena imena učiteljev za vse glavne predmete. Med temi je bil za rednega profesorja starokrščanskega slovstva in zgodovine vzhodnih Cerkva predlagan izredni prof. dr. Josip Srebrnič. Med predlogi sta bila še dva učitelja, poznejša škofa: dr. Josip Ujčič je bil predlagan za honorarnega profesorja moralne teologije in dr. Gregorij Rozman za honorarnega profesorja cerlsvenega prava.10 Za dr. Josipa Ujčiča, Id se je aprila 1919 vrnil na Dunaj, ker v Ljubljani ni imel stalne zaposlitve, je bil dr. Josip Srebrnič pomemben vir informacij, ker ga je obveščal o delu za ustanovitev univerze. Dr. J. Ujčič je bil pripravljen sprejeti mesto predavatelja moralne teologije: »Za moralko, Id je moja 'prva ljubezen1, se rad odpovem desetim drugim ponudbam, pa naj bi bile tudi prav dobre,« je zapisal v dopisu dne 3. avgusta 1919.11
Sodelavec Vseučiliške komisije
Dne 5. decembra 1918 je v Ljubljani začela delovati Vseučiliška komisija, Id je imela nalogo pripraviti vse potrebno za ustanovitev univerze v Ljubljani. Njeni pobudniki so zeleh, da bi bila organizirana po zgledu univerz v Avstriji, s petimi matičnimi fakultetami: teološko, filozofsko, pravno, tehnično in medicinsko. Za vsako od teh so ustanovili skupino dveh ah treh uglednih učiteljev, Id so predstavljali člane podsltupine za določeno področje. V komisiji so sodelovali tudi zastopnild teološke stroke: dr. Janez Zore (izvoljen je bil za njenega podpredsednika), dr. Aleš Ušeničnik in dr. Ivan Janežič. Ker se je dr. I. Janežič zaradi slabega zdravja povsem umalmil iz javnega življenja, ga je Irnialu nadomestil dr. Josip Srebrnič. Bogoslovna podkomisija, kakor so jo navadno imenovali, je imela nalogo pripraviti vse potrebno za začetek delovanja Teološke falmltete in izdelavo seznama učiteljev, Id bi prevzeli pedagoško delo na fakulteti. Med vsemi drugimi načrtovanimi fakultetami je imela še najmanj težav pri iskanju prostorov, že od vsega začetka se je namreč pokazala kot najboljša in izvedljiva rešitev, da bi bile fakultetne predavalnice v poslopju Alojzij evišča, saj ga niso več uporabljali za prvotni namen. Pri iskanju učiteljev je podkomisija želela novi ustanovi dati zares
10	Prim. ATI«, fasc. 4, zapisniki sej fakultetnega sveta, zv. 1. Regent Aleksander je dr. J. Srebrniča imenoval za rednega profesorja 27. januarja 1920; uradno je bil imenovan za profesorja starokrščanskega slovstva in zgodovine grško-slovanskih cerkva. Prim ZA MU, št. 59/891, osebni dokumenti.
11	BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidialni arhiv, kores-
pondencija, br. 49.
vseslovensko naravo in dodatno še širši slovansld pečat. Ta trenutek dela za samostojno falmlteto in s tem univerzo so ob praznovanju 10-letnice popisali z besedami: »In pokazalo se mu (sc. bogoslovnemu odseku ah podkomisiji) je, da bi bilo mogoče združiti na falmlteti zastopnike vseh slovensldh škofij, to pa se je pozneje res zgodilo (zastopana je bila poleg ljubljanske škofije mariborska z dvema, celovška z dvema, goriška z enim in tržaška z enim profesorjem); prav tako naj bi se poldicala po en profesor z dunajske in zagrebške fakultete; končno je prišel v načrt tudi en Hrvat kot simbol univerzalnega značaja teološke fakultete.«12 Dr. J. Srebrnič je bil član podkomisije za sestavo univerzitetnega statuta, vendar ni dočakal končnega izdelka; priprava se je namreč zavlelda za celo desedetje.
Dr. J. Srebrnič se je ves čas zavzemal, da bi Ljubljana takoj dobila celotno univerzo in ne bi bilo prehodnega obdobja oz. provizorija v Zagrebu, Id so si ga zamislih v več drugih podkomisijah. V resnici se je že prve dni januarja 1919 pokazalo, da bi bilo nemogoče pripraviti začasno oz. predhodno stopnjo, ko bi v oltviru Univerze v Zagrebu nastajali slovensld oddelki in bi bih tam organizirani učiteljsld zbori za vsako posamezne falmlteto. Zanj je bila samostojna univerza najzgovornejše znamenje samostojnosti naroda na vseh področjih. O tem je v enem svojih prispevkov, v katerih je slovensko javnost seznanjal z delom za samostojno univerzo, zapisal: »V drugih prilikah bi naši listi prav gotovo priredili slavnostne izdaje in zastave bi zaplapolale po ulicah, ko bi nam brzpjav prinesel radostno vest, da so se stoletne težnje našega naroda vresničile, da smo konečno vendarle prišli do lastnega vseučilišča v Ljubljani. Dasi ni bilo slavnostnih zastav po ulicah, vendar ostane 16. julij 1919 vsakemu globoko zapisan v spomin kot dan, v katerem se je za nas narod izvršil dogodek izredne zgodovinske važnosti. Ta dan je Narodno predstavništvo v Beogradu končnoveljavno sprejelo zakon, ki določa, da se v Ljubljani o tvori v jeseni 1919 vseučilišče z bogoslovno, modroslovno, pravno, tehnično in medicinsko fakulteto. Ta dan ostane v naši zgodovini večno zapisan kot zaključni dokument naše osvoboditve i^ pod tuje kulture in tujem političnem jar?na.«n
j	j	J o J	o J
Ko je nekaj tednov pred začetkom prvega študijskega leta 1919—1920 ocenjeval razmere v Ljubljani in stanje priprav na univerzo, je bil nekoliko razočaran; premalo je bilo narejeno in začetek dela je bil negotov. Dobesedno se je dogajalo to, kar je 19. aprila 1919 kot osebno izkušnjo nekoliko razočarano zapisal dr. Josip Ujčič, mko pa se univer-
12	Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 319.
13	Dr. J. S.: Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, št. 167, 23. julij 1919, str. 1.
Zitetsko vprašanje zavleče, kar je pri SHS birokratih ravno tako lahko kakor pri nekdanjem KK Amtschimmel,potem pa moram čakati«.,14 Dr. J. Srebrnič je ponovno poudarjal pomen univerze za razvoj vseh področij narodnega življenja: »Saj vseučilišče je krona narodfmga Življenja, je njega največji ponos, je konečni srnoter njegovih kulturnih stremljenji Je-li Ljubljana, je-li Slovenija tukaj kaj napravila?«15 Posebej so ga motili iskanje ustreznih prostorov in težave, ki jih je imela Vseučiliška komisija z mestnimi in vojaškimi oblastmi. »Sto let — tako so govorili in pisali — smo hrepeneli po vseučilišču, sedaj pa, ko stojimo pred njim, ne moremo niti prostorov zanj dobiti: sedaj je vsaka srednja Šola več vredna kot vseučilišče, kajti prostori so najprej za prvo; sedaj je vsaka vojašnica več vredna kot vseučilišče, kajti prostori so najprej za vojake.«16 Tudi po začetku delovanja Univerze je bilo vprašanje njenih prostorov še naprej odprto. Pripravljenih je bilo več načrtov, med drugim so voditelji Univerze načrtovali nakup zemljišča in graditev povsem novih poslopij; kot zastopnik Teološke fakultete je bil v stavbni odbor imenovan dekan dr. J. Srebrnič.17
Za revijo Cos 14 (1920) je pripravil oris prizadevanj za univerzo v Ljubljani. Zapisu je dal naslov Vseučilišče v LjubljaniA Uporabljal je sicer izraz Vseučilišče1, čeprav je bilo na univerzitetnem svetu odločeno, da bo v uporabi izraz univerza, ker so v njem videli večjo razumljivost in povednost. To je bil zanj maj večji kulturni dogodek, ki ga je Slovencem prinesla osvoboditev«, kajti s tem se jim je uresničil 'stoleten sen'. Za dnevnik Slovenec je pripravil dva zapisa in v njiju predstavil, v kakšnem stanju se je znašlo prizadevanje za začetek delovanja na novo ustanovljene univerze.19
Ko je 23. julija 1919 regent in prestolonaslednik Aleksander podpisal zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani in je Vseučiliška komisija opravila svojo zgodovinsko nalogo, se je dr. Josip Srebrnič zavzeto vključil v opravljanje nalog, ki jih je dobila Univerza in na svoj način sodeloval pri postavljanju njenih temeljev.20 Sodeloval je v delovnih telesih
14	BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, br. 49, dopis dr. J. Ujčiča dne 19. aprila 1919.
15	Vseučilišče v Ljubljani. Slovenec, štev. 194, 24. avgusta 1919, str. 1. Čeprav prispevek ni podpisan, že od vsega začetka velja kot delo dr. J. Srebrniča (tako ga je poznal tudi dr. J. Polec, ko je pripravljal zgodovino ljubljanske Univerze).
16	Prav tam.
17	Prim. ATI«, fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta dne 24. novembra 1922.
18	Prim. Dr. Jos. Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani. Cas 14 (1920), str. 91-107.
19	Prim. J. Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani Slovenec, št. 167, 23. julij 1919, str. 1; št. 194, 24. avgust 1919, str. 1.
20	Službene novim Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca so zakon
Univerze, bil med voditelji na Teološki fakulteti in ozaveščal javnost.
Dekan Teološke fakultete
Na seji fakultetnega sveta Teološke fakultete 9. junija 1922 so bile na dnevnem redu volitve dekana za naslednje študijsko leto. Ko se je kandidaturi odpovedal prof. dr. J. Zore, je bil soglasno izvoljen prof. dr. J. Srebrnič. Dr. J. Srebrnič je službo dekana opravljal v študijskem letu 1922—1923, začel pa jo je opravljati 1. oktobra 1922. Svoj enoletni mandat je končal konec septembra 1923; pri vodenju fakultete mu je kot prodekan pomagal dr. Franc Grivec. To je bilo za fakulteto četrto študijsko leto v okviru nove Univerze v Ljubljani; vpisanih je bilo 109 študentov (101 redni in 8 izrednih). Na Univerzo v Ljubljani, ki jo je v tem letu vodil prvi rektor iz vrst učiteljev Teološke fakultete dr. Aleš Ušeničnik, je bilo vpisanih 1227 študentov. Vrsta vprašanj je bila še vedno odprta, ker niso bili postavljeni vsi pravni temelji za delovanje fakultete; manjkal je tako enotni državni zakon o univerzah kot tudi uredba za posamezne fakultete. Na temelju dogovorov med člani Jugoslovanske škofovske konference je bil študij podaljšan na pet let (deset semestrov) in prav v tem študijskem letu so v prvih dveh letnikih začeli izvajati nov študijski program. Dekan dr. Srebrnič je moral s sodelavci reševati ta vprašanja in je na svoj način postavljal temelje nadaljnjega delovanja fakultete. Med drugim je bilo treba urediti vprašanje podeljevanja akademskih naslovov, ker državna zakonodaja tega še ni sistematično uredila. Na cerkvenem področju je bila za to pristojna Kongregacija za semenišča in univerze. Dne 1. julija 1922 je Kongregacija na rednem zasedanju odgovorila na prošnjo ljubljanske fakultete in ji dovolila podeljevati akademske naslove za pet let.21 Dopis Kongregacije je govoril tudi o pristojnostih krajevnega škofa, preko katerega je potekalo poslovanje z rimskimi uradi. Fakulteta je morala pošiljati redna letna poročila in Kongregacijo obveščati tako o uresničevanju študijskega reda kot o delovanju posameznih profesorjev.
Vprašanja študijskega reda, tudi glede pravnega položaja študentov in profesorjev, letnih in doktor-
objavile 23. avgusta 1919, štev. 85; zakon je bil razglašen tudi v Uradnem listu deželne vlade %a Slovenijo 1. septembra 1919, št. 140.
Ljubljanski škofijski Ordinariat je dopis Kongregacije prejel 17. julija 1922 št. 2566. Poslal ga je v vednost in nadaljnje ravnanje dekanatu Teološke fakultete. Prim. NŠAJ ./SAJ., spisi V., teološka fakulteta, spisi 1922.
skih izpitov, obveznih in neobveznih predmetov, na katere se je takrat delila študijska snov, bi morala biti urejena z zakonom o univerzi in uredbami posameznih fakultet. Prvega bi morala izdati narodna skupščina v Beogradu, vendar se je to zgodilo po dolgih letih dogovarjanj in usklajevanj različnih interesov šele 28. junija 1930. Notranje poslovanje fakultet pa so morale urejati uredbe posameznih fakultet. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bilo določeno, da bodo za fakultete Univerze veljale uredbe, ki so jih imele iste fakultete na beograjski. To je veljalo za tehnično, filozofsko in pravno fakulteto. Ker pa beograjska Univerza ni imela medicinske in teološke fakultete, je bilo treba pripraviti posebni uredbi. Na srečo se je ljubljanska Teološka fakulteta lahko pri tem oprla na zagrebško in z njenim soglasjem pri svojem delu uporabljala njeno uredbo. Posebej aktualno je bilo vprašanje doktorskega študijskega reda, kajti kmalu po začetku delovanja so se na ljubljansko Teološko fakulteto začeh prijavljati kandidati, ki so zeleh opravljati doktorske izpite in pripravljati disertacije; nekateri so del izpitov opravili že na avstrijskih univerzah, drugi so se vpisovali na novo. Na predlog Teološke fakultete je univerzitetni svet v Ljubljani junija 1920 določil, da veljajo za strokovne izpite pravila, ki jih je imela Teološka fakulteta v Zagrebu, 24. decembra 1920 pa je minister za prosveto v Beogradu določil, da mora ljubljanska Teološka fakulteta pri podeljevanju doktorata iz teologije upoštevati zagrebški rigorozni red.22
Na temelju obeh redov je dekan dr. J. Srebrnič decembra 1922 odobril opravljanje prvih rigoroz-nih izpitov na ljubljanski Teološki fakulteti. 15. decembra se je namreč k rigoroznim izpitom iz moralnega in pastoralnega bogoslovja, hturgike, pedagogike in homiletike prijavil Antun Krešimir Zorič, roj. 7. januarja 1901, ki je pripadal škofiji Sibenik. V tem času je namreč bila kar četrtina študentov fakultete iz raznih škofij Dalmacije. Kot škofov delegat je v izpitni komisiji poleg dekana in izpraševalcev sodeloval pravnik dr. Gregorij Rožman.23 V istem študijskem letu (1922—1923) sta opravila vse rigoroze in bila 27. junija 1923 na Univerzi promovirana Alojzij Zupan, duhovnik ljubljanske škofije, ki je svoj študij začel na Univerzi v Innsbrucku, ter Ivan Žagar, duhovnik lavantinske škofije, ki je študij začel na Univerzi v Gradcu. Na Teološki fakulteti v Ljubljani sta opravila preostale rigoroze in
22 Prim. NŠAJ ./ŠAJ., spisi V., teološka fakulteta, leto 1923; rigorozni red zagrebške Teološke fakultete je dekan J. Srebrnič poslal tudi v vednost ljubljanskemu škofijskemu or-dinariatu.
a Prim. NŠAJ ./ŠAJ., spisi V., teološka fakulteta, leto 1922.
bila promovirana kot prva doktorja nove fakultete.24 O poteku študija na fakulteti in izpitih je dekan redno obveščal voditelja ljubljanske škofije dr. Antona B. Jeghča. Imel je redne stike z dekanom zagrebške fakultete in od njega prejemal informacije o pripravah univerzitetne zakonodaje in pravilih, ki jih je uporabljala fakulteta v Zagrebu.25
Sestavni del skrbi dekana dr. J. Srebrniča je bilo zavzemanje za kakovostno izboljšanje dela fakultete, usposabljanje njenih učiteljev in pridobivanje novih sodelavcev. Podprl je prizadevanje bibhcista dr. Andreja Snoja, da mu je bil v zimskem semestru študijskega leta 1922—1923 odobren polletni študijski dopust; Univerzitetni svet je o tem sklepal na seji 17. novembra 192226 Docent dr. A. Snoj se je izpopolnjeval na Bibhčnem inštitutu v Rimu in je v naslednjih letih postal nosilec glavnih predmetov s področja študija Nove zaveze. Hkrati se je povsem vključil v pedagoško delo biblicist dr. Matija Slavič, ki je leto prej kot sodelavec ministrstva za zunanje zadeve delal v komisiji za razmejitev v Prekmurju. Da bi okrepili biblično skupino, je dekan dr. J. Srebrnič začel pogovore s predavateljem bibličnih ved na mariborski teološki šoh dr. Antonom Jehartom, ki je bil povabljen za docenta za orientalske jezike in pomožne bibhčne vede.27 S predlogom se je strinjal tudi dr. M. Slavič, vendar načrt ni bil uresničen; predavanja z omenjenih področij je v naslednjih letih prevzel dr. M. Slavič.
Zaradi možnosti za boljše organiziranje predavanj, seminarjev in doktorskega študija (ki je potekal v obliki opravljanja rigorozov) so bile reorganizirane skupine predmetov. Odtlej so bih glavni in stranski predmeti razdeljeni v pet skupin: filozof-sko-dogmatično, biblično (Stare in Nove zaveze), moralno-pravno-pastoralno, zgodovinsko in umetnostno.
Kot posebno izvirnost delovanja ljubljanske Teološke fakultete so njeni ustanovitelji želeh vključiti delo za povezovanje vzhodnih in zahodnih teoloških tokov, pripravo srečanj teoloških strokovnjakov z obeh področij in skrb za preučevanje teološkega bogastva vzhodnokrščanskega prostora. V ta sklop je sodilo delo, ki ga je opravil učitelj fakultete dr. Franc Grivec pri raziskovanju delovanja bratov Cirila in Metoda. Da bi študentje teologije imeli še boljše možnosti za delo na tem pod-
2-» Prim. NŠAJ ./ŠAJ., spisi V., teološka fakulteta, leto 1923,
št. 838 z dne 7. marca 1923.
25	Prim. AKBF v Zagrebu, br. 388/1922 m 9/1923.
26	Prim. ZAMU, zapisnik sej univerzitetnega sveta za 17. november 1922, zv. 11.
27	Prim. ATI«, fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta dne 13.
junija 1923.
ročju, je fakulteta pod vodstvom dekana dr. J. Sre-brniča pridobila za sodelovanje uglednega jezikoslovca dr. Rajka Nahtigala, rednega profesorja za splošno slovansko filologijo in starocerkveno slo-vanščino na Filozofski fakulteti, tako da je prevzel predavanja za starocerkveno slovanščino in glago-lico še na Teološki fakulteti; v zbor njenih učiteljev se je vključil v poletnem semestru študijskega leta
1922—1923.28	Fakulteta je z izbiro uglednega znanstvenika želela dati svojemu poslanstvu izvirnost in postati še tesnejša vez med krščanskim vzhodom in zahodom. Hkrati so s tem predmetom želeli dati priložnost študentom, tako imenovanim 'glagolja-šem1, ki so bili iz dalmatinskega okolja, da so lahko poglabljali poznanje svojega cerkvenega izročila.
V študijskem letu 1922—1923 so bile na Teološki fakulteti v Ljubljani prvič razpisane in podeljene tako imenovane 'svetosavske nagrade1 študentom, ki so pripravili izvirna znanstvena dela na razpisane teme; nagrade je razpisovalo prosvetno ministrstvo in za vsako leto določilo obseg denarnih nagrad. Glede na število študentov je Teološka fakulteta lahko razpisala osem tem in se potegovala za osem nagrad. Ko so 27. januarja 1923 na Univerzi nagrade podeljevali, je bila Teološka fakulteta zastopana s štirimi nalogami (nagrade so znašale od 200 do 400 din).
Na seji fakultetnega sveta Teološke fakultete dne 13. junija 1923 so imeli na dnevnem redu tudi volitve novega vodstva fakultete za naslednje študijsko leto. Tako je bil za dekana za študijsko leto
1923—1924	izvoljen redni prof. dr. Franc Ks. Luk-man, za njegovega namestnika ali prodekana pa dr. Josip Srebrnič.29 Srebrnič je službo sicer nastopil, čeprav je bil 15. septembra 1923 imenovan za škofa na otoku Krku. V zapisniku seje fakultetnega sveta Teološke fakultete dne 12. oktobra 1923 piše: »Prodekan dr. Srebrnič nastopi dopust. Po zakonu se mora voliti novipro de kan, kerje prode kan Srebrnič prosil, da se razreši funkcije prodekana, Namesto njega se izvoli prodekana prof. Slavic (6 glasov; 1 glas prof. Grivcaf«m 11. oktobra je namreč na fakultetni svet naslovil prošnjo, da ga razreši službe prodekana »•paradi razmer, v katere sem prišel in ki so p. n. naslovu ^nanm.?x
Na svoji redni seji dne 15. oktobra 1923 je uni-
28	Univerzitetni svet je bil z Nahtigalovo izvolitvijo na Teološki fakulteti seznanjen na svoji seji 2. marca 1923. Prim. ZA MU, zapisniki sej univerzitetnega sveta, zv. 11.
29	Prim. NSAL/SAL, spisi V., teološka fakulteta, dopis št. 2002, dne 15. junija 1923.
30	ATI«, fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta 12. oktobra 1923.
31	Prim, vlogo z dne 11. oktobra 1923, v ATI«, fasc. 35, spisi 1919-1923, leto 1923.
verzitetni svet Univerze v Ljubljani svojemu članu in zavzetemu sodelavcu izrekel zahvalo za večletno sodelovanje pri njenem delu in čestitko ob imenovanju.32 Škofovsko posvečenje mu je 8. decembra 1923 v ljubljanski stolnici podelil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, 23. decembra 1923 pa je na Krku prevzel vodstvo škofije in jo vodil do novembra 1964, ko mu je sledil dr. Karmelo Zazi-novič, pred tem njegov pomožni škof. Umrl je 21. junija 1966 na Krku. Krajše obdobje po drugi svetovni vojni je upravljal tudi reško škofijo.
Učitelj cerkvene zgodovine in patrologije
V skladu z določili univerzitetnega statuta so imeli fakultetni sveti in univerzitetni svet nalogo ministrstvu za prosveto v Beogradu predlagati nove visokošolske učitelje. Na ljubljanski Univerzi se je prvo takšno imenovanje zgodilo po odredbi regenta in prestolonaslednika Aleksandra 27. januarja 1920.33 Dr. Josip Srebrnič, do tedaj znan kot profesor bogoslovja v Gorici, je bil imenovan za rednega profesorja za staro krščansko slovstvo in zgodovino grško-slovanskih Cerkva. Član učiteljskega zbora Univerze v Ljubljani je postal dne 1. februarja 1920, to je še v prvem semestru prvega študijskega leta nove univerze, predavati pa je začel 9. februarja 1920. V pregledih učnih področij, ki so jih predavali posamezni učitelji, sta kot njegova stroka navedena starokrščansko slovstvo in zgodovina grško-slovanskih Cerkva. V istem semestru je imel predavanja o apostolskih očetih in apologetih v dobi do nicejskega cerkvenega zbora leta 325. Imel je po 6 ur na teden, in sicer, kakor lahko preberemo v napovedi predavanj, ob ponedeljkih, torkih, sredah, petkih in sobotah od 9.00 do 10.00, ob sredah pa od 14.00 do 15.00. Predavanja je začel 9. februarja v Alojzijevišču, v predavalnici št. 26.34 Njegova predavanja je poslušalo 45 študentov; vsi do delali izpite iz tega predmeta. V drugem semestru je predaval dva predmeta. Dve uri na teden je imel predavanja o krščanstvu in Cerkvi na Balkanu. Predmet je vpisalo 43 študentov. Štiri ure na teden pa je predaval o starokrščanskem slovstvu iz dobe velikih cerkvenih očetov; tudi na ta predavanja je hodilo 43 študentov.35
32	Prim. ZAMU, zapisnik seje univerzitetnega sveta 15. oktobra 1923.
33	Odločitev je bila objavljena v Službenih novinah Kraljestva S HS 12. februarja 1920, št. 31; v Uradnem listu Deželne rlade ^a Slovenijo št. 22 17. februarja 1920.
34	Prim. J. Srebrnič: Vseučilišče v Ljubljani, str. 105-106.
35	Prim, poročilo o delu v študijskem letu 1919-20, v ATI«,
fasc. 36, spisi 1919-23, leto 1920.
Do tedaj je bil učitelj splošne cerkvene zgodovine v škofijskem bogoslovnem učilišču dr. Janez Zore, ld je službo učitelja cerkvene zgodovine in prava prevzel s študijskim letom 1911—1912. Opravljal jo je še v začetku delovanja fakultete v okviru Univerze, vendar ga je bolezen vedno bolj ovirala, zato je dr. J. Srebrnič poleg svojih rednih predmetov že v drugem študijskem letu 1920—1921 moral prevzeti velik del njegovih obveznosti, saj je zaradi bolezni zaprosil za razbremenitev in za več mesecev odšel na okrevanje v Dalmacijo.36 Fakultetni svet je na svoji seji 13. oktobra 1920 prosil dr. J. Srebrniča, da bi prevzel predavanja iz splošne cerkvene zgodovine s posebnim poudarkom na zgodovini vzhodnih Cerkva. »Dr. Srebrnič ugodi prošnji. Predaval bo cerkveno zgodovino (5 ted. ur v prvih treh letnikih skozi celo leto), patrologijo (v 2. letniku po 2 ted. uri skozi celo leto) in vodil po dve ted. uri seminarske vaje iz svoje stroke,« beremo v zapisniku omenjene seje.37 Tako je dr. Srebrnič v študijskem letu 1920—1921 v obeh semestrih predaval po 9 ur na teden. Poslušalo ga je prek 80 študentov pri cerkveni zgodovini in 33 pri sta-rocerkvenem slovstvu, seminar pa je obiskovalo 6 študentov. V poročilo o delu v tem študijskem letu je dodal: »Kolokvirali so j prav povojnim uspehom vsi cerkvene zgodovine in slarocerkvenega slovstva I. semester. V II. semestru hočejo zopet prav vsi napraviti po zaključenem semestru strokovni izpit cerkvene zgodovine in slarocerkvenega slovstva,«38 Ker so bili v seminar vpisani le študentje I. in II. letnika, z njimi ni bilo mogoče izvajati zahtevnejših seminarskih vaj.
V študijskem letu 1921—1922 je v I. semestru predaval po tri ure na teden o zgodovini grško-slovanske pravoslavne Cerkve na Balkanu v času od turške zasedbe; imel je 11 slušateljev. Dvakrat na teden je imel predavanja o starocerkvenem slovstvu do dobe velikih cerkvenih očetov; imel je 11 slušateljev. V II. semestru je predaval trikrat na teden o zgodovini ruske pravoslavne Cerkve — 11 slušateljem. Nadaljeval je predavanja o starocerkvenem slovstvu do dobe velikih cerkvenih učiteljev; predmet je vpisalo 13 slušateljev. Oba semestra je imel tedensko uro in pol seminarskih vaj, na katerih so obravnavali korespondenco med Nemanjiči in papeži; s 5 študenti, ki so obiskovali seminar, so prebirali izbrana pisma in interpretirali njihov zgo-
36	Prim. BÄK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, kores-pondencija, br. 49, pismo prof. dr. 1. Zoreta z dne 13. marca 1921 iz Splita.
37	ATI«, fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta 13. oktobra 1920.
38	Poročilo o delu v študijskem letu 1920-1921, v ATI'", fasc. 36, spisi 1919-1923, leto 1921.
dovinski kontekst. Kot je zapisal v svojem poročilu, so vsi študentje ob koncu predavanj delali izpite in pokazali prav dober uspeh.39 V letu, ko je prof. Srebrnič opravljal službo dekana, je oba semestra predaval starokrščansko slovstvo in v letnem semestru še izbrana poglavja iz zgodovine teološke literature. Predavanja iz cerkvene zgodovine je imel ponovno v celoti dr. J. Zore. S seznama predavanj za zimski semester študijskega leta 1923— 1924 je vidno, da bi dr. J. Srebrnič imel ta predavanja: patrologija (2 uri), zgodovina grško-slo-vanskih Cerkva na Balkanu (2 uri), Photios (1 ura), seminar o bolgarskem nadškofu Klimentu (1.5 ure).40 Leta 1926 je dr. Janez Zore prenehal predavati in je prosil za upokojitev 41 Srebrničeva predavanja iz zgodovine vzhodnih Cerkva in patrologije sta v študijskem letu 1923—1924 po sklepu fakultetnega sveta z dne 12. oktobra 1923 prevzela dr. F. Grivec in dr. F. K. Lukman 42 V naslednjih letih je predavanja o zgodovini Cerkve prevzel dr. Josip Turk, stalni nosilec predavanj iz zgodovine krščanskega slovstva pa je postal dr. F. K. Lukman.
Dr. Jože Jagodic je v svojih spominih Mojega življenja tek o profesorju Srebrniču zapisal: »Srebrničje
bil umirjen človek, strog do sebe in do drugih. Med predaj	o	o	J
varnem smo ga mimo poslušali, ker ni dopustil nobenega
j	o	J	J	o
nereda. Za izpite smo se vestno pripravljali, ker smo takoj čutili, da bo strogo klasificiral naše znanje iz njegove stroke. In to je tudi storil: najboljši red je le malokdo dobil. Fakulteto je kmalu zapustil, ker je bil imenovan zfl Škofa na otoku Krku kot naslednik Škofa Mahniča. Posvečen je bil v ljubljanski stolnici, kar pa se že dolgo prej ni bilo Zgodilo, od ŠkofaPogačarja l, 1875 dalje. Srebrnič je vladal krško Škofijo dolgo vrsto let in umrl tam v zflo visoki starostiL«43
V pregledu delovnih obveznosti na Univerzi je zabeleženo, da je dr. J. Srebrnič iz učiteljskega zbora Univerze v Ljubljani izstopil 31. decembra 1923, to je dobre tri mesece potem, ko je bil imenovan za škofa na Krku in je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Dne 7. novembra 1923 je sicer prosil za dopust za zimski semester študijskega leta 1923—1924, vendar je ministrstvo za prosveto v Beogradu prošnjo zavrnilo in mu predlagalo, da se odpove državni službi. To je tudi
39	Prim, poročilo o delu v študijskem letu 1921-1922, v ATI1", fasc. 36, spisi 1919-1923, leto 1922.
40	Prim. ZAMU, Seznam predavanj ljubljanske univerze vjmski semester študijskega leta 1923—24.
41	Prim. 1«. M. Dolinar, geslo Janez Hvangelist Zore. V: SBL IV., str. 849-850.
42	Prim. ATI«, fasc. 4, zapisnik seje fakultetnega sveta 12. oktobra 1923.
43	J. Jagodic: Mojega življenja tek. Spomini, str. 194.
storil. Njegovo prošnjo za prekinitev delovnega razmerja z Univerzo v Ljubljani je rektorat obravnaval 12. decembra 1923 in še istega dne o tem obvestil pristojno ministrstvo. Kralj Aleksander I. je 30. januarja 1924 izdal ukaz, s katerim je sprejel odpoved dr. J. Srebrniča državne službe in prek ministrstva za prosveto o tem obvestil pokrajinsko upravo v Ljubljani.44
Predsednik Leonove družbe
S prihodom v Ljubljano je dr. Josip Srebrnič, ki je bil znan kot osrednja osebnost v cerkvenih organizacijah na Goriškem, vključen v vsa pomembna dogajanja. Zlasti so cenili njegovo delo izobraženci. Ohranil je bogate stike z njimi tudi po svojem odhodu na otok Krk. 4. marca 1920 je bil izvoljen za predsednika Leonove družbe, katoliškega znanstvenega društva in gonilne ustanove katohško usmerjenih intelektualcev v Ljubljani (po škofovskem posvečenju ga je Leonova družba 13. decembra 1923 imenovala za svojega častnega člana). Ker je bila leta 1914 Leonova družba preoblikovana iz znanstvene akademije v »književno društvo za strokovno znanstvo, za poljudno znanstvo in za leposlovje«, so se njeni člani zelo zavzeli za ustanovitev univerze in akademije znanosti v Ljubljani, njen novi predsednik pa se je posebej zavzemal za združenje s hrvaško Leonovo družbo. V obdobju Srebrničevega vodenja so v okviru Leonove družbe ustanovili bogoslovno-znanstveni odsek, potem pa se je ta preimenoval v Bogoslovno akademijo.45 Kot predsednik Leonove družbe je bil dr. J. Srebrnič tudi urednik njene revije Cos. Urejal jo je štiri leta, to je vse do svojega odhoda na Krk. V vodenju Leonove družbe mu je leta 1923 sledil dr. F. K. Lukman, hkrati je bil do leta 1931 tudi so-urednik njenega glasila Cos.
Sodelavec revije Cos pa je dr. J. Srebrnič bil že prej, to je v obdobju, ko jo je vodil dr. Aleš Ušeničnik. Prav zaradi Srebrničevega članka Usoda malih narodov je ljubljansko pohcijsko ravnateljstvo 20. junija 1918 izdalo odločbo o zaplembi revije, kajti članek je nasprotoval »zunanjepolitičnim državnim interesom«. Na posredovanje dunajskega notranjega ministra (2. avgusta 1918) je pohcijsko ravnateljstvo v
44	ZA MU, št. 59/891,osebni dokumenti prof. dr. J. Srebrniča
45	Prim, geslo lxionova družba v Slovenska enciklopedija, zv. VI., Ljubljana 1992, str. 132. Po avstrijskem vzoru je bila ljubljanska 1-eonova družba ustanovljena leta 1892, ob prvem katoliškem shodu; ustanovni občni zbor je bil šele 19. novembra 1896. Po koncu druge svetovne vojne l.e-onova družba ni smela obnoviti svojih dejavnosti.
Ljubljani odpravilo prepoved.46 Ob prevzemu uredniške službe je ovrednotil delo, ki ga je do tedaj opravil dr. A. Ušeničnik.47
Kot predsednik Leonove družbe in kot dekan Teološke fakultete je bil dr. J. Srebrnič pomemben voditelj priprav in izvedbe petega katohškega shoda, ki je bil od 25. do 28. avgusta 1923 v Ljubljani in je bil edini tovrstni shod slovenskih katoličanov v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dr. J. Srebrnič je vodil delo odseka za versko življenje in nravni prerod. V okviru tega odseka so pripravili resolucije s področja dela z mladino, dobrodelnostjo in socialnimi dejavnostmi. Njegov referat z naslovom Naloge versko-nravne obnove je bil objavljen v kongresnem zborniku.48 Osnutke resolucij je pripravljal skupaj s Francem Lav-tižarjem, takrat gonilno osebnostjo Cerkve na socialnem področju.49 V okviru kongresnega dogajanja je imelo svoj občni zbor društvo Sveta vojska ali Protialkoholna zveza, ki se je zavzemala za blažitev posledic alkoholizma med Slovenci in je spodbujala posameznike, da so se odpovedovali uživanju alkoholnih pijač. Dr. J. Srebrniča so v okviru občnega zbora izvolili za člana odbora društva. Bil je tudi odbornik društva Jugoslovanska matica, ki je imelo za svoj temeljni cilj pospeševanje gospodarskih in kulturnih interesov slovenskih rojakov v tujini.50
Med raznovrstnimi področji, ki so ga zanimala, je treba omeniti še povezanost s slovenskimi planinci in ohranjanjem slovenske narave gora. Bil je redni bralec Planinskega vestnika in obiskovalec gora; prav v času, ko je bil s skupino študentov v Julijskih Alpah, je bilo objavljeno njegovo imenovanje za krškega škofa, simbol Triglava pa je postavil v svoj škofovski grb. Redno si je dopisoval z Jakobom Aljažem in z njim izmenjaval ideje o ohranjanju planinskih domov, zidavi kapelic na pomembnejših vrhovih. Bil je podpornik Aljaževih načrtov. Bil je neke vrste voditelj kluba duhovnikov in laikov, ki so se zavzemali za podporo dušno-pastirskemu delovanju v gorah in zidanje ter vzdrževanje planinskih kapel. Kluba se je sicer prijelo ime 'Aljažev klub1, a bi se po vsej pravici moral
46	Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, ko-respondencija, br. 48.
47	Prim. J. Srebrnič: Sprememba v uredništvu. Cas 14(1920), str. 134—135.
48	Prim. Zbornik, 5. katoliškega shoda v Ljubljani, I .jubljana 1923, str. 187-195.
49	Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, ko-respondencija, br. 49.
50	O obeh društvih prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespondencija, br. 49.
imenovati 'Srebrničev Idub1, kot piše J. Aljaž v svojem pismu dne 27. junija 1923.51
Pisec zgodovinskih razprav
Kljub številnim organizacijsldm nalogam in pripravljanju predavanj je dr. J. Srebrnič med delovanjem v Ljubljani pripravil več razprav o cerltveni zgodovini. Ze ko je bival v Stični, je zbiral gradivo o zgodovini in vsesplošnem pomenu opatije cister-cijanov v slovensld zgodovini in svoja dognanja objavil v več nadaljevanjih s slmpnim naslovom Zgodovina prve cislercije na Slovenskem v časopisu Slovenec?2 V letu 1919 je članke izdal kot samostojno pubkkacijo z naslovom Stična, Črtice o eistercij"anskern samostanu v Stični. Čeprav je avtor predstavljen kot 'profesor bogoslovja v Gorici1, je delu v samozaložbi jukja 1919 dal dovoljenje za tisk ljubljansld škofijsld ordinariat (ravnatelj pisarne J. Dostal).53 Spis je bil pripravljen kot »odmev hvaležnopolnih spominov, Id jih imajo na Stično tokld izmed Goričanov iz dolgih težldh let svetovne vojske«, kajti v Stični so zaradi vojnih grozot »našk odprte gostoljubne roke nadškof gorišld, goriško semenišče in bogoslovno učihšče, bogoslovni profesorji in drugi«. Spis je bil zaldjučen 24. junija 1919, »Štiri leta po prvem ognju v svetišču na Sv. Gori'«J4 StiŠki samostan, ki je rapvil Številne dejavnosti na cerkvenem, kulturnem in drugih področjih, »je v resnici velik spomenik ip davne naše proŠlosti, ki bi ga moral vsakdo popnati in ceniti ter skrbeti, da ostane v narodu vedno piv in vedno tak, kakor gaje narod v svojo sredo dobil«?5
Kot urednik revije Cos je bil dr. J. Srebrnič avtor več prispevkov, med katerimi so bile razprave, poročila in zabeležke ob raznih dogodldh, Id so se zgodih v Cerkvi na svetovni ravni in v cerkvenih občestvih na Slovenskem, vendar pa je v reviji Cos objavljal že prej. Njegove razprave so bile v prvi vrsti izraz trenutka in odgovor zgodovinarja na po-ktične in cerkvenopoktične razmere. Poseben izziv sta mu predstavljak reševanje odprtih vprašanj ka-tokške skupnosti v na novo nastak jugoslovansld državi56 in delovanje njegovega predhodnika v
51	Prim, pismo J. Aljaža z dne 27. junija 1923, BAK, biskup dr. J. Srebrnič, korespondencija, br. 49.
52	Prim. Slovenec, 1919, štev. 109-118,115,118, 119, 121,122.
53	Prim. Jos. Srebrnič: Stična. Črtice o cistercijanskem samostanu v Stični. Ljubljana, samozaložba (tisk Jugoslovanska tiskarna) 1919, 64 str.
54	Navedla so vzeti iz uvoda v zgodovino, str. 5, 6.
55	Iz sklepnega poglavja, str. 64.
56	Prvi pogovori o sklenitvi konkordata med Kraljevino Srbov, 1 Irvatov in Slovencev ter Svetim sedežem so stekli že v letu 1919. Prim. 1«. M. Dolinar, Jeglič in cerkveno-
politična vprašanja po letu 1918.
vodstvu Isrške škofije dr. Antona Mahniča. Ob prvem vprašanju je iskal ideje predvsem v francoskem Imlturnem prostoru in od tam naročal knjige, spremljal tamkajšnje časnike in kteraturo ter prejemal informacije o odnosih med vero in narodnostjo oz. med Cerkvijo in državo v Franciji, Id sta mu jih posredovala Jakob Šolar (v Parizu na izpopolnjevanju od 1922. do 1924.) in Mekta Pivec (v Parizu na študiju od 1922. do 1924.).57 1. Objave v reviji Cas so bile:
-	Benedikt XV. v toku svetovne vojne — 1919, str. 16-41
-	Rimsko vprašanje — 1919, str. 95—97
-	Na potih v novi dobi - 1920, str. 1-7
Cerkev in pojavi narodnih cerkva — 1920, str. 158-180
-	Papež Benedikt XV. za svetovni mir — 1920, str. 276-277
-	Svetovni shod Isrščansldh veroizpovedi — 1920, str. 277-278
Zanimiv Imlturni dvoboj (Isronišld zapis) — 1920, str. 247-248
Zbornik svečenikov sv. Pavla št. 3—4 (ocena) —
1920,	str. 250
-	Društvo prijateljev humanistične gimnazije (kronišld zapis) - 1920, str. 280
Ob bisltupa Antona Mahniča (poročilo o pogovoru z njim) — 1920, str. 281—286
-	S. Hyeronimus — 1920, str. 316—323
-	Ob smrti biskupa dr. A. Mahniča - 1921, str. 16
-	Metoda Mahničevega javnega nastopanja —
1921,	str. 204-224
-	Dr. A. Mahnič v goriškem deškem semenišču — 1921, str. 237-244
-	Kronologija Mahničevega življenja in dela —
1921,	str. 268-272
-	K problemu o rasi in veri v srbsld prošlosti —
1922,	str. 130-141
-	J. Kratochvil, Filozoficke essaye (ocena knjige) - 1922, str. 60
-	J. Anžlovar — A. Res, Visokošolsld študij v Italiji (ocena knjige) — 1921, str. 67
-	A. Pavkca, Koledar 1921 (ocena knjiga) — 1922, str. 72.
-	A. Merkun, Cerkveni priročnik za katol. Jugoslovane (recenzija knjige) — 1922, str. 80—82.
-	Papež Benedikt XV. - 1922, str. 153-159
-	Iz bolezni našega naroda — 1922, str. 220—225
-	Pij XI. — novi glavar katokške Cerkve (Isronišld zapis) - 1922, str. 229-230
57 Prim. BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespondencija, br. 49.
-	Humanistična gimnazija (kroniški zapis) — 1922, str. 232-233
-	Socialna misel (recenzija revije) — 1922, str. 234-235
-	Staroslo venski obredni jezik pa versko življenje in narodna prosveta — 1923, str. 153—163
-	A. Stroj, Kratka zgodovina katoliške Cerkve za šole (ocena knjige) — 1923, str. 359—362
-	Drobec za kulturno zgodovino Slovencev (kroniški zapis) - 1923, str. 423-424
2.	Leta 1921 je Bogoslovna akademija v Ljubljani začela izdajati svoje glasilo Bogoslovni vestnik, ki je potem postalo strokovno glasilo učiteljev Teološke fakultete. V njem je dr. J. Srebrnič objavil te prispevke:
-	Papež Ivan X. v svojih odnosih do Bizanca in Slovanov na Balkanu — 1922, str. 205—240 (hrvaški prevod razprave je izšel v Zborniku kralja Tomislava, Zagreb 1925, str. 128—164)
-	J. Slipy, Die Trinitaetslehre des byzantinischen Patriarchen Photios (ocena knjige) — 1922, str. 93-96
-	J. Oberški, Hrvati prema nepogriješivosti papi-noj prigodom vatikanskog sabora 1869/70 (ocena knjige) - 1923, str. 86
-	Staroslovenščina in študij na naših teoloških fakultetah (beležka) - 1923, str. 303-309
3.	Potem ko je leta 1922 v Gorici začela delovati Goriška Mohorjeva družba, je dr. J. Srebrnič postal tudi njen sodelavec. V letnem glasilu Koledar je objavil:
Anton Mahnič - 1923, str. 61-65 Sklep
Konec leta 1922 so se začela posvetovanja za naslednika škofa dr. Antona Mahniča kot voditelja Cerkve na otoku Krku. Postopek je vodil na novo imenovani apostolski nuncij v Beogradu, nadškof Hermenegild Pellegrinetti. Škof Anton Bonaventura Jeglič je bil vprašan za svet. O tem je v svoj dnevnik za 18. november 1922 zapisal: »Nuncij mi je pisal (sledi prečrtano besedilo, ki je težko berljivo) naj mu a. povem tok življenja za dr. Gni-dovca, ki je namenjen za škofa Skopljanskega in b. dr. Srebrniča, ki naj bi bil škof na Krku. Hvala Bogu! (sledi znova prečrtano besedilo) Lazaristom pa bo odprt misij on na Balkanu. Oba sta sposobna za namenjeni mesti. Ali bodo Ljubljančani pogledali in kako bo šumelo, ko se vse to izve!«58 S tem
58 NŠAL/ŠAL, dnevnik škofa A. B. Jegliča za 18. november 1922. Da postopek le ni bil tako tajen, kot bi bilo v skladu s cerkveno prakso pričakovati, je vidno iz tega, da mu je
imenovanjem se je končalo štiriletno obdobje, ko je bil dr. Josip Srebrnič popolnoma vključen v javno življenje v Ljubljani in delovanje slovenske alme matris. Njegovo življenje je dobilo povsem drugačen tek. Postal je škof otoške škofije Krk in v njej deloval do svoje smrti. Predtem je bil zavzet delavec pri pripravljanju poti za prvo slovensko univerzo in je v pomembnih trenutkih pripomogel k temu, da je obveljala odločitev o začetku popolne in povsem neodvisne univerze v Ljubljani, v nasprotju s tistimi, ki so želeli prehodno obdobje v Zagrebu ali kakem slovenskem mestu. V študijskem letu, ko je kot dekan vodil delo Teološke fakultete, so bili postavljeni temelji doktorskega študija na tej fakulteti (doktorske izpite sta opravila prva dva kandidata), delovanje je bilo v določeni meri poenoteno z delovanjem teološke fakultete v Zagrebu, močneje pa je bila zastavljena njena izvirna značilnost — to je zanimanje za krščanske Cerkve v slovanskem okolju.
Seznam virov in literature
Viri
A K BI- — Arhiv Katoličkog bogoslovnog fakulteta Zagreb
Dopisi 1919-1941
AS — Arhiv Republike Slovenije Vseučiliška komisija
ATF — Arhiv Teološke fakultete Ljubljana Zapisniki sej fakultetnega sveta 1919—24 Spisi 1919-1923
BAK — Biskupijski arhiv Krk
Biskup dr. J. Srebrnič, Prezidijalni arhiv
NSAL — Nadškofijski arhiv Ljubljana Dnevnik škofa A. B. Jegliča Spisi V., teološka fakulteta Spisi V., škofije tuje
/.AMI" — Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani
Zapisniki sej Univerzitetnega sveta Osebne mape univerzitetnih učiteljev
župnik J. Aljaž že 19. januarja 1923 čestital in izrazil veselje ob izbiri. 1 Ikrati ga je povabil, naj še kdaj pride na Triglav. Prim, pismo župnika J. Aljaža v BAK, biskup dr. J. Srebrnič, prezidijalni arhiv, korespondencija, br. 49.
Literatura
Dolinar, France Martin: Jeglič in cerkvenopo-litična vprašanja po letu 1918. jegličev simpozij v Rj'-mu. Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 303—331.
Jagodic, Jože: Mojega življenja tek. Spomini. Celovec: Samozaložba, 1974.
Kolar, Bogdan: Delovanje Teološke fakultete med letoma 1919 in 1952. 90 let Teološke fakultete v Ljubljani, Ljubljana: Teološka fakulteta, 2009, str. 58-75.
Kralj, Franc: Geslo Josip Srebrnič. Primorski slovenski biografski leksikon, zv. III., str. 432-435.
Mildavčič, Maksimilijan: Geslo Josip Srebrnič. Slovenski biografski leksikon, zv. III., str. 429-431.
Pire, Jožko: Aleš IJŠeničnik in ^namenja časov. Katoliško gibanje na Slovenskem od konca 19. do srede 20. stoletja, Ljubljana: Družina, 1986.
Polec, Janko: Ljubljansko višje šolstvo v pre-teldosti. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, str. 1-229.
Srebrnič, Josip: Vseučilišče v Ljubljani. Cas 14 (1920), str. 91-107.
Zbornik 5. katoliškega shoda v Ljubljani, Ljubljana: Pripravljalni odbor, 1923.
Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana: Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega, 1929.
Zusammenfassung
KIRCHENHISTORIKER DR. JOSIP SREBRNIČ - LEHRER AN DER UNIVERSITÄT LJUBLJANA
Zu den wichtigen Zielen, die sich das slowenische Volks noch in der Zeit der Unterordnung unter Österreich-Ungarn setzte, aber erst nach dessen Zerfall realisiert werden konnten, gehörte die Gründung einer eigenen Universität. Zu deren Vorbereitung und anfänghehen Verwaltung wurden Wissenschaftier aus allen slowenischen Regionen eingeladen. Unter den Theologen, die sich am konsequentesten für eine selbstständige und ganzheitliche Universität einsetzten, befand sich Dr. Josip Srebrnič (1876—1966), der Lehrer an der Theologischen Schule in Görz war. Anfang 1919 übersiedelte er nach Ljubljana und begann an der dortigen Theologischen Schule zu unterrichten. Gleichzeitig war er einer der aktivsten Mitglieder der Kommission, die die Gründung der Universität vorbereiteten. Nach der Gründung der Universität wurde er ordentlicher Professor für Kirchengeschichte und für Geschichte der christlichen Literatur an der Theologischen Fakultät, einer der fünf Gründungseinheiten der Universität. Er war in verschiedenen Organen der Universität tätig und im Studienjalir 1922—23 Dekan der Theologischen Fakultät. In dieser Zeit setzte er sich besonders für eine Regelung des Doktoratsstudiums ein. Er war Redakteur der Zeitschrift »Čas« und Präses des in Ljubljana gegründeten wissenschaftlichen Vereins »Leonova družba«. Er veröffentlichte Abhandlungen auf dem Gebiet der Geschichte der Universität, der Beziehungen zwischen Staatsgewalt und Kirche, der Beziehungen zwischen West- und Ostldrche und vor allem auf dem Gebiet der Geschichte der slawischen Kirchen, die den griechische Ritus übernommen hatten. Seine Tätigkeit an der Universität Ljubljana beendete er 1923, als er zum Bischof von Krk ernannt wurde.