Glasnik SED 5 1|1,2 201 1 89 Poročila Barbara Turk Niskač* TOWARDS AN ANTHROPOLOGY OF CHILDHOOD AND CHILDREN: ETHNOGRAPHIC FIELDWORK DIVERSITY AND CONSTRUCTION OF A FIELD Liège, Belgija 9.–1 1. marec 201 1 * Barbara Turk Niskač, mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 1000 Ljubljana, Zavetiška 5, E-naslov: barbara.turkniskac@ff.uni-lj.si Med 9. in 11. marcem 2011 je v Liègu v Belgiji potekala med- narodna konferenca Towards an Anthropology of Childhood and Children: Ethnographic Fieldwork Diversity and Construction of a Field, katere najmlajši udeleženec je bil star komaj dva me- seca. V želji, da bi bila konferenca dostopna čim širšemu krogu študentov, raziskovalcev in profesorjev ter da bi tako spodbudili čim boljšo komunikacijo in izmenjavo idej, so se organizatorji (Institut des sciences humaines et sociales, Université de Liège) odločili, da bo udeležba na konferenci za vse brezplačna. S po- dobnim namenom so na koncu konference oznanili tudi ustano- vitev internetne revije z brezplačnim dostopom, posvečene an- tropologiji otrok in otroštva. Koordinatorji konference Charles-Édouard de Suremain, Élodie Razy in Jeanne-Véronique Pache prihajajo iz Francije, Belgije in Švice. Konferenca je bila izrazito frankofonsko obarvana – predavanja so potekala v angleškem ali francoskem jeziku. Ven- dar pa je tako kot konferenca The doors of perception: Viewing anthropology through the eyes of children, ki sem jo septem- bra 2011 obiskala v Amsterdamu, poskušala preseči »zahodno« (evropsko in severnoameriško) prevlado s številnimi udeleženci iz Brazilije, Argentine, Peruja, Mehike, Indije, Centralnofriške Republike, Republike Južne Afrike, Etiopije in Japonske, ki so predstavili terenske raziskave iz domačega okolja. Pri tem pa je zanimivo, da je bila med 78 predavatelji le ena Poljakinja, kar odraža stanje v Vzhodni Evropi, kamor lahko umestimo tudi Slovenijo, ki z velikim zaostankom le počasi dohiteva v zadnjem času nadvse cvetočo poddisciplino antropologije otrok in otro- štva. Če začrtam še eno vzporednico z že omenjeno konferenco v Am- sterdamu, smo lahko na njej spoznali velik aplikativni potencial tovrstnih raziskav predvsem v zdravstvu. Zanimivo pa je, da je bila konferenca v Liègu zastavljena precej drugače. Usmerjena je bila bolj v kritični pregled obstoječih antropoloških raziskav o otrocih in otroštvu, v predstavitve različnih akademskih izho- dišč ter v terensko delo. Udeležence so zanimala tudi vprašanja, ki jih etnografsko terensko delo z otroki postavlja etnografski prak si v antropologiji nasploh. Najpogostejše teme predstavitev so bila etična vprašanja pri raziskavah, metodološki pristopi, reflek sivnost, različne rabe, pomeni in problematiziranje zmož- nosti 'aktivnega delovanja' (agency) ter predstavljanja glasov in perspektiv otrok. Obe konferenci sta bili izrazito interdiscipli- narno obarvani ter sta združili antropologe, sociologe, razisko- valce šolanja in izobraževanja, pedagoge, pediatre, zdravstve- ne delavce, lingviste, psihologe, psihoanalitike, muzikologe in geografe, ter dokazali, da je interdisciplinarni dialog mogoč in nadvse ploden. V treh dneh so se različni sklopi posvečali lokalnim konstruk- cijam otrok in otroštva, »telešenju«, igračam, igram in vešči- nam, religiji, politiki otroštva, otrokovemu razvoju, otrokom kot aktivnim akterjem, otrokom v vmesnih prostorih in sferah, zdravstveni negi otrok, varovanju otrok, otrokom v interetničnih odnosih in otrokom migrantov oz. migrantskim otrokom. Lah- ko smo izbirali med predavanji o nosečnosti, rojstvu, praksah dojenja, socializaciji, enkulturaciji, izobraževanju, vajeništvu, prenašanju znanja v tradicionalnih družbah, konceptih odrašča- nja, igri, igračah in otroškem delu ter spolni delitvi pri igri. Spet druga predavanja so obravnavala glasbeno identiteto otrok, otro- ke, ki na različnih koncih sveta živijo na cesti, vzgojne prakse ter prevladujoče predstave o otrocih in otroštvu v določeni družbi. Poslušali smo lahko tudi o tem, kaj pomeni biti otrok v določe- nem časovnem, geografskem in družbenem kontekstu, o vlogi tehnologije v vsakodnevnem življenju otrok, o prehranjevalnih Spremljajoča fotografska razstava. Foto: Charles-Édouard de Suremain, Liège, 9. 3. 201 1 Organizatorka Elodie Razy v pogovoru z udeleženci konference. Foto: Charles-Édouard de Suremain, Liège, 10. 3. 201 1 Glasnik SED 5 1|1,2 201 1 90 Poročila Barbara Turk Niskač navadah otrok, o izkušnjah migrantskih otrok in najstnikov, o iz- kušnjah otrok, okuženih z virusom HIV , ter o tem, kako srednje- šolci svoj moralni sistem ustvarjajo s seksualnostjo. Zanimivo je bilo poslušati o vlogi risbe in vizualnih metod v raziskavah z otroki ter o izsledkih raziskav o otrocih, ki so preživeli prometne nesreče, o interakcijah med medicinskimi sestrami in novoro- jenčki na intenzivni negi, o posvojitvenih praksah in še bi lahko naštevala. Prvi dan v Liègu je bil posvečen plenarnim predavanjem Alme Gottlieb (ZDA), Davida Lancya (ZDA), Clarice Cohn (Brazili- ja), Andree Szulc (Argentina) in Régine Sirota (Francija). Clarice Cohn in Andrea Szulc sta predstavili raziskave južnoameriških raziskovalcev iz antropologije otrok in otroštva, ki se pogosto osredotočajo na staroselce. Pri tem sta želeli opozoriti na prepad med južnoameriškimi in »tujimi« raziskovalci, ki raziskujejo v Južni Ameriki, ter pozvali k analitičnemu in teoretičnemu zbliže- vanju ter dialogu. Régina Sirota je skozi sociološki pogled pre- davala o vlogi otroka v družbenih vedah. Vprašala se je, komu otrok v vrtincu političnih, izobraževalnih, znanstvenih in dru- gih diskurzov pravzaprav pripada? Odgovor se je glasil, da prav gotovo ne pripada nobeni disciplini. Predavanje Alme Gottlieb je bilo obarvano z izrazito osebno refleksijo njene raziskave o zgodnjem otroštvu med Bengi na Slonokoščeni obali in sočasne izkušnje materinstva. David Lancy je predstavil zgodovino po- rajajoče se poddiscipline in tematike, s katerima se najpogosteje ukvarja – od inkulturacije, socializacije, kognicije, odraščanja, razvoja in igre do otrokove zmožnosti aktivnega delovanja, če omenim le nekatere. Lancy je pokazal, da od začetka 20. stolet ja lahko sledimo številnim raziskavam in monografijam, ki bi jih lahko uvrstili v to poddisciplino. Po mnenju mnogih antropo- logija še vedno marginalizira otroke in otroštvo – Alma Gott- lieb se na primer v svojem članku sprašuje, kam so odšli vsi dojenčki (2000), Lawrence Hirschfeld pa, zakaj antropologi ne marajo otrok (2003). Ob že opravljenih številnih raziskavah razi- skovalci pogosto ne vedo eden za drugega. Šele z oblikovanjem nove poddiscipline je mogoče povezati že obstoječe raziskave pod novim okriljem in jih postaviti v skupen kontekst ter jim priznati legitimnost. Če so zgodnja dela poudarjala družbeno in simbolno konstrukcijo otroštva ter obredov prehoda z diskurzi odraslih o otrocih, pa se v zadnjem času uveljavlja t. i. antropo- logija, osredotočena na otroka, ki jo zanimajo »kulture otrok« in njihova družbena vloga ter izhaja iz otroka kot »zmožnega aktivnega delovanja«. Sodobne raziskave otroka ne obravnavajo več kot »bodočega odraslega« in pasivnega prejemnika, temveč kot aktivnega in kreativnega posameznika. Pri tem antropologija otrok in otroštva vedno znova dokazuje, da prav nič v predsta- vah o otrocih in otroštvu, v razvoju otroka, njegovi kogniciji, socializaciji, razvoju govora, itd., ni univerzalnega, temveč da večina »univerzalnih« predstav izhaja iz predpostavk srednjega sloja »zahodnih« družb. Prav vloga otroka kot aktivnega so- ustvarjalca svojega okolja in življenja pa je bila deležna največje pozornosti in tudi kritik. Koncept agency je namreč prav lahko le še en imperativ in norma, ki ga vsiljujemo raziskovalci s svoje pozicije srednjega razreda – je etnocentričen in hegemoničen. Problematično je predvsem, če že na začetku raziskave izhajamo iz izhodišča, da vsi otroci delujejo aktivno. Pomembno pa je, da upoštevamo glasove otrok in, če se med raziskavo tako poka- že, tudi upoštevamo in priznamo njihovo aktivno vlogo. Otroci so lahko, prav tako kot odrasli, hkrati odvisni od strukture ter zmožni aktivnega delovanja. V nekaterih družbah in okoliščinah imajo otroci izredno majhno zmožnost aktivnega delovanja – ne- kateri otroci torej to zmožnost imajo in drugi ne. Poleg tega se je postavljalo tudi vprašanje, kaj pravzaprav pomeni zmožnost aktivnega delovanja s perspektive otrok in ne odraslih? Udeležba na konferenci je bila vsekakor bogato poplačana s šte- vilnimi inspirativnimi predavanji in pogovori, s številnimi po- rajajočimi se vprašanji in odgovori – tako z lastne perspektive matere kot mlade raziskovalke in podiplomske študentke.