ZEMONSKI 3 4 ZEMONSKI cajtng cajtng O Zemoncih in Zemonu O Zemoncih in Zemonu Št. 4 Leto 2019 ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Izdajo Zemonskega cajtnga so financno podprli: KRAJEVNA SKUPNOST Vilharjeva cesta 40 6250 Ilirska Bistrica OBMOCNA IZPOSTAVA ILIRSKA BISTRICA DOLNJI ZEMON Sredstva, pridobljena na Javnem razpisu za sofinanciranje ljubiteljske kulture 2019 MAGRO trgovina AGRO MAGRO Pres - Komerc Nova Gorica Okrepcevalnica Zemonska vaga Andrej Primc, s. p. Številka 4, leto 2019 (september 2018–avgust 2019) Izdajatelj: Kulturno društvo Grad – Dolnji Zemon Mednarodna standardna serijska številka ISSN 2630-4201 Urednik: Primož Rojc Graficna zasnova in oblikovanje: Primož Rojc Tisk: Birografika Bori d.o.o., Ljubljana Avtorji clankov: Primož Rojc, Klemen Ujcic, Iris Dovgan Primc, Petra Skok, Marica Gaberšnik, Mirjam Jaksetic Dolgan, Valter Sedmak, Gorazd Brne, Katarina Škrab, Sabina Pugelj, Aleš Sorta, Nada Baša Marinic, Nadja Gombac, Danica Šircelj, Ivan Simcic Avtorji fotografij: Primož Rojc, Jana Udovic, Igor Petaros, Ana Celigoj, Nataša Vrh, Gregor Volk, Irma Zafred, Matej Ujcic, Sabina Vrh, Nevenka Tomšic, Mateja Maraž, Valter Sedmak, Gimnazija Il. Bistrica, Katarina Škrab, NMZ, Primorske novice Lektoriranje: Dragica Štemberger Maljavac Naklada: 300 izvodov ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Beseda urednika Iz vsebine Zadovoljstvo Kako drugace naj v uvodniku pospremimo cetrto izdajo Ze­monskega cajtnga kot z velikim zadovoljstvom? Leto je naokrog in ponovno smo napolnili ena­ko število strani kot leta poprej. Vsak lahko na njih nekaj najde, prispevkov je bilo letos toliko, da smo jih nekaj spravili za na­slednjo, peto izdajo, kar je vse­kakor dober znak. V letošnji iz­daji žal ni porocila o Mali južni, saj je letos nismo izpeljali, je pa zato toliko drugega. Razni mali in vecji dogodki so bili v veselje pripravljavcem, tekmovalcem in obiskovalcem, obiskali so nas tudi od drugod in o tem zapisali nekaj besed; strani obujajo mar­sikateri spomin in opozarjajo na naše uspešne mlade, ki so se tudi letos izkazali. Osrednjo temo v dogodkih so letos zavzeli carobni božicni cas, norcavi pust, ki kroji zimski cas, pa tudi drugi obica­ji. Obiskali so nas clani bistriške Univerze za tretje življenjsko ob­dobje in harmonikarji Glasbene šole Ilirska Bistrica. Naše vašcan­ke in vašcani, ti, ki so in tudi tisti, ki jih žal ni vec med nami, pa so s svojimi zgodbami zapolnili osta­le strani. Veliko strani so zavzele stare hišne številke in seznami, v katere se boste lahko poglobili in našli že pozabljeno. Upam, da vam bo tudi letošnja izdaja cajtnga zanimiva. Seveda vas, kot vsako leto, lepo vabimo, da se nam pridružite s svojimi zgodbami. Kot boste videli, se celo iz majhnega kovanca izvlece ven veliko zanimivosti. Primož Rojc, urednik stran 6 stran 4 stran 5 stran 12 stran 8 stran 10 stran 14 stran 19 stran 20 stran 22 stran 28 stran 24 stran 30 stran 34 stran 30 stran 32 stran 33 stran 34 stran 38 Enajsti balinarski turnir Na balinišcu gostilne Zemonska vaga se je v soboto, 29. sep­tembra 2018, zacel že enajsti ba­linarski turnir, tudi tokrat v cast zemonskega shoda. V sobotnem predtekmovanju se je med seboj v dveh skupinah pomerilo sedem ekip, v prvi skupini štiri, v drugi pa tri ekipe. Prvi dve ekipi vsake skupine sta se uvrstili v finale. Na ponedeljkovi finalni tekmi, 1. oktobra 2018, je tretje mesto osvojila skupina Lejko, Herman, Hendrik, ki je premagala ekipo Letnik, Jožko Batista, Leon Vicic. Prvo mesto je osvojila ekipa Toni, Hur, Ciko, drugi pa so bili fantje iz ekipe Klemen, Valerjo, Romeo. Na ponedeljkovem druženju so se pomerili tudi v bližanju, v ka­terem je zmagal Andrej Primc (Šimanjov), in v zbijanju, za kar je medaljo odnesel Leon Pugelj - Lejko. Ekipa Šerina, ki je na prejšnjem turnirju dominirala, se letos ni uspela uvrstiti v finale, cetudi je šlo samo za en punt. Tudi tokrat je medalje in pokale sponzoriralo domace podjetje Euro MB, jedaco pa gostilna Ze­monska vaga. Klemen Ujcic Zmagovalci V bližanju je zmagal Andrej Primc. V zbijanju je medaljo odnesel Leon Pugelj Skupinska fotografija tekmovalcev Shod - miholja 2018 Zemonski shod velja za zadnje­ga v nizu shodov v naši obcini. Praznuje se 29. septembra, ko goduje nadangel Mihael, oz. prvo nedeljo po tem datumu. Sv. Mi­haelu je posvecena podružnicna cerkev na našem Zemonu. Kar nekaj dogodkov se je zvrstilo tudi na lanski shod. Najprej so v soboto, 29. septembra 2018, zemonski možakarji pripravili turnir v balinanju, sledil je ples s skupino Šepet, v nedeljo pa sta bili praznicna maša in predstavi­tev tretje izdaje Zemonskega caj­tnga. Ples je priredila zemonska mla­dina na celu z Matejem Ujcicem, Nejcem Šircljem in Davidom Ro­lihom. Povabili so mladi ansam­bel Šepet iz Šaleške doline, ki je poskrbel, da so se obiskovalci dodobra naplesali, vokalistka skupine Lara Voler pa je pred­vsem fantovski del publike raz­veselila z nagovorom, karticami in celo CD-ji. P. R. Ansambel Šepet Lara Voler, vokalistka skupine Šepet je obiskovalce obdarila z razgledico in CD-ji. Za zemonski shod se je že potrebno obleci. Prebiranje tretje izdaje Zemonskega cajtnga takoj po maši Razgreti plesalci na grajski plošci Dobrodelni koncert Za Davida V Kulturnem društvu Grad smo z organizacijo dobrodelnega koncerta priskocili na pomoc družini Kanda­re. Prireditev smo vec kot uspešno izpeljali. Strniti misli po takem veceru je sko­raj nemogoce. Iskreno, ostali smo brez besed. Nabito polna dvorana Doma na Vidmu je dokaz, da nismo ravnodušni. Da lahko stopimo sku­paj in se zanesemo drug na drugega. Tiso nedeljo smo vsi dihali za Davi­da in prav je tako. Klobuk dol vsake­mu od vas, ki si je vzel cas in prišel na koncert. Niti prešteti se vas ni dalo. Odziv ljudi je za organizatorja najvecje placilo. In tokrat ste prese­gli vse meje. Hvala vam iz srca. Ogromen, najvecji hvala, ki se ga ne da niti izraziti, gre vam, dragi na­stopajoci - Ansambel Amaterji, An­sambel Brkinci, Žiga Rustja, Kraška Klapa, Ansambel Jelen, Klapa Škva­dra, Ansambel Javor, Klapa Skalin, Ansambel Narcis, Ansambel Tik Tak, MPZ OŠ Podgora Kuteževo. Mi­lijonkrat hvala, da se vsakic odzove­te in priskocite na pomoc! Fantje iz tiskarne Bor in dekleta iz TA Oaza, HVALA! Vi ste tisti, ki ste na tapeti vsakic, drugih ni. Vedno vas poklicemo in vsakic priskocite na pomoc. Da naši nastopajoci niso bili ne lac­ni ne žejni, so poskrbeli: Gostilna Urbancic, po domace Mate, Picerija Triglav Pub, Picerija Kudra, Frape bar, Okrepcevalnica Zemonska vaga, Bar Jušane, Marija Brozina, s. p., Bo­štjan Škrlj iz podjetja Sb gro, Primož Blokar, s. p., Mlinotest, d. d, Irbis, d. o. o ter pridne gospe, ki so pripravile okusno pecivo. Najlepša hvala vsa­kemu posebej. Draga naša Mateja iz Frizerskega studia Moj salon, hvala lepa! Tvoje priceske so naravnost pravljicne. Naša voditelja Iris Dovgan Primc in Primož Rojc sta bila kot iz revije. Hvala lepa trgovini Moda Diva za obleke voditeljev, v njih sta bila kot iz škatlice, in to trikrat. Hvala Obcini Ilirska Bistrica za brez­placno oddajo dvorane in ozvoce­nja. Hvala gospodu Branku za potr­pežljivost in dvodnevno okupacijo z nami. Hvala Javnemu podjetju Komunala za brezplacno plakatiranje. Medijski pokrovitelji Radio Capris, Radio 94 in TV Galeja, hvala vam za oglaševanje, Milošu iz TV Galeje tudi za snemanje! Srecko Kovacic in Nejc Mršnik, hva­la lepa, da je vse teklo kot v dobrem filmu in smo imeli brezhiben zvok! Hvala Matiji Kacinu za svetlobne efekte. Hvala Sari Logar in Igorju Petarosu za fotografije našega carobnega ve­cera. Nazadnje gre zahvala ekipi Kultur­nega društva Grad. Hvala, da ste spet vskocili. Upam, da nismo koga pozabili - ce smo, se opravicujemo, ni bilo na­merno. V škatli s prostovoljnimi prispevki se je nabralo 4.145 evrov. Ponosni smo tudi na to, da smo koncert izpe­ljali popolnoma brez stroškov. Še enkrat iskrena hvala vsem in vsa­kemu posebej. Iris Dovgan Primc Družina Kandare Otroci iz MPZ OŠ Podgora Kuteževo pod vodstvom Sare Cesnik so navdušili zbrano publiko. Iris Dovgan Primc je za organizacijo žrtvovala veliko svoje energije Ansambel Amaterji Kraška Klapa Ansambel Narcis Klapa Škvadra Ansambel Tik Tak Žiga Rustja Ansambel Brkinci Okrepcilo so pripravile Mirela, Ana, Tatjana, Kristina in Milena Rolih. Iris Dovgan Primc in Primož Rojc Za Miklavža kar dve igrici in osem nastopov Tudi lani smo bili zelo pridni, zato nas je 3. decembra 2018 obiskal sveti Miklavž. Na Dol­njem Zemonu smo mu že 15. leto zapored pripravili velicasten sprejem. Naši nadobudni gledali­šcniki so ga pricakali s predstavo Pekarna Mišmaš in suvereno po­kazali, da je stati na odru prav za­nimivo. Pohvale celotni igralski sestavi, v kateri so bili šolarji od prvega do osmega razreda: Špe­la Skok, Minea Vrh, Stella Kmetec Razpor, Eva Primc, Ela Primc, Val Primc, Ema Vrh, Katjuša Rojc, Le­ander Rojc, Matija Rojc, Angelika Celin, Nuša Baša in Martin Rojc. Ponosna sem na vas, zelooo! Na­bito polna dvorana radovednih otroških oci je nestrpno prica­kovala, kdaj in od kod bo pri­šel dobri mož. Kmalu so angelci naznanili, da prihaja, in iz drob­cenih grlc je bilo slišati mocne klice njegovega imena, dokler ni prišel. Skupaj smo se z baklami odpravili na sprehod do cerkve sv. Mihaela, kjer je Miklavž pustil darila za vse pridne otroke. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem manjšim in vecjim otro­kom, ki so v teh 15-ih letih stopa­li na oder skupaj z Miklavžem in zaradi Miklavža. Nikoli vas nisem preštela, ampak bilo vas je veliko in v cast mi je, da danes pripelje­te svoje otroke na naše miklavže­vanje. Ogromen hvala Okrepcevalnici Zemonska vaga, ki že vrsto let skrbi, da naš Miklavž tocno ve, komu prinesti darilo, in Silvestru Kmetcu, ki vsa leta poskrbi, da je v dvorani dovolj sedišc. Hvala vsem, ki ste v teh letih ka­korkoli pripomogli k temu, da ta prireditev živi in je res dobro obiskana! Dragi starši, hvala tudi vam, da za svoje otroke izberete našo pri­reditev! Vedno vas je veliko, kar nam daje dober obcutek in potr­ditev, da delamo dobro. Igralska ekipa je skupaj z Miklavžem in igro Vse na svo­jem mestu razveselila otroke na Miklavžev vecer v cerkvi sv. Ju­rija v Ilirski Bistrici, v soboto, 8. 12. 2019, pa kar dvakrat: najprej zjutraj v Domu starejših obcanov Ilirska Bistrica, zvecer pa še v Jelšanah. Igralska ekipa je bila pridna še naprej, saj je Mišmaš svoj kruh prodajal še v Orehku, Postojni, na Kozini in v Domu starejših v Ilirski Bistrici. Tako smo v pisanem decembru razveselili velikansko število ot­rok in starejših. Iris Dovgan Primc Miklavža je v Gradu pricakala polna dvorana. Igralci Pekarne Mišmaš in režiserka Iris Dovgan Primc Miklavž pri sv. Juriju v Il. Bistrici Angelcki Hudicki Ekipa, ki je pripravila nepozabno miklavževanje na Dolnjem Zemonu. Jaslice, pu canje in božicnica Lahko smo srecni, da še vedno živimo v okolju, kjer sta tradici­ja in izrocilo naših prednikov še kako živa. Za božic se je pri nas namrec odvilo kar nekaj dogod­kov, ki bi brez ljudi, ki jim je tra­dicija pri srcu, utonilo v pozabo. Prelepe jaslice, ki so v ze­monsko cerkev prišle v casu med obema vojnama, vsako leto znova prikazujejo Jezusovo rojstvo. Kdove, koliko ljudi jih je skozi vsa leta postavljalo! Tok­rat so jih postavili Martin Rojc, Špela Skok, Minea Vrh in Zarja Rojc. Izbrali so si prostor med stranskim oltarjem sv. Florijana in mašno mizo. Pastirce, sve­te tri kralje in sveto družino so postavili zelo lepo in marsikdo je jaslice obcudoval in pohvalil. Na božicno viljo so zadoneli zvonovi iz vseh zvonikov okrog Zemona, tudi iz naše cerkve. Slovesni vecer pa je pospremilo tudi pu.canje s.z krbitam, obi­caj, ki se je ohranil še iz pred­kršcanskih casov, danes ga poz­namo samo še v naših krajih. Streljanje je organizirala uigra­na ekipa fantov: Matej Ujcic (Mucetov), Nejc Šircelj (Cacov), David Rolih (L.kanov), Marko Sušanj (Šindov) in Lenart Gi­randon (Šindov zet). V veliko pomoc jim je z nasveti bil Dušan Vrh (Kovacov). Obicaj pu.canja je spremljalo kar nekaj domaci­nov. Zvonova cerkve sv. Mihaela na Dolnjem Zemonu že tradicio­nalno vabita k jutranji božicni maši. Vsako leto jo obišce zgle­dno število vašcanov. Tokrat so vaški otroci pred mašo pripravi­li božicnico. Recitirali so pesmi Božicno jutro Nadje Gombac (Ja­kopove), Slovenski strop Otona Župancica in narodno Marija je bedela v hlevu. Prisrcno so zape­li ljudsko Tam stoji pa hlevcek, Martin in Matija Rojc sta na har­moniko in kitaro odigrala Sveto noc in Rajske strune, Zarja Rojc pa na flavto Zvezdice božje in Poslušajte vsi ljudje. Božicnico so pod vodstvom Primoža Rojca poleg naštetih pripravili še Špe­la Skok, Minea Vrh, Lea in Eva Primc, Hana Barak, Val in Ela Primc ter Katjuša Rojc. Na koncu božicne maše, ki jo je letos vodil bistriški kaplan Gašper Naglost, je potekal ofer za obnovo župnijske cerkve sv. Petra v Trnovem, Zemonci smo darovali nekaj cez 500 evrov. Vsem, ki so pomagali pri vseh naštetih dogodkih, iskrena hva­la. Želimo si, da bi še naprej vztrajali pri spoštovanju tradi­cije. Primož Rojc e Postavljanje jaslic v cerkvi sv. Mihaela Postavljanje jaslic v cerkvi sv. Mihaela Otroški zborcek, ki je na božicno jutro zapel Tam stoji pa hlevcek, na vajah. Od leve proti desni: Špela Skok, Eva in Lea Primc, Katjuša Rojc, Luka Barak, Matija Rojc, Zarja Rojc, Val in Ela Primc, Hana Barak in Martin Rojc. Ljudska Marija je bedela v hlevu: Val Primc, Matija Rojc, Zarja Rojc, Katjuša Rojc, Ela Primc in Hana Barak Martin in Matija Rojc sta zaigrala Rajske strune in Sveto noc. Zarja Rojc Pu.canje s.z krbitam Nejc Šircelj Pu.canje s.z krbitam David Rolih Delajmo jaslice Prvi je jaslice postavil sv. Franci­šek Asiški v gozdu v Grecciu (Ita­lija) leta 1223. Na Slovenskem pa so prve izpricane leta 1644 pri jezuitih v cerkvi sv. Jakoba v Lju­bljani. Navada postavljanja jaslic se je sprva širila po cerkvah, šele zatem po domovih. Sprva je bilo mogoce dobiti le papirnate jaslice. Ljudje so ku­pili papirnate pole, na katerih so bili natisnjeni sveta družina, sveti trije kralji, pastircki, ovcke pa tudi drevesa, mesta in drugi motivi. Narisane figure so izre­zovali, nanje zalepili palcke in jih postavljali v mah. Otroci so jaslice radi izdelovali iz gline in mavca, predvsem ovcice, redkeje so jih rezljali iz lipovega lesa. Po­casi so ljudje s papirnatih jaslic prešli na kupljene figure. Jaslice so postavljali na razlicna mesta po hiši, najznacilnejša slovenska posebnost je postavljanje jaslic pod bohkov kot, postavljali pa so jih tudi na predalnike, kredence in drugam. Najlepše spomine na božic ima­jo ljudje, ki so ga doživeli v dru­žinskem krogu, tam, kjer je dru­žina pricarala skromno, vendar pristno pricakovanje svetega ve­cera. In v vseh teh lepih zgodbah so tudi jaslice. Danes smo izgubili car družin­skih božicnih vecerov. Nismo sami krivi, da je tako. Ves pom­pozni hrup, nešteto dogodkov, pretiravanje in prehitevanje, do­godki, ki presegajo mejo dobrega okusa, potrošništvo, vse to nas nekoliko sili v praznovanje brez duše. To so pasti sodobnega casa. Kako živ in iskren je še danes za­pis Nika Kureta, našega najbolj znanega raziskovalca jaslic, v Slo­vencevem koledarju iz leta 1941! V prispevku Postavljajmo jaslice je med drugim zapisal: »Vsi ve­liki narodni voditelji in vzgojite­lji so danes soglasno mnenja, da gre jaslicam v našem družabnem življenju zelo važno in casti vred­no mesto. S tem so odkrili samo prastaro resnico, ki so jo poznali davni predniki, a jo je vladajoca in odlocujoca ‘razsvetljena‘ plast v ljudstvu dosledno ubijala. Ljudstvu so dali civilizacijo in mu vzeli kulturo, dali šumno zunanje veselje in mu vzeli neizmerno sre­co tihe zbranosti. Ali poznate kak lepši pojav religiozne kulture med ljudstvom, kakor so jaslice in še za lepše ure družinskega veselja, ka­kor so ure pred jaslicami?« Kuret je že pred tolikimi dese­tletji spoznal, da šumno prazno­vanje božica ne prinaša tolikšne srece in veselja, kot ga prinaša božic v tradicionalnem ljudskem praznovanju. Velikokrat je potrebna spodbu­da, da se odlocimo, kaj spreme­niti. Zato smo se v KD Grad ob lanskoletnem miklavževanju od­locili, da ponatisnemo Goršetove papirnate jaslice s posvetilom in navodili za izdelavo in jih priloži­mo Miklavževemu darilu. V veli­ko veselje lahko objavimo nekaj tako izrezanih jaslic. Slovenske narodne jaslice so bile priložene Slovencevemu kole­darju za leto 1942. Avtor je ume­tnik France Gorše, ki je povezan tudi z Ilirsko Bistrico. V cerkvi sv. Jurija v desnem stranskem ol­tarju stoji njegov kip Marije, leta 1926 pa je v Koritnicah na veli­kem kamnitem križu umetniško preklesal podobo Križanega. Danes na Dolnjem Zemonu ver­jetno ni ohranjenih nobenih papirnatih jaslic vec. Po drugi svetovni vojni so jih, tako kot drugod, zamenjale figure iz mav­ca, papirnate mase, predvsem pa iz plastike. Ene prvih novejših fi­gur so imeli pri Grehov.h in pri P.trj.tov.h. Toncka Baša (Gre­hova) ima mavcne jaslice iz leta 1968, hrani sveto družino, ovcke, ki so spadale zraven pa je poklo­nila svojim otrokom. P.trj.tove jaslice je po pripovedovanju Av­guste Belcic med letoma 1950 in 1955 iz Trsta prinesla soseda Anica Baša (Grehova). Narejene so iz papirnate mase, sestavljajo jih Marija in Jožef z oslickom in volom ter trije pastirji. So neko­liko slabše ohranjene, najbolj jih je unicil svež, še moker mah, saj so vcasih mah nabirali tik pred božicem. Po hišah je še ohranjenih nekaj doma izdelanih ovcic. Najvec so jih izdelali iz gline in iz mavca. Ovcke so najveckrat napravili otroci sami. Stojan Peruzin (Fo­turjov) si je kot otrok napravil model za vlivanje kar iz voska v plocevniki za ribe. Ovckam so najveckrat narisali ovratni­co, vcasih tudi z rožami, in oci z obrvmi. Žal se je veliko starih jaslic in ovck v prepricanju, da so plastic­ne lepše in boljše, zavrglo. Mogo­ce pa bo ta prispevek kakšne jas­lice rešil iz pozabe. Primož Rojc Matija Rojc, Val Primc, Angelika Šuštar, Ela Primc, Katjuša Rojc in Ema Vrh so prvi postavili podarjene Goršetove jaslice. Goršetove jaslice, ki jih je z otroki izrezala Nataša Vrh (C.pcj.va). Jaslice v Lesonitu Jaslice Gregorja Volka Jaslice iz leta 1968, ki jih hrani Toncka Baša (Grehova). P.trj.tove jaslice iz papirnate mase, kupljene v Trstu pred letom 1960, hrani Primož Rojc. Mavcne, doma izdelane ovcice z Dolnjega Zemona hrani Primož Rojc. Pust osvojil Dolnji in Gornji Zemon ter naslovnico Bistriških odmevov Tudi letošnji pust je bil vesel, gla­sen, pisan, norcav, pa tudi lac.n in žen. Ob zvokih harmonike in bobna se je pricel in ob enakih zvokih tudi na pepelnicno sredo bridko zakljucil svojo zemeljsko pot. Po tednu priprav so se fantje v soboto, 23. februarja, zbrali v Gostilni Zemonska vaga, kjer vsako leto puste postreže oštir Andrej Primc (Šimanjov). Od tu so zavili najprej h Katin.n.m na hišno številko Dolnji Zemon 100, zatem k Albini in Berti (Po­linov.), nato h Gw.cov.m pr‘ cesti in urno naprej po Brezj., Vag., Staj.nc. in Dulanj.m. in Guranj.m. kraj., pac v vse hiše, ki pusta sprejmejo, saj še danes velja, da mora pust stopiti v hišo in z gospodinjo zaplesati »za de­belo repo«. Tudi letos smo imeli podporo pri logistiki in kuhinji. Klemen Ujcic (Mucetov) je namrec spremljal pustno skupino in sproti lajšal prepolne košare, kueše in borše­te. Stanka in Marjan Baša (Šin­dova) pa sta že tradicionalno, brez prošenj, z velikim veseljem pripravila prvo kosilo. Za mu­ziko sta skrbela uigrana David Bubnic in Simon Sedmak, god­cevski tandem, ki že nekaj let uspešno premaguje zemonske ceste, steze in gase, ki so v pre­teklosti utrudile marsikaterega muzikantarja. Zakljucek, žal ga niso uspeli docakati vsi letoš­nji pustni liki, je bil organiziran pri Tw.mnov.h. Gospodar do­macije in predsednik Krajevne skupnosti Valter Sedmak se je ponovno izkazal s svojo ekipo, v kateri nista manjkala niti Šinda niti Letnik. Mize so se šibile pod nabranimi dobrotami, le jedci so letos prihajali posamicno in ob pozni uri. Kar pa je za pusta, za katerega veljajo obrnjena pravi­la obnašanja, znak, da je bila po­berija nadvse uspešna. V popoldanskih urah 2. marca se je tudi že uigrana ekipa pust­nih navdušencev zbrala pri De­mov.h. Tako kot leto poprej je šj.me na Gornji Zemon s svojim velikim traktorjem in še vecjo prikolico odpeljal Boštjan Baša (P.trj.tov). Guranjzj.m.nc. so bili obiska veseli, pravzaprav so ga letos že nestrpno pricako­vali, skorajda narobe bi bilo, ce maske ne bi prišle. Bilo je lepo, sprošceno, tako kot je lahko le pri srcnih in preprostih ljudeh. Veselja polne ulice in hiše je zmotil le grenak obcutek zapr­tih vrat pri hišah, kjer so maske lansko leto še prinesle veselje v skromno kuhinjo, na letošnji pust pa je hiša prazna. A življenje tako tece. »Clovek obraca, Bog obrne,« bi se reklo. Nemalo dob­re volje so po Gornjem Zemonu trosili odlicna muzikanta, oce in sin Romeo in Gregor Volk ter vesele šj.me: Najbolj zanimivo pa je bilo otrokom, zbranim pri Tini Kocjan, ki so vecji del dne­va uspešno bežali pred šj.mami, le na koncu je Ivan Djak popustil in bil nagrajen s sajasto maska­ro. »Drugo leto še pridemo!« so maske obljubile Dolores Valen­cicevi, ki je tudi ob letošnjem prihodu šj.m dramaticno odprla avtomatska garažna vrata, za ka­terimi se je odkrila miza, oblože­na okrog in okrog pa še pocez. Za razliko od prihoda s traktor­jem je bil za odhod pripravljen kombi Emanuela Delalica, sedaj lahko že recemo Bot.garjovga, ki je imel le eno izstopno posta­jo, gostilno Zemonska vaga. Tu so se maske zadržale v veselju in petju, mlajše so kmalu odšle pod šotor v Ilirsko Bistrico, starejše pa domov. Nedelja, 3. marca, je v Ilirski Bistrici minila v znamenju 24. pustne povorke Pust je pršu. Le enkrat, odkar je bilo ustanov­ljeno Kulturno društvo Grad, so Zemonci manjkali. Zadnja opra­va je bila nadvse bogata in ime­nitna. V Ilirsko Bistrico, naši tu­risticni veljaki ji radi recejo kar slovenske Benetke, so Zemonci z beneškimi maskami pripeljali duh slovitega beneškega karne­vala. Skupina je požela veliko obcudovanja in to tako mocne­ga, da se je znašla na naslovnici Bistriških odmevov. Vsega lepega je enkrat konec in tudi pustni cas se je zaklju­cil. Prezgodaj seveda, a drugace ne gre. Na pepelnicno sredo, 6. marca, je pust zadnjic zaokrožil po ulicah Dolnjega Zemona in obtožen vsega hudega izginil v plamenih. Do drugega leta: »Ži­vijo, pust!« Primož Rojc Pri Katin.n.h Klemen Ujcic je zadolžen za logistiko. Suzana Vrh (Kovacova) Skupinska fotografija pri Irmi Frjanov. Klešcar Berta Polinova je tudi letos zaplesala Slakov Poštar s Pw.štarjov.m Ivotam na bobnu Gasil'c, zvoncar in rajfnkj.rar pri delu Skupinska fotografija na Gornjem Zemonu Proti Gornjemu Zemonu Rajfnkj.rar in goska Beneški muzikantje: Toni Novak, Jan Mikuletic in Martin Novak Harlekina Cudovite maske Zemonske maske na naslovnici Beneška gospoda Beneške maske z Vage Skupinsko fotografijo pri spomeniku je tudi letos v objektiv ujela Irma Zafred. Beneške maske so bile prava paša za oci. Pogrebni sprevod Muzika Pustovo slovo Blagoslovljeni ogenj Na velikonocno soboto, letošnja je bila 20. aprila, so se fantje Rok Šircelj, Val Primc, Matija, Martin in Leander Rojc, ki se jim je pridružila tudi Katjuša Rojc, zbrali pred sedmo uro zjutraj pred cerkvijo sv. Jurija v Ilirski Bistrici. Skupaj s fanti iz sose­dnjih vasi so pocakali na blagos­lov ognja, ki ga je opravil župnik Stanko Fajdiga, in ga nato v ob­liki blagoslovljene gobe raznesli po domovih Dolnjega Zemona. Vas so si razdelili, po Staj.nc. in Vag. sta ogenj raznašala Martin Rojc in Rok Šircelj, po starem delu vasi pa Val Primc, Matija, Leander in Katjuša Rojc. Popoldne je v cerkvi sv. Mihaela sledil žj.g.n jedi in drugih dob­rot, ki ga je prav tako opravil žu­pnik Stanko Fajdiga. P. R. Jutranji blagoslov ognja pred cerkvijo sv. Jurija Zemonski raznašalci (od leve) Val Primc, Matija, Martin in Leander Rojc, Rok Šircelj, Katjuša Rojc Val Primc, Matija in Leander Rojc vrtijo gobo pri Bricotu. Prvomajski kres Izpod Javor je tudi ob letošnjem prvem maju zagorel kres. Nic ne bi pretiravali, ce bi rekli, da je bil najvecji na Bistriškem. Cez celo leto se je tu nabiral odpadni les, najvec ga je bilo od podrte hiše iz Kosez, nekaj pa tudi iz Brajketove drvarni­ce. Kup nabranega lesa so zlo­žili David Rolih, Nejc Šircelj in Matej Ujcic z dvigalom, ki ga je posodil Marjan Vicic (Hurjov). Napravili so visok kres, ki je bil na predvecer prvega maja vi­den od dalec. P. R. Procesija mora bit’ »Dan Marije Pomocnice kristja­nov je praznik vse župnije, še po­sebej je pomemben za vašcane Dolnjega Zemona, ki organizirajo slovesno procesijo in se je udele­žujejo že tradicionalno,« vedno rada poudari gospa Danica Peru­zin, ki v sodelovanju z vašcani za cerkev skrbi že od otroških let. Sveto mašo, pri kateri se radi pri­porocimo v Marijino varstvo, je letos poleg župnika Stanka Fajdi­ge daroval tudi nekdanji kaplan naše župnije gospod Adolf Šavelj (po domace Dolfe), zdaj duhov­nik v Cepovanu pri Novi Gorici. V letošnjem letu je praznoval 50 let duhovništva ter se veselil ju­bilejne zlate maše. V priprave na praznovanje, ki je bilo letos na nedeljo, 26. maja, je bilo tudi tokrat vpetih vec kot sto vašcanov. Žene so po sta­rih obicajih organizirale sve­cano spremstvo ob kipu, nabi­rale bršljan ter ga spenjale na trakove, cistile in krasile cerkev ter okenske police svojih hiš, krasile nosila in križ ter izbrale in darovale cvetje za ikebane. Z otroki so iskale cvetje za posi­panje, saj domace vrtnice v tem letu še niso vzcvetele. Možje so postavljali mlaje, cistili vaške uli­ce, kosili travo v okolici cerkve, pripravljali ozvocenje in oltarje. Skupaj smo sestavljali besedila, sodelovali z branjem in zahvalje­vanjem ter v tradicionalnih sve­canih oblacilih pospremili Mari­jo z molitvijo in petjem, ki ga je obogatil vaški pevski zbor pod vodstvom Alenke Penko. Sveta maša je zaradi napoveda­nega nestanovitnega vremena potekala v cerkvi, ki je bila v tem letu zaradi bujnih svileno belih cvetov vrtnic še posebej sveca­na. Zlatomašnik Šavelj se je ob obisku Dolnjega Zemona v boga­tem, a izredno srcnem nagovoru z veseljem spominjal veselih do­godkov svojega življenja v naših krajih. V lepem spominu so mu ostali tudi verouk in posamezni vašcani ter vesele dogodivšcine v naši vasi. V župniji Ilirska Bistri­ca - Trnovo je deloval kot kaplan socasno z gospodom Jurijem Biz­jakom, sedanjim škofom. S cestit­ko ob praznovanju zlate maše in drobno pozornostjo se je mu je za darovano mašo zahvalil Pri­mož Rojc. Obljubljeni procesiji se v tem letu zaradi nestanovitnega vre­mena nismo odrekli. »Procesija mora bit’ neglede na vreme, saj je to naša obljuba Mariji,« so odlo­cile vašcanke in dodale, da je na praznik Marije Pomagaj vedno in povsod slovesno, a tako svecane procesije, kot je na Dolnjem Ze­monu, ni najti nikjer. In v casu procesije res ni deževalo. Petra Skok Cišcenje cerkve in okolice Postavljanje slavoloka v Guranj.m kraj. Procesija v Guranj.m kraj. Bandera Slavolok pri C.brw.nov.h Nosilci in spremljevalci Marijinega kipa z mašnikoma Kako lahko skrbimo za preteklost, da jo ohranimo za sedanjost in prihodnost Skupina Spoznavajmo svet in domovino Univerze za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica je študijsko leto 2018/19 zakljucila 28. maja na Dolnjem Zemonu. Predstavitev vasi in vodenje po njej je prijazno sprejel vašcan in vsestransko aktivni kulturni delavec Primož Rojc. Zbrali smo se v dvorani v Gradu, kjer nam je gospod Rojc najprej opisal bogato preteklost kraja, ki sega z zemonskim gradišcem (Pred leti smo si ga podrobno ogledali v spremstvu gospoda Franca Poklarja.) v prazgodovi­no in brez prekinitve tudi v rim­sko obdobje. Nato je spregovoril o zgodovini grašcine, ki je bila v 17. stol. v lasti Oberburgov. Grašcina je še delno ohranjena. V stanovanjskem delu sta dve social­ni stanovanji, v bivših hlevih pa že omenjena dvorana. V zadnjih letih je bila ob vaški iniciativi in financni pomoci obcine stavba temeljito obnovljena »od glave do pete«. Uciteljica Ljudmila Ma­ticic, por. Belovic, je bila prva, ki je dala pobudo za renoviranje hleva in pridobitev prostora za kulturne prireditve. V 70-ih letih je bilo ustanovljeno prvo kultur­no društvo, ki je imelo uspešno dramsko skupino. Grad je tako že vrsto let srce vseh pomembnih dogajanj v kraju. Vecino dogod­kov pripravlja leta 2003 usta­novljeno novo Kulturno društvo GRAD Dolnji Zemon. V dvorani se odvijajo glasbeni nastopi pev­cev in instrumentalistov, na odru nastopajo mlada zemonska gle­dališka skupina pa tudi gostujo­ce skupine. Veckrat postavijo na ogled razlicne razstave, predsta­vljajo knjige … Na grajskem dvo­rišcu že vec kot desetletje poteka dalec naokrog znana turisticno-kulinaricna prireditev Mala juž­na. Cilj prireditve je ohranjanje tradicionalnih vaških jedi. Na prireditvi se predstavijo s svo­jimi dobrotami tudi mojstri iz drugih krajev. V casu prireditve postavijo imenitne razstave: Sta­ra kuhinja, Pleskanje nekoc, Cistu ku luc (o higienskih navadah in skrbi za cistoco nekoc) … Ogledali smo si tudi barocno cerkev sv. Mihaela, na katero so vašcani kot na element kul­turne dedišcine zelo ponosni in zanjo lepo skrbijo. Letos mi­neva 200 let, odkar je bil v nišo nad cerkvenim vhodom postav­ljen kip zavetnika, sv. Mihaela. V cerkvi so trije oltarji: oltar Mari­je z detetom, oltar, posvecen sv. Florjanu in tretji, posvecen sv. Kancijanu. Zanimiva je zgodba o sv. Kancijanu. Njemu je bila pos­vecena stara cerkvica, ki je stala izven vasi, kjer v bližini izvirajo trije studenci. Svetnik je namrec vedno povezan z vodo. Cerkvi­ce ni vec, ohranila pa se je slika svetnika. Ko so jo restavrirali, so pod njo našli starejšo podobo, ki je stara vec kot 200 let. V pove­zavi z Marijo Pomocnico je v vasi tudi pomemben dogodek: v casu fašizma so gorele številne vasi na Bistriškem, v vojsko so bili vpo­klicani še nepolnoletni vašcani in ob Marijinem prazniku maja 1943 so se vašcani obrnili nanjo s prošnjo, da jim v krutih casih pomaga in jih reši gorja, hkrati so se zaobljubili, da bodo Mariji v cast vsako leto pripravili procesi­jo. Nikoli niso prekršili zaobljube in jo izpolnjujejo brez prekinitve vse do letos. V vasi je vec ostankov tehnicne dedišcine, to so: mlini in studen­ci, ki so v preteklosti z vodo os­krbovali ljudi in živino. Mi smo si ogledali obnovljeni Potepanov studenec, ki se še danes lahko pohvali z neoporecno vodo in ni­koli ne presahne. Kraj je poznan tudi po pomemb­nih osebnostih: Josipu Potepa­nu - Škrljevemu, ki je bil vaški župan, umni gospodar in clovek, ki je prvi opozoril na arheolo­ške zaklade kraja tudi strokovne kroge tedanje države (19. stol.), zbiral je narodno ustno izrocilo in še marsikaj; Maksi Samsa, uci­teljici in pesnici, Avgustu Šuligo­ju, glasbenem pedagogu in diri­gentu, ki je med obema vojnama povzdignil mladinsko zborovsko petje na evropsko in celo svetov­no raven. Ustvarjalci se rojevajo in ustvarjajo tudi danes. To so: Nadja Gombac, roj. Škrlj, pesnica, svoji vasi je posvetila knjigo Dol­nji Zemon – Spomini nekega casa; Frane Dolgan, pedagog, ki je ve­liko truda vložil v razlicne kul­turne dejavnosti, Dragica Sušanj, slikarka z usti, Janez Škrlj, zbira­lec, ustvarjalec lesenih izdelkov, pesnik in še mnogi drugi. G. Rojc je svoj opis obogatil tudi s pripovedkami, bajkami, vražami …, ki jih je prvi zbral prav J. Pote­pan. Po 140-ih letih so objavljene v knjižici Pravijo, da... Opozoril nas je tudi na številne obicaje, ki so izjema na Bistriškem. Ob smrti in pogrebu so imeli na Dolnjem Zemonu pred vojno poseben obi­caj. Ce je v vasi umrl neporoceni fant ali dekle, so šli za pogrebom fant v crni obleki - kot ženin in dekleti - bela in crna nevesta. Zemonci so se odlocili obnoviti še izvirne pustne like in pustno obredje. Ohranjajo obicaj vizite, na velikonocno soboto je še živa tradicija raznašanja blagoslovlje­nega ognja od hiše do hiše … »Nacrtov in idej je še veliko,« je svoje vodenje zakljucil gospod Rojc. Po ogledu sta nas z unikatno po­tico in kavo postregli gospe Tonc­ka Baša in Nada Smolej. Tako je cas, ki smo ga namenili obisku Dolnjega Zemona, kar prehitro minil. Zahvalili smo se gostitelju, ki je odhitel novim obveznostim naproti - v Gradu so namrec is­tega dne nastopali harmonikarji bistriške glasbene šole. Kot že neštetokrat smo se tudi tokrat prepricali, da naši kraji po­nujajo nešteto zanimivosti. Prav je, da jih obišcemo, se sprehodi­mo po njih in, ceprav z nakljuc­nim krajanom, spregovorimo o življenju v kraju nekoc in danes. Marica Gaberšnik Pred grajsko stavbo Skupinska fotografija Koncert harmonikarskega oddelka Glasbene šole Ilirska Bistrica V skromni dvorani Gradu na Dol­njem Zemonu so v torek, 28. maja 2019, odmevali zvoki harmonike, najznacilnejšega in najprepoznav­nejšega inštrumenta na Sloven­skem. Vrhunska akustika v dvorani je kljub slabemu vremenu in dežju poskrbela za edinstven dogodek. Poslušalci pa niso prisluhnili zgolj zvokom harmonike; pred kon­certom je bila namrec v ospredju predstavitev harmonike kot koncertne­ga inštrumenta širši publiki. Kromaticno in klavirsko harmoni­ko je kot klasicen in najpogosteje pojavljajoc se inštrument predsta­vila Mirjam Jaksetic Dolgan, uci­teljica harmonike na Glasbeni šoli Ilirska Bistrica. Zacetki te vrste in­štrumenta segajo v prvo polovico 19. stoletja, natancneje v leto 1821, ko je Nemec Christian Friedrich Ludwig Buschmann skonstruiral prvo takšno harmoniko in jo poi­menoval Handiolina. Nato je leta 1829 dunajski izdelovalec klavirjev in orgel Cyrillus Damian izdelal in patentiral harmoniko, ki je poleg os­talega omogocala tudi igranje akor­dov, in jo poimenoval Akkordion. Tudi Francozi niso zaostajali. Že leta 1852 je Monsieur Busson na har­moniki uvedel klavirske tipke, tako je nastala klavirska harmonika. In­štrument pa se je nato zacel pospe­šeno razvijati – v petdesetih letih prejšnjega stoletja je pridobil tudi melodijske base oziroma t. i. tretji manual. Harmonika je v zacetku 20. stole­tja kljub razvitosti še vedno veljala zgolj za ljudsko glasbilo, uporablja­no v popularni in podeželski glas­beni sceni predvsem na veselicah in drugih manjših zabavah. Vse se je pricelo obracati v letu 1931, ko so blizu nemške tovarne harmonik Hohner v mestu Trosin­gen ustanovili prvo šolo za ta inštru­ment. Pet let pozneje so jim sledili tudi v Angliji. Ustanovljena je bila Britanska akademija za harmoniko. Prva šola za harmoniko v Trosinge­nu pa se je leta 1948 preimenovala in postala uradna Akademija za har­moniko. V Sloveniji smo prvo sre­dnjo šolo za kromaticno harmoniko dobili pred petdesetimi leti, najprej na srednji glasbeni šoli v Mariboru, leto kasneje pa tudi v Ljubljani, na Akademiji za glasbo inštrument po­ucujejo zadnjih deset let. Najvecji pomen uveljavljanju ha­ramonike pa so dali koncertanti in skladatelji repertoarja zanjo: Evge­nij Derbenko, Vjeceslav Semjonov, Wolfgang Jacobi, Rudolf Würthner, Vladimir Zubicki, Torbjorn Lun­dquist, Petr Fiala, Felice Fugazza in Astor Piazzola... S svojim delom so ustvarili dovolj velik repertoar kon­certne in pedagoške literature ter tako zagotovili dokoncni, vrhunski razvoj harmonike. Pri tem ne zaos­tajamo niti Slovenci. Za harmoniko pri nas danes pišejo Dejan Mesec, Roland Mahnic, Vitja Avsec in števil­ni drugi. Kaj pa tehnicne podrobnosti? Danes je vodilna med harmonikami tista s t. i. 'konvertorjem', pri kateri lahko izvajalec s posebnim registrom pre­klaplja med igranjem na standardne oz. melodijske base. Najbolj zmoglji­va za vso sodobno glasbeno litera­turo pa je zagotovo gumbno-kroma­ticna harmonika, na kateri je moc izvajati vso sodobno literaturo, po­leg tega pa tudi skladbe starih moj­strov, kot so Händel, Bach, Scarlatti in drugi. Kromaticna harmonika se tako lahko kosa z vsemi modernimi inštrumenti in je popolnoma ena­kovredna vsem ostalim koncertnim glasbilom. To dokazuje tudi dejstvo, da jo lahko dandanes slišimo na vseh najvecjih koncertnih odrih ši­rom sveta - kot solisticni, orkestr­ski in tudi kot inštrument v komor­nih zasedbah. Sledila je predstavitev še ene zelo prepoznavne in ikonicne oblike har­monike. Diatonicno harmoniko je v Gradu na Dolnjem Zemonu predsta­vil ucitelj Zoran Lupinc. Morda niste vedeli, da je diatonicno harmoniko dejansko izumil tisti, ki je iznašel tudi orglice - manjši inštrument, v katerega pihamo tik ob ustnicah. To je bil že omenjeni Christian Fri­edrich Ludwig Buschmann. Inštru­menta sta dejansko enaka po svoji funkcionalnosti. Pri obeh zvoke pro­izvajajo kovinski nihajoci jezicki, le da jim pri orglicah dovajamo zrak s pihanjem, pri harmoniki pa s po­mocjo meha. Ucitelj Zoran Lupinc je predstavil tudi mnogim neznano dejstvo, da je diatonicna harmo­nika, brez katere danes ne obstaja prakticno noben narodno-zabavni ansambel, v Slovenijo prišla šele v drugi polovici 19. stoletja. Zanimivo je tudi dejstvo, da diato­nicna harmonika velja za enega iz­med najmlajših inštrumentov, rav­no nasprotno pa je po razširjenosti med prvimi in najbolj priljubljeni­mi. Tudi za diatonicno harmoniko, ne glede na to, da velja bolj kot ne za ljudski instrument, obstajajo uc­beniki in prirocniki. Prvega je že v 19. stoletju v severni Italiji napisal Giuseppe Greggiati, diatonicni har­moniki je poleg tega namenil tudi bogato zbirko koncertnih skladb. Na slovenskem ozemlju se je takšne vrste harmonika uveljavila pred­vsem kot ljudski inštrument, na katerem so številni znani izvajalci do potankosti izpopolnili tehniko igranja. Kdo ne pozna Lojzeta Slaka, Franca Mihelica, Zorana Lupinca in drugih? Koncno so leta 2003 diatonicno harmoniko priceli poucevati tudi na slovenskih nižjih glasbenih šolah. Ucitelj Zoran Lupinc je na predsta­vitvi izpostavil, da se dandanes tudi na diatonicno harmoniko ucijo skladbe Bacha, Greggiatija in de­nimo Piazzole, poleg tega pa tudi sodobno glasbo skladateljev Roj­ca, Vidica in Mahnica, predvsem Slovencev. Diatonicna harmonika je zelo razširjena pri nas pa tudi v Avstriji, Nemciji, Italiji, na Finskem, kjer z njo lahko dosežete tudi uni­verzitetno izobrazbo. Ko se je predstavitveni del progra­ma zakljucil, smo lahko v koncer­tnem delu prisluhnili šestnajstim ucencem harmonikarskega oddelka glasbene šole. Nastopili so kot soli­sti, v komornih zasedbah, na koncu pa tudi vsi združeni v harmonikar­ski orkester, ki ga sestavljajo tako ucenci klavirske kot tudi diatonicne harmonike. Kljub temu da je bil izbor glasbe na­menjen predvsem klasicnim sklada­teljem, so bile melodije zelo prijet­ne za uho in ne prevec zahtevne za poslušalce. To so nenazadnje potr­dili tudi poslušalci, za bucne aplavze so bili na koncu nagrajeni še z do­datkom. Orkester je zaigral ljudsko skladbo V dolini tihi v priredbi Loj­zeta Slaka, publika pa je izvajanje pospremila s skupnim petjem. Mirjam Jaksetic Dolgan V orkestru sta nastopila tudi Zemonca Rok Šircelj in Martin Rojc. Harmonikarski oddelek Glasbene šole Ilirska Bistrica Polna dvorana Grad Male stvari Sokrat, ki velja za enega najpo­membnejših grških filozofov, je dejal: »Najbogatejši je tisti, ki je zadovoljen z malimi stvarmi, ker je zadovoljstvo bogastvo narave. Zadovoljstvo je naravno bogastvo, prestiž je umetna revšcina.« Da­nes živimo pac drugace kot pred desetletji. Delo na kmetiji so zamenjale službe, iz malih hiš so zrasle velike, druženje med ljudmi so zamenjala družbena omrežja, spremljanje vsakdana in dogodkov je nadomestila tele­vizija, kupna moc prebivalstva še ni bila tako visoka … Primerjav je še veliko. In vendar se zdi, da je toliko ljudi nesrecnih kot že dol­go ne. Zadovoljstva pac ne more kupiti noben denar, skriva se namrec v malih receh: tistih bistrih, kot je mali studencek Mrzljak pri Mal­nu; okusnih, kot je bil kruh, ki ga je na zahvalno nedeljo pred oltar sv. Petra položila naša zvesta bralka gospa Inka oz. Al­berta Novak - Janezinova iz Me­rec, Bubca nevesta; neugnanih, kot so lastovke, ki so zapušcale zemonska gnezda; ocarujocih, kot so bile štorklje na vrhu ze­monske cerkve; pristnih, kot je bil pogovor med Urbanom Iskra in Vilmo Melon; pomirjajocih, kot je pogled na Kovacovo frmj.nto - pogled, ujet v fotografijo, ki si je prisvojila letošnjo naslovnico. Zadovoljstvo enega od tisocerih naselij in njegovih ljudi je zajeto na teh straneh. Primož Rojc V Krajevni skupnosti Dolnji Ze­mon smo tudi letos izpeljali sko­raj vse projekte, ki smo si jih zas­tavili za leto 2019, in sicer: • uredili in nasuli smo pot na Srednjih njivah • nabavili smo rože in jih posa­dili po cvetlicnih koritih • popravili smo pod v vagonc­kih na Zemonski vagi, zame­njali smo gredi • na T.mbregu smo zgradili nov mosticek in uredili del poti • uredili in nasuli smo del ceste pri koritih • popravili in zamenjali smo cev na kanalizaciji proti Ko­vacov.m. st.djenc., nasuli smo tudi pot • asfaltirali smo del dvorišca pred dvorano v Gradu in ure­dili parkirišce nasproti dvo­rane • za dvorano v Gradu smo napeljali cevi in uredili od­vodnjavanje za meteorne vode z dvorane Popravili pa bomo še pot od Ze­monske vage proti Kosezam. Tako bomo uspešno zakljucili leto 2019. Valter Sedmak, predsednik KS Dolnji Zemon Delo Krajevne skupnosti Dolnji Zemon Zamenjana cev in popravljena pot proti Kovacov.m. st.djenc. Nov mosticek na T.mbregu Asfaltirano dvorišce pred dvorano Pod na Srednjih njivah Pot pod nekdanjim šolskim vrtom Sanirana pot do Malnarjov.h Besede kot metki Zemonka Jasmina Arslanovic in Bistricanka Eva Cesnik zasedli 1. mesto v nacionalnem projektu Mednaro­dni dan strpnosti – dan za strpnost in prijateljstvo. Gimnazija Ilirska Bistrica je v šol­skem letu 2018/19 sodelovala v clovekoljubnem nacionalnemu pro­jektu Mednarodni dan strpnosti – dan za strpnost in prijateljstvo, katerega nosilec je bil Izobraževal­ni center Eksena. Tematski naslov projekta je bil Stop obrekovanju, njegov namen pa ozavešcanje po­mena strpnosti med otroki in mla­dimi ter spodbujanje spoštljivih medsebojnih odnosov, razumeva­nja, sodelovanja, prijateljstva in sožitja. Projekt sta podprli Ministr­stvo za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvo za pravosod­je, castna pokroviteljica projekta je bila takratna varuhinja clovekovih pravic Vlasta Nussdorfer, medij­ski pokrovitelj projekta pa casopis Delo. Na ilirskobistriški srednji šoli so s sodelovanjem v projektu želeli obeležiti UNESCO-va mednarodni dan strpnosti (16. november) in svetovni dan filozofije (tretji cetr­tek v novembru). Obenem pa so s projektnimi dejavnostmi sodelo­vali na natecaju Kakšno Slovenijo si želim, ki ga je razpisalo Društvo za ekološke in kulturološke dejavno­sti Jasa. V projektu so kot mentorji sode­lovali uciteljica psihologije Mi­haela Stražišar, uciteljica likovne umetnosti Teja Logar Morano, uci­teljica slovenšcine Tamara Rojc in ucitelj filozofije in sociologije Go­razd Brne, ki so v tednu med 12. in 16. novembrom 2018 po navodilih Izobraževalnega centra Eksena iz­vedli delavnice na temo obrekova­nja in strpnosti. Delavnice so za 1. letnik izvedli v sklopu predmeta likovna umetnost (predmet pro­grama splošne gimnazije, SI) oziro­ma umetnost (predmet srednjega strokovnega programa tehnik ra­cunalništva, SSI), za 2. letnik v sklo­pu predmeta psihologija (predmet programa splošne gimnazije), za 3. letnik v sklopu sociologije (pred­met programa splošne gimnazije) in za 4. letnik v sklopu predmeta filozofija (predmet programa splo­šne gimnazije). Rezultat delavnic so bili likovni in besedni izdelki di­jakov, ki so izražali doživetja ob raz­misleku o strpnosti in obrekovanju, smislu življenja ter o tem, kakšno Slovenijo si želijo. Izdelki dija­kov so bili zbrani in postavljeni na ogled v obliki razstave z naslovom Kakšen svet si želim, otvoritev kate­re je potekala 15. novembra 2018 na Gimnaziji Ilirska Bistrica in bila do 21. decembra 2018 na ogled za širšo javnost. Januarja 2019 pa je bila razstava na ogled postavljena v prostorih Šolskega centra Postojna. V okviru projekta Mednarodni dan strpnosti – dan za strpnost in pri­jateljstvo je projektna komisija za najboljšega v kategoriji srednjih šol izbrala literarno-likovni izde­lek dijakinj gimnazijskega progra­ma Gimnazije Ilirska Bistrica Jas­mine Arslanovic, doma z Dolnjega Zemona, in Eve Cesnik, doma iz Ilirske Bistrice, z naslovom Besede kot metki, ki je nastal pod mentor­stvom Gorazda Brneta. V ponede­ljek, 18. februarja 2019, sta v Hiši Evropske unije v Ljubljani potekali slavnostna otvoritev skupne naci­onalne razstave izbranih izdelkov in podelitev castnih plaket avtor­jem najboljših izdelkov, ki jih je podelila castna pokroviteljica pro­jekta varuhinja clovekovih pravic ga. Vlasta Nussdorfer. Razstava je bila na ogled od 18. februarja do 8. marca 2019 v Hiši Evropske Unije v Ljubljani. Gimnazija Ilirska Bistrica Jasmina Arslanovic, Eva Cesnik in Vlasta Nussdorfer Narasla Vj lka ueda V soboto, 2. februarja, je na­rasla reka Reka (Vj.lka ueda) zacela prestopati bregove že v dopoldanskem casu in vse do nedelje, 3. februarja, tako narašcala, da je poplavila vse svoje obrežje od Zabic do Bi­tnje. Na vec mestih so bile ceste neprevozne, tudi lokalna cesta Dolnji Zemon–Ilirska Bistrica na Žabov‘c.. Reka se je dvigni­la do te mere, da je prelila most na Žabov‘c., kar se ne zgodi po­gosto. Povodenj so povzrocile silne padavine v Kocaniji in na šir­šem obmocju Snežnika, kjer je po podatkih Agencije RS za oko­lje padlo tudi vec kot 100 litrov padavin na kvadratni meter. Kot zanimivost naj omenimo, da je novico o obilnih padavi­nah na spletnem portalu RTV Slovenija, novice ARSO Vode in na Radiu 94 spremljala fotogra­fija narasle Reke pri mostu cez Žabov‘co. P. R. e Stare šolske knjige iz let 1890–1940 na ogled v Knjižnici Makse Samsa V okviru projekta Predstavite se smo v Knjižnici Makse Samsa Ilirska Bistrica v pocastitev ob­cinskega meseca kulture pripra­vili razstavo starih šolskih knjig, ki so izšle v letih od 1890 do 1940. Knjige je za razstavo prispeval gospod Janez Škrlj z Dolnjega Zemona. Vecina knjig je njegovih osebnih, svojo zbirko pa pocasi, a vztrajno dopolnjuje s knjigami, ki jih pridobi z nakupom. Z zbi­ranjem starih tiskov se ukvarja že dvajset let. Trenutno njegova zbirka šteje okrog 195 knjig, iz­danih med letoma 1890 in 1990. Gospod Janez je reden obiskova­lec naše knjižnice in v sebi skri­va mnoge talente. Med drugim je knjižnici daroval svoje pesniške zbirke, ki jih je izdal pod psev­donimom Harria Zenajevic. Izšle so v samozaložbi, izkupicek pa je avtor podaril v dobrodelne na­mene v spomin na preminulega prijatelja in izgubljeni osebi. V njegovih pesmih najdemo mo­tive iz razlicnih življenjskih do­godkov, razkriva pa se tudi avtor­jev pogled na življenje. Je clovek mnogih hobijev. Nje­gova velika strast je ustvarjanje z lesom, saj je bila tudi njegova službena pot ves cas vpeta v delo z lesom. Iz ostankov lesa je iz­delal preko 550 pticjih valilnic. Izdeluje lesene kravate, metuljc­ke in druge zahtevnejše izdelke. Ukvarja se celo z restavrator­stvom. Nacrtno fotografira stare portale in dimnike, nabralo se je preko 1500 fotografij. Ob tem hobiju je spoznal, da je še veliko drugih starin, ki bi jih bilo vred­no ohraniti zanamcem. Tako je postal zbiratelj starega mizarske­ga orodja, petrolejk in še cesa.  Katarina Škrab Janez Škrlj ob svoji zbirki Razstava starih šolskih knjig v bistriški knjižnici Za štiri žlice konzerve Nakljucja se dogajajo. Istega dne, ko sem na Demov.m vrtu našel kovanec za 20 cintežimov, po domace c‘ntežmu, je Sabina Vrh (Kovacova) pri Malnu našla ena­kega, le leto mlajšega. Kovanec za 20 italijanskih cin­težimov (po Slovarju slovenske­ga knjižnega jezika centezim, tj. stotina italijanske lire)  je bil kovan med letoma 1939 in 1943 v Rimu. Sprednja stran je sestavljena iz liktorskega grba (fašisticni simbol), pred glavo „Libertine“ na drugi strani pa je glava italijanskega kralja Victorja Emanuela III. Kovanci, kakršen je najden pri Malnu, so bili izdani leta 1940 v številu 35 350 000, kovanci, kakršen je z Demovega vrta pa v številu 107 3000 000. Takoj ob najdbi sem se vpra­šal, kdo ga je izgubil. Italijanski vojak? Fant na poti v Škrlic.no oštarijo? Zemonka na poti iz De­move trgovine? En kovanec, pa toliko vprašanj!  Najdbo sem objavil na družab­nem omrežju Facebook in v od­zivih se je pojavilo nekaj zanimi­vih podatkov, ki se mi jih je zdelo vredno objaviti v kratkem pri­spevku za naš cajtng. Primož Polh z brkinske Barke je pojasnil, da si vcasih za eno liro kupil pismo z znamko, za 1000 lir enega vola, celih pet lir pa je veljala ena žrnada (placilo de­lavca za opravljenih 8 ur dela). Franc Logar je dodal, da si za 20 cintežimu, torej za vrednost tega kovanca, kupil osminko vina, poznavalec bistriških obicajev, ljudi, trgovcev in obrtnikov Janez Lican pa je pojasnil, da si lahko za 5 cintežimov kupil žlico kon­zerve (paradižnikove mezge), za dvajset torej štiri. Vsekakor je zaradi enega kovan­ca, ki danes zaradi pogostosti med zbiratelji doseže vrednost le nekaj evrskih centov, nastala za­nimiva zgodba, vredna zapisa. Primož Rojc Rimski uhani z Javor Verjetno ste že slišali za zlate uhane, ki so jih F.dlinov. našli na njivi v Javorah, nekateri ste jih mogoce tudi videli. Morda je nekoliko manj znano, da se se­daj nahajajo v Narodnem muzeju Slovenije, ogledate si jih lahko na stalni razstavi Rimske zgodbe s sticišca svetov. Rimska uhana sta casovno umešcena v 1. ali 2. stol. po Kr., najdena pa sta bila na nekda­njem grobišcu, kot je bil najden tudi uhan na grobišcu nad Ro­dikom, ki je pripadalo gradišcu Ajdovšcina, par uhanov je bil najden tudi v Partih pri Stari Sušici na Pivškem, v grobu, ki je pripadal naselbini Gradišce nad Košano. Za vse imenovane uhane se pred­videva lokalna proizvodnja nekje v jugozahodnem delu današnje Slovenije, saj podobnih uhanov drugod v rimskem imperiju niso našli. To nam pove, da je tradici­ja staroselskega ljudstva v rimski državi živela še dolgo po vklju­citvi vanjo. Sabina Pugelj, Kusova s.z Kosj.z Vir: https://www.facebook.com/narodni.slovenije/ Nogometni uspeh srednješolcev V srbski prestolnici se je s slo­venskim uspehom sklenilo 26. svetovno prvenstvo v nogometu za srednješolce. Slovenske barve je zastopala eki­pa Gimnazije Šiška, ki je v kon­kurenci 24 reprezentanc osvoji­la cetrto mesto. Po zmagah nad vrstniki s Hrvaške, Katarja, Cila, Italije in remijem s francoskimi vrstniki v skupinskem delu je v izlocilnih bojih z 2:0 ugnala eki­po iz Libanona in se uvrstila v polfinale. Preboj v finale so je po streljanju enajstmetrovk preprecili slo­vaški srednješolci, na tekmi za tretje mesto pa so z 1:2 izgubili še z avstrijskimi nogometaši, ki so Slovencem zabili sploh edina gola na turnirju. V ekipi, ki je igrala pod taktir­ko trenerja Primoža Zvera in njegovega pomocnika Tomija Kostrica, je bila tudi sedmeri­ca primorskih nogometašev: kapetan Tin Gašper Jovic (Go­rica), Rok Jakomin, Thomas Medica in Domen Ujcic (vsi Bra­vo), Ian Kovacic (Bilje), Andraž Verc (Tabor) in Svit Teodor Be­nedetic (Olimpija). Aleš Sorta Clanek, objavljen v Primorskih novicah 16. 4. 2019 V ekipi Gimnazije Šiška je tekmoval tudi Domen Ujcic z Dolnjega Zemona. Ekipa Gimnazije Šiška v Beogradu na svetovnem prvenstvu v nogometu za srednješolce Sabinin Borko Ekipa veterinarjev Veterinarske postaje Vetris je rešila komaj štiri dni starega psicka. Zgodba je pri­tegnila številne, tudi ekipo Planet TV, ki je konec avgusta posnela prispevek o malem pasjem borcu. Veterinarska tehnica Sabina Vrh z Dolnjega Zemona je za siroto skr­bela prvi, najpomembnejši teden. Slovenijo je obkrožila zgodba ma­lega psicka pasme kraški ovcar, ki je na svoj komaj cetrti dan življe­nja postal sirota. Izgubil je mamo in tri bratce ali sestrice in ostal sam. A se je na njegov peti dan oglasila ekipa Vetrisa iz Ilirske Bistrice. Takole so 23. avgusta za­pisali na spletni strani družbene­ga omrežja: »Predstavljamo vam novega clana ekipe Vetris! Star je 5 dni in težak že cele 1/2 kg. Pono­ci in podnevi sesa dudo na 2 urici, naredi potrebo, potem pa sladko sanja. Mamica mu je poginila in se­daj zanj z veliko ljubezni skrbi cela drušcina Vetrisa, da bo v kratkem casu zrasel v velkega (Je tako pisa­lo ali je pisalo velikega?) in zdrave­ga kosmatinca.« V ekipi veterinarjev, ki so skrbeli za malo sirotico, je bila tudi Sabina Vrh (Kovacova) z Dolnjega Zemo­na, ki je letos uspešno zakljucila srednjo veterinarsko šolo v Mari­boru, jeseni pa šolanje nadaljuje na Veterinarski fakulteti v Ljublja­ni. Na Vetrisu dela kot študentka. Ravno njena ljubezen do živali je bila kljucna, da je psicek preživel. »Prvi teden sem psicka kot študent­ka vzela jaz, saj ga je bilo treba na uro in pol do dve uri hraniti, pod­nevi in ponoci. Ko sem ga dobila, je imel štiri dni, po enem tednu ga je vzel veterinar Gašper,« pove Sa­bina. Zanj je skrbela kot za novo­rojenega otroka. »Prvih nekaj dni nismo imeli niti mleka za pse, zato smo na veterini našli recept,« raz­laga Sabina. »Receptura za pasjega novorojencka je dokaj zahtevna: 3 dcl kozjega mleka, 1 jogurt s 3,5 % mašcobe, pol cajne žlicke sladkorja in en rumenjak. Za naprej pa smo kupili mleko v prahu, namenjeno psom,« dodaja. Pri mešanju mleka je potrebo paziti, da ne nastane­jo grudice, da se mleko lažje po­pije. Paziti je treba na primerno temperaturo, ki mora biti okrog 36 °C. Psicek, ki je medtem dobil zacasno ime Borko, je v Sabinini oskrbi dobro napredoval. Sabina pravi, da ji za neprespane noci ni žal: »Skrb za malega Borkota je bila dobra izkušnja. Naucila sem se veliko novega. Nisem naprimer vedela, da majhni psi ne morejo sami opravljati velike potrebe, da jih je za to potrebno masirati po trebušcku, bilo je pa tudi stresno in utrujajoce zbujati se ponoci na vsako uro in pol. Vendar je bilo lepo skrbeti za nekaj tako majhne­ga, res sem se pocutila kot mama, ki skrbi za otroka.« Za Borka bo skrbel veterinar Gašper Baša, ki ga bo odpeljal na domaco kmetijo. Borku bo tam zagotovo tako lepo, kot mu je bilo pri Sabini in drugih veterinarjih, ki so ga uspeli rešiti. Primož Rojc Sabina Vrh je za Borka skrbela prvi teden. Borko v oskrbi pri Kovacov.h Zemonsko ustno izrocilo Ustno izrocilo je bilo vsaj še do nedavna na Dolnjem Zemonu presenetljivo dobro ohranjeno. Bolj pravilno bi bilo pisati o slovstve­ni folklori, ampak v clanku na­menoma uporabljam pogovorno obliko besedne zveze. Josip Potepan - Škrljev je že leta 1875 objavil bajcno povedko o ajdih, velikanih, ki so zidali ze­monsko gradišce in si podajali orodje s tistimi ajdi na Ahcu. Bili so tako veliki, da so lahko clove­ka vtaknili v svoj žep. Ena ajdo­vska deklica je bila tako velika, da je sedela na Sv. Ahacu in si v dobri dve uri oddaljenem jezu umivala noge. Sama med ljudmi na Zemonu nisem zasledila izro­cila o ajdih, ostaja pa v spominu ledinsko ime Ajdišce, ki se ravno tako veže na miticne prebivalce naših krajev in na arheološka najdišca. Na Gradišcu ali Starem gradu po domace (na ledini Žouc) so še do nedavnega živele vile in veli­ka kosmata kaca. Baje je bila pet metrov dolga. Nekateri so pravi­li tudi, da je žvižgala. Prav nje­no žvižganje spominja na bajc­no bitje lintverja, ki naj bi živel na Ajdovšcini (prazgodovinski in anticni naselbini) nad Rodi­kom. Razlagajo ga kot poganski prežitek, v katerem se odslikuje poganski kult prazgodovinskih prebivalcev, ki se je ohranil vse do danes. Naj kot zanimivost omenim, da so lintverja Rodica­ni skupaj s prebivalci sosednjih vasi še sredi 19. stoletja mirili s procesijami – imeli so jih do 15 na leto – z župnikom na celu. Kaca nosi v sebi dvojnost – moc zlega in dobrega. V mnogih reli­gijah sveta je povezana s kultom vode; njena funkcija je, da vodo varuje – lahko povzroci povo­denj ali sušo. Zato verjetno ni nakljucje, da so v bližini Dolnje­ga Zemona postavili romarsko cerkev, posveceno sv. Kancijanu in tovarišem, ki so priprošnjiki za vodo oziroma odvrnitev po­plav. Vec o njih ste lahko brali v lanski številki, v prispevku Petre Skok. Znacilno je, da se njihove cerkve pojavljajo v bližini arhe­oloških najdišc – spomnite se samo Škocjana pri Divaci, ki ob koncu bronaste dobe predsta­vlja kultno središce evropskega pomena. V izrocilu je prazgodovinska in rimska naselbina v Javorah, ime­novana Grad ali Stari Grad, ki je v ljudski predstavi nekakšen predhodnik novoveškega dvorca v vasi. Sredi Starega gradu naj bi stal vodnjak, v njem pa shranjen zaklad, ki so ga prebivalci med napadom vrgli noter. Grad naj bi napadli in zažgali Turki. Le en ostareli clovek je ostal na Gradu in temu so Turki izvrtali oci. Bit­ki pri Jelšanah in na Zemonu naj bi bili zadnji bitki s Turki – naj­hujši boji naj bi bili na Nadgra­dišcu (najvišjem delu naselbine, dodatno utrjenem v 3. in 4. stol. po Kr.). Ljudje, ki so v Javorah obdelovali polja, so znali prepo­znati žganino v prsti in njihovo opažanje je bilo potrjeno tudi s strokovno metodo geofizikalnih raziskav, ki so požig naselbine potrdile. Seveda naselbina v Ja­vorah ni pogorela v bojih s Tur­ki, propadla je vec kot tisocletje pred tem. V casopisu Snežnik s 3. 8. 2001 je zapisano: »Legenda pravi, da je Dolnji Zemon dobil ime po dveh bratih ovcarjih, ki sta prišla iz Ze­mona pri Beogradu. Zgodovinar­ji pa pravijo, da izhaja iz besede Zeman, kar pomeni vlastelin, na Dolnjem Zemonu pa je bila nekoc grašcina.« Izrocilo o prišlekih ovcarjih se pojavlja v vec krajih po Sloveniji, v zemonskem pri­meru bi lahko videli v njiju us­koška priseljenca. Dolina Reke je bila namrec na poti turških vpa­dov in zato so opustele kmetije naselili priseljenci in begunci, ki so pred Turki pribežali iz Bo­sne, Dalmacije in ostale Hrvaške. Tako piše zgodovinar Milko Kos. Jezikoslovci toponim Zemon/Zemono povezujejo z zemeljsko utrdbo, osnova besede naj bi pomenila »nasut, obdan z nasi­pom«. Takšna razlaga Dolnjemu in Gornjemu Zemonu glede na utrjeno naselbino v Javorah de­jansko ustreza. Ce sem vas pritegnila in želite povedke prebrati v izvirni obliki, sezite po cudoviti knjigi Pravijo, da ..., kjer so ljudske povedke, ki jih je zapisal Josip Potepan - Škr­ljev izdane v obliki slikanice, ki jo je ilustriral Romeo Volk, ter po knjigi Sabine Pugelj Vile bíle, Dolina Reke od Ilirske Bistrice do Zabic in Hrušice. Za otroke je še posebej privlacna slikanica Sin­ko Martinko, ki jo je izdala Mar­ta Bratovic. Tako boste lahko, ceprav niste vešci pripovedo­valci, naprej prenašali izrocilo z branjem svojim otrokom in vnu­kom. Zakladi se ne merijo samo v zlatu, temvec tudi v besedah. Sabina Pugelj, Kusova s.z Kosj.z Adovska deklica, kot jo narisal Romeo Volk v slikanici Pravijo, da ... Zemenski kamen Sredi vasi zdaj kamna vec ni, kjer smo se mladi zbirali vsi. Dosti noci se je tam presedelo, dosti lepih pesmi se je tam zapelo, pa tudi dosti mladih se je na tem kamnu objelo. Tudi jaz sem tja hodila, ceprav si pri kamnu fanta nisem dobila. Kamna zdaj vec ni. Kaj me pa briga, saj radi tega kamna je bila v dosti hišah intriga. Jaz v tujino sem se podala, ona dom mi je postala. Tam otroke svoje sem vzgojila, toda na Zemen in zemenski kamen ne bom nikdar pozabila. Nada Baša Marinic (Šindova) Nada Baša Marinic (Šindova) je za slovenski radio v Sydneyu na­pisala pesem o kamnu, ki jo ob­javljamo v tej številki. Napisano je prinesla ob letošnjem obisku rodne zemlje, za kar se ji zahva­ljujemo. Pesem govori o velikem kamnu, ki je služil kot klop, pred P.clinovo hišo, ob katerem se je podnuc, predvsem ob nedeljah, zbirala mladina. Dalec naokrog je bilo slišati slovensko pesem in kot je razbrati iz pesmi, je ob njem vzklila tudi marsikatera ljubezen. Gospo Nado srcno pozdravljamo v Avstralijo, njeni pesmici pa pri­lagamo fotografijo, posneto ob procesiji 24. maja 1970. Ob na novo betoniranem dvorišcu P.c­linove hiše pocivajo ostanki ope­vanega kamna. Primož Rojc Moja teta Vida Veliko zemonskih fantov in deklet je po drugi svetovni vojni odšlo po svetu, predvsem s trebuhom za kruhom. Ena od njih je bila tudi moja teta Vida (Škrljova). Za razli­ko od ostalih je odšla v svet zaradi mlade ljubezni. Vida se je rodila kot deseta deklica med dvanajstimi otroki na Škrljo­vi domaciji pri Potepanovih leta 1933; bila je najmlajša od deklet in vnukinja Josipa Nadoslava Po­tepana. Ker je bila samo tri leta starejša od mene, sva se pogosto igrali, družili in skupaj odrašca­li. Škrljovi so imeli veliko kmetijo ter sadovnjak z razlicnim sadjem, na katerem sem se družila s svoji­mi tetami. S kmetijo je bilo veliko dela, a otroci niso bili nikoli lacni, ker so vse pridelali doma. Vida je bila veselo, radoživo in lepo dekle. Nekega dne pri svojih osem­najstih letih je v Opatiji spoznala mladega fanta Rista iz Makedoni­je. V tistih casih ljudje niso pogos­to potovali. Za naše ljudi so obiski krajev, kot so Opatija, Reka, mogo­ce Ljubljana ali Trst, predstavljali pravo potovanje, ce že niso študi­rali v Ljubljani ali na Dunaju. Lju­bezen je bila mocna in Vida je brez blagoslova staršev odšla od doma v mesto Ohrid v Makedoniji. Živela je ob Ohridskem jezeru in kmalu se jima je rodil sin Naum. Kdove, mogoce ji je usoda kot desetnici namenila življenje po svetu. Kot mi je pozneje povedala, je pogosto mislila na domace in imela domo­tožje. Ko je le mogla, se je oglasila doma. Po nekaj letih se je njuna ljubezenska zveza koncala. Življe­nje ji je namenilo drugacno pot. Ostala je v Ohridu, kjer je na domu Koliševskega, nekdanjega pred­sednika Makedonije, vzgajala dve njegovi hcerki. Ravno tam je spoznala postavne­ga fanta Nikolo, ki je bil v službi na veleposlaništvu Makedonije v tujini. Porocila sta se in po njegovi službeni dolžnosti je z njim prepo­tovala pol sveta. Po vec let je služ­boval na veleposlaništvih takratne Jugoslavije v Ameriki, na Japon­skem in v Avstriji. Vida je bila ves cas z njim. Veliko sta potovala po državah Evrope in sveta. Vedno se je rada vracala v Slovenijo na obi­ske k svojim sestram in v rojstno vas. Po moževi upokojitvi sta žive­la v Beogradu. Zadnjic sva govorili v juniju leta 2008, ko sem jo povabila na sreca­nje Potepanovih potomcev na Ze­mon. Takrat je bila že resno bolna in se srecanja ni mogla udeležiti. Rekla mi je: »Tako rada bi prišla še enkrat domov, vendar mi zdravje ne dopušca. Kako je doma na Ze­mnu?« Zelo je bila vesela skupin­ske fotografije sorodnikov, ki sem ji jo poslala po srecanju. Poleti, 26. avgusta 2009, je za zmeraj zaspa­la. Pokopana je v Beogradu. Vsakemu svojo zgodbo zapiše uso­da – pravijo, da smo sami kovaci usode in svoje srece. Zgodbe o de­setnicah imajo svojo simboliko – resnica ali slucajnost? Nadja Gombac (Jakopova) Vida Potepan (Škrljova) 26. aprila 1954 pred cerkvijo sv. Nauma v Ohridu V slovo Danici Šircelj Lep pozdrav Ko sem jaz majhna še bila, pri nas je navada taka b‘la: ce srecaš znanca al‘ soseda, se vsakega lepo pogleda, prijazno vošciš: »Dober dan!« - ceprav ga vidiš vsaki dan. Sem tega se takrat ucila, do danes nisem pozabila, je meni lepa tudi beseda, ce mi privošci jo soseda. A danes malo je ljudi, ki bi pogledali v oci, besedo rekli ali dve: »Kako živiš – kako ti gre?« Vsak v svojo stran obrne glavo, hité, bežé, kot bi šlo za stavo, kdo bolj, kdo najbolj zna brneti, drvé, kot da nam ne bo treba umreti. Postoj, prijatelj, daj, postoj, nedelja naj bo praznik tvoj! Izprosi zase blagoslov, za sreco, blagor narodov. Ko to pišem, leta rišem, v mislih vracam se nazaj! Bíla bridka, bila težka, vendar lepša, kot so zdaj. Pesem v ustih je donela, smeh izraz je bil srca, v cerkev vas odšla je cela, da tam hvali Stvarnika. Zdaj pa vedno huje kaže, brat se bratu v brk laže, ni vec toplega pogleda, do prijateljev, do soseda. V srcu žalost grenko nosim, rada leta bi nazaj! Vsemogocnega pa prosim: »Vec ljubezni, vere daj!« Danica Šircelj Pesem Danice Šircelj Vsak izmed nas je edinstven, ne­ponovljiv. Po svojem znacaju in danostih. Tako posebna je bila tudi naša draga mama Danica Šircelj, ki se je v avgustu pri svo­jih triinosemdesetih letih poslo­vila od nas. V prvi vrsti je bila predana žena ter skrbna mama svojim otro­kom in vnukom. Po srcu je bila vedno prava Zemonka. Svojo roj­stno vas je imela zelo rada, zato se je po nekaj desetletjih s svojo družino vrnila na Zemon, tokrat na Vago. V spominih se je rada vracala v svoja otroška leta, ki jih je preživela na Zemonu. Otro­kom in vnukom je pogosto pri­povedovala o svojih mladih letih in življenju v tistih casih. Zvrsti­li so se lepa doživetja, otroške lumparije, druženje ob vaškem kamnu kot tudi težke življenjske situacije. Življenjska pot ji ni bila vedno posuta s cvetjem, a je za socloveka vedno našla lepo bese­do. Prijaznost, zgovornost in do­brosrcnost so bile njene vrline. V svoji življenjski zakladnici nam je zapustila tudi veliko pesmi, ki so nastajale ob razlicnih pri­ložnostih - nekatere ob rojstnih dnevih in ostalih praznovanjih, druge ob spominih na otroška leta, nekatere pa kar tako, mimo­grede. V eni od svojih pesmi se dotak­ne odnosov med ljudmi. Spomni na prijaznost in toplo besedo, na kar pogosto pozabimo. S to pesmijo, ki jo je v zadnjem letu nickolikokrat deklamirala, se je dotaknila src mnogih ljudi. Njeni domaci Danica Šircelj (1936–2019) Še je živ spomin na druženje prijateljic iz mladosti na Danicinem domu 16. avgusta 2016 . Na fotografiji z leve: Danica Šircelj (P.clinova), Nadja Gombac (Jakopova), Nada Marinic (Šindova) in Ivka Crv (Groficova). Danica, hvala za tvoje iskreno prijateljstvo! Pocivaj v miru med svojimi dragimi! Nadja Gombac (Jakopova) Hišne številke na Dolnjem Zemonu Cesarica Marija Terezija je bila na celu cesarstva 1740–1780. Doba njene vladavine je cesarstvu v sre­dini 18. stoletja prinesla velike re­forme na vseh podrocjih življenja in dela. Reforme, ki jih je uvedla v obdobju svojega vladanja, so nastale kot posledica avstrijske nasledstve­ne vojne s Prusijo in posledicno sklenjenim mirom v Achnu (1748). Nasledstvena vojna je pokazala vse pomanjkljivosti cesarstva predvsem v gospodarstvu, financah in vo­jaštvu. Tako je cesarica za potrebe modernizacije države ukazala splo­ni popis prebivalstva, ki je bil prvic resnicno izveden 1754. leta. S takim popisom, ki naj bi potekal vsaka tri leta, si je država utrjevala pregle­dnost nad številom prebivalstva, kar je posledicno pomenilo odmero davka in vojaških obveznikov za po­samezno gosposko. Prebivalci Dol­njega Zemona so do takrat placevali fevdalne dajatve grašcaku v vasi in posamezni gosposki iz Jablanice, s Prema … ter avguštinskemu samo­stanu na Reki (HR). Uradni popis je prikazal vse slabosti popisa, ki so jih neuradno razlagali s sabotažo gospostev, ki so nacr­tno prikazala manj prebivalstva, da bi placevala manj prispevkov in prispevala manj vojaških naborni­kov. Uradno je popis pokazal vse slabosti popisnih komisij. Glede na pomanjkljivosti popisa so se uradne oblasti odlocile, da bodo prebival­stvo uspešneje in natancneje popi­sale, ce ga bodo lokalizirale, in sicer s fiksiranjem ljudi na tocno doloce­no lokacijo, tj. hišo, s postavitvijo hi­šnih številk. Tako je cesarica 10. marca 1770 iz­dala splošni razglasitveni patent (zakon) o popisu ljudi, vlecne živine in številcenju hiš. Takrat so štetja opravili dvodelno: s civilnim popi­som vsega prebivalstva in z voja­škim popisom mladenicev, sposob­nih za vojaško službo (nabornikov). Deželne komisije so morale pred popisom s posebnimi razglasi ob­vestiti ljudstvo (tudi v slovenskem jeziku) o pricetku popisa (kon­skripcije). Na nivoju okrožij (kre­sij) so popisno komisijo sestavljali uradniki okrožja in casniki lokalnih vojaških polkov. Za lažjo realizaci­jo popisa so okrožja razdelili v vec števnih in numeracijskih oddelkov. Oddelke so sestavljale posamezne župnije in znotraj njih posamezni kraji in vasi. Popisne komisije so praviloma štele pet clanov (pred­stavnik okrožja, predstavnik vojske - casnik, dva vojaška in en civilni pi­sar). En vojaški pisar je bil zadolžen za popis kršcanskih moških in vlec­ne živine drugi pa za numeracijo oz. številko hiše. Civilni pisar je moral poleg popisa kršcanskih moških in vlecne živine, popisati še judovske in ženske duše, in s tem opravljati obsežnejše delo kot oba vojaška pi­sarja. Popisna komisija se je premikala od vasi do vasi, za potrebe kvalitetne­ga popisa so najemali lokalne vodi­ce, saj pomanjkljivo vrisane poti na zemljevidu niso bile prepoznavne tudi v naravi. Delo komisije je bilo zelo natancno doloceno, saj niso smeli izpustiti nobene lesene kaj­že ali osamljenega naselja. Komisi­je so morale rezultate svojega dela preveriti še na župnijskih uradih, da so ugotovile število izgubljenih in najdenih duš na osnovi opravlje­nega popisa. Poseben poudarek so pri popisu namenili moškim, ki so bili rojeni leta 1740 in so bili ob opravljenem popisu 1770. leta do­volj stari za nabor oz. vojaško ob­veznost. Ženske, starejše moške in judovsko prebivalstvo so ob popisu pomanjkljivo popisali, saj so veckrat izpustili ime, priimek … navedli so samo hišno številko. Ženske so bile v podrejenem položaju, nekakšen privesek pri popisu. Zato pa so temeljiteje popisali vlec­no živino, vole in konje, ki so bili za vojsko izjemnega pomena. Lahko zakljucimo, da je popis prebival­stva leta 1770 prešel od župnika in grašcaka pod okrilje popisne ko­misije okrožij. Po tem popisu so na Dunaju poznali vsakega polnoletne­ga moškega z imenom in priimkom, naslovom ter drugimi osebnimi podatki. Popis prebivalstva je bil dejansko izgovor za vojaški popis, s katerim so imele oblasti seznam za nabor. Mladenici niso smeli ve­deti, ali jih je popisni casnik in pisar vpisal v rubriko kot sposobne za vojaško službo. Casnik je samostoj­no opravil delo nabora, in sicer brez predhodnih preiskav, ali je posame­znik sposoben ali nesposoben za vojaško službo. Nabornik je bil z od­locitvijo vojaške popisne komisije seznanjen šele takrat, ko so ga prišli vojaški organi (birici) odpeljat v vo­jaški stan. K agregaciji (analizi) stanja podat­kov ob popisu je morala popisna ko­misija konec leta 1770 k popisu do­dati še opisno oceno gospodarskega in socialnega stanja na podeželju, predvsem za potrebe dvornega voj­nega sveta. Opis socialnega in eko­nomskega stanja je odkril zastrašu­joce razmere o stanju prebivalstva, še posebej kmeckega prebivalstva, ki je na osnovi tega zapisa bistveno vplival na agrarno reformo, ki sta jo Marija Terezija in njen naslednik Jožef II. pricela uresnicevati ob kon­cu 18. stoletja. Popisne komisije so na podeželju registrirale neznosne zdravstvene in higienske razmere, opažale so, da vecina ljudi, razen na Krasu, živi v lesenih hišah, kritih s slamo ali skodlami, pogosto skupaj z živino in domacimi živalmi. Posle­dica tega je bila, da je bilo prebival­stvo pod vplivom raznih bolezni, ki se jim je popisna komisija izmikala iz strahu, da se popisovalci ne bi nalezli raznih bolezni, ko so morali prenocevati v odrocnih krajih. Obe­nem je komisija dvorni vojaški svet opozorila, da je na obmocju Kranj­ske, Istre in Notranjske zaznala vec­je število bolj svobodnega življenja ljudi, pijancevanja in cestnega raz­bojništva, kot ga je zaznala v avstrij­ski Istri. Vse predstavljeno je spadalo v drugo polovico 18. stoletja, v cas razsvetljenega absolutizma, za kate­rega je bilo znacilno, da je povzdigo­val delo, obsojal pa nedelo in prosja­cenje. Poglavitni cilj razsvetljenega absolutizma so bili koristni, za delo zmožni državljani, ki redno placuje­jo davek ter so primerni za vojsko. Številcenju hiš lahko pripišemo eno najvecjih inovacij v casu razsve­tljenstva v 18. stoletju. Tistega sto­letja, ki je bilo naravno obsedeno z redom in klasifikacijo, z željo po ob­vladovanju prostora in prebivalstva ter željo oblasti po podrobnem pre­gledu notranjih zmožnostih države iz davcnih, policijskih in vojaških razlogov. Numeracija hiš kot tehnologija kla­sifikacije in dodeljevanja naslovov hiš je iz prvega pomanjkljivega po­pisa prebivalstva leta 1754 nakazo­vala primarno potrebo po podrob­nem dolocanju lokacije prebivalstva z namenom cim natancnejšega po­pisa prebivalstva. Lokalne popisne komisije so morale na osnovi splo­šnega zakona (patenta) cesarice Marije Terezije z dne 10. marca 1770 v vsakem kraju oštevilciti vsa­ko hiše, saj je bila s strani države do takrat hiša od zunanjega sveta izolirana nepremicnina. Hiša je na­mrec skrivala bogastvo, po katerem je država hrepenela, da bi si s po­mocjo le-tega zagotavljala polnjenje državne blagajne. Zakljucimo lahko, da je bila hiša zaprti objekt, dokler ni država vpeljala sistema adresi­ranja oz. oštevilcenja. Po novem je imela vsaka hiša številko in v njej živeci ljudje so dobili naslov. Hišna številka tako od leta 1770 postane zanesljivo znamenje identifikaci­je kraja in ljudi, živecih v njej. Res pa je, da je bila identifikacija pred vpeljavo hišnih številk vezana na ledinsko ime pri hiši, ki je bilo zna­no samo lokalnemu prebivalstvu, gosposki in župniku, katerih inte­resi so bili v nasprotju z interesi dr­žave. Ledinska imena so se veckrat podvajala in ponavljala, kar lahko vidimo tudi v primerih na Dolnjem Zemonu (Novak, Šimonc, Dem, Grill, Lukna, Paulin …). Z dolocitvijo hi­šnih številk so omenjena ledinska imena dobila hišne številke (Novak: D. Zemon, hišna št. 12–13; Šimonc: D. Zemon, hišna št. 18–19 …). Marca 1770. leta, dva dneva po sprejetju patenta (zakona), je mati cesarica dolocila, da je najvišja hi­šna številka hkrati poistovetena s številom hiš nekega kraja. Tako lo­giko je nespremenjeno z njeno ocar­ljivo enostavnostjo ponovno najti še pri popisu prebivalstva 1869. leta. Obenem je bilo doloceno, da dobi v vsakem kraju hišno številko ena hiša, ki jo je popisna komisija obi­skala najprej, tej pa so sledile osta­le hišne številke. V vecjih krajih in mestih je dobila številko ena najbolj reprezentancna oz. najpomembnej­ša hiša, kar pa ni bilo pravilo. Da sta obstajala oba nacina zapisa hišnih številk, lahko ponazorimo na Dol­njem Zemonu: hišno številko ena je dobil grašcak (Grad), tam se je po­pisna komisija ustavila najprej, nato je svoje delo ponavadi nadaljevala pri grajskem oskrbniku, preddelav­cu oz. straž mojstru. Na Dolnjem Zemonu se je tako številcenje na­daljevalo: Hurjovi (Vrh) s št. 2, Vrh (Geržina) s št. 3, Paulin (Vrh) s št. 4, Kmet (Bencic) s št. 5 … Pri številcenju hiš se niso ozirali na cestno ali drugo infrastrukturo niti na naseljenost oz. nenaselje­nost hiše. S tem je številcenje do­bilo tudi enakost (demokraticnost) glede velikosti objekta, neglede na naseljenost oz. poznejše možnosti najema (ali fita) nenaseljene hiše. Tako imamo na Dolnjem Zemonu v tako imenovanem modernem po­pisu prebivalstva 1857. leta nekaj nenaseljenih hiš (Dol. Zemon št. 53, Dol. Zemon št. 63 ). No, so pa popisne komisije naletele tudi na nejevoljo prebivalstva: ko je pisar s crno oljno barvo nad vhodnimi vra­ti zapisal številko, so priceli ljudje glasno spraševati, ali ne prinaša ta ukrep požrešne države novega dav­ka. Tako se je marsikje zgodilo, da so ljudje hišno številko spraskali ali prebarvali, še preden je komisija za­pustila naselje. Niso se upirali samo navadni ljudje, temvec tudi grašca­ki, ki se niso mogli sprijazniti s tem, da jim bo odtlej država odvzela del davka, in kar jih je še bolj prizade­lo, da so jih komisije z enakimi šte­vilkami poistovetile z navadnimi kajžami in hišami. Vendar je dvorna komisija vztrajala na demokratic­nem številcenju objektov, naj gre za kajžo, hišo ali pa grajsko poslopje. Težave, ki so nastale z izbrisanimi hišnimi številkami, in nastalo zme­do je iznajdljiva okrajna popisna komisija rešila z namešcanjem var­nostne kopije številke v notranjosti hiše. Obenem so hišnemu gospo­darju narocili, da skrbi za vidnost in prepoznavnost številke, v naspro­tnem primeru je bila zagrožena de­narna kazen, ob koncu 18. stoletja šest cesarskih tolarjev, po dvornem dekretu pa 9 goldinarjev. Dvorni de­kret za prekrške je bil izdan 15. de­cembra 1770. No, ce nekoliko slikoviteje povem: hiša oz. hišne stene so s hišno šte­vilko, ki je bila najprej nanesena s crno barvo in pozneje zamenjana s plocevinasto plošcico nad vhodnimi vrati, postale propustne za zunanji svet, casnikom za nabor, izterjeval­cem davkov in policiji je bil omogo­cen dostop do notranjosti hiš. Hišna številka je omogocila tako imenova­no državno prilašcanje, ki je z vidika absolutisticne države ljudstvo spre­minjala v uporabno prebivalstvo. Posebej moram izpostaviti vojsko, ki si je najbolj prizadevala popisati prebivalstvo in opraviti številcenje hiš, saj je od krepostnih državlja­nov zahtevala, da se ji podredijo in sooblikujejo skupnost poslušnih, ki so jo nadgradili s pozivom v vo­jaški stan. Absolutisticna država je pricela z realizacijo svojega cilja poslušnih, odgovornih, izobraženih in delovnih državljanov cesarstva. Odslej je bila hišna številka osnovna enota pri popisu kraja in le-ta je po­vezovala prebivalstvo pri popisu s popisno polo, ki jo je imela okrajna popisna komisija. Moram pojasniti, da je bila v pra­ksi numeracija hiš v habsburški monarhiji nekoliko starejša, kot jo poznamo iz omenjenega splošnega zakona (patenta) iz leta 1770. Prvo oštevilcenje hiš v Evropi so opravili v Madridu leta 1750 in že leta 1754 v našem Trstu, ki je bil oštevilcen pred cesarskim Dunajem. Istega leta so oblasti v cesarskem mestu razpravljale o številcenju hiš, ven­dar ga iz strahu pred velikem odpo­rom prebivalstva in velikim financ­nim stroškom niso izvedle. Vzeli so si cas in prebivalstvo prepricevali, da bodo opravili popis in številce­nje hiš iz razloga vecje varnosti, ki jo bodo zagotovili, ko bodo popisa­li brezdomce, berace, kriminalce in ostale mestne vsiljivce. V cesarskem mestu so številcenje hiš in popis op­ravili leta 1770. Na koncu lahko predstavim še nekaj uporabnosti, koristnosti, razširjeno­sti in nepogrešljivosti hišnih številk v poznejšem obdobju. Ljudje so na vaseh in v mestih sprejeli nume­racijo ter spoznali prakticnost in uporabnost hišnih številk v vsakda­njem življenju. O tem nas v nasled­njih desetletjih, predvsem pa v 19. stoletju, prepricajo casopisni oglasi za prodajo hiš, najemih stanovanj, trgovskih storitev. K temu lahko do­damo še v poterezijanski dobi uve­ljavljeno poštno komunikacijo, ki je omogocala nadvse uporabno in na­tancno dolocanje naslova poštnega prejemnika oz. pošiljatelja. Na tem mestu moramo priznati tudi nadalj­njo uporabnost hišnih številk, ki so bile osnova za poznejši seznam hi­šnih gospodarjev oz. posestnikov, bile so osnova za delitev zemlje in sploh za urejanje katastrskih izmer in map v 19. in 20. stoletju. Ce ana­liziramo vpliv vzpostavitve hišnih številk v letu 1770 z današnjim ca­som, lahko potegnemo sorodne na­mene države. S hišno številko smo zaznamovani od rojstva, s stalnim ali zacasnim prebivališcem, ki nam daje identifikacijo - kje živimo, kam nam pošljejo pismo, ki vsebuje dav­cno odmero, letno dohodnino, po­ložnice za placilo elektrike, odvoza smeti, porabo vode, RTV-prispevka … V današnji digitalni dobi nam pre­ko satelitskih povezav dolocijo lo­kacijo bivališca, ki jo interpretirajo – hišno številko. Ivan Simcic Viri; - Škofijski arhiv Koper (ŠAK) - Državni arhiv na Reki (DAR) - Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2018 Dolnji Zemon na vojaški karti Habsburžanov, izdelani med letoma 1763 in 1787 Fevdalna dajatev Blaža Novaka avguštinskemu samostanu na Reki za leto 1575 Semolna 1575 Cinž: Blaž Novak (Blas Nouach), nadpisano: imenovan tudi (aliter) Urdna (?) služi šest lir in deset soldov L 3, sol. 10 En star »premese« od ovsa št. 1 Enkrat na leto (tovori) v Ljubljano št. 1 Dvoje jangnjeti za blagoslov št. 2 Eno kokoš št. 1 Dvanajst jajc št. 12 Dolžan je placati davek L 14 16 Dva novejša dopisa: Zdaj sta na posestvu sinova Mihel in Gregor Novak (Michel et Gregorio Nouachi) Desetina teh vašcanov pripada Premu (Prem) Lesena slika sv. Kancijana iz leta 1811, na kateri je naslikan Dolnji Zemon, gre za najstarejšo upodobitev naselja. Število prebivalcev na Dolnjem Zemonu v letih od 1857 do 2019 Pogostost priimkov na Dolnjem Zemonu v prvi polovici 19. stoletja Hišne številke na Dolnjem Zemonu ob prvem modernem popisu 1857. leta Clanku »Hišne številke na Dolnjem Zemonu« avtorja Ivana Smicica prilagamo tudi seznam preštevilcenih hiš. Na njem so zapisane stare in nove številke ter ime in priimek lastnika hiše. Preštevilcenje hiš se je vršilo okrog leta 1955 in je od takrat nespremenjeno. Iz porumenelih listov Kmecki glas, 24. avgust 1983 Stare fotografije Med prvimi avtomobili na Zemonu je bila vetura Fiat 1100 Nade Samokec (Škrlic.ne), že takrat v moderni crno-rdeci kombinaciji barv. Vetura je prevažala marsikoga - od mladincev do uciteljic. Maksa Samsa (Malnarjova) l. 1920 Fotografijo je verjetno na dan verouka napravil 'gospud' Dolfe za zemonsko cerkvijo, v ozadju Žjef.n vrt. (Dekleta so predstavljena z dekliškimi priimki.) Stojijo z desne: Danijela Bevcic (P.trj tova), Eva Vicic (Hurjova), Nadja Šircelj (Cacova), Karmen Vrh (Bot.garjova), Milena Baša (Šindova), Marina Potepan (Froncj.tova). Cepijo z desne: Vesna Samokec (Škrlic.na), Dragica Štemberger (F.dlinova), Vilko Sedmak (Boštjanov z Gornjega Zemona), Vilko Novak (Bubc.), Selma Dovgan (z Vage), Suzana Vrh (P.clinova). Zemonska mladina pred Kovacovo hišo okrog leta 1960. Stojijo z desne: Zoro Samokec (Škrlic.n), Milan Dovgan (Bot.garjov), Aldo Samokec (Škrlic.n). Cepijo z desne: Frane Dolgan (Bot.garjov), Branko Šircelj (Bj.gnarjov), Ive Samsa (Malnarjov). Ena prvih barvnih fotografij procesije, ujeta pri spomeniku, v ozadju je Novakova hiša. V prvi vrsti prepoznamo pevke: Pepca Peruzin (Foturjova), Vida Celigoj (z Grada), Johanca Vrh (C.brw.nova), Slava Lavrencic (Lovrj.ckova). Vizita letnika 1941: Zdravko Peruzin (Foturjov), Jože Prosen (Slav.n), Danilo Lukanec (Lukotov) in Emil/Mile Logar (Demov). Popravek: V tretji številki Zemonskega cajtnga na spodnji fotografiji na strani 46 ni sin Franeta Peruzina (Foturjovga), ampak njegov sorodnik Jože Vrh - Brivc (z Vage). J.rta na Šimanjovi štali z vklesano letnico 1775