Za poduk in kratek čas. Pomladanski glasovi. (Napisal J. Sattler.) Zopet sp je vzbudila priroda iz zimske otrplosti, kakor bi je.j angelj božji navdibnil novo življenje. Prišlo je Ijubko mladoletje. Š cvctjem in zelenjem se odeva hrib in dol. Vrnile so se pa tudi Ijubljenke naše, lahkokrile ptičice, ki pozdravljajo z veselim petjem ustajanje vesoljne narave in Izveličarja našega. Na košatem orebu žvižgajo in ščebctajo iz nova škorci, kakor bi holeli prekositi drug drugega s čvrčanjem svojim. Le poslušajte jih; pripovedujejo si, kaj so doživeli po travnikih, na polju in v gozdu. V jasne višave se dviga škrjanček žvrgoleč zahvalno svojo pesem, da je vsemogoči Stvarnik poslal na zeniljo zaželeno pomlad. Po logu se razlega drozga jasni glas; v gaju gostoli veselo kos. Nehotč obstojimo in poslušamo. Topi se nam nekaj v srcu: lažje se nain dvigajo prsa. Ni se toraj čuditi, da je elovpk že od nekdaj jad poslušal poniladanske te glasove. Zategadel imamo mi toliko pesmij, v katerih se pogovarjata človek in ptiea. Med slovenskim narodom živi še dandanešnji mnogo vraž in bajk, katere nam pričajo, kako so se Slovencu omilile ptice pevke. Z njimi se on razgovarja, jih oponaša, jim tožuje svoje britkosti. Ne bom tu ponavljal, kaj narodna pesem poje o raznih pticah ; na priraero o prepeliei, škrjancu, kosu, sraki, gavrann itd.; omeniti hočem le miinogrede, kako šegava in budoinušna jp seniea. Ljudje pravijo, da poje tako-le: fuj, fuj, fuj, cicifuj ; nemikutar, kljun si rauj! (nmij.) Torej celo ptiči že čivkajo po grmovju, kako grdo delajo .ludeži naši, ker izdajajo domovino svojo. Oj, da bi se jini vzbudila vest pri teh glasovih! Rekel sem zgoraj, da si narod marsikaj pripoveduje o pticah; nied drugim tudi nastopni dve bajki, ki sta niorda še menj znani. Ko je Jezus uslal od mrtvib na Velikonoč, prosile so ga ptice, naj jib vzame s seboj, kadar bo šel v npbesa. Ptice so nato zafiele peti. veselo. Ko je .Ipzus šel v nebesa, letele so vse ptice visoko, visoko za njiin; rajviše je pa letel škrjanec, tako visoko, da mu je solnce osmodilo perje; zato je sedaj po hrbtu rjavkasl. Toda Jezus ni vzel ptic s seboj v nebesa; rekel jiin je, naj počakajo do Duhovega; potem mogoče, da jib vzame v nebesa. Ptice so torej žpljno pričakovale binkoštnega praznika in veselo dalje popevale. Došlo je Dubovo; ali tudi sedaj jib .lezus ni vzel v nebesa; obečal jim je, da jih vzaine o kresu, ali pa — nikoli. Ptiee so čakale in popevale npajoč, da jib .lezus vendar le vzame v nebesa. Prišel je kres; .lezu.s pa jih ni vzel v nebesa. Sedaj so bile žalostne in umolknile so. Zato začnejo še dandanes peti o Velikinoči in pojejo do kresa, ker se vesele. nebes; potem pa umolknejo. Izmed vseh naših ptičev je najmanj priljubljen vran ali gavran. Človeku se zdi nekako grozen in pošasten zaradi črnega svojpga perja in otlpga krokanja. Nekdaj pa baje ni bil lak, kakor nam pravi narodna bajka. Rog je ustvaril gavrana med vseini pticami najlepšega. Perje njegovo je bilo snežnobelo; lpskptalo se je v solnčnih žarkib, kakor srebro. Glas ,je imel tako prijeten, da mu ni bilo podobnega na svetu. Kadar se ,je pevajoč dvigal v zrak, ustavili so ljudje svoje delo in ga strmč poslušali. Vendar so ga redkokedaj slišali, ker se ,je vzdignil visoko v oblake. Zato se je iinel vsak za sreenega, ki je slišal pptje iTjegovo. Izmed vseh ptic je bil gavran Bogu najljubši; popevati je smel na samem nebu. Nek velik praznik je bila cerkev napolnjena pobožnega ljudstva: nagloma se oglasi gavran. Rrž, ko začujejo ljudje sladki njegov glas, planejo vsi iz cerkve in pustijo dubovnika sampga pri altarju. PregreSno so poslušali gavrana angeljsko petje; takega nihče ni čul nikoli na zemlji in ga ne bo. Ali ni trajalo to dolgo. Rog se je budo razsrdil, da je gavran po nepotrebnem rušil s svojim petjein s-lužbo božjo in motil ljudi v pobožnosti. Vzel mu je krasno srebrnobelo obleko, premenivši jo v črno, glas angeljski pa v ostudno krokanje. Od te dobe ne leta vec visoko v oblake in se rad skriva pred ljudmi. Srain ga je baje sedanje svoje podobe. Smešnica. V neki krčmi ,je beseda o pravljicah, izmišljenih pa poučljivih pripoveclkab in čevljar Jurko se oglasi, češ, da zna več tacih pripovestij. Prosijo ga pivci, naj jim katero pove in on začne: »Naš krčmar nam toči dobro in naravno vino.« »Pravljico!« sežejo rau tovariši v besedo, »pravljico povej!« »Saj sem vam jo povedal«, odvrne Cevljar pa utihne.