,,Corrigenda" v pedagogični zgodovini Bdhm-ovi. (Dalje in konec.) Pa knjiga, zlasti šolska, je lahko še po drugi strani napačna, ne le v tem, da kaj krivega, lažnjivega uči. Mnogi pisatelji se ne pregrešijo samo s tem, da znajo prav po lisičje resnici pravo lice zavijati, temuč čestokrat tudi s tem, da zamolčujejo, kar bi bili dolžni povedati. In tudi po tej drugi strani je prizadet BB6hm". V predgovoru se sicer baha, da so njegovo delo tudi v katoliških pripraviiicah Bbeifallig" sprejeli, češ, ker se je kolikor mogoče treba oziral na katoliško šolstvo (nalle gebiihrende Riicksicht zu schenken"); toda silno skromen in z jako malim zadovoljen mora biti tisti katoličan, kteri je v primeri z drugo obširnostjo in ne glede strastnih napadov že s takim siromašnira Bobziromu zadovoljen —, v ječo iti za svoje katoliško prepričanje se bo javaljne kedaj pripravljal. Redovnih šol le v drobni tiskani opombici omenja in sicer razun jezuitov, o kterih še posebej spregovorirno, le samo pijaristov in sester uršulink tako memo grede, šolskih sester in šolskih bratov in njihovega začetnika slavnega Ivana de Lasalle še imenuje ne, in ravno tako pozabi še mnogo druzih, ki so veliko storili za pravo kerščansko izrejo, še celo pri možeh, ktere omenja n. pr. Sailer., Ovcrberg., Graser. itd. se brez potrebe in naravnostne resnice izgovarja: nUnter den Katholiken treten als liberale Schulmanner Sailer, Overberg und Graser auf (str. 124.). Pri takem kerpanji zgodovine je seveda lahko mogoč stavek (str. 62): BRegte sich in den katholischen Landern auch ein padagogischer Geist, so \var der grosse Eifer nur mehr veveinzelt zu finden; im Ganzeu blieb das katholische Volksschulwesen gegen das protestantische zuriick itd. Tako, kaj pak, da je mogoče večkrat ponavljano očitanje, da katoličanje so le tedaj in zato kaj storili za šolo, ker so pri protestantih ogledali tako krasen napredek, ker so bili po. protestantih nekakšno prisiljeni. Ta zlobna napaka bi se dala se veda le tako popraviti, da bi vestno '> popisali, kaj so katoličanje za šolo že storili brez protestantov in vkljub i protestantom, vendar to bi bilo preobširno za tukajšnji sostavek. Naj 1 tedaj zadostuje tu le izreči opravičeno pritožbo, da Bohm je ravno takoj kriv zarad preziranja, kakor zarad zbadljivega napadanja naše ka-* toliške reči. Le še krivično obsojenje jezuitov naj mu konečno nekoliko spod-' bijemo in zavernemo. Najpred je opomniti, da protestantje ne marajo — nočejo spoznatii katoliške cerkve in je zato tudi ne znajo ceniti; skušoja nekakšno kaže, da| protestant začne katoliško cerkev ljubiti, kakor hitro jo prav spozna, inj kakor jo prav spozna, postane konvertit, ako je sicer blazega in dovolj močnega serca. Sploh pa z nesramno predrznostjo trosijo tako grozovite zmote j zoper njo, da mora pošten človek kar stermeti, ko bere njih nklasične^ in neklasične antikatoliške laži. Naj strastniši pa so na jezuite, ker vejo, j da so naj serčniši in pogumniši služabniki katoliške cerkve; po njih ma- ] hajo, kadar zoper katoliško reč naj hujše nameravajo. Nič boljše nej dela slab katoličan, ko neha ljubiti svojo cerkev, — djanski (če tudi nej še forraalni) odpadnik! Tudi ta jame svoj serd stresati nad jezuiti, kadarj se hoče sovražnikom katoliške cerkve prikupiti. In pa prav res je nij na svetu naprave, ki bi bila toliko napadana, tako gadje sovražena in ] tako krivično sojena, kakor je jezuitovski red in njegove šole. Mnogi! zgodovinarji so naenkrat vsi raz sebe, ko pridejo do jezuitov; tu neha ¦vse preiskovanje, vse pretresovanje, tu je že obsodba naprej sklenjena, vsa historična umetnost se tu koncentrira v ostrosti sloga. ,Tako n. pr. ve Raumer v svoji pedagogiški zgodovini pri vsih šolskih napravah in pedagogiških zistemah, kar se jih je v novejšem času prikazalo, kako dobro stir.n zaslediti. Le jezuitovske šole v njegovih očeh nimajo čisto nič dobrcga na sebi, pri teh je vse slabo; od ktere strani koli se ogledajo: vse je za nič, vse zaveržljivo. (Stockl.) Tega sicer Bohm ne stori, vendar reč tako zasučc, da je do smešnosti nedosleden. Najpred jim zapiše tako lepo bvalo, da je veselje: 1) Tiichtige, eifrige und fleissige Lehrer mit guten Methoden und grossen Erfolgen; 2) zweckmassige aussere Einrichtung der Anstalten, nmsterhafte Ordnung und Reinlichkeit; 3) railde, Zutrauen erweckende Behandlung der Zoglinge, sorgfaltige Krankenpflege; 4) An- eignung guten Anstandes und feiner Manieren (Urbanitat) und sorgsam geregelte Leibeserziehung, welche von den protestantischen Schulruiinnern fast ganzlich iibersehen \vurde. Sturm, Baco von Verulam etc. etc. zollten daher diesen Schulen vollen Beifall." Tu je toliko pedagogiške slave (ki jo jezuiti v istini zaslužijo), da bi človek mislil, le za las pomanjkljivosti ali graje ne bo več prostora vmes! Toda v eni sapi začne Bohm deloma ravno nasprotno, deloma pa tako zlobno in strupeno (n. pr. citat BWangenmann!") da se ves prejšnji dober vtis zgubi, da se ne ve, ali je hotel naliti kropa ali vodel videti je, kakor bi hotel pokazati oprano resnico, pa se je boji pred protestanti zmočiti! Vsak lahko pri poveršnem prevdarku presodi, kako ničasta so njegova očitanja: BEs war den Jesuiten wesentlich um die Ge\vohnung zu unbedingtem Gehorsam zu thun, aus welchem nothwendig Heuchelei entspringen musste". To bi vendar vsak začetnik lahko vedel in razumel, da je pokorščina pervi pogoj, da je abece vsakoršne odgoje. Šola brez šolskih postav in šolskega reda je nemisel; če so pa postave, ali so zakaj druzega, kakor, dase spolnjujejo? Ali ni veliko več hvale vreden odgojitelj, ki strogo terja, da odgojenci na tanko spolnujejo, kar se jim zapove, ali ni tudi hvale vreden, če gre včasih za njimi in se skuša tako, ali tako prepričati, če povsod spolnujejo njegovo voljo ? Raje nič zapovedati, kakor zapovedanega ne zvrševati! Da je pri tem lepa prilika za hinavščino (ali licemerstvo), kdo bi to tajil! Pa ravno jezuitje si prizadevajo binavščino zaprečiti, kakor nobeden tako, ker zahtevajo in učijo pokorščino iz viših nravnih namenov: vestnost in zatajevanje, to je podlaga, na ktero se naslanja njihova odgoja. Le kjer se vestnost in preraagovanje že iz mladih nog druži, tam zraste to, kar imenujemo značaj. Kdor pa ima značaj, temu ni treba binavščine, se je sramuje. Dalje: ,,Ihr vorziiglichstes Erziehungsinittel war die Aemulation, die unnatiirliche Aufstachelung des Ehrtriebes, zu welchem Zwecke jedem Schiiler sein Nebenbuhler genannt wurde" itd. Zdrava odgoja mora, hote ali ne hote, tudi Bčast" v poštev jemati. Mladina naj se sicer navadi v pervi versti iz nravnih namenov spolnovati dolžnosti, ktere jej odgoja in učenje naklada; ker pa značaj še ni vterjen, volja še tako slaba, ne more napak biti, če včasih kako počestenje pomaga težko nalogo vspešniše zveršiti, zlasti če se ne pozabi zraven opominjati (kakor jezuitje res delajo), da naj bo časno plačilo le postranski namen, pervi namen pa naj bo ljubezen do Boga. Saj moderni pedagogi se tudi tega sredstva poslužujejo, le nekoliko drugače in pod drugim imenom, saj tisti, ki z Dittesom le za ta svet živijo in neumerjočnost ignorirajo, še bolj vzvišenega namena imeti ne morejo, kakor je Baemulatio" gleda- 15* joča na zdaj ali pa na prihodnost! Konečno tudi spričevala in šols! naznanila niso druzega ko Baemulatio", ki pa zlasti na deželi kaj malo izda. In če je »aemulatio" velicim gospodom tolikanj ljubavveliki meri, zakaj bi je vsaj majčkino še malim ne privoščili? Saj take reči tudi v mladosti ne podpirajo tolikanj častilakomnosti, da bi se serca strastno prijela, kakor poželjenje igrač, se nam pozneje samim smešno zdi, nekdaj je pa le pomagalo, kakor podslomba pri zidanji, katere potlej več treba ni. Sicer je pa pridevek Bunnatiirliche Aufstachelung" etc. krivičen, ker šolski načert jezuitom veleva varčnim in previdnim biti glede hvale in počestenja; tudi naj ne bodo darila predraga, ker učencu mora več veljati zasluga, kakor nje plačilo. Nekaj pa mora pedagog v rokah imeti, p 1 a č i 1 o a 1 i p a k a z e n, in zdi se mi da bi utegnilo upanje bolj blažilno in uspešno upljivati, kakor strah. Oponiba: ,,KorperJicbe Strafen ertheilte der Lehrer nicht selbst, sondern der Corrector, da die Schiiler vielleicht spater zu solchen Wiirden gelangen mochten, in welchen sie dem Lehrer oder dem Orden nutzen konnten" je tako neurana, da pač ne zasluži v resnobni knjigi prostora! Ali bi ne bilo edino naravno tako-le modrovati: BJezuit ne jemlje šibe v roke, da bi sam tepel, zato ker bi to učiteljsko čast v učencevih oččh poniževalo, kajti če izgubi učitelj avtoriteto, spoštovaDje, je vse zgubljeno; razun tega ima kazen tudi veči vtis, če razposajenec vidi, da še ni vreden, da bi ga učitelj tepel, ampak mora to kak priprost neredovnik storiti." Saj se resnica tako blizo lahko vidi, samo da jo hoče kdo naravnost pogledati. Enako so še drugi napadi, kakor BNiederhaltung der rein menschlichen Gefiihle, die Abwendung des Herzens und Sinnes von Vater, Mntter, Heimatli und Vaterland; Schadigung \vahrer Religion; staatsgefabrliche Tendenzen" itd. le antikatoliški nestrpnosti pripisovati, ktera vsled zastaranih predsodkov pri katoličanih, še posebno pri jezuitih, vse černo vidi; če pa kdo vpraša po dokazih, obmolkne ali laže, kakor se je pri poslednjih obravnavah v Parizu pokazalo, kakor kaže ponudba 1000 tolarjev onemu, ki dokaže, da so res jezuiti kdaj učili nfinis sanctificat medium". Že precej let je preteklo od te ponudbe; pater, ki je ponudil nasprotnikom tisočak za dokaz, je že uuierl: profesorji strokovnjaki pa še zdaj molčijo. Obrekovati je lože ko dokazati! Prav bi bil tedaj storilBohm, in resnici je bil to dolžan, ko bi bil pri pervotni pohvali ostal, vse drugo izpustil in zlasti mesto biezobzirnonesraninega citata na koncu raje citiral filozofa BBaco voa Verulam", ki ga po imenu že tako navede: BWas die Padagogik anbelangt, so ware es am ktirzesten, zu erkliiren: BNimm an den Schulen der Jesuiten ein Beispiel; denn bessere existiren nicht!" In: nWenn ich den Fleiss und die Betriebsamkeit der Jesuiten betrachte, wenn icb sehe, was sie fiir Forderung der "VVissenschaft und fttr Bildung der Sitten thun, so fallt mir das Wort des Agesilaus iiber Pbarnabazes ein : Da du so trefflich bist, mocktest du doch einer der Unsern sein." Naj pričujoče verstice poraagajo onim, ki so se po Bohmovi knjigi učili pravo resnico iskati in zraoto zavreči; kteri pa imajo pri odgoji besedo, naj skušajo katoliški veri nasprotno knjigo odpraviti, in z drugo nadomestiti, ki bo kazala resnico in podajala zdraye brane. ZlaSti, če bo zvezda, ktero nam so jeli nekdaj napovedovati, res izšla, in se bo kdaj slovenska pedagogična zgodovina pisala, naj se v prvej versti na to ozir jeinlje, in sploh naj se z imeni in številkami preveč ne obklada: naj se pokažejo le vz ori šolstva in le-ti pri svitlem pa gorkem ognji, da pripravniki ne bodo imeli le mučnega uka, ampak tudi blažilnega poduka.