22 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
Očuvalne odredbe v sistemu moder-nega prava.
Univ. prof. Aleksander Maklecov.
I. del. Ožuvalna odredba in kazen. § 1. Uvod.
Sistematična analiza instituta očuvalnih odredb je postala zelo važna, odkar je naš k. z. z dne 27. januarja 1929 uvedel poleg kazni tudi to novo sredstvo v borbi zoper kriminaliteto.
V tej razpravi obravnavamo le vprašanje vzajemnega razmerja med očuvalno odredbo in kaznijo. V člankih, ki bodo sledili tej uvodni razpravi, bomo skušali podati kolikor moči popoln pregled drugih vprašanj pravne konstrukcije očuvalnih odredb, v prvi vrsti z upoštevanjem določb nove jugoslovenske zakonodaje o tem predmetu.
Novo kazensko pravo uveljavlja dvojni sistem sankcij: kazni in očuvalne odredbe. To je splošno znano dejstvo! Kljub temu moremo po pravici reči, da se celo v ožjem krogu pravnikov še ni utrdilo v polni meri spoznanje, kolikega pomena je ta nova struktura našega reformiranega kazenskega prava.
Posledice te korenite spremembe so dalekosežne. Že naziv sam: »Kazenski zakonik« ne ustreza prav za prav
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 23
njegovi novi vsebini. Pravilno naglasa znani nemški kriminalist Ernst Beling glede nemškega n. k. z., da je pri tem obveljalo načelo »a potiori fit denominatio« ali pa »pars pro toto«. Bolj prikladen bi bil naziv: »kazenski in očuvalni zakonik« (Straf- und Sicherungsgesetzbuch).^
Ne samo v novi jugoslovanski zakonodaji, marveč v večini novejših kazenskih zakonikov in načrtov, določbe o očuvalnih sredstvih niso izenačene. Kdor bi si hotel zamisliti zaokroženo sliko novega »o čuvalnega prava«, bi moral pridno zbirati disjecta membra iz raznih virov kazenske zakonodaje. Izjema je novejša belgijska zakonodaja, v kateri tvorijo dotične norme vsebino posebnega zakona: Loi de defense sociale a 1' egard des anormaux et des delin-quants d' habitude z dne 9. aprila 1930.^
Skrbna analiza pravne narave očuvalnih odredb ima torej teoretski, kakor tudi nedvomno praktični pomen. Očuvalne odredbe so prodrle v novo zakonodajo po ostrih idejnih borbah v doktrini kazenskega prava. Slovstvo o tem vprašanju je postalo nepregledno. V zadnjih desetletjih ni bilo skoro mednarodnega in nacijonalnega kongresa kriminalistov, ki ne bi razpravljal v tej ali drugi zvezi o tem problemu.^ Vendar pa so še sedaj zelo različna mnenja o bistvu očuvalnih odredb, o njihovem razmerju do kazni, o tem, koliko veljajo zanje občna načela kazenskega prava, kako naj bo urejeno njihovo izvrševanje itd. Določbe o očuvalnih odredbah še niso organsko zrasle z občnim sistemom kazenskega prava.
Kar se pa tiče praktične strani vprašanja, je treba vse-kako stremeti za tem, da bi se v sodstvu utrdilo pravilno
^ Dr. Eirinisrt Belinig, Metihodiik der Gesetzigeib<uing, iinsibesooidere der Strafgesafizigelbuing. Beriin. 1922. Str. 114.
^ Jean Bu/ffelan. La reforme penitentiaire en Belgique et la Loi de defense sociale diu 9 Aviriil 1930. Pariš. 1930.
* 'Gil. poiseibmo Aiotes du Oongres initemationall de DTOiiit penal de BruxeMes. (26—.29 juiillet 19216). pubilies par M. Romx. Pariš. 1937. — Leon R ab in o wd C z. Mesuires de Surete. Eitude de poliitiqiUie oriminalile. Pre-face do Enrico Ferri. Pariš. 1929. (Cihapitre V: Le Mesitres de Surete dans leis Ai&siiises Initemaitionales de Diroit penaile.) — VePhamdJiungein des 31. Deutscihen Jiuristeinitaiges: Berlin. 1912. — Dr. Metod Dolenc. Delo desetega mednarodnega komigresa za kazenislko' pravo im izvrševanje kazni v Piragi. »Slovenski Pravniik«' 1930. — Coingires penal et pieniitenitiaiTe de Praigue. 1930. — Coinigres de 1" Unioin rnitemaitionale de Bmiselles. 1910. — Dt. Friiedrich Kiitizinge r. Die IntemiationaJe Kriminalistische Vereinigung. Munohen. 1905.
24 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
pojmovanje tega novega instituta. Samo na ta način utegne zavzeti mesto, ki mu pripada po vsej pravici in po zamisli zakonodajca. Odločilno je predvsem za bodočo usodo očuvalnih odredb v sistemu novega kazenskega prava, ali bo država mogla praktično uresničiti začrtani program za ustanovitev cele vrste novih zavodov in za pripravo izobraženega strokovnega osebja.
§ 2. Vprašanje o razmerju med ožuvalno odredbo in kaznijo v teoriji kazenskega prava.
Temeljni problem v nauku o očuvalnih sredstvih je vprašanje, kakšno je razmerje med očuvalno odredbo in kaznijo. V tem pogledu sta dva korenito si nasprotujoča nazora: m o n i s t i č e n, po katerem med kaznijo in oču-valnim sredstvom načelno ni bistvene razlike, in d u a 1 i s t i-č e n, po katerem se kazen in očuvalno sredstvo bistveno razlikujeta med seboj.
Monistično naziranje zagovarjajo Franz v. Liszt, Enrico Ferri, G. Aschaffenburg, Ernst Delaquis, Rosenfeld, Leon Rabinowicz, Max Griinhut in dr.
F. v. Liszt brani relativno bolj zmerno staHšče. Po mnenju tega pisatelja nasprotuje dejstvom ostra ločitev pojmov kazni in očuvalne odredbe. Res je sicer, da očuvalne odredbe niso nujno navezane na storitev kaznivega dejanja in gredo radi tega preko pojma kazni (n. pr. skrbstvena vzgoja zanemarjenih otrok in maloletnih, ki še niso zagrešili kaznivega dejanja, oziroma očuvanje nevarnega umobol-nega, preden izvrši zločin). Toda kolikor je pogoj za uporabo očuvalnih odredb storitev kaznivega dejanja, utegnejo prevzeti nase funkcijo kazni in to celo s stališča povračilne teorije. Po drugi strani pa sega tudi kazen, kolikor namreč dopušča, da se udejstvujejo smotri poboljsanja in očuvanja, v področje očuvalnih odredb. Oba pravna instituta sta med seboj v razmerju dveh križajočih se krogov: prava povračilna kazen in prava očuvalna odredba sta v medsebojnem nasprotju; v okviru skupnega področja pa utegne očuvalna odredba stopiti na mesto kazni in narobe.^
Iz navedenega sledi, da priznava tudi Franz v. Liszt načelno razliko med kaznijo in očuvalno odredbo vsaj toliko,
Firainz von Liszt. Lehr^biuah des Deuitsiihen Strafrecto. 23. Aiuflaige. Bertiin. 1931. Str. 247. Primerjaj tudi F. v. Liszt; Si'irafe ii'nd Sioherunigsimaissmaihme iin dem kirimimalipcIHtisehen Svistem von Prinis. Z. f. die ges. Str. RiW. Jig. 20 (1903). —¦ Die siohernden Maissnahmen in deoi drei VoirenitNviJrfen. Oesiterr. Z. f. Strafreoht. 1910.
Očuvalne odredbe v sistemu- modernega prava. 25
kolikor gre za čisto povračilno kazen na eni in za čisto očuvalno odredbo na drugi strani.
Bolj radikalno je stališče Enrica Ferrija, ki ga je oblikoval v svojih številnih teoretskih spisih in posebno preciziral v motivih ital. n. k. z. 1921. Ta načrt, kakor znano, nadomešča kazen in očuvalno sredstvo z enotnim pojmom sankcij (le sanzioni). S tem hoče poudariti, da med kaznimi in očuvalnimi odredbami ni nobene načelne razlike: ». . . II progetto elimina qualsiasi differenza fra le pene e quelle cosi dette misure di sicurezza« . . . »F^videntemente, come gia fu sostenuto nella dottrina positivista, esclusa ogni pre-tesa di retribuzione della colpa morale nel delitto, le misure di sicurezza hanno la stessa funzione e natura delle pene«.
Monizem represivnih sankcij se utemeljuje s tem: 1. da vračunljivost in krivda nista več kriterija kazenske odgovornosti, temveč se nadomeščata s kriterijem zločinčeve socijal-ne nevarnosti (il criterio della pericolosita del delinquente); 2. da kazenska zakonodaja v tej koncepciji nima več funkcije etičnega vrednotenja: edina vodilna ideja kazenske zakonodaje naj bo socijalna zaščita pred nevarnimi člani družbe (il criterio di difesa sociale).^
Vneti pristaš Ferrijevega nauka o sankcijah dr. Leon Rabinowicz se opira v svoji novejši monografiji o očuvalnih odredbah na prepričanje, da je institut kazni nekakšen atavistični ostanek stare dobe. Brez usmiljenja ga je treba izbrisati iz novih zakonikov ter ga nadomestiti vseskozi s sistemom očuvanih odredb. Ne da bi navajal tehtnih razlogov za svojo tezo, trdi pisatelj, da ni med kaznijo in očuvalno odredbo kvalitativne razlike: »Ainsi, il est claire, qu' entre la peine et la mesure de surete il n'y a pas de diffe-rence qualitatif, mais que chaque peine est une mesure de ¦surete et chaque mesure de surete est une peine«."
Rabinowicz ponavlja v bistvu to, kar je že pred okoli dvajsetimi leti skušal utemeljiti prof. dr. Ernst Delaquis v
^ Enrico FerTl: Relamone suil Brofgetto preliimonare di Codice Penale Jtaliamo. Rama. 19131. S.r. 15, 16. — La criiminoloigie ita.lieinns aux conigres initerniatioiniaux de 'BiituixeiHies eit de Vienine. »Revue imiternat. de Droiit penal« 1927. — O itailj. n. k. z. iz !. 1921. gl. med. dr. A doli f L e n z. Ein Strafgesetzbuioh oihne Sch'jld und Strafe. Graz. 1922. — Erich Efcermaveir. ScihiuPid uind Gefahriiidhkeiit im Entwuirf ziu einem itaiie-nischen Str. G. B. — Kan t o ro-w : c z. Der italienische Strafgesetzent-wurf (Festschrift fiir O. Lenel). 1927.
* Leon Ralb in owi cz. 0|p. cit. Str. 130. Gl. tudi naše poročilo •o knjigi Raibinioivvioza v »Sllovensikem iPIravniku«. 1931., št. 6—8.
26 Očuvalne odredbe v sistemaii modernega prava.
svoji razpravi: »Die Umbildung des Strafbegriffs im moder-nen Strafrecht«. Kazni in očuvalne odredbe imajo po njegovem mnenju isto vsebino: povzročiti zlo in zaščititi družbo in zločinca pred nadaljnjimi zločini. Sedaj ni nobene kazni, pravi nadalje Delaquis, ki ne bi imela poleg vobče preventivnega tudi specijalno preventiven učinek; prav taka vsebujejo vse očuvalne odredbe poleg prevencije tudi represijo. Med kaznimi in očuvalnimi odredbami ni kvalitativne razlike; govoriti smemo kvečjemu le o razliki v kvantitativni strukturi posameznih elementov (»in der quantitati-ven Struktur der einzelnen Elemente«)- Zlasti preseneča, pisateljeva trditev, da se zahteva tudi za določitev očuvalnih odredb neka mera krivde (»einen in Handlungen von bestimmter Schwere konkretisierten Zustand, also (!) eia gewisses Mass von Schuld«). (Str. 686.) Pojem krivde je tu očividno zamenjan s pojmom nevarnosti.' Iz monizma sankcij, ki ga zagovarja Delaquis, sledi njegov zaključek, da veljajo za očuvalne odredbe vsaj praviloma norme občnega dela kazenskega zakonika, med drugim občni predpisi o, zastaranju, pomilostitvi in celo o tem, da se všteje preiskovalni zapor! Da gredo ti zaključki predaleč, je pač jasnO' na prvi pogled. Koncepcija Delaquisa je vendar značilna,, kolikor utegne biti drastičen zgled, da so temeljni pojmi kazenskega prava nejasni. Pred to nejasnostjo je treba naravnost svariti. Ena logična napaka povzroča drugo in s tem postane celotna konstrukcija absolutno nevzdržljiva.
V jugoslovanskem kazensko pravnem slovstvu zagovarja monistično stališče dr. Ivan Karlovič v svoji razpravi »Odnos kazne spram sigurnosnih mjera«." V svoji konstrukciji pa dr. Ivan Karlovič ni povsem dosleden. Pisatelj označuje tako kazni kakor tudi očuvalne odredbe kot nujno zlo in trdi, da sta oba pravna instituta posvojembistvu enaka. Hkrati pa priznava, da se kazni in očuvalne odredbe razlikujejo p o svojih pojmih.
»Kako klasična šola tvrdi, da je bitna esencijalna oznaka kazne odmazda, a kod sigurnosnih mjera to nije, to dolazi ta škola do zaključka, da su kazna i sigurnosne mjere po bitnosti svojoj različite. Mi, koji trdimo, da se reakcija i kod kazne i kod sigurnosnih mjera sastoji v nužnom zlu,,
^ Dr. Ennst Deilaquis. D'ie Uimbiliduing des Strafbegriffs im modemen Sifirafreoht. Z. f. die ges. Str. RW. Bd. 32 (1911), str. 682 — 684. Pnimeirjaj tudi: Dr. Max Griinhut. GefaJirMchlkeit und Schulldimo-memt. »Monatschriift f. Kriminal. Psycih.«. 1926. Str. 96.
8 ».Hjesečnik« (Zagreb) 1915. Sitir. 497, 498 in pasisim.
Očuvalne odredbe v sistermi modieimega prava. 27
dolazimo do protivnog zaključka, jer kažemo, da su kazna i sigurnosne mjere po svojoj bitnosti jednake.« Pojmovna razlika med kaznijo in očuvalno odredbo pa je v tem, da »kazna je nužno zlo, koje sud dosudjuje zločinom poradi zločina, a sigurnosne mjere su nužno zlo, koje sa strane suda stiže antisocijalnog individuuma poradi njega sveobče pogibeljnosti«.
Dr. Karlovič misli, da je s tem znanstveni spor o naravi kazni in očuvalnih odredb dokončno rešen. Temu optimističnemu zaključku žal ne moremo pritrditi. »Nujno zlo« ne more biti genus proximum kazni in očuvalnih odredb. S tem niso podani znaki, ki naj bi bili po načelih logike nujni in zadostni za razlikovanje omenjenih pojmov od vseh drugih. Trditev, da je očuvalna odredba po svojem objektivnem pravu nujno zlo, nasprotuje dejstvom. Očuvalne odredbe kot zdravljenje kroničnih pijancev ali manj vra-čunljivih oseb ne moremo imeti za zlo že iz tega razloga, ker se določajo tudi v korist zdravja dotične osebe.
Povsem svojevrstno stališče brani glede očuvalnih odredb nemški psihijater in kriminolog prof. Aschaffenburg, ki zagovarja tudi monistično stališče. Težišče njegovih praktičnih predlogov tiči v ideji posebnega »očuvalnega prava«, ki ga pojmuje kot vse obsegajoč sistem borbe zoper občenevarne osebe v splošnem. Pisatelj svari pred prekomernim in pretiranim razvojem skrbstva za manj vredne subjekte na račun boljših elementov družbe. Novejša kriminalna politika kaže po njegovem mnenju preveliko popustljivost proti nevarnim osebam (izredno omiljenje kazni na prostosti, preširoka uporaba pogojne obsodbe in pogojnega odpusta itd.). Avtor vidi glavno nevarnost v neomejeni raz-ploditvi manjvrednih elementov. Pesimistično označuje to nevarnost kot »die Gefahr der negativen Auslese«. Bistven stranski učinek očuvalnih odredb tiči po Aschaffenburgu prav v tem, da se prepreči razploditev socijalno nevarnih elementov (»die zeitweise Verhinderung gesellschafts-schad-licher und gefiihrdender Elemente an der Fortpflanzung«). Vobče je treba bolj dosledno izvajati načelo očuvanja družbe pred socijalno nevarnimi osebami. Odtod je nastala v Nemčiji ideja posebnega očuvalnega zakona (Bewahrungs-oder Verwahrungsgesetz). Načrt tega zakona vpostavlja očuvanje (izolacijo) nevarnih mladostnikov od 18. leta naprej. Aschaffenburg, Monkenmoller, Gregor in dr. gredo še dalje in predlagajo široko uporabo očuvanja proti obče-nevarnim osebam sploh. Aschaffenburg oblikuje svoj predlog tako-le: »Očuvanje se sme uporabiti proti posameznim
28 Očuvalne odredbe v sistemm modernega prava.
osebam, ki se po svoji osebitosti (infolge ihrer Eigenart) ne morejo prilagoditi brez nevarnosti za svojo osebo ali za javno varnost življenskim pogojem občestva«. Krog takih oseb je zelo širok. To so: 1. osebe, ki obremenjujejo družbo (kronično telesno in duševno bolni in dedno obremenjeni s telesnimi ali duševnimi hibami); 2. osebe, ki škodujejo družbi (zanemarjeni mladostniki, berači, potepuhi, prostitutke, delomrzneži, pijanci, en del epileptikov, slaboumnih in duševno bolnih, kakor tudi en del manj važne in srednje kriminalitete;) 3. osebe, ki ogražajo družbo (drugi del epileptikov in duševno bolnih ter občenevarni zločinci). Pisatelj priznava sicer težave, ki morajo nastati pri praktični izvedbi takega zakona zlasti zato, ker pojem socijalno nevarne osebe ni določen. Vendar pa vztraja pri svoji zahtevi po specijalnem in enotnem zakonu o očuvanju, ki naj bi vseboval vse potrebne očuvalne odredbe, počenši od izročitve nevarne osebe zanesljivi rodbini pa do očuvanja zločincev iz navade.
Prednosti takega enotnega očuvalnega zakona so po Aschaffenburgu: 1. prožnost očuvalnih sredstev in možnost prehoda od enega k drugemu, bolj učinkovitemu sredstvu; 2. izenačenje norm glede zaščite prizadetih oseb pred morebitnimi zlorabami in 3. organi, ki jim bo poveriena funkcija očuvanja, bodo na ta način neznansko izkušeni, kar je potrebno za smotreno izbero in uporabo očuvalnih sredstev.
Za splošno stališče Aschaffenburga je značilno prepričanje, da je večina oseb, za katere gre, psihično defektnih. To velja v izvestni meri po njegovem mnenju tudi za zločince iz navade."
Motrili smo precej podrobno načrt nemškega psihi-jatra, kajti on oblikuje najbolj ostro in izrazito težnje tiste smeri v kriminološki vedi, ki stremi za nadomestitvijo dosedanjega kaznovalnega sistema vseskozi s sistemom očuvalnih odredb, z drugimi besedami za nadomestitvijo kazenskega prava z očuvalnim pravom.
Takšni so različni odtenki monistične koncepcije sankcij v kazenskem pravu.
Dualizem sankcij — kazni in očuvalne odredbe — ima v doktrini precejšnje število zagovornikov. Dualizem sank-
'PrOif. Dr. G. As c h a f f enb ai rg. »Einiheitlliolikeiit der Siche-rungsimaisisinaihimein. »iMcinats:s.cbr. f. Krim. 'Plsy'c'h.« 22. Jig. 5/6 HeSt. 193(1. Gl. tudi Dr. Hiide Eisen h a r d t. Ziele eines Bewahirunigsigesotzes. Framlkfurt. 1929.
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 29
cij prevladuje tudi v pretežni večini novejših kazenskih zakonikov in načrtov. Značilno je, da so med zastopniki te koncepcije ne samo kriminalisti-klasiki, marveč tudi pristaši modernih smeri v kazensko-pravni vedi.
Stališče čistih klasikov je nekako programatično začrtal že 1. 1906. nemški kriminalist Kari von Birkmeyer v svojem rektorskem govoru v Monakovem." Birkmeyer opozarja na nevarnost zmešnjave v pojmih kazni in očuvalnih odredb. Ni res, da gre le za spor o izrazih. Stroga ločitev pojmov je nujno potrebna ne samo iz znanstvenih, marveč tudi iz praktičnih razlogov.
Bistvo kazni je povračilo. Po znanem izreku Huga Gro-tiusa je kazen malum passionis, quod infligitur oropter ma-lum actionis. Zločin ni samo povod, marveč vzrok kaznovanja. Kazen je represija, a ne prevencija. Za povračilo je pogoj proporcionaliteta med kaznijo in zločinom. Kazen kot povračilo vsebuje v sebi hkrati kriterij mere. So tudi druga sredstva borbe zoper zločinstvenost, vendar niso kazni! Poskus zatirati kriminaliteto zgolj s temi drugimi sredstvi bi pomenil uničenje kazenskega prava.
Bistvene razlike med očuvalnimi sredstvi in kaznimi so v glavnem te-le: a) očuvalna sredstva ali vobče niso v nobenem razmerju do storjenega zločina ali pa so v čisto drugačni relaciji do njega kot pa kazni; b) kolikor se določajo v zvezi z zločinom, je zločin samo povod za njih določitev; c) kriterij pa je nevarnost subjekta, manifestirana z zločinom; d) bistvo očuvalnih odredb je zgolj prevencija bodočih zločinov; e) storjen zločin ni merodajen za vsebino in obseg očuvalnih sredstev, tu ni govora o kakšni proporcijo-naliteti med zločinom in očuvalnim sredstvom; g) kot čisto preventivne odredbe očuvalna sredstva prav za prav ne spadajo v področje kazenskega pravosodja, pač pa v področje upravne oblasti.
'"Dr. Kari v. B i r k m e v e i: a) Strafe und siohernde Mass-na.himen. Miinchen. b) Was iiissit v. Liiszt vam Strafreoht iiibrig? c) Schuld und Gefahrlichkeit iin ihrcr Bedeutumig fiir StTafziuimessujng. Leipizig. 1914. — Primerjaj tudi: Dir. NVilhelm Sauer. Grjmdlaigen des Sirafrechts. 1921. Str. 189 in n.asil. V jiuigoslovamskem silovisitlvu gl. zlasti Dr. D'ušan M. S u b o t i č. Ideja cdimazide u kaiznenicim piraviu. »Arhiv za pravne i diruštvene nauke«. 1922. str. 180. Pisatelj stoji na stališču da »mere sig^ur-nosti.. . raemajiu cibeležja kaaneniog prava, za to ise iimiaju nai dlrugom mestu i regulisati: u zasebnom zakonu, koiji nema obeležja kaznenog zaikomika.«' Str. 180.
'30 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
Ako bi zmagalo načelo socijalne zaščite, bi to v svojih skrajnih konsekvencah značilo po mnenju v. Birkmeyerja popolno uničenje kazenskega prava: kazen bi postala očuvalno sredstvo in bi se kazensko pravo pretvorilo v pro-filakso zločinov. Stremljenje uničiti kazensko pravo označuje pisatelj kot »ein Bestreben, welches dem Herzen alle Ehre macht, aber an der rauhen Wirklichkeit der Dinge klaglich scheitern muss«.
Izmed kriminalistov, ki pripadajo moderni smeri v naši vedi, je treba omeniti kot utemeljitelja dualizma sankcij v kazenskem pravu v prvi vrsti Karla Stoossa." Stooss je bil prvi, ki je ugladil pot uveljavljanju sistema očuvalnih odredb v zakonodaji. Ta zasluga mu gre kot avtorju švicarskega nkz. Njegova naziranja o pravni naravi očuvalnih sredstev so vplivala zelo močno ne le na teorijo, temveč tudi na konstrukcijo tega instituta v novejših kazenskih zakonikih in načrtih. Očuvalno sredstvo je po Stoossu poleg kazni drugi učinkoviti zaščitni ukrep, ki ga ima država v borbi zoper zločin in zlasti zoper zločinca. Očuvalno sredstvo ni kazen. Višina kazni zavisi od pomena pravne dobrine, ki je prizadeta po zločinu. Storilčevo stanje (der Zustand des Taters) se upošteva pri tem le toliko, kolikor vpliva na njegovo krivdo. Skušnja uči, da žive ljudje, ki so nagnjeni že po svojem stanju k izvršitvi zločinov, in da kazen ni sposobna spremeniti tega stanja. To so na eni strani psihopatična bolezenska stanja, na drugi pa krimi-nalno-socijalna stanja (delomrznost in stanje zločinca iz navade).
Očuvalnih odredb ne utemeljujejo z zakonitim dejanskim stanom zločina, marveč s stanjem zločinca kot osebe. Dejanski stan zločina ima tukaj le simptomatičen pomen. Prav tako nista vrsta in trajanje očuvalnih odredb odvisna od kaznivega dejanja, temveč od storilčevega stanja. Dočim je kazen zlo, ki se nalaga krivcu zaradi njegovega dejanja, očuvalne odredbe tega smotra ne zasledujejo. Osebne očuvalne odredbe vplivajo prisilno (zwangsvv^eise Behandlung) na osebo tako, da ustreza to njegovemu stanju. V borbi zoper zločinstvenost morajo te odredbe vršiti vlogo, ki jo kazen po svoji naravi ne more izvrševati.
Drug zastopnik modernizma v kazenskem pravu prof. Exner, avtor najbolj temeljite monografije o očuvalnih od-
femeid številiniih spisov Karla S-toossa naj navedemo zllasiti njegove TOiiprme v »iSchweiz. Z. f. iStrafreoht« Jge 18, 167; 33, 135; 38 in v Oesterr. Z. fiir Stirafreohit. 1910.
Očuvalne odredbe v s.istemu modernega prava. 31
redbah,^^ oblikuje razliko med kaznijo in očuvalnim sredstvom tako-le. V borbi zoper zločinstvenost ima država dvoje vrst orožja: kazni in očuvalna sredstva. Dočim je za kazen pogoj krivdno dejanje vračunljive osebe, so ¦očuvalna sredstva namenjena osebam, na katere kazen še ne učinkuje (n. pr. otroci), odnosno več ne učinkuje (n. pr. nevarne nevračunljive osebe), ali pa učinkuje nezadostno (n. pr. manj vračunljive osebe, trdovratni povratniki itd.). Z očuvalnimi sredstvi se hoče država boriti zoper opasnost tudi takih zločincev, ki jim dosedanje kazensko pravo ni moglo do živega.
Kazen stremi v prvi vrsti za generalno prevencijo; pri uporabi kazni se upošteva predvsem vpliv, ki ga ima kazen napram celoti, napram občestvu. Kdor trdi, da je kazen nepotrebna in nekoristna, ne upošteva njenega najvažnejšega, namreč splošno preventivnega učinka. Pesimizem je bolj upravičen v pogledu specijalno preventivnega pomena kazni. Vsekako pa o bankrotu kazni ne more biti govora zlasti, če upoštevamo, da je bolj važno, če se preprečijo zločini zločincev novincev (die Verhiitung des Erstlingsverbrechers) kot pa prevencija povratka.
V nasprotju s kaznijo je specifični smoter očuvalnih odredb specijalna prevencija, to se pravi vplivanje na posameznega zločinca. Toda ta razlika po mnenju Exnerja ni absolutna. Saj je moči govoriti tudi o specijalno preventivni funkciji kazni. Na drugi strani utegnejo očuvalna sredstva imeti posredno strašilni učinek in vplivati vsaj deloma splošno preventivno. Vendar je generalna prevencija osnovna funkcija kazni, dočim zasledujejo očuvalna sredstva načeloma  specijalno preventivni smoter.
Exner nastopa tako proti nazoru Birkmeyerja, ki absolutno loči kazen in očuvalne odredbe ter ne vidi v njih ničesar skupnega, kakor tudi proti nazoru, ki istoveti kazni in očuvalne odredbe. Praktična posledica prve koncepcije je, da so očuvalne odredbe izključene iz področja kazenskega pravosodja. Po tem rigoroznem naziranju ni dopustna tudi nobena nadomestitev kazni z očuvalnim sredstvom in obratno. Praktičen rezultat druge konstrukcije bi bil, da bi bila zabrisana vsaka razlika med obema sredstvoma vobče in zlasti pri njih izvrševanju. Noben teh ekstremnih zaključkov ne ustreza pravi naravi kazni in oču-
iD r. iFranz Exmer. Die Theorie der Sicherutnig!3imit'tel. Berlin. 1914. iPrim.erj. tudi delo sruiskega kriminalista pro-f. A. A, Ž i ž i len ko. Očerki po obšičemiu učeniju o nakazaniji. iPetragrad 1924.
32 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava,
" D.r. Toma Ž i v a n o v i č : a) Duaiitet krivičnih sankcija, kazne i mere bezlbednosti. Beograd. 19218.; b) Ueber den Begriff deir sicheriniden Massn?hmeiri im Strafrecht. »i.Mls.ohir. f. Krim. ,Psyic!h.« 1913; c) Les proble-mes fonidaimenitau]X du D'itcot Crimanel. Pairis. 1929. (Isto v sribščini: Osnovni problemi krivičnog prava. Beograd 1930); d) La mesure de Su-irete doiit-elle se substjtueir a .la pieiine ou .simpliement la ccmpileter? »Re-vue intematiionale de Dinciit pčnal.« 1926.
valnih odredb, prav tako ne praktičnim potrebam države v njeni borbi zoper kriminaliteto.
V jugoslovanskem pravnem slovstvu je vprašanju glede razmerja med kaznimi in očuvalnimi odredbami posvetil posebno pažnjo prof. dr. Tomo Živanovič, ki brani dualizem sankcij.
Živanovičeva teorija o dualizmu sankcij je vplivala na določbe našega k. z., kar se razvidi med drugim tudi iz motivov nkz. 1922.''
Najvišji, skrajni in zadnji smoter sankcije v kazenskemu pravu je po Živanoviču zaščita družbe pred zločin-stvenostjo. Ta cilj se ne da doseči zgolj s kaznimi. Treba je popolniti sistem sankcij z novim sredstvom — in to bi bile očuvalne odredbe (»mere bezbednosti«).
Specifični smotri kazni so po Živanoviču povračilo, strašitev in moralno svarilo. Bistvo omenjenih smotrov, zlasti povračila, ima za pogoj gotovo sorazmerje med kaznijo in pomenom kaznivega dejanja in krivca. Vendar so tudi krivci, potrebni istočasno tako poboljšanja kakor zdravljenja. Da bi se dosegla največja korist, je treba popolniti kazenske smotre še s smotri poboljšanja in zdravljenja. Te smotre imenuje prof. T. Živanovič neprave smotre kazni. Vsi omenjeni smotri kazni (pravi in nenravi) tvorijo v svoji celokupnosti neposredne kazenske smotre v razliki z najvišjim in skrajnim posrednim smotrom sankcij v kazenskem pravu, t. j. zaščite družbe pred zločinstvenost j o.
Vendar ni izključeno, da se krivci v izvrševanju kazni ne poboljšajo, odnosno ne ozdravijo. V takih primerih se da ta smoter doseči le z uporabo posebnih sankcij, katerih izključni smoter je poboljšanje in zdravljenje. To pa so očuvalne odredbe.
Kazni in očuvalne odredbe spadajo pod bolj splošni generični pojem sankcije. Sankcijo opredeljuje prof. T. Živanovič kot z 1 o, določeno v kazenskem zakonu, ki ga izreka pristojna oblast proti storilcem kaznivega dejanja.
Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. 33
Ne moremo se spuščati v podrobno analizo zamotanega in ne povsem jasnega nauka prof. T. Živanoviča o materijal-nem in formalnem pojmu kazni in očuvalne odredbe. Omenimo le, da je po njegovem mnenju tudi očuvalna odredba kot podvrsta krivične sankcije zlo. V tem pogledu ni med kaznijo in očuvalno odredbo bistvene razlike. Razlika pa tiči v tem, da se očuvalna odredba določa radi nevarnega stanja storilca, o katerem priča izvršeno kaznivo dejanje. »S gledišta ovog elementa, pravi prof. T. Živanovič, mera bezbednosti se razlikuje prema tome od kazne. Njen pravniosnovje opasno stanje izvršiočevo, njegova specifično krivična duša, dok su pravni osnov kazne samo krivično delo i krivac, posebice vinost. Krivično delo služi dakle pri izricanju mere bezbednosti samo kao nužan zakonski simptom opasnog stanja.«
Živanovičevi koncepciji očuvalne odredbe kot zla se ne moremo pridružiti iz istih razlogov, ki smo jih navedli glede slične koncepcije dr. Karloviča.
V svojih dosedanjih izvajanjih nismo imeli namena izčrpati vseh mogočih variant o naziranjih glede razmerja med kaznimi in očuvalnimi odredbami. Omejili smo se le na najbolj tipične zglede monistične in dualistične konstrukcije sankcij v kazenskem pravu.
Preden oblikujemo svoje zaključke o tem predmetu, moramo ugotoviti en moment, ki je po našem mnenju zelo važen za pravilno oceno navedenih konstrukcij. V njih se zrcalijo različne, včasih diametralno si nasprotujoče težnje. Najbolj radikalni in hkratu najbolj dosledni zastopniki monistične koncepcije sankcij se opirajo na idejo, da se je treba osvoboditi vsakršnega etičnega vrednotenja pri udej-stvitvi kriminalno-političnih smotrov. Krivda, vračunljivost, moralna odgovornost so zanje zastareli pojmi. Osnovno načelo je borba zoper nevarne subjekte, treba je ukreniti, da postanejo neškodljivi; zločin je le znak, simptom ali signal nevarnosti." Iz tega se nujno kaže, da kazen kot sredstvo borbe zoper kriminaliteto vobče ni potrebna. Ta institut izvira namreč iz povsem druge miselnosti, iz drugega svetovnega naziranja. Edino smotreno sredstvo v borbi zoper zločinstvenost so po tem očuvalne odredbe. Vnet pristaš an-tropološko-pozitivistične šole samozavestno trdi, da spada tradicijonalna kazen v arheološki muzej. Očuvalne odredbe
lR. Sa le i lile s. iL'iTiidivid!ualiisatioin de la peine. 3-mc čd. Pariš 1927. Str. 109.
3
34 Očuvalne odredbe v sistemu modomega prava.
pa naj služijo kot eksplozivno sredstvo, s katerim se mora razgnati gnila zgradba zastarelega kazenskega prava.^^
Izhodišče te teorije je čisto racijonalistično. Radikalni pozitivisti Ferrijeve šole ne upoštevajo niti zgodovine z njeno bogato izkušnjo, niti temeljnih problemov socijalne psihologije. Kazen je zanje le usodna zabloda, ena izmed številnih zablod, v katere je zabredlo človeštvo; kazen ni nikdar koristila človeštvu, temveč samo škodovala in izkazala se je kot nesposobna vsaj količkaj vplivati na zmanjšanje kriminalitete, kaj šele, da bi jo zatrla. Treba se je odreči poslednjih ostankov povračila za krivdo s kaznijo, »retribuzione della colpa mediante un castigo« (Ferri). Edini kriterij, ki opravičuje uporabo sankcij, je socijalna nevarnost subjekta, edino sredstvo borbe so očuvalne odredbe.
Zastopniki tega naziranja pozabljajo predvsem na splošno preventivni učinek kazenske pretnje in izvršitve kazni. Le skrajni racijonalist more negirati kulturno-zgodo-vinski pomen splošne prevencije in njen pozitivni učinek pri zaščiti pravnih dobrin. Le skrajni racijonalist more zanikati močno iracijonalno in včasih nezavedno težnjo človeka za pravičnim povračilom, ki jo ugotavljajo kot nepobitno dejstvo celo novejši psihoanalitiki." Država oblastno zaje-zuje s kaznijo maščevalne nagone poedinca in množice. Tudi tega ne upoštevajo nasprotniki kazni kot samostojnega pravnega instituta. V sedanji družbi bi se prav gotovo kaj zelo pomnožilo zasebno maščevanje in linčanje zločincev, ki bi jim krivda niti dokazana ne bila, ako bi odpravili kazen.
Kazen vsebuje implicite socijalno etično oceno dejanja. V tej svoji funkciji ima kazensko pravo močno socijalno-vzgojni pomen, ki ga ne smemo podcenjevati. Očuvalnim odredbam je ta funkcija načelno popolnoma tuja. Prof. Adolf Lenz pravilno označuje sankcije italj. nkz. 1921 kot proizvod čistega racijonalizma: »Die gefiihlsfreie Sanktion des italienischen Entwurfes ist ein Produkt des reinen Ra-tionalismus.^^ Zahtevo, da odpravimo kazen, morejo braniti le tisti, ki ne poznajo človeške narave in pogojev njenega
" iL. Rabinowic(z. Op cit., str. 158. V isitem smisiki tudi: C. Picono-Chiode. La Conceiption Spiritiuadisite «t la Socioloigie Cri-miinelle. Pariš. Str. 185. — Kra«pelan u »Monatschr. f. Kriminal Psycih. 1906.
iPrimerj. našo raapravo: Psihoanaliza in kazensko praivo.   »Ljiut)-Ijanslki Zvon« 1931, številka 3, str. 197. " A. Lenz. Op. cit., str. 36.
Očuvalne odredbe v s-istemu modernega prava. 35
Gl. mašo irazipiravo: Kriminalno^pedaigoški smmitri v miladiiniskeim praivu »Slovenski Pravnik«. Ii9l29. St. 1—6 in tudi F. W. Forsiter. Strafe und Erziebuffiig. Miindhen. 1913. Str. 39. Primerj. saiikasitičine besede fran^ ¦coskega kriminal i sita Hroala: »Voici un evangile moderne, qui dit, au nom d)e la soiencc: »Paiix aiuix honames de mauvais« vokmte; les crimes sont des phenomenes natureles ou des phenomenes sociaux; il n'y a pas de 'Ooupables, les hommes sont vertueuac sans merite et vicieux sans ciime«. {iCorneille, Oedipe, acte IH, scene V.) Louis Pro al. Le Orime et la Peine. Troisiem« edition. Pariš. 1899. Str. 531. —.Značilno je, da priznava španski kriminalist Saldana, ki je sicer odločen pristaš modernizma v ka^ ženskem pravu, ,rebus sic stantibus pozitiven pomen kazni: »Dans larsenal juridique de nos Codes, nous oonservons des peines, en hommage a des idees et a des sentiments socia^zs de vindiota publica, dont il serait inutiile de nier la irealite vivante.ai Quintiliano Saldaiia. Peines et mesures de surete. »Reviue intom. de Droiit penal.« 1927, str. 10.
^' V modemi 'literaturi Gleisipacth pravilno naiglaša: »Nichit mehir im Siinne der Erniedrigung umd Quia.l, vicJraeihir auoh zoi dem Woihil der Verurteilten, aber deir Ubelicharakteir ble!bt doch erhalten.« Prct. Dr. W. G leis pa C h. Was isit Strafe? Wieai. 1929. St. 17. — Na kriminalno-politično sitran problema opozarja A. Ldffler: »Es soli eine grundisa tziliche Unterscheidung zwischen Strafen nnd siohem-•den iMaissinaihimeni durchgefiihnt werdein. Die Strafe sotlll duirch Zufiigiung eines Obek wiiken; die sichemden Maissnahmen soUen hinigegen von dem Utoelscharakter, der ihnen zufolge der geschichtliohen Entwicklung anhaftet, gereinigt wierden. Keine siohernde Miassnahme datrf dem Betrof-fenen irgenid einen Nachteil an Freiheit und Lebensgenniss borejiten, der nicht durcih den reinen Sioherunigisizvvecik bedingt iist.« Dr. Allexander L 6 if f 1 e T. Die Siciherungsmassnahme nach den Voirenitvviirfen zui einem ¦deutschen uinid zu einem osterreiohischen Strafgesetzibnohe. »Verhand-
vstajenja, ki so v svojem abstraktnem teoretiziranju izgubili vez z najglobljimi resnicami življenja in duha.^"
EHializem sankcij je utemeljen že v tem, da je pogoj za kazen sodba o krivdi kot izraz socijalno-etične kvalifikacije. V tem smislu naglasa klasična doktrina pravilno, da je kazensko pravo etično fundirano, dočim je očuvalno pravo etično brezbarvno. Določitev očuvalnih odredb je utemeljena izključno le v konkretnem utilitarnem smotru, ki ga zasleduje ta ali ona odredba. Lahko smo različnega mnenja glede smotrov, ki jih je moči izvrševati v okviru kazni, toda esencijalni znakkaznije in ostane povračilo tako v smislu negativne etične ocene dejanja, kakor tudi v smislu mali passionis quod infligitur propter malum : actionis."
3*
36 Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava.
Kazen upošteva prošlost, že storjeno dejanje in mora biti v nekakšnem razmerju do dejanja; kazen je po posrečeni karakteristiki prof. Mezgerja, »eine tatgemasse Ubel-zufiigung«.^" Nasprotno se očuvalne odredbe ozirajo v prvi vrsti na bodočnost. Storitev dejanja je važna le toliko, kolikor kaže na nevarnost subjekta.
Različna sta potemtakem tudi kriterija za uporabo kazni na eni in očuvalne odredbe na drugi strani. Višina kazni mora načelno ustrezati velikosti krivde; to načelo pa ne velja glede očuvalnih odredb. Storilčeva krivda more biti v konkretnem primeru povsem neznatna, odnosno o krivdi, kakor n. pr. pri nevračunljivih vobče ni govora, in vendar utegne biti nevarnost subjekta zelo velika in očuvalne odredbe nujne.
Značilna posebnost očuvalnih odredb tiči nadalje v tem, da njihovo trajanje ne more biti vnaprej določeno: morajo trajati, dokler je nevarnost. Če včasih pozitivna zakonodaja tega načela ne izvaja dosledno, dela to iz razlogov zmernosti in previdnosti pri uporabi prisilnih sredstev. To pa ne tangira temeljnega načela, ki je merodajno za uporabo in trajanje očuvalnih odredb. Osnovna metodološka napaka pisateljev, ki stoje na stališču monizma sankcij, je pač v tem, da so preveč navezane na empirične in konkretne oblike kazni in očuvalnih odredb. Res je sicer, da utegnejo tudi kazni imeti specijalno preventivni učinek, očuvalne odredbe pa vplivati splošno preventivno. V konkretnem primeru (n. pr. pri obsodbi na dosmrtno robi j o) vrši lahko kazen ne samo povračilno, temveč tudi socijalno' zaščitno (očuvalno) funkcij o ;^''a na drugi strani more pomeniti in concreto očuvalna odredba trpljenje za storilca. Vendar je za pravno naravo obeh institutov merodajno abstraktno stališče, to se pravi njih načelno razlikovanje. Za-konodajec pri oblikovanju določb o kaznih in očuvalnih odredbah, sodišče pri določitvi teh sredstev in organi izvrševanja kazenskih in očuvalnih sredstev morajo računati s to načelno razliko, kajti diferenciacija kazni in očuvalnih odredb ustreza v večji meri zahtevi po individualizaciji kot pa preohlapni in nediferencirani pojem sankcij. Kazni in očuvalne odredbe so sredstva za zaščito prava. Spadajo
luinigeii das 31. Deutisohm Juinistentages.« Berliini, 1913, str. 802, 806. Gl. tudi Dr. L Zimimerl: Aufbau des StraifreohitssysitemB. 1930; Str. 10.
-o Dr. Edmund Metzgef. StraSrecht. 1931. Str. 483.
^"•» Primarj. zlasti: Dr.' Metod Dolenc. Zločinec iz prepričanja.. »Zbornik ¦ananistvenih raaprav.« VT. letaik. Lj. 1928', str. ,34 in 35.
Očuiviakie odredbe v sistemu modernega prava. 37
torej pod bolj splošni generični pojem. Vendar ni pravna narava kazni na eni in pravna narava očuvalnih odredb na drugi strani, kakor smo skušali dokazati, enaka, temveč se razlikujeta po mnogih specifičnih znakih.
Bistvo kazni je povračilo z zlom za zlo, s katerim hoče država doseči v prvi vrsti splošno — preventivni učinek. Kazen ima za podlago krivdno dejanje vračunljive osebe in vsebuje negativno socijalno-etično oceno dejanja. Kazen mora biti v nekakšnem razmerju s stopnjo krivde in pomenom pravne dobrine, prizadete po zločinu. Nasprotno pa je očuvalna odredba specijalno-preventivno sredstvo, ki upošteva nevarno stanje storilca. Objektivno očuvalna odredba ni zlo. Kriteriji za uporabo kazni, kakor vračunljivost in krivda, niso merodajni za uporabo očuvalnih odredb. Določitev očuvalne odredbe načelno ne pomeni socijalno-etične kvalifikacije dejanja; pač pa predpostavlja le ugotovitev stopnje in značaja socijalne nevarnosti subjekta. S tem, kar smo rekli, še ni prejudicirano vprašanje, ali so kazni in očuvalne odredbe sposobne in v kakem obsegu nadomeščati druga drugo pri svoji praktični izvedbi. To je posebno in zelo delikatno vprašanje, o katerem hočemo govoriti posebej ob drugi priliki.
§ 3. Vprašanje o razmerju med kaznijo in ocuvalno odredbo v kazenski zakonodaji.
Naša teoretična izvajanja je treba popolniti z analizo določb pozitivne zakonodaje, kolikor se tičejo vzajemnega razmerja kazni in očuvalnih odredb. Omenimo na kratko le najbolj tipične vzglede iz novejših kazenskih zakonikov in načrtov.
Monistično koncepcijo sankcij uveljavljajo Ferrijev italj. nkz. 1921, sovjetski kaz. z. 1926 in nekateri eksotični kazenski zakoniki (n. pr. nkz. republike Kuba). Dualističen sistem kazni in očuvalnih odredb pa je značilen za večino novejših kontinentalno evropskih kazenskih zakonikov in osnutkov (Švica, Nemčija, Avstrija, Italija, Čehoslovaška, Poljska). Prav na tem je tudi jugoslovenski kz. z dne 27. januarja 1929.
Stališče italj. nkz. 1921 (Ferrijev načrt) smo že označili v teoretskem delu naše razprave. Ta načrt ima sedaj po uveljavljanju novega italj. kz. z dne 19. oktobra 1930, ki je zgrajen na bistveno drugačni osnovi, le zgodovinski pomen.
Sovjetski kz. 1922 je govoril še o kaznih in drugih sredstvih socijalne zaščite (§ 8). Novejši kz. ruske socijahstične
38 Očuvalne adredbe v sistemu raodtemega prava.
sovjetske republike (Ugolovnyi Kodeks) z dne 26. novembra 1926 vsaj formalno ne pozna več kazni, marveč le sredstva socialne zaščite.^^ Po § 7 tega kodeksa se proti osebam, ki so storile občenevarna dejanja ali ki so nevarne zbog svojih vezi z zločinsko okolico ali zbog svojega prejšnjega delovanja, uporabljajo sredstva socijalne zaščite poboljševalnega, medicinskega ali medicinsko-pedagoškega značaja, § 9, odst. 2. nav. kodeksa pa pravi, da sredstva socijalne zaščite ne pomenijo fizičnega trpljenja in okrnitve človeškega dostojanstva, prav tako ni njih smoter povračilo in kazen. Sredstva socijalne zaščite zasledujejo troje smotrov, ki jih zakon izrecno navaja: 1. prevencijo novih zločinov po nevarnih osebah; 2. občno prevencijo in 3. prilagoditev obsojenca pogojem družabnega življenja v državi.
Enrico Ferri je videl, da so v njegovem kodeksu uresničene njegove priljubljene ideje monizma sankcij v kriminalnem pravu: »E dunque evidente che — per 1' abolita di-stinzione fra pene e misure di sicurezza unificandole nelle »misure di difesa sociale (che il nostro progetto chiama »le sanzioni«) a per 1' obligatorieta di tutte queste misure di difesa sociale — il nuovo Codice Russo prende per proprio fondamento il principio della responsabilita legale per tutti i delinquenti«. (Enrico Ferri. ČL: II principio di responsabilita legale nel nuovo Codice Penale Russo v zbirki: Prin-cipii di Diritto Criminale. Str. 725).
V tej razpravi ni moči podrobno oceniti določb sovj. kodeksa o sredstvih socijalne zaščite. Ugotoviti moramo le očitno nedoslednost sovj. kodeksa, ki vidi smoter teh sredstev med drugim tudi v generalni prevenciji. Kakor pravilno naglasa nemški komentator sovj. kodeksa Maurach, iz tega smotra nujno sledi, da morajo imeti tudi sredstva zaščite v sovjetskem pravu »das Odium des sinnlichen Ubels
Straf ges etzbuch (Ugolo\Vinyi Kodeks) der Russischen Sazialisti-schen Sow(jetHRepulbli!k (R. S. F. S. R.) vam 22. November 1926 mit den Anderunigen bis zum 1. Aiuigiust 1930 iiibersetzit von Dr. Wilhelim Galas. Berlin—^Ledipiziig. 1931. O sovjetslkem kiz. iz 1. 1922 gil. našo razpravo: Das Strafrecht Sowj«trusislands v zibiriki: Das Reoht Sowjetrusslands, heraois-gegeben von A. Maklezovv, N. Timaschew u. a. Tiibingen. 1925.. Str. 378 in naisl., str. 390, 391. — O novejših osniitikih sovj. k. z. gl. po-isdhno: Docent G. S mirno v. Osnova trestniho zakona v sovetskem Rusikn. »Slbornik ved pravnih a statnioh. 1931 in dr. Heinrich Fre^jinid. Stirafrechtsirefomn im Zeichen der marxiistisc.hen Tlheorie.-»Zeiitschr. f. die gesamte Str. RW.«i 51. Bd. Erstes Heft. 1931.
Oičuvialne odredbe v sistemu modernega prava. 39
der Strafe.«^'' Izredno široka uporaba smrtne kazni in konfiskacije celotne imovine nas prepričujejo, da se je sovjetska zakonodaja odrekla kazni le navidezno. V resnici se pod krinko Ijudomilih gesel skriva sistem najsurovejših kazni, ki ostanejo kazni, kljub nasprotnim zgolj teoretskim tezam občnega dela sovjetskega kodeksa.
Le radi popolnosti omenimo, da se približuje Ferrijevi koncepciji legalne odgovornosti in enotnosti sankcij načrt kz. republike Kuba.^^ Pretežna večina novejših kazenskih zakonikov in načrtov pa pojmuje kazni in očuvalne odredbe kot dva samostojna pravna instituta.
Sledeč znani konstrukciji Karla Stoossa, razlikuje švicarski n. k. z. v svoji zadnji redakciji iz 1. 1931 kazni, očuvalne in druge odredbe.^* Pod pojem »druge odredbe« spadajo taki ukrepi kot poroštvo miru, zaplemba predmetov, javna objava sodbe in nekaj drugih. Sicer pa so obseg m oblike očuvalnih odredb v švicarskem nkz. slične onim v drugih načrtih kz.^*
Avstrijski osnutek k. z. iz leta 1927 vsebuje posebno 8. poglavje o očuvalnih in poboljševalnih odredbah (Massregeln der Besserung und Sicherung).^" Motivi naglasa j o, da je kazen pojmovno provzročitev zla, ki služi predvsem splošni prevenciji in da se s kaznijo dejanje označuje kot zavržno (»sie kennzeichnet die Tat als ver-
Dir. R. Miauracfa. Systc'm des ruBsiiscben Sltrafrechts. Berlinu
1928.
EinricO' Fenri. M pirinciipio' di resporajsabilita legale nel niuovo Codioe Penaile Ruisso e mieil Progiei'ita per Ouiba v kinjigi.: E n r i c o F e r r i. Principi! di Diritto Criminale. Torino. 1928, str. 805 in nasl. Frhr. v. Schoen. Ein Kubanischer Sltralrechtsentwurf DJ-Z. 1931 Heft 24.
^* Gl. zadnje besedilo šivic. nflaz. (Sta:n!derat. FriibjahirssessiGin 1931).
Kakor pravitoo po-uidarja W. MittenBmaier — »Das Stoosische Si\'-stem hait gesiegt. iStooss hait es versitainden, mit praiktischem Eimpilnden unid Taikt das fiir seine uinid offembar auch niocih fiir umiseire unid die naoh-ste Zeit Braiuohibare herausiziuifiinden.t^ Dr. W. Mitteirmaier. Ober die Bnitvvidklunjg ider Sltrafgesetzgebuinig seit dem Einitwairf Stocss von; 1898. »Schweiz. Z. f. Str. R.«j 43. Jg. 1929. Str. 80. — Eduiard Wust. Die sichemidem Massjiahimein im Enltw;urf zu einem sohweiiz. Str. G. B. Ziii-rich. 1904.
^* Enitwiuirf eiin.es Alllgemoinen Deutisohen Stiraifreahts. 1927. Bodi omenjeno oib tej priliki, da je že 1. 1912 31. kongres nemških pramiikov priporočali »die reimliahe Sbheidung zvischen SItrafen und Sicheruings-masregeln.« Verhandl. des 31. Deutsehen Juristentages. liU. Bd., str. 648, 649.
40 Očuvalne odredbe v sistemu, modernega piava.
Erimerj.: Relazione del Ministro Guardosigilii (Rocco)... per 1'aippiroivaziiotne del testo definitivo del Codice Penale. Str. 6.
Prof. Alfredo Rocco. Le misure di sicurezza e gli mezizi di tittela giuridica. Riviista Penaile 1931, fascicolo 1—2. Sfcr. 92 in passim.
Carlo Sal t eJl i - E n (r i co Romano Di F a 1 c o. Commen-to teorico-pratico deil Nuovo Codice Penale. Con prefazione deil Guar-dasigiil.H Alfredo Rocco. Vol. I. Parte seconda. Roma 1930. Str. 829.
Nverflich«). Kazen se izreka le proti osebam, katerim je moči očitati njihovo dejanje (krivda). Kazen, pravijo nadalje motivi, ustreza zahtevam po občni prevenciji in po pravičnosti, za pravno varnost pa kazen ne zadostuje. Poleg kazni so potrebne posebne odredbe zoper nevarne osebe radi poboljšanja, oziroma očuvanja. Udejstitvi teh dveh nalog so namenjene v načrtu predvidene očuvalne in poboljševalne odredbe.
Novi italjanski k. z. z dne 19. oktobra 1930. prav tako jasno loči očuvalne odredbe (misure amministrative di sicurezza) od kazni in naglasa, da je njihova narava »preventiva e non punitiva«.^'^ Idejni avtor novega italj. kz. ju-^tični minister prof. Alfredo Rocco vidi v očuvalnih odredbah institut, ki je poklican, da popolni institut kazni.^** Pol-uradni komentar italj. k. z. 1930 poudarja načelno razliko med obema institutoma: »II nuovo Codice, in conformita alla direttive del Guardasigilli, ha eliminato ogni possibilita d' interference fra pena e misura di sicurezza.«^"
Dualizem sankcij je značilen tudi za kazensko zakonodajo slovanskih držav, Čehoslovaške, Poljske in Jugoslavije.
Č e h o s 1 o v a š k i n. k. z. 1926 razlikuje kazni in očuvalne odredbe: 1. po smotru: smoter kazni je povračilo za kaznivo dejanje (»odplata za trestny čin«), dočim je smoter očuvalnih odredb zaščita družbe proti nevarnim elementom (»učelem zabezpečovaciho opatfeni je chraniti společnost proti živlum nebezpečnym«); 2. po pogojih: očuvalne odredbe so dopustne tudi tedaj, kadar katerih pogojev kaznivosti ni (n. pr. vračunljivost), in končno 3. v pogledu na trajanje.
Združitev obeh institutov po zgledu na italj. (Ferrijev) n. k. z. 1921, po mnenju redaktorjev čehoslov. n. k. z. ni priporočljiva tako iz razlogov občne prevencije, kakor tudi radi tega, ker bi pomenilo odreči se kaznim, omajati v ljudskem naziranju ukoreninjeno vrednotenje kaznivih dejanj. Že z nazivom »kazen« je treba naglasiti zavržnost kaznivih dejanj. Razlikovanje kazni in očuvalnih odredb pa vendar ne sme iti tako daleč, da bi prepustili določitev očuvalnih
Očuv-alne odredbe v sistemui modernega prava. 41
odredb drugim (n. pr. upravnim) organom, a ne kazenskim sodiščem.""
Poljski n. k. z. (Projekt kodeksu karnega) iz 1. 1930 pravtako izvaja dosledno razliko med kaznimi (»kary«) in očuvalnimi odredbami (srodki zabezpieczvjace). (Gl. XII. pogl. poljskega n. k. z., čl. 72—78.)'''
Iz zgodovine o nastanku k. z. kraljevine Jugoslavije z dne 27. januarja 1929 je razvidno, da so le v zadnjih načrtih očuvalne odredbe zavzele tisto mesto, ki jim pripada po njihovi pravni naravi in kriminalno političnem pomenu. Stališče redaktorjev I. (srb.) osnutka iz 1. 1910 je bilo v tem pogledu precej nejasno in konfuzno. Značilno je pred vsem, da besedilo srb. n. k. z. 1910 vobče ne rabi izraza očuvalne odredbe, pač pa je izraz »mere obezbedjenja«, oziroma »obezbedne mere« le v motivih."" Nekatere očuvalne odredbe so bile uvrščene v poglavje o nogojih kaznivosti (§ 47 o očuvanju in zdravljenju nevarnih nevračunljivih in manjvračunljivih), odnosno v poglavje o odmerjanju kazni (§ 63: pridržba po prestani kazni). Končno so se smatrale nekatere očuvalne odredbe (prepoved izvrševanja obrta ali poklica, odvzem predmetov, policijski nadzor, izgon) za stranske kazni (§ 15, odst. 2 I n. k. z.). Dr. Milju-tin Miljkovič je v svojem oddvojenem mnenju predlagal, naj se uvedeta prisilno zdravljenje pijancev in prepoved obiskovanja krčem, toda imenoval jih je »kazne«: »Te mere nazvane mere obezbedjenja u stvari su kazne«... (Str. 724). Drugi član komisije za izdelavo I n. k. z. dr. Dušan Subotič je nastopal zlasti zoper očuvalno odredbo pridržbe po prestani kazni nevarnih zločincev iz navade ali poklica. »Izrečene kazni dovolj ne su u borbi protiv kriminaliteta; a državna policija ima svojim drugim preventivnim merama, a ne lišenjem svobode, da otkloni opasnost
iPfipravine OiSniavy trestaflio zaikoma o zločinech a pričimeoh. I. Osnwy II. Oduviodm.eni o&nov. Praha. 1926. Plrim. našo razpravo: Idejnyja osnovy reformy ugolovnago pirava v čehioslovakiji (ruiski). Str. 348, 349.
Kiomisijia Kodvfikacvjna Rzezzvpospolitej Pblskiej. Sekcja pra-wa karnega. Tom. V. Ze!szyt 2. Projekt Kodeksu karnega. Warszawa. 1930. G I. tudi: Leon RabinowLciz, op. cit., poglaivje: Les mesu-iTes da slirete dans le project polonais de Gode pčenal, str. 161 in nas!. — Gariraud. Les avanitiprojets polonais de 1922. Pariš. 1924. W. Ma-kowski, Professor of Uiniversitj-. The Codification of Measures of Seouiritv. Revue Peniitentiaire de Balogne. 1929. Jamvtier-Avril.
^2 Projokat i Motivi Kaznenog Zakonika za Kraljevimu SAijiu. Beograd. 1910. Str. 236.
42 Očuvalne odredbe v sistenvu modernega prava.
od kriminaliteta koji predstoji, pa ma on dolazio i od profesionalnih zločinaca. Zbog nemoči državnih organa ne sme se priči jednom neobičnom sredstvu kao što je ovo, što ga naš projekat predlaže«. (Str. 743).
Kljub temu redaktorjem I osnutka ni bila povsem tuja ideja očuvalne odredbe kot samostojnega instituta, raz-Hčnega od kazni. Tako, n. pr. pravijo motivi glede pridržbe nevarnih zločincev iz navade ali poklica po prestani kazni to-le: »Za izvršeno krivično delo izriče se zaslužena kazna, a za opasnost ko j a preti društvu od takvog zločinca izriče se mera obezbedjenja. Zadržavanje v kaznenom zavodu posle izdržane kazne nije dakle kazna, več obezbedna mera«. (Str. 236). Glede trajanja te odredbe se je I. osnutek postavil celo na radikalnejše stališče v primeri s k. z. 1929, kolikor je določal pridržbo po prestani kazni na absolutno nedoločeno dobo (§ 63 I n. k. z.). I. osnutek je izhajal pri tem iz načelne razlike med kaznijo in očuvalno odredbo: »Postavljanje najvišje granice vremena slaže se sa pojmom kazne ali nikako sa pojmom obezbedne mere« (Str. 236).
Nadaljni korak v smislu izoblikovanja očuvalnih odredb kot samostojnega instituta je storil srb. n. k. z. iz 1. 1911. Drugo poglavje tega osnutka je že imelo označbo: Kazni in očuvalne odredbe (§§ 40—43). Načelno razlikovanje med obema institutoma se razvidi tako iz naziva, kakor tudi iz različnosti kriterijev za določitev kazni in očuvalnih odredb. (Prim. Vorentwurf zu einem Strafgesetz-buch fiir das Konigreich Serbien. Von Topolovits und Landsberg. Berlin. 1911.)
V kratki obrazložitvi n. k. z. SHS iz 1. 1922 so načelno ločitev očuvalnih odredb posebno poudarili: »U projektu su... predvidjene mere bezbednosti... Njima je cilj isključivo popravka i lečenje izvršilaca krivičnih dela, podobnih i nepodobnih za uračunljivost. Zato one ne moraju da budu srazmerne po svojom trajanju težini dela i vinosti kao kazna, te se tako pojavljaju kao nužna dopuna kaznama u borbi protiv kriminaliteta«. »Pravni osnov za izricanje mera bezbednosti je stanje opasnosti po društvo (etat dangereux). Samo se dakle protiv onih izvršilaca krivičnih dela mogu dosuditi mere bezbednosti, koji se pojavljajo kao opasni za društvo usledsklonostiza vršenje krivičnih del a«.'^
Kratlko objašnjenje Frojefota Kaizinonog Zakonika za Kraljev i nus S. H. .S. od 1922. godine. Str. 86, 87.
Očuivialne odredbe v sisteimi modernega prava. 43'
To stališče je značilno tudi za naš k. z. z dne 27. januarja 1929, ki pravtako loči kazni od očuvalnih odredb po gori omenjenih specifičnih znakih ter uvršča določbe o očuvalnih odredbah v posebno (4) poglavje (§§ 50— 60 k. z.). Prof. dr. M. Čubinski pravilno poudarja, da so-očuvalne odredbe uvrščene v posebno poglavje, »da bi se podvukla osobena priroda mera bezbedno-sti.«""
Načelo, da očuvalne odredbe niso kazni, je oblikovano expressis verbis v §§ 3 in 51 uredbe o izvrševanju očuvalnih odredb z dne 13. januarja 1930, št. 3265, Služb. Novine z dne 23. januarja 1930, št. i7/VP': »Očuvalneodred-be... niso kazni in zbog tega se mora uravnati postopanje za njih izvrševanje tako, da se lahko prilagodi tej njih značilni posebnosti.« Določba § 3 nav. uredbe velja za očuvalne odredbe, ki se izvršujejo v posebnih zavodih (§§ 51. do 54 k. z.), predpis § 51 uredbe pa za druge očuvalne odredbe: prepoved zahajati v krčmo, zaščitni nadzor, izgon, prepoved izvrševati izvestni poklic ali obrt in odvzem predmetov. Z drugimi besedami se načelo: »očuvalne odredbe niso kazni« nanaša na vse vrste očuvalnih odredb.
Obžalovati je, da vsebuje § 75 uredbe o izvr. očuvalnih odredb določbo, ki je po našem mnenju naravnost v nasprotju s splošnim duhom naše reformirane zakonodaje ter ni v skladu niti z navedenimi §§ 3 in 51 iste uredbe. Ta § 75 se namreč glasi: »Kolikor ni v tej uredbi posebnih predpisov za izvrševanje poedinih očuvalnih odredb, s e
'¦^ Dr. Mih. P. Oubinski. Naučni i praktički komentar Kirivič-nog Zakonika Kraljevine Jugoslavije od 27. januara 1929. god. Opšti deo Beograd. 1930. iStr. 147. — Prof. Dr. Metod Dolene pravilno poudarja, da odure-alne odredbe v nasprotju s kaznijo nikdar niimajo pomena zla v objektivnem smislu. Dr. Metod Dolenc. Toilmač h k. z. kraljevine J)Ugoslaivi(je. Li). 1929. Str. 105, 106. — Kakšna nejasnost vlada v enem delu naše strokovne literatuire v pogledu očuvalnih odredb, je raizviidno n. pr. iz tega, da uvrščata Dr. J. ŠilovicnDr. St. Frarik očuvalno odredbo iiz § 57 k. z. (iagon) med stranske kaznii na prostosti (»nuskazme na slobodi*), oču^^ailne odredbe iz §§ 58 in 59 k. z. (iprepo-ved izvrševanja poklica ali obirta in odvzem predmetov) pa med stranske kazni na imovini (»niuskazne na imovinii.«). Dr. Josip Sdloviic-iDr. Stanko Frank. Kaizmeno praivo pirema Krivičniom zakonu od 27. januara 1929 i zakonu i izrv. k. od 16. februara 1929. L Oipči deo. Zagreib. I9G19. St. 192, 193.
35 Ur. list štev. 125/28/1930.
¦jl4 OčuNialne odredbe v sistemu modernega pray».
uporabljajo analogno predpisi o izvrševanju kazni na prostosti.« Če metoda nalične uporabe predpisov v materijalnem kazenskem pravu vobče ni dopustna (čl. 8 ustave kraljevine Jugoslavije), je v danem primeru naravnost nevarna. S tem se zabriše bistvena in načelna razlika med kaznijo in očuvalno odredbo. Organom za izvrševanje očuvalnih odredb pa se hkrati prepušča prevelika prostost preudarka glede vprašanja, ali je ta ali drugi ukrep, ki je umesten proti kaznjencem, dopusten tudi napram očuvancem. Kako daleč gre v tem pogledu uredba sama, se razvidi n. pr. iz tega, da dopušča celo napram nevračunljivim in manj vračunljivim osebam kot varnostno odredbo poleg prisilnega jopiča, ki se uporablja tudi v umobolnicah, še v k 1 e p (§ 42, št. 4 in 43 nav. uredbe), dočim se celo po z. izv. kazni ta naj ostrejši ukrep ne sme uporabljati n. pr. pri starejših maloletnikih in ženskah (§ 53, odst. 2 z. izv. k.)
Ako upoštevamo, da se nekatere očuvalne odredbe (n. pr. pridržba po prestani kazni) izvršujejo, dokler se ne sezidajo posebni očuvalni zavodi, v oddelkih kazenskih zavodov (§ 7 nav. uredbe),^" potem se je resno bati, da bo z nalično uporabo predpisov z. izv. kazni »značilna posebnost« očuvalnih odredb pri praktični izvedbi povsem zabrisana.
Dolžnost kriminalista teoretika je, da opozori na to nedoslednost, ki utegne postati usodna za praktično uve-Ijavljenje novih načel naše preosnovane kazenske zakonodaje. Razlika med dvema močnima sredstvoma v borbi zoper kriminaliteto, med kaznimi in očuvalnimi odredbami, se mora tudi praktično izvajati v soglasju s temeljnimi načeli naše nove kazenske zakonodaje. Sicer ostanejo prizadevanja teoretske misli glede razmejitve pojmov kazni in očuvalne odredbe verba et voces, praetereaque nihil.
Gl. tudi Razpored zai oddajanje oseb v zaivode za izvrševanje očuivalniii odredb (Službene Novine z dne 11. janiuarja 1930, St. 7/II), odd. L: »(Pridrževanije po prestani kaizn/i (§ 51 k. z.) se iz^šuje v posebnih oddelkih ka z ensk i h zavodov, ki so odrejeni za obsojenice v povratku (čl. 21. zakona, s katerim se uveljavljajo in uvajajo k. z., zakonik o sodneim kaz. p. in z. o izv. kazni na prostosti) ter § 51, odst. 3 k. z., ki dopušča pridužbo oseb po prestani kazni (sic!) ne le v posebnih zavodih, temveč tudi v posebnih oddelikih kazenskega zavoda. (Dalje prih.)