Pisma mlademu tovarišu Prijatelj, tvoja pisma mi dajejo povod, da odgovarjam nanja javno. Saj zadevajo tvoje stiske in nadloge nas vse in nič ni slabšega kot naš molk in zapiranjc vase, da si še s tem grenimo bridko sedanjost. Nikakor si ne domišljam, da bi mogel dati s tem odgovorom kako uspešno zdravilo tvojim obtožbam. Težave, ki se moramo boriti z njimi dan za dnem, naj bodo le javen dokument naše, ne še pravilno ocenjcne dobe. Sfpomniti tc hočem le na mnoge najine iazgovore, predcn si odhajal na prvo službo. Videl sem te, s kakim idealizmom si se pripravljal na svojo pot. A iz tvojih pisem slutim, da so padli prvi streli iz zasede na ponosnega orla, ki je meril svojo zračno sončno pot in da žc padajo prvc kaplje krvi iz njegovih ranjenih peruti na orno zemljo. Nisi prvi ne zadnji. Nešteto jih jc hodilo že isto pot, imelo iste ovire in pritožbc. Molčali so in si sami za silo zacelili rane, vendar spomin nanje je ostal neizbrisen. Zato imamo ravno v našem stanu toliko zagrenjenih ljudi kot morda v nobenem drugem. Le vprašaj starejšega tovariša, kaj je moral že v svojem življcnju prestati. Nekoč mi je eden izmed teh rekel: »Rad sem bil v šoli, veselilo me je delo — a če bi se še enkrat imcl odločiti za kak stan, bi gotovo ne izbral učiteljskega. Kar mora prestati učitelj, to prcsega moči navadnega zemljana. Drugi tovariši mojih lct mi zatrjujejo isto, pa so med njimi sončne naravc, rojeni optimisti.« — Tako sivolasi, v življenjskih izkušnjah utrjcni tovaaiš. Marsikaj se je siccr danes že izpremenilo prišle so rpa nove, do tch dob neznane težave, ki jih hočem omeniti v sledečih vrstah, ker si me s svojimi pismi naravnost vzpodbudil k temu. I. Ne soglašam popolnoma s teboj glede enorazrednice. Res imaš več dela kot tam, kjcr si lahko tovariši vzajemno pomagajo. Pravim: tovariši. Niso pa vselej ljudje, ki delujejo s teboj na isti šoli, tvoji pravi tovariši. Če si upravitelj, nosiš odgovornost za vse, kar se na šoli dogaja. Mnogi tega nočejo razumeti. Vidijo edinole sebe in če si še tako prizanesljiv, se bo našel še vedno kdo, ki bo to tvojo dobroto izrabljal do skrajnosti. Rahel tovariški migljaj mu že daje povod, da spravi za hrbtom na dan vse tvoje čisto človeške slabosti in doda iz svoje okužene fantazije snovi za razgovore po javnih lokalih. Pelji sc v prostih dneh po žcleznici ali v avtobusu, ali scdi v kavarno sredi Ljubljane, pa boš čul samc »nepristranske« sodbe skoro o vseh šolah v bližnji in daljni okolici. Na enorazrednici si kot kralj. Res je pouk v oddelkih težji, a ko se mu privadiš, ti .postane igrača, seveda, čc ni prcveč otrok. To je prava delovna zajednica. Starejši pomagajo mlajšim, a ti pridobe marsikaj od starejših. Mi sploh radi pretiravamo in te varljive sodbe se ponavljajo v vseh mogočih referatih, pa ga ni, ki bi jih skušal ovreči. Spomni se sanno na to, da so izšli skoro vsi naši najboljši možje iz oddaljenih enorazrednic. Ta jim je dala prvo in trdno podlago. In koliko Samoukov raznih strok so nam dali ravno naši najbolj oddaljeni kraji. Danes temu ni več tako. Kmetski človek ne more več poslati svojega otroka v višje šole, ker bi mu en otrok uničil najbolj trdno posestvo. Tako bo ostal dušcvno in telesno najbolj zdrav človeški matorial za všijo kulturo neizrabljen in prinesel morda v prihodnjih generacijah zopet zdravega dotoka našemu propadajočemu inteligenčnemu sloju. Le pomisli na polpretekle in sedanje čase, koliko moralne gnilobe se je iprijclo naše takQ zvane boljše družbe. Dnevna kronika nam to dovolj jasno izpričuje, a največj-i grešniki pa ostanejo navadno zakriti s plaščem prizanesljivosti z ozirom na ugled stanu, sorodstva in na močne zveze. / 3Š Š» v^ri-rt* k\, ,,«_.*> \ t l ..t$ i\ »c-rrvt II. Samota oddaljene gorske vasi sprva neprijetno vpliva na človeka. Lepo je, obiskati tako vas v nedeljo popoldne in se zopet vrniti, a stalno življenje v samoti vzbuja v človeku čut osamljenosti, robinzonstva. Z našimi kmetskimi ljudmi se da čisto lepo občcvati; tudi zanimivih opazovanj in epoznanj boš doživel, vendar sc hoče človeku, ki je izšcl iz drugačnega kulturnega ozračja, sebi cnake družbe. Iskal jc boš v prvi vrsti pri sosednih tovariših. Ako najdeš v njih prave tovariše in prijatelje, ti bo že s tem bivanje v samoti mnogo olajšano. Vse težave, ki ta- rejo tebe in one, si lahko zaupate in svetujete drug drugemu, kako bi se rešili raznih nevšcčnosti. Prijateljstvo s sosednimi tovariši zelo blagodcjno vpliva tudi na sodbo ljudstva o našem stanu. Večkrat sem čul iz ust preprostega človeka: »Še nam se lepo zdi, da se tako razumete med seboj.« Če zaidete slučajno vsi skupaj v veselo, spodobno družbo, nič za to. Slučaji pa naj nikoli ne postanejo navada, siccr bo sodba ljudstva hitro drugačna, da namreč iščete samo uživanja, ne pa prijateljske opore v raznih težavah. V javnih lokalih razpravljati o naših zadevah je skrajno neokusno in tudi škodljivo. Marsikaka beseda da lahko povod za nadaljnje razmotrivanje pri ljudstvu in končno nastane iz komarja slon. iz prenagljene besede pa cela afera, ki ustvarja napačnc sodbe o celotnem stanu, ki smo sploh preglasni tam, kjer ni treba. Svoje zasebne stanovske zadeve obešamo večkrat na velik zvon, da žanjemo posmeh. Kjerkoli smo, je polno šolskega ozračja. Drugi stanovi nikoli ne razmotrivajo svojih zadev tako neženirano in se žc s tem zavarujejo (pred javno kritiko. Na vasi ne dobiš navadno drugačne sebi cnake družbe kot duhovnika. So med njimi srčno dobri ter inteligentni možje. Občevanje s takimi je pač lahko in prijetno ter navadno v obojestranski užitek v vaški samoti. Seveda ne boš naletcl vcdno na take uvidevne možc. Če pa greš globlje, boš našel pri mnogem iz tega ali onega vzroka čut zagrenjenosti in boš po tem tudi milejc sodil njegovo ravnanjc. »Kdor vse razume, vse odpušča,« pravi Francoz. Tudi ti boš lahko temu ali onemu odpu- stil, če nima na primer socialmh čutov tako razvitih kot drugi. Pomisliti moraš, da so sami brez družin in se že zato dostikrat ne morejo z vso dušo vživeti v položaj trpečega človeka. So pa tudi med njimi že od narave in po samovzgoji popolni altruisti. Mi sploh sodimo ljudi in stanove preveč po enem kopitu. Povsodi so dobri in slabi. Po teh lastnostih boš vedel uravnati tudi svoje razmerjc do njih, ne pa po kakih drugih kriterijih ali kakih daljnih tujih interesih. Na vsak način si moraš poiskati v samotnem kraju kako plemenito razvedrilo. Družba sama še ni vse. Mnogim jo deloma nadomcšča lepa knjiga, leposlovna ali znanstvena, gospodarstvo, godba in razne druge panoge umetnosti. Kdor ni navezan na eno teh opravil, tega skoro ni mogoče šteti med izobražcnce. Nekje je zapisano, da po zasebni knjižnici takoj spoznaš človeka. Ni pretirana ta sodba. Imam prav značilne priče za to. Poznal scm nekoga, ki ni imel menda niti ene svoje knjigc. Bil je po značaju zakrknjen in nedostopen, v šoli naravnost surov in strahovito zaljubljen v svojo modrost, pravi strah okoliški družbi. Drugi je ob selitvi prej prevažal zaboje knjig kot kaj drugega. Po prvcm srečanju sem spoznal v njem ravno nasproten tip prcjšnjega. In po daljšem občevanju sem videl, da se nisem prav nič motil. Ni bil sam umctnik, a odličen poznavatclj lepih umctnosti, ki so polcg prave domačc vzgoje tudi pomagale vzgojiti v njem plemenitega človeka. Rcčem ti samo: Človeka z lepo knjigo se nc boj, bo.j se pa onega, ki je naravnost zaverovan v evangelij kakega političnega lista. To so navadno duševno manjvredni Ijudje iz one velike črede, ki ne zna sama iskati potov, ampak sc zanaša edinole na glas zvonca ipred scboj. pa naj mu zvončklja tudi k pogubi. III. Dotaknil bi se rad še neke bolj delikatne zadeve. Ker si me pa izrecno prosil, naj ti pišem o vsem, kar se mi zdi važno, bodi tudi to. »Cloveku ni dobro samemu biti.« Resničnost tega svetopi6cmskega reka boš morda kaj kmalu občutil na svoji koži, če sc boš kaj dalje časa potikal okrog tujih Ijudi. Družinsko življenje je naravna zahteva in se ji človek ne more dalje časa upirati. Redki so, ki so tej potrebi prostovoljno odtegnejo. Skoro edino med umetniki boš našel take Ijudi, navadni zemljani pa se rajši ravnamo po navodilu iz svetega pisma. Mairsikoga v našem stanu tirajo do tega odločilnega koraka neizprosnc potrcbc iprcživlanja. Vendar sc vsak prenagljen sklcp gotovo maščuje prej ali slej. Boljše je vedno nekaj pretrpeti in stopiti s pokvarjenim želodcem v zakon, kot si pa z neprevidnim zakonom, pokvariti življenje. Vendar ti v tem oziru ne upam podajati "p,rav nikakih navodil. Le opozoril bi te na nckatere momente, ki sem jih opazoval tekom svojega križarenja preko dveh dežel. Sicer ti pa zdravo ljud»ko načelo, ki ga je rodilo izkustvo, prav dobro svetuje: Naglica ni nikjer dobra. (Dalje prih.)