•
dokler ne pošlje mi na postelj mesečine, da kakor v jezero v njegov sijaj potapljam roke in so lilije — cveto, dehte, dehte ... in vsa je soba čudnolepa, kot si žele jo v sanjah deklice, ko pride z vetrom maj . . .
Anton Vodnik.
v
Črna lilija.
Iz globeli.
Kolo življenja me je vrglo med zdivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim psom, gonili me iz bolnic v zaprašene pivovarne in zapuščene dvorce, kjer so dihali vame ječni, padali poleg mene na tla božjastni in se zvijali v krčih in krilili z rokami kakor orumenelo listje na posušenem drevju umobolni.
Železna kača me je vozila iz kraja v kraj, v zimi sem se tresel mraza kakor trepetlika, v nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevu nosil polena v drvarnico in spal na golih deskah, jedel pa sem v jutru in večeru kavo, grenko kakor pelin, opoldne korenje in juho, in vedno mislil, kako bi se do sitega najedel. (Živci moji so bili kakor v deroči strugi ozki čolni.)
•
Vedno pa sem hodil kakor crkajoča mačka v zdravniške sobane in iskal usmiljenja,  kazal živinskim ljudem s srebrnimi zvezdami nago in koščeno svoje telo, nakar se je pričelo večno trkanje po hrbtu in merjenje toplote, in sanjal sem o pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in odšel sem kakor zaklet jetnik na svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz.
(Kako bi mogli zrakoplovi iz svojih lop?)
Bednega človeka moje trnjevo življenje se je vleklo iz oaze v samum, kakor karavana zlih duhov, v ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji nagoti po delu smrdeča telesa, — mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno in kričeče v svojih bolečinah, nad nami se je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel celo noč in do jutra v štiri stene in strop.
Anton Podbevšek.
Peter Sič.
Roman v oktavah. — Vojeslav Mole. Prvo poglavje.
Junaki bitk, svetniki, potepuhi, Don Juani, pustolovci in sanjači in mučeniki misli in lenuhi, Napoleoni, Buddhe, rokovnjači, pusčavniki,  pol-slepi in pol-gluhi, hinavci in svetovni postopači, — vsi so že našli pot med rime gladke, a pevec nov opeva naj odpadke!
Le če se ravno bližajo volitve
ali velika ljudska veselica,
nabrusimo si uma svitle britve,
našminkamo z navdušenjem si lica
in gremo v boj do važne odločitve,
kdo bo poslanec, društva repatica,
predsednik, častni član itd,
(— in kaj bo s plesom za Tri svete kralje
2.
Težko je res, — junakov ni med nami (— Martin Krpan je bil izjema —), navdušenje, ki tlelo pod gorami je našimi, zdaj tudi že pojema. In nič nas več na svetu zdaj ne mami, Čemu pač neki? Srečen, kdor objema trebušen liter, zraven tarokira in se preveč po svetu ne ozira.
4.
In spet vse spi — volivci in poslanci.
Le včasi kdo iz spanja glasno kihne —
in »Bog pomagaj!« kličejo vsi klanci,
in — »bums!« — po glavi dnevnik ga udrihn<
Bude iz sanj se Triglav in Gorjanci,
čez pet minut pa spet že vse utihne
in spe dobrave in molčijo lesi...
O domovina moja, kje si, kje si?