119
se ozira z zanimanjem na mladega moža in tudi Angelik ni gledal še nikdar tako radovedno na ženski svet. Dvoje žarnih oči išče, ljubkega obraza, polnega, ognjevitega čuvstva . . .
Skozi njemu tako znane, tako dolgočasne ulice gre kočija. Martine ni ... Pa ko se bliža voz njeni vili, se zasveti na zidu rdeči trak, pisana obleka. Angelik zastrmi v Martino. Zdi se mu, da veje toplota iz njenih žarnih lic, da mu seva vsa sreča iz njenega nasmeha, pogleda. Da bi snubil Martino ... Oklenila bi se ga vroče, ga ne razžalila z mrzlo besedo, z zaničevalnim posmehom.
Voz je bil pod zidom. Martina se je nagnila in vzkliknila s prijetnim glasom: ,.Pridite vendar kaj k nam, gospod Kamenski!"
,,Pridem!" je obljubil radostno, kot da se mu odpro rajska vrata. Kočija je drdrala ... Za An-gelikom je hitela Martinina pesem. Pela je znane besede: ,,Pazi,  svetničica — suženj jaz nisem . . ."
Suženj! . . . Beseda pade težko v Angelikovo uho. Kaj ni on suženj — suženj razmer, ohole ženske?
Marcev dan je pust, jokav. Oblaki zakrivajo Sv. goro, se gostijo nad Sv. Valentinom. Droben dež prši. Kapljice se izgubljajo brez sledu v cestnem prahu, v valovih Soče. Brez sledu — kakor človeški načrti in nakane.
Pusto kakor še nikoli postane Angeliku okrog srca.
(Dalje.)
Ekstaza.
Zložil Tonej Jelenič.
Zapoj, forminga, v Edenu visokem nocoj, ko spe ljubezen skozi mrak, ko k nebu lilija popenja kelih, skesani cvet poveša v razor mak — zapoj, zapoj!
Pod mrkim nebom v solzah  skrušen   molim, in ves je rajski moj večer nocoj! Svetniki sveti svatbo lilij belih pirujejo visoko nad menoj  — forminga, poj!
In On je blizu — Bog, kako je blizu! kako ljubezen k srcu govori! Forminga, poj! Nocoj v ljubezni vriskaj, da zemlja in nebo od solz vzdrhti . . . forminga — poj!
L
1
Naš beli car.
Zložil Tonej Jelenič.
Kdor nam orje črno rušo, ta je naš vladar, kdor pšenico v prst nam seje* ta naš beli car! . . .
Z voli vitorogi orje v mladem letu kmet, zlato zrnje seje, hodi v vročem letu žet.
Kmet je car! In njemu dajmo težko žezlo v dlan! Pa če treba, pa če treba — ajdmo v vojsko zanj!
(   oooooobooooooogoooooo    )