876 Igor Gedrih PONATIS REVIJE TANK Heterogeno literarno življenje se je v sprotnosti časa vendarle najprej razodevalo v revialiki. Kljub temu pa literarna zgodovina posveča revialni specifiki sorazmerno malo pozornosti in se poredko zrcalijo ugotovitvene refleksije časa in literarnih hotenj. Brez posebnega napora se da ugotoviti, da marsikateri literarni zgodovinar ni dovolj upošteval, ali sploh ne, zlasti tistih revij, ki niso zavzemale osrednja mesta v slovenski književnosti. Spričo pomanjkljivega poznavanja življenja revij ter njihovega knjižnega utripa -ob vsem drugem, tudi prek literarnega območja - terja revialno področje sistematično preučitev, ki lahko opazno izpopolni razumevanje podobe časa in razmerij znotraj literature in v umetnosti nasploh. Kakor koli že, ponatis revije Tank (številka 1 in pol nato od 1 in pol do tri) pri Mladinski knjigi opozarja, da se tovrstna, izrazito avantgardistična pre-zentacija revije iz leta 1927 vklaplja v prizadevanja, da bi dobili jasnejšo podobo o tedanji in posredno o sedanji avantgardi. Že ob nastanku revije Tank so nastala deljena mnenja, na eni strani so Ferdo Delak, Avgust Černigoj, Bratko Kreft -kot glavni sodelavci - borbeno zagovarjali načela avantgardizma, že z razločnico z Micičevim zenitizmom, pa s poudarkom na mednarodni pojav avantgarde, po drugi strani pa sta Anton Ocvirk in France Vodnik pisala ironično in polemično. Lino Legiša je še pred pojavom povojnega neoavantgardizma zapisal v Zgodovini slovenskega slovstva VI (1969) naslednje: »Z literarnimi stvaritvami se Tank ni mogel ponašati. V tem je bil kuriozum bolj epizodnega pomena. Precej sejemsko programskega je bilo v njem, v teatralnem nastopu pa se je to v iskanju novega izraza na splošno že precej pomirjalo.« Če bi pri tem ostalo, bi se urednik Aleš Berger ne bil odločil za ponatis Tanka. Verjetno gre bolj za posredni preučitveni odnos urednika do pojava avantgardizma na Slovenskem - to ponatis Tanka spodbuja - kot za njegovo povezavo - morda hkrati z revijo Rdeči pilot - s sedanjo retrogradnjo oziroma pojavom neoavantgardizma, kakršen že je. Če k temu domislimo še neodvisno od sedanjega ponatisa nastale eseje D. Rupla, J. Kosa, J. Vrečka in posebej Petra Krečiča - vsi eseji so nastali v osemdesetih letih, - potem ponatisnjena revija Tank kliče k celovitemu prikazu, ki temelji na strokovni osvetlitvi s problematiko in specifiko takih in njim sorodnih pojavov. Najsi je bil leta 1984 poseben simpozij o slovenski zgodovinski avantgardi in je prinesel nekaj opaznih postavitev, še zdaleč ni preučitveno in spoznavno izrečena zadnja beseda. Navsezadnje tudi ni mogoče tak pojav izolirati od celostne podobe tedanje književnosti, in edino v upoštevanju skupne podobe literarnih pojavov je mogoče priti do objektivnih razmerij v književnosti časa, pa tudi do drugih umetnosti. Naj bo naš odnos do avantgarde tak ali drugačen, s ponatisom Tanka se razpira osredotočena možnost, da ob že znanem pridemo do globjih dognanj in navsezadnje se ponuja možnost, da najdemo povezujoče poteze s sedanjimi pojavi. In ne nazadnje: reprint omogoča, da vsak sam spozna bistvo stvari. Ponatis revije Tank - original je možno najti komaj kje v kaki študijski knjižnici - in z njo vsebina bi ostala razumljiva več ali manj le literarnemu oziroma umetnostnemu poznavalcu. Zato so v posebnem zvezku trije prispevki, ki v zvezi z naravo revije Tank želijo izostriti nekatera vprašanja avantgarde in avangard-nega v Tanku. Poleg tega so tu prevodi v slovenščino, saj je zaradi doslednega in-ternacionalizma več prispevkov v reviji natisnjenih v tujih jezikih. Denis Poniž je podal razmislek o Reviji Tank in slovenski likovni avantgardi, ne da bi se omejil le na to. Tako se je Ferdo Delak »izumiteljsko« uveljavil na gledališkem področju, Avgust Černigoj na slikarskem. Tudi 877 Ponatis revije Tank pojem konstruktivizma in konstruktivnega ni enotno pojmovan znotraj kroga Tanka. Revija ne po programu ne po dejavnosti ni bila enoten pojav, ampak konglomerat različnih zapoznelih pojavov v Evropi, o čemer govori že J. Kos. Ponižev prispevek prinaša novo dokumentacijo ob že znani, manjkajo pa še nekateri viri, kar bi prispevalo k kom-pletnejši podlagi za celotno razpravo. Delež slovenske književnosti v obeh zvezkih je sila pičel, kar obroben, zato si Poniž zastavlja vprašanje, ali nista Cerni-goj in Delak morda videla prihodnost avantgarde brez književnosti. Ugotavlja, da Premrujeve pesmi v Treh labodih neprimerno bolj radikalno učinkujejo kot to, kar je v Tanku. Kreftovo kratko leposlovno besedilo ne kaže posebnega eksperimenta, razen da se je izognil veliki začetnici. Ponižev prispevek odpira več vprašanj, kot je lahko hipoma nanje odgovoriti. Peter Krečič je svoj delež uokviril v krajšo študijo Revija Tank med slovensko in evropsko zgodovinsko avantgardo. Avtorje bolj koherentno, s korekturo samega sebe izpred leti in z novimi dognanji razbistril ozadje in težnje pred izidom revije Tank, ob tem potegnil ra-zločnico z Zenitom in Micičem, ki je bil tedaj v Parizu povsem osamljen. Tudi P. Krečič razbira v Tanku zapoznelo dejanje in »sklepni kamen« v razvoju jugoslovanske avantgarde. Formalna radikalnost ni bila izključno v posesti avantgarde, avtor pri tem misli na modernistični ekspresionizem. Krečič se zaveda, da ni tvorno obravnavati revijo Tank izolirano, zato skuša upoštevati tisto glavnino, ki je sorodna ali raznorodna, a v kontekstu z avantgardnimi odmevi. To je opravil le delno, bralec si želi natančnejšo analizo in rezultantne sinteze. Černigoje-va razstava na Tehniški srednji šoli v Ljubljani (1924) je bila za prakso avant-gardizma kar temeljni pojav in je sprožila vprašanja o antiumetnosti oziroma anti-slikarstvu in o statusu umetnine. Tudi pri Krečiču ostajata v ospredju Delak in Černigoj, politični izgon Černigoja v Trst pa je pomenil razdvojenost z Delakom. Vezi so znova nastale ob Delakovem gledališkem delu v Gorici. V Tanku so posebne, zgodovinske vrednosti grafike in ilustracije, kajti (nekatere) so se ohranile edinole v reviji, izvirnikov ni več. Vrednost teh je različna, v obeh številkah revije najdemo Černigoja, Čarga, M. Maleša, V. Pilona, Spazzapana, F. Tratnika, E. Stepančiča in še druge. Gre torej za raznorodna likovna prizadevanja. Ko je Bratko Kreft v intervjuju s P. Krečičem dejal, da je šele povojni, sedanji čas našel razumevanje za avantgardno revijo, pa je glede na sprejem v tedanjem času izjavil: »Pojav prve številke Tanka 1. 1927 ni imela med mladimi razumniki tistega odmeva, kakor smo pričakovali.« P. Krečič zaključuje z ugotovitvijo, da se Micičeva pariška zamisel Zenita ni uresničila leta 1927 in se je težišče preneslo na ljubljansko revijo, hkrati pa je Micič izgubil vodilno vlogo določene avantgardne zasnove. O naravi tega sodelovanja pa govori Vida Golubovič v Dopisovanju v zvezi z revijo Tank. Avtorica prinaša vso ohranjeno korespondenco, hkrati pa podaja ugotovitvene relacije med Delakom, Micičem in Černigojem. Razvideti se da, da so ob povezujočem delovanju le imeli različna gledišča. Če skrbno prelistamo ponatis Tanka, kljub trem upoštevanja vrednim ugotovitvam in nekaterim novostim, ki jih prinašajo avtorji v posebnem zvezku, pa ostajajo nekatera, za druge mnoga vprašanja odprta. Spričo časovne oddaljenosti je res težko priti do kompletnega vzporednega gradiva, dokumentacije, a že nove pridobitve so v prid raziskovalnim možnostim. Navsezadnje ne more biti drugače, kot da je revija Tank osredje preučevanja in možnih spoznanj. Zanimivo bi bilo ugotoviti razmerje med hotenim in doseženim pri celoti (in vseh umetnostih) Tanka, med zapisano besedo in sporočilno povednostjo (zaključeno ali nezaključeno), med izdelanimi in neizdelanimi (nepopolno izraženimi) idejami, razvideti. « 878 kaj je fragmentarno in koliko je povezu-jočega, celovitega v skupni pojavnosti tega, kar prinaša Tank. S sedanjim poznavanjem gradiva se ponujajo tudi primerjalne možnosti artistične pluralitete tega časa. Ovrednotiti revijo Tank kompletno, monografsko, je za zdaj odprta možnost, cilj, ki izziva in se ponuja. Opozoriti še kaže na grafično oblikovanje Ranka Novaka, ki je dal celotnemu ponatisu z mapo soskladno, povezujočo podobo. Igor Gedrih Igor Gedrih