Dr. Franjo Cibej / Funkcije pesništva S pesništvom se ukvarja dolga vrsta ved, začenši od poetike, estetike, umetnostne vede do literarnih ved in literarne zgodovine. Vse bolj ali manj računajo s tem, da je pesništvo umetnost, in skušajo vsaka od svojega konca vozle in probleme razvozlati. Zanimivo na vsem tem je morda to, da je vprašanje po «bistvu» pesnitve, po njenem svojstvu še danes nerešeno ali vsaj problematično — celo med navedenimi vedami ni soglasnosti. Poetika hoče živeti poleg estetike, a zdi se, da nima svojega pravega predmeta in da je le skupek empiričnih, praktičnih meril (prim. k temu B. Croce, Poesie und Nichtpoesie, 1925, str. 9—24): estetik je cel kup: vsak filozof skoro je napisal svojo in seveda po svoje tolmačil pesništvo. Od teh estetik bi nas mogle zanimati le nekatere najboljše, morda kak Taine. Croce, Dilthev. A estetika ni več sama; ob njeni strani se je pojavila umetnostna veda. ki noče biti estetika, in skuša izkazati, da za literaturo ni bistvena lepota, kot smo doslej mislili. In tako bi lahko nadaljevali vrsto preko literarnih ved in literarne zgodovine. Z lahkoto bi se dalo pokazati, kako tudi tu ni enotnosti; da se uporabljajo najrazličnejše metode, začenši od Sauer-Nadlerjeve teorije o plemenih in rasah. Freudove psihoanalize in Adlerjeve individualne psihologije do Gundolfo-vega iskanja umetniških form in do «stilov» v zmislu "VVolfflina. Literarni historiki obdelujejo svoje polje po svoje — še danes so med njimi raziskovavci forme in tehnike; so ljudje, ki jim je dovolj, če so iztaknili «motive», obdelane v literaturi, in ki vzamejo pojem literature tako široko, da spada vanj vse, kar je «idealno-etično» in «narodno». Je to ideologija iz srede 19. stoletja, vzrastla iz Schererjeve šole. Da ni omejena na nemštvo, je jasno. Naš namen ni, spuščati se na ta orisana tla, še manj, vse to kritizirati. Tudi ni naš namen, podati teorijo o pesništvu; izogniti se hočemo dlakocepski, abstraktni in neplodni analizi, ki bi izkazala, kako ima vsaka pesnitev svoj «material» — jezik, svoj predmet, «oblike», vsebino in formo — torej pet elementov. Hočemo od druge strani stopiti in medias res in nekoliko manj prinesti. Ne toliko teorije kot to, kar se da v par potezah izkazati, kar pa je kljub temu dalekosežno in more marsikateri navidezni problem izločiti. Hočemo govoriti o «funkcijah» pesništva. 587 D v. F r a u jo Č i b e j / F u n k c i j e p e s n i š t v a Umetnost, posebej pesništvo, ima namreč «funkcije», in sicer več funkcij. Te funkcije sicer niso strogo med seboj ločljive — kakor bomo videli, so vse med sabo zvezane in gredo celo na en osnovni vir nazaj — a kljub temu se dajo ločiti, in sicer so te-le:1 i.) Umetnina «i z r a ž a», ima izrazno funkcijo; izraža to, kar je umetnik živel in doživel, «zu sagen, was ich leide»; «iz srca svoje so kali pognale — mokro cveteče rož'ce poezije». Ali še enkrat: «Kako! Bit' hočeš poet in ti pretežko — je v prsih nosit' al pekel, al nebo? — Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!» 2.) Pesnitev hoče biti «r e s n i č n a», teži za istinitostjo, hoče podati svoj «predmet» objektivno, kakor je v resnici. Saj je celo ekspresionistični lirik rekel, da je svet tak, kot ga on vidi, in da bi ga vsak moral takega videti. Da hoče «realizem» biti resničen in še bolj «naturalizem», se zdi samo po sebi umevno. 3.) Tretja funkcija pesnitve je njena lepota. Rekli bi lahko popolnost, dovršenost; stari so rekli harmonija. Danes se govori o oblikovanosti, oblikovanju, stvaritvi in stvarjenju, tudi o «formi» (a seveda v določenem pomenu). Umetnostna veda se brani izraza lepota; in takoj bo povedala, da je klasična umetnost navezana na lepoto in dovršenost, da pa je romantika, ali tudi gotska, ali tudi primitivna umetnost nekaj nezaključenega,in se ne da spraviti pod to merilo (S t r i c h, Deutsche Klasik imd Romantik oder Vollendung und Unendlichkeit — Ein Vergleich. 2. A. 1924.). Mislim, da se nam ni bati takih ugovorov. Kar trdimo, je le, da je vsaka umetnina nekaj oblikovanega, nekaj enotnega, zveznega. V njej ni tujih elementov, ki bi kvarili vtis. To mislimo z lepoto, in zato vztrajamo pri tem in pogumno trdimo, v vsaki pesnitvi je ta komponenta. Bistveno je celo in edino in končno merilo, da gre za umetnino, pesnitev. Saj tudi mi trdimo, da ima umetnina še druge funkcije, da jih ima v e č, ne samo ene, — a ravno oblikovanost je tudi ena. 4.) Nadaljnja funkcija pesnitve je, da oblikuje določeno vsebino, da je tolmačenje ž i v 1 j e n j a, da je organ za razumevanje življenja, njegovih problemov, zmisla. Kaj mislimo s tem, bomo videli še natančneje. 5.) In končno še peta funkcija, ki je v ozki zvezi s četrto: pesnitev je še več ali manj simbol, je simbolično pomembna, 1 Prim. k temu: H. N o Ji 1, Die mehrseitige Funktion dev Kunst (v. Deutsche Vierteljahrsclirift fiir Literaturwissenschaft und Geistesgeschichte, l 1924). Nohl loči le štiri funkcije, jaz sem dodal še peto. 588 Dr, F r a n j o Č i b e j / Funkcije pesništva vpodobitev nevidnega sveta, duha v simbolu. Končen, viden pojav — umetnina je vtelešenje neskončnega. Vse naštete funkcije nastopajo v vsaki umetnini, vsaka pesnitev je v teh petih smereh pomembna, v eni bolj, v drugi manj, prevladuje lahko izrazna ali simbolična ali kaka druga. In to dejstvo in osnovno zakonitost potrjujejo že vsakdanji izrazi. Pesnitev je «lepa», pristna, resnična, globoka, močna, karakteristična — cesto nimamo izraza, kajti mnogoličen je njen vtis in učinkovala je morda v vseh smereh. Kakor rečeno, navadno prevladujejo neke funkcije. V Prešernovi liriki n. pr. prevladuje očitno izrazna funkcija in funkcija lepote, v Župančičevi liriki zelo pogosto simbolična. H. Nohl je skušal izkazati za slikarstvo, da je prehod iz renesance v barok identičen predvsem s spremembo funkcije (Funktionswandel). V baroku je izrazna funkcija potisnila funkcijo lepote deloma v ozadje. Možno je seveda, da v pesnitvi ena funkcija vse ostale izpodrine, da nekih funkcij ni. Tedaj že vsakdanja govorica sodi. da je pesnitev plehka, šibka, neduhovita. izrazno neoblikovana. Naturalizem se nam zdi zunanji, neduhoven. manjka mu duše; pesem se morda gladko čita, je čuvstveno-lirično močna, a se nam vsled pomanjkanja vsebine zdi napačno sladkobna, ne upodablja resničnosti in istinitosti. In če v pesnitvi ni simbola. ni hotenja v tej smeri, se nam pesem vidi puhla, ne zadovolji. — Naša naloga je, da te funkcije nekoliko obširneje izkažemo, obenem tudi njihove medsebojne zveze.2 1.) O izrazni funkciji. Da ima pesnitev to vlogo, se zdi zelo enostavno; zlasti naivno, primitivno mišljenje bo v tem pogledu najprej pritrdilo. Umetnik mora izraziti to. kar je doživel. A stvar sega še dalje, zlasti za našo dobo je postala izrazna funkcija središče; saj se je celo glavna smer imenovala ekspresionizem in je najbrž hotela poudariti, da ji gre za izraz v človeku nabranih in zadržanih sil in napetosti. In tudi sicer se tako pojmovanje lepo krije s težnjami časa: saj je bilo dolgo časa moderno, govoriti o «življenju» in življenjski filozofiji — in da se je v pesnitvi objektiviralo in utelesilo življenje umetnika. Pa še od druge strani je postala izrazna funkcija pozornosti vredna; trdild se je, da je umetnost sploh le nadomestek življenja, da je - V naslednjem so zgledi večkrat vzeti iz velikega romana Marcela Prousta: A la reeherche du Temps perdu in iz E. R. C urtius ove knjige: Franzosischer Geist im neuen Europa. 1925. 589 Dr. F r a n j o Č i b e j / Funkcije pesništva svet lepote in fantazije, kamor se je umetnik zatekel iz realnega sveta, kjer ni mogel več živeti. In končno omenjam še, da je psihoanaliza Freudovega kova še to tolmačenje izenostavila in hotela dokazati, da vsa umetnost izhaja le iz seksualnega, da je neka sublimacija, oblika, v katero so se prenesle neizživete seksualne energije. Če bi ta šola poznala Prešerna, bi ga prav lahko spravila v svoje sheme in predalčke. Da po krivici, je naše prepričanje. Nočemo v podrobnosti, naj zadostuje navedeno. Da umetnina izraža življenje in doživljanje, je jasno — neštetokrat so ustvarjajoči umetniki izpovedali, da cesto niso našli miru, dokler niso doživljaja oblikovali in izrazili. V njih je bilo nezadovoljstvo, vedno znova se je javljalo vprašanje, bo li mogoče, valujoče — nihajoče, le čuvstva dojemljive vsebine spraviti v formo; bo li mogoče, to svoje nezadovoljstvo izločiti. Srečal je človeka, nepričakovano; bil je dih sape ali bežeč čutni vtis, morda je v sebi odkril nepoznano skrivnost. Čisto slučajno je srečal predmet, ki ga ni mogel pozabiti; lahko bi ga bil zgrešil, a odkar ga je videl, ne more pozabiti nanj. Vrača se mladost, ljubezen, — z upom in strahom trepeče in trpi in — rodi se mu pesem. Pesem je izraz njegovega življenja. Pesnitev postane globok, morda celo najgloblji izraz življenja. Danes smo vajeni govoriti o «življenjskem čutu in čuvstvii)), ali tudi o «fiziognomičnem tolmačenju)) umetnosti, sploh duhovne kulture. In, mislim, po pravici. Doživetje umetnika. njegovo stvarjanje izhaja iz neke osrednje točke, iz «bistva», iz dna in tal, ki od njih zavisi vse. Od te točke se umetniku prikazuje svet, ljudje, od tu se spoznava samega sebe. Vse življenje, vsi dogodljaji so spleteni na čudovit način v celoto, iz tega središča gredo niti do okrožja, do ljudi, do duše in njene individualne globine, do usode, do Boga. Od tega jedra izžareva toplota v vse življenje, vsako zanihanje duše, vsak pogled v svet, vsaka slika o ženi, vsako doživljanje glasbe, sploh vse dobi od tu svojo barvo, vse se sprede v tkanino, ki je tako neskončna kot tkanina črt na naši roki — a za vsem tiči «življenje)), enoten ali razrvan tok, statično ustaljen ali dinamično valujoč, zaokrožen v enoto ali težeč za neskončnostjo. — In tudi v tem pogledu je umetnost izraz, je izraz duše, izraz življenja, svetovnega nazora, duše naroda, življenje določene dobe. To izrazno funkcijo treba raziskati. A vidi se obenem že mej a te vrste gledanja. Govorili smo o življenju in o tem. da umetnina izraža to življenje. A življenje 590 D r. F ran jo Č i b e j / Funkcije p e s n i š t v a ni nase omejeno, ni nekaj v sebi zaključenega, kaže preko sebe; življenje ima vsebino, zmisel, je tok, ki je v neki duhovni zvezi, v nadindividualni zvezi. Ne moremo se omejiti na indivi-dualistično-biografsko in individualno-psihološko stran. Za pesnitev bi rekli: pesnik ni samo doživel, ampak je nekaj doživel, ali tudi: njegovo doživetje ima vsaj neko simbolično pomembnost; ali tudi: doživel je lepoto, in ta lepota ga žene, da je ne pozabi in oblikuje. Vidi se torej, kako izrazna funkcija že kaže v smeri ostalih funkcij in cesto je težko odločiti, katera je prav za prav odločilna. Na zgledu naj ponazorimo tak slučaj. Proust popisuje doživljanja iz svoje mladosti. Videl je nekoč tri zvonike, med vožnjo; kmalu so izginili iz njegovega obzorja. Ali so še manj važne stvari; so stvari, na zunaj čisto nevažne, ki jih nenadoma srečamo in ki nam prinesejo čudno osrečenje. Žarek solnca na kamnu, streha, otrok ob cesti, pogled iz lepega očesa; igrajoča se dekleta, ki jih Proust primerja z grmom gart-rož. To vidimo in obenem se nam zdi, da vsebujejo nekaj v sebi, da imajo poseben pomen, ki ga z zunanjim pogledom ne moremo prijeti, a ga jasno občutimo. Mislili bi lahko, da se da prijeti z mislijo, rekli bi lahko, da je to estetična vrednota. A vse to je premalo, ko smo to doživeli, smo morda zaprli oči, se vživeli v pojav in videlo se nam je, da so stvari tako svojevrstno napolnjene, kot da bi se hotele odpreti in izpustiti svojo skrito vsebino. — To je umetnik občutil, a občutil je obenem nemir in bojazen, vsiljevalo se mu je vprašanje, kaj naj počne; in ko je začel pisati, mu je odleglo; videl je, da se mu je z oblikovanjem razvezal jezik, v besedah so predmeti zadobili besedo, spoznali smo nepoznano — in tudi nas so ti stavki osrečili. In dodal bi lahko še to; da je umetnik tako ravnal, je bila posledica vsega njegovega življenjskega nazora. Ali naj sedaj še enkrat naštejem vse funkcije, ki so v tem slučaju vsebovane? Mislim, da ni treba. Da je izrazna vmes, v celoti z drugimi, je pač dovolj jasno. Naša naloga je, da se lotimo druge funkcije. 2.) Vsaka umetnina hoče biti bolj ali manj «resnična». Razlike so le v tem, da cesto ta funkcija stopa v ozadje in da ostale prevladujejo. Kolikor funkcija resničnosti izgine, izgine tudi vtis jakosti. Specielno naše sodobne težnje po «novem življenju» so v tem pogledu jako občutljive. Navadili smo se na nov način gledanja sveta in sebe. Kultura zadnjih desetletij nas v mnogem ni mogla zadovoljiti; od tu je prišla reakcija «mladine», mislila je. da se da svet in življenje bolj neposredno gledati in globlje 591 Dr. F r a n j o Č i b e j / F u n k c i j e p e s n i s t v a prijeti. Ko se pogled, obrača nazaj na pobaročno umetnost, se nam cesto zdi, da je vsa ta umetnost bila neke vrste pesek v oči; videti je kot lep nakit, a ne podaja jasnih obrisov. Pred nami je «svet», so ljudje, — a vse je zabrisano, v ozadje ni izgleda; umetnik ni hotel odločno govoriti, napravil je celo vrsto plasti, da bi pri tem pozabili na resničnost. Današnja doba nas je naredila trezne. Kjer ni nič, kjer ni metafizične substance, kjer so brezno in uganka, tam nočemo kopren in vmesnih plasti; naš pogled gre iz ospredja naravnost v ozadje, v kaos ali transcendenco. Kjer pa je nekaj, kjer je lepota, kjer je resnica in substanca, tam priznavamo in gledamo. A naš namen ni govoriti o naši dobi. Hočemo le še o funkciji resničnosti nekaj povedati. Kakor pojem izraza tudi pojem resničnosti ni enoumen. Levstikov Martin Krpan je resničen in Cankarjev Hlapec Jernej; Balzacov svet — in tudi svet Dostojevskega. Jurčič je resničen in Gregorčič, kdo je bolj, Flaubert ali Zola? In ni tudi Proust? In seveda Tolstoj? Ne gre samo za to, da je umetnik hotel podati nekaj, kar je zunaj tako rekoč našel. — gre za način, kako je svet in življenje. druge in sebe «gledal». Pesnitev je slika, a ta slika je zavisna od nešteto momentov. Če je senzibilnost velika, čuti prepuščajo neskončno vrsto vtisov, neovirano prihajajo do zavesti. Kakšen je bil pogled, je-li bil intenziven, je-li prišel iz globine kontem-placije in koncentracije? Kako je dojemal, se li je oko ustavilo na drevesu, rastlini, živali, ob pokrajini; kako je videl človeka, je-li videl v očeh dušo; kake lastnosti je videl v zunanjem svetu; zakaj je opazil gospodarske momente in katere politične? Hotel je morda biti «objektiven», naturalistično je hotel podati istini-tost; in je poslušal na odtenke in se vživel v najpodrobnejše nianse, analiziral svoje specializirane občutke. — vse v poltonih in neprijemljivih prehodih svojega doživljanja. Ali pa je grobo skiciral, napravil shemo in popisal na dolgo važne in nebistvene stvari, popisal le zunanje dogodke. Sploh je važno, kako daleč se mu je posrečilo priti. Morda prvotno niti ni vedel, da hoče biti resničen, le zaslutil je smer, v kateri je moral iskati; končno se je mistično-kontemplativno vživel v predmet: od predmeta je začel prihajati svojevrsten življenjski tok, meja med subjektom in objektom je izginila. Iz tega doživetja je pesnil — in bil morda bolj objektiven in resničen kot vsak realist in naturalist. ki je toliko govoril o opazovanju. a ni prišel preko površnosti in navideznosti. Drugič je 592 D r. F r a n j o Č i h e j / Funkcije pesništva bil lahko hladen; v kratko shemo, čisto abstraktno, je vtaknil svet; a demonično je zaživel pred nami, da je vsa teža istinitosti ležala nad nami. Bodi dovolj o tem. Jasno je iz vsega pač postalo to-le: Da je v umetnini funkcija resničnosti tudi ena komponenta; in dalje, da tudi pojem resničnosti ne more zase obstati, da kaže nazaj na izrazno funkcijo in naprej na ostale funkcije. Umetniku, tudi če hoče biti «resničen», se svet prikaže v svojevrstni luči; ne more ga podati v formi kot znanstvenik; ohrani mu «nazornost», «individualnost» morda, — a le v umetniški formi, ki pa ima poleg funkcije resničnosti še vrsto drugih funkcij. 3.) Da je za vsako pesnitev lepota ali «forma» osredje, kriterij, po katerem se odlikuje od nepesmi, bi moralo biti pač samo po sebi umevno. Le zaslepljenost in kratkovidnost more zanikati, da je pesnitev svet zase, — svet v sebi močan, v sebi zaokrožen — in zato nam v veselje in radost. Naj ima pesnitev še toliko drugih <.