Lahkotno in globoko
Philippe Delerm: Prvi požirek piva in drugi drobni užitki, Vale Novak, Ljubljana 2000, prevod iz francoščine Marko Črnkovič
Neki pisec kratkih zgodb je nekoč zapisal, daje dobra proza tista, ki se ne izogne kančku poezije (beri: poetskega), ter da je dobra poezija tista, ki v majhnih dozah prevzema od proze. Kot dokaz za to (kar je morda za nekatere pesnike in prozaiste sumljiva trditev) je knjiga francoskega avtorja, Philippa Delerma (1950), avtorja mi-nimalističnih romanov, ki so izzvali v Franciji številne burne reakcije: knjiga, ki je pred nami, Prvi požirek piva in drugi drobni užitki, je bila v Franciji leta 1998 med najbolj branimi knjigami in je leta 1997 prejela tudi literarno nagrado Grandgousier. Kje
Sodobnost 2001 I 365
Avtorji  in  knjige
se skriva magična formula Philippa Delerma? Fragmentarnost in razsu-tost našega časa se v knjigi, ki je sestavljena iz impresij in lahkotnih, vendar po moči globokih opažanj, re-flektira skozi lirsko prozne miniature, zlate drobtinice našega vsakdana. Miniature, ki jih imamo pred sabo, so pravzaprav telegrafski popisi, sprehodi skozi detajle, predmete, podobe in vsakdanja opravila, ki vedno prikličejo rahlo proustovsko nostalgijo za nekim drugim "izgubljenim časom", časom, ki ga ni več, ter podobe, ki s posebno lahkotnostjo povezujejo preteklost s sedanjostjo, ustvarjajoč neki skupni, sebi lastni, topli vmesni čas. Torej o čem piše Delerm? O luščenju mladega graha, o telefoniranju iz govorilnice, o jesenskem puloverju, o vonju jabolk, o jutranjem vstopu v pekarno in o rogljičku, ki se hrustljavo
Avtorji  in  knjige
topi v ustih, o kinu, o nedeljskem večeru, ki je prisoten "v enem samem mehurču v kadi, v katerem ni nič stalnega", o nočni avtocesti, ali o prvem požirku piva, ki je "edino, kar šteje". Beseda teče torej o malih, vsakdanjih ritualih, prepuščanje tem ritualom pa je vzpostavljanje nekega lastnega vmesnega časa, v katerem detajli, podobe, obrisi stvari in njihovi odtenki dobijo neko posebno vrednost. Pri Delermu se veliko vedno ogleduje v majhnem in šele v njem dobiva svoj smisel. Toda Delerm nam ne ponuja odvečnih modrovanj in razpravljanj, bistvo vseh stvari leži v njih samih, dovolj je vztrajno in zavzeto opazovanje, ki enostavno popisuje, kot je rekel Orte-ga y Gasset v knjigi Opazovalec. Ker, kot pravi Delerm, "smisel luščenja mladega graha ni v razlagi, temveč v zbranem poslušanju, ob prijetno upočasnjenem ritmu". In seveda, ker je "vsak korak praznik", in ker "portov-ca ne piješ, temveč [ga] srkaš". Torej, svet takšen, kot je, se razodene v vsem svojem sijaju samo v presledkih med majhnimi koraki.
Pisavo Philippa Delerma zaznamuje neka počasnost, pripravljenost za prepuščanje drobtinicam, ki osmišlju-jejo naš vsakdan. Zakaj počasnost? Ker je prepuščanje "prvemu požirku piva", "brnenju dinama", "nočni avtocesti", "nedeljskemu večeru" ali "telefoniranju iz govorilnice" vsekakor vzpostavljanje presledkov v tekočini časa, "ki ga več na zaslužimo v kiber-netski dobi".
Po eni strani je Delermov slog sofi-sticiran, prežet z rahlo melanholijo in nostalgijo po nečem izgubljenem, nečem, kar ostaja neizgovorjeno, med
vrsticami. Po drugi se zdi, da Delerm nadaljuje poetsko tradicijo deskripcije vsakdanjih predmetov in vzpostavlja nov odnos do stvari, kot jih je vnašal v svojo poezijo Francis Ponge, torej je govor o tradiciji poezije, ki je bila po besedah Sartra "fenomenalno odkrivanje sveta". Tisto, kar povezuje oba pisatelja, je, da oba želita identificirati besede in stvari ter vzpostaviti neki nov in bližji odnos med človekom in njegovo okolico. Spoznati stvari takšne, kot so: pogled ne spreminja narave v simbol, metaforo, temveč jo popisuje v njeni lastnosti. Rezultat so male izbrušene proze, ingeniozne deskripcije, skoncentrirane v čutne, trdne celote. No, razlika seveda obstaja: kjer se Pongeova deskripcija konča, tam se začenja Delermov opis. Ne le samega predmeta (kruha, metulja, noža, požirka piva), temveč tudi situacije, atmosfere, kije pri Delermu prežeta z neko posebno nežno in toplo intimo. Deskripcija pri Delermu je precej bližja proustovski nostalgiji po izgubljenem času, ne služi sama sebi, temveč v razkošje predmetov vnaša človeka in njegove razloge za prepuščanje užitkom ob vsakodnevnih ritualih. To je tudi razlog, da knjiga Philipa Delerma takoj vzpostavi stik z našo skupno bralsko intimo, v kateri se skrivajo drobni užitki. Knjiga, kije ne spijemo na eks, temveč jo srkamo. In kot bi rekel Delerm za jabolko -knjiga, katere vonj je boleč, ker je vonj močnejšega življenja in počasnosti, ki je pravzaprav ne zaslužimo več.
Proza s kančkom poezije, točno do-zirana, v uspeli simbiozi.
Ana Ristovič Car
Sodobnost 2001 I 366