Obzor Zdr N 2003; 37: 199-206 199 BOLEČINE V KRIŽU PRI OPERACIJSKIH MEDICINSKIH SESTRAH LOW BACK PAIN IN PERIOPERATIVE NURSES Tatjana Fortuna, Petra Kersnič UDK/UDC 617-089-083:616.833-002-031.63 DESKRIPTORJI: operacijska nega; bolečina v križu DESCRIPTORS: perioperaive nursing; low back pain Izvleček – Članek prikazuje pogostost pojavljanja bolečine Abstract – The article presents the frequency of low back v križu pri delu operacijskih medicinskih sester v operacij- pain in perioperative nurses working in the Operational Thea-skem bloku Kliničnega centra Ljubljana. tre of the Hospital Center in Ljubljana. Prvi del članka prikazuje vzroke za nastanek bolečine v kri- The first part describes causes of low back pain and the pos-žu in možnosti preprečevanja bolečine v križu. sibilities of its prevention. Drugi, empirični del članka opisuje in razlaga raziskavo o The second, empirical part describes and presents the re-pogostosti pojavljanja bolečine v križu pri operacijskih me- sults of a research study on the frequency of the occurence dicinskih sestrah. Rezultati raziskave kažejo, da je kar 77 % of low back pain in perioperative nurses. The results show operacijskih medicinskih sester že enkrat ali večkrat občuti- that 77 % of the nurses have experienced low back pain once lo bolečine v križu in da se bolečina v križu najpogosteje or several times, that 75 % are familiar with the methods of pojavlja v dolgotrajnem prisilnem položaju. Kar 75 % anke- prevention while only 42 % also apply them at work. tiranih operacijskih medicinskih sester meni, da pozna načine preprečevanja bolečine v križu, vendar jih le 42 % pri delu le te tudi upošteva. Uvod ljudi, v kateremkoli trenutku dneva pa naj bi te bole-Kljub napredku na področju medicine in kljub dej- čine pestile vsaj 35 % populacije. stvu, da se danes lahko ozdravi več bolezni kot kdaj- Več avtorjev (Bigos and Batti’e, 1987; Choler et al., koli prej v naši zgodovini, je ravno v tem času verjet- 1985) je jasno očrtalo, da je bolečina v križu v srednji no največ tako ali drugače obolelih ljudi. Odgovor, starosti danes najdražja bolečina za našo družbo. zakaj je temu tako, lahko najdemo prav v razvoju druž- Bolezen in nesposobnost zaradi bolečine v križu v be in spremenjenem načinu življenja, ki ga je ta raz- ZDA narašča za 25 % v zadnjih dvajsetih letih (Frymo-voj prinesel s seboj (Norris, 1995). yer and Cats-Baril, 1987), na Švedskem pa narašča za Skoraj vse, kar počnemo, zahteva tudi sodelovanje 40 % v zadnjih tridesetih letih (Nettelbladt, 1985). hrbtenice in težave s hrbtenico so le redko rezultat Po podatkih (Vousden, 1989) se pri vsaki šesti me-posamezne dejavnosti ali nesreče. Odvisne so od te- dicinski sestri pojavi bolečina v križu. Več kot 764.000 ga, kako spite ali sedite, kaj jeste in od tega, kako se delovnih dni medicinskih sester gre v izgubo zaradi postavljate po robu emocionalnim stresom doma in bolečine v križu; to je kar dvakrat več kot pri ostali na delovnem mestu (Štefančič, 1989). populaciji (Vousden, 1989). Nov način življenja prinaša tudi nove oblike bole- Obolenja nikoli ne smemo gledati izolirano, zni – bolezni sodobne dobe. Med omenjene bolezni upoštevati moramo bolnika kot celoto ter njegovo gotovo sodi tudi bolečina v križu. Ta je postala zelo okolje (Krčevski-Škvarč, 1999). Bolečina v križu je velik in splošen socialni, medicinski, psihološki, in- na vrhu lestvice pogostnosti bolečinskih izkušenj. dustrijski in finančni problem (Norris, 1995). Bolečina v križu je stara kot človeštvo. Zaradi njene Štefančič (1989) navaja, da po splošni oceni do 75 posebnosti je bilo že leta 1950 sprejeto, da je bo-% vseh ljudi trpi zaradi bolj ali manj izraženih težav s lečina v križu sindrom, ne pa enovita bolezen. Pred-križem enkrat ali večkrat v življenju ali pa bodo zara- stavlja zdravstveno enigmo 20. stoletja. Bolečina v di njih trpeli. Po oceni (Norris, 1995) pa naj bi bo- križu ni le zdravstveni problem, ampak problem ce-lečino v križu vsaj enkrat v življenju občutilo 80 % lotne družbe. Tatjana Fortuna, dipl. m. s., SPS Kirurška klinika, Operacijski blok, Klinični center Ljubljana Petra Kersnič, prof. zdr. vzg., Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije 200 Obzor Zdr N 2003; 37 Vzroki za bolečine v križu Vzrokov za bolečine v križu je veliko, najpogostejši vzroki težav s hrbtenico so funkcionalne motnje, nadalje velike obremenitve hrbtenice, zlasti pri pripogi-banju, nošenju in dvigovanju predmetov. Obremenitve lumbosakralnega segmenta pri človeku so velike in to je eden od vzrokov za nastanek težav in okvar v tem predelu. Te okvare predstavljajo za družbo veliko ekonomsko breme, saj so prizadeti dalj časa nesposobni za delo. Pogosto pa je delovna sposobnost tudi trajno omejena in zmanjšana. Sčasoma postanejo ti bolniki zaradi več ali manj stalnih bolečin ne samo fizično, ampak tudi psihično obremenjeni s svojim bolezenskim stanjem, zato so zbegani in v neprestanem strahu, kdaj bo prišlo do ponovnega poslabšanja.Ve-liko je recidivnih stanj, ki vodijo v kronična obolenja hrbtenice, čedalje več je akutnih stanj, kjer je nujno potrebna hospitalizacija ali takojšen operativni poseg. Po podatkih (Marinič, 1987) ima več žensk težave z bolečinami v križu kot moških. Glede na patologijo prsne in ledvene hrbtenice, ki je potencialni izvor teh vzrokov, pa Srakar (1994) navaja naslednje vzroke: a) Prirojene nepravilnosti V tej skupini patologij gre najpogosteje za polvre-tenca, združena vretenca ali zmanjšano število vretenc. Primeri prirojenih nepravilnosti so na primer: – spina bifida (spinalni disrafizem) – odprtost ne-vralnega kanala, – lumbarizacija in sakralizacija, – spondiloza in spondilolisteza. V istmičnem delu locna vretenca ni koščene zveze, temveč le vezivna. Sicer gre za asimp-tomatsko bolezen, ob hudih naporih pa se pojavi bolečina v križu; do razvoja bolečine lahko pride že v mladosti. Razvije se kasneje (iz spondiloze). Ob hudih obremenitvah se pojavi degeneracija medvretenčne ploščice, posledično začne telo vretenca drseti naprej; ob večjem premiku nastopi bolečina v križu. b) Skolioze Pri skoliozah gre za ukrivljenost hrbtenice vstran. V osnovi sta poznani dve vrsti skolioz: – Funkcionalna skolioza – nastane zaradi začasne motnje v hrbtnih mišicah, ki vzdržujejo pravilno držo, zaradi zaščitnega mišičnega krča pri nekaterih boleznih, neenake dolžine okončin ali fiksiranih kontraktur v kolku. Praviloma se da stanje izboljšati že s hotenim krčenjem mišic. – Strukturna skolioza – je trajna in se ne da popraviti. Nastane zaradi napačnega razvoja vretenc ali zaradi trajne motnje v posturalni aktivnosti. c) Spremenjene anteroposteriorne krivine hrbtenice – kifoza in kifotične drže (povečana anteroposte-riorna ukrivljenost hrbtenice), – juvenilna kifoza (pojavi se pri hitro rastočih mladostnikih s trajno kifotično držo – zaradi povečanega pritiska na rastne letvice ob sprednjih robovih vretenc je rast motena – posledično se razvijejo klinasta vretenca), – lordoze in lordotične drže (prevelika anterokon-veksna krivina hrbtenice). d) Vnetne bolezni prsne in ledvene hrbtenice – gnojne okužbe vretenc in medvretenčnih ploščic (akutna bolečina v križu), – tuberkuloza prsne in ledvene hrbtenice (bolečina v hrbtenici), – revmatoidni artritis (bolečine v mirovanju, predvsem pa ob premikanju), – ankilozirajoči spondilitis (hude bolečine). e) Degenerativne bolezni hrbtenice Praviloma se začnejo na medvretenčni ploščici. Pojavijo se spremembe v zgradbi osrednjega dela medvretenčne ploščice, kar se kaže v izgubi sposobnosti vezave vode – posledično pride do izgube dobrega biološkega blažilnika obremenitev. V osnovi poznamo tri skupine sprememb: – degeneracija samo sprednjega dela diskusa s ki-fozo (kifoza), – degeneracija celotnega diskusa z osteofitozo (spondiloze), – spremembe teles vretenc z deformacijo (kombinirane deformacije). f) Tumorji hrbtenice Tumorji povzročajo bolečino prek pritiska, ki ga izvajajo v hrbteničnem kanalu na živce. Tumorje praviloma razdelimo na: – benigne – so redki in jih praviloma odkrijemo naključno (najpogosteje gre za: hondrome, he-mangiome ali osteoblastome), – maligne – so pogostejši in praviloma sekundarne narave (zasevki se širijo iz bronhusa, ščitnice, želodca, dojke ali prostate). Poglavitni vzrok bolečine v križu so degenerativne spremembe na medvretenčni ploščici, vendar se mora pri iskanju vzroka pri vsakem bolniku izključiti tudi vse ostale vzroke, če se želi potrditi omenjeni vzrok. Degenerativni procesi so zelo pogosti, vendar ne vedno spremljani s klinično sliko – bolečino (Ren-ko, 1996). Intervertebralni diski so podvrženi dramatičnim spremembam staranja, kar se lahko rezultira v zmanjšani mobilnosti hrbtenice in vodi do herniacije diskov ter degeneracije malih sklepov. Ravno zaradi tega morajo znanstvena raziskovanja omenjenega področja iti v smer odkrivanja možnosti upočasnje-vanja degeneracije diskov ali odkrivanja možnosti regeneracije centralnega tkiva diskov (Buck Walker, 1995). Fortuna T. Bolečine v križu pri operacijskih medicinskih sestrah 201 Preprečevanje bolečine v križu Preventivna dejavnost je pri tako širokem problemu, kot so bolečine v križu, izjemnega pomena. O pomembnosti preventive so si avtorji edini. Razlike se pojavijo šele ob konkretizaciji preventivnega programa in ob razpravah o rehabilitaciji na drugi in tretji ravni (sekundarna in terciarna prevencija). Ključna razlika je v tem, ali naj bolnik ostane aktiven ali naj počiva. Primarna prevencija Je prva raven, ki vključuje ukrepe za preprečevanje nastanka bolečine. Ravno ta raven je z vidika socialnega in zdravstvenega varstva ključnega pomena – tudi ekonomski razlogi pričajo temu v prid. Kljub temu, da je potrebno veliko truda in časa, da se izobrazi celoten narod ali celo globalneje gledano celoten svet, je to še vedno najbolj rentabilna naložba. Izobraženi ljudje, ki bodo sledili navodilom o zmanjševanju tveganja za nastanek bolečine v križu, bodo sami občutno redkeje obolevali za bolečinami v križu, kar pa je še pomembneje – oni bodo nosilci nadaljnjega procesa izobraževanja na svojih potomcih. Na tej ravni bi preventiva lahko izobraževala ljudi o najpogostejših vzrokih bolečine v križu in seveda o tem, kako se jih obvarovati – kakšno naj bo ležišče, kako vzdrževati ustrezno telesno držo, kako dvigovati bremena... Seveda pa je primarna prevencija predvsem pomembna pri t.i. rizičnih skupinah – gre za populacije, ki zaradi različnih vzrokov pogosteje obolevajo za bolečinami v križu. Najpogosteje gre za škodljive vplive delovnega mesta, ki se jih da z ustreznim izobraževanjem zaposlenih in z upoštevanjem ergono-mike dokaj omejiti. Vendar se ti vidiki prevencije že močno prekrivajo z drugo ravnjo. Epidemiološke raziskave kažejo (Nachemson, 1987) določeno šibko korelacijo med znižano telesno aktivnostjo, kondicijo ter odsotnostjo z dela zaradi bolečine v križu. Če vadbo jemljemo samo kot dejavnik prevencije bolečine v križu, se ta zveza zamegli. Ni namreč absolutnih dokazov, da bi telesna aktivnost preprečevala bolečine v križu. Vendar pa so mnoge študije pokazale na posredno vplivanje: Deyo (1989) je navedel visoko pomembnost treh povezanih dejavnikov za pojavljanje bolečine v križu: teža, kajenje in znižana telesna aktivnost. Seveda je jasna tudi posredna zveza prek kardiovaskularnega sistema, ki je posledično (ob vadbi) bolj plastičen. Sekundarna prevencija Druga raven prevencije vsebuje zgodnjo razpoznavo in zgodnje zdravljenje bolezni. Na tej ravni se pojavljajo prej omenjene razprave o začetnem zdravljenju. Konzervativne oblike zdravljenja so temeljile na podaljšanem počitku. Vendar je ta počitek, ki traja dlje kot kakšen dan ali dva, najslabša oblika zdravljenja. Kot argument za to trditev navajajo naslednje razloge (Waddell, 1998): – kosti oslabijo, – mišice oslabijo, – bolnik postane zakrnel, otrpel, – izguba fizične kondicije, – nastopi lahko depresija, – bolečino vse težje prenašamo, – vse težje je začeti z aktivnostjo. Vadba zagotovo ugodno vpliva na počutje in ohranja zdravje, saj (Waddell, 1998): – krepi kosti, – krepi mišice, – vzdržuje prožnost, – ohranja kondicijo, – vpliva na dobro splošno počutje, – sprošča naravne substance, ki zmanjšajo bolečino. Ob akutnem napadu bolečine v križu je potrebno največkrat na začetku počivati, vendar naj počitek ne bo predolg (zaradi prej navedenih vzrokov). Z aktivnostjo je potrebno nadaljevati čim prej – celo, ko je bolečina še prisotna, se lahko izvajajo določene aktivnosti, brez pretirane obremenitve križa – na primer: hoja, vadba na kolesu, plavanje (Waddell, 1998). Na tem mestu navajam nekatere vsakdanje dejavnosti, pri katerih se lahko z ustrezno izobrazbo ljudi občutno zmanjša incidenco bolečin v križu (tabela 2) (Waddell, 1998) (tab. 1). Terciarna prevencija Terciarna prevencija ali tretja raven temelji na poskusih zmanjšanja končnih posledic nekega obolenja ali poškodbe s pomočjo zdravstvenega posredovanja in spremljanja, kar v bistvu predstavlja rehabilitacijo. Ravno zaradi tega se terciarni prevenciji na tem mestu ne bomo podrobneje posvetili, saj nas zanima predvsem preventivna dejavnost na prvih dveh ravneh. Metode preventivne rehabilitacije Metode se lahko načeloma uporabijo na katerikoli ravni prevencije, vendar je dejstvo, da se najpogosteje uvajajo na ravni sekundarne prevencije na populaciji rizičnih skupin. Pomemben dejavnik pri preventivi je dejavnik tveganja; preventiva je v bistvu neposreden odgovor na povečano tveganje obolenja ali poškodbe. Dejavnik tveganja se sestoji iz (Šavrin, 1988): – osebe, – okolja, – agensa ali povzročitelja bolezni oziroma poškodbe, – kombinacija vseh naštetih. 202 Obzor Zdr N 2003; 37 Tab. 1. Dejavniki prevencije in spodbujanja bolečin pri nekaterih vsakdanjih dejavnostih (Waddell, 1998). Prevencija Dejavniki Dvigovanje – poznati moramo lastne Dvigovanje brez omejitve razmišljanja. – vedno dvigujemo in nosimo breme blizu telesa – ob dvigovanju uporabljamo moč nog – ko nosimo, se ne obračamo v križu Stanje – pri delu poskusimo Dolga stoja v dvigniti eno nogo na enem položaju. nizek stol ali škatlo Zmanjšana telesna – delovna površina naj bo aktivnost. v ustrezni višini – pomembna je pravilna obutev Sedenje – uporabljamo pokončen stol – stol naj dobro podpira hrbtenico – vsakih 20–30 minut se pretegnemo Nizek, mehek stol. Brez podpore hrbtenice. Dolgo statično sedenje. Vožnja – prilagoditi sedež – podpora hrbtenici Dolge vožnje brez odmora. Celodnevna posedanja. Pomanjkljiva aktivnost. Aktivnosti – 20–30 minut hoje, kolesarjenja ali plavanja vsak dan – postopno povečevanje fizične aktivnosti Spanje – trša podlaga pod blazino Predolgo poležavanje. Sprostitev – naučiti se sprostiti stres Preobremenje-– uporaba relaksacijskih nost s skrbmi. tehnik Splošna napetost. Bistvo preventive je torej v zmanjševanju vpliva delovanja tveganja – v optimalnem primeru bi bilo to delovanje usmerjeno na vse izvore vpliva, vendar pa je najlaže vplivati prek osebe in to je žal tudi edini vpliv, ki ga v praksi izvajamo. Metode, s katerimi poskušamo zmanjšati tveganje za obolenje bolečine v križu, so (Šavrin, 1988): – Šola za hrbtenico; na didaktičnih in ergonomskih načelih zasnovana metoda, ki je namenjena kot pomoč vsem, ki se pri svojem delu ali življenju srečajo z bolečino v križu. – Industrijska kinezioterapija – gre za eno redkih metod, ki se vključuje neposredno v delovni proces. Z ustreznim izborom vadbenega programa, ki se izvaja med delovnim procesom, se da doseči občutno prevencijo obolenj in poškodbe hrbtenice. – Splošni preventivni ukrepi – v to skupino spadajo dejavniki, ki so bili v tem delu že nekajkrat omenjeni – gre predvsem za: ustrezno telesno držo, preventivne in terapevtske vaje ter primerno športno oziroma fizično aktivnost. – Medicinsko programirani aktivni oddih – aktivni počitek je potrebno uvajati na delovno mesto, kadar je delavec kljub upoštevanju ostalih preventivnih mer dlje časa izpostavljen večjim obremenitvam. Namen raziskave Namen naloge je raziskati osveščenost operacijskih medicinskih sester v operacijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana o problematiki pojavljanja bolečine v križu in preprečevanja le teh. Metoda in vzorec Uporabljena je bila opisna metoda dela – anonimen vprašalnik, ki je bil razdeljen 65 operacijskim medicinskim sestram, ki so zaposlene v operacijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana. Vprašalnik je bil sestavljen iz 21 vprašanj. Prvih 7 je zajemalo splošne podatke, kot so spol, starost, telesna teža, telesna višina, stopnja izobrazbe in trajanje zaposlitve. Ostalih 14 vprašanj pa je zajemalo podatke, ki so pomembni za boljši pregled nad problematiko bolečine v križu. Vprašalnik je bil anonimen. Operacijske medicinske sestre so nanj odgovarjale z obkrožitvijo črk pred odgovorom oziroma z dopisovanjem, kjer je to bilo zahtevano. Vprašalnik je bil razdeljen teden dni pred božičnimi in novoletnimi prazniki leta 2002. Operacijske medicinske sestre so ga morale vrniti v roku petih dni. Vrnjenih je bilo 52 izpolnjenih vprašalnikov, kar znaša 80 % vseh razdeljenih vprašalnikov. Rezultati in razprava V operacijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana je enajst operacijskih sob za sedem različnih kirurških področij, in sicer nevrokirurgija, travmatologija, torakalna kirurgija, abdominalna kirurgija, urologija, plastična kirurgija in kardiokirurgija. Kot del operacijskega bloka je tudi 7 dislociranih enot: otroški operacijski blok (2 operacijski sobi) in urgentni operacijski blok (4 operacijske sobe) v pritličju centralne zgradbe, opeklinska operacijska soba v 1. nadstropju na oddelku za opekline, plastična operacijska soba v 2. nadstropju na oddelku za plastično kirurgijo, asep-tična in septična operacijska soba na Polikliniki (2 operacijski sobi), 2 operacijski sobi na oddelku za travmatologijo med starimi bolnicami in 3 operacijske sobe v bolnici dr. Petra Držaja. V operacijskem bloku opravlja delo veliko različnega osebja, od čistilk, bolničarjev, medicinskih sester, higienikov do zdravnikov. Raziskava je bila narejena med operacijskimi medicinskimi sestrami. Največ anketiranih operacijskih medicinskih sester je žensk (kar 96 %). Povprečna starost je 37,51 let (v razponu od 25 do 54 let), povprečna teža 61,26 kg (v razponu od 48 do 75 kg), povprečna višina 164,85 cm (v razponu od 152 do 176 cm). Fortuna T. Bolečine v križu pri operacijskih medicinskih sestrah 203 2\ srednja strokovna | višja strokovna | visoka strokovna 2\ drugo 56% Sl. 1. Prikaz stopnje izobrazbe anketiranih. Na vprašanje o stopnji dosežene izobrazbe je odgovorilo 52 anketiranih. 13 anketiranih ima zaključeno srednjo strokovno šolo, 29 višjo strokovno, 9 visoko strokovno in ena izmed anketiranih ima zaključeno fakulteto (vendar ni navedla, katero). Zahtevana izobrazba za operacijsko medicinsko sestro je visoka strokovna izobrazba - diplomirana medicinska sestra. Zaradi pomanjkanja osebja so zaposleni tudi izvajalci zdravstvene nege s srednjo strokovno izobrazbo. h % 31 % D še nikoli ¦ samo enkrat D enkrat mesečno D enkrat tedensko D enkrat dnevno ¦ večkrat dnevno Sl. 4. Prikaz pogostosti pojavljanja bolečin v križu. V raziskavi je 12 anketiranih (23 %) navedlo, da še nikoli niso občutili bolečine v križu. Preostalih 40 anketiranih (77 %) pa je enkrat ali večkrat občutilo bolečine v križu. Od tega je 6 anketiranih (11 %) bolečine v križu občutilo samo enkrat, 16 anketiranih (31 %) jih občuti enkrat mesečno, 10 anketiranih (19 %) enkrat tedensko, 5 anketiranih (10 %) enkrat dnevno in 3 anketirani (6 %) jih občutijo večkrat dnevno. 37% [] 1 do 18 let [] 9 do 17 let [] 18 do 25 let 2\ več kot 25 let Sl. 2. Prikaz zaposlenosti kot operacijska medicinska sestra po letih. Kot operacijske medicinske sestre svoje delo povprečno opravljajo od 9–17 let (37 %), sledijo jim anketirani, ki so zaposleni od 1–8 let (31 %). Največ anketiranih – 68 % ima do 17 let delovne dobe. To pomeni, da je kolektiv še razmeroma mlad in se stanje na področju bolečine v križu lahko poslabša v prihodnjih letih, ker se bolezen pojavlja v aktivnem delovnem obdobju življenja med 30. in 50. letom starosti (Renko, 1996). 2\ predpisana - zelene cokle | natikači | ortopedski čevlji | cokle - lesene ~~\ navadni čevlji Sl. 3. Prikaz vrste obutve na delovnem mestu. Največ anketiranih na delovnem mestu nosi predpisane – zelene cokle (48 %), sledijo jim anketirani, ki nosijo natikače (40 %), 5 anketiranih (10 %) nosi cokle – lesene in eden (2 %) izmed anketiranih nosi navadne čevlje. Razporeditev teže telesa se spremeni z ozirom na obutev, najenakomernejša je pri peti v višini 2 cm. 19% 21 % ¦ prisilen položaj ¦ stoječ - dinamičen položaj D priklon D dvigovanje bolnika D dvigovanje predmetov D sede Sl. 5. Prikaz pojavljanja bolečin v križu pri različnih držah. Pri 25 anketiranih (32 %) se je bolečina v križu pojavila v dolgotrajnem prisiljenem položaju, sledijo stoječ položaj (21 %), priklon (19 %), dviganje bolnika (18 %) in dviganje predmetov (9 %). | prisilen položaj ? stoječ - dinamičen položaj 2\ priklon 78% Sl. 6. Prikaz povezanosti bolečin v križu z delom operacijske medicinske sestre. Na vprašanje, ali menijo, da so bolečine v križu povezane z delom operacijske medicinske sestre, je odgovorilo 52 anketiranih. Od tega jih 40 meni, da so bolečine v križu povezane z delom operacijske medicinske sestre, 6 jih meni, da niso, in 6 jih ne ve, ali so bolečine povezane z delom. Najpogosteje so se začele bolečine v križu pojavljati po 1–8-ih letih opravljanja del operacijske medicinske sestre (46 %), sledijo jim anketirani, ki svoje delo opravljajo od 9–17 let (43 %). 204 Obzor Zdr N 2003; 37 h % 46% | 1 do 8 let | 9 do 17 let ? 18 do 25 let Sl. 7. Prikaz začetka pojavljanja bolečin v križu po letih. 21 % D da ^\ ne ^\ ne vem 37% Sl. 10. Prikaz upoštevanja načinov za preprečevanje bolečin v križu. Polovici anketiranih še ni bilo potrebno poiskati zdravniške pomoči zaradi bolečine v križu in druga polovica anketiranih je morala enkrat ali večkrat poiskati zdravniško pomoč zaradi bolečine v križu. Leti so imeli v približno enakem odstotku predpisan počitek, medikamentozno terapijo oziroma fizioterapijo. 10% |_|ne | da, enkrat ^\ da, večkrat Sl. 8. Prikaz pogostosti iskanja zdravniške pomoči zaradi bolečin v križu. 39 anketiranih (75 %) meni, da pozna načine preprečevanja bolečine v križu, 2 anketirana (4 %) menita, da jih ne poznata in kar 11 (21 %) jih ne ve, ali pozna načine preprečevanja bolečine v križu. Samo 42 % anketiranih jih pri svojem delu tudi upošteva, kar 37 % jih ne upošteva in 21 % jih ne ve, ali pri svojem delu upoštevajo načine preprečevanja bolečine v križu. ^|da | ne vem Dne 75% Sl. 9. Prikaz poznavanja načinov za preprečevanje bolečin v križu. Na vprašanje, ali pri svojem delu upoštevajo načine preprečevanja bolečine v križu je 52 anketiranih dalo 57 odgovorov. Od tega je bilo 22 odgovorov, da pri svojem delu upoštevajo načine preprečevanja, 19 odgovorov, da ne, in 11 odgovorov, da ne vedo ali pri svojem delu upoštevajo načine preprečevanja bolečine v križu. Največ anketiranih (69 %) se z organizirano vadbo – športom ukvarja enkrat tedensko. Kar je premalo za vzdrževanje dobrega mišičnega steznika, ki ima važno vlogo pri preprečevanju bolečine v križu. Pojem redna vadba pomeni vadbo vsaj 3-krat na teden. Dobra telesna pripravljenost, ki jo pridobivamo z redno telesno vadbo, je edini uspešen boj proti bolečini v _J enkrat tedensko ^\ nikoli ^\ 2-3-krat tedensko Sl. 11. Prikaz telesne aktivnosti in neaktivnosti anketiranih. križu. Ko začnemo z vadbo moramo upoštevati, da ne izgubimo svoje fizične pripravljenosti v enem tednu in da je v tako kratkem času ne moremo ponovno pridobiti. Začeti je treba previdno in počasi in biti pazljiv. Vzdržljivost si pridobimo s tekom, hitro hojo, kolesarjenjem, plavanjem, aerobno vadbo vsaj 3 krat na teden, vendar le z redno vadbo, kar 25 % anketiranih pa se ne ukvarja z nobeno aktivnostjo. Največ anketiranih v prostem času kolesari, sledijo hoja, plavanje, ples, tek, aerobna vadba, sprehodi, smučanje, joga in jadranje. Sklepi Bolečine lahko sproži tudi preprost običajen gib, vendar se motnje v delovanju hrbtenice kot celote kopičijo in so posledica mesece in leta trajajoče slabe drže, nepravilne mehanike telesa, stresnega življenja, neprimernega delovnega okolja, zmanjšane telesne pripravljenosti (Popovič, 1984). Vzravnana drža je položaj, v katerem je telo popolnoma uravnoteženo. Mišično delo, ki je potrebno za vzdrževanje drže, se pri dobri postavitvi in popolni uravnoteženosti zmanjša. Za preprečevanje bolečine v križu je zelo pomembna tudi vsakodnevna drža. Zanemarjanje drže povečuje fiziološke krivine hrbtenice in s tem tudi možnost nastanka bolečine v križu. Za vzdrževanje dobre drže se je med drugim potrebno izogibati debelosti, zboljšati aktivnost trebušnih mišic in ohranjati glavo vzravnano (Rugelj, 1995). Dobra telesna kondicija ne opredeljuje le moči za enkratno izvedbo napornega dviga, temveč tudi vzdržljivost. Zato morajo biti dobro pripravljene ne le mišice rok, temveč predvsem mišice nog in vse druge mišice, potrebne za vzdrževanje optimalne pokončne drže, kot na primer mišice trebušne stene. Z aktivaci-jo trebušnih mišic se pritisk v trebušni votlini poveča, sile, ki delujejo na medvretenčne ploščice, se zmanjšajo za 30–50 % in je zato potrebna manjša moč v pa- Fortuna T. Bolečine v križu pri operacijskih medicinskih sestrah 205 ravertebralnih mišicah (Rugelj, 1995). Pri dvigovanju ima pomembno vlogo tudi usklajeno delovanje mišic medeničnega dna, ki pri aktivaciji trebušnih mišic ne smejo popustiti zaradi povečanega pritiska v trebušni votlini. Bolečina v križu je že dolgo poznan problem medicine. V zadnjem obdobju pa se vidiki bolečine v križu vse bolj razširjajo, med drugim tudi zaradi širine problema, ki ga predstavlja bolečina v križu. Ključnega pomena pri tem pa bo na vsak način preventiva v smislu izobraževanja populacije. Čeprav se tega potihem že dolgo zavedamo, pa vendar ta korak na širši (nacionalni) ravni še vedno odlagamo v nedorečeno prihodnost. Pomen zdravstvene vzgoje pri bolečini v križu je naučiti varovanca, da bo aktivno skrbel za svoje zdravje in se s preventivnimi ukrepi izognil poslabšanju stanja. Preventivni ukrepi in korekcije nastalega stanja se delijo v tri skupine: – vzdrževanje pravilne telesne drže, – zavzemanje zaščitnih položajev, – vloga telesne in lokalne kondicije. Vzdrževanje pravilne telesne drže Asimetrična obremenitev, ki traja dalj časa, privede do porušenih posturalnih odnosov. V začetni fazi nepravilnosti kompenzirajo mišice in ligamenti. Ko to ni več dovolj, nastopijo bolečine in omejena gibljivost hrbtenice. Za vzdrževanje pravilne drže sta pomembni: – samokontrola drže, – redno izvajanje vaj. Zavzemanje zaščitnih položajev pri delu Stoječi delovni položaj Najpogostejši je še vedno stoječi delovni položaj, navadno združen s prestopanjem na delovnem mestu. Višine delovne površine pri stoji se ravnajo po antropoloških in biomehanskih načelih ter so odvisne tudi od vrste dela. Kot izhodiščna točka velja komolčna višina osebe. Nujna je uskladitev delovne površine z delavcem in njegovim delom. Manjšim delavcem pomagamo s podstavki, na katerih stojijo. Pri višjih osebah pa se poslužujemo individualnega prilagajanja delovnih površin. Priklonjena delovna drža Pravilno dviganje bremen: trebušna muskulatura je napeta, hrbet vzravnan, ramena ravna in v isti višini, kolena in kolki flektirani, stopala v širokem razkoraku. Lahko tudi pokleknemo na eno nogo. Sedeči delovni položaj Pravilno sedenje: glava in ramena v pokončnem položaju, s telesom smo blizu dela, podpora naravnih krivin, stopala morajo biti na tleh, odnos medenica – trup večji od 90°, odnos podlaket – nadlaket in odnos stegnenica – golen 90°. Vloga telesne in lokalne kondicije Doseči želimo pravilnejšo obremenitev hrbtenice. Za uspešno preventivo je potrebno redno izvajanje vaj, kajti dobro gibljiva hrbtenica z močnim mišičnim steznikom povzroča manj težav. Z vajami uravnavamo nepravilnosti, ohranjamo gibljivost in elastičnost sklepov, povečamo prekrvavitev in izboljšamo splošno počutje. Večkrat dnevno priporočamo tudi počitek v spro-stilnih položajih. Varovancem svetujemo, da si izberejo športno aktivnost, saj le zdrava in močna musku-latura omogoča, da se telo upira dnevnim naporom. Potrebno se je izogibati tekmovalnemu načinu in izrazito enostranskemu ukvarjanju s športom. Pri izbiri športa dajemo prednost enakomernemu ritmičnemu gibanju (hrbtno plavanje, hoja, rahel tek, kolesarjenje...). Z upoštevanjem vsem dobro znanega reka »Lažje preprečevati, kot zdraviti« in s pozitivno naravnanostjo do zdravega načina življenja, bi morda uspelo obvladati neukrotljivo bolečino v križu. Večji poudarek se mora nameniti metodam, ki se uporabljajo za preprečevanje bolečine v križu. Mednje sodi v svetu dobro poznana metoda »šola za hrbtenico«. Pomembni ukrepi pri preventivi obolenj in poškodb hrbtenice so prav gotovo vzdrževanje pravilne drže, primerne telesne teže, redna športna aktivnost, ki krepi mišice, da telo ne klone pred dnevnimi napori, ter urejeno delovno in življenjsko okolje. Torej: »Aktiviraj-mo celotno družbo, ne samo bolnika!« in uspeh ne bo izostal (Gaber, 1991). Literatura 1. Bigos SJ, Batti’e MC. Acute care to prevent back disability: ten years of progress. Clin Orthop 221, 1987: 121–30. 2. Buck Walker JA. Spine Update – Aging and Degeneration of the Human Intervertebral Disc. Spine, 1995; 20 (11): 1307–14. 3. Choler U et al. Ont i ryggen. Spri-rapport 188. Stockholm 1985. 4. Deyo RA, Bass JE. Lifestyle and Low-Back Pain. Spine, 1989; 14 (5): 501–6. 5. Frymoyer JW, Cats-Baril W. Predictor of low back pain disability. Clin Orthop 221, 1987: 89–98. 6. Gaber G. Aktivni pristop k bolečini v križu. VII. Strokovno posvetovanje slovenskih fizioterapevtov. Ljubljana: Društvo fiziotera-pevtov Slovenije, 1991: 14–28. 7. Krčevski-Škvarč N. Interdisciplinarno posvetovanje o bolečini v križu. Maribor: Splošna bolnišnica, 1999: 9–9. 8. Marinič T. Bolečina v križu, ambulantno fizioterapevtska obravnava. XI. Spominski sestanek Metode Kramarjeve. Ljubljana, 1987: 54–71. 9. Nachemson A, Spitzer WD et al. Scientific approaches to the assessment and management of activity – related spinal disorders. A monograph for clinicians. Report of the Quebec Task Force on Spinal Disorders. Spine 1987: 12 (75): Suppl 1: 1–59. 206 Obzor Zdr N 2003; 37 10. Nettelbladt E. Antalet reumatikerinvalider I Sverige under en 30 – arsperiod. Opmeaer 30. 1985: 54–6. 11. Norris CM. Spinal Stabilisation. Physiotherapy, 81 (2). 1995: 61– 79. 12. Norris CM. Spinal Stabilisation. Physiotherapy, 20 (3). 1995: 127– 47. 13. Popovič J. Bolečina v križu in išias. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1989: 142–51. 14. Renko M. Primerjava mnenj zdravnikov iz ZDA in Slovenije o zdravljenju bolečine v križu. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, Oddelek za fizioterapijo, 1996. 15. Rugelj D. Pogostnost pojavljanja bolečine v križu pri medicinskih sestrah. Obzor Zdr N 1995; 29: 139–42. 16. Srakar F. Ortopedija. Ljubljana: Sledi, 1994: 169–92. 17. Šavrin R. Metode preventivne rehabilitacije. Ljubljana: Zavod za rehabilitacijo invalidov, 1988. 18. Štefančič M. Bolečina v križu; smernice za rehabilitacijsko obravnavo. Ljubljana: UZRI, 1989: 7, 40–56. 19. Vousden M. A Pain in the Back. Nursing Times, January 18, V85, N3. 1989: 19. 20. Waddell G. The Back Pain Revolution. Edinburgh etc., Churchill-Livingstone, 1998: 85–101, 241–61. 21. http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/ (23. 12. 2002). 22. http://www.VSZ.Uni-Lj.si/zn/program/Lik Medicinske Sestre (16. 01. 2003).