K a j e t a n K o v i č Ljubljana MOJ P O G L E D N A K N J I Ž E V N O S T Z A O T R O K E Pisati poezijo ali literaturo za otroke ni nič drugega kot pisati poezijo ali literaturo nasploh. Mladinska književnost je ena izmed zvrsti književnosti, ki ima prav tako svoje zakonitosti, kot jih ima vsaka poezija, proza ali dramatika. Dobra mladinska knjiga je prav tako zanimiva za otroka kot za odraslega. Pod- cenjevanje mladinske književnosti kot drugovrstne zvrsti, ki jo lahko piše vsak, je podcenjevanje literarnega dela nasploh. Vse izrečene teze so v dvajsetem stoletju prodrle v splošno zavest in trdi- mo lahko, da je zaradi tega to stoletje postalo zibelka nove in predvsem mno- žične mladinske književnosti. K temu je pripomoglo tudi večje upoštevanje otrokove osebnosti v splošnem družbenem življenju, višja raven izobrazbe v širokih družbenih plasteh in v nemajhni meri razvoj tiskarstva in njegovih modernih tehnik. Mladinska književnost kot polnokrvna zvrst je torej, kljub sijajnim izje- mam iz preteklosti, plod moderne dobe. To je navsezadnje razvidno tudi iz te- " ga, da je kritika do nedavnega ni upoštevala v enaki meri kot književnost za odrasle in da za tradicionalno literarno zgodovino še danes predstavlja ne- kakšno motečo, hibridno zvrst, ki jo uvršča, če jo že mora, nekam na rob svo- jega področja. Vendar je takšna usoda sleherne novosti, znamenja pa kažejo, da se v splošni zavesti tudi tu nekaj premika, da v zmeraj večji meri izhajajo časopisi in revije, ki gojijo teorijo in kritiko mladinske književnosti in se tako tudi na tem področju uvaja enakopravnost, o kateri pisci in bralci že dolgo ne dvomijo. Vse te načelne misli na začetku tega spisa navajam predvsem zato, da bi povedal, kako se poetika mladinske literature šele oblikuje, kako sem si sam, ko sem se začel s to zvrstjo ukvarjati, moral pomagati zgolj s prakso redkih pesnikov za otroke pred mano in z ustvarjalnimi spodbudami kolegov. Moji začetki na tem področju so bili povsem naključni. Leta 1952 me je urednik Pionirskega lista v Ljubljani povabil, naj mu napišem kakšno otroško pesem. Ker sem bil študent in sem potreboval denar, sem mu rad ustregel. Za- čel sem opazovati otroke na dvorišču velike hiše na Prulah, kjer sem takrat stanoval, in iz tega konkretnega gradiva so nastale moje prve otroške pesmi. Pisal sem tudi razne prigodnice za šolske praznike in proslave. Honorar, ki sem ga za to dobival, mi je nadomeščal štipendijo. Te pesmi so imele vrsto slabosti. Bile so predolge, bolehale so na pomanj- kanju domišljije in marsikdaj so skušale nehote preveč posnemati tradicional- no otroško poezijo, kakršno sem imel v zavesti še iz osnovne šole, bodisi v na- rejeni naivnosti ali v vzgojnih poantah. Vendar sem se že zgodaj zavedel, da je ena bistvenih lastnosti dobre pesmi za otroke humor. To sem opažal tudi v ljud- skih motivih, pri Levstiku in Zupančiču in še zlasti pri Tonetu Pavčku, s kate- rim sva hkrati začela pisati otroško poezijo, le da je njemu šlo to mnogo bolje od rok. Poleg omenjenih sem takrat poznal samo še Zmajeve pesmi in pa ver- zifikacije Wilhelma Buscha. Prvi korektiv te moje precej razpuščene otroške poezije so predstavljali nastopi po šolah. Tukaj sem čutil, kaj je šlo v prazno in kje sem zadel v polno. Ugotovil sem tudi, da je poezija za otroke izrazito ustna, govorna poezija. Med- tem ko prozo berejo, poezijo otroci zvečine poslušajo, bodisi da jo bere avtor na literarnem nastopu, bodisi da se je v šoli učijo na pamet, jo pri uri jezikov- nega pouka berejo na glas kot govorno vajo ali jo deklamirajo na šolskih pro- slavah. Zaradi tega mislim, da so pri otroški pesmi zelo važni zvočni efekti, saj so pri govorjenem tekstu marsikdaj celo primarnejši od vsebinskih. Aliteracije, rime, anafore, geminacije, refreni, predvsem pa učinkovit ritem ustvarjajo po navadi med poslušalci pravo »temperaturo«, bodisi kot samostojno učinkujoči elementi, bodisi kot močna podpora pomenski zgradbi. Druga izboljšava, če smem tako reči, je prišla v mojo otroško poezijo, ko sem začel pisati o svojih otrocih. Prej sem gledal otroke in njihove igre pred- vsem od zunaj kot opazovalec, zdaj pa je ta objektivna resničnost začela posta- jati subjektivno doživetje. Ob svojih otrocih sem se ponovno učil otroške govo- rice in otroškega sveta, ki sem ju medtem že precej pozabil. Pri tem mi je bilo še zlasti pomembno novo doživetje otroške igre. To sem skušal čimbolj prenesti tudi v literaturo. Ugotovil sem, da se otrok giblje ves čas na meji med resničnost- jo in domišljijo, da to mejo zmeraj prestopa, oziroma da je sploh ne občuti: mejo vidimo mi, odrasli, otrok pa živi v enotnem svetu, v katerem so enako resnični ljudje, živali, igrače in bitja iz pravljic. Mislim, da je za avtorja pri tem važen predvsem občutek za mero: kot ne sme biti realnost presuhoparna, tako tudi fantazija ne sme pretiravati. Otrok v življenju svojo domišljijo ves čas kon- frontira z resničnostjo, zato mora tudi literatura ohranjati stik z verjetnostjo. Ob književnosti za otroke se še zmeraj postavlja vprašanje poučnosti ali vsaj vzgojnosti. Tu sem načelno proti vsakršni apriorni tendenci in uveljavljam to načelo tudi v konkretnem pisanju, čeprav to ni zmeraj lahko, ker smo od- rasli v vsakdanjem življenju navajeni, da otroke »vzgajamo«. Otrokova prva izkušnja je življenje samo, literatura pa je lahko le zgled te izkušnje. Izkušnja mora biti prva tudi pisatelju, napak je, če postopek obrne in si na začetek po- stavi »vzgojni smoter«. Najbrž je dobra literatura tudi vzgojno uporabna. Toda to sledi zmeraj post festum in je stvar pedagogov in ne stvar pisatelja. Litera- tura naj mladega bralca čustveno odpira in bogati, zadovoljuje naj njegovo željo po aktivnosti in mu vzbuja domišljijo ter ga s tem navaja na širše in bolj odprto mišljenje. Humor, zvočnost, igra, izkušnja — vse to skušam izraziti v svoji poeziji in prozi, ki jo pišem za otroke. Zdaj prevladuje en element, zdaj drugi, pred- vsem pa se skušam čim bolj znebiti svoje »odrasle« vednosti, izogibam se pre- soji stvari ter jih skušam živeti, kot jih živijo otroci sami. Skušam govoriti bar- vito in nazorno, z anekdoto in besedno komiko vabim bralčevo ali poslušalčevo pozornost, dogodkom pa puščam, da pričajo sami zase brez odvečnega avtorske- ga komentarja. Bilo bi idealno, če bi lahko zdaj kot odrasel tako pisal, kot sem kot otrok bral. Skušam spet doživeti tisto svojo zgodnjo občutljivost, a se mi zmeraj ne posreči. Toliko plasti se z leti naloži na naše otroštvo, da ga včasih komaj še poznamo. Ne znamo in morebiti si včasih tudi ne upamo povedati sedanjim otrokom, kakšni otroci smo bili mi. Ampak v tej zadregi so najbrž skrite že težave jezika kot takega. Otrok čuti, ves njegov jezik je v glavi, pisa- telji in pesniki pa skušamo povedati, naš jezik je v besedah. Te pa so zmeraj samo del celote in zato nezadostne. Summary The writer Kajetan Kovic explains that he tries to express humour, music, ga- mes and experience in his poetry and prose for children. Very early he realized that an essential feature of a good poem for children is humour. He came to conclusion that poetry for children is essentially a spoken poetry, that is why the sound effects and rhythm are very important. With his own children he experienced again the children games, which he tries to transfer into literature. He refuses every apriori tendency, for the writer has to procede from his own experience. To write poetry or literature for children is just the same as to write poetry or literature in general.