395
Sonet.
Vodico bistro hladni vir odliva, Da potok cvetje po livadah moči; Sumlja naprej in vedno je globočij Ze dno dereče reke se ti skriva.
Bregovje ob straneh le bolj razriva, Dežele razne, ljudstva mnoge loči. Tu mirna je, tam v stermi elap poskoči, Potem — v neskončno morje se izliva.
Tako godi se tu na zemlji z nami: Človeku, ko k zavednosti se zdrami, Duha moči, serea želje kipijo.
Za novimi uzori vedno hodi,
Zdaj misel ta, zdaj  druga spet ga vodi,
Kar ž njim u tihem grobu vse zaspijo.
A. Okiški.