»Prvak umetnosti ohole, to slavo, kos, ti rad priznam, a meni mar ni pevske šole, moderno žvižgaj ti le sam!
Oznanjaš svetu poizkuse nezrelih pevcev za skrivnost; pegaz je tebi vsako kljuse, če hvali tvojo le modrost.
Sodniki zberejo se drugi, ko naju davno skrije grič, ošabnost tvojo po zaslugi posmeh potomcev zmelje v nič.
Le kakor mi srce veleva, to pojem jaz in bodem pel, slavil do zadnjega me dneva bo človek srečen in vesel,«
Ali si slišal, Zoropoj? Sodba ti je pisana: ošabnost tvojo po zaslugi posmeh potomcev zmelje v nič! To bodo mlini! Vodenih sil se je nabralo dovolj,
Rdeče vrste.
V svoji bestijalnosti govorimo o bestijah, V svoji nečistosti se zgražamo nad svinjarijo, V svojem suženjstvu kolnemo tirane in tiranimo. Zato ni čuda, če je jutro tako dolgo, tako strašno dolgo, S krvavimi prsti zadržujemo temo, pojoč solncu hinavsko hvalo. Ne tebi, narod, vam vsem ta beseda,
Prijatelj moj, povej mi, kaj je ogabnega na tem svetu, nekaj resnično ogabnega? — Žensko delo usmiljenja v belih predpasnikih in belih rokavicah, prijatelj moj, — če to ni mati ali sestra ali dragica — zakaj vsaka kretnja spominja na šport, vsaka poteza vpije: »Živela vojna!«
Bedna je misel človeka, da stoji višje nego drugi in da je, če se meri na znotraj, globokejši kot drugi. Na beli peščeni stezi svojega razkošnega vrta ne vidi na črno ulico, kjer se ustvarja življenje. Prašni proletarec gleda v vrt; najraje bi poljubil njegov nasmeh in njegovo zdravo jezo,
»Idealiste so postrelili, tatove so izpustili., .«
»Kaj govoriš?« je dejal volk lisici, ki mu je sedela na hrbtu. Volk je bil bolan, lisica zdrava,
»Nič, nič,« je dejala, »In vendar je resnica, in vendar je resnica,« je čebljala lisica,
»Kaj govoriš?«
»Nič, nič.,.«                                          <r?             d    i
France Bevk.
Misli.
65,  Treh slovitih romanov ne bom bral več: Wer-tberja, Oblomova in Nane, Dolgčas!
66,   Neskončno zanimivo berilo bi bila prva Tolstojeva pesem,        &-*!
67,  Še najdoslednejši naturalizem je vendarle stili-zirana narava,
68,  Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto Pismo,
' 69, Otroci in občinstvo imajo podoben okus: romantiko ljubijo, /,'
70,  Če že piše kdo v slovenskih narečjih, naj vsaj brez karikiranja. Sicer pa! Književni dialekt našega jezika bodi jezik naše narodne pesmi,
71,  Med eno stranjo brevirja in drugo, kolik psiho-logičen roman!
72,   Tudi zato spoštujem slovenske duhovnike: Redki so, ki niso še nikoli nič pisali,
73,   Et meminisse ju vat! Krekova »Mati« v »Dom in Svetu« je vsebinska parafraza neke Ševčenkove pesniške novele.
74,   Kolikor miljejnih pozorišč, toliko enodejank: čakalnica, brivnica, kavarna, veža v bolnici, križpotje.
75,   Dva problema: Naslikaj naravo, kakor jo vidi od rojstva slepi, naslikaj smrt, kakor jo pojmuje umirajoči otrok.
76,  Kako smo Slovenci skromni; imponira nam, da je baje Dante poznal naš Javornik,
77,  Izvirna in dobra pravljica. To je tako! V petih letih bi morda napisal   eno,
78,  Razvijamo se korenito- Od črkarske pravde smo prilezli v 1, 1900, do pravde bralec contra b r a v e c,
79,  Vsak cvet je simetričen, zakaj bi ne bila pesem vsaj shematična?
80,   Nova senzacija! Zbirka balamanc (balada-romanca),   madrinetov,   romavel!
81,  Kdaj- je bil srbski jezik aktualnejši nego starogrški? Za časa Grimma, ki se ga je učil zaradi srbske narodne  epike.
82,  Gnothi savton! Le priznajmo, da smo rastli pod tujimi vplivi!
83,  Zame je uganka, čemu je utihnil nadarjeni epik Anton Hribar,
84,  O zlati Homerski časi! Za eno pesem si dobil četrt pečenega vola,
85,    Ločimo strogo med Slovenstvom in alpstvom v Slovencih.
86,  Prokleto! Slovenci imamo presneto malo književne kletve.
87,  Slovenski klasični rapsod je bil Janez Trdina.
88,  Zelo mi je žal Podlimbarskega, odkar sem bral, da je spisal »Rex Sodomae«,
89,  Posebnost samo slovenskega slovstva je to, da ima znamenita literarna središča v tujinskih mestih.
90,  Slovensko satirično slovstvo je obširno. A tudi v satiri ga še ni prekosil nihče — Prešerna.
91,  Roman »Quo vadiš?« zasluži, da bi se prevedel v Tacitov jezik in slog,   /,   aA. f^e^^j^ f
92,  Drama, ki ni dramatična, ni vzgojna,
Ivan Pregelj.
Iz uredništva. »Dom in Svet« začenja novo pot (nov letnik) po domovini z bolestjo in radostjo: z radostjo, ker gleda svoj dom, domovino Slovencev, po večini osvobojen, združen z bratskima plemenoma Hrvatov in Srbov in s tem zavarovan pred podjarmljenjem, katero mu je prej pretilo od severa in zapada; ker je doživel s svojim narodom vred vstajenja dan, tolikokrat napovedan po naših pesnikih-prorokih; ker je učakal, da se še letos otvori v Ljubljani najvišji hram prosvete, ki se je zanjo z drugimi činitelji vred boril več ko skozi trideset let, slovensko vseučilišče; z bolestjo pa, ker je izgubil — čeprav samo začasno — svojega dosedanjega urednika in z njim nekaj dobrih sotrudnikov, in
51

pa, ker se zaveda, da ne more naročnikom biti to, kar bi moral biti. Dobro pravi o dolžnostih raznih slovenskih uredništev v t e j prehodni dobi dr. Grivec (»Čas« 1919, zv. 1—2, str, 10): »Naša kulturna društva, naše časopisje, naše revije se bodo morale nanovo orientirati, iskati novih kulturnih stikov ter jih posredovati našemu občinstvu. Naši najboljši možje širšega obzorja se morajo organizirati in skrbeti za novo orientacijo naših kulturnih ognjišč. V uredništvih političnih listov, znanstvenih in umetniških revij bodo morali biti možje s primernim jezikovnim znanjem in kulturnim obzorjem.« Naše uredništvo se novih dolžnosti dobro zaveda; ve, da bi moralo svojim čitateljem podati najprej dober pregled srbske in hrvatske književnosti, seznaniti jih s sodobnimi slovstvenimi strujami pri Hrvatih in Srbih, svetovati bralcem tudi, iz katerih srbskih in hrvatskih knjig oziroma revij se o vsem tem najprej in najbolje upoznajo; vse to in še marsikaj bi bila naša dolžnost, to vemo, ampak — v ta namen bi moral urednik biti samo urednik in misliti samo na svoj list noč in dan . . . »Dom in Svet« se bo skušal bližati temu vzoru: za prihodnje zvezke so nam obljubljena belgrajska in zagrebška slovstvena pisma. Za prvo silo dobro orientira dr. Pregelj v letošnjem »Mentorju«, št. 3—4, v vrsti člankov: Kratek pregled hrvatskega in srbskega slovstva, O sodobnem hrvatskem in srbskem slovstvu pa se v naglici poučiš iz dveh člankov: 1. »Pregled savremene srpske književnosti« (sp. Vladimir Čorovič), 12 str., in 2. »Pregled savremene hrvatske književnosti« (Niko Bartulovič), 7 str. Oba spisa je prinesel »Veliki K a -lendar Književnog Juga« 1919. Zagreb 1919. Cena K 4'—, Koledar je izdal »Odbor SHS žena za siro-čad«. Dobi se v vseh knjigarnah v Ljubljani ali pa se naroči pod naslovom: O. SHS za siročad, Zagreb, Kipni trg 9. Tudi zaradi plemenite svrhe ga toplo priporočamo. V tem dvojnem zvezku prinašamo na prvem mestu spis iz ostaline Ivana Cankarja, prvotno namenjen za zbirko »Podobe iz sanj«; g. dr. Pregelj pa nam je iz Kranja poslal svojo študijo, nekak celoten pregled Can-
karjevega dela. S tem je naš list o prvi možni priliki počastil spomin svojega velikega sotrudnika; zadnji zvezek, decembrov, bo pa ves posvečen raz-motrivanju Cankarjevega pisateljevanja, bo »Cankarjeva številka«. Doneski so nam že obljubljeni.
Glede pesmi nam bodi dovoljeno opozoriti, da Lovrenčičeva »Vožnja« nosi datum: Veliki teden 1918; a lani je avstrijska cenzura ni pustila v svet; pazljivi čitatelj se bo spomnil, da je slično misel čital v »Domu in Svetu« L 1917., str. 119, »Faraon« (od Fr, Bevka). — Šele zdaj smo mogli objaviti tudi Bevkov spis: »V krit j u«, ki se je tudi bivši avstrijski cenzuri »nevaren« zdel; natisnjen je bil že v 1,—2, številki lanskega letnika, a ni smel med svet, — Razmere v tiskarni nam lani niso pustile, da bi bili v zadnji številki prinesli vso Pregljevo povest »Zadnji upornik«; tako je prišlo do nam neljubega dejstva, da v današnji prvi številki prinašamo zadnja poglavja omenjene povesti. Naj nam naročniki in avtor blagovoljno oproste! — Morda bo kdo pogrešal ocen koncertov »Glasbene Matice«; a uredništvo ni moglo iskati poročevalca, ker je dobilo vstopnice vselej prepozno, obakrat šele zvečer, neposredno pred koncertom. — Za slike je poskrbel še prejšnji urednik dr. I. Cankar, Bile so kras bivšega dvornega muzeja na Dunaju; dve izmed njih bomo motrili, menim, s posebnim zanimanjem: Giorgionovo in Vivarinijevo, ker so te dni nemški časopisi poročali, da je italijanska komisija med drugimi nazaj zahtevala tudi te dve. Je že vedela, zakaj. Giorgione, umrl okrog 1. 1510., je eden izmed glavnih zastopnikov takozvane beneške šole. Kaj slika predstavlja, ni dognano; eni menijo, da je vsebina vzeta iz Vergilove Eneide: Starec bi bil Evander, poleg njega Enej, sedeči mladenič Evan-drov sin; pokrajina bi bila votlina pod Palatinom. — Vivarini je umrl L 1503. — O slikarju Ferdinandu Hod-lerju nam je poslal razpravo g. Gojmir A. Kos; upamo, da za št. 3-—4. dobimo tudi klišeje z Dunaja. — Naše uredništvo bo rado posredovalo tudi med prevajalci iz raznih slovstev; tako nam je eden izmed naših sotrud-nikov javil, da prevaja   Gorjkega   Detstvo.
52