Ivan Cankar: Španska romanca.
587
romanca.
Španska
lljubica, če ti je dolgčas, daj  mi v roko mandolino, in zapojem ti romanco iz prelepih davnih  časov,
iz prelepih onih krajev, kjer na mavrskih balkonih donne blede, črnooke o ljubezni sanjajo . . .
Vse nebo se je topilo v mesečini, in na drevje, na šumeče, temno listje padali so  demanti.
Tam v aleji v ravni vrsti stala debla so visoka, kakor črni mi  menihi pod zelenim baldahinom;
a ob poti rože tihe čakale so hladne rose in odpirale so plašno svoje čiste kelihe . . .
Don Juan in donna Ana sta hodila po aleji, v srcu žalost neizmerno, vroče solze na  obrazu.
»Duša moja, glej, že vstaja tiha zarja na izhodu, hladno jutro diha v zraku, zadnje jutro moje sreče . . .
Le še enkrat me poljubi . . . Noč in smrt bo zdaj pred mano, kamor stopi moja noga, bo zvenela rosna trava . . .«
In ljubeče okrog vrata položila mu je roke, a tam v parku bolni slavec je zaplakal tisti čas . . .
»Ah, ostani še trenotek,
ti moj  dragi! . . . Kaj je meni,
kaj je meni to življenje
brez poljubov tvojih gorkih ? . . .
Kadar bom pri oknu stala, gledala za tabo, dragi, obledela, ah, bo zarja od bridkosti v mojem srcu . . .«
Solnce se je dvignilo; — in v tem hipu je vzdrhtelo rosno listje v tihem smehu; zasmejale so se rože
ob aleji; in od smeha, od neskončne veselosti so se tresli mi menihi pod zelenim baldahinom . . .
Honny soit qui mal y pense. Zarja vstaja na izhodu, — daj mi roko, Anica, in ne misli na romanco.
Ivan Cankar.
»
39*