100
Čudežna jezera.
Čudežna jezera.
'OfeG
logu zelenem potočič šumlja,
išfeTik njega sedita mladeniča dva, t   Sedita vtopljena v pogovor glasan, Izbirata v upih prihodnji si stan; Pa glej, tam iz gošče pristopi po travi Prelepa gospa ter rekoč ja pozdravi:
»Mladeniča, pojdita gori v gore, Ki tukaj pred vama v oblake štrle: Tam gori med rti razhrebanih skal Duh vajin zvedavi prihodnjost bo bral: Skrivnostna se jezera bodo odprla, Življenje v zrcalu tam bodeta zrla.
»Ne k njemu, ne k njemu, beživa z gore, Ne veš, da je žena pretila gorje?« — »Oj pojdi, oj pojdi, nikar se ne boj, Pogledava v vodo in greva takoj!« In tje gre dvojica, in zre, obstrmeva — Oj čudo, prečudo valovje odeva:
Glej, koliko zlatih palač in gradov, In senčnatih gajev, cvetočih vrtov! In pesmij in godbe glasovi done, Mladeniči z devami v ples se vrte; Po senčnatih gajih vabljiva hladila In mize, na mizah pa slastna jedila.
A glejta v dve prvi le, v tretje nikar, Sicer se ne vrneta z gor več nikdar!« To žena izreče, gre v gošče temne. Mladeniča spejeta v sinje gore. In predno je solnce vrh nebne višine, Stojita pri jezerih sredi pečine:
In voda upada, postaja suh6, Mladeniča miče, ne vesta kako; In niža, useda se val in suši, Mladeničev par pa za valom hiti: In ni je več vode v prostrani globeli, Mladeniča rajata v družbi veseli.
Glej, jezero prvo skalovje meji,
Ob robu pa cvetje planinsko duhti;
Mladeniča zreta v valove svitle —
In jezero slika podobe žive;
V njem vidita jasno minulosti dneve,
Vso srečo, veselje, vso žalost in reve.
Prepevata pesmi, okušata slast, In vleče in mami pohlep ja in strast, In vabi ja družba, in vabi ja kraj: Vživajta, vživajta, mladeniča zdaj! — Pa čuj, kaj bobni ti pod zemljo besneče —? Oj voda —, valovje kipeče, peneče —!
In jezero drugo je sredi livad, Opaša, krasi je okrog zelenjad; Upreta mladeniča v vodo pogled: Sedanjost uzreta s prihodnjostjo vred, Strmita — in gledata, kar sta želela: Odkrita pred njima bodočnost je cela.
In jezero tretje? Kako je krasno, Blesti se kot biser, kot čisto srebro! Obrežje žari se kot solnčni odsev, Iz vode glasi se pa petja odmev — Mladeniča zreta, strmeča stojita, Sluškujeta, stopata, k njemu hitita .. .
Z vso silo se meče, zaganja se val, Narašča ti više in više od tal — »Beživa iz kotla, hitiva domii!« »Prepozno, prepozno, doma sta zdaj tu!« — In voda zažene peneče valove, Poruši palače, uniči vrtove . . .
Hitita, bežita, dospeta vrh skal, A zgrabi in trešči v vodovje ja val . . . Nikjer ni več petja, le strašen ropot Iz vode se čuje in votel krohot: Mladeniča dva zdaj imajo v oblasti, Zato se krohočejo divje pošasti . . .
A. H.