Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
i
Letna naročnina, Italija	Lir 28.000
Letna inozemstvo	Lir 40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	SO
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Leto XXXVIII. - Štev. 38 (1918)
Gorica - četrtek, 2. oktobra 1986 - Trst
Posamezna Številka Lir 600
Ki
si
ga
0 0 0
0 državi, ki si domišlja, da je turistična
Čuden začetek, nekam zelo znan je, vsaj za tiste, ki znajo moliti rožni venec. Niste se zmotili, to so uvodne besede, ko opravljamo to najbolj razširjeno in znano molitev.
DVE ZGODBI IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Imel sem mašo za ožji domači krog, samo pet nas je bilo. Najmlajši član, ljubljenček zakonskega para, je imel šele tri leta. Maša zanj res ni mogla biti najbolj privlačna, saj je imel svoj otroški svet. Po navadi otroke v cerkvi zamotijo z različnimi igračami, od ključev (da je nemir še večji) do medvedkov in punčk. Njemu vse te igrače niso nič pomenile. Hotel je imeti tetin rožni venec. Vedel je, da ga ima v torbici. Seveda ga je dobil. Ovil si je jagode okoli prstov, križ je imel pred seboj in se ves srečen nasmehnil. Kdaj smo mi nazadnje s takim veseljem in zadovoljstvom vzeli v roke rožni venec?
Lani je v družini mojih znancev zavoljo rožnega venca pošteno zaropotalo. Na Vse svete je oče po stari navadi zvečer molil rožni venec. Vse tri dele, na ta dan, samo po sebi razumljiva krščanska navada. A duh časa je tudi tu prinesel vprašanje. »Ta mladi« so to lepo navado sprejeli drugače. Že pri prvem delu so se dolgočasili. Oče, globoko veren mož, je to seveda videl in, čeprav močno prizadet, je zaradi ljubega miru zmolil samo žalostni del. Starejši hčerki, ki je bila takrat ravno doma na obisku, ni bilo prav, zato je začela in zmolila še častitljivi del. Med molitvijo je bila deležna ostrih bratovih pogledov, začudenih pogledov »ta mlade«, vendar je šlo do konca. Po končani molitvi je sledilo ostro razpravljanje, ali je bilo to potrebno ali ne. Da so padli različni očitki, si samo lahko predstavljamo.
Kaj mislite, kako bi ravnali v tem primeru? Bi molili, ali bi zaradi ljubega miru odnehali? Le čemu se spotikam ob ta doživetja in jih vlečem na dan? Zakaj spet začenjam z rožnim vencem in molitvijo? Kdo na svetu ga danes sploh še moli?
ZASTARELA ALI SODOBNA MOLITEV?
Res si nekoliko za časom, popolnoma nesodoben, kot je nekdo slovesno ugotovil, ko smo razpravljali, ali nam cerkev danes še kaj lahko pove in dd. Modernemu človeku ničesar, je pribil sogovornik. Jaz sem pa tako nerad zastarel in želim biti res moderen in napreden. Napreden tudi v tem trenutku, ko vam »piham na dušo«, da bi spet v oktobru molili rožni venec. Se mi je že čisto zmešalo? Ne vem, a upam, da ne. Mogoče bi tistim, ki mi potihem (ali na glas) očitajo, da sem nesodoben, če molim rožni venec, skoraj pritrdil, če...
Ja, če ne bi bil priča tolikim tragedijam. Vsak dan spiotl ugotavljam, da postaja naše življenje vedno bolj težko, da si vsak dan nalagamo večja in težja bremena. Če pomislimo samo na tiste, ki so po petnajstletnem skupnem življenju doživeli brodolom in si razbili družino. Delali in garali so, noč in dan, nikoli ni bilo časa za drugega, vedno je bilo samo delo in načrt, kaj vse še manjka. Ko je bilo vse skupaj, pa sta nenadoma ugotovila, da sta si polna tujca, nobene skupne točke ni več, nič skupnega razmišljanja in pogovarjanja. Vem, da si pri tem mislite, za to res ni časa. A brez skupnih vezi noben zakon ne more obstati.
Rožni venec, ta tako »nemoderna« molitev, pa je v resnici skupna povezava, ki poveže, družino, da spet govori enoten jezik. Ni samo enolično in dolgočasno ponavljanje angelovega pozdrava Mariji, ne, je mnogo več. Je spremljanje učlovečenja, trpljenja in odrešenja Kristusa za nas, je povezava z živim Bogom, ki je zaradi nas in naših grehov prišel na svet, da bi nas odrešil in nam dal življenje. Molitev nas dvigne iz naše zaverovanosti vase v resnični svet. Pokaže nam, da je naše življenje mnogo več kot nekaj dobrin,
ki si jih lahko na tem svetu v naši dobi lahko privoščimo.
Kako strahotno malo bi bilo, če je vse naše življenje samo to, kar si z lastnimi rokami prislužimo in pridobimo. Vsak dan se srečamo z resnico, da nas nekaj teži, da ni tako, kot bi mi radi. Le kako more biti tak, si postavljamo vprašanje, ko nas tisti, ki ga imamo radi, razočara in preseneti s svojo sebičnostjo. Naenkrat mu nič več ne pomeni moje delo, čeprav se trudim, bolj kot bi bilo potrebno. Kako naj povem, da sem že odrasel, odrasla (vsaj mislim), ko me nočejo razumeti. Lahko naštevam naše vsakdanje težave in križe v nedogled.
SADOVI ROŽNEGA VENCA
A kaj se bo spremenilo, če bom molil rožni venec? Ali ne bo vse prav tako kot do sedaj? Gotovo se zato človek ne bo spremenil čez noč v drugega! Ne, ne bom se, prav gotovo ne!
Spremenil pa se bo naš odnos do vseh problemov. Počasi bomo spoznali, da nismo v življenju sami, ampak živimo v skupnosti. Ne samo družinski. Ta skupnost je mnogo večja in pomembnejša. Bog je tisti, ki nas spremlja in nam daje moči, da moremo nositi svoj križ. Uresničiti naročilo, naj vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za njim, je mogoče samo, če smo z njim tudi povezani.
In rožni venec nas poveže v to skupnost. Ne spremljamo samo Marije pri njenem doživljanju učlovečenja, rojstva in darovanja, ampak vključimo v to tudi naše življenje, tudi naš začetek življenja, tudi naše rojstvo, naše iskanje vseh, ki se nam »zgubijo« in jih moramo z žalostjo in bolečino iskati. Ne najdemo jih že tretji dan, včasih pretečejo leta in desetletja. Nikoli pa se ne morejo zgubiti, če jih iščemo z Marijino pomočjo, na koncu nam jih bo pripeljala nazaj.
Tudi naše trpljenje ni več nesmisel in neumnost, ampak postane odrešujoče in polno moči. Trpljenje, povezano s Kristusovim trpljenjem, je vedno odrešujoče. Te resnice ne moremo doživeti, če ne molimo, če se s Kristusom ne srečamo. A trpljenje ni več nesmisel, ampak samo začetek. Kristus je poveličan. Česa si bolj ne želimo kot popolne sreče? Kristus nam zagotavlja, da bomo vstali tudi mi, da bomo dosegli poveličanje.
VSI STE VABLJENI
Apostol Pavel pravi, če boste vztrajali do konca, boste dosegli neminljivi venec zmage. Vztrajati do konca pa pomeni, biti vsak dan povezan z Bogom. Prav zato vas vabim, da bi vsak dan zmolili vsaj eno desetko rožnega venca, tako se bomo povezali v eno veliko skupnost. Pridruži se tej naši molitvi, saj je najsodobnejša pot, ki vodi k Bogu. Vse ostale modeme stvari se hitro spreminjajo. Ta, ki nas vodi k Bogu, pa je trajna, dd enkratno plačilo. Srečno večnost.
Verjemite mi, splača se biti nesodoben in nazadnjaški pred ljudmi, ki ne poznajo resničnih vrednot. Hudo pa bo, če se ne bomo srečali z Bogom že v tem življenju.
Zato se pridruži molitvi rožnega venca! Če so to zmogli svetniki, moremo tudi mi, kajti k temu smo poklicani. Apostol Pavel nas namreč nagovarja kot tiste, ki jim je svetost pri srcu, brez nje ne moremo k Bogu. Pridruži se, ne bo ti žal, je najbolje uporabljen čas, ki prinaša dobiček in obresti za večnost. Kdo na svetu nam daje take obresti?
M. R.
■	V Zagorsku, ki je versko središče Rusije in vsakodnevni cilj turistov iz vsega sveta, je v semenišču, enem redkih, ki še obstajajo v Sovjetski zvezi, izbruhnil požar, ki je poleg velike gmotne škode povzročil tudi smrt petih bogoslovcev, ki so se tam pripravljali na duhovništvo. Ni pa ogenj prizadel zgodovinskih stavb nenadomestljive vrednosti kot so samostan iz leta 1340 in cerkve iz 16. ter zvonik iz 18. stoletja.
(Od našega dopisnika)
V	Jugoslaviji, državi samoupravnega socializma, ki ima — na ljubo resnici bodi povedano — nešteto naravnih lepot: od čudovite in velike jadranske obale, do prekrasnih gora in drugih stvaritev narave, posejanih po svojih širjavah in daljavah; v tej državi torej, so se že pred desetletji odločili, da bodo postali tudi turistična dežela.
Že pred desetletji so to sklenili, po obračunu z Rankovičem, pred 20 leti, pa se je država odprla tudi tujim turistom. Kjer pa tujci poležavajo ob morju, se takih navad oprimejo tudi domačini, in tako je Jugoslavija v zadnjih dveh desetletjih nadvse želela postati turistična velesila...
VEDNO KAJ MANJKA
Bila pa so leta, ko v jugoslovanskih trgovinah ni in ni bilo najti npr. čebule. Občani te dežele bi se s tem sprijaznili: Ni! Pa pika! Ampak dopovej to tujcu!
Naslednje leto tujcev ni bilo, oz. bilo jih je veliko manj. Čebula je bila pri tem omenjena le mimogrede in le kot primer.
Kajti dogajalo se je, da so Švedi ali Francozi prišli s plinskimi kuhalniki taborit k Jadranu in so dobili celo plin...
Niso pa mogli kupiti vžigalic. In tako jim niti kuhalnik niti plin nista koristila...
Država je imela tedaj v svobodni Evropi precejšen ugled: bilo je po osamosvojitvi od Rusov, po padcu Rankoviča... Oblast je menila: če smo naše ljudi navadili, da živijo tu in tam brez vžigalic ali toaletnega papirja, bodo to razumeli tudi tujci!
Toda tu so se oblastniki ušteli! In ušteli so se še nekje. Zakaj tovarne ne delajo kot bi morale, je vsem jasno: »Delam osem ui in ko grem ven, se lahko vse podre za mano,« je znan rek delavcev v Jugoslaviji. V turizmu pa se ta rek ni uveljavil. Država je menila, da se bodo tujci navadili tudi na to, da so postreženi do te in te ure, kasneje pa naj se znajdejo po svoje; še najraje bi videli, da nam kar dajo svoj denar, ki so ga prinesli za dopust in se čimprej poberejo domov.
Tako so prišla leta, ko tujcev ni bilo več mogoče privabiti ne z odprtostjo dr-
Pertini je dopolnil 90 let
Bivši predsednik italijanske vlade Sandro Pertini je v četrtek 25. septembra spolnil 90 let življenja. Brez dvoma je Pertini ena najbolj izrazitih povojnih političnih osebnosti v Italiji. V času med obema svetovnima vojnama se je odločno pro-tivil fašizmu, po zadnji vojni pa je bil eden najbolj vplivnih in dejavnih članov PSI. Ves povojni čas je bil poslanec v parlamentu, daljše obdobje tudi predsednik poslanske zbornice, od leta 1978 do 1985 pa predsednik italijanske države.
Že zgodaj zjutraj mu je za rojstni dan telefonsko čestital papež Janez Pavel II., nato ga je na domu obiskal sedanji državni predsednik Cossiga, nakar se je Pertini podal v rimski parlament, kjer je predsednik senata Fanfani slavljencu izročil — Pertini je namreč dosmrtni senator — zlato spominsko odličje za opravljeno delo. Tudi ministrski predsednik Cra-xi se je spomnil jubilanta in mu podaril album s slikami iz obdobja, ko je bil Pertini poglavar države. Ožje vodstvo PSI ga je nato povabilo na kosilo, popoldne pa se je udeležil izrednega zasedanja socialistične stranke, ki je s tem hotela proslaviti slavljenčev jubilej. Po tudi Severna Amerika se ga je spomnila. Predstavnik sklada »Franklin Roosevelt« mu je izročil nagrado za »izjemen prispevek k demokraciji in svobodi«.
Mittelevropa in umetnost
Letošnje tradicionalno srednjeevropsko kulturno srečanje je imelo za predmet razpravo o »dunajski šoli«. Potekalo je v dneh od 25. do 28. septembra v Attemsovi palači v Gorici. Letošnje srečanje je dvajseto po vrsti, zato je bilo tudi veliko poudarka na sami vlogi te mednarodne manifestacije. Sodelovali so umetnostni zgodovinarji iz Avstrije, Jugoslavije, če-hoslovaške, Madžarske, Nemčije in Italije.
V slavnostnem govoru je predsednik Mittelevropskega inštituta Martina podčrtal širši pomen teh kulturnih srečanj, ki dajejo Gorici vlogo povezovalca kultur. Omenil je tudi posebej vlogo Gorice kot mesta z različnimi jezikovnimi etničnimi skupnostmi in mostu med duhovnimi oz. kulturnimi tokovi.
Od Slovencev so letos nastopili predstavniki osrednje Slovenije in sicer umetnostni zgodovinarji Emilijan Cevc, Nace Sumi in D. Prelovšek.
Hud mafijski zločin na Siciliji
V mestu Porto Empedocle na jugu Sicilije je v navzočnosti stotine ljudi pet morilcev ubilo šest oseb. Trije so bili iz mafijske družine Grassonelli, trije pa so padli po naključju, ker so bili v tistem trenutku zraven.
Isti dan so odkrili v starem volksvvagnu dva člana mafijske družine Messina, ki sta bila ubita z luparo, s puško s prirezano cevjo. To sta bili enajsta in dvanajsta žrtev iz tega klana v zadnjih dveh mesecih. Odgovor je bil piesenetlijvo hiter: šest ur zatem so padli trije iz nasprotnega klana: oče in sin Grassonelli ter njun varnostnik, in kot rečeno, še trije po naključju. V celoti je v tej družini že 7 mrtvih.
Kaj je ozadje tega obračunavanja? Gre za 1.500 milijard lir, ki jih je država namenila za gradnjo jezov, vodovoda, stanovanjskih blokov in šol v pokrajini Agri-gento. Gre torej za denar, ki prinaša lepe zaslužke in je z njim moč zaposliti veliko ljudi. Rodbina, ki bi se tega denarja polastila z gradnjo novih objektov, bi ne samo obogatela, ampak tudi zrasla na ugledu med prebivalstvom.
Novi jugoslovanski generalni konzul v Trstu
Jugoslovanska zvezna vlada je imenovala dr. Livija Jakomina za novega glavnega konzula SFRJ v Trstu. Rodil se je v Pradah pri Kopru leta 1940. Srednjo pomorsko šolo je končal v Piranu, v Splitu pa je dovršil vojno pomorsko akademijo. Do leta 1969 je bil pomorski častnik, nato pa je začel učiti na pomorski šoli v Piranu. Leta 1974 je postal predsednik zbora občin in komisije za narodnosti skupščine SR Slovenije, nato je bil predsednik komisije za promet in zveze, od leta 1982 pa je bil predsednik skupščine obalnih občin.
Koroški dnevi na Goriškem, Tržaškem in v videmski pokrajini
Pred štirimi leti so se Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice dogovorile za tesnejše sodelovanje in za celovitejši prikaz kulturnega življenja in značilnosti Koroške in naše dežele. Tako so, med drugimi pobudami, nastali kulturni dnevi, ki se odvijajo vsako leto, in sicer izmenično, na Koroškem in v deželi Furlaniji-Julijski krajini.
Taka oblika sodelovanja se je izkazala zelo učinkovita, saj prispeva k boljšemu poznavanju kulturnih razmer našega celotnega zamejskega prostora.
Letos se bodo Koroški dnevi začeli v soboto 11. oktobra in bodo trajali do nedelje, 19. oktobra. Potekali bodo na Goriškem, Tržaškem in v Videmski pokrajini. Ves spored je objavljen na 4. strani našega lista.
žave, ne z lepotami morja; dežela je postala turistični pekel. Alighierijev prvi verz iz Pekla: »O vi, ki vstopate, vsak up pustite,« je postal reklamni verz za bojkotiranje Jugoslavije kot turistične države.
OBDOBJE NIZKIH CEN
Upanje na nadaljnji razvoj jugoslovanskega turizma se je nato pokazalo v domačih turistih. Ti so se medtem že priučili sončenju ob morju, od Nemcev so (zlasti Slovenci), pridno prevzeli cel6 sončenje po vsej površini kože. In kar je najpomembnejše: domači gostje bodo ja razumeli, da jim turistični delavci niso preveč na voljo, saj se sami, ko so v službo, obnašajo prav tako; »delam do dveh, potem se za mano lahko vse podre«.
Ko pa so naftni šejki 1973. leta zamajali denarne navade Evropejcev, je Jugoslavija spet postala tudi po Evropi znana turistična dežela. Tokrat ne zavoljo Jadrana in liberalnega socializma, marveč zaradi nizkih cen.
V	našo deželo se tedaj začeli prihajati mladi Evropejci z nahrbtniki in spalnimi vrečami; pa tako s volksvvagnovimi »hrošči«, ki so s seboj pripeljali čebulo, krompir in toaletni papir. Ampak bili so tujci! In prinesli so konvertibilni denar.
GOLJUFIJE OB JADRANU
Leta Gospodovega 1986 pa ob Jadranu goljufajo! Parkirnino zaračunavajo po tri-tisoč din, kar je približno 15 nemških mark, čeprav je resnična cena parkiranja 300 din. Žrtve so večji del tujci.
Pred dnevi so v istrskem mestecu spet enkrat sedeli Ignacij, Fortunat in Anastazij. K njihovi mizi je prisedel Kurt (pa ne Waldheim), in jim hitel pojasnjevati, da v to državo že ne pride več na dopust.
Tovariši Samoupravec, Delegatič in Neu-vrščenec so bili sprva nad takim bogokletjem zaprepaščeni, kasneje pa so s Kurtom kar našli skupni jezik. In pravi Kurt: »Sprehajam se zjutraj — malo pred sedmo uro je bilo — po "rivi”, gostilna "Istra” je na stežaj odprta, notri ob mizi sedijo štirje natakarji; približujem se vratom, da bi vprašal, če imajo že odprto in če bi lahko že popil kavo. Kar ena od žensk zavpije "zatvoreno”! Kar okame-nel sem tam na vratih. Ampak jaz nisem prišel k vam, da bi name lajali! Nikoli več!«
Ignacij Samoupravec pojasnjuje: »Naši natakarji, sprevodniki, prometniki in drugi turistični delavci so reveži, ki delajo svojih osem ur, potem pa jih nič več ne briga! Oni so plačani za tistih osem ur! Resda nekaj denarja dobijo z goljufijami, plače pa imajo skromne! Dokler bo država imela turizem v svoji posesti, ne pričakujte od turističnih delavcev prijaznosti!«
»Ja ja,« poprime spet Kurt. »Turisti smo tu le surovina, le material za njihov zaslužek! Nikoli več!«
Domači trije turisti so še ugotavljali, kako se obnašajo istrske občine do lastnikov počitniških parcel iz Slovenije. Nazadnje so vsi štirje ugotovili, da je tujih turistov pravzaprav vsako leto manj.
»In še tisti, ki pridejo, pridejo zato, da tu živijo ceneje kot doma; pridejo tisti, ki bi sicer ostali doma!« je sklenil razmišljanje Anastazij Neuvrščenec.
»In končno bomo vsi zadovoljni, ker se bomo dokončno rešili tujcev! Na turizem bomo pa lepo pozabili,« pravi Ignacij Samoupravec, »nastopil bo končno raj na zemlji: II paradiso!«
* * *
. Država, ki si je domišljala, da je turistična, je svoj turizem pokopala. Pravzaprav ga nikoli ni prav postavila na noge. Vse preveč gostov je razočaranih in se ne vračajo več.
Pa tukajle lahko nehamo! Morali bi začeti vse znova: kakor pri turizmu, tako pri rudarstvu, avtomobilski industriji in drugod. Sedanje gospodarstvo mora nujno razpasti, da bo lahko začelo kliti in rasti novo, zasnovano na gospodarskih in ne na političnih zakonitostih.
Bralci pišejo
Ob začetku Šolskega leta Ed'iu Devetaku v spomin
Slovenci smo zarad ogroženosti vedno zelo skrbeli za šolo in splošno izobraževanje. Pomenila sta nam najtrdnejšo oporo za naš narodni obstoj. Pomislimo samo na Slomškovo zavzetost pri ustanavljanju »nedeljskih šol«. Nič manjša ni bila skrb v naših krajih, kjer jih je organizirala Ciril-Metodova družba, a jih je fašizem nasilno ukinil.
Zato ne bo odveč, če ob začetku šolskega leta posvetimo krajši zapis o slovenskih šolah na Tržaškem in Goriškem. Ne nameravamo sicer navajati podrobnih podatkov o številu vpisanih. A povedati moramo, da se na žalost zavoljo splošnega demografskega upadanja rojstev tudi v slovenskih šolah v Italiji precej niža število vpisanih, zlasti v prve razrede osnovnih šol.
POMEBNOSTSLOVENSKEGA ŠOLSTVA
Z, obnovitvijo slovenskega šolstva v tistih krajih Primorske, ki so ostali po drugi svetovni vojni v italijanski državi, se je začel za slovensko narodno skupnost v Italiji prerod, s katerim je bilo mogoče ohraniti živo narodno zavest in ponos naših ljudi.
Včasih se premalo zavedamo, kako odločilno pomembni za nadaljnji narodni obstoj in razvoj so bili tisti prvi meseci po maju 1945, ko so takratni profesorji in učitelji (ki so bili iz naših krajev ali pa so prišli iz osrednje Slovenije zlasti kot begunci) in seveda starši z velikim čutom odgovornosti organizirali slovensko šolstvo.
V nadaljnjih štirih desetletjih so izšli iz slovenskih šol številni izobraženci v najrazličnejših strokah. Ti izobraženci pomenijo sedaj steber slovenskega življenja pri nas. Na žalost so se nekateri, ki so ci-cer obiskovali slovensko šolo, kasneje v večji ali manjši meri izneverili svojemu jeziku in narodu. To so pretežno ljudje šibkega značaja, ki jih je italijansko okolje v glavnem že asimiliralo. Na nekatere je seveda kvarno vplival tudi zgrešeni ideološki intemacionalizem. Kljub raznim odpadom pa je obračun še vedno pozitiven.
KAKOVOST NAŠIH ŠOL
V skrbi za številčnost pa včasih pozabljamo na kakovost naših šol. To pa se prej ali slej maščuje. Ta negativna plat prihaja do izraza zlasti kasneje, ko že tudi novi rodovi prevzemajo skrb za izobraževanje mlajšega rodu. Zdi se, da generacijska obnova v učnem kadru ni zadnja leta na takšni kakovostni ravni, da bi smeli brez zaskrbljenosti gledati na nadaljnji uspešni razvoj naših šol. Po drugi strani pa je znano, da so ravno nekateri mlajši učitelji in profesorji med najboljšimi.
Zato moramo zelo skrbeti, da splošna kakovostna raven v naših šolah ne bo padla, saj bi v takem primeru kaj kmalu tudi splošna raven naše celotne narodne skupnosti zdrknila pod tisto mejo, ki lahko pomeni zanesljiv jez pred splošno asimilacijo.
Naš narodni obstoj namreč lahko ogroža tudi nižja kakovost v znanju in sposobnostih v primerjavi z večinskim narodom. Kako naj ostane v italijanskem okolju, ki je večkrat tudi nenaklonjeno do Slovencev, dovolj samozavesten tisti pripadnik manjšine, ki se čuti ali dejansko tudi je manj Izobražen in razgledan kot njegov italijanski kolega.
ZAVRNITI TUJE VPLIVE
Kakovost slovenske šole je torej po eni strani odvisna od učnega osebja, po drugi pa tudi od splošnih razmer, v katerih učno osebje dela. Res je, da te razmere v italijanskem šolskem sistemu niso vedno najboljše, ker so pač odraz splošnih razmer.
Veliko pa pomeni v tem smislu tudi pristop, ki ga imajo do šole starši In celotna narodna skupnost. Zato se zdi zelo neprimerno in škodljivo, da dopuščamo, da vdirajo v slovensko šolo razne sile običajno večinskega naroda, ki s šolo nimajo nič skupnega. Pri tem mislimo zlasti na grobo politizacijo ter Izkoriščanje in ščuvanje mladine za razne »stavke«. Takšni nezakoniti odhodi dijakov iz šole so silno škodljivi zanje in za celotno narodno skupnost. Šola mora biti namreč sredstvo za pozitivno vsestransko Izobraževanje mladega človeka, ne pa za splošno rušenje In navajanje k brezdelju.
DOLŽNOSTI DIJAKOV
Vsem, ki so te dni začeli novo šolsko leto, želimo, da bi kar se da uspešno opravljali svoje dolžnosti. Posebej pa naj
spomnimo dijake na nekatera dejstva, ki se včasih zdijo, da so samo še obrabljene besede.
Najprej jim je treba povedati, da učenje ni samo dolžnost, ampak imajo do njega tudi pravico. Učenje je pravzaprav delo, ki nam mora ugajati, ni luksus, ampak potreba, da razvijemo našo ustvarjalnost in naše kritično presojanje. Pri delu v šoli naj sodelujeta naš razum in srce za čim večjo duhovno obogatitev in počlovečenje vsakogar.
Vsakdo se uči predvsem zase, da bo postal zrel in boljši. Uči pa se tudi zato, da bo postal koristen član človeške družbe. Seveda si bo z učenjem tudi pomagal, da bo lahko z delom, ki si ga bo izbral na podlagi svojih sposobnosti, preživljal samega sebe in svojo bodočo družino. Le če ga bo delo zadovoljevalo, bo uresničil samega sebe.	M. B.
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Po deseturni vožnji z letalom smo iz Rima prispeli v New York. Z avtobusom smo se peljali pod reko Hudson k hotelu Saint Moritz, ki je pri Central Parku. Kazalce na uri smo premaknili za šest ur nazaj. Mesto naredi vtis velikega človeškega mravljišča: vse hiti za denarjem, ki je postal bog-moloh, kateremu je treba vse žrtvovati. Ce ne znaš priti do denarja, do bogastva, nisi uspel v življenju in zato ne veljaš nič.
Denar in ugled sta dve gonilni sili ameriškega življenja. Da prideš do ugleda, moraš bivati v palači, kjer stanujejo razni mogotci, filmski igralci in podobno. Vsako tako stanovanje, ne vila, pa stane do dve milijardi lir.
New York se deli na pet področij: Manhattan, Ouinzli, Brooklyn, Harlem in pa Bronx. Manhattan je sestavljen iz samih nebotičnikov: dva najvišja imenujejo kar Dvojčka, ker sta si enaka. V njih dela več kot sto tisoč oseb. V Ameriki velja pravilo: kjer ljudje delajo, trgujejo, ne bivajo. Zato je ponoči v takih centrih vse mrtvo. Manhattan pomeni trgovska podjetja in banka.
Ouinzli je področje bogatinov, Brooklyn pa bolj eleganten, ne več naselje Italijanov. Harlem in Bronx sta povečini obljudena s črnci, Portoričani in Judi. Ti zadnji niso priljubljeni. So pribežniki iz Poljske in Rusije: verski fanatiki. Možje nosijo brade in črne klobuke, izpod katerih visijo kodri, žene pa so obrite in nosijo lasulje. Ukvarjajo se z biseri, so bogati, a skopuhi. Imajo pa veliko otrok. V teh dveh predelin mesta je veliko požganih hiš, vse umazano in zanemarjeno, a par sto metrov naprej je vse čisto in elegantno. Ponoči ni varno hoditi po teh krajih.
Z letalom smo se potem odpeljali do slapov Niagara, kar pomeni v indijanščini velik grom vode. Slapovi, znani po celem svetu, so visoki 56 m; šumenje vode je oglušujoče, prizor, ki človeka prevzame. Vozili smo se z ladjo do slapov: z vsemi motorji je obstala na mestu, vsi smo bili mokri, čeprav smo imeli nepremočljive plašče. Pri kosilu smo občudovali ta del narave v vsej njeni veličini.
Washington: glavno mesto ZDA. Nima industrije, je sedež parlamenta, tam biva predsednik države v Beli hiši; znamenit je Lincolnov spomenik. Prvemu predsedniku Washingtonu pa so postavili spomenik v obliki velikansketa obeliska. Na drugi strani, na steni, je seznam padlih v vietnamski vojni, zraven pa prelep spomenik treh vojakov.
Arlington: pokopališče, kjer je pokopanih prek 400.000 zaslužnih vojakov in njihovih sorodnikov. Tam je tudi grob Johna Kennedyja in njegovaga brata Roberta; pri vhodu je pa spomenik sedmim vojakom, ki so zasadili zastavo na nekem japonskem griču v drugi svetovni vojni.
V	tem mestu je tudi Pentagon, glavno vojaško poveljstvo. Ogledali smo si tudi vesoljski muzej: nemška VI in V2, ki sta sejali smrt v Angliji, zrakoplov bratov NVright, umetni sateliti vseh velikosti, prva vesoljska kapsula (v njej sc je peljal Glenn). V istem muzeju, kakor je tam navada, je tudi samopostrežna obednica: vse je kakor na tekočem traku. Vzameš na pladnju, kar želiš, plačaš, poješ na hitro,
Med številne žrtve stalinističnega fanatizma pri nas po vojni maja 1945 moramo prišteti tudi pok. Edija Devetaka z Vrha. Letos obhajamo 40-letnico njegove nasilne smrti. Njegova sedaj pokojna mama Amalija je neki zaupni osebi pripovedovala o svojem sinu, njegovem življenju in smrti. Ta oseba si je njeno pripovedovanje zapisala. Ta zapisek sedaj objavljamo, Ediju v spomin in živim v opomin, kot piše na vratih v taborišču v Dachauu.
Edi Devetak se je rodil na Vrhu 12. novembra 1923. Ko je bil še otrok, je obolel za škrlatinko, ki mu je pustila kot posledico motnje na očeh. Tedanji župnik g. Zega je večkrat rekel: »Iz tega fanta bo še nekaj, če se bo varoval slabe družbe!«
Ko je obiskoval osnovno šolo v domači vasi, se je v prostem času rad držal doma in pomagal mami. Starši so ga poslali v malo semenišče v Gorico, toda po enem letu je moral študij opustiti zaradi oči. Vpisal se je v industrijsko šolo (avviamen-to industriale) v Tržiču in opravil tečaj za mehanika. Dobil je službo na železnici, toda samo eno leto je delal. Jeseni 1942 je namreč moral k vojakom. Prav tiste
ker drugi čakajo, da se usedejo. Povsod množice ljudi vseh ras in jezikov. Nihče te ne pozna, nikomur nisi potreben, nihče te nič ne vpraša in tudi nikomur nisi v napoto. Če se te kdo dotakne, ti reče: Sory (Oprosti) in to je vse. Ljudje so nasmejani, ker svobodno živijo in je narava radodarna.
(Kcnec prihodnjič)	(Rudi Bogateč)
■ Papež Janez Pavel II. se je v nedeljo 28. septembra pri maši v baziliki sv. Petra spomnil svojih dveh neposrednih predhodnikov Pavla VI. in Janeza Pavla I., ki sta oba umrla v letu 1978, prvi 6. avgusta, drugi 29. septembra. Pavel VI. je bil neutruden v izvajanju koncilskih smernic, Janez Pavel I. pa je že kot patriarh v Benetkah podal programske napotke za uveljavitev koncilskih odlokov. Bazilika je bila nabito polna, zlasti pa je bilo mnogo romarjev iz dežel, kjer sta bila oba papeža rojena.
■ V Franciji so bile preteklo nedeljo delne volitve v senat, ki so znova pokazale, da se Francozi odmikajo od komunistične in socialistične stranke. Veliki poraženci so zlasti komunisti, ki so od 24 padli na 15 sedežev, medtem ko so socialisti nazadovali od 69 na 64 senatorjev. Sredinska skupina se je znova okrepila in šteje že 152 mest. Med njimi prednjači novogolistična stranka, ki jo vodi sedanji ministrski predsednik in pariški župan Chirac. Povečala je število sedežev od 60 na 77. Izvoljen je bil v tej grupaciji tudi sin generala De Gaulla: admiral Philippe De Gaulle.
■ Na letošnjem zasedanju glavne skupščine Združenih narodov v New Yorku je govoril tudi italijanski zunanji minister Andreotti Omenil je terorizem, ki zadnje čase posebno tlači Evropo in dejal, da se je treba zoperstaviti temu organiziranemu nasilju predvsem ob spoštovanju načel državnega in mednarodnega prava, odreči pa se vsaki samovolji. Glede Bližnjega vzhoda je pa bil mnenja, da ne bo prišlo do pomiritve vse dotlej, dokler ne bodo vse strani priznale Izraelu pravice do obstoja, Palestincem pa pravice do samoodločanje.
■ Severnoameriški časnikar Nicholas Da-niloff je bil po tednih medsebojnega naprezanja spuščen in je že zapustil Moskvo. Aretiran je bil 30. avgusta, ko je bil na tem, da se vrne v ZDA in mu je neznanec izročil zavojček, v katerem so bili posnetki sovjetskih vojaških objektov v Afganistanu. Očitno je, da je bila vsa zadeva podtaknjena, da bi lahko Daniloffa obtožili vohunstva in z njim barantali za izpust sovjetskega uslužbenca pri Združenih narodih Genadija Zaharova, ki je skušal od nekega funkcionarja severnoameriške tajne službe kupiti tajne dokumente in je bil seveda aretiran. Severnoameriška vlada na to izsiljevanje ni pristala in je enostavno zahtevala, da se Daniloffa izpusti, ker da ni bil vohun. Vsa zadeva je močno skalila ameriško-sovjetske odnose in postavila pod vprašaj celo napovedani vrhunski sestanek Reagan-Gorbačov.
dni je bil ob bombardiranju ubit v Livornu njegov brat. Zadnje pismo, ki ga je ta pisal, je bilo z Marijine božje poti Monte Nero pri Livornu.
Edi je služil vojake v Asti, Bergamu in Milanu. Ko je bil v tem mestu, se je skoro čudežno rešil, ko so Angleži bombardirali Milan. Kar šestkrat zaporedoma so v dobre četrt ure padale okrog njega bombe, ko je tičal v nekem jarku. Zračni pritisk mu je razparal obleko, sam pa je ostal nepoškodovan.
Septembra 1943 se je vrnil domov. Na Krasu je pa že vrelo. Svetovali so mu, naj se umakne iz domače vasi; toda sam je sklenil, da ostane. Vendar so ob koncu meseca prišli Nemci ob prvi veliki čistki, ga pobrali in odpeljali v Nemčijo na prisilno delo. Poleti 1945 se je vrnil iz ujetništva. Na deželi je neomejeno vladala in komandirala OF, ki se Edi z njo ni strinjal.
Dobil je službo pri zavezniški vojaški upravi. Vsako jutro je hodil v Gorico, zvečer se pa vračal. Na Vrhu so sklicevali sestanek za sestankom (mitingi); tudi sam je kdaj šel, ker so rekli, da sme vsakdo povedati, kar misli. Edi je tudi povedal; nekaterim je bila všeč njegova beseda, drugim ne.
Zgodilo se je, da so volili vaškega župana. Edi ni bil na listi, ki jo je sestavila OF, kljub temu je na volitvah dobil 29 glasov več kot ostali kandidati. Po tem dogodku ga je srečal domačin njegove starosti, ga ustavil in zagrozil: »Kaj delaš reakcijo v vasi! Ti ali jaz morava izginiti!«
Kot uslužbenec vojaške uprave je moral nekaj časa hoditi v Komen; vozili so ga Angleži z džipom. Pripovedoval je doma, kako so mu Komenci tožili nad nasiljem partizanov. Nekega dne so priredili proti njemu pravo ljudsko manifestacijo s številnimi zastavami, na katerih je bila rdeča zvezda.
Doma je postajalo iz dneva v dan zanj bolj nevzdržno. Povsod so lazili za njim in vohunili. Mislil je, da bi si dobil stanovanje v mestu. Toda odlagal je, češ če se rdeči namenijo koga ubiti, ga najdejo, kjerkoli biva. V hišo si pa niso upali priti, ker so vedeli, da je pri hiši orožje. Vendar je slutil, da nekaj pripravljajo. Teden pred smrtjo je bil pri sv. zakramentih. Dejal je: »Pripravljen sem. Če že mora kdo dati življenje, je bolje, da ga dam jaz, ki sem sam, poročeni imajo družino.«
Ko se je nekega dne vrnil iz službe, je imel udarec na čelu, a ne doma ne v službi ni povedal, zakaj. Ko je zadnji dan odhajal od doma, se nikakor ni mogel posloviti. Znancu je zaupal: Ne vem, kolikokrat sem se ozrl nazaj k mami in ji zaklical: »Zbogom, mama!«
Ko se je 29. avgusta zvečer vračal iz službe, se je ustavil v Rubijah pri stari materi, ki mu je še izročila deteljno seme, da ga nese domov. Ubral je bližnjico. Tam pa so ga čakali. V Kamnišču so ga prijeli, mu z žico zvezali roke na hrbtu. Najprej so ga peljali k Matelčevim in nato naprej, kjer so ga mislili vreči v star vodnjak. Po poti jih sreča neki fant, ki Edija vpraša: »Kam te peljejo?« »Vprašaj nje,« je bil Edijev odgovor. Od tam so Edija odvedli v Potok, kjer so ga strahotno mučili in pokončali.
Po osmih dneh so ga našli Angloame-rikanci pokritega s kamenjem blizu tam, kjer so ga mučili. Telo je bilo vse razbito, roke še vedno zvezane na hrbtu, jezik odrezan, oči izkopane.
Vest se je kot blisk raznesla po vseh krajih; razmesarjeno truplo so prenesli v kapelo na goriško pokopališče. Partizani so vrgli med ljudi vest, da so mu lisice odjedle jezik in izpile oči.
Mati je zaključila svoje pričevanje: Oče ni mogel preboleti Edijevega mučenja in smrti. Taval je okrog kot izgubljen. Neke noči je vzel puško in se odpravljal od doma, misleč, da žena spi. Toda ni spala. Vstala je in ga začela pregovarjati, naj opusti namero maščevanja. »Ne morem več,« je rekel mož, »zdaj je prišla ura, da jim posvetim.« Pa je žena Amalija pokleknila predenj, namerila puško na svoje prsi in mu rekla: »Sproži! Potem pojdi, kamor hočeš, toda samo prek mojega trupla!«
Po 20 letih od tiste noči, je nekemu duhovniku priznala: »Hvala Bogu, da se takrat nismo maščevali!«
Dragi Edi! Lepo si živel z živo vero v srcu. Domu si bil luč, pred vsemi pa značajen fant, ki svojega verskega in narodnega prepričanja nisi nikoli zatajil. Prav zato si postal žrtev tistih zmedenih časov stalinističnega fanatizma in sovraštva. Naj ti bodo te vrstice v pozen, a trajen spomin, na željo tvoje pokojne mame.
O Kocbeku in domobrancih
Z zanimanjem, a istočasno tudi z delnim začudenjem sem prebral uvodnik dr. Ko-ceta »Kocbek - pričevalec?« v Katoliškem glasu z dne 4. septembra 1986. Na splošno zagotovo drži, kar pisec sporoča, namreč, da je bil Kocbek vprašljiva osebnost. Vendar se mi zdi, da pisec tako imenovano Kocbekovo zgodovinsko krivdo bistveno absolutira. V tem je pristranski in nekritičen. Resnica ima velikokrat več vidikov in v želji po nepristranski točnosti moramo osvetliti tudi tista dejstva, ki govore Kocbeku v prid.
Res je sicer, da se je Kocbek podal v sopotništvo s tistimi, ki jih je v njegovem času vodilno krščanstvo bistveno obsodilo. Kljub temu se zdi, da je tu s svojo svobodno odločitvijo tvegal poskus krščanske prisotnosti pri »preoblikovanju« sveta, kot si je mislil. Nadaljnji potek Zgodovinskih dogodkov je pokazal, da se je Kocbek politično zares uštel. Njegovi komunistični sopotniki so ga v času največjih nesporazumov vrgli v ropotarnico zgodovine, kot da bi bil staro, zarjavelo orodje.
Vendar so se ušteli tudi ti. Kocbek je tudi v tem neuspehu pričevalec in tipičen primer novega slovenskega intelektualca. Piedvsem pa je to umetnik in mislec. Tu govori s svojimi utopijami v dobrem in slabem, predvsem pa s svojo lepo besedo tudi novim generacijam.
Če je res, kar trdi dr. Koce, namreč, da se je Kocbek premalo zavzel za tiste katoličane, ki so jih komunisti obsojali na smrt, potem je to obžalovanje in obsojanja vredno. Vendar pa je treba priznati, da se je v poznejših povojnih letih zadevno spremenil. Končno se je, pa naj še tako pozno, zavzel tudi za pobite domobrance. S tem je izzval poseben proces slovenskega domovinskega prebujanja kritične vesti. Ali ni to nič?
Tudi ne drži, da je Slovenija takoj junija 1945 vedela za poboj domobrancev. Nasprotno, vedeli nismo nič, posebno tisti, ki smo bili neprizadeti. Sam sem bil tedaj še predšolski otrok. Dobro se spominjam, da mi je še leta 1959 neka starejša ljubljanska katoliška gospa zatrjevala, da so domobranci na prevzgoji v posebnih taboriščih. Še tedaj so mnoge matere na skrivnem upale, da so njihovi ubogi sinovi-domobranci še živi in se bodo še srečno vrnili domov. Dejstvo je, da je komunistična oblast skušala storiti vse, da se o grozni usodi domobrancev ne bi nit zvedelo. Morda so zato tako ostro zavračali tudi zdomski tisk. Tudi tu je bil Kocbek med prvimi, ki je javno postavil piko na »i« in v veliko jezo komunizma domovini in svetu povedal, kaj se je na strahotni način leta 1945 dogajalo v krvavih slovenskih gozdovih.
Lev Detela
Op. ur.: »Slovenski Primorec« v Gorici je že leta 1946 napisal daljše poročilo o vetrinjski tragediji. Nerazumljivo se nam zdi, da bi prav intelektualci tako dolgo nič ne vedeli o pobitih domobrancih.
Pomoč za duhovske poklice
»Odmev ljubezni«, glasilo mednarodnega gibanja Cerkev v stiski, je objavilo novico, da je to gibanje v lanskem letu namenilo za duhovniške poklice v vzhodnoevropskih državah in Tretjem svetu devet milijonov dolarjev. List tudi poudarja, da se Cerkve v teh državah pri skrbi za nove duhovne poklice srečujejo z raznimi težavami. Na Poljskem so bogoslovna semenišča prepolna, na Madžarskem naglo upada zanimanje za duhovne poklice, na češkoslovaškem se fantje zelo zanimajo za študij teologije, vendar je vlada postavila zelo ostre pogoje, tako da morajo veliko prosilcev odkloniti, v Tretjem svetu pa je opaziti razveseljivo zanimanje za duhovne poklice. V tem delu sveta je vedno več duhovnikov in redovnikov pa tudi prosilcev za vstop v semenišče, vendar je za vse premalo prostora, škofije pa so prerevne, da bi mogle brez pomoči iz tujine vzdrževati bogoslovce in ustrezne visokošolske zgradbe.
★
■	V vzhodnem Bejrutu, v katerem živijo krščanski maroniti, so neznanci umorili poveljnika 5. libanonske krščanske brigade majorja Halija Kenaana. Zdi se, da je umor povezan z vdorom sil odstavljenega poveljnika libanonskih sil Hobeika, ki se je zatekel v Sirijo. Spopad se je končal z zavrnitvijo teh čet, terjal pa je življenje 65 oseb, kakih 200 pa je bilo ranjenih. V muslimanskem delu libanonske prestolnice pa so neznanci ugrabili francoskega časnikarja Sroussija. Število v Libanonu ugrabljenih Francozov se je tako povečalo na osem.
Moji ameriški vtisi
TfMIM BO IEM
Prizor iz igre »Časovno vzporedje v Birkenvvaldu«, ki ga bo v okviru letošnjih Koroških dnevov uprizorila igralska skupina SPD »Zarja« iz Železne Kaple v gledališču »F. Prešeren« v Boljuncu v nedeljo 12. oktobra ob 16. uri. Predvajana bo samo enkrat.
Režiser Poldej Zunder
Zvoki ob jadranski obali
Koroški dnevi na Tržaškem
Časovno vzporedje v Birkenvvaldu
Igralska skupina SPD »Zarja« iz Železne Kaple je že znana za uspešne predstave, s »Časovnim vzporedjem v Birkenvvaldu« pa je prekosila vsa pričakovanja. Avtor igre je Viktor E. Franki.
Izpoved vsebine ni sovraštvo, želja »nekega dne ti pa bom vse poplačal«, ampak pretresljivo odpuščanje. Podnaslov tega teksta naj bi 'oil, kako psiholog doživlja taborišče smrti, saj je sam izgubil med vojno starše, sestro, brata in vse ostale za smrtonosno žico, v krematoriju in plinskih celicah. Iz iste barake so mu odvedli brata, katerega so mu fašistični rablji mučili do smrti. Opisuje svoje životarjenje med upanjem in resignacijo. Psihološko razglabljajoče se med zaporniki pogovarja s svojo mrtvo materjo ter ubitim bratom, ki sta oba v onstranstvu. V tem smislu je drama tudi napisana v neke vrste metafizičnem dualizmu. Dialog se razvija posredno tako rekoč med živimi in mrtvimi — konkretno: sin v taboriščni baraki, mati pa rajnka v onstranstvu, razmišljanja obeh pa tečejo v obliki dialoga.
Igralska skupina sestoji iz približno 25 članov. V zadnjih letih so z velikim uspehom uprizorili igri »Dva bregova«, ki so jo igrali med drugim na Borštnikovem srečanju v Mariboru in »Veronika Deseniška«; tudi s to igro so nastopili na Borštnikovem srečanju ter na poletnih igrah v Ljubljani. Druge zelo uspešne uprizoritve igralske skupine SPD Zarja so bile: »Mladost pred sodiščem«, »Molčeča usta«, »George Dandin«, »Sluga dveh gospodov« idr. V skupini sodelujejo tako odrasli kot tudi mladinci. Po poklicu pa so pretežno nastavljen«, kmetje in študentje.
Barkovlje
Na rožnovensko nedeljo (5. oktobra) imajo v Barkovljah običajno procesijo z Marijinim kipom. Ob 8. uri bo sv. maša, po maši pa procesija.
★
Sožalje
Župnijska skupnost in cerkveni pevski zbor iz Mačkolj izražata iskreno sožalje dolgoletni organistki in članici župnijskega sveta Amaliji Sturman, pevkama Anici in Barbari ter vsem sorodnikom ob smrti moža, očeta in brata Mirota.
* * *
Ob izgubi dragega očeta Mirota sočustvujejo z Anico, Barbaro in svojci članice dekliškega zbora Slovenski šopek.
Skavtsko srečanje na slovenskih tleh
V	nedeljo 21. septembra je slovenska zamejska skavtska organizacija spet zaživela po poletnih taborih na skupnem srečanju in neuradno stopila v novo delovno sezono.
Korošci, Tržačani in Goričani smo ponovno okusili prijetno vzdušje, ki ga znamo ustvariti, ko se zemljepisne razdalje med nami skrčijo in se znajdemo z roko v roki pri odkrivanju medsebojnega bratstva. Priložnosti, da bi se še neznani spoznali, je bilo za vsakogar, ki hoče s svojo osebnostjo očarati prijatelja, nadvse veliko.
Pot nas je vodila mimo gorenjskih krajev, biserov slovenske narave in kulture,
Brezij, Vrbe, Begunj, Vintgarja, od koder je vsakdo odnesel poseben vtis, ko je poučnemu izletu pridružil srečo prijateljskega odnosa s sopotnikom. Med razigranimi in prijaznimi pogovori smo obnavljali in utrjevali vezi med nami, marsikdaj tudi obujali spomine na pretekle, skupne dneve. Vnovič smo doživljali trenutke, ko je čut za upoštevanje drugih premagal vsako našo skrb. Zaključili smo pot v Gorjah pri Bledu, kjer smo se poslovili.
Goričani, ki smo srečanje organizacijsko pripravili, smo se žal predstavili v okrnjenem številu zaradi nujnih zadržkov velike večine doberdobskih in števerjanskih prijateljev; njihova odsotnost je bila nenadomestljiva, zato je verjetno vplivala na moralo srečanja.
Je pa res, da je dan potekel predvsem v znamenju večletnega sodelovanja s sorodnima slovenskima skavtskima organizacijama s Koroške in Tržaške; sodelovanje, ki potrjuje našo živo vnemo pri zbliževanju mladih in njihovih idealov. - mg
Ob prazniku Rožnovenske Matere božje bo v Podgori v nedeljo 5. oktobra ob 14.30
MARIJANSKA PROCESIJA
Pridigal bo misijonar z Mirenskega Grada g. Pust. Po procesiji bo godba iz Nabrežine izvajala svoj koncert, čemur sledi
PRAZNIK ŠTRUKLJEV
ter srečolov za misijone. Na voljo bo okusna jedača in pijača.
V	letu velikih ekoloških problemov se Pastirček, ob svoji 40-letnici izhajanja, predstavi v platnici z lepo risbo iz narave. Narisala jo je Vesna Cescutti l.F Sr. š. »Ivan Trinko« - Gorica. Učiteljica L. P. na prvi strani navdušuje otroke za koristno sodelovanje s Pastirčkom in vošči srečno novo šolsko leto. Danila Komjanc je za 1. razred pripravila razgibano poučno stran o trgatvi, za 2. razred pa prvi del zanimive zgodbe (v slikah) Marcelino, kruh in vino. Dalje nam besedilo in slike predstavljajo mogočno Pastirčkovo slavje v Gorici ob 40-letnici, pri katerem je nastopalo nad 170 otrok s Tržaške in Goriške. Zora Saksida je napisala pesem Prvo pismo in stran - tekmovanje za knjižno nagrado. Lučka Susič opisuje prve dogodivščine nagajivega Tomija. Katehet predstavlja delček nauka sv. Frančiška in sv. Hedvike ter razmišljanja ob nedeljski maši. Članek Tabori tržaških in goriških skavtov (Olga Tavčar) prikaže letošnje nepozabne trenutke življenja v naravi. O Socerbski jami piše Evelina Pahor. Nova rubrika Srečanja bo skozi celo leto prinašala delovanje naše mladine v prostem času. Tokrat se »srečamo« z OPZ in MPZ »Vesela pomlad« - Opčine. Za presenečenje je poskrbel V. Kos z Japonskega z voščilom slavljencu Pastirčku. V prvo številko spada seveda tudi izid nagradnega natečaja za naslovno stran. Žirija je imela izredno težko delo, saj je morala izbrati prve nagrade med skoraj 300 risbami! Prispevki otrok (risbe, spisi, uganke) so kot vedno
Z GORIŠKEGA
Rupa
Pred tedni je stekla nabirka v sklad spomenika padlim borcem. Osnutek zanj je izdelal geometer Ivo Rojc, ki ga je pripravljalni odbor, sestavljen iz vseh komponent javnega vaškega življenja, že sprejel.
Iz časopisov pa je razvidno, da ta še vedno ni razpravljal o besedilu na spomeniku, pač pa je bilo ponovno poudarjeno načelo, ki je bilo objavljeno v tisku ob poročilu sestankov z vaščani (Primorski dnevnik 22.9.1985); soglasje obstaja tudi glede stališča, da mora biti spomenik element združevanja celotne vaške skupnosti (Katoliški glas 19.12.1985), ne pa ljudi ene usmeritve.
Toda, bo to stališče tudi uveljavljeno? Podobno izjavo smo namreč 10. okt. 1982 našli v slovenskem dnevniku, ko poroča o občnem zboru sekcije VZPI-ANPI na Peči. Izgradnja spomenika padlim borcem naj bo odraz skupnih prizadevanj in hotenj, ne pa samovoljnih odločitev.
Ne mislimo v zvezi s tem osporavati dobre volje pripravljalnega odbora v Rupi, toda sprašujemo se, ali bo ta dobra volja tudi uveljavljena, saj je tudi pripravljalni odbor na Peči imel podobna hotenja, pa se potem niso uresničila. Isto se je zgodilo tudi v Štandrežu.
Ker je Vsedržavno združenje partizanov -Associazione nazionale partigiani italiani (VZPI-ANPI) oz. pokrajinski odbor tega združenja tisti, ki urejuje in bo dokončno izdelal dokumentacijo za postavitev spomenika, bi bilo prav, da stopijo člani pripravljalnega odbora v Rupi v stik s krajevno sekcijo omenjenega združenja ter se dokončno dogovorijo tudi o napisih, ki bodo stali na spomeniku. V tem oziru bi bila potrebna skupna izjava.
Saj tudi ni nobena tajnost, da bo ta spomenik postal last tega združenja, ki bo imelo pri postavljanju besedil in znakov zadnjo besedo. Pripravljalni odbor mora na to nujno misliti, dokler je še čas, ker le tako bo zvest namenu, zaradi katerega se je osnoval in bo zadovoljil hotenja vseh vaščanov.
R. D.
Volitve v KZE (Usi)
Izidi za volitve glavne skupščine Krajevne zdravstvene enote so pokazali na predvidevanja posameznih strank. Za slovensko narodno ckupnost je predvsem pomembna izvolitev predstavnika SSk, ki je goriški občinski svetovalec dr. Damjan Paulin. Zanj so oddali svoj glas predstavniki slovenske stranke po vseh občinah naše pokrajine.
Naj še pripomnimo, da so volivci le občinski svetovalci, prav tako tudi kandidati oz. sedaj izvoljeni predstavniki. To je spremenilo prejšnji sistem, ko so lahko kandidirali tudi drugi predstavniki. V zadnjem (in obenem prvem) mandatnem obdobju je predstavljal SSk Gradimir Gradnik.
izzvali uvodno pismo urednice L. Šorli. Darovanjski pesmi 1. in 2. je uglasbil Ivo Bolčina. Za razvedrilo ob ugankah in zankah je poskrbel Branko.
Starši, kateheti, učitelji, naročite čimprej Pastirčka (Riva Piazzutta 18, Gorica) in pomagajte otrokom osnovne šole in 1. razreda nižje srednje šole, da bodo tudi z njegovo pomočjo zvesto in veselo poglabljali svoje narodne, verske in kulturne korenine! Da ne bi kdo ostal brez Pastirčka zaradi cene, je uredniški odbor sklenil, da je ne bo spreminjal, kljub povišanju stroškov tiska, saj upravičeno upa na znatnejšo pomoč slovenskih denarnih zavodov. Tudi mi menimo, da bi bilo pošteno, da bi vsaj kdaj šla med otroke kot dar teh zavodov katera Pastirčkova stvar in ne le Galebov dnevnik in še kaj, saj se pri njih hrani denar staršev, ki želijo videti, da bi se tudi Pastirček kdaj ponašal z razkošnejšo opremo in več stranmi. Toda sama naročnina tega ne dovoljuje. Do sedaj so razliko vseskozi krili velikodušni dobrotniki. Teh pa je žal vedno manj.
Celoletna naročnina stane 10.000 lir za tiste, ki jo poravnajo do 15. decembra, kasneje pa bo 12.000 lir.
Naj omenimo, da je v pripravi knjiga pravljic Pastirčkove sodelavke Tončke Curk. Ali ne bi bilo prav, ko bi jo slovenske banke poklonile vsem otrokom in učiteljem, saj je predvidena cena precej nizka?
Rimini, september
Vrvež poznega poletja je bil še zelo živ in skoraj napadalen v središču Romagne, ki jo itak skozi celo poletje kar duši turizem. Poleg zabavne glasbe (ne pozabimo, da tu kraljuje znani valček in ritem »dinastije« Casadei) pa lahko naletimo tudi na izbrano muziko in umetniške stvaritve. To je prav najbolj razvidno iz glasbenega festivala v zgodovinskem mestu Rimini, kjer že dolgo let prirejajo glasbeni festival pod imenom Sagra musicale Malatestiana (po znani plemiški rodbini srednjega veka). In prav v skoraj naravnem zunanjem okviru, ki ga predstavljajo recimo Tempio Malatestiano, monumentalna in resnobna zgodovinska cerkev ali pa na spet skoraj srednjeveško zasnovanem trgu palače z nazobčanimi zidovi in še kasnejšimi klasicističnimi primerki in grškim stebrovjem — prav v tem konge-nialnem okviru so v glavnem odmevali starejši in modernejši, sodobnejši zvoki s tega festivala.
Sam spored festivala v Riminiju je bil zelo pester. Od prvih večjih simfoničnih koncertov, zlasti s spominom na Liszta in njegovo stoletnico pa je sledilo veliko drugih koncertov. Vrstili so se tako v že prej omenjenem Tempio Malatestiano pa še v klasicistično razkošni dvorani Ressi. In prav tu sem lahko dva večera sledil nastopom zelo dobrih zlasti komornih skupin velikih italijanskih konzenatorjev. Prvi večer sta oila na sporedu konzer-vatorija iz Ferrare in Firenc, drugi večer pa ona iz Turina in Milana. Ferrara in njen konzervatorij Frescobaldi (imenovan po velikem renesančnem orgelskem mojstru) je predstavila mešano komorno skupino, enako tudi Cherubini iz Firenc. Solistično vokalno-instrumentalno skupino je predstavil konzervatorij Verdi iz Turina, medtem ko je istoimenska ustanova iz Milana nastopila s posebno zelo izvirno skupino tolkal.
Milanska tolkalna skupina je predstavila svoj koncert v večji kinodvorani, ker verjetno zaradi aktualističnih problemov prej omenjena klasična dvorana Ressi ni utrezala. Pri tolkalih gre seveda za izrazito sodobne skladbe, zlasti ameriških glasbenikov. Bobni, triangli, cimbale in druga tovrstna glasbila so sicer nenavadna za koncertni oder v samostojni zasedbi. Zato tudi poslušanje zahteva določen napor, včasih potrpežljivost, včasih pa tudi interes za nenavadne zvoke, ki jih ti glasbeni mediji oddajajo. Da, veliko efek-
tov je možno izvabiti iz njih. V nekaterih skladbah pa je — zanimivo — prišlo tudi do pravih liričnih odtenkov, kar bi se na prvi pogled zdelo nemogoče. Vsekakor je bila mehanično akustična komponenta odločujoča. Na koncu so dodali še nekaj skladb sodobne lahke glasbe s čisto melodičnimi prijemi.
Festival v Riminiju se tako s svojo umetniško politiko lepo uvršča v niz dolge serije podobnih prireditev v Italiji in Evropi ter kaže tudi na izvirne umetniške izbire.
ab
KRATKE NOVICE
■ Predsedstvo Zveze književnikov Jugoslavije je odločilo, naj se izvolitev novega predsednika Zveze prenese za mesec dni, ker eno od osmih republiških in pokrajinskih društev, tj. črnogorsko, še ni izvedlo potrebnega postopka. Konec oktobra naj bi se predsedstvo ponovno sestalo in se na osnovi dobljenih mnenj iz vseh republik in pokrajin dogovorilo, ali oz kje bo potekal odloženi volilni občni zbor. Ker srbsko združenje vztraja na Mio-dragu Bulatoviču, ki se je žalostno proslavil s svojimi protislovenskimi izpadi in zagovarjanjem »jugoslovanskega jezika«, bodo književniki znova postavljeni pred mučno izbiro. Prvič je Bulatovič prejel štiri glasove za in štiri proti, zato ni bil izvoljen. To pot bo jeziček na tehtnici črnogorska delegacija, ki se je prvič izrekla proti njemu. Slovenci bodo seveda glasovali proti.
■ Velik odmev v javnosti je povzročil samomor 48-letnega podpolkovnika Vladi-mira Neste, očeta dveh otrok, ki je bil poveljnik vojašnice »Piccinini« v San Vitu ob Tilmentu. Ustrelil se je na parkirnem prostoru za oklopnike. V svoji pisarni je pustil pismo, v katerem pravi, da ni mogel prenesti sramote, ki je padla nanj in na bataljon zaradi posledic 14 km dolgega pohoda, ki so ga bili 21. septembra primorani napraviti v okviru manevrov Nato vojaki 3. stotnije. Trije od njih so se morali zateči zaradi preutrujenosti v bolnišnico, nadaljnjih šest pa je dobilo hude žulje na prstih obeh nog. Zadeva je prišla v javnost zavoljo interpelacije, ki sta jo dva komunistična poslanca naslovila na obrambnega ministra Spadolinija.
ZANESLJIVOST PRIJATELJSKE BANKE
Naše hranilnice so nastale pred sto leti na pobudo takih ljudi, kot si ti. Mogoče zaradi tega še danes posvečajo družinam posebno pozornost. Z ugodnimi posojili omogočajo nakup ali obnovo hiše in nudijo osebna posojila po zelo zmerni obrestni meri. Pri nas boš vedno naletel na izredno pripravljenost in občutljivost. V kmečki in obrtni hranilnici in posojilnici si med prijatelji.
KMEČKE IN OBRTNE HRANILNICE IN POSOJILNICE
v Furlaniji-Julijski krajini
Vabljeni!
Izšel je Pastirček št. 1
Ponovitev zlate maše g. Vinka Zaletela
Zadnjo nedeljo v septembru je na povabilo SKPD »Mirko File j« prišel v Gorico g. Vinko Zaletel, letošnji zlatomašnik in prosvetni delavec na Koroškem. Maša je bila v cerkvi oo. kapucinov ob 19.30. Med mašo je pel štandreški cerkveni zbor, pomnožen s pevci iz Gorice in od drugod. Orglala je prof. Lojzka Bratuž. Petje je bilo mogočno in ubrano.
Z g. zlatomašnikom sta somaševala škofov vikar dr. Oskar Simčič in p. Alfonz, ki vsako nedeljo mašuje za slovenske vernike pr kapucinih. Po evangeliju je spregovoril dr. K. Humar, ki je nedeljsko slavje povezal s spominskimi slavji, ki smo jih obhajali ali jih še obhajamo: 110-letni-co smrti sv. Metoda, obletnice smrti P. Trubarja in S. Gregorčiča. Vsa ta slavja povezujejo vse nas Slovence brez izjeme, ker gre za može, ki so zaslužni za slovensko kulturo, in ta je last vseh. Tem spominom je slovenska Cerkev dodala še spomin na A. M. Slomška, saj se je prav to nedeljo obhajala Slomškova nedelja. Pok. prof. France Dolinar je napisal razpravo »Slomšek - oče slovenske Cerkve«. Prav tako bi lahko rekli, da je Slomšek oče slovenske ljudske kulture. Saj je pred 150 leti učil slovensko mladino brati in pisati v nedeljskih šolah, branil enotnost slovenskega črkopisa ob znani črkarski pravdi ter zamislil in ustanovil Mohorjevo družbo za širjenje dobrih knjig.
V duhu A. M. Slomška je ravnal tudi g. zlatomašnik, ki na Koroškem ni samo oznanjal evangelija, ampak je z enako vnemo širil tudi ljudsko kulturo z igrami in posebej še s svojimi skioptičnimi slikami, v katere je ujel cerkveno in prosvetno življenje koroških Slovencev in rojakov po celem svetu, zlasti še slovenskih misijonarjev. Saj je v življenju s fotografskim in skioptičnim aparatom obiskal rojake, kjerkoli bivajo. Nad 30.000 diapozitivov priča o tem njegovem delu in nad
2.000	kulturnih večerov.
Po maši se je g. zlatomašnik zahvalil vsem in poudaril, da rad prihaja na Primorsko, ker ima tukaj številne prijatelje in se počuti prav domačega.
Po maši je bila na Oslavju »pri Tildi« še večerja za povabljene goste. Pri večerji se je zlatomašniku zahvalil Viktor Prašnik v imenu društva »M. Filej«, ki je bilo glavni pobudnik in organizator ponovitve zlate maše g. Vinka Zaletela v Gorici. Prebral je tudi čestitke zlatomašnikovega sošolca in diakona pri novi maši g. Stanka Žerjala. Pri maši in večerji je bil navzoč še en sošolec in sicer dekan Ivan Kretič.
Naj to poročilo zaključimo: Hvala ti, g. Vinko, za vse, kar si dobrega storil za božje kraljestvo in za slovensko ljudstvo. Bog naj te še dolgo ohrani med nami!
Zamejska osrednja Gregorčičeva proslava
V teku je vrsta prireditev ob 80-letnici smrti Simona Gregorčiča. Že sedaj pa opozarjamo na osrednjo zamejsko prireditev, ki bo v goriškem deželnem Avditoriju v nedeljo 26. oktobra zvečer. Prirejata jo Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza slovenskih kulturnih društev.
Program se obeta izredno bogat, saj bodo sodelovali trije goriški zbori in skupno z orkestrom izvajali »Jeftejevo prisego«. Z recitalom Gregorčičevih pesmi bodo nastopili člani Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. Režijo prireditve pod naslovom »Tu rod je moj, tu moj je kraj« je prevzel Janez Povše.
Predvidena je tudi obsežna razstava o Gregorčičevem delu in življenju ter izdaja posebne mape Gregoriččevih pesmi.
Seminar o slovenski kulturi in umetnosti
Inštitut za socialno in versko zgodovino v Gorici ima letos v oktobru in novembru na programu vrsto predavanj o slovenski kulturi in umetnosti na Primorskem. Srečanja bodo v mali dvorani go-riškega bogoslovnega semenišča in sicer v italijanščini, predavatelji pa bodo povečini Slovenci. Predavanja bodo znanstvenega značaja in ob koncu bodo udeleženci dobili posebno diplomo, če bodo prisotni vsaj pri dveh tretjinah predavanj. Začetek vsakega predavanja bo ob 17. uri.
Prvi dve predavanji bosta v torek 7. oktobra na temo: Italijanska in slovenska historiografija v prizadevanju za medsebojno spoznavanje. Predavala bosta prof.
Bianca Valota z milanske univerze ter prof. Jože Pirjevec iz Trsta.
Naslednje predavanje bo v petek 10. oktobra; govoril bo prof. A. Rebula o slovenski kulturi od začetkov do 18. stoletja; prof. Emilijan Cevc iz Ljubljane pa o umetnosti na Slovenskem od začetkov do 17. stoletja.
V petek 17. oktobra bo govoril Branko Marušič iz Nove Gorice o kulturi v 19. stoletju, Borut Uršič iz Ljubljane pa o umetnosti v 18. in 19. stoletju.
V petek 24. oktobra bo prof. Lojzka Bratuž z univerze v Vidmu govorila o kulturi v 20. stoletju ter prof. Milko Re-ner o umetnosti v 20. stoletju.
V nedeljo 26. oktobra bo skupen izlet po Soški dolini, v petek 7. novembra pa obračun in zaključek seminarja.
V programu je zapisano: »Seminar je v prvi vrsti namenjen italijanski javnosti, kateri želi posredovati temeljne osnove z območja slovenske kulture in likovne umetnosti.« Upati pa je, da se bodo seminarja udeležili tudi Slovenci, zlasti profesorji slovenskih srednjih šol.
Jazbine
Sprejem novega dušnega pastirja. Župnije. sv. Florijana je dobila novega župnika. Po smrti g. Martinčiča upravlja Jazbine vedno števerjanski župnik. Tudi z g. Lazarjem je tako. Zato je preteklo nedeljo prvič prišel med nas, da se nekako »uradno« predstavi naši verski skupnosti. K maši je prišlo kar precej domačinov in tudi iz Števerjana ter celo iz Moše in Gorice.
Novega dušnega pastirja je v cerkvi v imenu našega verskega občestva pozdravila Margaret Komjanc, neka druga deklica pa mu je poklonila šopek cvetja. Skupaj z g. župnikom sta maševala še g. Jožko Benedetič, rojak iz bližnjih Vipolž, ter dr. K. Humar, ki je g. župnika predstavil v imenu g. nadškofa ter se obenem poslovil od Števerjana in Jazbin, ker je pet let nosil večjo ali manjšo odgovornost. Po evangeliju se je novi župnik še sam predstavil in orisal svoj dušnopastir-ski program. Naj mu Bog in Marija Pomočnica, naša zavetnica, pomagata, da bi ga mogel v čim večji meri tudi uresničiti. Mi mu pa bomo pomagali, kot je obljubila naša zastopnica v pozdravnem nagovoru. Med mašo je pel domači mešani zbor, ki združuje vse pevske moči našega občestva in ga vodi Zdravko Klanjšček, ki je naš domačin. Naj povemo tudi, da je bila cerkev okusno okrašena s samim domačim jesenskim cvetjem.
Po maši smo se ustavili ob cerkvi, kjer je vse čakala bogato obložena miza za bratovsko in prijateljsko »agape« ali zakusko.
Op. ur. Naj še povemo, da so se v Doberdobu na sedežu občine srečali za slovo in dobrodošlico g. Lazar, novi župnik g. Kodelja, g. Anton Prinčič, župnik v Jam-Ijah, ter dr. K. Humar, k bo sedaj nosil del odgovornosti za Doberdob kot prej za Števerjan. Podobno srečanje na občini je bilo tudi v Števerjanu.
Občni zbor PD Štandrež bo v četrtek 2. oktobra ob 20.30 v župnijskem domu »Anton Gregorčič« v Štandrežu. Dnevni red: pozdrav; poročila tajnika, blagajnika, odgovornih za posamezna področja, predsednika nadzornega odbora; volitve novega odbora; razno.
Dramski odsek PD Štandrež bo gostoval z veseloigro »Barillonova poroka« v soboto 4. oktobra ob 20. uri v župnijski dvorani v Romjanu. Večer organizira ženski pevski zbor iz Ronk.
ACM - Trst obvešča svoje člane, da bo maša za edinost v ponedeljek 6. oktobra ob 17. uri v ul. Risorta 3. Sledi razgovor ob diapozitivih.
Društvo slov. izobražencev v Trstu vabi na prvi letošnji večer v sezoni, ki bo v ponedeljek 6. oktobra ob 20.30 v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3. Predavala bo dr. Milica Kacin-Wohinz o nadškofu F. B. Sedeju v luči uradnih italijanskih dokumentov.
Župnija Boljunec vabi Marijine častilce k sv. maši v cerkvici na Pečah v dolini Glinščice, v nedeljo 5. oktobra ob 15. uri.
SSG iz Trsta vabi na obnovitev gledališkega abonmaja za sezono 1986/87, v katero je vključeno sedem gledaliških del.
V	Trstu lahko dosedanji abonenti obnovijo abonma do sobote 4. oktobra od 9. do 14. ure tudi po telefonu 734265, vpisovanje novih pa je do 6. oktobra od 10. do 14. in od 18. do 20. ure v Kulturnem domu, ul. Petronio 4. - V Gorici je vpisovanje do 11. oktobra od ponedeljka do petka od 17.30 do 19. ure, ob sobotah pa od 10. do 12. ure v Kulturnem domu, ul. Brass 2, tel. 33288.
Čestitke
Ob 25-letnici poroke Jožkota Marala in njegove soproge Eme jima od srca čestitajo člani pevskega zbora Rupa-Peč.
OBVESTILA
Romanje na Sv. goro. Letos bo slovensko romanje vernikov iz goriške nadškofije v nedeljo 12. oktobra popoldne s skupno sv. mašo ob 15.30. Dušne pastirje prosimo, da romanje priporočijo in pravočasno objavijo.
Redna seja ZSKP bo v ponedeljek 6. oktobra ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici. Dnevni red: Koroški dnevi; Gregorčičeva proslava; Cecilijanka 1986; predavanje o nadškofu F. B. Sedeju; razno.
Tečaj ritmične telovadbe. Tudi letos prirejata PD Štandrež in ŠD Velox iz Štan-dreža tečaj v ritmični telovadbi, ki bo ob četrtkih, od 15. do 17. ure, v občinski telovadnici v Štandrežu. Tečaj, ki ga bo vodila, kot prejšnja leta, prof. Nataša Sirk, se bo pričel v četrtek 2. oktobra ob 15. uri. Ritmične telovadbe se lahko udeleži mladina od 5. do 15. leta, ki bo razdeljena v skupine. Prijave sprejemata Anica Pavio (tel. 21003) in Joana Nanut (tel. 21419) v štandrežu.
DAROVI
Za Katoliški glas: Justina Vatta, Trst v spomin botre Pavle Vidmar in v spomin sestrične Lidije Ojo po 10.000 lir.
Ob peti obletnici smrti žene in mame Olge darujeta mož Franc Devetak in hči Danijela iz Ronk za ženski cerkveni pevski zbor na Vrhu 30.000, za ženski cedkve-ni pevski zbor iz Ronk pa 20.000 lir.
Marija Grudina: za Sv. goro in za lačne po svetu po 10.000 lir.
Za cerkvico v Cerovljah: Evelina Pahor v spomin Anice Stopar in Dragice Terčon 20.000; Olga in Pavla v spomin na pok. sestro Drago Terčon-Širca 100.000; namesto cvetja na grob Drage Terčon-Širca darujejo: Lidija in Gracijela Roveri 50.000, Milena Legiša 10.000, Josipina Legiša 50.000, Anica Satta 10.000, Ema Legiša 10.000; Marica, Janko in Marija Pahor 40.000; Jelka in Božena Terčon 50 000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Vera Bullen ob 25-letnici doma 50.000 lir.
Za obnovo fresk v Bazovici: Marija v spomin moža Svetka Križmančiča 20.000; Mara Kenda 40.000; Anica Križmančič 10.000; Franc Vončina 10.000; grofica Titty Smecchia 60.000; žalujoča družina v spomin Viktorja Stoparja 100.000; N. N. 20.000; N. N. v spomin Angele Mlač-Cepar 10.000; ob krstu Borisa Kalca 100.000; Sonja Mahnič 20.000; N. N. 100.000; novoporočenci N. N. 60.000; Marija Mevlja 20.000; Pierina Žagar v spomin pok. Angele 20.000; izletniki iz Ancone 32.200; ob poroki Kralj-Cergol 50.000; ob krstu Ivana Vidau 20.000; Milka Vodopivec 20.000; družina Fiabane iz Pordenona 50.000; Opeka v spomin pok. Barbare 15.000 in v spomin Milana Lebana
10.000 lir.
Za Marijanlšče na Opčinah: nečakinje Nives, Nadja, Gabrijela in Angelina iz Sv. Križa pri Trstu v spomin na strica Dolfeta Štefančiča 70.000 lir.
Za cerkev na Padrfčah: Kraljevi v spomin očeta Rudolfa 100.000; ob krstu Davida Grgiča 22.000; Marija Rudetova 10.000 lir.
Za cerkev v Gropadi: N. N. v spomin Danice Brce 10.000; Amalija Pečar 10.000; 90-letni Pepi Sosič 10.000; N. N., Gropada 100.000; Viktorija Tavčar 10.000; družina Mužina (Murlotovi) v spomin Oskarja Pečarja 20.000; Kusovi 10.000 lir.
Za cerkev na Pesku: ob krstu Jana Gustinčiča 50.000; Marija Višnjevec 10.000; ob krstu Devana Gombača 20.000; ob poroki Vidau-Grgič 150.000; N. N., Gročana 50.000 lir.
Za dvorano v Bazovici: ob poroki Vidau-Grgič 100.000; N. N. 200.000; Radivoj N. 200.000; Rismondo, Trst 30.000 lir.
Za popravilo cerkve v Ricmanjih: Marta Komar v spomin Bernarda Žuljana 10.000; ista v spomin Ivana Hrvatiča 10.000; Evelina Pahor v počastitev spomina Anice Stopar 20.000; N. N., Trst v isti namen
100.000 lir.
Za misijone: Albina v spomin Rudolfa Štefančiča 10.000; Marija Novak 50.000; Justina Vatta, Trst v spomin botre Pavle Vidmar in sestrične Lidije Ojo 20.000 lir.
Za lačne po svetu: Aurora Radovič
10.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Mi) TM A
Spored od 5. do 11. oktobra 1986
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.15 Mladinski oder: »Dežela vetrnic«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Nediški zvon. 14.10 Glasbeni kabaret. 15.10 Šport in glasba ter prenosi z naših prireditev.
Ponedeljek: 3.10 Iz šolskega sveta. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Liki iz naše preteklosti. 13.20 Cecilijanka 1985: mešani zbor Citta di Gradišča, dekliški zbor Devin in zbor A. Paglavec iz Podgore. 14.10 Otroški kotiček: Lahkih nog naokrog. 14.30 Glasbene skice.
16.00 Zbornik: Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Povejmo v živo! 15.00 Mladi mladim. 16.00 Zbornik.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba.
18.00 D. Čeh: »Dogodek za vrati«.
Sreda: 8.10 Telesna kultura in raziskovalna dejavnost. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Moški zbor »A. Paglavec« iz Podgore. 14.10 Gospodarska problematika. 14.40 Glasbene skice. 16.00 Od Milj do Devina. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni odmevi.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka.
12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Otroški kotiček: Odgovori v barvah. 16.00 Na goriškem valu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 13.20 Letošnje zborovsko tekmovanje Seghizzi. 14.10 Naš jezik; ne prezrimo! 15.00 Iz filmskega sveta.
16.00 Zbornik: Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo. 12.00 Sestanek ob dvanajstih. 14.10 Poti do branja. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Mi in glasba. 18.00 A. Rebula: »Senčni ples«.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 400 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZANESLJIVOST PRIJATELJSKE BANKE
V	kmečkih in obrtnih hranilnicah in posojilnicah lahko zaprosiš za:
— finančne prispevke in posojila, tudi pod ugodnejšimi pogoji, za nakup, gradnjo, razširitev ali prenovo hiše;
— osebno posojilo: za študij, zdravljenje, opremo, poročne stroške, nakup avtomobila in za vse druge družinske potrebe;
— izplačilo plač in pokojnin;
— strokovne nasvete za vlaganje v obveznice (Bot CCT obligacijski in delniški) in skupne sklade;
— storitev Bancomat za dvig gotovine tudi ponoči in ob nedeljah;
— varovanje vrednosti in dragocenosti v varnostnih predalih;
— plačilo raznih storitev tudi preko tekočega rečuna (SIP, ENEL, plin), davkov, najemnine itd.
Pri nas boš vedno naletel na prisrčnost,
razpoložljivost, hitre usluge in prvovrstno
poslovno učinkovitost.
KMEČKE IN OBRTNE HRANILNICE IN POSOJILNICE
v Furlaniji.Julijski krajini
Šport
Odbojkarski turnir »Peter Špacapan«
Tudi letos bo ŠZ 01ympia organizirala običajni odbojkarski turnir »Memorial Peter Špacapan«, dvanajsti po vrsti. Vršil se bo v občinski telovadnici v Sovodnjah (ker je ona v Štandrežu zaprta zavoljo popravil). Udeležilo se ga bo dvanajst moštev. Tekme se bodo začele v petek 3. oktobra ob 20. uri (tri moštva), se nadaljevale v nedeljo 5. oktobra ob devetih dopoldne in se zaključile 10. in 12. oktobra. Nasvidenje v Sovodnjah!
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA - CELOVEC »STUDENCI« - ČEDAD ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA
priredijo
5. Koroške dneve
NA GORIŠKEM:
Sobota 11. oktobra ob 18. uri, v Kulturnem domu v SOVODNJAH otroška igrica »Soviča Oka« Svetlane Makarovič; nastopa igralska skupina društva »Planina« iz Sel. Gostitelj mešani pevski zbor Rupa-Peč.
Nedelja 12. oktobra ob 11.30, v župnijski dvorani v DOBERDOBU igra »Soviča Oka«; gostitelj KKD Hrast; ponovitev ob 15.30 v osnovni šoli v ŠTEVERJANU; gostitelj SKPD F. B. Sedej.
Nedelja 19. oktobra ob 16. uri, v Katoliškem domu v GORICI: slovensko prosvetno društvo »Jepa-Baško jezero« se predstavlja. Nastopajo: mladinska skupina iz Ledine, tambu-raški ansambel in moški pevski zbor; gostitelj SKPD M. Filej.
NA TRŽAŠKEM:
Nedelja 12. oktobra ob 16. uri, v Prešernovem gledališču v BOLJUNCU igra »Časovno vzporedje v Birkemvaldu«; nastopa skupina društva Zarja iz Železne Kaple; gostitelj PD Mačkolje.
Ponedeljek 13. oktobra ob 20. uri, v Peterlinovi dvorani v TRSTU srečanje s pesnikom in slikarjem Gustavom Ja-nušom.
V VIDEMSKI POKRAJINI:
Nedelja 19. oktobra, v ŽABNICAH bodo skupine iz Loč sooblikovale sv. mašo.
Isti dan 19. oktobra v BARDU nastopata trio Korotan in kvartet Kežar društva »Danica« iz Št. Vida v Podjuni.
V okviru Koroških dnevov bo na Goriškem in Tržaškem tudi srečanje med mladimi, ki ga prirejata Slovenska zamejska skavtska organizacija in Slovenski kulturni klub ter med izvoljenimi predstavniki Slovenske skupnosti in Slovenskih občinskih odbornikov na Koroškem.