Franc Udovič
UREJANJE STIKOV MED OTROKI IN LOČENIMI
STARŠI
Na številnih strokovnih srečanjih in razgo-
vorih s strokovnimi kolegi se vedno znova
postavljajo vprašanja v zvezi z urejanjem oseb-
nih stikov otrok s starši, s katerimi ne živijo.
Razmišljanja in stališča se pogosto prepletajo
in tudi razhajajo. Nekateri postavljajo v os-
predje reševanje te problematike z administra-
tivnim upravnim odločanjem - torej z izdajo
odločbe in njenim sankcioniranjem, drugi pa
zastopajo svetovalne in terapevtske pristope.
Sam se že nekaj časa posebej ukvarjam s to
problematiko in ugotavljanjem, da sta oba
omenjena pristopa v določenih (izjemnih)
primerih potrebna. V večini primerov, ki se
pojavljajo pri nas na centrih, pa ne prispevata
k trajni razrešitvi konflikta med staršema in
obojestranski zadovoljitvi.
Prvič sem se srečal s problematiko urejanja
stikov med starši in otroki, ko sem se pred
osemnajstimi leti zaposlil na Centru za social-
no delo. Brez ustreznega znanja in izkušenj
sem se znašel v taki situaciji: prišel je nekdo, ki
ne živi z otrokom, in mi naložil, naj zanj ure-
dim stike z otrokom. V razgovoru sem brez te-
žav zaznal njegovo stališče: "Imam pravico do
stikov s svojim otrokom; vi pa ste tukaj zato,
da mi jih uredite." Stališče je seveda iz nje-
govega zornega kota popolnoma upravičeno in
razumljivo. Ker pa stiki niso samo stvar enega
od staršev, ampak je za njihovo trajno in kvali-
tetno izvajanje potrebno sodelovanje obeh,
sem seveda vabil še tistega, pri katerem otrok
živi (po navadi mater). Iz razgovora sem naj-
pogosteje razbral, da se ta s stiki ne strinja, da
jo (redkeje ga) prizadevajo in motijo pri reor-
ganizaciji življenja po ločitvi. Proti stikom
navaja vrsto objektivnih, pa tudi subjektivnih
argumentov. Najpogostejši med njimi so bili:
•	da jo/ga bivši partner nenehno vznemirja
in mu ne dopušča, da bi se z otrokom umiril/a,
•	da bivši partner ne živi za otroka prim-
eren življenjski stil (sega po alkoholu, ima oh-
lapne moralne norme ipd.),
•	da bivši partner živi z drugim partner-
jem/partnerko, ki ga/je otrok ne sprejema,
•	da otrok sam odklanja stike z njo/njim,
ker je/ga nima rad,
•	da se ne briga za otroka, ne plačuje pre-
živnine itd.
Iz tega lahko vidimo, da sta starša v tem
trenutku v navzkrižju interesov, in če bi od-
ločali z odločbo, bi v vsakem primeru prizadeli
enega od njiju. Vemo pa, da se prizadetost
staršev (enega ali drugega) neugodno odraža
na otroku.
Pri urejanju osebnih stikov otroka s tistim
izmed staršev, ki živi drugje, se tako starši
zajdejo v konfliktni situaciji. Negativne iz-
kušnje iz preteklosti, težave z urejanjem živl-
jenja v sedanjosti in bojazni pred prihodnostjo
ju postavijo v središče krizne situacije, v kateri
le s težavo zaznavata realnost. Tako pogosto
ne prepoznavata položaja, v katerem se je
znašel otrok, in tudi ne vidita njegovih dejan-
skih potreb. Zelo pogosto se pojavljajo projek-
cije lastnih Čustev na otroka (npr., otrok
zameri očetu, ker ima drugo partnerko; otrok
nima rad očeta, ker je napravil toliko slabega
za družino itn.). Razumljivo pa je, da otroci
doživljajo svoje starše drugače. Navadno jih
vidijo v pozitivni luči, jih imajo radi in želijo z
njimi neposredni čustveni kontakt. Iz tega
kontakta se namreč prek procesa identifikacije
učijo svojih spolnih vlog, spoznavajo pa tudi
partnersko in starševsko vlogo, ki naj bi jima ju
posredovali starši.
381
FRANC UDOVIČ
Te vloge otroci seveda najlažje spoznajo v
urejeni družinski strukturi, v družini z urejeni-
mi medsebojnimi odnosi. Lahko pa se jih
naučijo tudi ob starših, ki sicer ne živijo več
pod isto streho, so pa obdržali vsaj minimalno
medsebojno komunikacijo in sodelovanje, vsaj
v skupni skrbi za otroke. Otrokom je pomemb-
no, da imajo možnost sodelovati v življenju
obeh staršev, da spoznavajo njun stil življenja
in vrednote. Prek sodelovanja staršev pa dobi-
vajo občutek varnosti, saj vedo, da jih imata
oba starša rada in tudi oba skrbita za njih.
Vidimo lahko torej, da je vitalni interes
otrok, da imajo oba starša, ki skladno delujeta
in skrbita za svoje otroke, ne glede na to, ali se
imata rada ali ne, ali živita pod isto streho ali
ne. Pomembno je le, da sodelujeta v skrbi za
otroke in jim omogočata, da si ustvarijo lastno
sliko o svojih starših.
Pri urejanju stikov gre največkrat za navz-
križje treh interesov, očetovih, materinih in
otrokovih. Strokovni delavec stoji pred dilemo,
čigave interese naj v prvi vrsti zastopa in upo-
števa. Ali naj zastopa tistega, ki je najmočnejši
in navadno tudi z največjo silo pritiska nanj ter
uveljavlja svoje interese? Ali pa naj podpira
najšibkejšega in pripomore k njegovi pravici?
Mislim, da ni treba posebej dokazovati, da
je naloga centrov za socialno delo in njihovih
strokovnih delavcev, da v primerih, ko starši iz
kakršnihkoli razlogov niso zmožni prepoznati
in zavarovati koristi svojih otrok, prevzame
vlogo otrokovega advokata in zastopa njegovo
korist. Ta vloga centra je opredeljena z našo
zakonodajo, izhaja pa tudi iz mednarodnih
konvencij o otrokovih pravicah.
Če se torej kot strokovni delavec zavedam,
da je moja naloga prepoznavati in varovati
korist otroka, vem pa, da je za otroka najko-
ristneje, da ima dober stik z obema staršema,
se mi porajajo vprašanja: "Ali so stiki otrok s
starši, ki ne živijo z njimi, v vsakem primeru in
v vsaki situaciji koristni?" Če ne: "Kakšne so
vsaj minimalne zahteve in pogoji, da ugotovi-
mo, kdaj so stiki za otroka še sprejemljivi in
dopustni in kje ni pričakovati negativnih po-
sledic za otrokov razvoj?"
Ob dobrem poznavanju prakse lahko na
prvo vprašanje hitro odgovorimo. Ni dvoma,
da obstajajo ekstremne situacije, kjer stiki niso
primerni in bi otroka neposredno ogrožali.
Tukaj mislim na težka psihična obolenja
starša, na močno agresivnost do otroka, na
razna perverzna nagnjenja, na alkoholizem v
poznem stadiju itd. Za otroke pa so ogrožu-
joče tudi močne čustvene napetosti pri staršu,
njegova neorientiranost in notranja nestabil-
nost in sovražna razpoloženja med staršema,
kar se pogosto pojavlja v času ločevanja.
Za primerno ureditev stikov, pri katerih
naj bi bila v ospredju otrokova korist, je torej
nujno določiti strokovne kriterije, ki nam po-
vedo, kdaj in v kakšnih pogojih so za otroka
stiki še koristni.
Strokovnjaki s tega področja so dokaj
enotnega mnenja, da so stiki za otroka še spre-
jemljivi in ne škodujejo njegovemu psihofi-
zičnemu razvoju, če so izpolnjene zahteve iz
dveh skupin.
V prvo skupino sodijo zahteve do tistega
izmed staršev, ki ne živi z otrokom in želi stike
(pri drugem staršu so te zahteve največkrat že
preskušene, in sicer takrat, ko mu je bil otrok
zaupan v varstvo in vzgojo).
Najpomembnejše med njimi so:
•	da je na otroka čustveno pozitivno vezan
(da ga ima zares rad),
•	da je osebnostno urejen in čustveno do
take mere stabiliziran, da je zmožen prepozna-
vati otrokove potrebe in mu jih je pripravljen
zadovoljevati, in
•	da zmore razmejiti svoj odnos do otroka
od odnosa do bivšega partnerja.
Druga skupina zahtev pa opredeljuje med-
sebojni odnos staršev.
S tega vidika so stiki za otroka sprejemljivi,
če starša kljub ločitvi živita v določeni koaliciji,
torej če:
•	sta se sposobna sporazumevati o po-
membnih stvareh v zvezi z otrokom (šolanje,
zdravstvena vprašanja itd.),
•	drug drugega upoštevata in otroku drug
drugega ne predstavljata v negativni luči,
•	sprejemata in upoštevata svojo in part-
nerjevo spolno vlogo (da vsak iz svoje naravne
spolne danosti otroku prezentira specifično ve-
denje moškega-očeta ali ženske-matere),
•	v ravnanju drug z drugim in z otrokom
upoštevata generacijske razlike med starši in
otroki (v svojem vedenju ostajata v vlogi star-
ša, skrbita za otroka in ga ne uporabljata v
lastno oporo).
382
UREJANJE STIKOV MED OTROKI IN LOČENIMI STARŠI
• ne poskušata vzpostaviti koalicije z otro-
kom drug zoper drugega.
Te pogoje mora strokovni delavec od pri-
mera do primera skrbno pretehtati, prav tako
pa upoštevati tudi morebitne pozitivne vplive
iz ožjega socialnega okolja, v katerem živi tisti,
ki želi stike. To so pogosto stari starši ali drugi
sorodniki, ki večkrat ublažijo negativne vplive
čustveno prizadetih staršev. Iz prakse pa
vemo, da se problematika stikov najpogosteje
(v kakšnih 90%) pojavi pri starših v času loče-
vanja in nekaj časa po dejanski ločitvi. V tej si-
tuaciji sta oba starša največkrat čustveno
prizadeta, ne zaupata drug drugemu in vidita
drug drugega v negativni luči. Normalna ko-
munikacija med njima je pretrgana. Njuni mo-
čni negativni čustveni naboji nimajo možnosti
sprostitve v neposrednem kontaktu. Edina re-
alna vez med njima ostajajo otroci, ki jih imata
oba rada. Tako seveda tudi čutita, da se z
njimi in prek njih lahko drug drugega prizade-
neta. To največkrat niti ni njuna zavestna in
načrtna akcija, temveč bolj nezavedna reakcija
na ogrožujočo situacijo.
V takem primeru, in teh je, kot vidimo,
večina (90%), niso izpolnjeni pogoji, da bi se
lahko stiki uredili v otrokovo korist. Odločba,
ki bi jo v takem primeru izdali in z njo določili
stike, bi sicer zadovoljila tistega, ki želi stike,
otroka pa bi izpostavili močnim stresom in
čustvenim napetostim. Tak otrok, ki je eksi-
stenčno odvisen od tistega izmed staršev, s
katerim živi, bi moral proti njegovi želji in volji
hoditi k drugemu staršu, ki ga otrokovo okolje
največkrat predstavlja v negativni luči. Ra-
zumljivo je, da otrok v taki situaciji zgubi še
tisti občutek varnosti, ki mu ga je pustila loči-
tev staršev, in je v velikem strahu, da zgubi lju-
bezen starša, s katerim živi.
Odločba o stikih in visoka kazen za njeno
neizpolnjevanje postavita starše v vlogo zma-
govalca in poraženca. Notranja nasprotja in
napetosti med njima se še povečajo. Sporazu-
mevanje, ki je bilo zavrto že z ločitvijo, se
največkrat popolnoma pretrga. Zato taki starši
potrebujejo veliko več časa in energije za nor-
malizacijo medsebojnih odnosov kot starši, ki
jim je bila od vsega začetka nudena ustrezna
strokovna pomoč.
Kakšna je ustrezna strokovna pomoč ?
Če upoštevamo dejstvo, da otroci potre-
bujejo oba starša, ki skladno delujeta v korist
svojih skupnih otrok, potem bi morale socialne
službe staršem v ločitvenem procesu ponuditi
pomoč, ki bi jih (ponovno) usposobila, da
kljub ločitvi nadaljujejo skupno skrb za otroke.
Tako vzajemno starševstvo pa terja od staršev
visoko stopnjo samodiscipline, ki je mogoča ob
ločitvi le ob znižani ravni konfliktnega poten-
ciala in postavitvi natančnih in enoznačnih
pravil v medsebojnem komuniciranju.
Starši v ločitvenem procesu torej potrebuje-
jo zlasti postopek, ki jim nudi "pomoč za sa-
mopomoč", da lahko sami poiščejo sporazum-
no rešitev medsebojnih konfliktov. To predpo-
stavlja, da jim na sodišču že pred postopkom
ponudijo alternativne možnosti za razreševa-
nje konfliktov, ki ne poudarjajo in poglabljajo
"patoloških" učinkov razveze in z njo poveza-
nih čustvenih obremenitev, temveč razvijajo
zavest staršev o pomenu nekonfliktnega odno-
sa po razvezi za korist skupnih otrok. Ne gre
torej za iskanje boljšega izmed staršev, temveč
za pomoč obema za skupno ustvarjanje in na
novo organiziranje njunega porazveznega od-
nosa v razmerju do otrok. Enako velja tudi za
izvenzakonske partnerje v primeru ločitve, ki
poteka brez sodnega procesa.
Tako pomoč lahko nudi postopek mediaci-
je {mediation), ki pospešuje sposobnost komu-
niciranja in sodelovanja staršev, krepi njihovo
samozaupanje in samospoštovanje. Usposablja
pa jih tudi za samoodgovorno in samostojno
odločanje pri ustvrjanju novega porazveznega
odnosa v razmerju do njihovih otrok.
Mediacija (posredovanje) kot model razre-
ševanja konfliktov ima dolgo medkulturno tra-
dicijo. Med drugimi so jo uporabljali že stari
Hebrejci, Afričani, Japonci, Kitajci pri raz-
reševanju mnogoterih konfliktov (Carnevale,
Pruitt 1992). V ZDA uporabljajo mediacijo že
mnoga leta na različnih področjih: pri medso-
sedskih sporih (Duffy 1991), pri konfliktih z
okoljem (Susskind, Cruikshank 1987), pri spo-
rih na delovnem področju (Sheppard 1984) in
ne nazadnje pri družinskih razprtijah in konfli-
ktih, ki spremljajo ločitev zakoncev (Folberg,
Milne 1988; Sapossnek 1983; FIaynes, Haynes
1989).
V evropskem prostoru je ponudba media-
cije v razveznem in ločitvenem procesu kot al-
ternativa tradicionalnim pravdnim postopkom
383
FRANC UDOVIČ
še sorazmerno mlada. Čeprav je bil ta po-
stopek predstavljen že na strokovnem srečanju
v Bad Bollu (Nemčija) leta 1988, takrat ni
naletel na širši interes. Šele šest let pozneje,
ko je bila mediacija v ločitvenem procesu
predstavljena v Arnoldshainu širši javnosti
{prim. Amoldshainer Protokolle 1/89), je zbudi-
la interes v strokovnih krogih. Nato so se v
različnih mestih oblikovale interdisciplinarne
delovne skupine, ki so se med drugim posve-
tile mediaciji in jo ponudile parom v ločitvi
(npr. v Berlinu, Bonnu, Frankfurtu, Heidel-
bergu, Miinchnu in Munsteru). Od tega časa
se je zanimanje za mediacijo hitro razširilo.
Organizira se vse več formalnih izobraževanj
za poklic mediatorja. Leta 1993 je delovno
združenje socialne pedagogike (Arbeitsge-
meinschaft Sozialpadagogik, Kugelfanggasse
58, 1210 Wien) v povezavi z inštitutom za
družinsko vzgojo v Grazu (Institut fur Fami-
lienerziehung, 8020 Graz, Annenstrasse 50) in
tirolskim združenjem za socialno delo (Verein
fur Soziale Arbeit in Tirol, Kaiserjosefstr. 13,
6020 Innsbruck) koncepiralo izobraževanje za
mediatorje v avstrijskem prostoru. To izobra-
ževanje, ki bo potekalo izmenoma v teh treh
institucijah, je pričelo prvi ciklus seminarjev že
v letošnjem letu (1994).
Mediacijo bi lahko na kratko opredelili kot
pristop, ki se loteva objektivnega dela konflik-
ta. Sprti strani se srečata v navzočnosti media-
torja, da bi identificirali, strukturirali in ovred-
notili sporne točke, se o njih pogajali in izdela-
li samoodgovorno rešitev konflikta. Mediator
ima pri tem nalogo, da pospešuje proces spo-
razumevanja. Je manager ali režiser pogajanja,
vendar ni odgovoren za vsebino in rezultat po-
gajanja. Skrbi le za fair postopek in poskuša v
konfliktu obnoviti sposobnost komuniranja in
kooperiranja. V bistvu je katalizator, s pomo-
čjo katerega postaneta sprti strani partnerja v
konfliktu, sposobna skupaj reševati svoje kon-
flikte z usmeritvijo v prihodnjost.
Naloge mediatorja se tako razlikujejo od
nalog sorodnih poklicev. Mediator nima nalog:
•	zakonskega svetovalca, ker ne razšiščuje
odnosa med partnerjema,
•	advokata, ker ne daje pravnih nasvetov
in tudi ne zastopa klientov na sodišču,
•	sodnika, ker ne sprejema odločitev, tem-
več jih sprejemata sama partnerja v konfliktu,
•	pomirjevalca, ker ne razvija predlogov za
poravnavo, ki bi jih partnerja lahko sprejela ali
odklonila, temveč partnerja v konfliktu sama
razvijata in oblikujeta dogovor.
Cilji mediacije v ločitvenem procesu so
zlasti: delitev skupnega premoženja zakoncev,
preživnina za otroke, preživnina za nezaposle-
nega zakonca, varstvo in vzgoja otrok, stiki
otrok z razvezanimi starši in na koncu pisni
dogovor o zgoraj navedenih postavkah.
Argumenti za mediacijo kot primerno pot
urejanja konfliktov so naslednji:
•	Mediacija ni nasprotniška. Pravni sistem
(pravdni in upravni postopki) postavi sprte
strani v vlogo nasprotnikov. Vemo pa, da niso
vsi, ki imajo nasprotne interese, tudi nas-
protniki. Nekateri bi raje reševali probleme
sporazumno, ker vedo, kako pomembno je os-
tati v dobrem odnosu. Za dosego tega cilja pa
je prava pot ravno mediacija.
•	Mediacija je samoodgovorna. V procesu
mediacije lahko partnerja v konfliktu sama
sprejemata odločitve in tako ne prepuščata od-
govornosti za rešitev problema in kreiranja
svoje bodočnosti drugim.
•	V mediaciji ni zmagovalcev ali poražen-
cev. Izdelajo se dogovori, ki upoštevajo inte-
rese vseh udeležencev, tako da nihče ne zmaga
na račun drugega.
•	Mediacija je cenejša. Stroški reševanja
konfliktov s pomočjo mediacije so veliko nižji
kot v pravnem sporu (prim, empirične rezul-
tate v ZDA - Kelly, Gigy 1989).
•	Mediacija je hitrejša, ker potekajo vsi do-
govori direktno med partnerjema v konfliktu.
Zato se za mediacijo porabi manj časa kot za
postopek v pravnem sporu.
•	Perspektive za nadaljnje sodelovanje
staršev v skupni skrbi za otroke so veliko bolj-
še pri starših, ki so šli skozi proces mediacije,
kot pri starših, ki so uporabili tradicionalne
pravne postopke.
Vsekakor pa je pomembno poudariti, da
ima tudi mediacija meje, na katere naletimo
zlasti v primerih, ko sta bili sprti strani deležni
dolgotrajnega procesiranja v drugih instituci-
jah, naprej v primerih, kjer je prišlo do tфin-
čenja ali zanemarjanja otrok, in v primerih, ko
imata eden ali drugi od staršev ali oba težje
psihične probleme. Pa tudi v normalnih oko-
liščinah se vsi omenjeni pristopi razreševanja
384
UREJANJE STIKOV MED OTROKI IN LOČENIMI STARŠI
konfliktov (svetovalni, upravni, pravdni, me- se lahko, aplicirani v ustreznem zaporedju,
diacija itn.) med seboj ne izključujejo, temveč med seboj dopolnjujejo.
Literatura
p. J. Carnevale, D. G. Pruitt (1992), Negotiation and mediation. Annual Review of Psychology, 43: 531-582.
K. G. Duffy (1991), Communitty Mediation: A handbook for practitioners and research-ers. New York.
J. Folberg, a. Milne (1988), Divorce Mediation. Theory and practice. New York.
J. M. Haynes, G.L. Haynes (1989), Mediating Divorce: Casebook of strategies for successful famila negotiations. San
Francisco.
R. Proksch (1990), Konfliktmanagement durch Vermittlungsverfahren in der sozialen Arbeit. NDV: 22-25.
R. Proksch (1990), "Wohl des Kindes" - Konfliktsteuerung durch Vermittlung in Familienstreitigketien. Sozialma-
gazin: 14-19.
B. H. Sheppard (1984), Third party conflict intervention: a procedural framework. Research in organizational beha-
vior. Greenwich, CT: 141-190.
L. Susskind, J. Cruikshank (1987), Breaking the impasse. New York.
F. Udovic (1993), Informacija o mediaciji v ločitvenem procesu. Samozaložba (skripta).
385