,,,;   ¦  '               Toplota, solnce in štiri letni casi.
Bil je dober in pobožen oče, ki je svoje otroke vedno opominjal na stvari božje, da bi se tako učili Boga prav spoznovati, ljubiti in mu služiti. Večkrat jih je vzel se soboj na polje in jim pripovedoval, kako je J3og to ali 6no tako modro ia lepo uredil, da bolje biti ne more, a otroci so ga zopet popraševali,
— 127 —
zakaj je to ali 6no ravno tako ia ne drugače ? Oče jim je na vsa njihova vpra--šanja rad odgovarjal.
Necega dne gre oče s& svojim Jarnejčkom zopet na polje, gledat, kako žito zorf. Id6e sta se razgovarjala o rastlinah in zeliščih, ki sta je videla med potj6.   Med drugim sta začela tako govoriti:
Oče. Jarnejček! glej, tu na polji vidiš muogo različnega cvetja, po dre-vesih obilo sladkega ovočja (sadja) in po livadah najlepše zelenje, a Tsega tega pred nekoliko meseei še nij bilo.    Kaj misliš, od kod vse to pride?
Jarnejček. To je vse naraslo; trava raste po zemlji in drevesa po-ganjajo iz zemlje.
0 č e. Kes je tako! Ali povedi mi, kdo je, ki požene travo iz zemJje, listje, cvetje in sladko ovočje iz dreves?         .     :  • ..
Jarnejček.    Bog je, ki vse to stori.
0 6 e. Dobro si odgovoril! Od Boga pride vse, kar vidimo; on je dal zemlji raoč, da more cvetje ia drevesa, in vse, kar aa njej raste, iz sebe po-gaati. Le vsejaj n. pr. jabolčen p&ček v zemljo in za nekaj časa bode pognalo iz njega drevo, da bodo imele ptice dovolj prostora pod njegovimi košatiini vejami- 6na zemeljska moč, ki tako majhen jabolčen peček izpremeni v tako veliko drevo, res je prečudna. — Nb, povedi mi, ali vidiš ti vsak čas t letu toliko zelenja in. lepih cvetic?
r-Jarnejček.   Ne, oče! po zimi jih. ne vidim.                         0~oq
0 č e.   In zakaj li ne ?                                                                          c ,L.. ¦¦¦
Jarnejček.   Jaz mislim, da zato ne, ker je prevelik mraz.
Oče. Tudi to si dobro povedal. Kaj je tedaj še treba razun zemlje, da mog6 rastline, trava in zelišča rasti?             _ . .  t    ,-. v
Jarnejček.   Treba je tudi toplote.         •    '       ¦                              ±o
Oče.   Od kod li pa pride ta toplota? j.     Jarnejček.   Od solnca.
Oče. To je resnica; ali solnce sije tudi pp zimi, a vendar nij po zimi tako gorko kakor po leti; kaj misliš od kod pride to ?
Jarnejček.   Tega vam pa že ne vem povedati.
Oče. Kadar deržiš perst nad gorečo svečo, tak6j te bode speklo, a ne tako, kadar ga deržiš od strani. Vidiš tedaj, da večja ali manjša toplota, ka-tero naredi ogenj, pride od položja s?eče; ogenj t navpičnem položji dela maogo vežjo toploto nego v poševnem.
Ravno tako je se solncem; tudi solnce ne stoji zmirom v istem položji z našo zemljo; včasi stoji bližej, včasi zopet dalje od naše zemlje. Kadar stoji solnce najvišje na nebu, takrat padajo solčni žarki navpik doli na nas in zategadelj čutimo največjo toploto. Tega se vsaki dan lehko prepričamo. Zjutraj, kadar solnce vzhaja, in z večera, kadar zahaja, nij zrak 6nako goraki kakor je o p61udne, kadar solnčni žarki navpik padajo aa zemljo. Po zimi stoji solnce nižje nego po leti, zato tudi solnčni žarki rie padajo navpik ag, zemljo, nega bolj po ševi (nagneno), ia to stori, da nijso tako gorki.     .v^ .
Jarnejček. A od kod pride to, da stoji solnce po zimi nižje nego po leti?
Oče. Tega ti zdaj ne morem tako umljivo povedati, kakor bi rad, a vendar zapomni si to, kar ti povem: Nam se zdi, da solace vzhaja iu zahaja,
»                                                  *&?- ^ *
•'••¦.                                                                                             — 128 —
fcato tndi pravimo nsolnce zjutraj vzhaja in z vežera zahaja". A temu nij t&ko, ker solnce stoji zmirom na istem mestu in samo zemlja se suče okoli solnca.
Jarnejček.   Tega vam ne morem verjeti.
Oee. In vendar je tako! Kadar se na kakem vozu bitro kam pelješ, zdi se ti, da se drevesa in hiše mimo tebe premikajo in da voz mirno stoji, a dobro veš, da je ravno narobe. Zemlja se suče v velikem okrožji okoli solnca, in v istem času se pa verti tudi okoli svoje osi. V tem, da se zemlja okoli Solnca stiče, pride v tak položaj se solncem, da solnčni žarki na zemljo padajo navpik in takrat nam je vroče. Za nekaj časa pride zemlja se solncem v tak položaj, da solnčni žarki po ševi padajo na zemljo in takrat nam je hladno. Zemlja potrebuje 365 dni in 6 ur, da se zasuče jeden krat okoli solnca, to je ravno jedno leto. Kaj misliš, da na jeden krat postane zima in zopet na je-den krat vročina?
Jarnejček. Ne, za zimo prihaja zmirom toplejše in naposled postane velika vročina; ta letni 6as imenujemo poletje; —a potlej bivazopet zmirom Madnejše.
Oče. Dobro si povedal. Ta prehod iz merzle zime v prijetno poletje imennjemo pomlad, a prehod iz prijetnega poletja v merzlo zimo imenujemo jesen.   Znaš li mi zdaj povedati, kako se zov6 štiri letni 6asi?
JarnejSek.    Znam.                                                                       ^
Oče.   Nu, kako!       ;i-     li :i': ' •'¦:- t-i  •"•¦"•    •>**:¦        *"
Jarnejček.   Pomlad, poletje, jesen in zima.
O6e.   Kako nastanejo štiri letni časi?
Jarnejček.   To pride od tod, ker se zemlja suče okoli solaca.
Oče. Naj ti še to povem, kako se naredi dan. Zemlja se zasuče v 24 urah jeden krat okoli svoje osi in to dobo imenujemo jeden dan. Po leti so dnevi najdaljši, a po zimi so najkrajši. V pomladi in jeseni so dnevi in noči jednako dolgi. Od kod in zakaj vse to pride, to ti povem, ko bodeš večji.
,.        *         ^™^_____^.                                       Mladinoljub.
ij