oddelek za filozofijo filozofska fakulteta akšerčeva 2 1000 ljubljana martin.uranic@ff.uni-lj.si 151-154 Martin Uranič MARTIN HEIDEGGER (2019): O STVARI MIŠLJENJA 152 ::SPOPRIJEMANJE Z LASTNO SENCO: OD BITI IN ČASA K ONEMU, KI JU DAJE Soočenje z lastno mislijo, ki jo mislec postavi na oči javnosti, tri desetletja kasne- je, v katerih je misel še naprej zorela, nikakor ni preprosta reč. Še zlasti, če je govo- ra o monumentalnem prvencu Bit in čas iz leta 1927, v katerem je Martin Heide- gger s svojo eksistencialno analitiko tubiti ter destrukcijo zgodovine ontologije od- ločilno začrtal vso nadaljnjo ontološko razpravo in ponovno odprl v zgodovini filozofije založeno fundamentalno vprašanje o (smislu) biti. In res se zdi, da je rav- no spoprijemanje z lastno senco zgodnje filozofske mojstrovine ena izmed osrednjih tem zbirke Heideggerjevih besedil O stvari mišljenja, pod urejanje katere se podpi- suje priznani Heideggerjev interpret Friedrich-Wilhelm von Herrmann. Delo, ki je na slabih stopetdesetih straneh letos v slovenskem prevodu Tineta Hribarja izšlo pri Slovenski matici, se sicer formalno umešča v štirinajsti zvezek zbirke Celotne izdaje Heideggerjevih del, vsebinsko pa se deli na dvoje in sodi med Heideggerjeva bese- dila, nastala po tako imenovanem »obratu« v mišljenju biti. Prvi in hkrati osrednji del pred bralke in bralce polaga štiri besedila, ki so konec šestdesetih let zbrana izšla pod istoimenskim naslovom O stvari mišljenja. T o so pre- davanji »Čas in bit« (1962) ter »Konec filozofije in naloga mišljenja« (1964), »Pro- anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 151 -154 martin u ranič Martin Heidegger: O stvari mišljenja Prevod Tine Hribar Založba Slovenska matica Leto izida 2019 Strani 142 153 tokol seminarja o predavanju ‚Čas in bit‘« (1962) – tega je sestavil dr. Alfredo Guz- zoni, udeleženec v septembru 1962 potekajočega seminarja na podstrešju kmetije v Todtnaubergu –, ter avtobiografsko besedilo »Moja pot v fenomenologijo« (1963). Prvi del zaključujejo še v Celotni izdaji prvič objavljene priloge k naslovu knjige in obema predavanjema. Temu sledi drugi del s sedmimi krajšimi besedili, nastalimi po Biti in času, ki med drugim dokumentarno osvetljujejo Heideggerjev odnos do fenomenologije in njenega ustanovitelja, Edmunda Husserla, ter s tem pokažejo na avtorjevo spoprijemanje s senco fenomenološke metode. Da je slovenska izdaja celotnega zvezka pomembna pridobitev v našem kultur- nem prostoru, nam postane jasno, če razumemo njeno prelomnost pri upovedova- nju ključnih trenutkov, ki so Heideggerjevo stvar mišljenja vodili od iskanja smisla biti v ontološki analizi struktur časovnosti biti tistega bivajočega, ki smo vselej že mi sami – tubiti, do prodora k biti kot biti, mišljeni brez utemeljitve v vsakokratnem bivajočem; gre torej za pot od fundamentalne ontologije, od katere v procesu izpa- de pridevnik »fundamentalna«, do bitnozgodovinskega mišljenja epoh biti in one- ga, ki bit sploh šele daje. Na tej poti je, kot pravi Heidegger, »[p]oskus misliti bit brez bivajočega […] nujen, ker sicer, kakor kaže, ne obstaja nobena možnost več la- stnostno dobiti vpogled v bit tega, kar danes je, povsod po zemeljski boli, da o za- dostni določitvi človekovega razmerja do tega, čemur so doslej rekli ‚bit‘, ne govo- rimo« (11–12). Na tnalu Heideggerjeve giljotine se torej sledeč premeni v mišljenju biti ne znaj- de nič drugega kot mišljenje samo v dobi konca filozofije. Ta se, kot pravi avtor, kaže v uboštvu tematskih področij filozofije dvajsetega stoletja, ki so ji bili povečini od- dvojeni s strani posameznih znanstvenih disciplin v obdobju t. i. dandanašnje kiber- netike. Filozofija kot metafizika je potemtakem, kot se zdi, v zgodovinskem hodu od Platona do Nietzscheja izčrpana in privedena do lastne dovršitve. Pri tem pa se ko- nec filozofije »kaže kot triumf upravljajočega krmiljenja znanstveno-tehničnega sve- ta in temu svetu ustrezajoče družbene ureditve. Konec filozofije pomeni začetek v zahodno-evropskem mišljenju utemeljene svetovne civilizacije« (73). Če pa je filozofija kot metafizika pri svojem koncu, Heidegger pred nas postavlja vprašanje, katera naloga še ostaja mišljenju, »ki ne more biti niti metafizika niti zna- nost« (74)? Vprašanje ni nedolžno, kolikor mu gre za bistveno stvar: za stvar mišljenja, ki se mora zaobrniti od biti bivajočega k Onemu, ki jo daje. Od biti, ki ostaja vezana na ontološke strukture biti določenega bivajočega, k jasnini, ki kot odprtost sploh šele dopušča možnost kakršnekoli neskritosti biti (bivajočega). Še drugače, da bi Heide- gger mišljenju razprl njegovo stvar, mora sam prestopiti senco svoje fundamentalne ontologije iz Biti in časa in pripraviti mišljenju pot, da misli bit kot bit v njenih pre- menah skritosti in neskritosti z ozirom na dogodje, ki šele dogodeva, pa tudi odgode- va čas in bit ter pri tem v dogodje pripušča tudi človeka, ki naj ga misli. Čeprav sta namreč tako bit kot čas, ki sta bila mišljena kot svrha ontološkega po- izvedovanja v Biti in času, »bržkone Stvar mišljenja« (14), prva ni nič bivajočega, drugi pa nič časovnega. Ni tako, da bi bit bila in bi čas bil, temveč ju Ono daje, pri martin heidegger (2019): o stvari mišljenja 154 čemer se Heidegger tu sklicuje na nemško govorico (Es gibt). Potemtakem pri nju- nem opredeljevanju ne gre več za prisostvovanje, s katerim je določena vsa metafizi- ka od starih dalje, temveč za v metafiziki nemišljeno dopuščanje prisostvovanja. Hei- deggerjeva stvar mišljenja zatorej postane misliti bit lástnostno brez ozira na bivajo- če. S tem pa se pokaže, da »[l]ástnostno biti ni nič bitnostnega. Če razmislimo o biti sami, nas stvar sama na določen način vodi stran od biti; in mi mislimo usodo, ki bit daje kot dar« (20). Usoda/poslanost biti iz dogodja je zdaj tista, ki je kot dar one- ga, ki daje, poslana človeku v mišljenje. Kajti, kot pravi Heidegger, »[č]e človek ne bi bil stalni prejemnik daru iz ‹ono daje prisotnost›, če človeka ne bi doseglo v daru dano, tedaj bi ob izostanku tega daru bit ostala zakrita, tudi zaprta, človek pa bi bil izprt iz dosegljivosti tega: ono daje bit« (22). Na ta način pa je že tudi pretrgana ti- sta senca, o kateri namigujemo uvodoma, ki priča o živahnosti skozi jasnino osve- tljenega Heideggerjevega mišljenja svoje lastne sence v letih po izidu Biti in časa. Kajti, kot pravi sam, čeravno v drugem kontekstu, »[n]i izgleda brez luči – to je spo- znal že Platon. Vendar pa ni ne luči ne svetlobe brez jasnine« (81). Če strnemo, zvezek O stvari mišljenja nedvomno vsebuje ključna besedila za ce- lostno razumevanje Heideggerjeve misli, Hribarjev precizni prevod, skupaj z dobro- došlim slovarjem in prevajalskimi pojasnili ob koncu knjige, pa pomeni zanesljivo in strokovno dopolnitev »slovenskega Heideggerja«, in to ne glede na dejstvo, da so posamezni prevodi prvega dela zvezka pri nas sicer izšli že revijalno. Vsekakor gre pri izdaji dela O stvari mišljenja za pomemben kamenček v mozaiku pri nas še na- prej živahne prevajalske dejavnosti prevajanja ključnih Heideggerjevih del, s tem pa tudi hermenevtično-fenomenološke misli na sploh, za kar smo lahko le hvaležni. anthropo s 3-4 (259-260) 2020, str. 151 -154 martin u ranič