Ugovori   in   pripombe
Glosa Saše Brajnik je psihopatsko skrpucalo
Načelen komentar pisanja jeznih napadalcev na intervju z menoj v Sodobnosti sem objavil v Mladini (2.12. 2001), Demokraciji (13.12. 2001) in Magu (18.12. 2001). Bistvo: v intervjuju sem bil jedrnat in stvaren; homoseksualce sem opredelil kot suhe veje, ki prakticirajo neestetsko spolnost, so neprimerni za zgled in vodenje ter ogrožajo dečke. Nihče od napadalcev ni zanikal mojih trditev (kar pomeni, da se z njimi strinjajo, a jih želijo prikrivati), pač pa so vsi organizirano napadli mene kot osebnost, kar v publicistiki velja za nekulturno in zlobno, v psihiatriji pa za psihopatsko. Polemika mora iti po načelih ad rem, ne pa ad personam.
To velja tudi za (pre)mlado Sašo Brajnik, ki je v prejšnji številki Sodobnosti objavila gloso z absurdnim naslovom Portret slovenskega talibana, a je bila zaradi očitne sovražne ihte in posledične utesnitve zavesti zelo površna, zato je skrpucala skrpucalo. Ni upoštevala moje celotne dejavnosti, temveč le odlomke iz raznih intervjujev, v katerih vedno nastopam zelo provokativno, dosledno upoštevajoč to poglavitno načelo delovanja javnega delavca, ki ima zares kaj povedati. Na poplavo informacij in raznih prispevkov se le redki posamezniki odzovejo s svojimi, običajno medlimi odmevi, jaz pa sem že neštetokrat uspel resno vzburkati slovensko javnost v zvezi z raznimi človeškimi stiskami. S tem sem dosegel neprimerno višjo raven poučenosti o bistvu prave pomoči ljudem v stiski, kot je bila pred začetkom mojega nastopanja leta 1971. Tudi tokrat mi je uspelo vznemiriti samopašno sceno homoseksualcev in lezbijk, ki so v reaktivni gonji proti meni razkrili, da imajo, prvič, (pre)visoke ambicije pri uveljavljanju svojega posebnega družbenega poslanstva (čemur se nihče razen mene /še/ ne upa postaviti po robu) s promocijo nenaravne spolnosti, in drugič, da so njihovi ideologi motene osebnosti. Ti so s svojimi zadnjimi nastopi proti meni (vabilo ljudstvu na akcijo "Ljudstvo proti Ruglju" (Delo, 30. 11. 2001), nesramnimi pismi in grožnjami po telefonu, nagnusnimi grafiti, da poplave nekulturnih člankov v medijih ne omenjam) pokazali, da jih vodijo iracionalni resentimenti,
Sodobnost 2002 I 141
Ugovori   in   pripombe
ki so zaradi marginalizacije sovražno obarvani. To pa je bistvo psihopatije. Brajnikova mi je, socialnemu psihiatru, tako pomagala, da bralcem prikažem bistvo osebnostne motenosti.
Saša Brajnik pač (še) ni sposobna napisati korektnega portreta, saj jo je ob mojem intervjuju v Sodobnosti, podobno kot Vlasto Jalušič (Mladina, 5. 11. 2001), obsedla sveta jeza, ki jo je onesposobila za korektno pisanje. Moja dolžnost je, dajo poučim o naslednjih vidikih njene zožitve zavesti in s tem sposobnosti za celostno presojo položaja, saj sem skoraj trikrat starejši od nje, imam za nekaj stopenj višjo izobrazbo in sem neprimerno bolj izurjen v pisanju kot ona:
- avtor portreta se mora potruditi, da ga ne zasnuje zgolj na odlomkih provokativnih izjav, pač pa se mora poglobiti tudi v znanstvene in strokovne reference portretiranca. Napisal sem 10 knjig ter na stotine člankov in referatov, zato intervjuji obsegajo komaj en odstotek mojih objavljenih besedil, poleg tega sem opravil velikansko delo na področju pomoči ljudem v stiski, ki je dokumentirano v več sto "študijah primerov" (okoli tisoč zbornikov, ki obsegajo približno 500.000 strani, kar je edinstvena dokumentacija, ki je ne premore nihče v Sloveniji, verjetno pa tudi v svetu ne);
- dejansko sem dejaven le kot uspešen zdravnik (ne pa politik ali družbeni delavec), zlasti kot psihiater-alternativec, utemeljitelj tretje smeri v psihiatriji, ki ne uporablja zdravil, pač pa samo naravne načine "vračanja v življenje ljudi z roba življenja". Za poklic zdravnika sem se odločil v partizanih pred 56 leti in ves čas vztrajam;
- Saša Brajnik bi torej morala upoštevati, da nisem aktivno dejaven prav nikjer, razen na strokovno zelo omejenem področju, in da se samo na vabilo medijev odzovem s svojimi spoznanji, kar pa je moja sveta dolžnost;
-morala bi se malo obvladati (morda s pomočjo avtogenega treninga ali lezbične potešitve) in svojo sovražnost do mene vsaj za silo prikriti ter me "namalati" pod kakim drugim nazivom, ne pa me krstiti za slovenskega taliba-na. Moje delovanje namreč nima nikakršne zveze s talibansko usmerjenostjo (sem pa zadovoljen, da je Brajnikova s svojo gloso ponazorila intelektualno zmešnjavo, ki nastane ob sveti jezi);
- dejstvo, da meje Saša Brajnik razglasila za slovenskega talibana, nedvomno razodeva, da sem bistvo homoseksualcev in lezbijk tako razgalil, da se (združeni in organizirani kot kaka stranka) počutijo prizadeti in so zato skrajno maščevalni;
- talibani so imeli strukturo, sredstva, cilje, jaz pa ne premorem ničesar od tega, saj sem povsem miroljuben človek, le svojo resnico o raznih pojavih razkrivam, če me kdo o njej povpraša, ne pišem pa kritičnih člankov in prispevkov;
-v sistemu svojih rednih (ter izrednih in ad hoc) terapevtskih skupin in klubov, ki so integrirani v mojo alternativno terapevtsko skupnost, imam edinstven socialni laboratorij, ki mi omogoča, da se v teku večletnega "ste-reoskopskega" spremljanja družin, partnerjev in posameznikov dokopljem do globljih spoznanj kot kdorkoli v Sloveniji, podobno, kot voditelji samostanov, ki
Sodobnost 2002 I 142
Ugovori   in   pripombe
so v prejšnjih zgodovinskih obdobjih dejansko edini razpolagali s temeljnimi psihološkimi znanji.
Brajnikova je med drugim napisala: "Pametni doktor se je namreč v svojih prejšnjih javnih nastopih že tolikokrat razstrelil na koščke, da je od njega ostala samo še kirurško sešita podoba javnega strašila, ki se ga ne bojijo več niti vrabci. Intervju v Sodobnosti je odpihnil celo to strašilo in tako zdaj smemo upati, daje Rugljeve medijske odisejade dokončno konec ..."
Ta odlomek iz glose razodeva, da dekle ne premore kaj dosti inteligence, saj sem na svojem področju še vedno zelo dejaven in afirmiran človek, bil sem bojevnik in dvakrat prisiljen z gladovno stavko uveljavljati svojo pravico do dela. Mislim, da sem v tem pogledu edini človek, ki se je v socializmu uprl, uspel in še vedno aktivno deluje. In dekle zmotno trdi, da me bo odpihnilo jeznorito napadanje homoseksualcev in lezbijk. Se vidi, da Saša Brajnik nima niti minimalnih življenjskih izkušenj, sicer ne bi ustrelila takšnega kozla. V Mladini (2. 12. 2001) sem napovedal, da bom v polemiki uspel, v nasprotnem primeru pa se bom vsem prizadetim korektno opravičil (kar je povsem običajno v pošteni polemiki) in nadaljeval s svojim delom.
Ker Brajnikova ni dovolj razgledana in modra in je zato napisala skrpucalo, ne pa mojega (vsaj približno realnega) portreta, se moram pač sam potruditi, da bralcem Sodobnosti vsaj okvirno predstavim celoto svojega strokovnega delovanja, saj sem že 56 let celostno vpet v priprave in izvedbo vsega, kar tvori moje delovanje. Saši Brajnik pa oprostim njeno površnost, saj se je z gloso pokazala kot slaba posnemovalka dr. Tonči Kuzmaniča, ki je tako primitivno komentiral moje intervjuje do leta 2000 (Medijska mreža, jesen 1999/zima 2000), da mu sploh nisem odgovoril. Odgovorili so mu drugi: Silvester Surla, Janez Markeš in Pavel Ferluga so v 48., 49. in 50. številki Maga razkrili, da skupaj s svojo ženo, dr. Vlasto Jalušič, ustvarjata zahrbtne zdrahe na račun financiranja iz dvomljivih virov. Ali tudi Saša Brajnik sodi v ta krog?
Dr. Janez Rugelj
Pripis uredništva:
S tem prispevkom zaključujemo debato, ki jo je sprožila objava pogovora z dr. Janezom Rugljem v Sodobnosti 10/2001. Obsežne razlage njegove socialno andragoške metode psihoterapije nismo objavili, saj je splošno znana (zainteresirani bralci lahko najdejo podrobnosti v Rugljevih knjigah Uspešna pot, Dramatična pot in Pot samouresničevanja). Dodatni razlog za neobjavo je več kot očitno dejstvo, da Saša Brajnik v svoji glosi Portret slovenskega talibana ni ugovarjala njegovi metodi zdravljenja, ampak njegovim stališčem do žensk, pesnikov, politikov, homoseksualcev, lezbijk in "drugih delikventov". Pričakovanja, da bodo njegova ekstremna stališča sprožila širšo (in strpno!) javno debato o vseh vrstah nestrpnosti in o kulturi medsebojnih odnosov v sodobni slovenski družbi, se niso uresničila. Obe strani sta ostali na svojih okopih, neprizadeti pa stojijo ob strani in se naslajajo nad ekscesi in nepopustljivostjo protagonistov. Morda na tej stopnji svojega zorenja slovenska družba česa drugega ni sposobna.
Sodobnost 2002 I 143
Ugovori   in   pripombe
Nekaj pojasnil k zbirki Kolobar
V prejšnji številki Sodobnosti 2001 (št. 11-12, str. 1497-1498) je bila objavljena ocena Milana Vincetiča moje pesniške zbirke Kolobar, ki priča o pozitivnem sprejemanju te poezije. Zal pa je v recenziji nekaj stvarnih napak, ki terjajo dodatna pojasnila.
Ime Marja, uporabljeno v nekaj posvetilih, sta nosili dve različni osebi. Nepoznavanje tega dejstva je privedlo ocenjevalca do zmotnih ugotovitev, ki posameznim pesmim neustrezno spreminjajo sporočilo. Cikel V znamenju sonca, Marji na prerani grob je v oceni tako pripisan spominu na Marjo Boršnik, nastal pa je z mislijo na mojo snaho Marjo, ki je junija 1996 umrla za posledicami avtomobilske nesreče. Takrat, neposredno po tej tragični smrti, sem še posebej intenzivno podoživljala njeno življenjsko usodo nezakonskega otroka: od rojstva dalje je zanjo v zelo težavnih socialnih razmerah skrbela samo njena mati. Revialni natis je cikel doživel v Sodobnosti 1996 (št. 11-12, prim. še popravek na zavihku zadnje platnice Sodobnosti 1997, št. 1-2). Pozneje je iz istega čustvenega vzgiba nastala pesem Molk s posvetilom Marji, ki je objavljena v zbirki kot prva v ciklu Obujenke.
V ciklu Obujenke je med drugimi tudi pesem Opoldan s posvetilom Marji Boršnik v spomin. Ta pesem je nastala v sklopu treh Obujenk, posvečenih spominu nanjo (prim. natis v Sodobnosti 1988, št. 6-7).
Netočna je tudi označitev Cirila Slebingerja za književnika. Bil je profesor prirodopisa in pozneje univerzitetni profesor geologije (prim. SBL).
Na koncu naj dodam še pojasnili za dve besedi, ki imata v ruško-pohorskem govoru drugačen pomen kakor v knjižnem jeziku. Beseda kolobar pomeni globoko zvožen planinski kolovoz. Beseda pravda v pesmi Pravda (Kolobar, str. 35) pa pomeni mrtvaški oder, pare. Pri nas so mrliča položili na pravdo, da so lahko ljudje, ki so ga prišli kropit, še zadnjikrat poravnavali z njim račune. Ta pomen besede hranijo v spominu samo še starejši posamezniki.
Ruše, 14. januarja 2002
Alenka Glazer
Sodobnost 2002 I 144