Poštnina plačana v gotovini
GLASNIK
INŠTITUTA ZA SLOVENSKO NARODOPISJE
PRI SLOVENSKI AKADEMIJI ZNANOSTI IN UMETNOSTI V LJUBLJANI
Leto I.	Junij 1957	štev- 4
Ob koncu letnika
Z nemajhnimi stroški smo izdali letošnje štiri številke našega »Glasnika«. Na obilico naslovov smo se obrnili z njim, predvsem na šole, a tudi na posameznike. Letnik končujemo z mešanimi občutki.
Od vseh šol, ki nanje razpošiljamo naš »Glasnik«, jih je pošiljko vrnilo samo 48, med njimi 43 osnovnih šol in 5 nižjih gimnazij. Odziv na vprašalnico je seveda druga stvar. Dobili smo na vprašalnico št. 5 podatke samo za 141 krajev, kar je razmeroma malo!
Ena izmed šol je zapisala na vrnjeni izvod:	»Nimamo kredita.«
Dragi tovariš upravitelj ali tovarišica upraviteljica, mar se Vam res ni zdelo vredno, da bi naš vsekakor skromni listič vsaj toliko pogledali, da bi videli, da Vam zanj »kredita« ni prav nič treba? Kdor nam izpolni vprašalnico, je naš poročevalec in dobiva list zastonj. Kdor jo odloži, ga tudi ne terjamo za naročnino. Morda se namreč pozneje najde kdo, ki se bo za vprašalnico zavzel! Zato jo vsaj spravite, da mu bo pri roki! Uvrstite naš »Glasnik« mirne duše v učiteljsko knjižnico!
Povedali smo že nekajkrat, da hočemo . z »Glasnikom« vzdrževati zvezo z našimi poročevalci. Zanje nam gre! Te poročevalce šele iščemo. V novem letniku bo »Glasnik« prihajal na mnogo več zasebnih naslovov, ker se nam je v zadnjih mesecih priključilo lepo število požrtvovalnih in vestnih poročevalcev! Toda njihovo število je še vedno dosti premajhno. Treba se bo truditi, da se iz šume uradnih naslovov izlušči manjše, a zato zanesljivo število posameznikov, ki nam bodo hoteli pomagati s podatki.
Ti posamezniki bodo morali biti seveda enakomerno porazdeljeni po vsem slovenskem ozemlju. Naš cilj je poročevalska mreža! Čim gostejša bo, tem boljša bo. Toda izrazitih vrzeli in še v narodopisno važnih krajih n i-kakor ne sme biti! Zato nas je prizadelo, da so nam vrnile »Glasnik« šole iz nekaterih takih krajev (n. pr. Bovec, Solčava, Luče, Menina, Koprivnica pri Brestanici, Puščava na Pohorju, Radlje, Šentilj v Slov. goricah, Trebelno in druge).
Dobro se zavedamo, da odgovorov na naše vprašalnice ni moč stresati
iz rokava. Za to delo je treba truda. A treba je zlasti ljubezni. Tudi mi bi brez nje ne izhajali! Vemo, da je je pri naših prosvetnih delavcih še precej, saj bi sicer v svojem delu in dostikrat težavnih pogojih ne vzdržali. Nanjo se sklicujemo! Ne pozabljamo, da je treba za vsako vprašalnico žrtvovati še kuverto in 15 dinarsko znamko. Premišljujemo, kako se bomo našim zvestim sodelavcem oddolžili. Upamo, da ne bomo vedno samo jemali in da jim
Na neapeljskem »Vzhodnem inštitutu« (Istituto universitario orientale, Ne.poli) je 30. novembra 1956 promoviral študent Mario Saurin z doktorsko disertacijo Od zibke do poroke in smrti med slovanskim prebivalstvom Posočja (Dalla culla al talamo e alla morte presso i po-poli slavi dellTsontino). Glavni referent je bil etnograf Raffaele Cor-so, koreferent pa slavistka Liliana Missoni. Le-ta mi v zasebnem pismu sporoča, da se je kandidat odločil za to temo na priporočilo rajnkega prof. Lorenzonija in da je sam živel skoraj 20 let med Slovenci v Posočju. Disertacija je takole razdeljena:
1.	Prebivalci Posočja: Slovenci, njihovo ozemlje, izročila, izvor, značaj, navade, običaji in prazniki; 2. Običaji ob rojstvu; 3. Poročni običaji; 4. Običaji ob smrti. Najbolje so obdelani poročni običaji. Delo je okrašeno s prelepimi fotografijami in okusnimi akvareli in leži kot rokopis v Neaplju.
Človeku pri tem nehote .pride na misel, kako to, da je na domači ljubljanski univerzi v 37 letih njenega obstanka in v 17 letih, odkar je bila ustanovljena posebna stolica za etnografijo in etnologijo, število disertacij s slovensko etnografsko temo še zmerom tako pičlo, da ne doseže števila enakih disertacij, branjenih na tujih univerzah. Nemara ne bo škodilo, če tu na kratko naštejemo dosedanje etnografske disertacije, kolikor jih imamo v evidenci. Če bi bili kaj prezrli, pa prosimo, da nas bralci ljubeznivo dopolnijo.
Leta 1901 je na Dunaju promoviral profesor Ivan Merhar z diser-
bomo ob svojem času poleg »Glasnika« dali lahko še kaj drugega!
Ko bo naša poročevalska mreža v glavnem dognana, bo treba po posameznih področjih (pokrajinskih celotah) pričeti z vsakoletnimi sestanki, združenimi s kratkimi tečaji ali seminarji, namenjenimi našim poročevalcem. To je seveda godba prihodnosti, ki pa zanjo upamo, da ni predaljna.
Ob koncu tega letnika želimo samo še povedati vsem našim sodelavcem in prijateljem, da smo jim za njihovo pomoč, kakršna koli je že bila, iskreno hvaležni!
tacijo »Würdigung der Thätigkeit Valvasor’s als Ethnographen. Ein Beitrag zur Geschichte der südsla-vischen Volkskunde«. Izšel je le kratek izvleček — Valvasor als Ethnograph — v poročilu tržaške državne gimnazije za šolsko leto 1909—1910. Obsežni rokopis hrani prof. Boris Merhar.
V Gradcu je leta 1939 branil svojo habilitacijsko disertacijo dr. Leopold Kretzenbacher. Njegovo delo »Germanische Mythen in der epischen Volksdichtung der Slowenen« je izšlo leta 1941 v knjižni seriji Schriften des Südostdeutschen Institutes Graz kot štev. 3.
Na padovanski univerzi je leta 1940 promoviral France Škerl z disertacijo ;»Stato attuale della poesia •popolare slovena nella Pivka«. Glavni referent je bil prof. Arturo Cro-nia. Rokopis je shranjen v inštitutu za slovansko filologijo v Padovi.
Na ljubljanski univerzi je prvo etnografsko disertacijo predložil Vilko Novak:	Ljudska prehrana v
Prekmurju. Obramba je bila leta 1947. Odlomki te inavguralne disertacije so izšli še istega leta 1947 pri univerzi, Slovenski knjižni zavod pa je prav tako 1947 izdal celotno študijo.
Leta 1951 je spet v Gradcu sledila obramba disertacije, ki jo je na slavistični stolici predložil Pavle Zablatnik: Die geistige Volkskultur der Kärtner Slowenen. Dr. P. Zablatnik je kritično pretresel vse dosegljivo gradivo o duhovni kulturi koroških Slovencev. Delo čaka še na objavo.
Slovenske etnografske disertacije
na tujih univerzah in v Ljubljani
Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani je 25. 4. 1955 obranil svojo doktorsko disertacijo Milko Matičetov: Sežgani in prerojeni človek. Študija čaka na tisk.
Na matematično-prirodoslovno-fi-lozofski fakulteti univerze v Ljubljani je le malo kasneje — 10. 6. 1955 — zagovarjala disertacijo »Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem« Zmaga Kumrova. Študija bo predvidoma objavljena v Razpravah II. razreda SAZU.
Dne 2. julija 1956 je pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani obranil disertacijo z naslovom »Slovenske pastirske in zi-balne kolede« .prof. Niko Kuret. Letos bo pripravljena za tisk.
Razno
Na povabilo ljubljanske univerze, stolice za etnologijo, je od 8.—18. maja 1957 predaval v seminarju za etnologijo docent skopske univerze dr. Branimir Rusić. V zaokroženem ciklu predavanj je gost iz Skopja zajel v bistvenih potezah vsa etnična območja Makedonije, skupaj z ozemljem, ki leži zunaj današnjih državnih meja, pri čemer je posvetil nekaj ur tudi etnografiji Bolgarije. Z obiskom docenta Rusiča so se stiki med obema univerzama še bolj poglobili, obenem pa so predavanja pokazala metodo dela v Makedoniji, ki sloni na bogati tradiciji beograjske an-tropogeografske šole, katere učenec je tudi dr. B. Rusič. — V okrilju Društva folkloristov Slovenije pa je dr. B. Rusič predaval dne 10. maja 1957 o temi »Guslarstvo v Makedoniji«.
*
Kot gost Inštituta za slovensko narodopisje SAZU je predaval dne 13. junija 1957 v dvorani SAZU dr. Gianfranco D’Aronco z univerze v Padovi o temi »Furlanska folklora s posebnim ozirom na ljudsko slovstvo.« Mikavno .predavanje je bilo kljub letnemu času dobro obiskano. Predavatelj je v strokovnih krogih dobro znan po svojih delih s področja furlanske in italijanske folklore in je sodeloval tudi že pri Slovenskem etnografu. Njegov javni nastop v Ljubljani je šteti kot prispevek k utrjevanju kulturnih zvez z našimi zahodnimi sosedi Furlani.
*
V Ljubljani se je mudil od 17. do 20. junija švedski folklorist dr. Jan-öjvind Swahn, docent univerze v Lundu, avtor obsežne monografije o pravljici Amor in Psyche. Obiskal je naš inštitut in seminar za etnologijo na univerzi. V našem »Arhivu slovenskih pripovedi« je dobil precej gradiva za novo monografsko delo o »magičnem begu« v pravljicah.
Zadnja v tem pregledu je Šauri-nova disertacija iz Neaplja, ki je pravzaprav sprožila te vrste.
Po vsem tem je stanje danes takole: na ljubljanski univerzi sta bili predloženi in ohranjeni dve doktorski disertaciji s slovensko etnografsko temo; pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti tudi dve; v Ljubljani skupaj: štiri. Na graški univerzi: dve; na dunajski univerzi: ena; na univerzi v Padovi: ena; na univerzi v Neaplju: ena. Na tujem skupaj: pet (pravzaprav, če odštejemo Merhar j evo delo iz časa, ko v Ljubljani še ni bilo univerze, štiri).
Upajmo, da bo domača univerza, ki edina lahko podeljuje doktorski naslov, odkar je bila ta pravica odvzeta Akademiji znanosti, v prihodnje ur.pešneje tekmovala s tujimi univerzami!	Mtv.
Naše društvo se širi in utrjuje
Letošnjo pomlad je stopilo v Društvo folkloristov Slovenije okoli trideset novih članov. Zraven zasebnikov, ki jih v to organizacijo kličejo pač srčni nagibi, so pristopili malone vsi strokovni delavci iz raznih muzejev Slovenije. Društvo je s tem pridobilo na moči, vsi novi člani pa upravičeno .pričakujejo, da bojo v njem našli zadovoljitev svojih teženj in se počutili doma. Kot zunanje znamenje in potrdilo novo nastale situacije se na bližnjem občnem zboru obeta sprememba imena društva in pravilnika. V upravo pa bo treba pritegniti tako predstavnike tistih vej etnografske vede, ki do zdaj niso bile zastopane, kakor tudi ljudi iz drugih slovenskih središč. Društvo bodi pač slovensko in ne ljubljansko!
Vsaka stvar pokaže svojo življenjsko moč in odpornost v pre-skušnji. Za naše, slovensko društvo je taka preskušnja napočila ob napovedi, da v Beogradu snujejo »Etnološko društvo Jugoslavije«. Svoje stališče smo tedaj formulirali v takile
izjavi:
Skupna seja odbora Društva folkloristov Slovenije in zastopnikov etnografsko-folklorističnih ustanov v Ljubljani dne 6. junija 1957 ob 10.30 je vzela na znanje, da se v Beogradu snuje Etnološko društvo Jugoslavije, čigar ustanovni občni zbor naj bi bil 16. junija 1957 v Beogradu.
Navzoči v tej zvezi .pozdravljajo dejstvo, da se v Jugoslaviji krepi zavest o nujnosti organizacijske povezave vseh strokovnih delavcev na področju naše vede. Z željo, da bi ne prišlo do nepotrebnega cepljenja sil, pa ostajamo v Sloveniji pri svojem dosedanjem društvu, čigar notranja organska rast in zunanja krepitev nam je vsem pri srcu. Po iz-
In memoriant
Jakob Kelemina
Ko sem v začetku spomladi obiskal profesorja Kelemino, je bil duševno čil, kakor da ni hudo bolan. »Zdaj, ko bo še malo sonce prigrelo, pa bom spet ,a cavallo’,« se je pošalil. Napeljal je pogovor na naš »Glasnik« in vzel v roke knjižico iz serije Pinguin: Green, King Artus. Prebral mi je odlomek, kjer se podoba keltskega Artusa lepo sklada s črtami slovenskega Matjaža in pripomnil, da bi tudi o tem kazalo nekaj napisati za »Glasnik«. Na prošnjo, da bi to naredil on sam, se je nasmehnil, pomolčal in končno rekel: »Mogoče.« V resnici pa to ni bilo več mogoče, kakor je bržčas vedel ali vsaj slutil tudi sam. Bolezen je neusmiljeno napredovala in 14. maja 1957 predpoldne je prišlo sporočilo, ki smo se ga dolgo bali: profesor Kelemina je pravkar umrl!
Etnografija za rajnega ni bila samo postranski konjiček. Na lingvistične, literarnozgodovinske, pravnozgodovinske in druge probleme je Kelemina gledal — kjer se je le dalo — tudi z zornega kota etnografije. Ker je za imeni povsod iskal stvari, so Keleminovi odgovori na kompleksna vprašanja besednih ali pravnih starožitnosti kljub la-koničnosti prepričljivi. Brez dvoma naj večji prispevek za slovensko folkloristiko pa je rajnkega delo »Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva« (1930). Ne glede na sporni uvod in redakcijske prijeme, je to prva znanstvena zbirka slovenskega ljudskega proznega gradiva. Lahko nam je samo žal, da avtor ni mogel uresničiti drugega dela svojega koncepta: da nam ni pripravil zbirke naših pravljic.
Človeka, honorarnega znanstvenega sodelavca našega inštituta, univerzitetnega profesorja Kelemino bomo še dolgo in težko pogrešali. Ostaja pa — za zmerom — njegovo
del0'	M. Matičetov
kazani potrebi in že dalje časa trajajočih dogovorih v članskih vrstah se bo Društvo folkloristov Slovenije na svojem občnem zboru dne 29. junija 1957 preimenovalo in dobilo širši naziv.
Ugotavljamo, da že obstoji društvena povezava zveznega značaja, ki že zdaj združuje strokovne delavce raznih vej naše vede. To je Savez udruženja folklorista Jugoslavije. Če je neizbežno, da se poleg tega ustanovi še ena strokovna organizacija s sorodnim in marsikje celo istovetnim programom, potem nam ne preostaja drugega, kakor da toplo pr.poročimo tako novemu Etnološkemu društvu Jugoslavije kakor Savezu udruženja folklorsita Jugoslavije, da nujno poiščeta možnost koordinacije ali — še bolje — zlitja v enotno organizacijo. Samo to bo
Poročila
namreč omogočilo racionalno izkoriščanje sil, časa in materialnih sredstev.
Naše društvo bo zaenkrat ostalo včlanjeno v Savezu udruženja folklorista Jugoslavije.
V Ljubljani, dne 6. junija 1957.
Izjava, ki sta jo podpisala predsednik in tajnik, je bila izročena Zvezi društev folkloristov Jugoslavije (s sedanjim sedežem v Zagrebu) in ustanovni skupščini Etnološkega društva Jugoslavije (v Beogradu). Obema smo povedali svoje pomisleke in priporočila, zase pa smo se sporazumeli, da je najbolj modro, če gremo lepo svojo pot. Mar naše društvo ni zmožno živeti, delati in se razvijati tudi samo?
Sto naših ljudskih pesmi
v zvočnem zapisu iz leta 1913
Veselo smo bili presenečeni, ko je iz Leningrada prišel glas, da se je v tamkajšnjem folklornem oddelku »Instituta russkoj literatury (Pu-škinskij Dom)« pri akademiji znanosti ZSSR ohranila večja zbirka zvočnih zapisov slovenskih ljudskih pesmi. Ujela jih je na fonograf znana ruska zbirateljica Je. E. Lineva, ko se je poleti 1913 mudila na Bledu in v Beli Krajini. Pri njenem zbirateljskem delu so ji pomagali —- kot svetovalci, tolmači ipd. — M. Hubad, J. Adlešič, Fr. Lovšin, P. Bavdkova in drugi. Zaslugo za to, da je Lineva sploh prišla v Slovenijo, pa je treba bržkone pripisati dr. Ljudevitu Jenku in njegovi hčerki dr. Eleonori Jenko-Grojcrjevi. (Družina dr. Jenka je bila že poprej privabila v naše kraje med drugimi Al. Haruzina, ki se je posvetil študiju gorenjske hiše, prim. spisa »Krestjanin Av-strijskoj Krajny i ego postrojki« in »Žilišče Slovinca Verchnej Krajny«, Živaja Starina 1902-4.) Med boljšimi pevci in pevkami so v zapiskih Li-neve posebej omenjene sestre Ro-gačeve z Rečice pri Bledu.
Folklorni oddelek »Puškinskega doma«, ki pripravlja zbirko Je. E. Lineve za izdajo, nam je na našo prošnjo poslal kot vzorec 6 pesmi, presnetih na magnetofonski trak in v tekstnem prepisu. V rokopisnem arhivu Lineve so namreč ohranjena tudi besedila pesmi iz krajev: Bled, Rečica, Brezje; Črnomelj, Adlešiči, Vinica in morda še od drugod. Leningrajski ustanovi želimo, da bi kljub nedavni izgubi svojega vodje prof. M. O. Skripilja mogla uspešno dokončati priprave in izdati drago-
ceno zbirko. Ker je tistih nekaj belokranjskih pesmi na valjarjih, ki so shranjeni v Etnografskem muzeju v Ljubljani, mlajšega datuma, pomenijo pesmi v zapisu Je. E. Lineve — okrog sto— najbrž najstarejšo zbirko zvočnih registracij slo-
Mladinska knjiga nam je dala pod konec 1956 in na začetku letošnjega leta spet nekaj domačih pravljičnih novosti. »Želimo, da bi današnje obdelave ljudskega izročila ohranile žive dragocene stare podobe, kot jih je ustvarila domišljija, želja in pripovedni dar našega ljudstva.« Protislovja te napovedi založnice se v zbirkah samih čutijo še močneje.
Möderndorferjeve Koroške pripovedke so tematsko še kolikor toliko zveste ljudskemu izročilu, drugače pa jim je brat kameleon, saj so včasih tudi tretjič in četrtič — od objave do objave — spremenile zunanjo podobo. Oblikovalec teh zgodb niha med dvema poloma narodopisnim in leposlovnim. To sicer nista dve čisto nespravljivi stvari, vendarle se mi zdi, da MÖ-derndorfer ni našel harmonije med njima; teksti in spremne besede — v uvodu in na str. 173-4 — so temu zgovoren dokaz.
Po svoje veliko bolj enovito in dosledno je Zupančevo delo, kjer je pač očitno literarno prizadevanje in se potemtakem izmikajo folklornemu ocenjevanju. Skromni drobci ljudskega izročila pod Zupančevim peresom dobivajo folklorno samovoljno, a literarno zaokroženo podobo. Z Zakladom na Kučarju je avtor vzel slovo od Bele Krajine, s Povodnim možem v Savinji (1957) pa je stopil na nova tla, v gornjo Savinjsko dolino. Ob drugi knjigi je B. Borko zapisal, da nam Zupanc »s ključem svoje fantazije... odpira pravljični svet.« Radi mu pritrdimo; kot narodopisci, ki nas Borko izpodbuja »k vztrajnemu proučevanju zadnjega (?!) ljudskega izročila«, pa obenem z veseljem lahko pripomnimo, da se nam zadnje čase tudi Lojze Zupanc pridružuje pri zapisovanju izvirnega ljudskega izročila, čeprav sadovi te njegove delavnosti še niso prišli v javnost.
Oba avtorja, založba in menda slovensko pisanje sploh daje zadnje čase besedi »pripovedka« nepravi, preširok pomen. Med koroškimi »pripovedkami« imamo najčistejše pravljice (Grofič - prašič, Na drevesu brez imena, Lisjak in dr.). Tudi med Zupančevimi »pripoved-
venske ljudske pesmi sploh. Glasbeno - narodopisnemu inštitutu v Ljubljani odstopamo poleg prejetih 6 vzorcev tudi skrb, da bi dobili iz Leningrada v Ljubljano še vse ostale pesmi iz te pomembne zbirke.
Mtv.
kami« srečujemo pravljice (Kača zaglavača, Pastir in knez, Graščak na Teru in dr.). Založba MK je nedavno izdala zbirko, kjer ovitek napoveduje »pravljice«, naslovna stran pa »pripovedke« (Altajske pr., 1952). Našemu ljudstvu, ki po navadi ne dela razločkov med raznimi vrstami pripovedi, beseda »pripovedka« ni domača, zato bi bilo nemara le bolje — kadar nam pač ne gre za natančnejše razločevanje med dvema vejama ljudskega pripovedništva (n. pr. »Sage« in »Märchen«) — dajati prednost domači pravljici!	Mtv.
Odgovarjamo
Folklora in naše šole
(Vprašuje Z. Z. iz Lj.)
»Ali bi ne bilo prav, ko bi tudi v naših šolah, zlasti na učiteljišču, mladina kaj zvedela o folklori?« Brez dvoma. Po dosedanjem učnem načrtu izvejo dijaki v 5. gimn. razredu glavne stvari o ljudskem pesništvu. Spoznavanje ostalih področij folklore je prepuščeno profesorjevi razgledanosti in naključju. Smotrnega pregleda naše ljudske kulture naša ^mladina skoraj da ni deležna, dasi bi bilo to prav na učiteljišču nujno potrebno. Poznavanje ljudske kulture sodi po našem v železni inventar, ki bi ga moral(a) mlad(a) učitelj (ica) odnesti iz šole s seboj na deželo! To olajša vživlja-nje v realnost, zbliža »novopečenega« mladega človeka z okoljem, pomaga najti življenjski odnos do ljudi! A ne samo to. Slej ko prej smo mnenja, da bi se moral aktivni učitelj na deželi zanimati za ljudsko kulturo. Učiteljski rodovi v preteklosti nam pričajo, koliko dragocenega — zlasti zbirateljskega — dela učitelj na deželi lahko opravi! Težko je pričakovati od mlajšega učiteljstva, da ima odprte oči za pojave ljudskega življenja, ako mu za to nihče ni vzbudil zanimanja, ako mu očesa nihče ni izučil in izostril. Zato bi bil tečaj iz folkloristike v zadnjem letniku učiteljišča silo važna stvar, ki bomo o njej še govorili.
Knjige in časopisi
Tri zbirke preoblečenih „pripovedk“
Rade volje objavljamo spodnja prispevka z dodatnimi vprašanji in vabimo naše bralce, da se jim odzovejo. — Ur.
Paberki o slovenskih ljudskih glasbilih
Medtem ko je zanimanje za naše domače plese postalo v zadnjih letih kar splošno in je naša pesem še vedno zmožna ogreti ljudem srca, pa na naša domača glasbila kar pozabljamo. Morda bo kdo ugovarjal, da je ta bosa, ko nam v radiu vendar tolikokrat igrajo razne »kmečke godbe«. Počasi, prijatelj, med ljudska glasbila spadajo le v manjši meri tista, na katera igrajo godci, ker so to obrtni ali tovarniški izdelki. Mi pa imamo v mislih tiste preproste reči, ki jih lahko naredi vsak Sam in se da nanje prav lepo igrati, čeprav so namenjene bolj za zvočno igro ali imajo svoje mesto v raznih običajih. Na taka glasbila ali zvočila so bili celo raziskovalci naše ljudske kulture premalo pozorni in je poglavje o glasbilih v slovenski folkloristiki eno najmanj obdelanih. Prav zato se Glasbeno narodopisni inštitut, ki ima nalogo raziskovati vse, kar je kakorkoli v zvezi s slovensko ljudsko glasbo, trudi zvedeti čim več o tem, kakšna glasbila so bila ali so še pri nas v navadi, kdo jih izdeluje, kako in iz česa, ob kakšnih prilikah so v rabi itd. Nekaj gradiva se je že nabralo, treba o a bo še veliko zbirati in vztrajno poizvedovati v podeželju, brskati po arhivih za drobci zgodovinskih podatkov in stikati za likovnimi upodobitvami godčevskih prizorov. Šele potem bomo mogli jasno in določno odgovoriti na vsa vprašanja, ki zadevajo ljudske instrumente.
Pravzaprav bi morali reči »ljudske instrumente na Slovenskem«. Kajti niso samo tisti instrumenti, ki nanje igrajo prave ali ponarejene »kmečke godbe«, v rabi tudi med neslovenskimi godci, celo med doma narejenimi je dosti takih, ki jih najdeš mnogokje po svetu, ne da bi mogel trditi, kje je njih domovina.
Tako zvočilo je n. pr. belokranjsko gudalo, ki ga poznajo z drugimi imeni tudi na Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju. V resnici je to glinast lonec, ki se mu čez odprtino napne svinjski mehur, vanj pa pritrdi paličica ali posmoljena dreta, da je mogoče nastalo opno zatresti in s tem povzročiti zamolkel, dražljiv zvok. V Beli krajini so ob zvokih gudala in orglic plesali, v Prekmurju so nanj godli novoletni koledniki.
Izraz »orglice« pri nas ne pomeni samo znanega kupilnega glasbila, ampak tudi otroško zvočno igračo, ki ji pravijo ponekod »goslice« in je narejena iz dveh kosov koruznega stebla: eno predstavlja gosli, drugo lok. Iz stebla je od kolenca do ko-lenca izrezana »struna« in privzdignjena z dvema klinčkoma. Po dosedanjih poizvedovanjih poznajo or-glice-goslice na vzhodnem Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju.
O piščalih ni da bi izgubljali besede. Dokler bo vsako leto pomlad in drevje muževno, bodo menda fantiči majili piščali, tako na Slovenskem kakor drugod. Tudi način izdelovanja se kar nič ne razlikuje, bodisi da gre za piščal z luknjicami, z zamaškom ali za navadno prdal-co. Le imena so zelo različna in za raziskovalca posebej zanimiva.
Razen piščali zvijajo iz lubja marsikje na Slovenskem bučne rogove ali trobente, ki so tipično pastirsko glasbilo, v rabi zlasti ob Jurjevem.
Po vsem svetu je razširjeno glasbilo iz različno dolgih votlih stebelc, imenovano pri nas trstenke, piskuli-ce ali orglice, s strokovnim grškim izrazom pa syrinx. Stebelca so urejena po velikosti od najmanjšega do največjega, ali od obeh strani •proti največjemu na sredini in povezana med dve deščici. Pri nas smo jih našli na Štajerskem in Dolenjskem. Slovenska posebnost je razli-ček trstik, ki ga na Štajerskem imenujejo »coštimaje« in ga uporabljajo pastirji kot spremljevalen instrument k piščalim.
400 let pratike
Slovenci praznujemo letos že 400-letnico, odkar je bil napisan in natisnjen 1. 1557 prvi slovenski ""Koledar (Primož Trubar v Tübingenu); 230 let pa je že preteklo, ko je bila za 1. 1726 natisnjena v Augsburgu slovenska kmečka pratika, ki je potem izhajala vsako leto v raznih oblikah nepretrgoma celih 220 let. Založnik V. H. Korn v Ljubljani je že 1. 1794 v vabilu na naročbo Vodnikove Velike Pratike povedal, »da Kranjci vunder vsaku lejtu okoli
20.000	malih (t. j. kmečkih) Pratik pokupijo«, v poznejših letih pa se je dvignilo število le-teh na 40.000,
50.000	in celo čez 100.000 izvodov.
Zato je pač prav, da se v letošnjem jubilejnem letu 400-letnice prvega tiskanega slovenskega koledarja zavzamemo za nadrobnejše in načrtno obravnavanje vprašanja slovenskega pratikarstva in kole-darstva. Treba je tudi rešiti vsaj tiste maloštevilne pratike po naših domovih, ki so bile tiskane med 1. 1725—1945; znano je, 'da so poleg šolskih knjig prav pratike in koledarji kljub velikim nakladam tiste knjige, ki se najprej uničijo.
Da bi pa vedeli, kaj vse potrebujemo sprva za obravnavo slovenskega pratikarstva, smo sestavili nekaj vprašanj, ki z njimi stopamo pred bralce »Glasnika« s prošnjo, da nam nanje odgovore (na naslov podpisanega: Jože Stabej, Ljubljana, Titova 21 — ali kar na Inštitut za slovensko narodopisje SAZU.
Zanimivo je, da ima žvrgolica, ki jo obenem s konjičkom-piščalko izdelujejo naši lončarji otrokom za igračo, mačico v daljnem Peruju: obe sta trebušasti posodici s cevko za pihanje in obe je treba napolniti z vodo, da zažvrgolita.
O znamenitem, več metrov dolgem alpskem rogu, ki pa ni samo alpski, poroča Valvasor, da so ga znali izdelati in nanj imenitno gosti tudi dolenjski in gorenjski kmečki fantje na zabavah po met ju prosa.
Naša narodna pesem, ki vsebuje marsikak podatek o godcih in god-čevstvu, omenja od preprostih glasbil 'oz. zvočil zlasti pero. Za primer naj navedemo inačico tiste znane: Po pol grmi inu se bliska — šocelj moj pa v pero piska. Danes pero nima več take veljave, le še otroci piskajo nanj, kakor tudi na travo ali čivink, ki ga delajo iz prirezane paličice, v katero vtaknejo travo.
Prav zato, ker se domača glasbila vse bolj izgubljajo, se folkloristiki mudi z zbiranjem podatkov iz krajev, kjer je to ali ono še v rabi ali vsaj v spominu. Morda vedo kje za glasbila ali zvočila, ki so nam bila doslej neznana. Ce nam more kdo od bralcev pri tem kaj pomagati, mu bomo za opozorilo iskreno hvaležni.
Dr. Zmaga Kumer
na Slovenskem
A.	Pratika
1.	Imate sami, ali veste za osebo, hišo, ki ima kmečko pratiko?
2.	Vam je znano, da je v kraju ali v bližini kaka stara lesena pratika (z zarezami kot na rovašu)?
3.	Ce imate (ima vam znana oseba, hiša) pratiko, navedite, katero, iz katerega leta, v slovenščini, v drugem jeziku in v katerem?
4.	Ali lahko dobite katero teh pratik? Brezplačno, ali za katero najnižjo ceno?
5.	Veste za kakšno drugo pratiko (stoletna pratika), vremensko knjižico, razne koledarje pred 1. 1870 v slovenskem ali drugem jeziku? (Navedite natančno, kje in kdo bi imel kaj takega.)
B.	Imena mesecev
1.	Kako pravijo pri vas mesecem? Ali jih imenujejo, le z latinskimi imeni (januar..., ali tudi s slovenskimi imeni (prosinec ...?
2.	Katera slovenska imena mesecev so pri vas še v navadi? (Zapišite kar se da natančno, navedite kraj in kaj pravijo ljudje, da tako ime pomeni).
3.	Veste za kake stare zapise mesecev v slovenščini (pred 1. 1900, zlasti starejše)? (Navedite točen zapis, kraj in leto zapisa.)
C.	Podobe mesecev
Ali so vam znane kake podobe, ki ponazorujejo mesece v osebah ali opravilih? (Podob mesecev v raznih tiskanih pratikah ni treba omenjati.) Če veste, prosimo za opis in sporočilo, kje so.	Jože Stabej
Naše narodopisne ustanove
Seminar za etnologijo na univerzi v Ljubljani
Medtem ko imajo ostale naše sorodne ustanove znanstveno raziskovalni in ohranjevalni namen, je naloga seminarja za etnologijo na univerzi v Ljubljani znanstveno vzgojna (pedagoška). Seminar je v okviru prejšnje filozofske, sedanje prirodoslovno - matematično - filozofske fakultete (njenega filozofskega oddelka) ustanova univerze. Na oddelku filozofskih (humanističnih) znanosti je to najmlajši seminar, ustanovljen šele 1940. leta, ko je katedro za etnologijo prevzel red. prof. dr. Niko Zupanič, ki je vodil seminar do konca zim. semestra 1957. Sedaj ga vodi doc. dr. Vilko Novak, ki je bil postavljen v seminarju za viš. asistenta nov. 1948 in jul. 1955 za docenta.
Seminar za etnologijo je organizacijska oblika katedre (stolice) za etnologijo, katere naloga in namen je, vzgajati znanstveni naraščaj v etnološki stroki. Ta svoj namen skušata doseči katedra in seminar z raznimi sredstvi. Predavanja naj seznanijo študente s problemi, snovjo in delovnimi metodami ter predmetno literaturo na področju obče etnologije (sistematike) in posebne ali regionalne etnologije iz-venevropskih ter evropskih narodov. Etnološka sistematika nudi z občimi pojmi o pojavih ljudske kulture oporo za umevanje kulturnih prvin pri posameznih narodih, posebej tudi pri raziskovanju domače ljudske kulture. Ta osnovni pregled dopolnjuje študij življenja in kulture ljudstev in narodov izven Evrope, ki pojasnjujejo prvotno stanje in razvoj kulturnih prvin in oblik človeštva. Poznavanje evropskih narodov nam omogoča boljše umevanje in pobližje primerjalno raziskovanje ljudske kulture Južnih Slovanov, posebej Slovencev. Ker je glavni namen katedre v Ljubljani, vzgajati muzealce in druge strokovne ter znanstvene delavce (raziskovalce) slovenske ljudske kulture — v okviru ostale južnoslovanske •— zato naj seznanjajo tako predavanja kot ostale delovne oblike predvsem z njo. Ze ta nakazani obseg predavanj dokazuje, da bi bilo za uspešno delo potrebno več predavateljev.
Seminarske vaje dopolnjujejo predavanja z uvajanjem slušateljev v znanstveno in raziskovalno delo. Študenti pričenjajo svoje samostojno delo z branjem domačih strokovnih del, s pisanjem referatov o tujih delih (znanje jezikov je za etnologa neobhodno potrebno, predvsem nemščine, angleščine in slovanskih jezikov!), z uvajanjem (ob učiteljevi, asistentovi pomoči, z lastnim branjem revij in knjig) v tehniko znanstvenega dela. Nato se lotevajo izdelovanja referatov in več-
jih nalog na osnovi literature, pa tudi lastnega gradiva, nabranega na terenu. Zaključek seminarskega dela predstavlja zadnja, diplomska naloga, ki obravnava kako širše, pomembnejše vprašanje, zadnji čas že na osnovi lastnega nabranega gradiva (tudi z risbami, fotografijami), muzejskih predmetov in literature. Referate in naloge študentje med seminarskimi vajami bero in z učiteljem ter tovariši prediskutirajo. Seminarski arhiv pa jih hrani kot pripomoček tako drugim študentom kot znanstvenikom. — Razen lastnih izdelkov bero slušatelji pri vajah tudi — predvsem tuja — strokovna dela, ki dopolnjujejo v predavanjih obravnavana vprašanja, posebej s slikovnim gradivom.
Ker je najvažnejši vir za etnološko delo ljudsko življenje samo, zato se mora študent etnologije čim bolje seznaniti z zbiranjem gradiva na terenu, s spoznavanjem vseh panog ljudske kulture v raznih pokrajinah. V ta namen prireja seminar redne ekskurzije, na katerih se slušatelji seznanjajo tudi s slovenskimi pokrajinskimi muzeji, pa tudi z važnejšimi muzeji naše stroke v vsej Jugoslaviji. Upamo, da bomo odslej imeli tudi priliko, v obliki počitniške prakse uvajati se smotrno v terensko zbiralno in raziskovalno delo. Danes ne sme več veljati med nami mnenje, da ume zapisovati gradivo o ljudski kulturi kdorkoli brez strokovnega znanja in priprave. Prav tako pa zavračamo mnenje, da je zbiranje gradiva o ljudski kulturi in njega strokovno objavljanje manj vredno, ne važno opravilo. Povsod čutimo velike vrzeli glede potrebnega nam gradiva, brez katerega ne moremo reševati važnih, osnovnih vprašanj naše kulture.
Študentje etnologije sodelujejo že več let tako v delovnih skupinah Etnografskega muzeja v Ljubljani kot Mestnega muzeja v Celju.
Važen pripomoček pri študiju je seminarska knjižnica, ki šteje 1800 del v ok. 3000 zvezkih. Vendar ji manjkajo mnoga potrebna tuja dela in revije, ki si jih moremo le delno dopolniti v drugih ljubljanskih knjižnicah. Zbirati se je pričela tudi fototeka in zbirka diapozitivov.
Ker je bil seminar ustanovljen tik pred drugo vojsko, ki je predavanja in vse delo občutno zavrla, se je mogel uspešnejši razvoj študija etnologije pričeti šele po osvobojenju. Dotlej tudi še ni bilo stalne študijske skupine, po kateri bi bilo mogoče študirati to stroko kot glavni predmet. Zato so prva leta študirali etnologijo kot stranski b)
predmet povečini le geografi in umetnostni zgodovinarji. Šele z uvedbo enotnih študijskih skupin 1. 1948 je bil omogočen normalen študij etnologije kot glavnega predmeta. V zadnjih letih pa je z uvedbo dvopredmetnega študija etnologija glavni predmet v skupinah s stranskimi b) predmeti: umetnostna zgodovina, primerjalno jezikoslovje, zgodovina, slovenski ali srbskohr-vatski jezik s književnostjo.
Doslej je dokončalo študij etnologije kot glavnega predmeta okoli 12 diplomantov. Danes jo študira pk. 15 aktivnih slušateljev (brez formalno vpisanih), med katerimi imajo —• kot vedno doslej — veliko večino ženske. Občutno je tudi pomanjkanje slušateljev kmečkega porekla, ki bi imeli več osnove za študij. Ker jih je od dosedanjih diplomantov šlo nekaj v nestrokovne službe, je potreba po naraščaju v muzejih in drugih ustanovah še vedno pereča. Posebno pa so nam potrebni znanstveni raziskovalci v naši stroki, zato je razveseljivo, da se zadnji čas vse češče lotevajo študija etnologije študentje, ki študirajo resno tudi kako drugo glavno stroko, s katero bodo poglobili naš predmet.
Študij slovenske ljudske kulture bi moral biti na slovenski univerzi obenem z ostalimi strokami, ki raziskujejo domačo zemljo in njeno kulturo, v ospredju naše skrbi in ljubezni. Za etnologijo velja to toliko bolj, ker na eni strani predmeti njenega študija, kolikor zadevajo preteklost in sedanjost, vse bolj ginejo in se izmikajo raziskovanju, na drugi strani pa je bila ta znanost tako zunaj univerze kot na njej tako dolgo zanemarjana. Ako nočemo biti krivi hude zamude na tem področju naše kulture, morajo storiti svojo odgovorno dolžnost tudi tisti, ki so za pospeševanje študija poklicani, kakor tudi bivši in sedanji ter bodoči študenti predmeta, katerega se smejo oprijeti le z največjo vnemo in ljubeznijo.
Slovenski etnograf
Etnografski muzej v Ljubljani (Prešernova 20) ima na zalogi še te letnike časopisa »Slovenski etnograf« :
II. letnik — din 100.—
II/IV. „	—	„	620,—
V. „	—	„	350.—
VI/VII.	—	„	520,—
VIII.	„	—	„	500.—	(400.—)
IX.	„	—	„	500,—	(400.—)
Cene v oklepaju pri zadnjih dveh
letnikih veljajo za člane Društva folkloristov Slovenije. — Prvi letnik je razprodan.
Ljudsko življenje v ormoškem okolišu pred stopetdesetimi leti
Zakon (VII. vprašanje: Volkscha-rakiter). — Pri ženitvi sledijo kmečki fantje tod le malokdaj nagnjenju svojega srca, marveč se ozirajo največkrat na nevestino premoženje. Zato velike razlike v starosti zakoncev niso redke. Kljub tem zmotam takšni zakonci v zakonskem življenju kar dobro shajajo, čeprav izjem ne manjka. Pač pa izbirajo sinovi viničarjev navadno iz ljubezni in resničnega nagnjenja, ker se jim najčešče ni treba na nič ozirati.
Noša (VII. vprašanje: Tracht). —
a)	Moška vsedna obleka poleti. Moški so napravljeni, kadar delajo, samo v srajco in hlače. Oboje je iz hodnič-nega platna in bele barve. Hlače (»breguše«) so urezane na ogrski način, široke, segajo skoraj do gležnjev in jih pritrjujejo nad boki z vpeljanim trakom ali vrvico, redkokdaj z jermenom. Srajca sega zmeraj le tako daleč, da pokriva ledja. To obleko zaradi snage vsak teden menjajo. Pokrivalo je črn klobuk ali avba (? Haube), v čemer sledijo mestni modi. Ob dežju ali kadar odhaja moški od doma z vozom itd., nosi površnik iz grobega sukna bele ali pepelnate barve; imenujejo ga »čoha«. Takšne površnike delajo samo na sosednjem Ogrskem in Hrvaškem ter jih od ondod prodajajo slovenskim kmetom. Ta površnik je paleti kratek, sega samo čez ledja. Na desno ramo obesi moški iz suknenih krp čedno sešito »torbico« na jermenu ali širokem suk-nenem traku. Te torbice so podobne navadnim lovskim torbam in so tako rekoč »vade mecum« Slovenca, ker sicer na svoji obleki nima nobenega žepa. Končno obuje škornje iz črnega usqja ali kordovana, imenujejo jih »čizme«. Revnejši kmetje in služinčad hodijo doma tudi bosi.
b)	Moška pražnja obleka poleti. Le-ta se sicer ne loči od vsedne obleke, le, da imajo premožnejši srajco in hlače iz boljšega blaga in da si oblečejo »karmelni« (? »karmelenes«) ali suknen škrilatno rdeč ali zelen telovnik brez rokavov s svetlimi gumbi in čezenj obesijo že omenjeno torbico.
c)	Moška obleka pozimi. Razlika v zimski obleki je ta, da si moški oble-
(Nadaljevanje in konec)
če dvoje hlač in da nosi namesto kratkega površnika suknjo dopetačo. Nekateri nosijo tudi suknene hlače bele ali modre barve po ogrskem načinu, prav mnogi pa tudi kožuhe (»Koschech«) črne barve.
d)	Ženska obleka poleti. Krilo (»janka«) iz belega hodničnega platna in enak predpasnik pa kratka srajčka so vsa obleka ženskega spola za vsak dan. Srajčka je najbrž zato, ker je tako kratka, da so je sami rokavi, dobila v deželnem jeziku naziv »rokavci«. Kadar gredo v cerkev, je opaziti na ženski obleke že več razkošja. Lase si spletejo v kito, glavo pa zavijejo v belo, če le mogoče museli-nasto ruto, prsi zakrijejo z ličnim »bradovcem« (mit einem zierlichen Brustflecke, »Braduz«), srajco (= rokavce) si zadrgnejo pod brado s pisanim, največkrat rdečim taftastim trakom. Nedeljska janka je iz kana-fasa (»Konafass«), pri premožnejših iz boljšega lanenega ali bombažnega blaga različne barve. To obleko pod prsmi spnejo, kar da životu kar čedno obliko in se dokaj očitno približuje navadni mestni noši. Nedeljski predpasniki so največkrat črne barve in tudi dokaj boljši kakor vsedni. Mnoge obesijo po sebi svilene ovrat-ne rute, izpod katerih se neredko vidi konček škapulirja. Tudi ženske nosijo škornje, ki jih celo okujejo z nekakšnimi podkvami, čeprav čevlji ob lepem vremenu tudi niso redki. V deževnih dneh se zavijejo v velik namizni prt iz platna ali damasta (»Tamast«), ki ima po sredi do tri prste široko rdečo bombažasto progo.
e)	Ženska obleka pozimi. Razen volnene bele vrhnje obleke (»Röckl«), ki je pri premožnejših iz sukna ali moltona (»Moldon«), prav kakor poleti, si ob hudem mrazu oblečejo dve janki. V mestu Ormožu je noša vseskozi meščanska kakor v drugih podeželskih mestih Štajerske, samo da je brez posebnega razkošja ali premožnosti. V trgu Polstravi pa se oblači vse na navadni ogrski način.
Razen platna ne pridelujejo ničesar doma, kvečjemu lahko štejemo usnje med domače pridelke. Torbico,
čoho, klobuk in suknjo si mora kmet kupiti.
Gospodarstvo (IV. in VI. vprašanje Ackergeräte in drugo). — Plug in brana sta v primeri z drugimi kraji tod dosti manjša, kar je treba pripisati lahki zemlji. — Namesto običajnih prav ozkih ogonov (»füfinge«) se začenjajo uveljavljati širši — (Praha, kolobarjenje.) Ko požanjejo rž, njivo do setve ozimine (pšenice) trikrat pre-orjejo. Krmilne rastline razen rdeče detelje tukaj niso v navadi. Rdeča detelja ostane na njivi tri leta kot krma za konje in govedo. Krajevna posebnost je, da ajde tukaj ne sejejo na njive, kjer je prej rastlo strneno žito. Ajda je tukajšnjim prebivalcem naj-, bolj priljubljena (»Lieblingsfrucht der hiesigen Bewohner«), — (Gnojenje.) Gnojnice sploh ne uporabljajo. V njej se kvečjemu ob soparnih poletnih dneh gnoj, ki ga mečejo iz hlevov, hitreje razkroji. Gnoja je tukaj malo, ker spuščajo živino takoj, ko sneg skopni, na pašo in jo pasejo do pozno v jesen. — (Spravljanje pridelkov.) Žito požanjejo in, ko oddajo desetino (»nach Abnahme des Zehendes«), povežejo v snope in odpeljejo domov. Ker ni drugod običajnih kozolcev, naložijo snopje v velike kupe. Jeseni jih s cepci omlatijo. Žito čistijo v vevndcah. Mlatilnic tukaj ni. Žito spravljajo različno:	v sodih, skri-
njah, tudi v omarah. Samo koruzo spravljajo tukaj v posebnem košu (»Kosch«), kjer zaradi prepiha najmanj zgubi svojo kalilnost. — (Stiskalnice.) Z nogami stlačeno grozdje naložijo s pomočjo obročev kar se da visoko, zgoraj nato položijo prečnik (»Querbalken«) in spuste prespan (»Pressbaum«), da se sok do kraja iztisne. To naredijo v eni noči 6-7 krat. Iz tropin kuhajo žganje. — (Čebelarstvo.) Čebele imajo večidel v košnicah (»Strohkörbe«), ki so spodaj kakih 16 colov v premeru, okrogle in proti vrhu prehajajo v konico. — (Občinski pašnik.) Občinskih gozdov ni, pač pa so občinski pašniki, ki se skupno uporabljajo. Pase vsak lastnik zase (torej ni občinskega pastirja!).
N. K.
Bulletin de l’Institut des Traditions Populaires
aupres de FAcademie Slovene des Sciences et Bx-Arts, Ljubljana (Slovenie), Yougoslavie
Anne Ićre	R e sum e s.	1956—57
No.l (octobre 1956). — Vez med nami, p. 1: Ce Bulletin devrait etre surtout le lien entre l’Institut et ses correspondants qui lui fournissent les reponses ä ses questionnaires (annexe ä ce numero: Questionnaire no. 5 — Les masques en Slovenie, IiTe partie). — Naš inštitut, p. 1: Compte-rendu sur les taches et sur l’activite de notre Institut. Nos amis ä Vetranger le connaissent par le »Rapport annuel 1956« qui leur est parvenu de notre part pour le Nouvel an 1957. — Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, p. 2: A VInstitut, on est en train d’organiser des »Archives de contes populaires slovenes«, c’est ä dire, une Collection complete de contes. -— Posvetovanje vzhodno- in osrednjealpskih narodopiscev v Ljubljani, p. 3—4: Du 26 au 28 mars 1956, VInstitut a organise, ä Ljubljana, une Conference d’ethnographes-folkloristes appartenant ä la region des Alpes Orientales et Centrales. Ont pris part des representants de VAutriche (Kretzenbacher, Moser), du Frioul, en Italie (Perusini), de VItalie du Nord (Vidossi, Gašperini) et de la Suisse (Wildhaber), avec le representant de la Croatie (Cavazzi). Des comptes-rendus ont paru dans »Oesterr. Zeitschrift für Volkskunde« 59 (1956) 66 et dans »Schweizerisches Archiv für Volkskunde« 52 (1956) 178. —- »Društvo folkloristov Slovenije« ustanovljeno, p. 4: En juin 1956, on a cree l’Association des folkloristes de Slovenie, avec le siege ä Ljubljana (Secretariat: Wolfova 8/H). La presidence est assumee par le d-r Milko Matičetov, attache de recherche de notre Institut. — Znanstveno-dokumentarni filmi našega Inštituta, p. 5: Notre Institut a inaugure son activite au domaine du film ethnographique par le film »Les lavfarji ä Cerkno« (coutume carnavalesque), sur pellicule de 16 mm, longueur du film 240 m, tourne en fevrier 1956. — Naše dosedanje vprašalnice, p. 5—6: Notre Institut emploie, pour recueillir du materiel, assez souvent des questionnaires. 11 y en a eu quatre, jusqu’ici: en 1953, no. 1 — Conteurs populaires. Büche de Noel; no. 2 — Jeux d’enfants; en 1954, no. 3 — Reexhu-mation des morts et lavage du cräne. Dorenavant, les questionnaires (deux par an) seront publies en annexes au Bulletin. — K naši vprašalnici št. 5, p. 6: Explications et instructions ayant rapport au Questionnaire no. 5.
No. 2 (decembre 1956). — Pomenek med vpraševalci in poročevalci, p. 7: Importance du Bulletin pour les rapports entre VInstitut et ses correspondants. ■—-Po prvi številki, p. 8: Appreciation des echos parvenus d VInstitut apres le no.l du Bulletin, instructions ulterieures aux correspondants. — Dunajska izdaja pohorskih pripovedk, p. 8—9, (par Ivan Grafenauer) et: S e k izvajanjem L. Schmidta (par Niko Kuret), p. 9: Des legendes populaires slovenes du Pohorje (Slovenie du Nord) ont paru en Autriche, dans une version allemande par Paul Schlosser (Bachern-Sagen. Vienne 1956). L’introduction par Leopold Schimdt a provoque une reaction vivace, en Slovenie. Les reflexions de M. Leopold Schmidt concernant le caractere national du Pohorje, les frontieres politiques de VAutriche avec la Slovenie et le role de Vethnographie autrichienne vis -ä - vis des traditions populaires slovenes sont rectifieas par le direeteur de VInstitut, le d-r Ivan Grafenauer, membre de VAcademie, et par le d-r Niko Kuret, attache de recherche de VInstitut. — Univ. prof. dr. Niko Zupanič osemdesetletnik (par Marija Jagodic), p. 8—10: Le professeur Niko Zupanič, ethnologue, ethno-graphe, anthropologue et historien slovene celebre son 80e anniversaire. — Kongres f alki o r ist o v v Črni gori (par la d-r Zmaga Kumer), p. 10: Relation sur le Congres des folkloristes yougoslaves, au Montenegro, en Yougoslavie, en septembre 1956. ■— Zbor narodopiscev v Celovcu (par N. K.), p. 11: Relation sur le Congres des ethnographes autrichiens, d Klagenfurt, en septembre 1956. — Mednarodna r azstav a mask (par N. K.), p. 11: Relation sur VExposition internationale du Masque, d Anvers, 1956. — Etnografija, etnologija, folklora, folkloristika, p. 12: Rubrique consacree specialement aux leeteurs (Odgovarjamo —■ Nos reponses). On y expose, cette fois, les notions de ce qu’on appelle ethnologie, ethnographie, folklore, folkloristique. — »Delo folkloristov v korist naši socialistični prihodnosti!«, p. 12—13: Fragments du discours prononce par Blažo Jovanovič, President de VAssemblee Nationale du Montenegro, lors du Congres des folkloristes yougoslaves, sur Vactivite des folkloristes, vue ä travers le prisme de Vavenir socialiste de notre pays. — Etnografski muzej v Ljubljani, p. 13—14: Relation sur les taches et sur V activite du Musee ethnographique de Ljubljana. — D e s etništv o v irskem izročilu (par N. K.), p. 14: Le personnage du »dixieme frere«, typique pour le folklore slovene, aurait des affinites avec les traditions populaires irlandaises, oü Von rencontre le »Dea-chmad (h)«, la dime qu’il faut sacrifier d une divinite, la Deachma.
No. 3 (mars 1957). — Raziskovanje mask, p. 15: Donnees informatives sur les masques et sur leur recherche, s’adressant aux correspondants de VInstitut qui sont pries de repondre au Questionnaire no. 6 (Les masques en Slovenie — IIe partie). — Jurčič ali Marinčič? (par Mtv.), p. 16: Experience faite par VInstitut parmi les eleves des gymnases slovenes qui ont ete tenus ä exprimer leur opinion sur un conte slovene (AT 315), leur presente en deux variantes: Vune litteraire, düe d Vecrivain Josip Jurčič (de la seconde moitie du 19e siede), et Vautre, notee recemment, racontee par Joža Kravanja dit Marinčič, de 80 ans, analphabete, de la Valiče de Trenta. — Iz našega Inštituta, p. 16: Nouvelles de VInstitut. —• Razstava etnografskih predmetov, etc., p. 16—17: Relation sur une exposition d’objets ethnographiques provenant de VAfrique, de VAmerique, de VAsie et de VOceanie, et appartenant au fonds du Musee ethnohraphique de Ljubljana (octobre — decembre 1956). — Slovenica v Avstriji po 1945 (par N. K.), p. 17—18: Bibliographie d’articles et d’ouvrages, parus en.
Autrichc depuis 1945 et touchant plus ou moins Vethnographie et le folklore des Slovenes. — Slovenski etnograf IX, 1956 (par T. C.), p. 18: Compte-rendu sur Vannee IX (1956) de la revue »Slovenski etnograf«. — Glasb eno narodopisni inštitut (par Valens Vodušek), p. 19: Relation informative sur les tdches et sur Vactivite de VInstitut du folklore musical, de Ljubljana—P eh ta (p. N. K.), p. 19: Reponse ä une lectrice, Vinfor-mant sur le personnage mythique de la Pehta qui correspond ä la Berchta, des Allemands, et d la Befana, des Italiens. — Ali je narekanje na Slovenskem še živo? (par Mtv.), p. 19: Reponse d une lectrice, Vinfor-mant sur l’existence actuelle de complaintes funebres, en Slovenie. — Ljudsko življenje v ormoškem okolišu pred stopetdesetimi leti (par N. K.), p. 20: Images de la vie populaire de la region d’Ormož, en Styrie Slovene, d’apres les reponses aux questionnaires adresses, au debut du 19e siecle, par 1’archiduc Jean, de Styrie, ä ses intendants. Donnees des ans 1813 et 1843: exterieur des habitants, caractere de la population, con-ditions de vie.
No.4 (juin 1957). — Ob koncu letnika, p. 21: A la fin de Vannee, on expose aux lecteurs les intenti-ons de VInstitut d’organiser un reseau de correspondants, en s’appuyant surtout au corps enseignant des ecoles elementaires. — Slovenske etnografske disertacije (par Mtv.), p. 21: Les theses traitant des sujets ti-res de Vethnographie et du folklore slovenes sont, jusq’ä present, assez peu nombreuses: d Ljubljana, d VUniver-site (fondee en 1920), 2 theses; d VAcademie Slovene des Sciences, 2 theses — en Slovenie, total: 4 theses; d Vet-ranger, en Autriche 3 theses (Graz: 2, Vienne: 1), en Italie, 2 theses (Padoue: 1, Naples: 1), ä Vetranger, total: 5 theses. — Naše društvo se širi in utrjuje, p. 22: L’Association des folkloristes slovenes, membre de la Federation des folkloristes yougoslaves, est en train de reunir tous les ethnographes et tous les folkloristes de Slovenie. Comme, ä Belgrade, on vient de creer, d part, une »Societe des ethnologues yougoslaves«, notre Association expose, dans une declaration, ses voeux d ce que les deux orgomisations s’efforcent d atteindre la fusion ou ■— au moins ■—• une etroite collaboration. — In memoriam: Jakob Kelemina (par M. Matičetov), p. 22: Le professeur Jakob Kelemina, auteur de Vimportant recueil de mythes et de legendes slovenes, est decede le 14 mai 1957. — Sto naših ljudskih pesmi v zvočnem zapisu iz leta 1913 (par Mtv.), p. 23: A VInstitut de literature russe, aupres de VAcademie des Sciences de VUSSR, d Leningrad, on garde un recueil d’enregistre-ments sonores, sur phonographe, comprenant environ 100 chansons populaires slovenes de la Haute Carniole et de la Carniole Blanche, realises en 1913 deja, par Je. E. Lineva. — Tri zbirke preoblečenih »pripovedk« (par Mtv.), p. 23: Compte-rendu sur trois recueils de contes slovenes, parus recemment. — Folklora in naše šole, p. 23: Reponse d une lectrice — l’enseignement du folklore serait tres necessaire surtout aux futurs institu-teurs.—■ 400 l et koledarja na S l o v e n s k e m (par Jože Stabej), p. 24: II y a 400 ans, les Slovenes ont eu leur premier almanach (1557). Invitation aux lecteurs de signaler de vieux almanachs, de noter les denominations peu connues des mois, etc. — Paberki o slov enskih ljudskih glasbilih (par la d-r Zmaga Kumer), p. 24: L’auteur decrit les differents types d’instruments musicaux du peuple slovene, en ajoutant la demande de signaler des instruments jusqu’alors inconnus. — Seminar za etnologijo na univerzi v Ljubljani, p. 25: L’organisation et Vactivite de la chaire d’ethnologie ä VUniversite de Ljubljana. — Ljudsko življenje v ormoškem okolišu pred stopetdesetimi leti (par N. K.), p. 26: Suite et fin de la description de la vie de la population d’une region de la Styrie Slovene (voir le numero precedent!): moeurs, costume, economie.
Iz vsebine I. letnika
Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi .................................2
Naše dosedanje vprašalnice ....	5
Dunajska izdaja pohorskih pripovedk (I. Grafenauer).....................8
Še k izvajanjem L. Schmidta (N. Kuret)..............................9
»Delo folkloristov v korist naši socialistični prihodnosti!«..........12
Raziskovanje mask.....................15
Jurčič ali Marinčič? (Mtv.)...........16
Slovenske etnografske disertacije na tujih univerzah in v Ljubljani (Mtv.) ...............................21
Sto naših ljudskih pesmi v zvočnem zapisku iz leta 1913 (Mtv.) .... 23
Ljudsko življenje v ormoškem okolišu pred stopetdesetimi leti (N. Kuret)............................20,	26
400 let koledarja na Slovenskem (Jože Stabej)..........................24
Paberki o slovenskih ljudskih glasbilih (dr. Zmaga Kumer) ... 24
Naše narodopisne ustanove: Naš inštitut 1; Etnografski muzej v Ljubljani 13; Glasbeno narodopisni inštitut v Ljubljani 19; Seminar za etnologijo na univerzi v Ljubljani 25.
Narodopisna bibliografija: Slovenica v Avstriji (N. K.)......................17
Knjige in časopisi: Kotnikov zbornik 6; Slovenski etnograf IX (1956)
(T. C.) 18; Tri zbirke preoblečenih »pripovedk« (Mtv.) 23.
Paberki: Desetništvo v irskem izročilu (N. K.).......................14
Univ. prof. dr. Niko Zupanič osemde-, setletnik.........................9
In memoriam: Jakob Kelemina ... 22
Odgovarjamo................12, 19, 23
Poročila: Iz našega inštituta 16; Razno 22; Posvetovanje vzhodno- in osrednjealpskih narodopiscev 3; Društvo folkloristov Slovenije 3,
22; Kongres jugoslovanskih folkloristov v Črni gori 10; Zbor narodopiscev v Celovcu 11; Mednarodna razstava mask 11; Razstava etnografskih predmetov iz Afrike, Azije itd. 16.
»Glasnik« izdaja Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. — Predstavnik izdajatelja in uredništva: dr. Milko Matičetov. — Uredništvo in uprava: Ljubljana: Novi trg št. 4/1, poštni predal 323. — Cena izvoda 10 din, letna naročnina 40 din; za poročevalce Inštituta brezplačno. — Natisnila tiskarna Časopisno založniškega podjetja »Primorski tisk« v Kopru. — Za tiskarno F. Zdešar.