E. Gangl: Golobici.                                                 97
kapo na oči, vtaknil roki v žepe svojega dolgega menč kova ter stopal naglo domov.
»Bogat, bogat in le bogat mora biti človek — vse drugo na svetu ni nič! — Čast — nič, lepota — nič, ljubezen— nič. —- Denar sveta vladar — le za denar se treba boriti — seveda ne v službi — ako bi avansiral vsako leto, v službi ne obogatim ... A ona ranjena golobica se mi ponuja sedaj kakor nalašč . . .«
(Dalje  prihodnjič.)
•J
Golobici.
%
am se dvigaš, lepa golobica, Gori pod oblake v sinji zrak? Tebi je prešibka perutnica, V smrt te nese tvoj  polet šibak!
V zadnjih hipih v senci vej zelenih Čaka te golobec beli tvoj — Prsi krvavečih, prestreljenih Več ne sme, ne more za teboj.
Tam  v višavah sokol sivi kroži, Žejen tvoje vroče je krvi, A po tebi tvoj golobec toži, In srce drhteče ga boli . . .
E. Gangl.
f
otrkali na okno Nocoj so ji trije, Prijazno govorili Vso noč ji na srce.
Vasovavci.
A dekle je prevzetno, In bilo je zaman . . . Kako pa, da ji danes Obrazek je rosanr
Ko šel je mimo okna, Zaukal je na glas, Zaukal fantič pravi In šel - - k   sosedi v vas.
Vida.
^
Ve t r u.
avej mi veter sem gorak, Pri vej mi v sobo sveži zrak! Tako mi dobro deje, Kadar tvoj dih zavejo.
Potem lahno na vas, naprej, Na ono okno tja zavoj, Kjer s cvetkami devica Zakriva rožna lica!
In tam na ličece lepo Odloži ji poljubov sto — V uho pa ji šepeči O  rani ti moreči!
P. Kocelj.