Bistriška Veliko soboto. Za daljnimi hribi vstaja solnce. Prve žarke proži do zemlje, ki je vsa z nočnimi sanjami oblita. Odpira rožam glave, boža melika gne-.. zdeca ptičkov, pleše svoj zlati ples po drevju, pada v reko, še vso srebrno od nočne pesini — za njimi pridejo žarki drugi — bolj topli, bolj zlati, bolj veseli — saj so dalj časa spali — bogati kraljevski sinčki. Pa trkajo na okenca, smučejo se skozi polodprta okna v sobe, kjer so spredle sanjice otrokom mchak smeh, skovale zlato srečo, igrale sladko pesem... :'•••; »Bo kaj Marko — bo?< ,,.. . • : »Kdo pa je?« . i , ., »Oj spaček zaspani — dvigni se, dvigni! Zunaj vstaja vesela velika noč! Skoro se vrnejo zvonovi iz Rima, da zapojo pesem, veselo velikonočiio pesem__« Marko sedi na postelji: vse židane so mu črne oči, vsa žametna so r-jegova rdeča lička, usta pa kakor dva živa lepa metuljčka. A sredi rdečih ličk dve sladki, sladki jamici: tja sta se skrila dva mehka zlata solnčna žarka in ga dražita in gonita iz postelje. »No, bo kaj pobalinček Marko — bo, bo?« . . . >Seveda bo, ali nisem že na nogah?« , >Spakec!« — in žarka odbrzita skozi odprto okno v polrazcveli svet, pripovedovat rožam povest, zlato pravljico o spakcu Markcu__ 119 Marko v sami srajčki proti kuhinji. Tam je mama, njegova mama. Ilm, kako diši v veži! »Kaj pa je mama,« sili Marko-samosrajčnik v inamico, ko stopi k njej. »Kaj je? Glej ga zaspančka — velika noč bo, velika noč zunaj, velika. uoč v hišah, velika noč v tvoji mali dušici. Velika noč!« »Čudo — pa v moji mali dušici?« Kako je prišla notri, misli Marko, a vpraša: »Kaj pa je dušica, mama — kaj?« Mama ga oblači in razodeva žejnemu: »Veš, Marko, to je tisto, kar vriska v tebi v solnčnih dneh; to je tisto, kar se sraeje s teboj v veselih urah; to je tisto, kar ti v nočeh dviga srce, da se v sanjah smeješ, poješ, govoriš; to je tisto, da jokaš, kadar te očka ošteva, mama ne mara. To je dušica, fant moj! — Glej, Marko, piruhe morani pripraviti — poglej, koliko jih že čaka.« »Mama, je res že velika noč?« »Je otrok. Velika sobota je danes!« Prav takrat čudovito zapoje \ zvoniku ... ,Mama, so res prišli zvonovi iz Rima nazaj? Je res to velika noč?« >Res je, res! Poglej skozi okno; povsod jo vidis: rumena trobentica ji trobi v pozdrav, beli zvonček ji pozvanja z glavico, zelena travica se ji klanja, sladko-mehke mačice na Trbah se ji smehljajo v srebrnem nakitu. Vsepovsod je že velika noč; v naših srcih. poje njena pesem ... Poglej pirulie, kako so lepi!« Metuljčka na Markovih ustnicah sta veselo zavzeta. >Marko, pripravi si košek!« Marko ima lep bel košek! Miklavž mu ga je prinesel. >O, moj Ijubi košek je že pripravljen!« Marko gleda, ko maina nalaga. »Šest okroglih rdečih pimliov — to je zale. Tu je sladka potička za tvoje zobe; klobasica, ki ti jo je očka dal, je tudi že kuhana. Vse imaš!« Mama zagrinja košek z belim, dišečim prtičein, ki ga je teta Dora uvezla Marku za na košek. Marko pa skače po kuhinji iu ,je ves veliko-uočen. Saj poje v njem velikonočna pesem, vsa z zlatom oblita, vsa z mehkobo odeta. Objema njegovo dušo, opaja njegovo srce, užiga njegovc židane očke, pali njegova žametna lička. Mama ga komaj kroti. Njena duša je trudna, njene oči resne, njene ustnice skrbl jivo nabrane. Mama, povej to, to ... »Nič več ti ne povera! Pusti me, pusti! Glej dela čcz glavo, a roki iinum saino d-ve.« »Jaz tudi samo dve! Kaj naj ti pomagaru, mama? Ali naj nesem zajčkom, prinesem polenčkcv, grem po peteršilj?« sili Marko v mamo. »Nič! Pusti mek Marko skače po kuhinji. Vesela velika noč je v njem, in mama ga s težavo kroti. Brauiti mora piruhe, dehteče meso, sladke kolače pred njegovo nemirno roko. »Pojdi malo na vrt! Glej, solnce te kliče, čebelice brenče in sitnarijo, ker te ni, in očka čaka, kdaj pride njegov fant, da mu prevrne na vrtu motiko, polomi grablje, stopi na gredo, razbrska prst — idi, idi!« »Ja, raama, kdaj pa neseva blagoslovit? Košek čaka.« »Naj čaka do dvanajstih — pojdi!« Užaljen — malo bridko mu je pri srcu — zapušča kuhinjo. »Čudna ta moja mama! Pravi, da me ima rada, pa me podi!« Na vrtu brenče čebelice. V cvetju dehti iu solncu žari visoka češuja. Žalostno je hruški, ker je zaostala. Na gredi se v solncu krase beli in rumeni narcisi. 120 Dober dan, Marko, sinček planinček, kje si hodil, kje si bil?« — mu kličejo čebelice. »Ja, kje? Mami sem pomagal, ker toliko trpi, a ima sarno dve roki. Zdaj grem pa k očki.« »No, zaspanček. skoro da si še piruhe zaspal!« pozdravi Markca oče. ko ravno krmi čebelice. >Ej očka, pa nisem zaspanček! Delal sem pri mami v kuhinji, ker ima samo dve roki, zdaj bom pa še pri tebi. Samo povej, kaj!« Že koplje Marko na svoji gredici. Čudovito hitro se mu vdaja prst. Očka ga gleda, in veselo mu je srce ... Pa je spet čudovito zapelo v zvoniku pri cerkvi. A mama pri okim: >Marko. hitro!« Kako po bliskoTO je bil Marko v kuhiuji! Košek na ramo pa desno roko lnami! Pot v cerkev mu je kakor pot v paradiž. Solnčna. velikonočna pesem naj odmeva v njegovem življenju!