MED CERKVIJO SV. PETRA IN LJUBLJANICO ZAVETIŠČE ZA GOBAVCE Marsikoga je iznenadilo poročilo časnikov (J 17. 2. 1934, št. 39), da hira v jugozapadnem delu Jugosla vije, v Bosni, črni gori, Sandžaku preko tisoč nesreč- nežev za gobavo boleznijo. Prej v Metkoviču, zdaj v Koševu blizu Sarajeva deluje zavod, kjer je našlo za vetje krog 30 gobavih bolnikov, med njimi dva dečka, stara 9 in 14 let (ib.). Grozna, silno nalezljiva in neozdravljiva gobava kožna bolezen, znana iz sv. pisma, se je zanesla iz Azije morda še pred križarskimi vojnami. V 12. in 13. stoletju je bila razširjena po vsej Evropi. Zaman je bilo prizadevanje zdravnikov, da bi našli kako zdravilo. Naposled so obupali in prepustili gobavce nji hovi usodi. Ker je bila bolezen zelo nalezljiva, so oblasti poskr bele za to, da so gobavce osamili; zgradili so jim ko likor mogoče proč od človeških stanovanj posebne hiše ali hiralnice. V takih zavetiščih so gobavci živo tarili pod strogim nadzorstvom, da niso prihajali v dotiko z zdravimi ljudmi. Sorodniki, želeč z njimi go voriti, so morali imeti za to posebno dovoljenje in se IVAN V U H O V N I K občevaje z njimi natanko ravnati po predpisih. Go bavci so se vsakomur studili; za nje ni bilo ne po strežbe ne zdravnikov (Vrhovec IMK 1898, 26). Iz me sta Liibecka je šla ozka steza; ob nji so sedeli gobavci, zaviti v sive plašče, in s kraguljčki opozarjali potnike, naj se jih ognejo (N 1875, 370). V srednjem veku so imela skoro vsa evropska mesta zunaj svojih obzidij zavetišča za gobavce; tako tudi Ljubljana. Za to strašno boleznijo trpečih je moralo biti tu veliko število, ker so ohranjena poročila o treh bolnicah za gobavce: na Rožniku, kjer je stala pred letom 1534. bolnišnica »ein Sundersiechenhauslein«, hiša za take neozdravljive, hirajoče bolnike, ki niso smeli občevati z nikomur, ne z zdravimi ne z bolniki; pozneje je bilo na Rožniku pribežališče Ljubljanča nov, ki so bežali iz mesta, hoteč se obvarovati kuge; zato je stranski oltar v ondotni cerkvi še dandanašnji posvečen zavetnikoma zdravnikov sv. Kozmi in Dam janu (Steska, IMK 1905, 57). Druga bolnica je bila na sedanji Rimski cesti, kjer je bil menda poznejši križanski špital izprva hiralnica za gobavce, in tretja pri Sv. Petru. 212 KRONIKA O tej doslej neznani bolnišnici ne vemo, kdaj se je ustanovila (morda v 13. ali 14. stoletju). V 16. je tako onemogla, da so jo morali podreti in nadomestiti z novo. Računi o tej zgradbi so ohranjeni v ljubljan skem kapiteljskem arhivu. Iz njih je razvidno, da se je zidanje vršilo meseca septembra in oktobra 1534. Vodil ga je šempetrski ključar Andrej Estrer, poznejši ljubljanski sodnik (1547, 1550 in 1552). Njegovim računom je naslov: Vermerkht das gepeu bey den wasser so meine Herrn Benolchen haben ain stuben fiir den Lauff Bey denn Sonnder sijechen auf Zw-pauenn Cost Wie Hernnach Vollgt (Zaznamek o zgradbi pri vodi, kjer so ukazali moji gospodje, naj se za bivanje ločenih hiralcev hiša postavi, kar velja, kakor sledi.) Zgradbo so ukazali Estrerju »njegovi gospodje«, t. j. mestno načelstvo. Z imenom je naveden Volbenk Gebhart, oskrbnik meščanskega špitala in upravitelj županskega urada, ki je 17. febr. 1542 ukazal Estrerju nakup drv za gobavce. Gebhart je bil ljubljanski župan leta 1544. in 1547 (Archiv I, 111). človekoljubno napravo mestnega načelstva je pod prla krojaška bratovščina po svojem ključarju Lov rencu Prewolderju z darom 1 fl. Gobava bolnišnica je stala med Ljubljanico (gepeu bey den \vasser) in šempetrsko mežnijo. Ko se je bila njena prednica sesula in so stavili novo, so sprejemali in nastanjevali gobavce v hišici poleg mežnije. Cer- kvenec, ki jih je začasno oskrboval, je prejel po 1 kraj car nagrade. Hiralnica je bila podzidana lesena baraka. Gradivo za njo je prihajalo nekaj po vodi nekaj po suhem. Na levem bregu Ljubljanice je bilo majhno pristanišče, kjer je med drugim pristajala ladja, ki jo je na ukaz mestnega načelstva dne 26. jul. 1543 Estrer kupil za 4 reparje (t. j. 16 krajcarjev) za vožnjo bolnikov v hiralnico in mrličev k pogrebu na šempetrsko poko pališče. K ladji je dokupil ključar verigo in ključav nico in dal za oboje 18 krajcarjev. Na pristanišče ob Ljubljanici cika v računih tudi beležka o kovaču Ja kobu, ki je pri vodi kole skupaj zbil. Vozniki so prejemali za vsednevno vožnjo po 12 krajcarjev, dninar, ki jim je pomagal, pa po 6 kraj carjev. Vozili so Estrerjev hlapec Juri Minišič in drugi kamenje, apno (4 voze 1 fl. 20 kr.), opeko (150 zida kov 15 kr.), pesek. Največ je bilo treba lesa: desk, tramov, kolov, lat, speravcev in strešnih desk. Poleg zidarja, ki je podzidal lesenjačo, so imeli mnogo dela tesarji: mojster Mihel s pomočnikoma To mažem in Andrejem, mojster Pavel s pomočniki, Lovre (vsi po 9 kr. na dan). Streha je bila krita s 1950 skodlami; 600 po 31 kr. jih je kupil Estrer od Simona Babka (Wabek) iz Selc. Tudi žeblji, porabljeni za barako, so omenjeni v ra čunih; zabili so 4850 skodlarjev (sto po 4 in po 5 kr.), bradačev čez 1000 (sto po 3 kr.), latovcev 450 (300 teh in nekaj lima je bilo kupljenih od Volbenka Gebharta). Iz Estrer j evih računov sklepamo na notranjost go- bavske hiralnice. Tlak je bil najbrž ještrle, mestoma podnice; oskrbnik (Mayr) je prodal zanj dva voza sena. Boštjan, njegova žena in štefanka so nanesli v lesenjačo sipine (Schutt) za dnino 5 kr. Zidar Mates je sezidal peč in prejel zato 48 kr.; 4 pare vezi je dal zanjo kovač Simon (15 kr.), Hanže pečnice (1 gld.). Boštjan je napravil dimnik (32 kr.). Opremljenost vrat z 10 pari ling (Narben) vzbuja domnevo, da je bila lesenjača razdeljena na celice, ki jim je bila skupna peč; gobavke so bile ločene v po sebnem oddelku. Ob stenah v celicah so bile klopi in posteljnjaki, izdelki mojstra Tomaža in drugih te sarjev. Gobavska hiralnica je bila mestna last. Mesto jo je postavilo za 72 fl. 44 kr. 2 hI, kolikor je znašal Estrerjev račun. Mestno načelstvo je skrbelo za ne srečneže, ki so našli zavetja v njegovi lesenjači. Oskrb ljeni so bili z najpotrebnejšo posteljnino, pozimi s kurjavo. Leta 1544. jim je bil najet celo drvar Krtina (khartinna), ki je gobavcem drva sekal. Iz meščan skega špitala so dobivali vsakdanjo hrano; nosila jim jo je nekaj časa Neža Cajnarica (Neffa zainuorinn). Za 19 tednov od 27. julija do 8. dec. je prejela 7 fl. 36 kr. plače (po 6 reparjev na teden). Gobavce so po kopali na mestne stroške. Od 7. okt. do 4. dec. 1543 je umrlo osem gobavih oseb, mladih in starih, »ki niso nič imeli«. Za njihov pokop je plačal Estrer 15 reparjev (t. j. 1 fl.), dne 10. maja 1544 pa za pogreb stare gobavke 16 kr. Kje so pokopavali gobavce? Ali na sosednjem šem- petrskem pokopališču? O tem ni sledu v Estrerjevih beležkah. Najbrž je bil gobavcem odločen poseben prostor za pokopališče kje na ljubljanskem polju. LAZARET Med najhujšimi šibami, ki so teple prednamce, je bila kuga ali črna smrt. Stoletja je bila neugnana in na tisoče je bilo njenih žrtev. V dvojnem oziru je sicer neverjetno Valvasorjevo poročilo (XI, 709), da je kuga krog leta 1006. pomorila v Ljubljani in okolici 17.000 ljudi, a jedro tega poročila utegne biti resnično: kuga je morila Ljubljano, ko je bila še v povojih. In potem je bilo redko desetletje, ko bi bili Ljubljančani varni pred grozno morilko. Po kugi 1579 je sklenila mestna občina napravo bolnišnice zunaj mestnega obzidja (Vrhovec MMK 1892, 54). Toda morali so priti ponovljeni napadi kužne morilke, preden se je izvršil ta sklep. Nad pol- stoletja je preteklo, a Ljubljana še ni imela kužnega doma. Zidanje so odlagali od desetletja do desetletja. O zgradbi lazareta imamo naslednje podatke: a) Valvasor XI, 606) piše: »Ne daleč od te cerkve (sv. Petra) stoji lazaret, ki ga je 3. dec. 1586 dovolil postaviti (bauen) knez gospod Tomo Chron, ljubljan ski škof, na pismeno prošnjo prvih treh stanov Kranj ske ter župana, sodnika in sveta glavnega mesta Ljub ljane na zemljišču, ki spada k škofiji in je imel na njem kupno pravico (Kaufrecht) Peter Gogerle, de želni podkovač. Kar se je potem tudi izvršilo in je bil v imenovanem letu (im gemeldten Jahr) zaradi šireče se kuge ,wegen einer um sich fressenden Seuche" — (Lipič — Top. 266 — domneva, da je ta kužna bo lezen bila sifilis) postavljen za okužence lazaret (tam), kjer še zdaj stoji ob Ljubljanici.« Valvasorjevo poročilo je netočno. Na hibo zaradi Hrena, ki je škof postal šele leta 1598., je opozoril Vrhovec. Letnica zgradbe 1586 je prezgodnja, ako je bilo dano dovoljenje za njo 3. dec. i. 1. KRONIKA 213 b) Julius Wallner (MMK 1892, 54 pod črto) ome nja: »Po grozni kugi leta 1579. je sklenila mestna občina napravo (Errichtung) kužne hiše zunaj mest nega obzidja in je kupila v ta namen leta 1591. ,pri znamenju' (beim Kreuz) pred Sv. Petrom dve hišici za 70 gld.« Wallner ni povedal, odkod je zajel svoje poročilo. Ako je resnično, bi mogli iz njega povzeti, da so leta 1591. mestni očetje jeli delati priprave za stavbo nameravanega lazareta. c) Dne 7. marca 1614 je škof Hren uslišal prošnjo Dienerjevih dedičev1 Uršule omožene Graffenvvegcr in njenega brata Baltazarja Dienerja, zastopnik jima je bil Ursulin mož Andrej Graffenvveger, najemnik cušperške graščine, škof je potrdil prodajo zemljišča pri Sv. Petru pod Ljubljano, podložnega škofiji, žu panu, sodniku in svetu glavnega mesta Ljubljane, za 625 renskih gld. in 10 zlatih dukatov (Eherung). Ma gistrat namerava za kužno dobo na splošno korist na omenjenem zemljišču (Huebgrundt) in vrtu po ško fovi želji dvigniti in zgraditi (Zuerhoben, vnd Zuer- pauen) lazaret pod pogojem, da izpolnjuje magistrat vse dolžnosti, naštete v škofijskem urbarju, plačuje deželne naklade, desetino in 20. vinar ter postavi na mesto dolžne tlake vsako leto 500 strešne, zidne in obočne opeke v škofijsko pristavo, kar utegne kateri škofov naslednik izpremeniti v denarno dajatev. Tako prvopis škofovega dovoljenja, hranjen v kapiteljskem arhivu f. 79. Da se kupi škofiji podložni Dienerjev vrt pri Sv. Petru za zgradbo lazareta (wegen Aufbauung eines Lazaretts) in da se zato napravi pogodba s škofom, je sklenil mestni magistrat že leta 1612. Tudi je na prosil deželne stanove za podporo pri ti tako važni stavbi. (Vrhovec LZ 1886, 142 po sodnem zapisniku 1612 v m. a.) č) Magistrat je zavrnil leta 1616. škofa Hrena proš njo, da bi mu mesto odstopilo za razširjenje pokopa lišča del nekdanjega Dienerjevega posestva, ker so mestni očetje natančno preudarili, koliko sveta bo treba za lazaret, ki bo namenjen ne samo tistim, ki so okuženi, ampak tudi vsem, ki prihajajo iz drugih okuženih krajev, da prebijejo navadno kontumacijo. Leta 1616. torej še ni stal lazaret (ib.). d) Leta 1634. je sklenil mestni zbor, da postavi la zaret prihodnjo pomlad. Mestnemu blagajniku (Stadt- camrer) so naročili, naj poprej (anticipamente) pošlje zadnjo peč (iz mestne opekarne) k Sv. Petru (Vrho vec ib. 1634). To poročilo, zajeto iz mestnega sodnega zapisnika, nasprotuje Vrhovčevi trditvi, da je bil lazaret postav- 1 Dienerjevo posestvo je bilo poprej last Hasiberjeve rodbine. Odličen član te rodbine je bil kanonik David Ha- siber. Njemu, njegovim bratom in sestri je zapustila po enakih delih kupno posestvo pri Sv. Petru njegova mati. Ker kanoniku ni kazalo obdelovati zemlje in je bil njegov brat Martin nedoleten (vnuogtbar), je David zase, za svojo sestro Katarino, ženo krznarja meščana Volka Nučki- ča (Nutskitz), za oba pooblaščen, s sodelovanjem c. kr. svetnika Melhijorja Hasiberja, upravitelja pograjske gra ščine, 20. marca 1562 prodal četrti del omenjenega po sestva za 120 gld. škofijskemu upravitelju, orglavcu Ivanu Dienerju in njegovim dedičem. Škof Peter pl. Seebach je potrdil prodajo z zavezo, da bodo šteli škofu in njegovim naslednikom vsako leto ob običajnem času 75 kr., za vino 3 kr., puntarine (Pundtgelt) poldrug krajcar, dajati bodo morali davke, delati tlako in vse druge službe, kakor drugi škofijski podložniki (k. a. 79). Ijen leta 1586., leta 1612. pa povečan (MMK 1899, 29 pod črto). Lazaret je bil po mnogih brezuspešnih skle pih sezidan šele leta 1635. Domnevam, da ga je dotlej nadomestovala za silo stara gobavska hiša. Ko je leta 1599. razsajala kuga, je bil lazaret tako napolnjen, da so morali na Rožniku postaviti koče za okužence (Vrhovec LZ 1886, 145). Ob kugi so dobivali zavetje v lazaretu ubožci s prvi mi znaki bolezni. Imovitejše so doma zaplankali. Kužni red iz 1. 1625. je naročal oskrbnikoma cesar skega in meščanskega špitala, naj strogo pazita na umrljivost in kjer je ena ali več oseb okuženih, naj jih takoj osamijo od ljudi in odpeljejo v lazaret (Ra- dics, Civilspit. 13). Na posebnem, nalašč za to pri pravljenem vozu, opremljenem s črno zastavico, ki je imela na sredi bel križ, so okužence odvažali v la zaret. Tudi voznik je imel tak križ všit na obleko (MMK 1899, 84). Vsak je bil zaznamovan, kdor je imel kak opravek v lazaretu. Takih zaznamovancev so se ljudje od daleč ogibali. Težavno in nevarno je bilo previdovanje kužnih bolnikov s sv. zakramenti. Junak svoje vrste je bil duhovnik, ki se je upal prestopiti prag lazareta; tve gal je življenje, šempetrska vikarja sta tičala skoraj noč in dan na sedlu in jezdarila v daljne vasi k bol nikom. Za bližnji lazaret jima je nedostajalo časa. Da bi tu ne umirali okuženci brez duhovne tolažbe, je bilo treba nastaviti posebnega duhovnika. Zato se je obrnil magistrat 1599 do škofa Hrena, a je prejel odklonilni odgovor, češ da je skrb za duše stvar ka- pitlja, v njegovo področje pa spada pridigarstvo v mestu. Naposled se je posrečilo magistratu, da je našel duhovnika Tomaža Rostingerja, ki se ni ustra šil delovanja v lazaretu. Toda njegovi pogoji so bili tolikšni, da jim magistrat sam ni bil kos. Poleg pro stega stanovanja je Rostinger zahteval 25 fl. na me sec, kar je bila tedaj velika vsota, škof Hren je uva- ževal težko breme, ki bi si ga mestni magistrat oprtil, ko bi moral sam plačevati duhovnika, pa mu je spo ročil, da hoče v ta namen prispevati po 10 fl. na me sec. Kanoniki so obljubili mesečno dajatev 5 fl. in stanovanje duhovniku v svoji hišici pred špitalskimi vrati (ib. 132, 133). Ob hudi kugi so se v nočnih urah odpirala vrata lazareta; odnašali so mrtve na tihem, brez cerkvenih obredov, k pokopu. Kam? Dvomim, da na šempetrsko pokopališče, ki je bilo premajhno. Na ljubljanskem polju med šmartinsko cesto in Zeleno jamo je uteg nilo biti kužno grobi je; na to je spominjalo kužno znamenje, ki je do sezidanja Kolinske tovarne stalo na jugozapadnem vogalu nekdanje šantiove njive, 2'5 m visoko, štirioglato, sestavljeno iz masivnih kva drov, na širokem kamnitnem podstavku; iznad pira- midaste strešice je molel patriaršji križ; pod strešico v plitvih dolbinah pa so tičale štiri sličice. Pokojni Fran Podkrajšek, ki je opisal »Kužno znamenje ob Zeleni jami« (Carn. 1911, 31—35), gotiško ostalino iz druge polovice 16. stoletja, vneni, da so tu pokopa vali mrliče iz šempetrskega lazareta. V tem ga je po trdila najdba človeških kosti, ko so kopali temelj za Kolinsko tovarno. Kužno znamenje je vpodobljeno v Grefe-Radicsevi »Stari Kranjski«. Kadar se je pojavila kuga, je bil lazaret bolnica. V brezkužnih časih pa ga je uporabljal magistrat za 214 KRONIKA ubožnico, pribežališče beguncev, vojaško transport- nico, vojaško bolnišnico. Ob lakoti 1650, ko je bilo pomanjkanje žita, so se bogatini usmilili ubožcev in jim, zbranim v lazaretu, dajali živil. Za nje se je posebno zavzel ljubljanski senator Anže Job VVeber. Ob draginji in lakoti, ko je star cent pšenice veljal 14 gld., so meseca junija, julija in avgusta 1696 pre hranjevali v lazaretu vsak dan po 500 siromakov, ki sta jih nadzorovala občinska svetnika Seifrid in Knol (Thaln. Steska IME 1901, 82). Spomladi 1715 so pritisnili berači z dežele v mesto. Nastanili so jih v lazaretu in jih oskrbovali. Meseca aprila i. 1. je bilo tam baje 500 ubožcev, med njimi 80 bolnikov. Za nje so nabirali darove v pušice pred glavnimi ljubljanskimi cerkvami (ib.). Tega leta je bila v Ljubljani velika umrljivost. O nji poroča Thal- nitscher (Steska IMK 1901, 176). čeprav smo culi, da je kuga ponehala na štajerskem, se je pa bolezen čutila bolj pri nas. Vsak dan je mrliški zvon pel po desetkrat. Celo begunci iz Hrvaške so 1682, umaknivši se tur škemu navalu, našli zavetja v ljubljanskem lazaretu (ib. 30). Sčasoma je jela prevladovati uporaba nekdanje kužne bolnice v vojaške namene. Meseca septembra 1703 je prišlo iz Trsta 400 Hrva tov, ki so se pridružili tovarišem, utaborjenim pri Ljubljani. Bolne vojake so oddali v lazaret (ib. 146). Istega leta je umrlo v njem osem domačih vojakov, leta 1714. pa sedem Neapolcev. Leta 1742. do 1745. so umirali v lazaretu francoski vojaki ujetniki. Tedaj je sprejemala Ljubljana več krat transporte vojaških ujetnikov. Decembra 1741 je bil v Gradcu grad, kjer je bila prva postaja ujet nikov, tako prenapolnjen, da so se pojavile v njem kužne bolezni. Zato je prišel ukaz, naj odrine 300 mož v Gorico in 150 v Ljubljano. Tu sta bila za stanovanje na razpolago Grad za 150 mož in stari lazaret, ki je že dalje časa služil vojaškim namenom; imel je pro stora za 400 mož. V začetku marca 1742 je odšlo v Ljubljano 331 mož, večinoma Francozov. Tu so ostali do konca meseca, ko jih je vojni svet poslal v Linz (MMK 1892, 54). Za sedemletne vojne so vtaknili v lazaret ujete Pruse, ki so bili večji del Iutrovske vere. Pruski ujet niki iz lazareta se omenjajo v šempetrski matici v letih 1760—1763, največ 1761. KRONIKA 215